Reflektor_10

GFML

Kazalo
3 Zavese
4 Kako biti človek (življenjski vodnik)
6 Človek ∈ C
7 Lomljenje
8 Praštevila
9 Teme poezije
10 Ne bodi kot drugi?
11 Je bolj smiselno slediti svoji sreči ali se
prilagoditi družbi?
12 Tihi opazovalec na zidu
16 Tudi ideal pometa pred svojim
umazanim pragom
18 COLLATZEVA DOMNEVA
22 Izpoved razvajenca
24 Dioptrija
25 Sva dva?
26 Dragi b(B?)og
30 Umirajočemu
34 Za rešetkami
REFLEKTOR - družbenokritični,
humanistični in literarni časopis
Februar 2019, številka 10
Izdajatelj
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer
Prešernova 34
9240 Ljutomer
Urednik
Aleš Kustec
Likovna urednica
Tanja Trajbarič Lopert
Ustvarjalci
Júlia Meszelics, Laura Buzeti, Niko Farič, Minea
Rudolf, Julija Šebjanič, Tina Raj in Jure Miholič.
Prispevki avtorjev ne predstavljajo nujno uradnega
stališča gimnazije.
Naslovnica
Lara Kosi in Hana Kosednar
Strip
Marko Matko Ficko
Lektorji
Saša Pergar, Tanja Bigec, Klaudija Tivadar, Lilijana
Fijavž, Irena Štuhec, Mojca Rižnar-Nedeljko
in Katja Peršak.
Naklada
600 izvodov
2

Zavese
Sonce vstane vsako jutro. Večina nas ta spektakel vsako
jutro tudi zamudi. Ko pa nas ta vseeno doleti, ga zakrijemo
z zavesami. Zakaj se hočemo dogodku, ki je neizogiben,
dogodku, ki je večji od nas in nas bo doletel
vsakič znova, brez vprašanja, izogniti s kosom tkanine?
Zakaj si zatiskamo oči pred očitnim?
So stvari, s katerimi se ne moremo bojevati. Dogodki in
občutki, ki vzidejo brez
vprašanja, tako kot sonce.
Zaslepijo nas, nam
kradejo spanec in povrh
vsega to delajo brez naše
privolitve. Človek se težko
sprijazni s tistim, kar
ni na njegovem povodcu.
Težko pogleda sonce
v obraz, zato ga raje zakrije
koščkom blaga. Neprijetne
svetlobe se reši
na prvo žogo. V resnici
se je sploh ne reši, kar je
najbolj destruktivna laž,
ki si jo lahko dopove
(in si jo). Raje ostane v
umetno ustvarjeni temi.
Izklopi motečo okolico,
ki ni nič drugega kot
življenje samo, v vsej
njeni grozni praznini,
ki napolni in obenem
izprazni vse. Obstoj je
težko delo; najtežje opravilo,
s katerim se človek
mora spoprijeti.
Sončna svetloba napolni
prostor. Naznanja
resnico. Razsvetli vse
kotičke. Posveti na vse,
tudi na tisto, česar nočemo
videti. Pokaže nam,
kako prazen je v resnici
naš prostor. Ker je napolnjevanje
prostorov s
smislom peklensko delo
brez konca, se ga rajši
sploh ne lotevamo. Hitro se začnemo obračati k lažjim
in hitrejšim alternativam, ki nam jih ponujajo ljudje,
ki so ugotovili, da lahko na račun naše anksioznosti
in prepiha v duši ustvarjajo dobiček, ali pa si »krajšo
pot« začrtamo kar sami. Vse bi naredili, vse bi dali, da
bi lahko ostali v udobni temi. Pokupili bi vse zavese in
vse rolete, samo da je lepo temno. V temi se lahko skrijemo,
zaspimo in pozabimo na anksioznost. Vseeno pa
medtem ko uživamo v varnosti teme, velikokrat pozabimo,
da sonce ni nehalo sijati. Zunaj je še vedno svetlo, našemu
prostoru pa še vedno primanjkuje smisla.
Zakaj življenje oropamo smisla? Zakaj kompromitiramo
resnico? Zakaj si z raznimi plehkimi, hitro zamenljivimi
rečmi odvzamemo možnost popolne uresničitve svoje biti?
Ker je obstajati težko. Ker nam je zagotovljeno to eno življenje,
ki bi moralo biti
smiselno. Življenje,
ki se vleče iz dneva v
dan, ki se pojavi vsako
jutro, pa čeprav
smo skrbno obesili
svoje zavese. Stanje,
v katerem se znajdemo
vsak dan znova
in znova. Stanje, ki
ga je težko sprejeti
takega, tako praznega
in svetlega. Ampak
ni prav v tem
smisel? Da življenje
z odprtimi rokami
sprejmemo v vsej
njegovi praznini in
ga sami napolnimo s
smislom? To je naša
naloga. Naloga, ki
se je je veliko enostavneje
ne lotiti in
namesto tega hibernirati
v umetni temi.
Ampak zakaj bi si
lastnoročno ukradli
življenje? Veliko ljudi
ugotovi, da je svoje
življenje preživelo
v temi, tik preden
zadnja zrnca peska
spolzijo na dno ure.
Prepozno, ampak še
ravno pravi čas, da
se soočijo s spoznanjem,
da jim je
življenje ušlo, še preden
so ga sploh lahko zagledali v vsem njegovem praznem
blišču in ga napolnili s pravim smislom.
Rada bi, da se ljudje odpovedo lažnim potem in bližnjicam.
Rada bi, da se z obstojem sooči vsakdo, ker mu je to bilo
namenjeno. Rada bi, da vsi snamemo zavese in pustimo, da
nas sonce predrami. Rada bi, da se zazremo v sonce in prostor,
ki ga ta razsvetli, ter ga napolnimo s smislom. Ker sonce
vstane vsako jutro.
Júlia Meszelics
3

Kako biti človek (življenjski vodnik)
Če ti je uspelo prebrati naslov, iskrene čestitke! Si
eden izmed 86 odstotkov pismenih posameznikov
na našem planetu Zemlja. Si unikaten delček velike
sestavljanke človeštva. In okoli tebe se vsak dan gibljejo
še drugi deli, na milijone in milijone jih je, vselej,
ko se eden izgubi, se najdejo trije novi. Ni to kar tako,
biti. Sestavljati sestavljanko. Gotovo si se kdaj že znašel
na razpotju, kam pa zdaj in kako. Morda si ravno
sedaj na razpotju. Potem je ta članek napisan ravno
zate! Tu sem, da te vodim po poti do učlovečenja.
Zate sem zapisala preizkušene napotke o tem, kako
biti človek. Čudovitih osem, kot jih rada imenujem,
so tu le zate. Si pripravljen? Pa preberi teh osem čudežev!
1. Tvoje rojstvo je unikaten dogodek v človeški zgodovini,
vendar ga bo pomnila le peščica ljudi. Tvoji
starši, stari starši, botri in botre, morda tudi prijatelji,
če se obkrožiš s ta pravimi. Zato moraš biti ponosen,
da si. Eno izmed najpomembnejših stvari si ti in le ti.
Tvoj razvoj je izredno pomemben za ugodno življenje.
To je končni cilj vsakega izmed nas, mar ni? Ugodno
življenje. Vsi stremimo k temu, tudi ti. Ne oziraj
se na druge v iskanju ugodja. Če ti kdo stopi na pot,
ga spotakni, spravi s poti. Ovire so nadležne reči, ki se
jih je treba čim prej znebiti. Prej se jih znebiš, prej se
lahko posvetiš svojemu ugodju in sebi. Posameznikov
največji zaklad je posameznik.
2. Gotovo se zavedaš, da te obdaja posebna skupnost
imenovana Družba. To je vitalen organ tvojega
odnosa do drugih in do sebe. Družba oblikuje, kako
naj bi se vedel in kakšen naj bi bil. Ko si ponosen
nase, moraš hkrati upoštevati smernice Družbe. Zdi
se zahtevno, vendar verjemi, da hoče Družba zate
le najboljše. Saj to je skupek ljudi, miselnosti in izkušenj,
ki odražajo najlažje in najudobnejše življenjske
poti. Primerno je torej vzeti v poštev Družbene
norme, saj imajo le-te pomemben razlog za obstoj in
hkrati zagotavljajo tvoj obstoj. Preprosto je: poslušaj
družbo in boš srečen. Upri se družbi in nič dobrega
se ti ne bo pisalo.
3. Družba pazi nate in na tvoje dobro. Zato je prav,
da izrine vse, kar ni Družbeno sprejemljivo. Hvaležna
bo tudi tebi, če boš tudi ti iskal in našel gnila jabolka
v košari. Kot član Družbe si dolžan ohranjati Družbo.
Opažaš torej kaj čudnega? Tisto punco, ki nosi prekratka
krila? Opozori jo! Fanta, ki ne mara alkohola?
Okregaj ga! Prijateljico, ki pravi, da se noče poročiti?
To ni prav, daj ji to vedeti! Ljudje ti bodo hvaležni,
da opozarjaš na njihove napake, tudi ti ne zameri,
če kdo opozori na tvoje napake. Nihče ni popoln in
vsi se spreminjamo, tako da vsak komentar sprejmi
kot napotek. Frizuro in obleko boš hitro spremenil,
značaj malo težje. A če ti kdo pove, da si nadležen ali
bedast, si to moraš vzeti k srcu, ponotranjiti in se poskušati
spremeniti. Tako boš gradil boljšega sebe in boljšo
Družbo. Tudi razpravljati o napačnih ljudeh ni narobe.
Kako pa boš drugače dobil idejo, kdo ustreza normam in
kdo ne. Lepo je poklepetati o izrinjencih. Naj so ti zgled,
kakšen ne smeš biti.
4. Obstaja še en vitalen organ, ki te bo usmerjal pri
tvojem učlovečenju. Ta skupina organelov, sicer nedostopna,
a kljub temu prisotna na vsakem tvojem koraku,
se imenujejo Mediji. So tvorba Družbe, svet Družbeno
vplivnih posameznikov, ki narekujejo Družbi, kako naj se
ravna. Mediji prikazujejo le najboljše, z namenom, da
ti postaneš čim boljši. A ni to lepo? Videti idealne ljudi
s čudovitimi potezami, v uglajenih oblačilih in obdane
z najnovejšo tehnologijo. Morda ob njih čutiš zavist, a
poglej pobližje - to je le želja po njihovem, po najboljšem.
Tudi ti lahko to dosežeš, to blazno bogastvo, to
pozornost, ki si jo tako želiš. Poglej te idole, te najpopolnejše
človečnjake in se uči od njih. Pogosto se zdijo
odtujeni, oddaljeni od vseh skrbi današnjih dni, od konfliktov
in tegob. Sledi njihovemu zgledu. Tudi ti se lahko
oddaljiš in živiš le v svojem svetu. Kupi vse produkte, ki
jih ponujajo, oblači se v njihovem stilu. Kaj kmalu boš
tudi ti jabolko zavisti, idealen osebek naše Družbe!
5. Mediji so prijazni in dobrodušni, zato so ti omogočili
dostop v svoj svet. Tako imenovana socialna omrežja so
preplavila Družbo in prav čudno bi bilo, če ne bi imel
facebooka ali instagrama ali snapchata na svojem mobilniku.
Teh aplikacij nam Mediji niso dali kar tako. Tu so
z namenom, da pokukaš v njihov svet, hkrati pa so platforma,
gradišče za stopnice v svet estrade, politikov in
družbenih pomembnežev. So odlično izhodišče za tvoje
udejstvovanje. Dandanes prav vsak objavlja vse detajle
svojega življenja na teh družbenih omrežjih; kaj so
jedli, vse do dolgovezenja o tem, zakaj sovražijo svojega
bivšega partnerja. Ne le, da je branje teh besedil zabavno
(in tudi širi bralno pismenost), temveč lahko preko
njih in ostalih objav ugotovimo, kako biti in ne biti. Skoraj
vsepovsod nam je omogočeno komentiranje, kar je
potrebno izkoristiti. Lahko se povežeš s kom z druge
strani sveta, tako lahko skupaj pokomentirata določeno
osebo. Brez odlašanja lahko kaj objaviš, tudi ti, in čakaš
všečke. Ti so namreč pokazatelj, da ravnaš pravilno. Kaj
kmalu boš s ponosom razlagal, koliko sledilcev imaš in
kako prav vsak od njih pozna intimo tvojega življenja!
6. Mediji vedno prikazujejo resnico in le resnico. Vse,
kar ti povedo novinarji ali estrada ali politiki, prav vse
je absolutno res. Zakaj bi ti vendar lagali? Nesmiselno
je dvomiti v izjave najvišjih slojev Družbe, kakor je nesmiselno
dvomiti v Družbo samo. Samo dodatno delo si
nalagaš z nesmiselnimi vprašanji. Lažje je zaupati kakor
dvomiti, saj to prinaša le še dodatne skrbi. In zakaj bi te
naj skrbelo? Meniš, da bi ti Mediji dali toliko svobode
4

na družbenih omrežjih, če bi ti sami lagali? Če bi ti
Družba lagala, bi ti dala toliko odličnih napotkov o
življenju? Ne dvomi v namere Družbe in Medijev. So
tu za dobro zabavo. Kot so rekli Rimljani: Dajte nam
kruha in iger in mi se ne bomo spraševali, od kod je
prišel kruh.
7. Tudi če želimo vse svoje dni preživeti na socialnih
omrežjih, je tok življenja hiter. Človek ima dolžnosti,
ki jih mora izpolniti. Ne boj se, niso nič težkega. Za
roko te držita Družba in Mediji, tu sta, da ti pomagata.
Veš, zdaj ko odraščaš, je teh dolžnosti več in več.
Prva izmed teh je
služba. Prinaša
enostavno zavezo
- služba pomeni
denar. Denar pomeni
več užitkov.
Res, več ničel je
za prvo številko
tvoje plače, več
veljaš. Zato moraš
modro premisliti
in izbrati ta pravo
delovno mesto.
Naj ti pomagamo
s tem, da ti povemo,
kaj ne biti.
Če želiš razočarati
sebe in starše,
bodi umetnik.
Kakršne koli vrste
umetnik. Najmanj
vredni so slikarji
in pisatelji, pa pesniki
z njimi vred.
Verjemi nam, oni
mislijo napačno,
so ekscentrični
samo zato, da bi
stopili nekomu na
prste. Iz nobenega
drugega razloga
nimajo slabih
plač . Vsakdo lahko
piše in riše. Le
pametni se uprejo
poklicu umetnika.
Bodi raje nekaj
cenjenega. Ali še
boljše, nekaj, kar prinaša zelence v denarnico.
8. Zelenci ne rastejo na drevesih. No, tistim pravimo
listi, tu pa govorimo o denarju. Včasih bo potreben
kakšen zviti nasmešek, kakšna usluga ali dve za dodaten
zaslužek. Temu pravimo poslovanje in vsak dober
poslovnež ve izbrati ta prave besede za ta pravi
zaslužek. Metoda ni uporabna le za delovno mesto
- uporabi jo tudi kje drugje. Prikroji resnico, za šiv ali
dva. Pozabi na iskrenost. Prinesi kakšen pripomoček
na test, ponudi kakšno lepo besedo tvojemu profesorju.
Tako boš najlažje prišel do ugodja. Res je,
poštenost je lepa, dobro je biti dober, a zakaj bi si delal
dodatno delo, če lahko na hitrejši način prideš do ugodnega
končnega rezultata. Zamiži, zatisni si ušesa, če
kdorkoli nasprotuje tebi in tvojemu ugodju. Saj so ravno
oni tisti, ki so najbolj zavistni, še najbolj srečnim, bogatim
posameznikom ne privoščijo njihove sreče. Ne oziraj
se nanje in nadaljuj s svojo metodo. Tako delajo vsi!
Čudovita številka osem nas je pripeljala do konca premišljevanja.
Ti napotki so življenjskega pomena, zato je
nujno, da jih kar se da ignoriraš. Če že kaj, jih vzemi kot
napotke, kako ne biti človek ali tudi kakšen je današnji
svet. Upiraj se mu.
Upiraj se vsakršni
težnji sovraštva in
neprijaznosti, upiraj
se zasužnjenosti
z družbo in mediji.
Ignoriraj zavist,
presliši grda obrekovanja
sebe. Raje
izrekaj pohvale kot
zlonamerne komentarje.
Razmišljaj,
sprašuj se in dvomi,
ne bodi slepi sledilec.
Čuti, smej se,
joči, človek si vendar!
Ne neki stroj,
ki bi brezpogojno
sledil tem navodilom
(ki si tu in tam
tudi nasprotujejo.)
Človek si! Bodi
prijazen in dober.
Sanjaj. Delaj, doživljaj
in bodi. Kajti ne
obstaja univerzalno
pravilen način, kako
živeti. Današnji svet
je poln negotovosti
in sovraštva. Nikoli
ne veš, kaj se bo
zgodilo jutri. Vem,
da je težko, vendar
bodi pogumen. Pogumno
vztrajaj pri
tem, kar si. Bodi ti
in neopravičljivo ti.
Če boš tak, ne vidim
razloga, zakaj ti ne bi uspelo živeti kar se da izpopolnjeno.
Vronska Ironska, prevedena iz izvirnika Wrongsky Ironsky
5

Človek ∈ C
z=a+bi
A je realna komponenta,
sestavljena iz neskončno decimalk.
Vsako bitje,
iz katerega izvira človek,
je dodalo neskončno decimalk,
in vsak človek ima svojo kombinacijo.
Ledene dobe, potresi, padci asteoridov,
vsa zgodovina.
B je imaginarna komponenta.
Vsaka odločitev,
vsak trenutek,
vsak občutek
in vsaka misel doda decimalko
v zaporedje decimalk brez reda
in vzorcev.
V svetu brez kalkulatorjev
skušamo izračunati natančno vrednost
realne in imaginarne komponente.
Iščemo enačbe in konstante,
vendar vse, kar vemo, je,
da nikoli ne izračunamo natančne vrednost.
Napaka je upoštevati približke,
kajti vsaka decimalka je ekvivalentna drugi,
za razumevanje pa so potrebne vse.
Bolj realna kot naša identiteta
je i=√(−1),
čeprav obstaja le v matematiki.
i
6

Lomljenje
Daljica se razpolovi.
Zgornji del se lomi
in nastane enakostranični pravokotni trikotnik.
Hipotenuza se lomi
in nastane kvadrat.
Še naprej se vsaka stranica lomi,
lomi se v neskončnost.
Najprej osemkotnik,
potem šestnajstkotnik,
potem dvaintridesetkotnik …
Neskončno krat se lomi
in na koncu nastane
sklenjena neskončnost: krog.
Moja dejanja,
ki nasprotujejo mojim mislim,
lomijo tudi mene.
A ne nastane krog
in tudi neskončnost ne.
Niti matematične natančnosti ni v meni,
ker jaz nisem ne lik in ne telo.
Sem človek.
Limita mojega lomljenja
je izguba identitete,
katere delci,
neskončno manjši od nanodelcev,
se zaradi svoje majhnosti porazgubijo
kot se porazgubi ravnost,
ko se iz premice lomi krog.
Zlomljen pesnik
7

Praštevila
Praštevila, osamljene duše matematike,
deljiva le sama s sabo in z ena.
Dve, edino sodo praštevilo,
tri, pet, sedem, enajst,
trinajst, sedemnajst, devetnajst …
Eratostenovo sito:
v naraščajočem vrstnem redu
zapiši vsa naravna števila, ki te zanimajo;
izloči ena, ker ni praštevilo
(to je dogovor);
naslednje število – to je dve,
je praštevilo;
prečrtaj vse večkratnike števila dva,
naslednje neprečrtano število
je praštevilo …
Po neskončnem sejanju z Eratostenovim sitom
dobiš vsa praštevila.
Bolj kot se bližaš neskončnosti,
težje je najti praštevilo;
to je logično,
saj imajo večja števila tudi več deliteljev.
Kdor ne sprejema drugačnosti,
išče praštevila,
simbol enolične sreče.
Dlje kot teče njegovo monotono življenje,
manj srečen je, saj najde manj praštevil.
Kdor se ne reši Eratostenove kletve,
drži vse življenje v rokah sito
in se izgubi v neskončnosti sejanja;
z enim upanjem,
največjega praštevila ni,
saj je praštevil neskončno.
Mersennovo število
8

Teme poezije
f(x)=ax2+bx+c
Graf kvadratne funkcije je kakovost moje poezije.
Vodilni koeficient je negativen,
funkcija je konkavna.
Dosegel sem teme svoje poezije
in z naraščanjem x
kakovost moje poezije pada.
Spomnim se vzpona,
kvadrat ga je pospešil,
kot majhen otrok, skoraj neskončno netalentiran,
sem začel pisati
in kakovost poezije se je dvigala.
Ko sem dosegel teme,
sem hodil po ulici
in ljudje so računali
koordinate temena.
Rezultat je bil apnenčasti kip
sredi trga,
ki ga vsako noč blagoslavljam
z žveplovo kislino.
Koeficient linearnega člena je 0,
zato velja f(-x)=f(x).
Potovanje po paraboli,
odkar gravitacija ni več ∞,
temveč – ∞,
je postalo trpljenje,
ker ne bralci poezije in ne jaz
ne razumemo matematike.
f(-x)=f(x)-
prek ordinatne osi se funkcija slika sama vase,
ljudje pa smo tisti,
ki številkam pripisujemo vrednost.
T(p,q)
9

Ne bodi kot drugi?
Ob poslušanju vsem znane pesmi Ditke Ne bodi kot
drugi sem začela razmišljati o sebi in o tem, kar sem,
in ali sem taka kot drugi ali pa sem drugačna. Sem
unikatna in posebna? Mediji in družba nam ves čas
govorijo, da mora
biti vsak nekaj posebnega
in edinstvenega,
če naj bo
prepoznan kot vreden.
Imamo neko
fobijo pred enakostjo.
Ampak, kako biti
to, kar si, če nate
ves čas vplivajo
okolje, geni tvojih
staršev, družba in
norme, ki bi jih naj
dosegali, da bi bili
»normalni«?
Ko sem se rodila,
sem imela roza oblekico,
se kasneje
igrala v roza sobi s
punčkami in nikakor
avtomobilčki.
Nosila sem dolge
lase, spete v kito, in
hotela biti čim bolj
podobna ostalim
dekletom. Zakaj pa
mi nihče ni dal možnosti,
da bi bila bolj
podobna fantom?
Da bi nosila modre
hlače in zeleno
majico ter se igrala
z letali in dinozavri?
Pričakovano je bilo, kakšna bom in kakšni bodo
moji interesi. Le posameznice niso obiskovale baleta,
ampak so raje hodile na nogomet, poznan kot moški
šport. Upale so si biti drugačne, bile so to, kar so.
Skozi odraščanje me je šola napolnila z znanjem, o
katerem se nisem mogla veliko spraševati. Če je nekaj
veljalo za dejstvo, smo to vedeli vsi v razredu in
nihče ni niti pomislil, da bi razmišljal po svoje in bil
drugačen. Če smo risali veselje, je vsak vedel, da
mora narisati sonce in ne temnih oblakov z dežjem.
Kaj pa če sem jaz bolj vesela, ko dežuje? Kot 8-letnica
si nikoli ne bi upala tega pokazati pred prijateljicami,
ker bi me to naredilo drugačno in mogoče nesprejeto
v družbi. Ampak, kako pa bi potem naj razvijala svojo
drugačnost in bila to, kar sem, če je obstajala možnost,
da me skupinica deklet v šoli ne bi sprejela? In sprejetja
si vsi želimo. Zato torej sploh smem ne biti kot drugi?
Po osnovni šoli sem začela
obiskovati srednjo
šolo in spet takšno, ki
mi bo dala najboljšo
prihodnost, ki mi bo
dala službo. Ampak
kaj, ko pa si ne želim
postati pravnica kot
hočejo starši? Kako naj
jih razočaram in rečem
ne, ko pa sem zaradi
njih tu, kjer sem, in
jim dolgujem vsaj malo
poslušnosti? In tako
me ob vsaki najmanjši
stvari obide strah pred
velikimi odločitvami,
pred neuspehom in
zavrnitvijo, mnenjem
drugih.
Redkokdo pleše in poje
po ulicah, ko ima dober
dan, redkokdo pozdravi
mimoidočega na
pločniku in redkokdo
se zaplete v pogovor s
popolnim tujcem v čakalni
vrsti. Redkokdo si
upa biti takšen, kot je,
in ne tak kot drugi; v
javnosti zadržan, preveč
vzvišen in prevelik
individualist. Zakaj bi
nam moralo biti tako mar, kaj bodo drugi mislili o nas,
ko pa se lahko zabavamo ob poskokih na ulicah in zadovoljstvu,
ko nekomu polepšamo dan s pozdravom in
krajšanjem časa v utrujajočih čakalnih vrstah?
Če se želimo držati klišejskega »ne bodi kot drugi« in
»bodi to, kar si«, moramo biti predvsem pogumni, saj
tvegamo našo sprejetost v družbi, našo normalnost. Bodimo
odkriti do sebe in drugih in le-tako bomo postopno
to, kar smo. Kaj kmalu se lahko zgodi, da nas bodo
drugi začeli občudovati, ker ne bomo hodili po tirnicah,
ampak po svoji poti. Pot, ki bo izražala nas in samo nas
in ne bo predvidljiva.
Minea Rudolf
10

Je bolj smiselno slediti svoji
sreči ali se prilagoditi družbi?
Vprašanja se lotimo na način, da oba pogleda primerjamo.
Prvi način življenja je, da slediš svojim notranjim
ciljem in tako tudi sreči, čeprav to morda ni vedno po
družbenih normah, mogoče je ta pot tudi bolj osamljena.
Drugi način je, da se prilagodiš oziroma pokoriš
družbi ter njenim okvirjem, pa čeprav s tem ne slediš
svojim ciljem in željam,
tako morda ne
dosežeš svoje prave
sreče, ampak zadoščenje,
da si v družbi
sprejet.
Najprej se je treba
vprašati, kje in kako
vsak človek najde
svojo srečo. Jo je
sploh odkril, sploh
ve, kam ga nese pot,
kje so njegovi cilji?
Tudi če misli, da jo
je našel, je morda le
podrgnil površino
prave sreče. Po drugi
strani je ta sreča
zanj v tem trenutku
»prava sreča« oziroma
njegov pravi cilj,
ker drugega nima in
mu zato nudi enako
zadoščenje. Tisti, ki
se družbi prilagodi,
najverjetneje izgubi
svoj cilj prave sreče,
razen če je srečen v
pogojih, ki mu jih
družba zastavi. Vsi
poznamo problematiko
današnje družbe:
lepotni ideali,
uspeh …
V prvem primeru vidimo
sliko posameznika, ki pravo srečo zgolj išče. Zopet
se moramo spomniti, da ni nujno, da jo najde, zgolj išče
jo in že zaradi tega ji je veliko bližje kot ostali. Ampak ali
ga to naredi srečnega? Velikokrat se zgodi, da se ti ljudje
oddaljijo od ostalih, torej prispejo na rob družbe, kar jim
zagotovo ne povzroča ugodja. Veliko se jih sicer skriva za
masko tega, da jim je vseeno za ostalo družbo. A človek
je na prvem mestu biološko (golo preživetje), takoj za
tem pa socialno bitje, kar pomeni, da družbo potrebuje.
Že od rojstva brez primerne socializacije ne bi preživel, zato
je le-ta v zadostni meri potrebna tudi v poznejšem življenju.
A kako bo človek na koncu dosegel pravo srečo? Seveda
se treba zavedati, da sreča ni dolgotrajna, po drugi strani je
potrebna. Torej je samo sledenje sreči pomembno.
Na drugi strani imamo zgodbo posameznika, ki se odloči
raje slediti družbi,
ki zatira lastno pot in
snovanje do svoje prave
sreče. Veliko ljudi najde
srečo prav v življenju v
družbi, njihova primarna
pot do sreče je ta, da
so v družbi sprejeti. Je
to sreča, ki bo človeka
pravilno osrečevala? V
nekaterih primerih zagotovo.
Če to, da je človek
v družbi sprejet in
prepoznaven, nekomu
predstavlja vrh sreče,
potem jo naj zasleduje.
Znova vidimo, da si
mora vsak zase ustvariti
pravo mnenje. Zato
imamo veliko število
različnih ljudi z različnimi
nagnjenji; tako je
v tem primeru zagovarjati
neko univerzalno
resnico neizpodbitno
narobe.
Najboljši način življenja
je očitno kombinacija
obeh. Pomembno je slediti
svoji sreči, ciljem,
hkrati pa se posvetiti
družbenim krogom, saj
je tudi socializacija pomembna
za človekov
stik z realnostjo. Včasih
se vseeno zgodi, da ne moremo skleniti kompromisa. Morda
so cilji, pričakovanja, sreča preprosto preveč oddaljeni od
mej družbe. V tem primeru mora človek izbrati svojo srečo.
Brez takšnega mišljenja ne bi bilo napredka. Družba je v
zgodovini prezirala mnogo znanstvenikov in umetnikov. Na
koncu smo lahko zadovoljni, tudi če sreče ne dosežemo, saj
smo vsaj poskusili.
Julija
11

Tihi opazovalec na zidu
Že celo večnost sem visel na zidu,
na južni steni neke velike dvorane,
ki je bila del velikega gradu,
v katerem se je zmeraj gnetlo ljudi.
Visel sem in gledal pred sebe,
včasih pa se je kdo postavil pred mano
in jaz sem mu, sicer zelo nerad,
pokazal njegov odsev.
Sovražil sem biti ogledalo.
Pred mano so se ustavljali in vame zrli
mnogi ljudje, a videli so sebe.
Vsak je gledal, strmel,
nekateri so bili jezni,
nekateri so kričali,
nekateri jokali,
zmeraj pa so videli le sebe.
Kakšne barve sploh sem?
In to da so me gledali
in nikoli videli,
me ni motilo.
Huje je bilo,
da jim odsev nikoli ni ugajal.
Zdelo se mi je,
da je z odsevom,
ki ga povzročim,
nekaj narobe.
Slika je natančen posnetek originala,
pokaže vsako gubico, vsak nepočesani las.
In morda je to težava.
Ljudje bi raje videli idealizirano podobo sebe;
nasmešek lepši, kot ga imajo;
postavo bolj popolno,
noge bolj vitke,
lase lepše barve.
In strmijo vame in slika,
ki jo vidijo, jim upogne hrbet,
zbriše nasmešek.
12

Želijo sliko umetnika,
polepšano, nedolžnejšo,
dobijo pa moj natančen posnetek,
ki jih zlomi.
Neumni so, ljudje so neumni.
Lepota je tako relativna,
da zaradi te relativnosti izgubi vso vrednost.
In ljudje, neumneži,
iščejo na sebi ideal,
obupno verjamejo,
da jih nova barva las,
novo ličilo, nova obleka,
nova kravata, novi čevlji
naredi lepše,
pa vendar toliko nasmehov
naličenih žensk zamre
in toliko keksov ostane nepojedenih
in toliko priložnosti zamujenih
in trenutkov pozabljenih,
ker moj odsev ubije upanje.
Le čemu strmijo vame
in na sebi iščejo lepoto,
najdejo pa le napake?
Zakaj želijo popolnost,
nikdar pa je ne spoznajo,
ker je preveč relativna,
da bi jo bilo moč ubesediti,
videti, spoznati ...?
In zakaj si ženska,
z najlepšo postavo,
z najlepšimi nogami,
idealnim nasmehom,
sladkim obrazom,
ki ji vsak pravi,
da je lepa,
tega noče priznati?
Se mar boji,
da ji bo to spoznanje
ukradlo lepoto,
13

da jo bo začela izgubljati?
In zakaj si ženska,
ki nima popolne postave,
ki tudi lepa ni,
to očita,
ko pa je ravno ta njen videz
del njene identitete?
Spomnim se razmazanih ličil,
tankih svetlih črt na rdečkastih licih,
narobe spetih srajc,
divjih, neurejenih las,
ki jih skuša uspavati glavnik,
gubic, ki jih skuša skriti ličilo,
hlač, v katerih je ujet odtenek vina,
nasmehov, ki so lažni,
in zato par odtenkov manj lepi od resničnih,
oči, v katerih ni upanja
in ki so od gnusa še komaj odprte,
postav, ki so presuhe in želijo biti še bolj,
čevljev, ki so zloščeni,
in želijo biti kot ogledalo …
Zakaj jaz? Zakaj sem jaz sodnik,
ki je zmeraj brez besede,
ljudje pa si s svojim odsevom podpišejo krivdo?
Ko bi vsaj lahko kričal,
da bi me slišali vsi,
ki zdaj zrejo v ogledala,
nezadovoljni, zlomljeni,
žejni neobstoječe popolnosti:
„Raje, kot da zrete v ogledalo,
in skušate razkriti iluzijo lepote,
negujte polje lepote v sebi,
vaše znanje, vaš karakter, vašo modrost,
kajti lepote ni mogoče spoznati s čutili,
temveč z razumom!“
Dorian Gray
14

Vanessa Vočanec
15

Tudi ideal pometa pred
svojim umazanim pragom
Človeško življenje je eno izmed ključnih motivov za postavljanje
vprašanj. Glede na velikost izvenzemeljskega
prostora in vesolja je sicer malo verjetno, da je ravno človeštvo
središče vsega, mi pa se kljub temu postavljamo v
ospredje, čeprav ne vemo niti, ali je to zato, ker se sami
sebi zdimo pomembni, ali zgolj izpolnjujemo rek: Najprej
pometi pred svojim pragom, šele takrat se začni zanimati
za druge. Ko smo že pri tem reku, lahko razmislimo, zakaj
sploh pometamo pred svojim pragom, kaj nam naroča,
da ga tako skrbno čistimo, saj naš obstoj ne temelji na
lepoti in čistoči.
Vsekakor obstaja neka težnja, ki nas sili k temu, da bi bili
čim boljši – idealni ali da bi našli ideal kot sredstvo za pomoč
pri čiščenju lastnega praga. Splošno znana resnica
je torej, da iščemo pot do popolnosti, nihče pa ne more
natanko vedeti, ali v tem dejanju obstaja kakšen smisel.
Nekateri ta dva pojma enačijo, kot da je smisel življenja
postati ideal, vendar pa obstaja med njima velika razlika.
Smisel je bistvo, ideal pa je naša predstava o nečem popolnem.
Menim, da iskanje in miselno oblikovanje ideala
ni problem, ampak ta nastane, če ga najdemo in najdeno
postanemo. Podobno je v svoji pesmi Poklic življenja zapisal
italijanski pesnik Cesare Pavese: »Nekaj je bolj žalostno,
kot odpovedati se svojim idealom: da jih človek
uresniči.« Če bi tisti, ki enačijo ideal s smislom, dosegli
svoj višek, bi se jim svet podrl. Živeti v popolnosti je namreč
podobno kakor doseči vrh gore. Prišel si daleč, visoko
si, pod sabo vidiš veliko propadlih in neuspelih, ampak
nimaš kril, da bi se vzpel še više. Vrh je torej konec poti.
Edina pot, ki še ostaja, vodi nazaj od koder si prišel, v neidealnost.
Zakaj bi torej postali idealni, če to mesto nima
prihodnosti in vodi v pogubo?
Na srečo nam pri tem vprašanju lahko pomaga pogled v
Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki besedo ideal razlaga
kot vzor – nekaj, »kar vsebuje določene najboljše lastnosti
v najvišji meri«, še pred tem pa nas opozori, da gre
pri tem za »plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj«.
Če torej idealnosti ni možno doseči, se je vredno truditi?
Pot do idealnosti je pogosto trud, katerega smernice
pogosto določa družba. Posameznika lahko te zelo omejujejo
in kljub začetnemu navdušenju uničijo njegovo
notranjo srečo, ki s tem izgubi pomen in so se ji mnogi
pripravljeni tudi odpovedati. Za ugajanje družbi so v
veliki meri krivi mediji s svojimi zavajajočimi zgodbami
in navodili, ki bi jih morali upoštevati za dobro življenje.
Nalaganje novih in novih informacij na rame človeka, ki
se odloči, da jih bo vse nosil, nenadoma doseže točko,
ko zaduši njegova prvotna prepričanja, ga postavi v čredo
vodljivih ovčic in, čeprav navzven morda zgleda nasprotno,
o dobrem življenju in idealnem človeku ni ne duha
ne sluha.
Kakšen sploh je idealen človek? Večina si nas ob tem
predstavlja bogato in lepo osebo s prijetno osebnostjo
ter srečo v življenju. Ob medsebojnem diskutiranju pa
vendar pridemo do razhajanj, kaj za vsakega posameznika
pomenijo te dobrine. Za nekatere je na primer bogastvo že
mošnja cekinov, lepa hiša ali zagotovljene nujne človeške surovine,
prijetna osebnost pa mirna in tiha oseba, medtem ko
si drugi raje predstavlja komunikativno in razposajeno podobo.
Postati idealen je težje, kot zgleda na začetku, ker tudi
če izpolniš vsa določila svojega ideala, še vedno to ne boš za
druge ljudi.
To je še en dokaz, da človeštvo ni idealno in imajo avtorji
slovarja prav, ko ga opisujejo kot »nedosegljivega«. Bralci,
ki se tega sestavka lotijo s poglobljenim razmišljanjem, opazijo,
da avtorji izpolnitvi ideala vseeno dopuščajo majhno
možnost z besedami: »težko dosegljiv«. Mogoče obstaja ta
možnost v kakem drugem vesolju, v prostoru izven našega
umazanega praga. Zakaj bi sicer govorili o nečem, kar ne obstaja
in ni potrebno?
Pa je res nepotrebno? Vloga idealizacije v našem življenju v
bistvu sploh ni tako majhna in je ena izmed ključnih sestavin
iskanja njegovega smisla. Takoj ko posameznik odkrije svoj
potencial, si ustvari podobo, kako bi le-tega najbolje izkoristil
in šele takrat oblikuje mnenje o tem, kakšno je njegovo
poslanstvo. Vsekakor pri tem veliko ljudi svoje misli namenja
doseganju popolnosti na različnih področjih in najlažjo pot
vidijo v uresničenju svojega ideala. Navsezadnje tudi ideal,
kot »skupek samih najboljših lastnosti«, ni popoln, saj njegov
prag blatijo vsaj tri črne packe – pogubnost, zaradi nezmožnosti
napredovanja, dolgočasnost, če ga dosežemo in
ohranjamo ter neuniverzalnost interpretacije.
Vse vodi do spoznanja, da je največja popolnost v nepopolnosti,
oziroma popolnost brez nepopolnosti sploh ne more
obstajati, saj temelji na izjemah, boljših od večine. Ideal je
vedno osnovan na tem, kar v določenem okolju in času primanjkuje.
Nihče noče biti debel v svetu, kjer so vsi debeli,
prav tako pa si med samimi vitkimi postavami le eden izmed
mnogih, če je takšno tudi tvoje telo. Popolnost je torej pojem,
ki izključuje univerzalnost, saj ne more hkrati veljati za
vse.
Ostaja torej svobodna odločitev posameznika, ali je iskanje
ideala smiselno, vendar pa si ne znamo predstavljati življenja,
v katerem ne bi iskali nečesa boljšega, nekaj, česar
nimamo. Za razliko od igre skrivalnice, katere cilj je najti določeno
osebo, je cilj iskanja ideala, da ga zgolj iščemo, ne pa
najdemo. Nikomur ne uspe najti skrite stvari takoj ob prvem
poskusu, ker včasih išče na napačnem mestu. Delanje napak
je v tem primeru vzrok za podaljševanje iskanja in oddaljevanje
od cilja, kar pa ni nujno slabo. Tega bi se morali bolje
zavedati in nehati težiti k temu, da svoje življenje izpeljemo
po najboljši možni poti, temveč pustiti, da nas presenetijo
tudi nepredvidljive stvari, ki jih v idealnem svetu ni. Temne
packe na našem pragu niso nujno napake, ampak namerno
neočiščene površine kot dokaz neidealnosti.
Tina
16

Maja Vučko
17

COLLATZEVA DOMNEVA
IIzberi si število.
Če je število liho,
ga pomnoži s tri in prištej ena.
Če je število sodo,
ga deli z dva.
Postopek ponavljaj,
dokler ne dobiš vrednosti 1,
če jo seveda kdaj dobiš.
9
28
147
22
11
34
17
52
26
13
40
20
105168421
5
168421
Posledica linearnosti časa je,
da lahko izberem le eno možnost.
Te naj ljubim ali ne?
18

Ljubezen
cvetenje v duši
objem
neizbrisljiv nasmešek
bleščanje iluzije
sončeva pega
še več sončevih peg
ugašujoče sonce
ugasnjeno sonce
mraz
ledena doba
obžalovanje
Knjiga ali film?
Zanimiv glavni lik
odličen zaplet
napeta zgodba
distopično nadaljevanje
tragična smrt
sončni zahod: upanje
Deus Ex Machina
začetek srečnega konca
srečen konec
kliše
obžalovanje
Fizika ali filozofija?
Proton
nevtron
elektron
magnetno polje
gostota magnetnega polja
gravitacija
boleča glava
črna luknja
napačna enačba
napačen rezultat
vesolje ne obstaja
jaz ne obstajam
obžalovanje
Pink Floyd ali Wolfgang Amadeus Mozart?
19

20
Klavir
violina
orkester
dirigent
občinstvo
čudovita melodija
zasanjanost
melodija miru
zven sreče
ton odrešenja
pavza skrbi
napaka rogista
bolečina realnosti
okus napake
boleče uho
razblinjene sanje
obžalovanje
Trpljenje ali samomor?
Megla
veter
jasno, modro nebo
ptica
ptičje petje
bitje srca
divjost misli
kri po žilah
čutenje misli
okušanje zvoka
tipanje svetlobe
pot
koraki
okolica
konec poti
brezno
dno
ni dna
strah
zavest
manj zavesti

zadnja beseda
brez zavesti
obžalovanje
27 ali 295147905179352825856
…
Vsaka odločitev je izbira številke.
Vsaka številka vodi k enki,
vsaka odločitev vodi k obžalovanju.
Je vzrok za konstantnost v napaki odločitev?
Je življenje definirano po Collatzovi domnevi?
Je pojasnilo za Collatzovo domnevo odsotnost ciljev?
Je cilj matematično dokazljiv?
Carl Friedrich Gauss,
vstani od mrtvih!
Leonard Euler,
vstani od mrtvih!
Isaac Newton,
vstani od mrtvih!
Rene Descartes,
vstani od mrtvih!
Henri Poincare,
vstani od mrtvih!
Lothar Collatz,
ZAKAJ SI SE RODIL?
»Pesnik,« ki obžaluje, da je napisal to pesem.
21

Izpoved razvajenca
Staršema in vsem sorodnikom sem hvaležen za vse, kar so
mi kdaj kupili. Še bolj pa sem jim hvaležen za tisto, česar mi
niso. Če imaš med odraščanjem, si težko za kaj motiviran;
pomembno se je zavedati, da ti vse ni položeno v roke, da
se je potrebno boriti, kajti prej ali slej bo prišel trenutek, ko
se bo nekaj znašlo izven dosega tvojih rok, nekaj, za kar se
boš moral potruditii, da bi to dosegel. Človek si vse življenje
postavlja cilje (če je to smiselno ali ne, ni tema tega eseja,
zato ne bom začel
razpravljati o tem –
dejstvo je, da večina
ljudi celo življenje
lovi cilje). Kdor
si postavlja visoke
cilje, mora garati,
da jih doseže, kdor
pa nizke, jih doseže
z lahkoto. Kakšne
cilje si kdo zastavi,
je povsem odvisno
od posamezne
osebe. Prepričan pa
sem, da si je človek,
ki ni razvajen in ki
se zaveda, da vsega
ne more dobiti,
temveč se mora
truditi, pripravljen
si je zastaviti višje
cilje, za dosego le
teh pa je pripravljen
garati.. Torej
še enkrat hvala
staršem, starim
staršem in vsem,
ki jih poznam, da
mi niso zmeraj
dali vsega, kar sem
si želel. Hvala, ker
ste mi omogočili,
da se vsaj približno
zavedam, da se je v
življenju potrebno
truditi: hoditi po težki poti je morda naporno, vseeno pa
od te hoje odneseš več. Cilj ni bistvo, bistvena je pot, ki jo
prehodiš do tja.
Kljub temu da v otroštvu nisem dobil vsega, kar sem si
sebičnež zaželel, imam trenutno še vedno več kot večina.
Pravkar sedim za prenosnikom, ki je povsem moj in nad
katerim nihče iz moje družine nima nadzora, ker nihče ne
ve gesla, poslušam glasbo, ki mi je všeč (internet omogoča,
da poslušam glasbo,k i si jo želim – na youtubu je možno
najti klasično glasbo, rock glasbo, pop glasbo in še ogromno
ostalih zvrsti, ki jih niti vseh ne poznam) in pišem ta esej.
Večerjo sem že imel – jedel sem sveže kupljen kruh s sirom, spil
sem še osvežujoč kozarec vode. Imam tudi svoj avto, s katerim
se lahko peljem v knjižnico, če želim brati kakšno novo knjigo,
v trgovino, če si česa zaželim, ali k prijatelju, če ga želim obiskati…
Še mnogo drugega imam. Morda preveč. Čeprav sem v
uvodu zapisal, da nisem dobil vsega, imam še vedno ogromno
stvari. S tem se nočem važiti ali kaj podobnega. To je dejstvo.
Zaradi tega nisem boljši od soseda ali od prijatelja. Tega ne pišem,
ker bi želel vsem
pokazati, kako dobro mi
gre. Pišem, ker želim na
svoje imetje gledati kritično.
Nekje sem zasledil, da
ima polovica ljudi na
svetu dostop do interneta.
Med njimi sem
seveda tudi jaz. Internet
uporabljam vsak dan, in
sicer za najrazličnejše
namene, ki jih zdaj ne
bom razčlenjeval. Moje
življenje lahko simbolično
razdelim na dva dela:
na del z dostopom in na
del brez dostopa do interneta.
Srečen sem, ker
odraščam ravno v taki
dobi. Ne le, da lahko
primerjam obe obdobji
na podlagi lastnih izkušenj,
temveč sem svoje
otroštvo preživel brez
konstantnega stika z internetom,
prijateljem, ki
bo kmalu ves čas na naši
dlani. V mladih letih
sem ogromno časa preživel
zunaj – s sosedom
sva igrala nogomet, na
bližnjem nasipu sem se
igral sam s sabo, hodil
sem na sprehode in še
marsikaj drugega. Rad sem bil zunaj in vedno sem našel nekaj,
s čimer sem si krajšal čas. Z odraščanjem in vstopanjem v
dobo interneta in pametnih telefonov se je to seveda spremenilo.
Prosti čas si je zelo težko predstavljati brez telefona, brez
konstantnega preverjanja socialnih omrežij in podobnega. To
ima svoje prednosti. Vesel sem, da lahko sošolcu napišem, če
me kaj zanima, dogovarjanje je lažje s pomočjo telefonov in
socialnih omrežij, vseeno pa nivo komunikacije pada. Trenutno
seveda obiskujem srednjo šolo in posledično je dobršen
del mojega čas posvečen moji izobrazbi in nabiranju znanja.
Upam, da se splača. Informacije so v dobi interneta veliko bolj
22

dostopne. To je odlično, ker lahko vsak informacijo, ki
ga zanima, preveri na mobilnem telefonu, ki ga ima v
žepu. Internet ima tudi šibko stran. Vrednost človekovega
znanja se slabša, ker je čedalje manj pomembno. Kar
nekoga zanima, lahko pogleda na telefonu. Zakaj bi nekdo
vedel, kdaj je rojen France Prešeren, če pa odgovor
ponuja telefon? Zakaj bi nekdo znal prepoznati rastline,
če pa jih zna prepoznati telefon? Menim, da je še vedno
moje znanje zelo pomembno, ker znanje telefona ni enako
mojemu znanju. Se pa žal vse prepogosto zdi, da med
nekom, ki nekaj ve in nekom, ki nekaj »pogugla«, ni bistvene
razlike. Oba sta se dokopala do enakega rezultata.
Tisti, ki se je nekaj naučil, se je moral potruditi, da je to
dosegel, oni drugi pa je to lahko preprosto poiskal. Zakaj
bi se trudil, ko pa ni potrebe? Kdor zagovarja enakost
med ljudmi, se s tem seveda strinja: če bomo vsi imeli
odstop do interneta, pomeni, da bomo vsi lahko poiskali
enake informacije, kar pomeni, da bomo vsi lahko vedeli
enako: nekateri so pametnejši od drugih in internet skupaj
z mobilnimi telefoni lahko izniči to neenakost. Ali
pa bodo eni imeli boljše telefone, bolj učinkovite brskalnike?
In bo neenakost še vedno prisotna? Ne znam napovedati
prihodnosti, to je zgolj moje razmišljanje. Če
primerjam sebe danes in sebe nekoč, je tisti izpred deset
let vedel več in si več zapomnil. Razkošje, ki to več ni
in ki mu pravimo pameten telefon, me je razvadilo: ko
česa ne vem, lahko to pogledam na internetu. Znova in
znova. Kljub temu pa mobilni telefon ne mora ustvarjati
namesto nas niti razmišljati. Razumevanje je še vedno
pomembno in za razumevanje je potrebno znanje. Dokler
nam niso vse informacije z interneta ves čas na voljo
– s tem mislim, da jih ni treba poiskati, temveč da so
preprosto del nas, nekako vgrajene v naše možgane – je
znanje vseeno pomembno: kot podlaga za razumevanje.
Dokler internet ni filozof – ne misli – , ni umetnik – ne
ustvarja – in ni znanstvenik – ne sklepa – , je človeško
znanje še vedno pomembno. Dejstvo je, da se pomen
znanja in s tem tudi njegov obseg vse bolj in bolj manjša,
kar žal opažam tudi pri sebi.
Ironično je, da je tisto, kar nas je nekoč preganjalo, danes
neprecenljive vrednosti. Spomnim se vseh nerodnih trenutkov,
do katerih so pripeljale moje slabe socialne veščine.
In iz teh nerodnosti sem se ogromno naučil. Seveda
sem še vedno zelo neroden in plašen, vseeno pa bolj
vem, kako na druge vplivajo moja dejanja. Moj pogled
na moralo se ni oblikoval le na podlagi lastnega razmišljanja,
temveč tudi na podlagi mojih izkušenj. Seveda
izkušnje niso najbolj zanesljiva pot do moralne perspektive,
so pa ena izmed bolj zanimivih. In jaz sem hodil po
tej poti. Pogosto mi je bilo neprijetno, še pogosteje sem
se počutil krivo, ampak zdaj se mi vsaj svetlika, kaj je
prav in kaj je narobe, nekoč pa mi je za to bilo povsem
vseeno. Hvala torej vsem neprijetnim trenutkom, ki pa
bi jih bilo, če bi se z ljudmi družil zgolj prek telefona, veliko
manj, saj ne bi vedel, kako se ta oseba počuti. To je ena
večjih težav komuniciranja prek telefona: lažje je, ni ti nerodno
in več si upaš. Sliši se kot bistvena prednost, ampak
ni. Vsega, kar si misliš, ne moreš povedati, saj s tem koga
prizadeneš, poleg tega pa bolje premisliš, če se z nekom pogovarjaš
v živo.
Od marsičesa sem odvisen. Težko si predstavljam, da dnevno
ne bi uporabljal telefon: če preko njega komu ne pišem
ali ne iščem novic, informacij, ki me zanimajo ali pa ne poslušam
glasbe, potem igram šah. Isto velja za vse ostalo, kar
imam. V topli sobi, kjer sedim in tipkam ta esej, je prijetno,
stol, na katerem sedim, je mehak in prijeten in če sem lačen
ali žejen, lahko grem po hrano ali po pijačo. Udobno mi je
in nič mi ne manjka. Kako bi bilo, če bi kaj od tega izgubil?
Kako bi bilo, če en dan ne bi imel interneta? Kako bi bilo, če
en dan ne bi jedel? Živali, ki so bile na neko okolje odlično
prilagojene in v njem uspešne, so ob najmanjši spremembi
težje preživele. Tudi jaz sem na moje okolje odlično prilagojen
in ga izkoriščam. Če ga izkoriščam v svoje dobro ali ne,
ne vem, skušam pa delovati v svojo korist brez škodovanja
drugim. In s tem postajam od vsega, kar imam in kar uporabljam,
vse bolj odvisen. V kolikor tega ne bom izgubil in
se bom na vse, kar imam, lahko zanašal, bo to odlično. Če
pa bom kdaj kaj izgubil, kajti prihodnost je nepredvidljiva,
pa bodo posledice zame neprijetne. Več kot imaš, manj svoboden
si, ker si od več stvari odvisen.
Bojim se, da hrano in čisto vodo in vse, kar imamo, jemljem
za samoumevno. Težko se je temu ogniti, saj mi je na voljo
vsak dan; na to sem navajen. Imam pravico do tega,
kar imam? Kako sem si to zaslužil? Zakaj imam jaz, rojen
v moji družini, ki mi vse to ponuja, vse to, nekdo pa tega
nima? Imam pravico, da to izkoriščam, ker mi je ponujeno?
Dejstvo je, da imam veliko boljše možnosti za uspeh kot
brezdomec. Imam pravico do tega? Mar lahko vse, kar mi je
ponujeno, izkoristim za svoj napredek? Je to pošteno? Je to
prav? In če ni prav, kaj naj potem naredim? Delam nič, ker
ni pošteno, da imam boljše možnosti kot drugi? Ali kaj? Je
moralno izkoriščati svoj talent? Če je to prav, potem je tudi
prav, da je Hitler postal firer v Nemčiji, vsi pa vemo, kako
se je to končalo. Seveda je razlika med mano in Hitlerjem,
ampak s svojim morebitnim uspehom, zgrajenim na boljših
razmerah, ki so mi ponujene, prizadenem druge. Je nekdo,
ki nekoga rani, nemoralen ali pa je nekdo, ki je prizadet,
ker je nekdo uspešen, za svoje rane sam kriv? To je preveč
kompleksno vprašanje, da bi odgovoril nanj v tem eseju, pa
tudi odgovor nanj mi ni povsem jasen.
Vse kar vem, je, da mi gre bolje kot večini. Vse, kar lahko
naredim, je, da drugim pomagam po svojih najboljših močeh.
Razvajenec sem in tega me je sram, ker si tega, kar dobim,
ne zaslužim. Pomembno je tisto, kar si človek pridobi z
lastnim delom, ne pa tisto, kar mu je dano v roke. Življenje
se morda zdi loterija, kjer se nekdo rodi z dobitnim listkom,
nekdo pa z listkom, ki je vse številke zgrešil; kdo pa pravi,
da je v življenju zgolj eno žrebanje?
Feuerstein
23

Dioptrija
Najbolj se sovražim, ko zrem mimo besed,
Ki jih mečejo vame in strmim skozi oprijemljivo,
Kajti takrat vidim praznino – mojo večnost.
Vsaka neizgovorjena beseda jo polni,
In vsak zamišljen trenutek gnije v njej.
Nakopičena je z ničvrednim vsem.
Kadar se vržem iz te sanjarije si lažem,
In ker nočem razkopavati samega sebe,
To vedno znova počnem.
Tako se vračam k svoji bedi in hodim v njej,
Ves poln praznine in vsega kar jo polni,
Neizgubljen tavam.
Felix
Hlad samote me je obdal, in njena toplina.
Krožita v zraku in pojeta o viharju – nevihti popotnikov.
Silna je moč samotarjev, in samota nas vse druži.
In tudi golob, ki tako nebogljeno sedi zunaj na veji je orel.
Felix
24

Sva dva?
Kakor pocrkane mušice popadajo dol, v nič.
Zmerom isto in vsakdanje je že.
Beseda besedo guli do smrti.
In v sebi so prazne.
Strasten pogled in čislana tišina.
V brezdelju čuditi se bo reki, pri gozdu.
Brstenje čustev in listanje spovedanih src.
Laganje vsem. In sebi.
Strast bodo uničili mrki pogledi mimoidočih.
Čustva bodo prevečkrat zaigrana.
Mir in tišina bosta le še besedi.
Dal jim bom prazen glas, vsak dan.
Poslušali bodo mrtvo dušo.
Le táko zmorejo razumeti.
Padem.
Za mojim krikom sledi molk.
Odmev tožbe počasi zamre
In sleherna iskrica upanja ugasne.
Felix
25

Dragi b(B?)og
Zdi se absurdno, da ti pišem, čeprav sploh ne vem, ali
obstajaš. No, nihče ne ve. Tvoj obstoj je vprašanje vere.
Verjameš, da obstaja, ali ne? In natančneje, zakaj verjameš?
Ali mar zato, ker te je tako nekdo naučil ali pa ker se ti zdi
njegov obstoj smiseln? Ali pa je morda ta zakaj heretičen in
je smisel vere ravno v tem, da se ne sprašuješ? Toda kako
potem sploh postaneš veren? Mar vero podeduješ od staršev?
Če je tako, kako potem lahko ti, kdorkoli že si (ali pa
morda nihče), presodiš,
kateri vernik je pravi in
kateri ne? Zdi se, dragi
b(B?)og, da si imava
veliko povedati. Morda
mi ne boš nikoli odpisal.
Verjamem, da mi ne
boš. Vzemi to pismo kot
molitev. Če res obstajaš,
potem upam, da se ti bo
zdelo vrednejše poslušanja
kot neskončnokrat
ponovljene besede
vernikov, ki molijo več
ur dnevno, pri tem pa
ponavljajo iste besede.
Dolgčas.
Dolgo zgodovino imava
za sabo. Nekoč sem
hodil v cerkev. Ko sem
bil majhen, sem se pri
maši dolgočasil in se
igral. S tem sem motil
ostale, vendar je babica
vztrajala, da hodim k
maši. In ubogal sem jo.
Čez nekaj let sem začel
ministrirati. Tako je
maša minila hitreje in
vsi okoli mene so bili
zadovoljni. Hodil sem k
maši in baje je to dobro
zame. Verjel sem jim in
hodil k maši še naprej.
Sčasoma sem začel pri
maši tudi poslušati in še
danes je krščanski nauk
o dobrem zasidran v
meni. Sveto pismo, čeprav (ne morem reči zagotovo, ker
ne morem ničesar dokazati) ni delo boga, je polno naukov,
ki so smiselni. S pomočjo krščanstva sem izoblikoval
svojo mnenje o morali, ki je precej kantovska. Nemški filozof
Kant se sicer ne bi strinjal z mano, ker bi menil, da do
moralnih prepričanj nisem prišel z lastnim umom, temveč
pod vplivom Cerkve. To ni povsem res. Cerkev mi je zgolj
dala predlog, jaz pa sem ga premislil in se potem odločil,
ali je smiseln ali ne. To ti že bolj ustreza, kajne Immanuel?
Najbolj se spomnim citata: »Če te kdo udari po desnem
licu, mu nastavi še levo.« Nisem ga pravilno formuliral,
vendar sem vseeno ohranil bistvo. Ko sem prvič slišal ta
citat, se mi je zdel absurden. Zakaj bi si želel še več boleči-
ne? Zakaj se ne bi maščeval? Zakaj bi bil reva, ki ne udari nazaj?
Čez nekaj dni sva se z dedkom sprla. Natančneje, dedek me je
opozoril na eno izmed mojih napak, kar me je prizadelo, in grdo
sem ga užalil. Jokal je. Ko sem ga užalil, sem se počutil odlično.
Maščeval sem se. Bil sem močan. Bil sem pogumen. Zmagal
sem. Čez nekaj minut, ko se je učinek jeze polegel, pa me je začela
peči vest. Ni si zaslužil mojih zlobnih besed, ker me je zgolj
opozoril na moje napake. Vsi imamo napake, in če se jih zavedamo
ali nas nanje kdo opozori,
jih lažje odpravimo. Takrat
sem se spomnil na citat, ki
sem ga slišal nekaj dni prej v
cerkvi. Takrat se mi je zdelo
absurdno, da se ne bi maščeval.
V tistem trenutku, ko me
je pekla vest, pa sem ugotovil,
da maščevanje ne prinese zadovoljstva,
temveč obžalovanje.
Bi bilo drugače, če bi upal
nastaviti drugo lice: če bi priznal
svoje napake in jih skušal
popraviti? Danes po mnogih
izkušnjah, ko sem in ko nisem
nastavil drugega lica, vem, da
ga je bolje nastaviti. A ne uspe
mi vedno. Človek, ki trdi, da je
pogumen tisti, ki udari nazaj,
se moti. Lažje je udariti kot pa
nastaviti drugo lice. Pogumen
je tisti, ki se upre slasti po maščevanju.
Res, dolgo zgodovino imava
za sabo. Zdaj že nekaj let ne
hodim v cerkev. Čeprav so
krščanski obredi zanimivi, so
ponavljajoči se in to se mi zdi
absurdno. Zakaj naj bi se molilo
v skupinah? Vera je stvar
posameznika, ker vsak posameznik
živi življenje zase in
nosi krivdo za svoja dejanja.
Vsak posameznik naj bi se s
tabo pogovarjal na svoj, unikaten
način, in ne s ponavljanjem
naučenih besed. Takšno
ponavljanje besed je nesmiselno
zapravljanje časa. Odkrita in razumna introspekcija je vredna
veliko več, in če obstajaš, veš, da imam prav. Spomnim se ene
izmed zadnjih maš, ki sem jo obiskal. Bil sem žalosten, ker mi je
šlo vse narobe. Vse upanje in načrti, ki sem jih imel, so se sesuli.
Bil sem brez volje in brez ciljev, izgubljen. Sedel sem, ko so sedeli
ostali, vstajal, ko so vstajali ostali, in razmišljal. Je bilo smiselno
zapravljati čas v pajkovi mreži žalosti, ker sem mi je ena pot sesula?
Takrat sem se odločil, da moram svoj čas izkoristiti bolje.
Samopomilovanje je izguba časa. Čas življenja je omejen, in ker
ne vem, če obstajaš ali ne, ne vem, ali obstaja posmrtno življenje.
Morda je kratek čas, ki z leti mineva vse hitreje, edini čas, ki mi
je na voljo. Ga želim zapraviti za dolgočasno predajanje čustvom
ali pa ga želim izkoristiti? Vprašanje je retorično, saj je odgovor
26

samoumeven.
Vera vate se zdi smiselna, ker nudiš upanje. Ko smo ljudje
na dnu, zlomljeni in brez volje za nadaljnje življenje, se zdiš
odlična rešitev. In to tudi si. Poznam več ljudi, ki vztrajajo
zaradi tebe. Verjamejo, da bo nekoč bolje in ta vera jim daje
moč, da nadaljujejo z življenjem, ki ni enostavno. Tudi umreti
je lažje zaradi tebe. Veliko lažje se zdi sprejeti utopijo,
da po smrti nekaj čaka nate, kot pa preprosto odštevati minute
do konca. Smrt brez tebe je zastrašujoča. Krut konec
življenja. Konec, ki naredi ves trud in žrtve kratkotrajne in
s tem skoraj ničvredne. Ti pa ceniš trud in žrtve. Ljudje, ki
delajo, garajo in trpijo,
v tebi najdejo tolažbo,
čeprav te morda ni. Ta
utopična tolažba lajša
življenje. Je tako prav?
Ali pa je morda vera
vate droga, ki na videz
olajša težave, te pa ne
izginejo? Zdi se, da se
obupanec, ki se obrne
nate, preda in se izroči
v tvoje roke. To pomeni,
da vera vzpodbuja
šibkost. Razmišljanje
lahko oblikujem malo
drugače: človek, ki se
pred obupom zateče
k tebi, je prav tako
obupal. Zatekel se je k
rešitvi, ki ne reši problema.
Dejstvo je, da
vsi problemi niso rešljivi,
zato se je včasih
k takšni rešitvi dobro
zateči. In v primerjavi z
alkoholom, drogami in
ostalimi sredstvi, ki lajšajo
človekove težave,
ti nimaš slabega vpliva
niti na družbo niti
na posameznika. Po
mojem mnenju si sprejemljiva
droga, čeprav
morda ne obstajaš.
Iz praktičnega vidika
je vate sprejemljivo
verjeti. Pa vendar – kaj
sploh pomeni biti veren?
Biti vsak dan pri
maši? Omenil sem že, da to ni smiselno. Moja razlaga stika
s tabo je veliko bolj osebna, kot je obiskovanje obredov in
ponavljanje besed. To preprosto ni smiselno in je zapravljanje
časa. Med opazovanjem ljudi, ki so globoko verni, se
sprašujem, kako na njih gledaš ti. Mar niso bolj od naše
vere pomembna naša dejanja? Če je res tako, zakaj je potem
sploh smiselno hoditi v cerkev? Čas, ki ga preživiš tam, bi
lahko bolje izkoristil za pomoč drugim. In če je vera pomembnejša
od dejanj, potem je lahko veren morilec boljši
od nekoga, ki je polepšal svet, pa ni bil tako globoko veren.
Kaj je torej pomembneje? Če bi jaz bil bog, bi mi bila dejanja
pomembnejša. Veren je lahko vsakdo, vsakdo pa ne more
izboljšati sveta. Poleg tega se zdijo dobra dejanja, storjena
v tvojem imenu, zlagana. Človek jih ne dela zaradi tega, ker
so dobra, temveč zato, ker si obeta plačilo. Krščanstvo ima
v svojih naukih moralno napako. Ljudi spodbuja k dobrim
(moralnim) dejanjem, ker bodo zanje poplačani, in
ne, ker so dobra sama po sebi. Res je, da človek stori nekaj
dobrega, vendar motiv dejanja ni dober – temveč sebičen.
Kako si lahko potem ti dober, če ljudje nekaj dobrega delajo
zgolj zato, da bi jih
ti poplačal? Če ljudem
ne moreš razsvetliti
uma, da bi ugotovili,
da so nekatera dejanja
moralna sama po sebi,
potem si slab bog, ker
verniki niso sledilci
tvojega nauka, temveč
tvoji zaposleni.
Nekoč sem hodil k verouku
in nekega dne
smo se igrali igro, pri
kateri je katehetinja za
boga določila najvišjega
in najmočnejšega
izmed nas. Dejala je,
da mora biti bog velik
in močan. Šele takrat
sem se začel spraševati,
kako res izgledaš. To
se na prvi pogled ne
zdi smiselno vprašanje.
Vseeno je, kakšen
si, pomembno je, da si
in da verjamemo vate.
To je bil razlog, zakaj
se mi je zdela določitev
vloge najmočnejšemu
nesmiselna. Če obstajaš,
poten nisi bog,
ker si velik ali močan,
temveč ker si sposoben
delati velike reči. To pa
ni v povezavi s tvojo
fizično močjo. Takrat
sem razmišljal zgolj o
tvojem izgledu, zdaj
pa razmišljam o tvojih
drugih značilnostih. Vzgojen sem bil v krščanskem okolju
in zdi se mi samoumevno, da verjamem v krščanskega
boga. Vendar je religij več. Katera je torej prava? Je to tista,
ki si jo človek izbere? Če je tako, mar ni potem vseeno, v kaj
verjameš? Potem so si vse religije med sabo enakovredne in
vsi bogovi med sabo enaki. Kaj pa je s tistimi, ki verjamejo,
da boga ni? Ateizem ni religija, vendar vseeno verjame, da
boga ni. Njegovega obstoja ni mogoče dokazati. Če bi bilo
to mogoče, potem nihče ne bi verjel v boga. Potem bi vede-
27

li, da obstaja, in s tem bi vera izgubila ves pomen. Dokazovanje
boga je v nasprotju z religijo. Prav tako ni mogoče dokazati,
da bog ne obstaja. Ateisti so torej tudi verniki, ki pač
verjamejo v neobstoj boga. Če je torej prava religija tista, ki
si jo človek sam izbere, potem je vseeno, če veruje v boga
ali ne. Pomembno je le, da veruje. To pa je lastnost vsakega
človeka – verjamemo namreč svojim čutom. Naša čutila
so nezanesljiva, saj obstajajo iluzije, ki jih zavedejo. Kljub
temu pa v to, kar nam prikazujejo
čutila – v vonj,
okus, videz, glas in tip zunanjega
sveta – verjamemo
in si na podlagi slike,
ki nam jo nariše kombinacija
čutov, oblikujemo svojo
predstavo sveta. Kdor
ni filozof, mu ta predstava
zadostuje – prepričan je,
da se na čutila lahko zanaša:
računalnik, na katerega
pišem, je takšen, kot ga
vidim, glasba, ki jo poslušam,
obstaja in je takšna,
kot jo slišim. S filozofi ni
bistveno drugače: čutilom
še vedno verjamejo, vendar
vanje tudi dvomijo
– slika, ki jo narišejo čutila,
ni gotova, temveč verodostojna.
Mar pravilno
veruje tudi tisti, ki veruje,
da je bog kamen, po katerem
hodi, ali pa obleka, ki
jo nosi? In če niso vse vere
med sabo enakovredne in
obstaja zgolj ena prava,
kako naj človek ve, katera
je to? Recimo, da je prava
vera krščanstvo. Kako naj
nekdo, ki ni nikoli slišal za
krščanstvo in je bil vzgojen
v strogem muslimanskem
okolju, ve, da je krščanstvo
prava religija? Ne more! In
to pomeni, da pred bogom
nismo vsi enaki. Če bi bili
pred njim vsi enaki, potem bi vsi imeli enako možnost najti
pravo vero, kar pa ni res. Če pa pred bogom nismo vsi
enaki, kakšen je potem ta bog? Nepravičen. In če je bog
nepravičen in ni do vseh enak, potem je religija nesmiselna.
Če je torej nesmiselno trditi, da je prava religija tista, za
katero se človek odloči, in obenem nesmiselno trditi, da
je prava natančno ena religija, potem lahko sklepam, da je
koncept religije nesmiseln. Vmesne poti – da bi bili pravi
dve religiji – namreč ni.
Glede ne verski nauk, ki sem ga bil deležen med svojim
verskim izobraževanjem, je vera pomembnejša od dejanj.
Kaj pa, če so dejanja pomembnejša od vere? Kaj pa, če nas
bog ocenjuje glede na naše sledenje njegovemu naravnemu
pravu, ki nam ga je dal? Ampak ali v tem primeru sploh potrebujemo
religijo in z njo povezane obrede ali pa je dovolj poznavanje
tega, kar je prav? Je možno, da bog obstaja kot filozofski
koncept, ki nam omogoča, da ovrednotimo svoja dejanja, ni
pa v nobeni povezavi z religijo? Če bi bil, potem bi ena religija
morala biti prava, s tem pa spet naletimo na težavo, ki sem jo
že omenil – pred bogom takrat nismo vsi enaki, ker živimo v
različnih okoljih, posledično pa imamo zaradi vplivov okolja
različne možnosti, da bi
spoznali pravega boga.
Nekoč sem verjel, da bog
obstaja, če človek verjame
vanj. Če človek v nekaj
verjame, ima to nanj
vpliv in ta vpliv naj bi bil
dokaz, da to, v kar verjame,
res obstaja. Tako je
na primer za verne ljudi
bog simbol upanja in to
upanje jim pomaga živeti,
pomaga delati dobra dela
in biti dober človek. Bog,
v katerega verjamejo, ima
očitno vpliv nanje. Torej
očino obstaja, kajne? Če
bi bilo tako, potem bi vse,
v kar verjame človek in
kar vpliva nanj, obstajalo,
kar pa ni res. Vsak človek
je namreč drugačen in
vsak ima svojo identiteto,
ki je sestavljena iz spominov,
izkušenj, misli … To
pomeni, da za vsakogar
obstajajo različne stvari,
te pa ne obstajajo za nekoga
drugega. Bog torej
lahko obstaja le na individualni
ravni. To reši tudi
uganko večjega števila religij.
Če človek želi boga,
si ga lahko izbere. Če pri
tem sledi obstoječim religijam
ali pa sledi svojemu
bogu, je povsem odvisno
od njega.
Glede na moj sklep svobodne izbire boga za vsakega posameznika
te verjetno zanima, kakšen si iz moje perspektive. Zame
si človek, ki razmišlja o svojih dejanjih in pri tem ignorira
čustva, človek, ki ogromno ve in razume svet, in človek, ki zaradi
svojega znanja in razmišljanja lahko doživlja tukaj in zdaj,
kar je edino resnično stanje; preteklost je obsojena na večno
bledenje in je zmeraj manj zanesljiva, prihodnost pa se nejasno
kaže na obzorju. Tvoja eksistenca je meni za vzor. Tak bi rad
postal in vem, da nikoli ne bom. Poskušam pa vseeno. To je
nenazadnje tudi moja dolžnost, kajne?
Posvetni evangelist
28

Ajda Ivezič
29

Umirajočemu
Veš, zame ste umirajoči nekaj posebnega
(neizmeren užitek je opazovati umiranje, skoraj orgazem).
Raje Vas imam kot ostale ljudi
(kar je relativno, ker neumirajoče preziram),
ker Vam lahko zaupam
(še noben mrtvec ni odprl ust).
Sem človek, ujet v masko
(ne nosim je, ujet sem vanjo),
ki jo moram imeti na sebi pred drugimi
(živimi),
ker se bojim pokazati sebe
(veš, ko izveš, trik, ki je skrit za čarovnijo, si razočaran).
Klišejsko rečeno
(dolgočasno, vem),
sem najstnica, ki je prepričana
(dovolj slepa, da je lahko prepričana),
da je predebela, zato nosi ohlapna oblačila
(ne, sploh ni opazno),
ter tako skriva svoje obline.
(skriva?)
Ljudje so kruti.
(premilo za njih)
Veš, rad jih opazujem.
(sedim in gledam, zabavno je)
In ironično je
(Definicija ironije: bog je dober),
da so ljudje tako polni sovraštva in prezira do drugih
(kot morje vode),
obenem pa ne opazijo, da so sami prav tako vredni prezira.
(Ali pa so drugi zgolj njihova ogledala?)
Tudi jaz sem bil nekoč takšen
(ko bi vsaj lahko ubil tistega fantiča).
Ko sem še vsako noč začenjal sanjati pred spanjem
(kako se poljubljam z dekletom, ki me še ni opazilo)
o dekletih, ki so mi bila všeč,
(zmeraj sem moral biti zaljubljen),
sem zmeraj občudoval njihovo lepoto
(rjave oči, rjave lase),
čeprav sem grd
30

(tako grd, da mižim, ko si umivam zobe).
Držim te za roko in med govorjenjem teh besed
(bolj mrtev si od ostalih umirajočih),
sem srečen
(poznaš ta občutek ali poznaš halucinacijo?).
Končno sem jaz
(Zdravo, jaz sem!).
Brez maske
(isti obraz, drug človek).
Brez strahu
(si lahko predstavljaš, kako je, ko se končno ne bojiš?).
Svoboden
(kot dojenček, ko je še v maternici).
Srečen
(kot bog, ko se smeji iz vernikov).
Zadovoljen
(kot volk, ko ujame srno).
Pesnik sem
(čigar poezija je proza),
ampak moje pesmi so verzi laži
(tudi Zdravljica je).
Lažem, ker se bojim
(trepetam in se tresem),
da bo morebitni bralec
(zelo malo verjetno je,
da bi kdo sploh bral moje
dolgočasne, nezanimive
in predolge pesmi),
spoznal mene
(možno je, ker sem preslab pesnik).
In veliko lažje je ustvariti lažno identiteto
(moj hobi),
kot pa pokazati pravo
(kdo sploh sem?).
Ljudje so izdajalci
(izdajajo sebe in druge).
Kdor zaupa skrivnost
(ta je neumen),
jo je razgalil pred celim svetom
(ups).
Ne verjamem v obljube
31

(so le izgovor).
Ti pa, čeprav si izdajalec
(saj si človek, kajne?),
ne boš mogel mojih skrivnosti nikomur izdati
(kot slep človek ne vidi nage ženske).
Ker boš umrl
(kakšno naključje).
Vem, nisi čutil,
(si sploh buden?),
ampak pred ducatom minut
(mimogrede, to je dvanajst),
sem ti v roko vbrizgnil strup
(v desno roko).
Eksperimentalno
(na 36 ljudeh)
sem že preveril
(in še večkrat bom)
in v povprečju te ubije v
(ubije, razumeš?)
dva tisoč petsto dvainosemdesetih sekundah
(matematika …).
Vidiš, nisem le obupen umetnik
(Ima umetnost vrednost?).
Sem tudi znanstvenik
(Življenje je vektor, kajne?),
ki rešuje človeštvo
(pred življenjem).
Nisem pa morilec
(mrtev boš vseeno),
kot si morda misliš
(če še lahko).
Res je, umrl boš, ker sem ti jaz, zavestno in svobodno
(Oh, še kako svobodno!)
vbrizgal strup, tako kot 36 ostalim ljudem
(brez zamere),
ampak nisem ubil ne tebe ne njih
(čeprav so mrtvi in boš kmalu tudi ti).
Veš, evtanaziral sem vas. Vsi ljudje bolehamo za življenjem.
(grozna bolezen).
In jaz sem zdravnik.
(!)
Rešenik
32

Timotej Pukšič
33

Za rešetkami
Sojetnik v sosednji
zaporniški celici je že vso noč kričal:
„Nedolžen sem!“
Danes zjutraj so ga,
zmedenega in presenečenega,
pripeljali v celico poleg mene,
ki je bila prosta le nekaj dni,
odkar se je star sosed ubil.
Z dolgimi, mastnimi, nepočesanimi lasmi
je izgledal kriv.
Njegov nos je bil zlomljen,
njegovi zobje so bili rumeni
ali pa so manjkali ...
Njegovim besedam je bilo moč
verjeti le z zaprtimi očmi.
Kaj je bolj zanesljivo,
besede ali videz?
Ves dan je kričal
in zdel se je poln življenja.
Rešetke so se mi ves čas,
ki sem ga preživel
ujet za njimi zdele kot vodna gladina.
In sanje o nedolžnosti so bile
zajemanje vode z lastnimi rokami,
voda je takoj po zajetju odtekla
in tako so besede zgolj odmevale
in čez čas je zvok izginil.
Kričal je.
Vsi smo ga slišali,
a nihče ga ni poslušal.
Nihče ni nedolžen!
Ljudje smo krivi
krvavih umorov,
slabo premišljenih ropov,
zlomljenih src,
grešnih kletvic,
zavržene hrane,
gnile lenobe,
krute resnice,
nežne laži,
34

uničevanja okolja,
ubijanja živali ...
Nihče ni nedolžen!
Zakaj potem zapiramo krive,
zapiramo jih za rešetke železne,
jim uničimo življenje?
Da bi izboljšali svet,
ki kar naprej propada?
Kdor je za rešetkami,
je še najbolj nedolžen,
ker ne more spet grešiti ...
Služi za svoje grehe,
za tiste, ki ve, in za tiste,
ki so še hujši,
ker so ostali skriti.
Vsa skrita zlomljena srca,
vsi skriti brezdomci brez hrane,
vse pozabljene grde besede ...
Ljudje pa, ki svobodno
hodijo proti smrti,
pa vsak dan grešijo
in lomijo svojo nedolžnost,
vendar so pazljivi
in skrivajo črepinje,
da se ne bi kdo urezal.
In sodijo nas,
ki umiramo v zaporu,
in končno, prvič v življenju,
čutimo nedolžnost.
In želimo jo izgubiti.
Njegovi vzkliki so postajali
iz dneva v dan šibkejši
kakor slika,
ki je z razdaljo vse manj vidna
in enkrat izgine ...
Morda res ni ubil tiste mlade ženske,
a očitno je sprejel svojo usodo;
biti ptič v gozdu,
ki poje,
a nikjer ni sinice,
da bi ga poslušala.
412128
35

36

37

38

39