seminar slo venskega jezika, literature in kulture - Center za ...

More documents

Recommendations

Info

Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi Razlogi za ekskluzivno obravnavo zgolj slovenskih besedil v slovenski literarni zgodovini in zgolj nemških v nemški literarni zgodovini seveda niso samo rivalske narave. Tako razporeditev interesov je narekovala pozornost na produktivno sfero literarnega sistema, to je na avtorja, ki je skozi tekst dokazoval svoj artistični genij in široke ustvarjalne zmožnosti svojega jezika. Besedila v drugih jezikih so lahko postala predmet nacionalne literarne zgodovine šele potem, ko se je pozornost premaknila od avtorja k bralcu. Ker je bil slovenski bralec v 19. stoletju naročnik tako slovenskega Ljubljanskega zvona kot nemške Gartenlaube, bi bodoča slovenska literarna zgodovina morala upoštevati literaturo v obeh revijah. Multikulturnost za Slovence ni nova zgodovinska izkušnja. Vse do prve polovice 20. stoletja je bilo slovensko izobraženstvo, v 19. stoletju pač izobraženo meščanstvo, dvojezično. Produciralo in konzumiralo je kulturne dobrine v slovenščini in nemščini in bilo sestavni del dveh kulturnih sistemov hkrati. Lep zgled dvojne kulturne identitete je Luiza Pesjakova (1828–1898), ki je svojo pisateljsko kariero začela v nemščini. Objavljala je menda tudi v popularni nemški literarni reviji Gartenlaube, vendar o tem delu njenega opusa v slovenski literarni zgodovini ne vemo danes nič. Luizin oče Blaž Crobath je bil Prešernov delodajalec. Za šestnajsti rojstni dan je Prešeren Luizi napisal priložnostni sonet z naslovom An eine junge Dichterin (Carniola 1844) – v nemščini. Kramljali so namreč pri Crobathovih doma, kamor je zahajal Prešeren, da bi dekle poučeval v zgodovini, latinščini in celo angleščini, slej ko prej nemško in francosko in njena literarna dejavnost je bila v skladu z navadami tistega časa nemška. Luizina izbira nemščine se je tudi Prešernu zdela samoumevna, sicer bi jo gotovo nagovarjal k slovenskemu pesnjenju, pa je ni. Dovolj se mu je zdelo že, da je eno njegovo pesem prevedla v nemščino. Šele dolgo po Prešernovi smrti, ko je petim hčeram priskrbela tudi učitelja slovenščine Antona Lesarja, se je skupaj z njimi začela slovenščine učiti, se nad njo javno navduševati in v njej pisati. Tega vendar ni počela na račun nemškega snovanja, ne, naprej je pisala v obeh jezikih. Velik del njenega leposlovnega opusa je ohranjen vzporedno v slovenski in nemški varianti. Leta 1885 je objavila zbirko otroških pesmi Ins Kinderherz (V otroško srce), več pesniških zbirk pa je obtičalo v rokopisu, npr. Zwischen Moos und Tannezweigen (Med mahovi in vejami jelk), ki je bila pripravljena za natis leta 1896. Slovenske germaniste čaka še zanimiva naloga ugotoviti, ali je bilo kaj njenega daljšega objavljeno v tedanjih nemških družinskih revijah, recimo povest Marie, lirsko-epska pesnitev Was die Waldquelle erzählt (Kaj pripoveduje gozdni studenec) ali pesmi iz zbirke Kleine Lieder (Drobne pesmi). Čeprav se danes nekam nostalgično oziramo nazaj v večkulturno 19. stoletje, ne smemo pozabiti, da je bila situacija tudi stresna. Slovenska in nemška kultura nista bili enakopravni. Večjo privlačno silo je imela dominantna nemška kultura. Spomniti se je treba samo na to, kako celo France Prešeren ni zmogel tako preproste reči, kot je pisanje slovenskih pisem: napisal je samo dve, materi in češkemu prijatelju Františku Čelakovskemu, vse ostalo pa v nemščini, ki mu je v tem žanru očitno bolj gladko tekla. Izobraženčeva odločitev za slovensko pisanje je bila zato izrazito programske narave. Pogoj je bila dovolj velika pisateljeva gorečnost, njegov idealizem, bila je 12
stvar fantastičnega kulturnega načrta, ki je ob nemški kulturni dominanci komaj lahko računal na uspeh. Od tod šele lahko razumemo presežno mero konfliktne strasti, s katero je slovenska literarna in publicistična dejavnost tematizirala medkulturno, tj. slovensko-nemško rivalstvo. V neenakopravni ponudbi kulturnih dobrin je imela slovenska literatura nalogo modelirati take fiktivne svetove, v katerih so se kulturni antagonizmi za Slovence dobro razpletli. Slovenska kultura se je vzpostavljala v konfliktnem razmerju z dominantno nemško kulturo tistega časa. Vzpostavljala in emancipirala se je tako rekoč na teritoriju, ki je pripadal nemški kulturi, tako da je ta teritorij postopoma osvajala. S stališča nacionalne kulture, ki prisega na svoje temelje v 19. stoletju, je multikulturnost pravzaprav sovražno geslo, ker grozi z omejitvijo monopolnega položaja, ki si ga je pred dobrimi 150 leti s težavo priborila. Multikulturnost je v opoziciji z idealom t. i. nacionalne samobitnosti (avtonomnosti, neodvisnosti, samostojnosti, izvirnosti, enkratnosti, identitete in samozadostnosti). Če bi hoteli zgodovinski večkulturnosti na Slovenskem pripisati pozitivni predznak, potem bi to lahko storili za čas do petdesetih let 19. stoletja, za drugo polovico 19. stoletja, ko je tekmovanje med nemško in slovensko kulturo kulminiralo in zavzelo konfliktne razsežnosti, pa ne več. Danes je geslo multikulturnosti zanimivo zlasti za obrobje slovenskega etničnega prostora, npr. na avstrijskem Koroškem in v Italiji, kjer si od multikulturne atmosfere obetajo več razumevanja s strani dominantnih kultur, v katere so vključeni. Slovenska literatura je konceptu multikulturnosti v načelu nasprotna. Prizadevala si je za emancipacijo enkratne slovenske kulturne identitete, kar je počela tako, da se je postavila v opozicijo do sočasne nemške kulture in jo poskušala preseči. Slovenski zgodovinski roman in zgodovinska povest sta nenehno tematizirala odnose med »našim« in »njihovim«, med domačim in tujim, med slovenskim in nemškim, vse iz potrebe po obvladanju tujega in tako, da se je potrdila specifika in kvaliteta »našega«. Svoje in tuje sta soočala bodisi tako, da sta pripeljala tujca v domači prostor, ali pa sta poslala domačina na preizkus v tujino. Tujci so v slovenski literaturi prevzemali vloge negativcev, zlobnežev in sovražnikov. Tuje je bilo demonizirano in naloga literarnih zgodb je bila poskrbeti za njegovo diskvalifikacijo. Naj spoznanje o nacionalno militantni naravi slovenske književnosti ne zavede v domnevo, da samo še kulturno trdi, neprilagodljivi in konfliktni Slovenci preprečujemo trajno razumevanje in ljubezen med kulturami tega sveta. Tudi druge nacionalne literature se v preteklosti niso obnašale prav nič drugače in nič bolj plemenito kot slovenska. Kakor so v slovenski povesti najslabše vloge rezervirane za brezvestne Italijane (spomnimo se zapeljivca v Jurčičevi Hčeri mestnega sodnika), izkoriščevalske in potujčevalske Nemce, skopuške Žide (npr. pri Ivanu Cankarju in Mišku Kranjcu), krute Turke, izdajalske Uskoke, tatinske Cigane in celo brezverske Čehe, tako so tudi Slovenci v tistih sosednjih literaturah, ki nas sploh poznajo, v skrajno nesimpatičnih položajih. Roman Pet mož gradi pot koroško-švicarskega avtorja Gustava Renkerja (v slovenščino je bil preveden leta 1936, dve leti po izidu izvirnika Fünf Männer bauen einen Weg: ein Alpenroman) popisuje gorske vodnike na Poliški Špik ali Montaž v Zahodnih Julijcih: dva sta Italijana, eden koroški Nemec in dva Slovenca. Kulturno so si enakopravni samo Italijani in Nemci, Slovencem pa pripadejo negativne vloge: enega diči neznanska skopost in ga pritira v tragično smrt, drugega, pohabljenega Jožeta Tožbarja, ki mu je medved odtrgal pol obraza, pa večkrat imenuje »polčlovek« z očitnim namenom, da bi se to razumelo tudi 13 Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi
Page 1: seminar slovenskega jezika, literat
Page 4 and 5: CIP - Kataložni zapis o publikacij
Page 6 and 7: Večkulturnost v slovenskem jeziku,
Page 9: Predavanja Hladnik Gorjanc Požgaj
Page 30 and 31: Vesna Požgaj Hadži, Tatjana Bala
Page 62 and 63:
Večkulturnost v slovenskem jeziku,
Page 64 and 65:
Page 66 and 67:
Page 68 and 69:
Page 70 and 71:
Page 72 and 73:
Page 74 and 75:
Page 76 and 77:
Page 78 and 79:
Page 80 and 81:
Page 82 and 83:
Page 84 and 85:
Page 86 and 87:
Page 88 and 89:
Page 90 and 91:
Page 92 and 93:
Page 94 and 95:
Page 96 and 97:
Page 98 and 99:
Page 100 and 101:
Page 102 and 103:
Page 104 and 105:
Page 106 and 107:
Page 108 and 109:
Page 110 and 111:
Page 112 and 113:
Page 114 and 115:
Page 116 and 117:
Page 118 and 119:
Page 120 and 121:
Page 122 and 123:
Page 124 and 125:
Page 126 and 127:
Page 128 and 129:
Page 130 and 131:
Page 132 and 133:
Page 134 and 135:
Page 137:
Izbirni tečaji Krek, Kocjančič S
Page 140 and 141:
Page 142 and 143:
Page 144 and 145:
Page 146 and 147:
Page 148 and 149:
Page 150 and 151:
Page 152 and 153:
Page 154 and 155:
Page 156 and 157:
Page 158 and 159:
Page 160 and 161:
Page 162 and 163:
Page 164 and 165:
Page 166 and 167:
Page 168 and 169:
Page 170 and 171:
Page 172 and 173:
Page 174 and 175:
Page 176 and 177:
Page 178 and 179:
Page 180 and 181:
Page 182 and 183:
Page 184 and 185:
Page 186 and 187:
Page 188 and 189:
Page 190 and 191:
Page 192 and 193:
Page 194 and 195:
Page 196 and 197:
Page 198 and 199:
Page 200 and 201:
Page 202 and 203:
Page 204 and 205:
Page 206 and 207:
Page 208 and 209:
Page 210 and 211:
Page 212 and 213:
Page 214 and 215:
Page 216 and 217:
Page 218 and 219:
Page 221 and 222:
Primož Vitez Filozofska fakulteta
Page 223 and 224:
B) kaj je zdaj to, C) čému je to
Page 225 and 226:
Vzemimo primer Roman je med oblikam
Page 227 and 228:
Nataša Pirih Svetina Filozofska fa
Page 229 and 230:
Iz Ljubljane se bomo na pot podali
Page 231:
Na ogledu mesta se bomo ustavili ob
Page 234 and 235:
Page 236 and 237:
Page 238:
show all

seminar slo venskega jezika, literature in kulture - Center za ...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?