Tegi 2016

ŠOLA
izkoristili čim več. Tokrat so se
vsi preizkusili na daljših in bolj
strmih progah ter se izkazali odlično.
Padci so bili še vedno prisotni,
a v manjšem številu. To je
začetnikom dalo nov zagon, ki jih
je privedel do težko pričakovanega
kosila. Sladica je bila zopet
dobra, a se ni mogla primerjati
s sladkobo, ki smo jo občutili ob
novici, da smo za danes zaključili
s smučanjem. Veselili smo se toplih
sob, ki so nas čakale v dolini,
saj se je vreme od včeraj do danes
zelo poslabšalo. Mrzel veter
je pihal v močnih sunkih, zasnežene
površine pa so bile prekrite z ledenim pokrovom, kar je oteževalo smučanje.
Danes smo se torej v dolino odpravili nekoliko prej, tej dobri novici pa je sledila še enourna
pavza, v kateri smo se pripravili na prihajajoče se igre, na katerih smo dokazovali naše veščine v
igranju namiznega nogometa, biljarda in pikada. Vsi udeleženi so čutili vzhičenje v srcih in tekmovalno
vročico v glavi, ki nista popustila do zadnjega piska piščali, ki je je oznanil zaključek
turnirjev in dovoljeval odhod v tako imenovane superiorne apartmaje, ki imajo toplo vodo, ampak
samo pol ure. To veliko razočaranje nas je privedlo nazaj do jedilnice, kjer nas je pripravljen topel
in hranljiv obrok nekoliko pomiril. V takšnem razpoloženju smo bili razpuščeni v sobe, kjer smo
pridobljeni čas izrabili za priprave na jutrišnje predstavitve sob.
3. dan
Prebudil me je vrvež na hodniku, saj sem, to noč nežnejšo, melodijo budilke preslišala. Prebujanje
je bilo danes lažje, a je imelo grenak priokus, saj smo se zavedali, da imamo za tem jutrom le še
eno smučanje v objemu gorenjskih hribov. Tu smo sicer vsi doživeli nekaj padcev, a misel na vrnitev
v šolske klopi nas je zmrazila še bolj kot voda v hostlu.
Topel čaj pri zajtrku nas je ogrel, vroče pa nam je postalo ob novici, da se moramo pripraviti za
na progo. Včeraj nam je bilo namreč rečeno, da danes za nas smučanja ne bo zaradi slabih razmer
na Voglu. To bi nam zelo ugajalo, saj smo bili izmozgani od vsega, kar se je dogajalo. Zato nas
je oznanilo toliko bolj zadelo. A upirali se nismo. Vsaj ne vsi. Dva fanta sta želela ostati v dolini
zaradi 'prehlada'. Če je bil to prehlad, ga jaz od prej nisem poznala. Po naši presoji sta bila preutrujena,
a nam tega nista želela priznati, da ne bi izpadla šibka. Profesorji so ju oprostili smučanja,
a sta se nam vseeno morala pridružiti na smučišču. Tako smo se na vrhu razdelili. Smučarji so se
po skupinah odpravili na proge, drugi pa smo tokrat počakali v toplem zavetju restavracije, saj
nas zunanje razmere niso preveč mamile. Zaradi slabega vremena sta bili sprva odprti samo dve
progi, na teh pa se je trlo ljudi, zato tudi naši športniki niso preveč uživali. Število novomeških
dijakov v restavraciji se je s časom večalo, sprva zaradi poškodb, nato zaradi pomanjkanja energije,
na koncu zaradi dežja. Pa še eno progo so zaprli in tako našim športnim navdušencem odvzeli
teren. Vsak naslednji je bil bolj moker od
predhodnega. Kmalu smo bili kompletni in
prevzeti z opojnimi vonjavami tople hrane,
ki smo jo naročili. Ko smo se okrepčali,
so se smučarji vrnili na smuči. Vsaj taka
je bila ideja. A odpravili so se le tisti, ki so
bili dovolj pri močeh, torej profesorji. Pa
še ti so se vrnili pred kosilom čisto mokri
in prepihani. Komaj smo počakali do pol
dveh, ko smo stekli do hotela, da bi spet
jedli. Če preračunamo, smo danes nekateri
več jedli, kot pa smučali. Za to krivimo vreme.
Še bolj kot kosila smo bili veseli dejstva,
da se po obroku takoj spustimo v dolino.
Ob prihodu smo se vrnili v sobe, saj je sledila
daljša pavza, namenjena pripravam na
11