Dominikov glas_Glasilo vrtca Dominik Savio_2012-06-04.indd

1
DOMiNiKOV GLAS
GLASILO VRTCA DOMINIK SAVIO - KARITAS DOMŽALE
Št. 15
2012

Polni zaupanja
se v našem viharnem času
zatekamo v tvoje materinsko varstvo.
Tvoji ljubljeni otroci smo,
zato nas varuj v vseh nevarnostih
in nas privedi k svojemu Sinu Jezusu,
o, dobrotljiva, o, milostljiva,
o, sveta Mati Cerkve.
(Odlomek iz posvetilnega besedila družin
Mariji na Zaplazu)
DOMINIKOV GLAS je interno glasilo vrtca Dominik Savio – Karitas Domžale.
Odgovorna urednica: s. Ivanka Tadina, direktorica
Uredniški odbor: Urša Lavrič, Klara Zidanšek Otrin, s. Ivanka Tadina
Lektoriranje: Barbara Iskra Šarec, Klara Zidanšek Otrin
Risbe: otroci vrtca
Fotografi je: arhiv vrtca
Oblikovanje: SALVE d.o.o. Ljubljana
Izhaja: enkrat na leto (junij)

� s. Ivanka Tadina
Uvodnik pišem po vrnitvi z našega skupnega
romanja na Zaplaz. Tam smo se v soboto,
19. maja, srečali in se Mariji posvetili skupaj z
družinami in strokovnimi delavci iz vseh katoliških
vrtcev. Pretresljivi so bili trenutki, ko ste
starši, mladi očetje in mamice z otroki v naročjih
in okrog sebe, v globoki veri in ponižnosti ponavljali
za duhovnikom posvetilne besede. Tudi
za vse ostale je bil pomenljiv trenutek osebne
posvetitve. Ob tej zunanji in notranji duhovni
pomladi postane življenje lažje in se še močneje
usmerja tudi po priprošnji in poti blaženega
Alojzija Grozdeta. To dogajanje, ki smo ga povezali
z Dominikovim dnevom, je bil vrhunec leta.
Pravičnost v ljubezni pa je bil celoletni projekt
vrtca v tem šolskem letu. Strokovni delavci
smo se trudili, da bi razumeli in se približali tisti
pravičnosti, ki temelji na ljubezni. Gre za bistveno
več, kot pove preprosta logika človeškega
razuma oziroma je navzoče v svetu, v katerem
živimo. Temelji na ljubezni Kristusa in njegovega
UVODNIK
3
evangelija, ker sami od sebe te ljubezni ne zmoremo.
Nekaj od tega, kar smo sami uresničevali,
smo želeli posredovati otrokom in jih navdušiti
za to. Trudili smo se v dejavni solidarnosti, še
posebej do najšibkejših. Prizadevali smo si za mir,
tako da smo ustvarjali varno in toplo okolje, odpuščali,
zaupali … Pravičnost v ljubezni smo uresničevali
tudi, ko smo se zahvaljevali za mnoge
Božje darove, ki smo jih opazili v sadovih narave,
in darove, ki smo jih bili deležni drug od drugega.
V mesecu januarju smo se sprehajali po svetu, po
misijonskih deželah in spoznavali tiste, ki potrebujejo
našo pomoč. Učili smo se darovati. Močno
se zavedamo, da je domovina naša razširjena
družina, zato smo jo spoznavali, še posebej ob
kulturnem prazniku. Ljubezen do domovine je
bila tema meseca februarja. Bolj konkretni smo
lahko bili pri temi bodimo skromni. Poskušali
smo razločevati, kaj je bistveno in nebistveno za
srečno in lepo življenje. Veliko nam je darovano,
in če smo skromni, lahko še delimo. V postu in
velikonočnih praznikih smo največ časa posve-

4
tili Jezusu in njegovemu delovanju. Trudili smo
se, da bi posnemali Ljubezen. Pozna pomlad v
svoji barvitosti, bujnosti in svetlobi nas je navdihovala,
da smo občudovali božjo pravičnost v
stvarstvu. Občudovanje nas je vodilo v čudenje,
zahvaljevanje in odgovorno soustvarjanje.
Ob koncu leta se zopet dvigata iz naših src
hvaležnost in zaupanje Bogu in drug drugemu.
V tem duhu pa smo že z mislimi pri novem šolskem
letu, ko bomo obhajali dvajsetletnico našega
vrtca.
Hočeš druge vneti,
moraš sam goreti.
(Slomšek)

PRAVIČNOST V LJUBEZNI
� Marjana Miklavčič Podbelšek
Letos smo se otroci, starši in vzgojitelji trudili
vzgajati, ravnati in živeti v skladu s geslom Pravičnost
v ljubezni. Tudi želja slehernega izmed nas je
biti pravičen in ljubezniv do sebe ter drugih. Pa je
to vedno lahko doseči?
V letu, ki je za nami, za našo družino, sem se
sleherni večer, ko se je otroški smeh, včasih jok polegel
in je za naše zidove prišla dobrodošla tišina,
vprašala: »Sem bila do mojih dveh sončkov dovolj
pravična?« Sem svojo ljubezen razdelila pravično
med obe deklici, sem zaradi hitenja ali starostnih
privilegijev drugo prikrajšala za svojo ljubezen, sem
jima dovolj prisluhnila, sta prejeli dovolj mene, dovolj
naju … Po pravici povedano, nikoli ne najdem
čisto pritrdilnega odgovora, da bi lahko rekla, da
sem bila danes 100 % pravična do obeh.
Verjetno bi mi na to notranjo dilemo lažje odgovoril
nekdo, ki ni vpleten v naše družinske odnose,
nekdo, ki bi imel možnost le tihega opazovanja.
Leto 2011 je bilo naše leto, polno ljubezni, ki
se je razširila na našo novo članico Nežo, hkrati pa
Maša zaradi nje ni in ne sme biti prikrajšana za najino
ljubezen. Mnoge družine imajo več otrok (tudi
sama sem odraščala v takšni), a vendar že pri dveh
moraš nenehno paziti, da otroku ne izbrišeš tiste
iskrice v očeh, tistega zanosa, ki govori, da sem vendar
jaz tvoj žarek sonca, ki te greje, ko se nad teboj
zgrinjajo oblaki. Težko je biti vedno dovolj pravičen,
moder in odločen, da ne narediš krivice, bolečine
v malih srčkih. In ko sem nenamerno naredila krivico,
sem se želela in čutila odgovornost, da se še
isti hip opravičim svoji starejši hčeri. Ljubeznivo me
je pogledala v oči in dejala: »Mami, saj ni hudega,
saj si ti najboljša mamica na celem svetu«. Ob tem
stavku me vedno muči slaba vest, kako brezpogojno
znajo otroci ljubiti svoje starše, sorojence, jim
brezpogojno odpustiti slabo voljo, napake, njihovo
razdražljivost. Kaj pa odrasli, smo lahko tudi mi
takšni? Iskreno povedano, največkrat ne, vedno
imamo pomisleke, izgovore, preveč čustvene napetosti.
Tako se vprašam, kako lahko vzgojiteljice pri
svojem delu ravnajo ljubeznivo in pravično, saj iz
pripovedovanja in obnašanja svoje hčere nisem še
nikoli zaznala, da bi se kdaj v vrtcu počutila, da bi ji
5
vzgojiteljica naredila »krivico« s svojim ravnanjem
ali z odločitvijo. Zato iskrena hvala vam, drage vzgojiteljice,
in vsem ostalim delavcem v vrtcu, da našim
sončkom sleherni dan s svojim ravnanjem in besedami
dajete občutek, da so ljubljeni in pomembni.
Naj zaključim svoje razmišljanje o pravični ljubezni
z mislijo, da vsak od nas vsak dan išče pravico
in ljubezen, tako v svoji družini kot v službi in
okolici. Občutek, da smo ljubljeni, nam godi, nam
lajša korak, v naša srca naseljuje veselje. Bodimo
ljubeznivi in pravični ne samo do svoje družine,
temveč tudi drug do drugega. Nasmeh, pozdrav in
stisk roke nas ne stane ničesar, doprinese pa veliko
tistemu, ki mu namenimo kanček pozornosti. Mogoče
mu samo z nasmehom in s pozdravom polepšamo
težak in naporen dan. Živimo v »težkih«
časih, ko z vseh strani slišimo le slabe novice. Zato
ne sodimo drugih, saj ne vemo, kakšen boj se bije
v njih, v njihovih družinah, ampak jim namenimo
kanček dobre volje ter naš nasmeh. In okolica se
bo tudi nam kmalu zazdela lepša, pravična in bolj
ljubezniva.

6
SODELOVANJE VRTCA PRI EVROPSKEM PROJEKTU KARITAS Z NASLOVOM
»ŽIVI PREPROSTO IN SOLIDARNO V
ODNOSU DO PODNEBNE PRAVIČNOSTI«
� vzgojiteljica Barbara Likovič
Že v postnem času smo se delavci in otroci
vrtca trudili, da bi s tedenskimi postnimi nalogami
gradili lepo občestvo najprej v svoji skupini,
nato pa še v odnosu z ostalimi skupinami
v vrtcu. Prizadevali smo si uresničevati in živeti
Jezusovo zapoved: »Ljubite drug drugega kakor
samega sebe«. Učili smo se poslušati in slišati,
si med seboj pomagati, deliti in prejemati, imeti
rad vsakogar, spoštovati, pozdravljati in odzdravljati
ter še mnogo drugega.
Po prazniku velike noči smo se v skupinah
Sončki, Zvončki, Lučke lotili spoznavanja življenja
dečka Nangira iz Afrike. Ogledali smo si vi-
deoposnetke iz različnih afriških držav in ugotavljali,
kako podnebje katastrofalno vpliva na
njihovo že tako ubogo deželo. Opazili smo, kako
velika razlika je med življenjem v Afriki in pri
nas. Ugotavljali smo, kaj vse imamo in za kaj vse
smo Bogu lahko hvaležni.
Namen projekta je, da bi začutili, kako pomembno
je varovati naš planet, saj naš odnos do
narave še kako vpliva na življenje ljudi po vsem
svetu. Narava se zelo spreminja tudi zaradi človeške
malomarnosti, brezbrižnosti, pohlepnosti,
brezčutnosti, zato je potrebno, da otroke pričnemo
ozaveščati o tej problematiki in na njim
razumljiv način gradimo čut za odgovornost do
stvarstva.

POSTNO PREDAVANJE NADŠKOFA
MARJANA TURNŠKA (13. 3. 2012)
� Klara Otrin
Letošnje postno predavanje smo združili s predavanjem
za starše domžalskih veroučencev.
Mariborski nadškof se je najdlje zadržal ob vprašanju,
kaj post je in čemu je namenjen. Post je v
prvi vrsti namenjen (p)oživitvi duhovnega življenja
v družini. To je čas, ko bi se moral vsak ustaviti
in si zastaviti vprašanje: »Kdo sem? Sem takšen,
kot si Bog želi, da sem?« Jezus nam pri tem
7
ponuja svojo pomoč: miloščino, molitev in post.
Miloščina pomeni, da opaziš, začutiš bližnjega
v njegovi trenutni situaciji. Človek je namreč
ustvarjen, da daje naprej, kar prejema. Z molitvijo
gradimo svoj odnos z Bogom in naloga staršev
je, da v to skrivnost uvajamo tudi svoje otroke.
Pri »postnih akcijah« mora biti naš glavni motiv
ljubezen do Boga in bližnjega, ne da samemu
sebi dokažem, da zmorem. S postom spoznavamo,
kje so naše meje, naše šibke točke.
Kjer je ljubezen, tam je pravičnost.

8
DOMINIKOV DAN – DARILO
VRTCA NAM, DRUŽINAM
� Natalija Podjavoršek
Človek ne more verjeti, kako čas beži. Meni
se zdi, da sem stara toliko, kot sem bila, dejstva
pa govorijo o tem, da bi letos morala biti
že na šestem Dominikovem dnevu. Toliko let je
namreč minilo od takrat, ko smo našega Gala
prvič zaupali v varstvo vrtcu Dominik Savio.
Toda prvi Dominikov dan je šel mimo naše družine.
Kot novinci nismo točno vedeli, kaj to je,
zato smo ga brez težav izpustili, saj sploh nismo
vedeli, kaj zamujamo. A kmalu nam je postalo
jasno, da si je datum tega dne dobro postaviti
v družinski koledar, in tako napake prvega leta
nismo več ponovili. Leta 2008 smo romali na
Brezje, nato s kolesom v Šentjakob, leta 2010 je
bilo nepozabno srečanje v Celju v sklopu Evharističnega
kongresa, lansko leto smo odkolesarili
v Dob, letos pa smo se z avtobusom odpeljali
na Zaplaz.
Čeprav Dominikov dan vedno traja samo en
dan, je mojo glavo vedno zaposloval dlje časa.
Kot članica sveta staršev sem namreč vsako leto
imela »čast«, da sem lahko pri pripravi Dominikovega
dne aktivno sodelovala. Na Brezjah sem
prvič pomagala z igranjem kitare, V Šentjakobu
sem vodila še igre brez meja, za Evharistični
kongres v Celju pa sem že pomagala oblikovati
skupni program za vse katoliške vrtce – kar neverjetno,
kako hitro lahko človek napreduje v
vlogi mame. Celje mi ostaja v zelo lepem spominu,
najbrž predvsem zato, ker smo pri pripravi
programa v Celju prvič v moji »vrtčevski karieri«
zelo tesno sodelovali otroci, vzgojiteljice in starši.
Petja ni nič več spremljala samo kitara, oglasile
so se orgle, fl avta, zvončki, najrazličnejša tolkala.
Meni sploh ni bilo več potrebno igrati kitare,
lahko sem se samo še sprehajala po odru z mikrofonom
v rokah, ostalo so delali drugi … In
vsega tega ni spremljalo le čudovito petje naših
otrok, ampak veliko veselja. Med vzgojiteljicami
in predvsem med nami, starši, so se začele tkati
prave prijateljske vezi, ki jih brez priprav na ta
dan ne bi bilo. Tudi v Dobu sem skupaj z očetom
Grošljem pripravljala program na travniku
poleg cerkve. Na Zaplazu pa smo pri maši zopet
zaigrali starši skupaj z vzgojiteljicami, tokrat pod
taktirko čudovite vodje mame Banko. Vaje smo
imeli dve sredi popoldan in še dobro, da večina
staršev našega vrtca ne ve, kako zabavne so te
vaje, kajti potem jih nihče od njih ne bi hotel zamuditi
in bi morali vaditi v več učilnicah hkrati,
saj v eni ne bi bilo prostora za vse zainteresirane
starše.
Včasih me kdo vpraša, zakaj »sem povsod
zraven«, od kod mi energije, čas, volja. Odgovor
je v priliki o talentih. Ni pomembno, koliko talentov
imamo, ampak kaj z njimi delamo. In jaz
sem se jih odločila uporabljati. Konec koncev ne
vemo ne ure, ne dneva, ko bomo poklicani pred
nebeškega Očeta in povprašani o tem, kaj smo
naredili z darovi, ki smo jih prejeli od Boga. Ker
sem po izobrazbi učiteljica matematike in fi zike
in ne glasbenica ali pa animatorka oz. igralka,
stvari, ki jih počnem kot mama, niso izvedene
na profesionalni ravni, so pa narejene s srcem. In
to se mi zdi, da je pri takšnih dogodkih najpomembnejše.
Ne maram ljudi, ki samo kritizirajo,
sami pa niso pripravljeni ničesar narediti, v strahu,
da ne bodo naredili česa narobe. Jaz kritiziram,
ko mi kaj ni všeč, a dajem tudi predloge in
svoj čas za to, da se stvari izboljšajo. Več kot v
nekaj vložiš, več ti ta stvar pomeni. Seveda delam
tudi napake, a verjamem, da mi jih Jezus tudi
odpušča, saj jih ne delam namenoma.
Bi radi slišali, kako je bilo na letošnjem Dominikovem
dnevu na Zaplazu? Veste, to je pa
težko opisati, to je treba doživeti. In če ste zamudili
letošnji Dominikov dan, nikar ne zamudite
naslednjega! Kot sem zapisala v naslovu, je
Dominikov dan darilo vrtca nam, družinam. O
tem, zakaj tako mislim, pa se lahko prepričate
sami naslednje leto meseca maja. Do takrat pa
se boste morali tolažiti s pogledom na kakšno
fotografi jo s tega dne.

10
TRŽNICA V VRTCU
� vzgojiteljici Polona in Mateja
Jesen nas je bogato obdarila s svojimi darovi.
Tako kot vsako leto smo tudi letos v vrtcu pripravili
tržnico. V skupini Zvezdic smo se cel mesec
pogovarjali o sadju in zelenjavi. Na sprehodih smo
opazovali vrtove, sadovnjake, gozd, v vrtcu pa smo
razvrščali slike in plodove. Teden dni pred tržnico
smo obiskali čisto »ta pravo« tržnico v Domžalah.
Tam smo videli zelo veliko stvari, vendar nismo ničesar
kupili. Spoznali smo, da za nakup potrebujemo
denar. V vrtcu smo si izdelali denarnice in si v
»banki« sposodili denar. Ves teden smo navdušeno
kupovali in prodajali vse, kar smo našli v naši
igralnici. V začetku so nam precej težav delale barve
denarja in cene.
Končno je prišel dan, ki smo ga vsi čakali. V vrtec
so potovale polne košare in vreče vrtnin, sadja,
gozdnih plodov in sladkarij. Otroci so že med zajtrkom
nestrpno pogledovali skozi okno, saj se je
na igrišču že nekaj dogajalo. Vzgojiteljice so pripravljale
stojnice, razvrščale pridelke in seveda na
vidno mesto postavile tudi banko. Po zajtrku so
otroci vzeli vsak svojo denarnico polno denarja,
nakupovalno vrečko oz. košaro in se hitro obuli.
Pred ograjo so že v polni pripravljenosti čakali
starši, babice, dedki … Takoj, ko so se nam prid-
ružili še otroci iz drugih skupin in seveda branjevke,
se je nakupovalna mrzlica začela. Starši, dedki
in babice so se najprej ustavili na banki. Medtem
pa je večina otrok že potrpežljivo čakala v vrstah
pred stojnicami, da so kupili, kar so si zaželeli. Najdaljša
vrsta in najvišje cene so bile seveda pri stojnici
s sladkarijami. Naša Vita v svoji nakupovalni
vnemi ni imela časa za brskanje po denarnici in
stanje v vrsti. Te so bile namreč zelo dolge, zato
si je postregla kar sama in odhitela naprej. Njena
vrečka se je hitro napolnila, vendar je to ni ustavilo.
Pospravila jo je v garderobo in nadaljevala z
»nakupi«. Tudi drugim otrokom je šlo nakupovanje
dobro od rok. Vrečke in košare so se polnile,
stojnice pa praznile. Medtem ko so eni raziskovali,
kaj bi še lahko kupili, so drugi že pridno segali v
svoje vrečke in malicali.
Tik pred kosilom so bile stojnice že povsem
prazne. To je bil znak, da z našim projektom lahko
zaključimo. Košare in polne vrečke so dobile svoje
mesto v garderobah. Otroci so navdušeno odhiteli
v umivalnico, h kosilu in k zasluženemu počitku.
Starši, dedki, babice pa so se zadovoljni z nakupi
od nas poslovili in nam obljubili, da prihodnje leto
spet pridejo.
Hvala vsem, ki ste omogočili, da je tudi letošnja
tržnica uspela.

� Hana Marija, Katarina in Rado Glas
PESEM NA RECEPT
(variacija na temo Življenje je dar)
Pesem je dar, direktno od Boga dobili smo jo,
a dostikrat ne zavedamo se, da ta je dar od Boga.
Vrtec je dar, direktno od Boga dobili smo ga,
a dostikrat ne zavedamo se, da ta je dar od Boga.
Sosedje so dar, direktno od Boga dobili smo jih,
a dostikrat ne zavedamo se, da ti so dar od Boga.
11
Nadrejeni je dar, direktno od Boga dobili smo ga,
a dostikrat ne zavedamo se, da ta je dar od Boga.
Tašče so dar, direktno od Boga dobili smo jih,
a dostikrat ne zavedamo se, da te so dar od Boga.
Župnik je dar, direktno od Boga dobili smo ga,
a dostikrat ne zavedamo se, da on je dar od Boga.
Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga,
a dostikrat ne zavedamo se, da vse je dar od Boga …

12
� Urška Tikvič
Pričakovala sem, da bosta Maja in Tomaž
sedaj, ko hodita v vrtec, potrebovala doma
več pozornosti in »crkljanja.« Vendar se to ni
zgodilo. Prav rada hodita v vrtec. Najverje-
PRVIČ V VRTCU
tneje je vzrok veselje, prijaznost in sprejetost,
ki gradijo občutek domačnosti in topline, ko
vstopiš skozi vrata vrtca. Hvaležna sem tudi,
da sta deležna vzgoje za krščanske vrednote.
Vesela sem, da smo postali del vrtca Dominik
Savio.

� Angelčki z Uršo in Suzano
Res, da smo Angelčki majhni ljudje,
pa vendar veliko že zmoremo, to naj se ve!
Znamo v krogu pridno sedeti,
vsako jutro z veseljem Sveti angel zapeti.
Vsak dan se novega kaj naučimo,
ravno zdaj veselo fi žolčke sadimo.
Pesmic in pravljic ogromno poznamo,
saj Angelčki takšni vzgojiteljici imamo,
ki vedno kaj novega z nami delita,
ko lumpi smo, na eno oko zamižita.
Se včasih kaj slabega med nami zgodi,
se kregamo, tepemo, teče tudi kri.
Vendar vsi eno vrlino imamo,
da tudi pobožati in opravičiti se znamo.
ANGELČKI
13
Res, da smo majhni, a jesti sami že znamo,
z žlico veliko včasih packamo.
Pomembno je le, da trebuščki so polni,
čeprav smo zamazani kot cirkuški klovni.
Še nekaj povemo vam mi, pleničkarji mali,
da ne boste več dolgo nam se smejali;
na kahlicah mi že vestno sedimo,
lužo ter kakca vanje spustimo.
Tudi na prostem smo radi prav vsi,
se v mivki igramo, tečemo, gugamo, za žogo podimo,
nato z veseljem vsak dan še na sprehod oddrvimo.
Smo dobri opazovalci in občudujemo mi,
kako lepo je to Božje stvarstvo, zanj hvaležni smo vsi.
Veselje pa na obraz prikliče mamin nežni nam obraz,
ali ko naš ljubi ati vsak dan pride spet po nas.

14
ANGELČKI SO ŽE PRAVI CICIHRIBCI
� vzgojiteljica Urša
Že smo stopili v mesec maj, ki se je pričel z lepimi
in sončnimi dnevi. S Suzano sva se ravno
zaradi prijetnega vremena brez velikega pompa
odločili, da greva z najinimi Angelčki na izlet.
Ko bi vi videli, kako veseli so bili šele otroci: kar
poplesavali so v garderobi in radovedno kukali,
kaj vse sem dala v nahrbtnik. »Juhuhu, smokce
bomo s sabo vzeli, pa sokca, pa bončke!« so govorili
drug čez drugega.
Hitro smo prišli do Šumberka, kjer smo spustili
vrvico in raje objeli drevo ter prisluhnili lepemu
ptičjemu petju. Dogovorili smo se, da v gozdu
ne bomo preveč kričali, da ne bomo preplašili
živali, ki so v gozdu doma. Zanimivo je bilo opa-
zovati, kako otroci hodijo brez vrvice: nekateri so
kar tekli, drugi so se prijeli za roke in raje ubrali
previden korak. Prav vsi pa so znali gledati okrog
sebe ter iskati zaklade narave. Pozorni so bili na
vsako cvetlico, upihnili so vse regratove lučke, ki
so jim prišle pod roko, se ustavili ob ubogi miški,
ki je ležala na cesti, nabirali storže in kar naenkrat
smo se znašli na cilju. Podprli smo se z malico,
popili sok in bili iskreno ponosni nase, da smo
prišli tako daleč. Otroci bi šli še kar naprej, vendar
nas je že preganjal čas, kosilo se vendar ne
sme ohladiti!
Kadar je lepo, čas res hitro mine. Čeprav smo
odšli »samo« do Šumberka, so bili otroci zelo veseli,
da smo se podali na čisto pravi izlet in osvojili
naš prvi hribček.

� Srečna mamica Jana
Skoraj eno leto je že minilo, odkar je naš junak
prvič prestopil prag vrtca Dominik Savio. Kot
verjetno vsak starš, sem bila tudi jaz malo v strahu,
kako se bo mali nadobudnež znašel na novi
življenjski preizkušnji. Cela naša družinica je bila
polna pričakovanj in komaj smo čakali na prvi
dan. Bil je prvi september in z Jakobom sva pogumno
vstopila med Zvezdice, kjer naju je vzgo-
JAKOB V VRTCU
15
jiteljica Mateja prijazno sprejela. Prvi dan sem
preživela med skupinico in ves strah me je minil,
ker sem videla, da je Jakob v varnem okolju med
prijaznimi ljudmi in vesel, da ima nove prijatelje.
V enem letu je zelo napredoval in velika zahvala
gre vzgojiteljici Mateji in pomočnici Poloni.
Hvala vama za vso skrbnost in predanost. Po napornem
dnevu v službi je lepo videti zadovoljnega,
novih dogodivščin in znanja polnega otroka.

16
MIKLAVŽ NA OBISKU
PRI ZVEZDICAH
� vzgojiteljica Mateja
tednu pred Miklavževim obiskom je v naši
V skupini ves čas donela melodija Ringa, ringa
raja, svet‘ Miklavž prihaja … Otroci so se obiska
veselili in ga komaj čakali. Seveda so se nekateri
trudili, da bi bilo v Zlati knjigi napisano veliko
lepih stvari, drugim pa je bilo bolj malo mar, kaj
tam piše.
In končno je nastopil veliki dan, ponedeljkovo
dopoldne. Napetost je naraščala, nemir se je
stopnjeval, glasno razpravljanje o tem, kaj bo, pa
je zamenjala tišina pričakovanja in negotovosti.
Potem je prišel. Počasi, z nasmehom na ustnicah,
v svoji škofovski opravi – sveti Miklavž. Otroci so
ga tiho opazovali z velikimi očmi, odprtimi usti,
nekateri celo na robu solz. Prikimali so prav vsemu,
kar je povedal. Obljubili so mu, da bodo še
bolj ubogali, da bodo manj kričali, da bodo med
seboj prijatelji, si pomagali, si posojali igrače in
jih seveda skrbno pospravljali.
Ko je sveti Miklavž povedal vse, kar je pisalo v
njegovi knjigi, je otroke obdaril, otroci pa so mu
v zahvalo zapeli nekaj pesmic. Ker se mu je mudilo
obiskat druge skupine in je bila pred njim
še najbolj delovna noč, se je od nas poslovil in
nam obljubil, da zvečer tiste najbolj pridne obišče
tudi doma.

17
DOGAJANJE V VRTCU JE BILO
PESTRO, ZANIMIVO, USTVARJALNO,
VESELO IN DOMAČE
POSVETILI SMO SE
MARIJI NA ZAPLAZU
TUDI ANGELČKI SO KRALJI
TRI SESTRICE

18
DOMINIKOV
NAHRBTNIK
SKRIVA
MARSIKAJ …
ZVEZDICE SO VČASIH TUDI ČEBELICE, KRALJIČNE, KUŽKI …
ZVEZDICE V ARBORETUMU

ZVONČKI
SO
MALI
UMETNIKI
SKRBIMO ZA ZOBKE
SONČKI
SE
VESELIJO
19

20
LUČKE PO DRSANJU POČIVAJO
LUČKE Z GOZDARJEM
LUČKE
ŽE
PLAVAJO

21
PEŠ POT DO CERKVE SVETEGA JOŽEFA
� vzgojiteljica Jana
mesecu marcu smo se v skupini Sončk-
V ov pogovarjali o družini. Ker v tem času
praznujemo praznik svetega Jožefa, smo se z
otroki odpravili do cerkve na Viru, katere zavetnik
je sveti Jožef. Pot nas je vodila ob Kamniški
Bistrici. Opazovali smo kamniške plani-
ne, katerih vrhovi so bili še prekriti s snegom.
Zahvalili smo se za svoje očete in prosili za
svoje družine, da bi živele v miru in razumevanju.
V Svetem pismu beremo, da je bil Jožef pravičen
mož. Naj nam bo varuh, vodnik in priprošnjik
na naši poti življenja.

22
� vzgojiteljica Ana
otroki skupine Zvončki smo se v tednu dru-
Z žine pogovarjali o starših in o svojih mamah
so otroci povedali sledeče.
TOMAŽ: »Moja mami je Urša. Rada pomiva,
rada peče piškote, rada kuha kosilo, rada preobleče
postelje, rada pere. Najbolj vesela je,
ko kuha palačinke.«
TAJA: »Moja mami je Janja. Dolge lase ima pa še
smeji se, pospravlja sobe, pomiva pa kuha.«
ZOJA: »Urša je moja mami. Take lase ima kot jaz,
rada dela, kuha pa pospravlja. Najbolj vesela
je, ko jaz pridem domov.«
MAX: »Moja mami kuha dobro, dela dobra zdravila.
Takrat ko dobi kakšno darilo, je vesela.
Skupaj se igrava, žogava.«
.
MATIJA: »Mami je ime Petra. Rada se pogovarja,
rada se z mano igra, pomiva, pomaga meni,
če se mi kaj zgodi.«
ALEKSANDER: »Moja mami je Urša. Rada kuha.
Špinačo rada je, samo je že dolg nismo jedli.
Rad jo imam, ker mi vsako noč dovoli, da
grem malo k njej v posteljo spat.«
MOJA MAMI
NEŽA H.: »Moji mami je ime Urša. V vrtcu kuha,
pomiva. Takrat ko bo doma, pride naju z Matevžem
po kosilu iskat. Kuha jajca, kravam
daje seno pa mrvo.«
LUKA: »Moja mami je Nataša. Rada lika, rada
peče, kuha, pospravlja. Kdaj mi tudi bere.«
NEŽA P.: »Mia je mamici ime. „Cujne“ pere, knjige
gleda, pice peče pa lika.«
MIA: »Jaz jo kar mami kličem. Kuha, ko midva z
Juretom spiva. V službi čuva otroke.«
LUCIJA: »Ne vem, kaj dela moja mami, služi denar
pa na računalnik dela pa kuha, pospravlja
postelje, pa včasih malo počiva. Zvečer pomaga
Jakobu delati nalogo.«
JON: »Moji mami je ime Natalija. Kuha, dela v
šoli v bolnici. Danes mi je dala za inhalirat, ker
kašljam. Včasih mi kaj namaže na palačinke
ali na kruh, reže kruh.«
Ne vem, če mamice vse to res z navdušenjem
in rade delajo, vendar otroci čutijo, da jih imajo
rade in to počnejo z ljubeznijo.

POUČNI JESENSKI POHOD
� vzgojiteljica Ana
Letos so bili prvi jesenski dnevi zelo topli in so
nam v jesen podaljšali vzdušje poletja. Skupini
Lučk in Zvončkov smo to izkoristili in se odločili
za jesenski pohod, ki je bil združen z ogledom
delavnice kuhalnic, opazovanjem narave ter
ogledom čebelnjakov in čebelarske trgovine na
Brdu pri Lukovici.
Z avtobusom smo se najprej odpeljali do Vrhovelj,
tam smo peš nadaljevali pot proti Dupeljnam.
Pot se je kar dobro vzpenjala in otroci so
jo premagali z vmesnimi krajšimi počitki. Med
potjo smo opazovali gozd, plodove in spremembe
v naravi. Ob pogledu na osličke za ogrado, ki
so se pasli v bližini delavnice, so otroci pozabili
na utrujenost. Nekateri so prvič videli osla v živo,
zato jim je bilo to zelo zanimivo. Gospod Marjan
nas je pričakal v delavnici in nam najprej pokazal
23
stroje in les, iz katerega izdeluje kuhalnice. Pokazal
nam je postopek izdelave, na koncu pa je vsak
otrok dobil kuhalnico za domov. Veliko kuhalnic
pa smo lahko odnesli v vrtec za izdelavo lutk. Pot
navzdol je minila hitreje.
Nazaj grede smo se ustavili še na Brdu, med
vožnjo smo si ogledali sadovnjak ter odšli do Čebelarskega
centra. Otroci so z zanimanjem opazovali
čebelnjake in dogajanje okoli njih. Ogledali
smo si tudi trgovino in spoznali, da tam ne
prodajajo samo medu, temveč tudi stvari, ki jih
čebelarji potrebujejo pri svojem delu. Otrokom
sta bila najbolj všeč pokušina medu ter lesena
skulptura medveda, zapomnili so si, da jim že
ime živali pove, da si zna sam poiskati med.
Dopoldne je minilo zelo hitro, bilo je razgibano,
pestro in zelo poučno, nas pa je v vrtcu že
čakalo kosilo.

24
ZVONČKI V DNEH PRED VELIKO NOČJO
� vzgojiteljica Ana
Za otroke je 40 dni kar dolgo, pa vendar nam
je postni čas zelo hitro minil ob raznih dejavnostih
in nalogah.
Za Zvončke je bilo tridnevje pred veliko nočjo
še posebej zanimivo, saj smo bili zadolženi za
peko kruha in uprizoritev križevega pota za vse
otroke vrtca.
Že v sredo smo spoznali postopek peke kruha
od zrnja do kruha, ki nam ga je praktikantka Vesna
pripravila na svojem nastopu. Sledili smo mletju
žita s kamnoma, gnetenju testa ter peke kruha.
Skozi celo dopoldne smo opazovali spremembe,
med počitkom pa je po vrtcu lepo dišalo po sveže
pečenem kruhu in s ponosom smo ga pokazali
tudi ostalim otrokom. Kruh smo v četrtek, ko so
Lučke pripravile katehezo zadnje večerje, razdelili
med vse otroke in zaposlene našega vrtca.
Z vsebino križevega pota smo se najprej seznanjali
z spoznavanjem postaj. Vsak dan smo si
ogledali fotografi jo posamezne postaje in jo nalepili
na postni kotiček. Ob knjižici Srce, ki ljubi
vse ljudi in je namenjena najmlajšim, ter ob kratkem
besedilu za vsako postajo smo spoznavali
vsebino dogajanja. Otroci so komaj čakali, da
bodo lahko uprizorili dogajanje. Vsi fantje so si
želeli biti vojaki, vsaka deklica vsaj enkrat Veronika
in Marija, le za vlogo Jezusa se niso potegovali,
se je pa zanjo k sreči z velikim veseljem in ponosom
vedno znova odločil Jon.
Na veliki petek so se vsi otroci in zaposleni
zbrali v sobi Lučk, nekateri bi bili ta dan lahko s
starši doma, saj so imeli le-ti dopust, vendar so
hoteli sodelovati pri uprizoritvi. Ker nam je vseeno
nekaj otrok manjkalo, sta nam dva otroka
iz skupine Lučk priskočila na pomoč in otroci so
doživeto uprizorili dogajanje.
Prišla je velika noč, s slavjem luči in ob velikonočnem
zajtrku smo spoznavali pomen praznika
ter se skupaj poveselili.

25
LUČKE IN ZVONČKI V KEKČEVI DEŽELI
� vzgojiteljica Andreja M. S.
Kmalu, ko je zadišalo po jeseni, sta v skupinah
Lučk in Zvončkov začeli odmevati pesmi Kaj
mi poje ptičica in Kdor vesele pesmi poje. Otroci
so preko knjig z navdušenjem spoznavali Vandotove
junake ter odštevali dneve in noči do srede
v septembru, ko naj bi šli v Kekčevo deželo.
Vreme nam je bilo naklonjeno: po deževnem
ponedeljku in ne preveč sončnem torku nas je
pričakala sončna sreda. Na cesti proti Vršiču nas
je čakal Bedanc bus, kot se imenuje avtobus, ki
nas je peljal po skrivni poti v pravljično deželo.
Ker smo si morali zakriti oči, še vedno ne vemo,
katera pot vodi v Kekčevo deželo.
Najprej smo zagledali Bedančevo kočo in zaslišali
Mojčino petje. Bedanca ni bilo doma, zato
smo hitro iz kletke rešili Mojco. Videli smo njegove
pasti in prav takrat si je kuhal juho iz divjega
prašiča. Mojca nas je peljala do Brinceljna, ki
se nam je dovolil vzpeti po svojih dvižnih stopnicah
skozi svojo kočo in po toboganu iz nje. Res
imenitna hiška.
Srečali smo tudi Bedanca, a smo vedeli, česa
se silak boji. Pa naši otroci na srečo še nimajo po
pet stalnih zob – take išče!
Kekec nas je že čakal na gugalnici in nas skozi
skrivni rov popeljal do svoje koče in potem dalje
še do Pehte, ki nam je ponudila čaj in pecivo za
korajžo. Kdor še ne ve, naj povem, da je teta Pehta
zelo prijazna! Vzgojiteljice in Pehta čuvamo
skrivnost ter prav tako otroci in Kekec. Še vedno
mi je niso izdali in tako je prav, saj skrivnost je
treba zadržati zase.
Veseli, zadovoljni in z novo izkušnjo smo se
vrnili nazaj v Domžale. Kekčeva pesem pa nas še
vedno spremlja.

26
LUČKE IN ZVONČKI
V ETNOGRAFSKEM MUZEJU
� vzgojiteljica Andreja M. S.
marcu smo se otroci in vzgojiteljice iz skupin
V Lučke in Zvončki odpeljali v Ljubljano, in sicer
z vlakom, kar je bil krasen uvod v našo dogodivščino.
Z železniške postaje smo hitro prišli do
cilja: etnografskega muzeja. Tam smo se razdelili
v dve skupini, da smo lahko bolje sodelovali pri
vsem, kar je za nas pripravilo prijazno osebje. V
pastirčkovi delavnici smo spoznali, kako so ljudje
živeli včasih, predvsem pa je bilo zanimivo videti,
s kakšnimi igračami so se igrali otroci takrat, ko
se jim o računalnikih in televiziji niti sanjati še ni
moglo.
V delavnici pri indijancih smo si z velikim zanimanjem
ogledali predmete, ki jih je med svojim
delovanjem zbral slovenski misijonar Friderik
Irinej Baraga, že prej pa smo spoznali njegovo
življenje med indijanskimi plemeni.
Veseli in polni novih doživetij smo se z vlakom
odpeljali v Domžale. Mislim, da si bo marsikdo
ponovno želel obiskati etnografski muzej,
saj ga še kar precej nismo uspeli „odkriti“.
Srčno, brezpogojno ljubite in pravičnost bo z vami.

LUČKE NA SLOVENSKI OBALI
� Andreja Marin Soklič
torek po prvomajskih praznikih smo se z
V avtobusom odpeljali v Portorož, natančneje
do Sončne hiše, v kateri smo preživeli štiri nepozabne
dni in tri noči.
Za uvod je bil pred nami najzahtevnejši in
najdaljši sprehod, in sicer nas je pot peljala v klanec
skozi Beli Križ pa skozi Fieso in Piran nazaj
v Portorož. Vmes smo se večkrat osvežili s pijačo
in okrepčali s prigrizkom, metali kamenčke
v morje, gradili stolpe iz ploščatih kamnov in si
privoščili sladoled. Opazovali smo obalo, morje,
si ogledali cerkev sv. Jurija v Piranu pa Tartinijev
trg s spomenikom in še kaj.
Drugi dan našega bivanja je bil za marsikoga
najzanimivejši, saj smo se peljali z ladjo Solinarko
in si ogledali našo obalo in prehojeno pot prejšnjega
dne še iz morske strani. Otroci so bili navdušeni
nad trenutkom, ko so lahko sedli za krmilo
ladje. Ladjica nas je odložila v Seči, od koder
smo se povzpeli po stopnicah do Forma vive. Isti
dan popoldne smo šli v cerkev, kjer smo Mariji v
čast zapeli nekaj pesmi.
Predzadnji dan smo bili gostje piranskega
akvarija, pot nazaj pa smo si skrajšali z vlakcem.
Popoldne smo ustvarjali gradove v mivki na obali.
Zvečer je bila težko pričakovana zabava v pižamah.
Zadnji dan je bil najbolj vroč in je zato še toliko
bolj vsem prijal sprehod skozi hladen tunel
proti Strunjanu.
Vsak večer smo se v kapelici v hiši, kjer smo
bili nastanjeni, Bogu zahvalili za dan, ki je bil za
nami, in se mu priporočili za naslednjega.
O tem, kako so opisane dneve doživljali naši
otroci, pa najbolje govorijo njihove besede.
Manja: „V Portorožu mi je bilo fi no. Najbolj
mi je bilo všeč v akvariju in da smo šli z vlakcem.“
Tinkara: „Všeč mi je bilo, ko smo se peljali z ladjo,
da sem se peljala z vlakcem in pa pižama žur.“
Ema: „Ladja mi je bila najbolj všeč in to, da
sem bila kapitanka. Fino je bilo, ko smo se igrali v
mivki. Všeč so mi bili stolpi iz kamnov.“
Ana: „Všeč mi je bilo z vlakcem.“
Gregor: „Fino je bilo, da smo šli na vlakec pa
da smo šli na sladoled in v mivko.“
27
Filip: „Da smo se peljali z vlakcem, mi je bilo
všeč.“
Iza L.: „Najbolj mi je bilo všeč, ko si se ti skrila
v luknjo v tunelu in nas ustrašila. Pa da smo šli na
pico. Lepo je bilo v kapelici in v cerkvi. Všeč so mi
bili tudi morski pajki v akvariju.“
Matija: „Da smo se peljali z ladjo in vlakcem,
mi je bilo najbolje.“
Janez: „Meni je bilo najbolj všeč, ko smo šli
na sladoled in ko smo v akvariju videli morskega
biča.“
Lovro: „Všeč mi je bilo v akvariju: morski pes
in morski bič.“
Gal: „Meni je bilo najbolj všeč, ko smo se peljali
z vlakcem pa z ladjo pa ko smo bili v akvariju.“
Iza S.: „Ko smo videli morskega psa in rake v
akvariju, mi je bilo najbolj všeč.“
Jerneja: „Všeč mi je bil akvarij.“
Maša: „Ko smo šli na vlakec pa ko smo bili kapitani
na ladji pa v akvariju – ko smo videli jegulje
pa morskega psa pa morskega biča, mi je bilo
všeč. Ko smo žurali, mi je bilo najbolj všeč. Pa v
kapelici.“
Domen: „Fino mi je bilo na ladji pa v akvariju
pa na vlakcu pa ko smo gradili stolpe iz kamnov.“
Živa: «Všeč mi bilo, da smo se peljali z ladjo in
ko smo videli morskega psa.»
Martin: „Všeč mi je bilo na vlakcu, na ladji, v
akvariju, v mivki, ko smo se igrali s kamni, žur in
ko sem v morju videl ribe.“
Meni pa je bilo najbolj všeč to, da so bili
otroci srečni, zadovoljni in zdravi, in pa pogled,
ko so ob vrnitvi v Domžale stekli staršem
v objem in jim pripovedovali o novih dogodivščinah.
Učenci
ljubezni smo,
vsak dan.

� Martina Logar
Živa se je rodila kot dolgo pričakovan in zelo
zaželjen otrok. Na žalost so zdravniki že takoj
po rojstvu ugotovili, da ima distrofi jo. Začetki
so bili zelo negotovi, saj nihče ni natančno
vedel, kako bo potekal razvoj. Oblike te bolezni
so različne in dejstvo, da so se znaki pokazali že
ob rojstvu, ni obetalo dobrega. Ko smo sporočali
veselo novico o rojstvu, smo pogosto dodali, naj
upajo, naj molijo zanjo.
Po začetnem šoku in ob strahu smo pričeli
verjeti vanjo in se truditi skupaj z njo na vseh
področjih. Že v starosti enega meseca je pričela
redno obiskovati fi zioterapijo, ki so se ji kasneje
pridružile še različne druge oblike terapij. Imeli
smo srečo, da živimo v Domžalah, kjer so nam
bile te terapije omogočene, saj v mnogih krajih
takih možnosti ni. Spominjamo se dni, ko smo
se veselili prvega nasmeška, obračanja v ležečem
položaju, držanja glavice … Vse je nastopilo precej
kasneje kot pri drugih otrocih, vendar pa so
NAŠA ŽIVA
29
bili to za nas znaki, da Živa napreduje in da bo
vse zmogla, le nekoliko kasneje. Čutili smo moč
molitve in bodrenja drugih ljudi. Vsi strokovnjaki
pa so hvalili tudi njeno trmo, ki jo še vedno
spremlja in ima veliko zaslug za njen napredek.
Ko se je porodniška iztekla, smo jo najprej zaupali
v varstvo babici in dedku, kjer se je v družbi
enako starega bratranca potrdilo to, kar se je nakazovalo
že nekaj časa – da jo družba drugih otrok
povleče za seboj in jo spodbuja, da jih posnema.
Tako je pričela vstajati ob opori. In prav zato
smo se tudi odločili, da poskusimo z vključitvijo v
redni vrtec. Skrbelo nas je, ali bomo sploh našli vrtec,
ki jo bo pripravljen sprejeti in poskrbeti zanjo,
vendar pa se je sestra Ivanka izkazala kot odprta
in pripravljena, da sprejme Živo v vrtec, čeprav
verjetno to tudi zanjo ni bila lahka odločitev.
Uvajanje je bilo verjetno eno najbolj zoprnih,
ki so jih vzgojiteljice, predvsem Andreja in Suzana,
preživele. Živa se ni bila pripravljena vključiti,
vendar je po začetni trmi vrtec vendarle sprejela.
Zaradi njene nesamostojnosti pa se je pridruži-

30
la še Viktorija, ki Živo spremlja, odkar je v vrtcu.
Ko smo iskali osebo, ki bi Živo spremljala, smo
srečali nekaj ljudi, ki bi bili mogoče primerni, a
ko smo spoznali Viktorijo, smo vedeli, da je prava
- je zelo prilagodljiva in kooperativna, Živa se
z njo zelo dobro razume, starši pa imamo tako
tudi kakšno skrb manj.
Živa je zjutraj največkrat navdušena nad dejstvom,
da mora v vrtec, ko pridemo ponjo, pa
jo moramo pogosto spodbujati in priganjati, da
gre domov. Ponosna je, da je Lučka, rada se pohvali
z izdelki, ki jih ustvari, doma poje pesmice,
ki se jih nauči v vrtcu, pripoveduje, kaj se je dogajalo,
v zadnjem času pa se pogosto postavi v
vlogo vzgojiteljice. Doma omenja druge otroke
in vzgojiteljice ter pove, kaj je kdo rekel, storil tekom
dneva. Rada gleda slike iz vrtca in rada tudi
drugim otrokom pokaže, kaj jo zanima, zato v
zadnjem času vsak dan vzame s seboj kakšno
knjigo. Poslušanje zgodbic, listanje knjig, pa tudi
»branje« so njene priljubljene aktivnosti. V zadnjem
času se ji zelo razvija domišljija, vse bolj jo
privlačijo aktivnosti, kot je npr. vožnja s kolesom,
kar je zanjo zelo dobro.
Hvaležni smo celotnemu osebju vrtca, saj
vemo, da je bila Živa v tem času verjetno tudi v
breme. Njena trma za nas odrasle ni najbolj prijetna,
poleg tega Živa zna na svoje načine doseči
svoje in je zato pogosto lahko označena kot težavna.
Hvaležni smo tudi staršem drugih otrok
in otrokom samim, da so Živo sprejeli ter se ji
pogosto morali prilagoditi. Vemo, da ni bilo vedno
lahko, a smo to redko začutili, nesoglasja pa
tudi hitro zgladili.
Ob sledenju drugim otrokom je Živin razvoj
napredoval v tolikšni meri, da bo mogoče vendarle
zmogla celo redni šolski program. Ob razmišljanju,
da se bo morala počasi posloviti od vrtca
in zakorakati v šolo, nas je spet nekoliko strah,
predvsem zato, ker se bo morala posloviti od večine
znanih oseb – prijateljev, vzgojiteljic in tudi
ostalega strokovnega osebja izven vrtca. Vendar
pa zaupamo, da bo Živa še naprej tako napredovala.
Živa se šole veseli, saj so nekateri njeni prijatelji
že lani zapustili vrtec in hodijo v šolo.
Izkušnje, ki smo jih skupaj z Živo pridobili v
tem času, nas bodo spremljale naprej. Zato smo
izredno hvaležni vsem, ki ste nas v tem času sprejemali,
predvsem pa delali z Živo. Naj vam Bog
povrne.

31
POGLED NA VRTEC Z RAZLIČNIH PLATI
� Irena Narobe
V vrtec Dominik Savio sem prvič vstopila nekaj
let po odprtju še kot 3-letna deklica. Začetka
se spomnim bolj slabo, menda pa sem cele
dneve prejokala v naročju vzgojiteljice sestre
Terezije. Ko sem šla pri 6-ih letih v šolo, si nikoli
nisem mislila, da se bom kdaj še vrnila v vrtec
kot »vzgojiteljica«, ne, jaz že ne, jaz bom slikarka
ali arheologinja. Dneve v vrtcu smo si ponavadi
krajšali z igranjem na velikem lesenem toboganu,
ki pa ga danes žal ni več. Ker je bila ograja
okrog vrtca tedaj visoka le nekaj čez 1 meter, za
nas pa ni bilo ovir, smo jo velikokrat preplezali
in sosedi z zemljo vred pojedli ves korenček.
Na skrivaj smo priredili tekmovanje v tem, kdo
si upa pojesti večji kamen, kdo zdrži dlje časa
brez zraka in podobno. Spretno smo se izmuznili
stran od vzgojiteljic, tako da našega početja niso
opazile. Zdaj ko sem sama na poti, da postanem
vzgojiteljica, kar ne morem verjeti, kaj smo kot
mulci počeli, a (hvala Bogu) smo vsi ostali živi in
zdravi. Kljub vsemu smo znali sodelovati pri dejavnostih,
radi smo peli in uživali v radostih otroštva.
Eden izmed lepših spominov je tudi spomin
na makarone in ribji namaz kuharice Mari.
V življenju se vsaka stvar obrne in tako sem tudi
jaz (upam) spoznala svojo poklicno pot ter se
odločila za poklic vzgojiteljice. Vrniti se v isti vrtec
po trinajstih letih mi je predstavljalo poseben
izziv. Prostori so oblikovani malo drugače, nekaj
vzgojiteljic se je zamenjalo, najbolj nenavadno
pa mi je bilo to, da sem skupaj z vzgojiteljicami
skrbela za otroke tako, kot so one včasih skrbele
zame. Vesela sem, da sem kot otrok imela možnost
obiskovati ta vrtec, saj sem se v njem naučila
veliko stvari, potrebnih za življenje, prav tako
pa sem takrat spoznala dva prijatelja, ki sta sedaj
po trinajstih letih še vedno moja prijatelja in s
katerima pogosto z iskricami v očeh obujamo
spomine na vrtec.

32
� Eva Otrin, 8 let
MOJI SPOMINI NA VRTEC
V vrtcu me je imela vzgojiteljica Urša. Imela
sem 3 najboljše prijateljice: Beti Saro, Lejo in
Elo. Zelo rada sem hodila v vrtec. Kadar so bile
vse skupine zunaj, sem se igrala s sestrico Nežo.
OVIRE SO ZATO, DA JIH PREMAGAMO
� Martina Perše
Verjamem, da vas večina ne pozna Pierca
Vincenta Eckharta. Gospod Eckhart je glasbenik,
tenorist pravzaprav, raziskuje glasove na
BrynMarwrkolidžu, redno nastopa z Main Line
Opera Guild in je solist v cerkvenem zboru. Zakaj
ga omenjam? Medtem ko sem tuhtala, kako
napisati tale prispevek, sem naletela na njegovo
razmišljanje o preprekah v življenju, ki se mi je
zdelo odlično:
»Ko sem bil še mlad skavt, smo se ob vstopu
novih skavtov v skupino igrali tole igro. Prinesli
in razpostavili smo stole ter naredili pot, polno
preprek, ki jih je moral nov skavt obiti z zavezanimi
očmi. Vodnik je dal novincu čas, da pot preuči,
predenj se je slep podal čez prepreke. A takoj
Najbolj sem si zapomnila, ko smo se na veliki četrtek
spominjali Jezusove zadnje večerje in sem
bila apostol. Še zdaj znam pesem, ki sem jo pela
na odru evharističnega kongresa. Jeseni bo šel v
šolo tudi moj bratec Martin. Tako bosta v vrtcu
ostali samo še Neža in Ana.
ko so bile njegove oči zavezane, smo ostali čisto
potiho odstranili vse stole, da je bila pot prosta.
Mislim, da je življenje podobno tej igri. Morda
se ves čas trudimo izogibati preprekam, ki smo
jih sami ustvarili in v resnici obstajajo le v naših
mislih. Bojimo se prijaviti za službo, ki jo želimo,
se učiti violine ali novega jezika, poklicati starega
prijatelja, pisati izvoljenemu poslancu – karkoli
bi res radi storili, pa ne zaradi svojih osebnih
preprek. Ne izogibajte se stolom, dokler ne zadenete
vanje. In če se to res zgodi, boste vsaj imeli
kam sesti.«
Pred tremi leti in pol sem se s Koroške preselila
v Ljubljano. Naredila sem vse izpite na
višji strokovni šoli, a me delo v ekonomiji niti
malo ni zanimalo. Mislim, da se resno zaveš, da
si storil napako pri izbiri študija šele takrat, ko

se prijavljaš na prosta delovna mesta in resnično,
resnično upaš, da ne boš izbran. Po pogovoru
z eno izmed najbolj srčnih gospa, kar sem jih
imela možnost spoznati, ki mi je svetovala, naj
se neham mučiti s prijavljanjem na dela, ki jih
ne želim opravljati, sem se prijavila za delo čistilke
v vrtcu Dominik Savio. Pomembno se mi
je zdelo, da sem v okolju, kjer bom morda lažje
našla svojo pot. Ker močno verjamem v to, da
je vsako delo častno, mi tudi dela čistilke ni bilo
nikoli težko opravljati. Stik z otroki se je začel že
prvi dan. Njihovi radovedni pogledi so mi sledili
po vrtcu, nekateri so bili celo tako pogumni, da
so me pozdravili. Slišala sem punčko, ki je svoji
mamici razlagala: »Veš, mami, mi smo pa dobili
novo Zlato.« Čez čas se je tu in tam pojavila
kakšna luknja v urniku vzgojiteljic in sem vskočila
za 15 minut ali pol ure. Otroci so me imeli
možnost spoznati in vse bolj jih je tudi zanimalo,
kaj v vrtcu pravzaprav počnem. Če je otroke kaj
posebej zanimalo, ko sem opravljala svoje delo,
sem jim to vedno pokazala (tudi zdaj jim), če so
želeli pomagati, sem jih pri tem spodbujala, vendar
le takrat, ko nisem delala s čistili. Tako mi je
mali Rok pomagal namestiti papirnate brisače,
Vita je pogumno pritisnila gumb za vklop sesalca,
Anika se vedno potrudi, da vrže uporabljeno
papirnato brisačo v koš ali v vrečo za smeti in mi
33
to prav ponosno pove, Max je prijazno opozoril
celo svojo mamico, da naj ne vstopa v igralnico
obuta, ker sem jo že pomila, Lučke pa se trudijo
čim bolje pospraviti kocke, da jih ne posesam.
Otroci so spoznali, da delo čistilke ni lahko, če ne
verjamete, vprašajte malega Jona, ki je pometal,
a mu ni in ni šlo od rok.
Resno sem o sebi kot o pomočnici vzgojiteljice
v vrtcu pričela razmišljati, ko sem se družila
z otroki med delavnicami Šole za starše. A
prihraniti dovolj denarja s skrajšanim delovnikom
je kar težko, zato sem potrebovala malo več
časa, kot bi morda želela. Letos sem tako začela
z napornim poklicnim tečajem, ki ga bom čez
nekako mesec in pol zaključila s poklicno maturo.
Med drugim sem v vrtcu Dominik Savio
Karitas opravila prakso in dobila tudi priložnost,
da nekaj ur dnevno preživim s tistimi otroki, ki
med počitkom ne spijo. Včasih skupaj počnemo
nadvse zanimive stvari: delamo prave delujoče
vulkane ali pa rišemo zemljevide do skritih zakladov,
gradove in živalske vrtove ...
Hodim po novi poti, ki je morda polna preprek,
morda pa je popolnoma prosta, ne vem.
Moje oči so zavezane, a se ne bojim, da bom ob
kaj zadela, kajti tudi če se spotaknem in padem,
je moja iskrena želja po delu z otroki tista, ki mi
bo pomagala vstati.

34
PLEŠEMO S PLESNO ŠOLO MIKI
� Marjana
vrtcu otroci že nekaj let spoznavajo prve
V plesne korake pod mentorstvom učiteljic
iz Plesne šole Miki. Vsako sredo so se tudi letos
naši malčki v dveh starostnih skupinah učili
novih plesnih korakov in skozi igro razgibavali
svoje telo. Tudi v letošnjem letu je vrtec dal na
razpolago plesni šoli svoj prostor, zato je celoletni
plesni tečaj za marsikaterega od staršev
postal cenovno dostopen. Plesalke in plesalci
so pridno vadili plesne korake, koreografi jo, se
ob vsem tem naučili še pesmico, in tako staršem
skozi leto pripravili kar štiri nastope. Dva
nastopa sta bila organizirana v vrtcu, kjer starši
ob pogledu na male plesalce niso mogli skriti
ponosa, pa tudi kakšna solza se je zaiskrila v njihovih
očeh.
Pomladanski nastop je bil v prostorih Plesne
šole Miki, kjer so se našim plesalcem pridružili
tudi plesalci drugih vrtcev. Končni nastop je bil
organiziran na 7. tradicionalnem Piškotkovem
pikniku v parku Češmin, kjer so otroci kljub
manjšemu številu s svojim plesnim znanjem in
smehom odgnali nevihto in oblake ter medse
priklicali sonce. Tako starši kot otroci nestrpno
čakamo prihodnje leto, ko bodo otroci zopet
zaplesali novim izzivom naproti.
Prepustimo se Božji ljubezni
Ko razmišljamo o Pravičnosti v ljubezni, je prav da začnemo s popolno odprtostjo božji
ljubezni. Prvi korak je vrnitev k Bogu, njegovi ljubezni. Našli bomo izvir za uresničevanje
ljubezni. V vsakdanjem življenju opazujmo, kako nas Bog obsipa z mnogimi darovi.
Vse okrog nas je božje delo, božja ljubezen je prisotna. Preizkušnje in stiske, ki so del
življenja, nam tudi govorijo o božjem delovanju. Težje jih je sprejemati, a Bog nas po
trpljenju uči in nam pomaga. (p. B. Lavrih)

DOBRODOŠLI MED NAMI!
Mirjam Banko, sestrica Gregorja
rojena 21. 11. 2011
Neža Podbelšek, sestrica Maše
rojena 20. 7. 2011
Manca Brvar, sestrica Matija
rojena 20. 9. 2011
Ljubezen, podarjena vsakemu je pravična in ostaja živa.
Zahtevna naloga je, odločiti se je potrebno.
Ljubezni brez pravičnosti ni, in pravičnosti brez ljubezni ni.
Vse pa se začne v nas.
Ana Šarec, sestrica Martina
rojena 1. 12. 2011
35

36
� Lojze Grozde
Sem mislil, da sem sam
na sredi teh valov,
na sredi teh vetrov,
in nisem vedel, kam.
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bil.
Podal si mi rokó,
me dvignil iz nizkósti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.