Špegel: Das Ü Magazin, september 2017

Iskanje Resnice
človeški zgodovini prevzel krmilno ročico
in drzno uvedel povsem novo ekonomsko
razmišljanje, ki bo zares spojilo politiko in
ekonomijo skupaj; glavni aksiom ekonomsko
prepredene logike življenja, pa mora biti
konkurenca na trgu. Zato ‘’ordo’’ vidi
slabost klasične liberalne logike ekonomije,
ki še vedno verjame v prosto roko trga,
in raje vpelje politični intervencionizem v
samo srce družbe. Drugače rečeno, državni
administraciji je naložena vloga psa čuvaja,
ki razkraja monopolne združitve in omogoča
ekonomsko igro, torej način vladanja direktno
skozi družbo. Princip, da je ekonomija
bistveno neka igra, da se ekonomija razvije
kot igra med udeleženci, da mora biti celotna
družba prežeta s to ekonomsko igro in da
ima država za svojo bistveno funkcijo ravno
opredelitev pravil te ekonomske igre in
zagotavljanje njihove dejanske aplikacije 19 –
poslednji krik ordoliberalizma pred kolapsom
v čisto imanenco. 20
Da bi se država lahko poročila z
akceleracijo trga, jo mora, prav zato da bi
ji bila zvesta, transcendirati. Za vse enaka
pravila igre lahko postavi le nekdo, ki je
nad njo. Tukaj naletimo na ordoliberalno
protislovje, saj je še vedno polika tista,
ki določa delovanje družbenega in ni le
formalna, temveč tudi vsebinska. Tudi
politika, ki naj iz države izžene politiko, je še
vedno politika. S tem, ko je določila pravilo,
ki je zunanje trgu, bo vedno že zamujala za
akceleracijo, saj ta po pojmu zahteva odpravo
vsake zunanjosti. Ordoliberalni poskus,
čeprav drzen, ni dokončno izpeljal svoje
naloge. Mogoče je čakal na razvoj kapitala
in njegovo kvalitativno transformacijo v
tehnokapitalizem ali tehnološki stroj, ki
proizvaja zares endogeno družbeno realnost
in daje akceleraciji nov pomen.
Ves kapitalistični sistem je ogromen
objekt investicije želje, a da deluje tako
učinkovito, mora biti sposoben željo
prenesti na vsakega posameznika, ki v
njem participira. Želja mezdnega delavca,
kapitalistova želja, vse bije v ritmu iste želje,
utemeljene na diferencialnem razmerju tokov,
brez določene zunanje meje, kjer kapitalizem
reproducira svoje imanentne meje v čedalje
širšem in čedalje bolj globalnem merilu. 21
Prešli smo v kibernetiko – popolno
horizontalno realnost algoritemskih kultur,
ki poganjajo naš abstraktni motor aktualnega.
Akceleracija po pojmu zahteva odpravo vsake
zunanjosti – sedanjost razpotegnjena do
neskončnosti postavlja pravila igre v samo igro.
Ordoliberalno protislovje je s tem razrešeno,
saj je pravilo znotraj igre sposobno odpraviti
samo sebe: vse skupaj zveni tako diegetsko.
Čista imanenca kibernetike – feedback loop
je realtime self-adaptive. Senzorji berejo tvoje
Špegel: Das Ü Magazin - September 2017
29