seminar slo venskega jezika, literature in kulture - Center za ...

ko poroča, da je oče že tri leta po poroki umrl, kužna bolezen je pobrala tudi Jurija in na kmetiji
sta zagospodarili obe ženski, njegova mati Margareta in Agata z dve leti starejšo hčerko Suzano,
do katere ni čisto ravnodušen.
Roman je ohranil svoje visoko mesto v kulturni zavesti Slovencev tudi zaradi deklarativnih
patriotskih izjav, ki so se napajale iz sovražne presoje Nemcev: »Tajčar je surov in ošaben, kadar
misli, da se ga vse boji«, »Tajčarjev se boj!«, kronist očita Nemcem napihnjenost, surovost, ošabnost,
privoščljivost, trmo, grabežljivost in pristranskost:
»Tajčarje smo imenovali takrat tiste, ki so se bili privlekli z Nemškega v naše kraje ter nam odvzeli najboljše
kmetije.« Zopet je pričel: »Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje
je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo.«
Vendar pa Visoška kronika ne ostane pri takem prozornem kazanju na nacionalnega sovražnika.
Ne le da je dal Tavčar edinemu pozitivnemu oblastniku, prosvetljenemu škofu Joannesu
Franciscusu spregovoriti najprej v nemščini, ampak je tudi najbolj pozitivne vloge naklonil trem
Nemkam. Nemce pohvali tudi izrecno: »Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati. Tudi tvoja mati je
bila nemškega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila.« Ali: »V srcu sem
občudoval te Nemce, da si vzgajajo otroke tako, da jih tepo.«
Visoška kronika se godi v nacionalno mešanem okolju in uresničuje mešane poroke. Polikarp
se je poročil s tujko in njegova dva sinova pristaneta v mešanem zakonu, kar ni noben slučaj,
ampak plod Polikarpove ženitne strategije. Iz njegovega nesrečnega mešanega zakona na začetku
knjige dobimo na koncu dva mešana zakona. Čeprav moža kmalu umrjeta, sta poskrbela za
slovenske potomce – Polikarpova ženitna strategija je bila uspešna. Ker so Nemci gospodarsko
uspešnejši, jih lahko obvladamo le z asimilacijo: »Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec
zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok.« Zanimivo je pri tem, da
mešani zakon vedno sestavljata slovenski moški in nemška ženska, nikoli obratno. Ker imajo
ženske v literaturi status naturnega korektiva takim ali drugačnim moškim socialnim obsesijam,
pomeni, da je Tavčar videl regenerativno moč slovenstva prav v njegovi povezavi z nemštvom.
Nacionalna strategija, kakor jo uveljavlja Visoška kronika, je drugačna od nacionalne strategije
zgodnejših Tavčarjevih del. V njegovem Antoniu Gleđeviću (1873) se slovanski junak z mečem
maščuje moralno skvarjenemu tujcu, ki mu je onečastil sestro, vendar to plača s smrtjo v ječi,
avtor pa pripoved zaključi z resignirano napovedjo, da »slovanstvo nima pričakovati prihodnosti
na obali sinjega morja« in da »slovanskega Dubrovnika ni več in ga več ne bode«. V romanu Izza
kongresa (1905–1908) še ni nobenega jasnega nacionalnega in jezikovnega načrta: skriptor v
licejski knjižnici Miha Kastelic se v strahu pred nemško jezikovno dominacijo zavzema za ilirščino,
to je skupni južnoslovanski jezik, pesnik Jakob Zupan pa je iz istega strahu za radikalnejšo rešitev,
ki jo bo prinesel skupni slovanski jezik; o slovenščini ni še nobene besede.
V Cvetju v jeseni, ki je bilo napisano v času najhujše nacionalne stiske v prvi svetovni vojni
(1917), je Tavčar načrtoval nacionalno preživetje s fantastično formulo združitve socialnih slojev:
meščan naj se poroči na kmete in tam požene korenine. Nacionalne eksistence brez nacionalnega
teritorija ni in meščan se zato mora vrniti na deželo, od koder je izšel in se ji odtujil. Načrt
poroke meščanskega moškega (Janeza) in kmečkega dekleta (Mete) seveda ne uspe, ker uspeš-
17
Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi