E - BRŠLJINKO

Bršljinko

Zima 2023

OŠ Bršljin, februar 2023

UVODNIK

Spoštovane Bršljinčanke, Bršljinčani in

vsi ostali bralci!

Pred vami je nova zimska številka

Bršljinka!

E-šolski časopis je znova poln vaših

ustvarjalnih izdelkov.

Poklon in zahvala vsem, ki ste pomagali

soustvariti ta izvod.

KAMIŠIBAJ

V 2. razredu so meseca februarja učenci spoznali

Kamišibaj. Korenine kamišibaja segajo daleč v zgodovino

in sicer v deželo Japonsko. Nekoč se je kamišibajkar

pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je

imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali

za sladkarije. Na svoj prihod je opozoril z udarjanjem

dveh paličic drugo ob drugo.

Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in

krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled

predstave.

Tudi drugošolci so pripravili svojo zgodbo in jo predstavili svojim sošolcem v tehniki kamišibaja.

Zapisala: Andreja Selak

MOJA NAJLJUBŠA ŽIVAL

V 2.c smo pripravljali govorni nastop o živalih. Učenci so si izbrali najljubšo žival in o njej

pripravili zapis v zvezek. Pregledovali smo enciklopedije in iskali informacije na računalniku.

Nastali so krasni zapisi in plakati, ki krasijo našo učilnico.

Ali ste vedeli, da si pajki vsako noč spletejo novo mrežo in da se kokoške pogovarjajo z 24

različnimi glasovi?

Kaj pa gepardov rep, ki je ključen za ravnotežje in zavijanje pri teku.

Tigrovo rjovenje se lahko sliši tudi do 1, 5 km.

Vid Ferenčak, 2.c

Zala Srebrnjak, 2.c

Mija Vovko, 2.c

Medina Krasniqi, 2.c

Azdra Jotič, 2.c

Jaka Šoster, 2.c

Oto Marijan, 2.c

Sofia Špringer Črtalič, 2.c

Lan Šuštar, 2.c

Max Kumer, 2.c

Ožbej Mernik, 2.c

Nadija Ljubijankić, 2.c

Lili Peterlin, 2.c

KOKOŠKA GRAHKA

Danes vam bom predstavila mojo kokoško grahko. Grahka ima dve nogi, dve peruti in

kljun. Visoka je 40 cm in težka približno 3 kg. Njeno telo je prekrito z grahastim perjem in

roza kožo. Poleti živi v premikajočem kurniku, pozimi jo peljemo k babici, da zimo preživi

na toplem v njihovem hlevu. Hrani se s solato, suhim kruhom in koruzo. Ker poje veliko

zelenjave so rumenjaki njenih jajc rumeno oranžne barve. Kadar pomešam sveža in starejša

jajca lahko ugotovim, katera so sveža tako, da jih dam v skledo vode. Sveža namreč potonejo,

stara pa plavajo. Hodi po dveh nogah in skače s pomočjo peruti. Ko sem jo dobila

je bila stara nekaj mesecev. Vem, da se je tudi ona izvalila iz jajca tako kot druge kokoši.

Kadar se počuti ogroženo kljuva in praska. Njeni največji sovražniki so kune in lisice. Grahka

mi je posebej všeč, ker rada govor, tako kot jaz. Pozna več kot 24 zvokov. Danes poznamo

več kot 100 kokošjih pasem. Grahka pripada pasmi slovenska grahasta kokoš. Zelo jo

imam rada. Veselim se, da ji bomo spomladi dodali nekaj družbe.

Lili Peterlin, 2. c

PIKA NOGAVIČKA V 2. D RAZREDU

Branju v nadaljevanjih knjige Pika Nogavička, je v 2. d sledil tudi zapis Pikinega dnevnika.

Učenci so sami oblikovali naslovnice in dogodivščine navihane Pike cel teden tudi opisovali.

Zgodbe so zanimive in smešne.

POMOČ ŽIVALIM

Prišel je december in pridne otroke obdarujejo dobri možje. In prav ti pridni otroci so se

odločili, da bodo obdarovali zapuščene živali, ki so našle svoj dom v zavetišču Turk na Zajčjem

vrhu. Učenci 1.triade in njihove učiteljice smo 14 dni pridno zbirali hrano in tople

odeje. V petek, 9.12., smo vse kar smo zbrali predali gospodu Marjanu, ki je lastnik zavetišča.

Z njim so se pogovorili predstavniki oddelkov. Povedal je nekaj besed o tem, kako poskrbijo

za zapuščene živali in otrokom predstavil odgovornost, ki jo imamo, ko sprejmemo

ljubljenčka v svoj dom: »Žival ni igrača, ki jo zavržemo, ko se jo naveličamo. Je živo bitje, za

katero moramo včasih skrbeti tudi 10 let in več.«

Gospod Marjan je bil zelo vesel naše dobrodelnosti, saj smo mu avto do vrha napolnili z

darili za kužke in muce.

Zapisala: Tatjana Pavlin

SNEŽAK

Nekega jutra se je Gal spomnil, da bi zgradil snežaka. S prijateljem sta odšla ven in začela

kotaliti krogle. Postajale so večje in večje. Ko so postale dovolj velike, sta jih postavila eno

na drugo in nastal je snežak. Dodala sta mu še roke, gumbe in klobuk. Nista pozabila niti

na korenček, palico in šal.

Liam Bojanec, 2. d

SNEŽAK

Nekega zimskega jutra po zajtrku sta se dečka odpravila na sneg. Lan in Naj sta se spomnila

in naredila snežaka. Najprej sta valila dve kepi. Potem sta postavila snežaka. Na glavo sta

mu dala klobuk. Odšla sta domov. Prišla je pomlad in snežak se je stalil.

Vesna Miljan, 2. d

ŽAK IN MAKS DELATA SNEŽAKA

Fantka Žak in Maks gresta na sneg. Odločila sta se, da bosta delala snežaka. Začela sta valiti

kepe. Bilo je toliko snega, da so se smreke kar tresle. Začela sta postavljati snežaka. Bila

sta zelo srečna. Snežaku sta dodala oči, usta, korenček, klobuk, šal in palico. Skoraj je že

pomlad. Snežak se bo stopil.

Zarja Derganc, 2. d

Narisali učenci 2. d

ŽIVALSKI OTOK

Sem pustolovka Neža in živim v Ameriki. Nekega dne so me poklicali, naj v Evropo odnesem

paket. Na pot me je odpeljal moj delavec s helikopterjem. Ko sva letela čez Atlantski

ocean, je začelo divjati hudo neurje. Strela je udarila v helikopter in strmoglavila sva v morje.

Ko sem padla v Atlantski ocean, me je pojedel kit grbavec. Zbudila sem se v njegovem

trebuhu. Zagledala sem okostnjake, zaklade in vse kar je pojedel. Tuhtala sem, kako bi se

rešila. Čez nekaj časa sem se spomnila, da bi ga lahko žgečkala. Pogledala sem po njegovem

trebuhu in našla ogromno metlo, ki jo je pojedel. Srečo sem imela, da je bil kit grbavec

žgečkljiv. Nato sem iz njegovih ust poletela na otok, kjer sem videla leve, levinje, opice,

papige, kuščarje. Z vsemi živalmi sem se spoprijateljila. To je bil moj brodolom na živalskem

otoku.

Neža Brulc, 3. c

POT V IZGUBLJENO MESTO

Nekoč, ko sem bil slaven pustolovec Džovzi, sem se podal na iskanje izgubljenega mesta.

Potoval sem čez Tihi ocean. Zaradi velikih valov je naša ladja potonila in od vseh na krovu

sem preživel edino jaz. Še dobro, da je ladja potonila blizu otoka, na katerem je bilo skrivno

mesto. V skrivnem mestu so bila čudna vrata. Videl sem kljuko, jo potegnil in v prostoru,

ki sem ga zagledal, opazil zaklad. Poleg tega sem opazil nove kljuke. Ena je bila zlata,

druga črna, na tretji pa je bilo narisano mesto. Najprej sem povlekel črno kljuko. V prostoru,

ki se mi je odprl ni bilo nič zanimivega. Nato sem povlekel za zlato kljuko. V tem prostoru

so bile kače. Še dobro, da sem imel na voljo še eno kljuko. Ko sem povlekel zadnjo kljuko,

sem v prostoru našel zemljevid, na katerem je bila označena pot do doma.

Enej Bele 3. c

PADEC Z LETALA

Sem pilot Lukas. Pogosto dostavljam pakete na Kubo. Na moji poti vsakič preletim tudi

morje pri Miamiju. Na poti pogosto srečam ptice. Nekega dne sem moral dostaviti zelo

težak paket. Na poti je v propeler aviona po pomoti zletela ptica. Letalo je zato strmoglavilo

v morje. Na srečo sem imel v letalu rešilni jopič. Napihnil sem ga in splaval iz vode. Odneslo

me je na otok Andros. Tam sem v šotoru iz palic in listja preživel točo in nevihto. Neke

noči sem prižgal ogenj, da bi me kdo opazil. Opazilo me je letalo, ki me je odpeljalo domov.

Lukas Miljević, 3. c

LOV NA LISICO

Učenci 3. c smo se v petek, 10. 2. 1023, odpravili na lov na lisico. Ja, prav ste prebrali. Seveda

to ni bil lov na žival, ampak pohod z nalogami. Pripravila ga je moja babi.

Pohod je potekal od šole mimo blokov, gozdička, po bližnjih ulicah do končnega cilja. Na

pohodu smo opravljali različne naloge in se igrali igre. Prva naloga, ki smo jo dobili, je bila

za ogrevanje. Igrali smo se igro Ptički v gnezda. Po navodilih smo pot nadaljevali do druge

naloge. Tam smo morali našteti značilnosti zime, zimske športe in slovenske športnike, ki

se ukvarjajo z zimskimi športi. Odšli smo naprej do tretje naloge. Tam smo morali poslušati

zvoke narave. Pot smo nadaljevali do četrte naloge. V tej nalogi smo morali dobro pogledati,

kaj kuka izpod snega. Videli smo veliko rastlin. Naša zadnja naloga je bila, da po navodilih

pridemo do hiše naše sošolke Pike.

Ko smo prišli k Piki domov, nam je njena babi pripravila čaj. Ko smo ga popili, smo se lahko

še igrali. Lov na lisico je uspel!

Pika Markovič in Neža Brulc, 3. c

FRANCE PREŠEREN

Ob dnevu kulture smo upodabljali našega pesnika Franceta Prešerna.

Nikolina Savičić, 3. c

Nika Kic, 3. c

Sara Jajalo, 3. c

Lili Godina, 3. c

ELA NA SNEGU

Ela si je snega zaželela,

da bi kakšno snežinko na jezik ujela.

Letos res je zapadlo veliko snega,

zato z mamo sankat se je odšla.

Mama je tople škornje obula,

da se ji kakšna snežinka ne bi noter vsula.

Ko je Ela na hrib prispela,

je s sankami v dolino odbrzela.

Ko Ela domov je prišla,

kapa in šal premočena sta bila.

Ko večerja pripravljena je bila,

Ela navdušena je korakala.

Danes sanje lepe imela je,

ker v odeji zavita ležala je.

Zala Zagorc in Nikolina Savičić, 3. c

INTERVJU S PETROM PANOM

Dober dan, Peter Pan!

PETER PAN: Dober dan!

Kje živiš?

PETER PAN: V deželi Nije, na drevesu.

Zakaj napadaš kapitana Kljuko?

PETER PAN: Ker sva največja sovražnika.

Kako lahko letiš in kako lahko s tabo letijo tudi otroci?

PETER PAN: Jaz letim s senco, otroci pa s prahom, ki ga posuje Zvončica.

Kdo je Zvončica?

PETER PAN: Je majhna vila.

Zakaj hodiš po otroke v London?

PETER PAN: Zato, da imam družbo.

Zakaj v plemenu vse skrivajo?

PETER PAN: Ker je vse zelo pomembno.

So pirati kdaj ugrabili izgubljenčke?

PETER PAN: So, a jaz sem jih rešil.

Kako je ime otrokom iz Londona?

PETER PAN: Wendi, Jan in Miha.

Kako se v deželi Nije premikajo ure?

PETER PAN: Ena sekunda je pri njih ena minuta.

Ali se je kakšen dan že ponavljal?

PETER PAN: Seveda, grozno je bilo.

Hvala za pogovor. Adijo.

PETER PAN: Adijo.

Andrej Kolenc, Luka Simeunić, 3. a

INTERVJU S PIKO NOGAVIČKO

Dober dan!

PIKA NOGAVIČKA: Dober dan!

Najbolj me zanima, kako si izgubila očeta.

PIKA NOGAVIČKA: Saj ga nisem izgubila. Zdaj se s svojo posadko vozi po morju.

Ali imaš najljubšega prijatelja?

PIKA NOGAVIČKA: Ja, pa ne samo enega. Kar dva: Anico in Tomaža.

Ali sta tvoja soseda?

PIKA NOGAVIČKA: Ja, seveda. Kaj ste pa mislili?

Imaš mogoče tudi kakšno žival?

PIKA NOGAVIČKA: Seveda imam: konja in gospoda Fickota.

Kdo je gospod Ficko?

PIKA NOGAVIČKA: Ja, gospod Ficko, kdo pa drug.

Katera žival je?

PIKA NOGAVIČKA: Aja, opica!

Od kdaj si pa tako močna?

PIKA NOGAVIČKA: Ne vem, ampak dvignem lahko očeta.

Kje je pa tvoja mama?

PIKA NOGAVIČKA: Počakaj, ti pokažem. Tam gor.

Si z očetom že potovala po vseh otokih?

PIKA NOGAVIČKA: Ne. Kaj ste pa mislili? Bila pa sem že na sto petinpetdesetih otokih.

Kje živiš?

PIKA NOGAVIČKA: Ja, v hiši. In veš, kako se moja hiša imenuje?

Ne vem, kako se imenuje.

PIKA NOGAVIČKA: Vila Čira – čara vendar.

Ali ti sploh hodiš v šolo?

PIKA NOGAVIČKA: Z Anico in Tomažem sem bila v šoli, ampak me je učiteljica nagnala domov.

Veš, to je nevljudno.

Ali rada pečeš piškote?

PIKA NOGAVIČKA: Ja.

Mi poveš, kako jih narediš?

PIKA NOGAVIČKA: Naredim kroglice, nato pa streljam v peč. Še dobro, da sem se spomnila.

Moram domov streljat piškotke, ker me bosta obiskala Tomaž in Anica. Adijo.

Nasvidenje.

Ajda Brinar, Pika Pučko 3. a

MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA

Moja najljubša igrača je samorog. Dobila sem ga za rojstni dan. Je plišast in mehek. Najraje

je z mano ali pa mu dam hrano v skodelico. Ima tudi že svojo posteljo, včasih pa je spal pri

meni. Rad se z mano igra, skupaj greva tudi na sprehod.

Nina Nahtigal, 3. b

SONIC

Moja najljubša igrača je Sonic. Je junak iz risanke. Sonic je rumene barve. Ima dolg rep, noge

in roke. Njegove oči, glava in ušesa so velika. Je tudi zelo hiter. Z njim se zelo rad igram.

Spi pri meni. Mami ga včasih opere. Lahko povem skrivnost, da sem šel z njim na Debeli rtič

in tudi kam drugam. Zelo ga imam rad.

Stefan Davidović, 3. b

MOJ PO

Moj Po je moja ninica in je moja najljubša igrača. Kupila mi jo je babi Mirjana, ko sem se rodila.

Ima majhno rumeno glavo ter mala ušeska z barvnimi pikami. Na obrazu ima majhen

gobček, rdeča usta in male oči. Takoj pod glavo ima dve majceni roki. Namesto telesa pa

ima lepo odejico, na kateri je narisana vesela rožica. Odejica je obrobljena s pikami različnih

barv. Po vsako noč spi pri meni in me čuva.

Maša Kristan, 3. b

MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA

Moja najljubša igrača je dojenček. Ime mu je Jakob in je star eno leto. Podarila mi ga je babica

za rojstni dan. Bila sem zelo vesela, zelo hitro sem ga vzljubila. Dojenčkove noge, roke

in glava so kožne barve in so iz plastike. Telo je bele barve in je iz blaga. Ima rjave oči, las

nima.

Zanj imam veliko oblekic, čevljev in ostalih pripomočkov, ki jih dojenček potrebuje. Rada ga

preoblačim, hranim in peljem na sprehod. Zamenjam mu tudi plenice in preberem pravljico.

Ko odrastem, bom dojenčka z veseljem podarila mlajši punčki, ki bo prav tako skrbela

zanj.

Pika Kumelj, 3. b

NEDELJA JE ZAKON

V nedeljo zjutraj, ko sem se zbudil, sem kar skakal od veselja, saj je zunaj snežilo. Oblekel

sem se, pojedel zajtrk in se odpravil k maši, tako kot vsako nedeljo. Ob prihodu domov sem

se slekel, se oblekel v smučarska oblačila in ves navdušen odšel ven na sneg. Zunaj sem delal

snežaka in naredil iglu. Kmalu je mami je poklicala na kosilo. Jedli smo meso in mlince.

Po kosilu sva se z očijem odpravila v Ljubljano, da bi si v Stožicah ogledala nogometno tekmo.

Mimogrede sva kupila navijaški šal in se povzpela na tribune. Pred začetkom tekme

sva nakupila čips, dve kokakoli, sladkorno peno in kokice. Tekma je bila napeta in sem zelo

užival. Po koncu tekme sva se odpeljala proti domu.

Doma sem se stuširal, si umil zobe in še malo pogledal televizijo. Nato sem šel spat.

Nedelja je bil najlepši dan v tednu.

Matic Podkrižnik, 3. b

VELIKAN V NOVEM MESTU

Nekoč je v deželi velikanov živel velikan, ki je bil visok 15, 82 m. Nekega dne je prišel v Novo

mesto. Vsi so se ga močno prestrašili, on pa je lepo hodil ob reki Krki. Bilo je poletje, zato

mu je postalo vroče. Odločil se je, da se bo okopal v reki. Stopil je iz vode in ugotovil, da nima

brisače. Tuhtal je in tuhtal, kaj bi naredil. Takrat se je spomnil, da je vendar poletje in da

je toplo. Zato se je ulegel na sonce. Ko se je posušil, je odkorakal naprej v Dolenjski muzej.

Po ogledu je odšel v trgovino Hofer, kjer se ga je prodajalka zelo ustrašila. Kupil si je med,

maslo, moko, kvas in jajca. S polno vrečo je nadaljeval pot na Trško goro, kjer se je udeležil

maše. Po maši je postal lačen, zato jo je mahnil v gostišče Dolenjc. Tam se je do sitega najedel.

V Novem mestu mu je bilo tako všeč, da je postal župan. Vladal je do konca svojih dni.

Matic Podkrižnik, 3. b

VESOLJSKI GOZD

Na daljnem Marsu je bil Margozd. Vanj so vsak dan hodili in se v njem igrali Rebeka, Tatjana,

Ožbej, Tin, Lauro, Mark in Ema. V tem gozdu je bila vedno galama in nered. Vsi starši so

mislili, da je z Venere prifrčal kakšen Neredodajalec ali Marogriz in zato niso nikoli pustili

svojih otrok v gozd. A so se ti vedno izmuznili.

Nekoč pa so v gozdu videli osem kužkov in muck. Tako so bili srčkani, da si je vsak otrok domov

vzel eno muco in enega kužka. Ko so se otroci vrnili domov, so staršem pokazali svoje

živalce. Starši so bili jezni in vsi skupaj so se začeli prepirati, tako da je bilo tisto noč precej

hrupno. Povsod se je slišalo: pa ne, pa ja, pa ne, pa ja, pa ne …tako je odmevalo eno noč in

en dan.

Potem so se starši vdali in otroci so smeli obdržati svoje ljubljenčke. Vsi so se vsak dan skupaj

igrali na travniku in se imeli radi.

Pina Recelj, 3. b

V DEŽELI VELIKANOV

Nekoč je v deželi velikanov živel kralj velikanov. Bil je bogat in najstarejši od vseh. Živel je s

svojo ženo in ostalimi velikani. Vsi so bili skriti v neki čarobni vasi, kjer so bila tudi druga čudežna

bitja: vile, samorogi, palčki, škratki in zmaji. Vsaka od teh čudežnih bitij je imela nenavadno

moč. Večina velikanov je imela moč ognja in moč vode.

Nekega dne je v čarobno vas prišel strašen volk s svojimi vojaki in je takoj napadel celo vas.

Bitja iz vasi niso imela orožja, zato so uporabila svoje čudežne moči. Razdelili so se v dve

skupini. Ena je pri obrambi uporabila moč ognja, druga pa moč vode. Tako so volkove kmalu

pregnali. Zaradi boja je ostalo še nekaj ognja, ki so ga pogasili z vodo.

Od takrat so vsi velikani in ostala čudežna bitja živeli mirno in srečno do konca svojih dni.

Gaia Sabatucci, 3. b

OPIS POKLICA

Opisal bom zdravnico.

Zdravnica nosi belo uniform. Za vratom ima stetoskop. Izobražuje se na Medicinski fakulteti.

Študij traja šest let. Zaposli se v Zdravstvenem domu ali v bolnišnici. Ukvarja se s prepoznavanjem

bolezenskih stanj in z zdravljenjem bolnikov. Postavi diagnozo in predpiše potek

zdravljenja. Zdravnica je potrpežljiva, prilagodljiva, predvsem pa človekoljubna. Zna sodelovati

s specialist.

Taj Bartolj, 3. a

Avtomehanik dela v avtomehanični delavnici ali na servisu. Oblečen je v delovno obleko –

običajno je to kombinezon modre ali sive barve. Pokrit je s kapo in obut v delovne čevlje.

Pri svojem delu odkriva napake v delovanju motorja in jih odpravlja. Popravi ali zamenja

pokvarjene dele. Vzdržuje motorna vozila. Menja olje, svečke in žarnice. Opravlja tudi poskusne

vožnje novih in popravljenih vozil. Uporablja različna ročna in strojna orodja, napravo

za čiščenje in preizkušanje delovanja motorja, dvigalko in rezervne dele.

Adrijan Hrovat Blažič, 3. a

Opisal bom poklic vojaka.

V službi vedno nosi vojaško uniform. Vojskovanja se uči v vojašnicah. Uči se streljanja, uporabe

eksploziva in upravljanja bojnih vozil. Obvezno mora telovaditi. Mora biti zdrav in urejen.

Naloga vojaka ječ da brani državo. Hodi na mirovne misije. Pomaga pri naravnih nesrečah.

Poklic vojaka je zanimiv, a nevaren.

Žan Blažič, 3. a

Baletka je zelo dobra plesalka. Oblečeno ima krilo, ki se mu reče tutu. Lase ima spete v figo.

Njena obleka je pogosto roza, kožnate ali bele barve. Baletke ves čas plešejo na konicah prstov.

Baletke veliko nastopajo. Vsak dan trenirajo v baletni dvorani. Na trningu dekleta nosijo

triko in žabe. Dvorana je opremljena z drogom in ogledali. Pozimi, ko je hladno, si deklice

preko dresa oblečejo še tuniko (bolero) in na noge nataknejo volnene gamaše.

Pika Pučko, 3. a

Opisala bom poklic veterinarja.

Veterinar je oseba, ki zdravi živali. Ker živali ne govorijo, veterinar najprej vpraša lastnika,

kaj je z živaljo narobe. Nato jo pregleda in pove svoje mnenje. Če je potrebno, predpiše

zdravilo.

Veterinarji zdravijo pse, mačke, ptiče, kače, hrčke, morske prašičke, zajčke, želve, domače in

divje živali ter živali v živalskem vrtu. Veterinarji delajo v veterinarskih klinikah. Oblečeni so

v bele halje.

Veterinarski poklic opravljajo tisti, ki imajo radi živali. Mislim, da za ta poklic potrebuješ pogum.

Eva Ćućić, 3. a

Opisala bom poklic zdravnice.

Dela v zdravstvenem domu ali v bolnišnici. Oblečeno ima uniform, ki je bele barve. Okoli

vratu nosi stetoskop. Njena najpomembnejša naloga je, da pomaga ljudem, ki zbolijo. V primeru

hujših nesreč zdravnica z reševalnim vozilom odhiti na kraj nesreče. Poznamo več vrst

zdravnikov: družinski zdravniki, pediatri okulisti, dermatologi… zdravniki so v službi vsak

dan, velikokrat tudi ponoči.

Zdravniki in zdravnice, ki sem jih srečala, so bili prijazni.

Špela Vovk, 3. a

Izbrala sem poklic učiteljice.

Učiteljica uči učence po učnem načrtu. Uči matematiko, slovenščino, spoznavanje okolja in

veliko zabavnega. Učiteljica se mora tudi sama učiti, da lahko znanje prenese učencem.

Najraje daje lepe ocene. Pri delu uporablja učbenik, delovne zvezke, priročnike, revije,

računalnik in dodatno opremo. Pouk popestri z delom na terenu. Učencem daje domače

naloge – razen v petek. Učiteljica izbere, kdaj bo odmor.

Mislim, da je poklic učiteljice zabaven, saj gre po kosilu domov.

Pia Miklič, 3. a


Maša Kristan, 3. b

OPIS OSEBE

Opisala bom svojo sestrično Evo Brinar. Stara je 5 let. Rodila se je 21. aprila 2017 v glavnem

mestu Slovenije, v Ljubljani. V letošnjem letu se je z atijem in mamico preselila v Prekmurje,

kjer so si zgradili novo hišo. Živijo v vasi Krog pri Murski Soboti, zelo blizu naše babice in

dedka.

Je močne postave, a je zelo gibčna, saj vsak teden pridno hodi na gimnastiko. Obraz ima

okrogel, oči pa rjave in nagajive. Usta so srčaste oblike. V njih so še sami mlečni zobje. Lase

ima svetle in kratke. Najraje obleče kavbojke in obuje športne copate. Njena najljubša barva

je rozasta, hrana pa mlečni riž s kakavom. Zelo rada ima živali. Občasno gre v konjeniški

klub Rakičan, kjer jezdi konje. Letos je tam praznovala svoj peti rojstni dan. Z Evo imava en

skupni hobi, saj obe radi ustvarjava izdelke iz papirja (papirnata očala, torbice, copate, telefone

in snežinke). Eva je prava športnica verjetno zato, ker je njen oči trener. Pri svojih

petih letih že zna rolati, drsati, smučati in kolesariti.

Za opis Eve sem se odločila zato, ker je zelo zanimiva, zabavna in včasih tudi trmoglava deklica.

Ko gremo v Prekmurje, jo z veseljem obiščem.

Ajda Brinar, 3. a

OPIS OSEBE

Opisala bom svojo mami. Ime ji je Danica. Rodila se je 30. oktobra 1985 v Novem mestu.

Po poklicu je socialna delavka. Svoj poklic ima rada, saj pomaga ljudem, ki se znajdejo v stiski.

V stanovanjski hiši v Bršljinu živi z mojim očijem, s sestrico in z menoj.

Visoka je 160 cm. O svoji teži ne govori. Ima okrogel obraz, zeleno – rjave oči, majhen nos

in srčasta usta. Obraz ji krasijo pegice. Sama jih ne mara, meni pa so zelo všeč. Največkrat

obleče športno – elegantna oblačila, saj se v njih počuti udobno. Rada ima svoje copate s

pikapolonico, saj meni, da ji prinašajo srečo.

Z mami se radi druživa. Vsak večer se v postelji pogovarjava in smejeva. Radi obiščeva tudi

kino, kjer tekmujeva, katera bo pojedla več kokic. Moja mami je prijazna in vem, da ji vedno

lahko zaupam.

Eva Ćućić, 3. a

LIKOVNI IZDELKI UČENCEV 3. B RAZREDA

FRANCE PREŠEREN

Daša Kuhelj, 3. b Jernej Korenjak, 3. b Lara Osmanović, 3. b

Nina Nahtigal, 3. b Pika Kumelj, 3. b Pina Recelj, 3. b

LIKALNIK NEKOČ

Lara Osmanović, 3. b


MLINČEK ZA KAVO

Amar Hasančić, 3. b

Nina Nahtigal, 3. b

PETROLEJKA

Sara Butala, 3. b

Maša Kristan, 3. b

DAN PRI BABICI

Neki dan med počitnicami sem odšla v Stražo k babici in dedku.

Zjutraj me je očka zbudil in mi rekel, da se moram pripraviti, ker bova šla k babici. Pozajtrkovala

sem kruh z namazom, ki je bil zelo dober, potem pa sem se preoblekla in gledala

televizijo. Ko je bil očka pripravljen, je bil čas za odhod. Obula sem si čevlje in si oblekla

bundo. Z očijem sva se z avtom odpeljala k babici. Takoj, ko sva prišla, sva se z babico odpravili

na sprehod. S sabo sva vzeli prigrizke za pse, ki so na bližnjem travniku v ogradi s konji.

Med potjo sva se veliko pogovarjali in nahranili tudi kužke. Bila sta dva Ajša in Reks. Pot

sva nadaljevali mimo stadiona in potem sva se odpravili nazaj domov. Ob povratku naju je

doma pričakal dedi, ki je doma nadzoroval kuhanje kosila medtem, ko sva bili z babico na

sprehodu. Z dedijem sva pripravila mizo, babica pa je med tem dokončala kuhanje kosila.

Ko je bilo vse skuhano, smo se usedli za mizo in začeli jesti. Za kosilo je bila juha, štruklji in

golaž. Bilo je zelo okusno. Po kosilu smo se igrali družabno igro Monopoli, a igre žal nismo

dokončali, saj me je prišla iskat mami. Na poti domov sva se ustavili v trgovini, kjer sva kupili

nekaj izdelkov za domov. Takoj, ko sva prišli domov, so mi na vratih pozvonile prijateljice.

Skupaj smo se odpravile ven, kjer smo se igrale na snegu.

Današnji dan se mi je zdel super. Imela sem se zelo lepo in vesela sem, da sem ga preživela

pri babici in dedku. Želim si še več tako pozitivnih dni.

Ema Založnik, 4. d

DOGODIVŠČINA Z BOŽIČKOM

Mesec december je najboljši mesec v letu. Prejšnje leto v decembru, ko je bil božič, sem

srečal Božička. Odpeljal me je na severni pol in mi pokazal vse kar delajo v njegovi delavnici.

Božiček mi je najprej pokazal, kako izdelajo darila. Ker je šlo pri delu nekaj narobe, so se

kar naenkrat odprla vrata v drugo dimenzijo. Posrkalo naju je notri in pristala v neznanem

kraju. Medtem, ko sva prihajala v drugo dimenzijo, sva si zamenjala glasova. Božiček je

imel moj glas, jaz pa njegovega. Sama sebi sva zvenela čudno. Vprašala sva ljudi, kako priti

ven iz dimenzije. Izkazalo se je, da morava dostaviti robotska darila. Srečo sva imela, da je

posrkalo tudi sani in jelenčke. Eden od jelenov je bil Rudolf, drugi pa so bili normalni. Rudolf

je je zasvetil s svojim svetlečim noskom in smo se lotili dela. Izvedeli smo, da je to prihodnost

našega sveta. Vse je bilo preveč napredno. Bili so leteči avti in druga prevozna

sredstva razen ladij. Po težkem dnevu sva dostavila zadnje darilo. Najina glasova sta bila

spet normalna in odprla so se vrata domov.

Božiček se mi je zahvalil za pomoč in me odpeljal domov. Poslovil sem se in šel spat, ker je

bila že noč.

Theo Novak, 4. c

LOVSKI LOVRO

Lovski Lovro se je zjutraj odpravil na lov. Sanjal je o tem, da bo ujel veliko divjadi. Sam se je

napotil v temni gozd. Videl je srno in jo ustrelil. Ko je ustrelil, ni ubil samo srne. Zraven je

ubil tudi medveda, od njega se je puščica odbila in pristala v lisici, nato v volku in še v zajcu.

Bil je ponosen sam nase. S polno vrečo mesa se je odpravil v revno vasico. Vsi so ga bili veseli,

saj so že pošteno stradali. Ko so videli koliko živali je ujel, so ga nagradili s toplim čajem

in koščkom okusnega kruha. Lovski Lovro se je čez zimo trdo in pošteno naspal.

Lana Klobučar, 4.c

INDIJANEC TIHA MIŠKA

Nekoč je živel Indijanec. Klicali so ga Tiha miš. Tako so ga prijatelji klicali zato, ker je bil boječ.

Nekega večera jim je zmanjkalo hrane. Vsi so bili leni. Ker niso imeli hrane, so vsi odšli

spat. A lovec Tiha miš se je opogumil. Zlezel je iz šotora in se odpravil na lov. Malo ga je bilo

strah, ampak je odšel naprej. Zagledal je zajčka, ki je skakljal po gozdu. Lovec je nameril lok

in ga zadel. Mrtvega zajca je dal v vrečo in ves zadovoljen odšel naprej. V daljavi je zagledal

malo srnico. Zelo je bila ljubka. Sploh ni vedel ali jo naj ustreli. Ampak se je odločil in jo

ustrelil. Hitro jo je dal v vrečo in odšel domov. Naslednji večer je Tiha miška prinesla hrano.

Vsi Indijanci so se mu zahvalili. Niso ga več klicali Tiha miš ampak so ga klicali Hrabri Indijanec.

In tako se je zgodba končala.

Mia Klobučar, 4.c

MED ZIMSKIMI POČITNICAMI

Letošnje zimske počitnice sem preživel kar nekaj dni skupaj s prijatelji na domačem hribu.

Zjutraj sem se prebudil kar kmalu, saj sem bil dogovorjen z mojimi prijatelji, da se gremo

sankat in smučat na Golušnik. Na smučišče nas je peljal moj starejši brat Luka. Ko smo prispeli

do tja, nas je tam že čakal brat Anže. Pripravil nam je vlečnico, ki so jo izdelali moji

bratje in njuni prijatelji. S prijatelji smo se začeli spuščati navzdol po hribu. Bilo je zelo zabavno,

saj sem bil vedno prvi. Najbolj všeč mi je bilo, da sem se z ročko lahko prijel za vrv,

katera me je vlekla po hribu navzgor, da nisem rabil hodit peš.

Vzeli smo si tudi čas za malico in čaj. Super mi je bilo, da so se tudi naši starši pridružili in

se igrali z nami, se kepali, prevračali in delali snežaka. Sankali in smučali smo se do noči. Ko

se je stemnilo, smo prižgali luči in imeli nočni spust.

Med počitnicami sem se imel zelo lepo, saj sem zelo užival na snegu, ki ga pri nas ni manjkalo.

Matija Brulc, 4. a

IZLET V ZAGREB: DOŽIVLJAJSKA PRIPOVED

Zjutraj sem se zbudila in odšla na stranišče, kjer sem se tudi umila. Ker je mami še spala,

sem na računalniku igrala igrice.

Ko se je mami končno zbudila me je vprašala če bi šli v Zagreb. Tako sem se veselila, da bi

kar nekaj naredila. Mami in Kico sta zjutraj najprej spila kavo. Jaz pa sem na računalniku

igrala igrice. Ko sta mami in Kičo spila kavo, smo se smo oblekli in pripravili. Ko smo to vse

naredili, smo se obuli in oblekli. Šli smo v avto in začeli smo se peljati proti Zagrebu. Pot je

bila naporna, zato ker je bil v avtu slab zrak in me je bolel trebuh zaradi tega. Jaz pa sem v

avtu igrala igrice. Ko smo prišli v trgovino, smo vzeli voziček in šli vanjo. Kupili smo jagode,

kruh, prašek, čips, bonbone, čaj, banane, krompir, krofe, meso, ribo, salamo, brikete… Ko

smo vse kupili in plačali, smo šli v gostilno. Tam smo jedli večerjo. Do gostilne smo se peljali

45 minut. Ko smo se peljali, smo se še vmes igrali verigo besed. Pot je bila odlična. Ko smo

prišli smo se usedli in naročila sem sok in pico, mami vodo, pomfri in nagce, Kičo pa pivo in

meso. Ker je bila velika gužva smo na hrano čakali 45 minut, Med tem smo se malo hecali.

Vsi smo bili lačni, zato smo komaj čakali na hrano. Ko je končno prišla hrana smo takoj začeli

jest. Bilo je zelo slastno. Potem smo plačali in odšli domov. Med potjo sem gledala risanko.

Ko smo prišli domov, sem šla po tuš.

Potem sem pogledala risanko. In sem si rekla da bi ta dan ponovila. Potem sem umila zobe

in šla spat.

Lana Klanjščak, 4. b

NA SNEGU

Teja, Lovro in jaz smo se pripravljali za igranje na snegu. V mislih smo imeli, da bomo naredili

snežaka.

Šli smo ven in zagledali, da je dvorišče spluženo. Bili smo žalostni, ker ni bilo dovolj

snega. Zato smo odšli na kup snega pri podu. Lovru se je kup zdel zelo velik in zanimiv, zato

je hitro splezal nanj. Odločili smo se, da bomo naredili tunel. Začeli smo kopati. Teja je

pobirala sneg, jaz sem kopala in Lovro tudi. Prišli smo skupaj in Lovro je rekel, da bo on

kralj. Potem se je odločil, da bo naredil še en tunel. Začeli smo ga graditi skupaj in kar naenkrat

je Lovro nekam odšel. Poklical je, da naj pridemo tja k njemu. Ko sem prišla, je hotel,

da ga zakopljemo v sneg. Teja in jaz sva ga zakopali. Bilo je smešno in zabavno. Potem

sta v sneg zakopala še mene. Nato nas je babi poklicala domov. Pospravili smo lopate in šli

v hišo. Slekli smo si kombinezone in odšli na krušno peč. Babi je naše kombinezone dala

sušit v kurilnico.

Igranje na snegu je bilo zelo zabavno. Zjutraj je bilo spet vse spluženo, zato se je tunel

podrl. Danes bomo delali novega.

Lara Bojanc, 4.c


Kot strela me je izstrelilo iz postelje. Zelo sem bil vesel, da so zimske počitnice. Po poti v Italijo

sem razmišljal, kaj se bom naučil v šoli smučanja.

Prvi dan šole smučanja nam je učitelj povedal, da bo predzadnji dan tekma. Bil sem zelo

navdušen, da bom prvič izkusil, kako se vozi med količki. Ampak nam je tudi povedal, da bo

na isti dan snežilo in bo lahko tekma tudi odpovedana. Po eni strani sem bil vesel, da bo padal

sneg, po drugi pa ne, ker zaradi tega bi lahko tekma tudi odpadla. Komaj sem čakal tisti

dan. Končno je prišel. Pogledal sem skozi okno in videl, da ne sneži in sem se zelo razveselil.

Na smučišče smo prišli petnajst minut čez devet. Šola pa se je začela ob deseti uri. Ko sem

se s sedežnico peljal navzgor, sem lahko videl postavljene količke. Dvakrat sem se spustil ob

progi s postavljenimi količki in si predstavljal, da že tekmujem. Ob desetih sem se pripeljal

do zbirnega mesta. Poslovil sem se od staršev. Obljubila sta mi, da me prideta gledat. Po

progi smo naredili šest voženj. Napočila je generalka. Odrezal sem se dobro, a nisem bil še

čisto zadovoljen. Zavedal sem se, da bo naslednja vožnja tekma. Vsi so prišli navijat za svoje.

Pred menoj je bilo še veliko tekmovalcev, zato sem se usedel. Na vrsti sem bil. Zagnal

sem se iz štartne hišice in tako nadaljeval celo vožnjo. Ko sem prišel do cilja, sem bil zelo

vesel, ker sem odpeljal zelo dobro. S snegom sem zaprašil tekmovalce iz svoje skupine. Na

štartu sta bila še dva fanta. Oba sta odpeljala odlično. Zasedel sem tretjo mesto.

Spoznal sem, da ni važno katero mesto zasedeš, ampak kako dobro odsmučaš. Upam, da se

bom naslednje leto še več naučil in bom še boljši. Na Gačah je še veliko snega, zato bom še

pridno vadil.

Val Ul Kovačič, 4. a

NA SNEGU

S sosedo Karin sva šla na velik kup snega. Težko sva hodila, a ko sva prišla, sva se takoj začela

sankati.

Jaz sem se prvi pognal dol po bregu. Ko sem bil že na dnu, sem ugotovil, da sem šel preveč

daleč. S Karin sva začela delati velike kepe. Šla sva zadaj, kjer je bilo več snega, vzela sva veliko

kepo in kar naenkrat me je zadela kepa iz neba. Hitro sem šel pogledat na vrh kupa

snega, kaj bi to bilo! Zagledal sem mojo mami, ki je naju začela kepati. Tudi midva s Karin,

sva začela njo. Čez nekaj minut smo imeli odmor. Po odmoru smo šli delat snežake. Naredili

smo kar tri snežake. Potem smo še enkrat se šli kepat. Meni je spodrsnilo iz vrha do dna.

Mami me je začela kepati tako močno, kot je le lahko. Skoraj me je zadela v glavo. Hitro

sem se skril. Potem je pa spodrsnilo še Karin. Mami je dobro metala in naju skoraj vedno

zadela. Nato sva s Karin spet drsala po kupu navzdol. Karin je šla prva. Ko se je ustavila, je

naredila kup snega. Jaz sem zapeljal na kup, skočil in prišel daleč dol. Karin je prišla še bolj

daleč. Potem sem šel še enkrat in sem priletel za meter in pol dlje kot Karin. Nato sva šla

delat drugo stezo, ker sva hotela narediti še skakalnico. Delala sva jo skoraj eno uro. Ko sva

končno končala, sem jo šel preizkusiti in sem poletel.: Juhuhu! Šla je še Karin in je poletela:

Juhuhu! Ampak je prišla malo manj daleč.

Ko je bila ura že pozno me je že začelo zebsti in Karin tudi in zato sva odšla domov. Na

snegu sem zelo užival in komaj čakam, da se začnejo zimske počitnice.

Miha Kramar, 4.c

SILVESTRSKI VEČER

Na silvestrski večer smo se z družino zelo veselili. Bila sem doma s sestrico Zojo, z mojo

drugo sestro Mio, z mami in očkom. Že takrat sem upala, da bo to najboljši silvestrski

večer.

Mami je kuhala krompir, oči pa meso. Mia, Zoja in jaz smo okrasile dnevno sobo z lepimi

verigami in drugimi papirnatimi okraski. Potem smo v sobi pripravile plesno in glasbeno

točko. Ko je bila večerja kuhana, smo se zbrali ob mizi. S sestricama smo pokazale točko in

ta je bila zelo luštkana. Zoja je zapela pesem Zima je prišla. Vsi smo ploskali. Druga je bila

plesna. Mia, Zoja in jaz smo zaplesale Just dance. Spet so nas nagradili z aplavzom. Tretja

točka je bila lepa božična pesem, ki smo jo pripevali vsi. Ko je bilo konec nastopa, smo šli

na večerjo. Jedli smo krompir, lignje in ribo losos. Vsi smo se pošteno najedli. Jaz Lana in

Mia sva mami, očku in Zoji izročili voščilnice. Bili so zelo veseli. Ko smo pojedli in popili,

smo se odpravili na sprehod v park. Šli smo gledat lučke. Bilo je prelepo. Počasi smo se

odpravili domov. S sestricama smo se mali poigrale, nato pa je šla moja mlajša sestrica Zoja

spat. Mami je Zojo dajala spat, z očkom in Mio smo se pa igrali družabno igro, Človek

ne jezi se. Jaz sem zmagovala, a na koncu je zmagal oči. Ko je prišla mami, smo se odpravili

na kavč. Gledali smo film Sam doma 3. Bil je čudovit in smešen. Ko ga je bilo konec, sta

bili še dve uri do polnoči. Nato smo si ogledali še Fontano življenja. Bila je lepa in tudi svetleča,

zaradi vseh lučk. Bili smo lačni, zato nam je mami spekla odlične palačinke z Nutello.

Potem je bilo filma kmalu konec. Bilo je še petnajst minut do polnoči. Oči je pripravil

kozarce in šampanjec. Naenkrat se je vse osvetilo z ognjemetom. Na televizijo smo dali

odštevanje in ujeli še zadnje sekunde. Zaželeli smo si srečno novo leto 2023! Zaradi vsega

ognjemeta je bilo prelepo.

Kmalu smo šli spat. Z družino smo si še enkrat zaželeli srečno novo leto. Naši želodčki so

bili polni, zato nobeden od nas ni zmogel nobenega piškota več. Šli smo si umit zobe, in

nato spat. Zelo je bilo lušno.

Lana Klobučar, 4.c

V BOHINJU NA BAZENU

V četrtek, ko smo bili na počitnicah na smučanju, sem igral igrice in nato mi je bratranec

Žak povedal, da gremo na bazen.

Zelo sem bil presenečen in vesel, ker nisem vedel da gremo na bazen. Pripravili smo se in

hitro odpeljali. Žak , Urban in jaz smo bili zelo neučakani, ker smo bili veseli, da se gremo

kopat. Ko smo končno odložili stvari smo z Žakom in Urbanom odhiteli na tobogane. Najprej

smo odšli na zelenega, ki je kratek ampak zelo hiter. Potem smo spet odhiteli na tobogane

a tokrat nismo odšli na kratkega zelenega ampak na dolgega belega. Ko smo prišli do

konca tobogana nismo odšli spet na tobogane ampak smo odšli na vodno plezalno steno.

Tam smo plezali, se potapljali, delali balončke pod vodo in odšli na mehurčke, ki so nam delali

masažo. Čez nekaj časa smo spet odšli na tobogane. Žak se je udaril. Rekel mi je, da je

skoraj dobil pretres možganov. Mami nam je prepovedala hoditi na tobogane, ker se je Žak

tako močno udaril v glavo.

Čas je hitro mineval, z Žakom in Urbanom smo pojedli malico in za 10 minut odšli v jacuzzi.

Potem smo se odšli tuširati, se preobleči in odšli domov. Imeli smo se odlično.

Erik Benkič, 4.b

DOGODEK IZ NOVOLETNIH PRAZNIKOV: DOŽIVLJAJSKA PRIPOVED

Oči, mami, sestra in jaz smo za novoletne praznike odšli v Bosno k sorodnikom.

Zjutraj ko sem vstal, sem pojedel in si umil zobe. Ko sem odšel k bratrancu in sestrični

smo se pogovarjali, igrali Enko, tekali, risali… in bil sem zelo vesel. Čez nekaj ur nas je mami

poklicala da gremo jesti. Jedli smo pohanček in krompir. Bilo je zelo okusno. Po kosilu smo

nadaljevali z igro, pri vsaki igri sem jaz zmagal. Ampak se nismo skregali. Ko je že noč počasi

prihajala, smo se oblekli in odšli k mojem stricu v Bihać. Tam smo tudi dočakali novo leto.

Med čakanjem smo se vsi skupaj igrali različne igre in se pogovarjali. Ko je bilo še deset

sekund do novega leta smo začeli odštevati. Ko smo zaslišali ognjemet, smo se hitro oblekli

in obuli in odšli ven. Bilo je čudovito, celo nebo je svetilo. Na koncu pa smo odšli nazaj v

Bužim.

Počutil sem se zelo veselo. Sklenil se da bom za vsako novo leto šel v Bosno, saj tam imam

sorodnike. Spoznal sem da je novo leto res zabavno če imaš nekoga da se lahko z njim zabavaš.

Eldar Ćehić, 4. b

NA SNEGU

Bilo je v sredo letošnjega januarja. S prijatelji Jakobom, Mihom, Žakom, Žanom, Timotejem

in Tadejem smo se dogovorili, da se gremo sankat na Danilovo ulico. Timotejeva

mama in Miha sta prinesla vsak svoje sanke.

Jaz in Miha sva prišla na Danilovo ulico prva. Bil je zelo velik hrib. Noge so naju bolele

medtem, ko sva se vzpenjala navzgor. Ko sva prišla do vrha, sva se usedla na svoja krožnika.

Malo sva počakala, da bi naju nehale boleti noge in medtem gledala, če prihajata Jakob in

Žan. Spustila sva se po hribu in medtem, ko sem se spuščal, je Miha padel, jaz pa sem še

kar drvel. Čez nekaj časa, sem se spustil z Mihovimi sankami. Medtem, ko sem drvel

navzdol sem mislil, da bom padel, ampak nisem. Po dolgem času so prišli Timotej, Tadej,

Jakob in Žan. Nekdo od njih je opazil sneženo skakalnico. Takoj sem jo šel poizkusit. Ko so

jo zagledali še ostali, so se vsi stekli k njej. Medtem, ko sem se vzpenjal nazaj, da bi šel še

enkrat na skakalnico, nam je Jakob povedal, da Aleks ne bo prišel, ker je dobil vročino. Bilo

mi je hudo. Ko smo se naveličali skakalnice, smo spet šli na tisti velik hrib. Timotejeva mama

nas je snemala, kako smo se spuščali. Posnela je tri video posnetke. Potem sem se jaz

naveličal velikega hriba in sem šel spet na skakalnico. Kmalu potem je prišel še Žak, Miha

pa je mogel oditi. Kmalu so odšli še ostali. Ostala sva sama z Žakom. Žak me je vprašal, če

se lahko spusti z mojim krožnikom. Rekel sem da lahko in sem mu dal svoj krožnik, on pa

mi je dal svojega boba. Spustil sem se z njegovim bobom in, ko sem skočil in pristal me je

zabolel hrbet zaradi naslonjala. Nato sva se igrala s snegom in me je Žak ponesreči udaril v

ustnico. Malo mi je tekla kri. Dal sem si sneg na ustnico in tako hodil celo pot domov.

Poslovila sva se in šla vsak v svojo pot. Ko sem prišel domov, sem se takoj preoblekel, saj

sem bil moker.

Doma sem moral čuvati bratca Tima, ker je šla mama po očeta. Ko sta prišla domov, je bila

ura osem in sem dobil še inhalacije ter šel spat. Ta dan mi je bil zelo všeč in bi ga rad kmalu

spet ponovil.

Theo Novak, 4.c

Razvedrilo:

Križanka(VALENTINOVO)

Križanko v romskem jeziku lahko rešite na:

https://crosswordlabs.com/view/valentinovo-2-12

Križanki so za vas pripravili: Dalila, Sajra in Petra (9. b); Flora (5. d) in Primož (6.

c).

Pripravila in uredila: Katja Krevs

GLAL, GLILI IN JAZ NA PUSTOLOVŠČINI

Glal in Glili sta kosovirja. Jaz pa sem učenec 4. c razreda OŠ Bršljin. Smo zelo radovedni.

Skupaj raziskujemo, se igramo, iščemo, zabavamo… Ko smo brali knjigo, smo izvedeli, da

imamo zemljevid zaklada. Seveda smo to prebrali v naši knjigi. Odpravili smo se na pustolovščino.

Vzeli smo vse kar smo rabili: svetilko, zemljevid, hrano, vodo…

Začetek je bil v gozdu. Šli smo po poti, ki je kazala na zemljevidu. Malo smo hodili in je prišel

zajec. Vprašal nas je, kam gremo. Povedali smo mu, da imamo zemljevid zaklada in ga

tudi iščemo. Pridružil se nam je na poti. Malo smo hodili in je prišel medved. Vprašal nas

je, kam gremo. Odgovorili smo mu enako kot zajcu. Medved se nam je seveda pridružil.

Skupaj smo šli naprej. Tedaj smo videli goro in na zemljevidu je kazala, da je na gori zaklad.

Premišljevali smo, kako bomo prišli na vrh, ker je bilo strmo. Medved se je spomnil, da ima

s seboj plezalne čevlje. Obuli smo se in začeli plezati. Težko nam je bilo, a smo vseeno prišli

na vrh gore. Vsi smo se veselili cilja. Medved je rekel, da lahko on izkoplje zaklad, ker ima

kremplje. Zajček je pa rekel, da ima on pet lopat, točno za vsakega izmed nas. Vsi smo se

strinjali z zajčkovo idejo in vzeli smo lopate v roke in začeli kopati. Ko smo jo izkopali, smo

zaklad dali ven iz luknje. Veselili smo se.

Ko smo zaklad odprli, so bili v njem diamanti in kovanci. Vsak od nas je vzel malo diamantov

in malo kovancev. Malo smo jih prodali, malo pa ne. In tako smo živeli srečno do konca

svojih pustolovskih dni.

Tim Kočjaž, 4. c

IZLET V BUDIMPEŠTO

Kot strela me je izstrelilo iz postelje. Nisem mogla verjeti, da sem končno dočakala

zimske počitnice. Med oblačenjem sem razmišljala, kaj vse bomo videli v Budimpešti.

Ko smo se vsi oblekli, smo šli iz hotelske sobe na zajtrk. Za zajtrk je bilo polno dobrot

od kumaric do hrenovk. Potem smo odšli nazaj v hotelsko sobo. Hotela sem še ležati

in gledati telefon, vendar me je mami pregnala iz postelje. Nato smo odšli mimo recepcije,

da sta starša tam vprašala, kdaj odpelje avtobus. Dali so nam list in zemljevid, da se

bomo lažje orientirali. Šli smo iz hotela na avtobusno postajo. Pripeljal je in nas presenetil,

saj je namesto navadnega avtobusa pripeljal trolejbus. Medtem ko smo se vozili, sem

gledala ven. Voznik nam je napisal celo na katero podzemno železniško postajo, je potrebno

iti. Naša postaja je bila zadnja.

Ko smo prišli iz avtobusa, smo začeli hoditi proti podzemni železnici. Še nikoli prej nisem

bila tam. Šli smo po karte in se vozili z vlakom. Nič nisem razumela, ker so vsi govorili

madžarsko. Nato smo prišli iz vlaka in šli mimo Budimpeštanskega kolesa. Spet smo se

morali voziti s trolejbusom, saj smo hoteli videti palačo, v kateri so včasih bivali ribiči. Preden

smo prišli do palače, smo morali kupiti vstopnico. Notri je bilo zelo lepo. Videli smo

kralja in kraljico v krsti. Slikala sem sveče in razne drobnarije.

Želela sem poskusiti tudi njihove sladice. Poskusila sem kurtoš, starši pa langaš.

Medtem ko smo hodili, sem opazila nenavadne punčke in vojake, ki so stražili nekakšno

stavbo. Odšli smo po poti, ki je vodila navzdol. Ustavili smo se še v parku in odšli proti

mestu. V daljavi sem zagledala električne skiroje. Želela sem si, da bi šli na njih, a smo že

bili na avtobusni postaji. Kar nekaj časa smo čakali, da je avtobus prišel. Z njim smo se

peljali čez Verižni most.

Ko smo prišli avtobusom na želeno postajo, smo se še malo sprehodili in prišli zopet

do ogromnega kolesa, se usedli ter se z njim zapeljali. Po vožnji s kolesom smo nadaljevali

pot mimo stojnic in tam nekaj malega pojedli. Na eni izmed njih sem zagledala

zelo lepo kapo. Želela sem jo in starša sta mi jo kupila. Z njo sem hodila kot uročena in

presrečna.

Naš izlet se je končal in vrnili smo se nazaj v hotel. Spoznala sem, da mi je bil izlet

po Budimpešti všeč, kljub veliko hoje. Naučila pa sem se tudi dve madžarski besedi

köszönöm (hvala) in (kijárat) izhod.

Lucija Bobaš, 4.a


Zimske počitnice sem preživel na smučanju. Vremenska napoved za naslednji dan je napovedala

sneg. Ko sem se zbudil, sem od veselja kar skočil iz postelje, saj je zunaj res snežilo.

Starša sta se odločila, da ta dan ne bomo smučali, ampak gremo v toplice. Hitro sem se

oblekel, pozajtrkoval in si umil zobe.

Medtem, ko sta starša pakirala, sva ju z bratom že čakala zunaj in se kepala. Ker smo se želeli

izogniti gneči, smo se v toplice odpravili nekoliko prej. Do odprtja smo počakali v bližnji

kavarni, kjer nas je pozdravil prijazen muc in takoj prisedel k naši mizi. Medtem ko sem pil

kakav, sem ga božal. Nato je muc skočil na sosednjo mizo in sedel kar na tipkovnico računalnika.

Ko smo popili napitke, smo se odpravili. Z bratom sva komaj čakala, da zaplavava v zunanjem

bazenu. Všeč mi je bilo, da je snežilo na naju, midva pa sva bila v prijetno topli vodi.

Brat je šel iz bazena na sneg in naredil kepo, da sva si jo podajala v vodi. Kmalu so se nam v

bazenu pridružili še prijatelji in postalo je še bolj zabavno. Pri vodnem toku v obliki reke

smo se še posebej zabavali. Ko smo se utrudili, smo šli nekaj prigriznit, potem pa smo igrali

Enko. Popoldan smo se prijetno utrujeni vrnili v apartma, saj nas je čakalo še večerno sankanje,

katerega sem se tudi zelo veselil.

Med počitnicami sem se imel zelo lepo. Spoznal sem, da je vse še zabavneje, če imamo ob

sebi prijatelje.

Luka Brezovar, 4. a


Kot strelo me je izstrelilo iz postelje. Nisem mogel verjeti, da sem končno dočakal zimske

počitnice.

Bila je sreda. Bratec Jakob me je vprašal, če se greva lahko sankat. Očka je poklical starše

bratranca Maksa. Povedali so mu, da je šel bratranec na sprehod, ampak se bo kmalu vrnil.

Ni trajalo dolgo, ko so nas Maksovi starši poklicali. Z bratcem Jakobom sva se peš odpravila

na travnik zraven hriba. Tam sva počakala na bratranca Maksa. Prišel je hitro. Prinesel je

bob in potem smo se igrali in sankali do 11. ure. Nato je sledila malica, katero nam je prinesel

očka. Hitro smo jo pojedli, da smo lahko naredili še snežaka in iglu. Kasneje nas je prišel

očka iskat. Bratranca smo odpeljali domov.

Doma smo se imeli lepo, ker smo za kosilo spekli čevapčiče, hrenovke, pleskavice in pečene

peruti.

Zvečer smo se kartali enko in igrali šah. Ko je bila ura šest, je mama dala Žana spat, midva z

Jakobom in atijem pa sva brala knjigo. Jakob jo je poslušal in zaspal. Jaz sem še opazoval nebo,

ko je bila ura osem, sem se odpravil v posteljo.

Aljaž Redek, 4. a

NA SILVESTROVO: DOŽIVLJAJSKA PRIPOVED

V soboto, 31.12. 2022 smo z mami, babi, dedijem in Julijo pričakali novo leto v našem domu.

Zjutraj sem se zbudila in oblekla v majico in hlače. Pojedla sem zajtrk in odšla na breskov

sok z mami in Julijo v trgovino Mercator. Za kosilo smo imeli špagete s smetanovo

omako. Po kosilu sem šla gledat televizijo. Gledala sem Mako morske deklice, Plesno akademijo

in Kally’s mashup. Popoldne sem se igrala različne družabne igre in šla z mami in Julijo

peš čez mesto. Zvečer je sledilo tuširanje. Za večerjo smo imeli jajca, solato in meso. Potem

smo na televiziji gledale oddajo “Na silvestrovo”. Bile so znane slovenske pesmi in pop glasba.

Čez 3 ure smo odštevali do polnoči. Nato smo šle na balkon pogledat ognjemet. Nazadnje

pa smo šle spat.

Spoznala sem, da je bil ta dan dober, ker sem veliko počela. Nič ne bi spremenila, saj mi je

bilo zelo všeč.

Nina Cesar, 4.b

NA SNEGU: DOŽIVLJAJSKA PRIPOVED

V soboto smo moj brat Anej, mami, oči in jaz odšli na Gorjance. Vedeli smo, da je tam največ

snega, zato smo se odšli sankat.

Preden smo se začeli sankati, smo se še malo sprehodili. Hodili smo pol ure in uživali

v zimski naravi. Ko smo prišli na vrh Trdinovega vrha, smo se začeli sankati. Sankali smo se

tam, kjer je bilo največ snega. Najprej se je sankal moj brat Anej, kasneje sem še jaz. Enkrat

sva šla na sani celo skupaj. S seboj sva imela za preobuti škornje in nogavice, saj sva bila

kmalu mokra. Jaz sem iz sani enkrat padla dol, moj brat pa je padel dvakrat.

Ko sva se za nekaj časa nehala sankati, je oči dal sani v prtljažnik. Šli smo h gostilni

pri Gospodični. Tam sva jaz in Anej naročila kakav, mami čaj, oči pa belo kavo. V gostilni so

bili razstavljeni kamni in nagačene živali in na njih je pisalo, naj se jih ne dotikamo. Ob njih

je na majhnih kartončkih bilo zapisano ime določenega kamna. To si je bilo zanimivo ogledati.

Ko smo popili, je oči plačal in smo odšli. Bila sem zelo vesela, zato ker sva se z bratom

potem lahko še malo sankala. Oči je znova vzel iz prtljažnika sani, jih položil na sneg in

oba z bratom sva šla takoj na drugi del sankanja. Na Gospodični sva se tudi kepala. Aneju

je oči dal očala, da mu sneg ne bi prišel v oči. Zelo sva se imela lepo! Palec sem kazala obrnjen

navzgor, kar je pomenilo: Jupi, hura!

To je bil moj najlepši dan v tem novem letu 2023. Zabavala sem se, smejala in naužila

zimskih radosti s svojo družino. Skupni čas preživet z družino, je nekaj najlepšega. Želim

si še veliko takšnih dni.

Lina Korbar, 4. C

SILVESTRSKI VEČER: DOŽIVLJAJSKA PRIPOVED

Silvestrski večer smo z družino praznovali sami pri nas doma, saj je brat Žiga imel korono.

Zelo sem se veselila tega dne in ga vendarle pričakala.

Popoldne je mami kuhala kosilo, jaz pa sem ji pomagala pripravljati mizo. Ko smo pojedli,

je brat natisnil nekaj pobarvank kontinentov. Pobarvala sva jih, obrobila in nanje napisala

imena držav. Začelo se je temniti. Z bratom sva umaknila najine hišne ljubljenčke v notranjost

hiše oziroma v garažo, da zaradi hrupa raket ne bi trpela. Moj ljubljenček je muca

Mavrica, Žigov pa zajček Rebit. Predno smo ju umaknili v notranjost hiše, smo Zajčku Rebitu

še postrigli krempeljčke, ker je imel že predolge, muci Mavrici, pa smo še dali jesti, da se

je malo pomirila, saj je bila že preplašena od nekaj raket, ki so že švigale v nebo. V garaži

sva jima nato z bratom brala pravljice, da jima nebi bilo dolgčas. Muca Mavrica je zaspala,

zajček Rebit pa jih je z zanimanjem poslušal. Medtem sta mami in oči gledala oddajo V petek

zvečer. Tudi jaz in brat sva se jima nato pridružila, saj je v oddaji nastopal najin sorodnik.

Peli in igrali so lepe pesmi.

Gledali smo uro ali več. Čez dve uri je bila polnoč in vmes smo še povečerjali in gledali televizijo.

Tik pred polnočjo smo začeli odštevati sekunde. Tri, dva, ena in rekli smo si srečno

novo leto. Odprli smo penino, nazdravili, si voščili, z bratom sva vrgla v zrak najine izdelane

papirnate snežinke. Za tem smo se oblekli in stekli na dvorišče gledat rakete. Z bratom

sva imela prskalice, ki sva jih prižgala. Malo sem se jih bala, vendar me je mami prepričala,

da niso nevarne in sem jih prižgala. Občudovali smo tudi rakete v bližnji okolici. Nato smo

odšli v hišo in preko telefonov pošiljali sporočila in voščila našim sorodnikom. Oblekli smo

se v pižame, spili še malo penine, nahranili naše hišne ljubljenčke in nato odšli v posteljo.

Od vsega dogajanja še kar nisem mogla zaspati, hotela sem še ostati pokonci.

Naslednji dan smo vsi kasneje kot po navadi vstali iz postelje. Jaz in brat sva spala do devetih,

mami do desetih, očka pa se je zbudil še kasneje. Kljub temu, da smo imeli korono

in silvestrovo praznovali sami, smo se imeli zelo lepo.

Teja Bojanc, 4.c

ČUDEŽNA FLAVTA

Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami v prečudovitem gradu živel kralj, ki je imel

najlepšo hčer v celi deželi. Kralj ji je nekega dne dejal, da je že dovolj stara, da si poišče

moža. Prečudoviti hčeri je dal kos kruha ter konja, nato pa se je odpravila na pot.

Princesa še ni dolgo hodila, a je vseeno postala lačna. Stopila je s konja ter sedla na travo.

Še preden je začela jesti, je do nje prišla neka starka. Princeso je prosila za kos kruha. Ker je

bila dobrega srca, ji je kos kruha takoj dala. Starka ga je hitro pojedla. Še preden je odšla, je

v roke vzela košaro polno starih predmetov. Princesi je dejala, naj nekaj vzame za srečo.

Med starimi predmeti je zagledala flavto in se odločila, da jo vzame. Še preden je starka odšla,

je princesi povedala, da je to čudežna flavta, na katero naj zaigra, ko bo videla, da je nekdo

v nevarnosti. Princesa se ji je zahvalila, nato pa sta s konjem odjezdila.

Dolgo sta jezdila in prišla v velik gozd. Nekaj časa sta se malo sprehajala, nato pa je princesa

zagledala zajčka, ki ga napada lisica. Spomnila se je, kaj ji je povedala starka. Hitro je v roke

vzela flavto ter zaigrala nanjo. V hipu, ko je to storila, lisice ni bilo nikjer več. Zajček je bil

spet varen. Zahvalil se je princesi, nato pa odskakljal v svoj brlog. Tudi princesa je odjezdila

naprej v gozd. Nekaj časa je jezdila, nato pa je zagledala lovca, ki želi ustreliti medveda.

Ugotovila je, da je medved v nevarnosti. V roke je spet vzela flavto ter zaigrala nanjo. Lovcu

je v hipu puška padla iz rok. Medved se je zahvalil princesi, nato pa hitro pobegnil stran od

lovca. Tudi princesa je raje odjezdila naprej. Dolgo je jezdila, nato pa je prišla do velikega

travnika. Zaslišala je glasno čivkanje. Ozrla se je v zrak. Zagledala je majhno ptičko, ki beži

pred velikim orlom. Videla je, da je ptička v nevarnosti, zato je vzela flavto ter zaigrala nanjo.

Ko je to storila, se je orel spremenil v majhno ptičko, majhna prička pa v orla. Ptica se

je zahvalila princesi in odletela. Kar pa je storila princesa, je videl zlobni škrat. Takoj je želel

imeti to flavto. Še preden je princesa odjezdila, je škrat skočil na konja ter vzel flavto. V bližini

pa je bil tudi medved, ki ga je princesa rešila pred lovcem. Videl je, kaj se je zgodilo.

Želel se je oddolžiti, zato je stekel do škrata ter ga zgrabil, da ni mogel nikamor. Ko je princesa

to videla, je tudi ona pritekla do škrata. Iz rok mu je hitro vzela flavto. Ko je to storila,

je škrat izginil, medved pa se je spremenil v prečudovitega princa. Oba sta bila zelo vesela,

skupaj sta sedla na konja ter odjezdila proti kraljestvu.

Dolgo sta jezdila in končno sta prišla. Kralju je je bil zelo vesel. Čez tri dni sta se prečudoviti

princ in princesa poročila in tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Pavlinka Grdina, 5. b

OSTAL BREZ RAČUNALNIKA

Nagajivost ni prav dobra reč, saj samo razburja ljudi. Po svetu jo je zelo veliko, še posebej

v našem razredu. Nagajivost je zame dobra reč, a kadar jo naredim, sem po navadi

oštet. V razredu sem med bolj nagajivimi jaz.

Pred pol leta med poletnimi počitnicami je prišel dan, ki mi res ni bil všeč...

Vse se je začelo zjutraj, ko sem jedel zajtrk. Jedel sem na kavču, čeprav ne bi smel. Mama

se je zbudila in me videla, prišla je do mene in me vprašala: "Urban, zakaj ješ na kavču?

Ne bi smel! Lahko bi ga popackal." To je rekla v nizkem tonu. Kregala me je in šel sem jest

za mizo. Čez nekaj ur sem odšel v zidanico. Oči me je prosil, da mu pomagam zakuriti

ogenj in nesti drva. Hodil sem proti kurišču in nosil sem težka drva. Delal sem se, da sem

super junak in sem drva zmagoslavno vrgel nalašč v mojega očija. Zadel sem ga v glavo,

ciljal sem pa v koleno. Zatulil je: "Urban! Kaj je narobe s tabo? Zakaj si vrgel poleno v mojo

glavo?" Opravičil sem se mu, a nisem mislil resno. Odpeljali smo se domov, na kosilo.

Jedli smo krompir in grah. Ko ni nihče gledal, sem dal na žlico 3 grahe in vsakega zadel v

oko.

Starša sta bila zelo jezna in sta rekla, da če naredim samo še eno neumnost, bom dobil

hudo kazen. Takrat sem se malo ustrašil. Razmišljal sem, kaj bi mi lahko vzela in ko sem

zaključil, da je tega veliko, sem malo premislil. Odločil sem se, da bom naredil eno veliko

potegavščino, za katero moji starši sploh ne bodo vedeli. Naslednji dan sem končno naredil

načrt. Najprej sem nameraval starše politi z vodo, se skrit, nato na tla stresti lego kocke

in položiti še polže. Čez nekaj časa mi je končno uspelo vse pripraviti. Starša sta hodila

in se ustavila točno pri moji pasti. Vse se je začelo. Na glavo sta dobila vrč vode, nato sta

hodila po lego kockah in za tem še padla v polže. Jaz sem se samo smejal. Starša sta mene

in bratca poklicala in vprašala, kdo je to naredil. Jaz sem kazal nanj, on pa name. V tistem

trenutku pa je prišla babica, ki je vse videla, in povedala, da sem bil jaz. Starša sta se tako

razjezila, da sta mi računalnik vzela za eno leto.

Ob tem dogodku sem spoznal, da biti nagajiv ni vedno dobro, saj nagajivost pripelje samo

v izgubo stvari, ki jih imaš rad. Zdaj nisem več tako nagajiv, kot sem bil včasih.

Urban Benkič, 6. b

VSAK JE KDAJ NAGAJIV

Nagajivost je kot neke vrste šala. Najbolj nagajivi so otroci. V našem razredu je veliko nagajivosti.

Če smo preveč nagajivi, lahko pride tudi do sporov ali sovraštev. Nagajivi smo

lahko tudi doma.

Prejšnji vikend, 15. januarja, sem naredila zelo nagajiv načrt, v katerem sem malo ponagajala

prijateljici Evi. Prepričala sem jo, da je prišla k meni domov. Načrt sem delala skoraj

celo noč, nato pa sem ga šla izvest ven. Naredila sem velik kup snega in ga oblikovala v

skakalnico, »nabrusila« sem sanke in že je pozvonilo. Pred vrati je stala Eva. Šli sva ven. Rekla

sem ji: »Pridi, greva se sankat! Lahko greš ti prva!« Hodili sva do vrha hriba in Eva je

skoraj opazila skakalnico, vendar sem uspela preusmeriti njeno pozornost. Ko sva prišli do

vrha hriba, me je vprašala: »A me lahko prosim snemaš, kako se bom spustila?« Nisem vedela,

kaj naj ji rečem. Ker je nisem želela užaliti, sem ji seveda rekla, da lahko. Ko sem

tekla po hribu navzdol, se mi je zdelo, da to ni dobra ideja. Pretvarjala sem se, da snemam.

Eva se je spustila. Drvela je proti skakalnici. Zastal mi je dih. Upala sem le, da se ne

bo poškodovala. Skočila je. Zdelo se mi je, kot da je skočila 100 metrov v zrak. Telefon mi

je padel iz rok. Eva je kot profesionalka pristala na sankah in se pripeljala do mene. »Ali si

me posnela?« je vprašala. Odgovorila sem ji, da žal ne, ker me je bilo preveč strah, da se

bo poškodovala. Bila je tako vesela uspešnega skoka, da me je prepričala, da sem poskusila

še jaz. Tudi meni je bilo zelo všeč.

Spoznala sem, da četudi se samo pošališ, gre lahko kaj narobe. Moj odnos do nagajivosti

je čisto drugačen kot prej. Biti moramo odgovorni in vnaprej predvideti, kaj se lahko zgodi,

če potegavščina ne gre čisto po načrtu.

Maša Podkrižnik, 6. b

VSAK JE KDAJ NAGAJIV

V našem razredu se nagajivost dogaja vsak dan. Nekateri zaradi tega vreščijo, se jokajo,

drugi pa se temu smejijo. Pri nagajivosti mora biti tisti, ki jo izvede, zelo previden, da si ne

nakoplje težav.

Vse se je zgodilo v petem razredu, ko smo bili v varstvu vozačev in čakali na avtobus. Igrali

smo se na majavem stolčku. Ko sem stopil nanj, sem rekel: ”Ne porinite me dol s stolčka.”

Ožbej pa je bil za mano in me je porinil. Tako močno sem se udaril, da sem postal besen

nanj. Mislil sem, da sem si kaj zvil, ampak si na srečo nisem. V ozadju se je oglasil Urban in

me vprašal: ”Si v redu?” Rekel sem, da sem. Potem sem odšel do Ožbeja in ga porinil v kozarce.

Kozarci so se razbili in prišla je učiteljica. Vprašala nas je, kdo je to naredil. Priznal

sem, da sva bila midva z Ožbejem. Učiteljica je rekla: “Kupila bosta nove.” Ko sem prišel

domov, sem takoj poklical očija in mu povedal, da sem v šoli razbil kozarce. Bil je zelo nezadovoljen

in besen name. Ko je prišel domov, je bilo že vse v redu. Naslednji dan se učiteljica

več ni spomnila na kozarce.

Tudi z Ožbejem sva se pobotala. Ker učiteljica ni več opazila polomije, sva si z Ožbejem oddahnila.

Spoznal sem, da se ni dobro skregati s svojim sošolcem, če ti kaj naredi, saj si naslednji

dan z njim že spet prijatelj. Dobro je tudi, če krivdo priznaš, saj se bolje počutiš. Če

pa se zlažeš, se bodo stvari samo še poslabšale.

Luka Janjac, 6. b

POTEGNILI SO ME ZA NOS

Moja mamica ima zelo rada paradižnik in vse jedi, ki so povezane z njim. Vem, da me je že

od nekdaj skušala navaditi na to, da bi ga jedla. Ker je zelenjava zdrava, sem se odločila, da

bom tudi jaz poskusila paradižnik. Okus mi ni bil všeč. Paradižnik je bil prekisel, malo sladek

in nasploh neokusen. Navdušila sta me oblika in barva paradižnika, vendar okusa nikakor

nisem mogla sprejeti. Zato sem se odločila, da paradižnika ne bo na mojem jedilniku. Še danes

ga ne maram. Ko sem zelo lačna in na našem vrtu vidim rdeče, majhne, večje oblike te

zelenjave, me zelo mika, da bi zopet poskusila. Sploh ker vidim, koliko je nad njim navdušena

moja mamica. Na izgled so mi zelo privlačni češnjevi paradižniki. Predstavljam si, da so

to rdeče jagode, ki bi jih takoj pojedla. Jagode namreč obožujem, paradižnikov žal ne. Ne

morem si pomagati, vendar so jagode neprimerljivo boljše.

Mamica ima rada paradižnikovo juho, zato se je verjetno spraševala, ali bi bila ta juha tudi

meni všeč. Odločila se je, da me prelisiči. Točno je vedela, da je najbrž ne bom jedla, če

bom vedela, da je jed iz paradižnika. Vendar se je vseeno odločila, da bo juho skuhala, v

njej pa zakrila sledi. Vse paradižnike je zmešala s paličnim mešalnikom. Tako je nastala samo

rdečkasta juha, ki ji je dodala še začimbe in nam jo postregla. Brez besed sem z zajemalko

zajela juho in si jo postregla na krožnik. Juha mi je bila okusna in sem kar vso pojedla.

Bila je malo sladka, slana in kisla. Res zanimivega okusa. Pojedla sem še eno porcijo, na

koncu pa mamico vendarle vprašala, kaj je bilo v juhi. Ona se je iz srca nasmejala in rekla,

da so v juhi moji nepriljubljeni paradižniki.

»Kaaaj?!!!« sem odvrnila in kar nisem mogla verjeti, da me je tako prelisičila. To dejanje mi

takrat ni bilo ravno všeč, saj sem bila prepričana, da ne jem paradižnika. Danes ga še vedno

ne jem, vendar pa mi je paradižnikova juha še vedno okusna. Kljub temu da res ne maram

svežega paradižnika, pa sem ugotovila, da pravzaprav ni res, da ga ne jem. Paradižnik se pojavlja

v jedeh v obliki omak, te pa imam zelo rada, npr. testenine s paradižnikovo omako,

paprikaš, golaž …

Mamina potegavščina je bila uspešna, jaz pa ji tudi nisem zamerila.

Patricija Pia Picek, 6. a

PONAGAJALI SMO UČITELJICI

Nagajivost razumem kot nagajanje nekomu, ki mu to ni všeč. V mojem razredu se kar velikokrat

dogaja. Najbolj nagajiv pa mislim, da je …, ne ne, ne povem vam, uganite sami. Prevelika

nagajivost me kar moti in verjetno tudi ostale. Težje je slediti pouku in ostati zbran.

Nekje sredi lanskega šolskega leta smo se dogovarjali, če in kako bi malo ponagajali razredničarki.

Dolgo smo razmišljali, kaj bi ji ušpičili, nato pa smo prišli na idejo, da bi z lepilnim

trakom prelepili projektor in miško za računalnik. Komaj smo čakali na uresničitev načrta.

Tisti dan smo se vsi smejali in pričakovali učiteljico. Ves čas smo odpirali vrata učilnice in

jo končno zagledali. Učiteljica je vstopila v razred, mi pa smo poskušali biti čimbolj resni.

Vendar nam to ni dobro uspevalo, vsi smo imeli nasmeh do ušes. Učiteljica sploh ni vedela,

kaj smo ji ušpičili. Ko se je poskusila prijaviti v gmail, ni šlo. Pogledala je, kaj je z miško

narobe ter opazila lepilni trak. Odstranila ga je in jo uspešno uporabljala. Ko pa je hotela

projicirati novo snov, se je projektor sicer prižgal, vendar je bila slika zamegljena. Ugotovila

je, da jo hecamo, zato je rekla: „Danes pišemo pisno ocenjevanje znanja iz matematike.”

Vsem je zastal dih, nastala je čista tišina, saj se na ocenjevanje nismo pripravili. Kar

nekaj minut je minilo preden je izrekla odrešilne besede: „Prvi april, ni ocenjevanja. ”

Vsem je odleglo in smo se smejali. Za ta dan pa nam še ni bilo dosti. Med rekreativnim odmorom

smo naredili past. Vrata smo prelepili z lepilnim trakom tako, da se ni videlo. Ko je

prišla učiteljica v razred, se je zalepila v lepilni trak. Vsi, tako mi kot učiteljica, smo se spet

smejali, saj nam je potegavščina za prvi april uspela.

Spoznal sem, da moraš biti včasih tudi malo nagajiv. Če si preveč, se lahko iz tega kaj slabega

zgodi, nehote lahko pride do kakšne nesreče ali pa lahko koga s tem tudi preveč užališ

in prizadeneš. Ob nagajivosti dan hitreje mine, vzdušje v razredu je manj resno.

Lovro Potočar, 6.b

ENKRAT IN NIKOLI VEČ

Ljudje se skozi življenje marsičesa naučimo. V življenju se nam dogajajo dobre stvari, ki si

jih zapomnimo v svetli luči, in pa tudi tiste slabe, ki jih vidimo malo temneje, važno pa je,

da iz vsake slabe stvari izvlečemo nekakšen nauk oziroma nekaj, kar smo se iz tega naučili.

Bilo je sončno poletno jutro, ko me je prijateljica povabila k sebi. Hitro sem skočila na noge,

se oblekla, pojedla nekaj malega za zajtrk in se počasi napotila proti njenemu domu. Ko

sem prispela, sem potrkala na vrata in že sem jo slišala teči po stopnicah. Po približno eni

uri klepetanja sva si zaželeli aktivnejšega preživljanja časa. Ker pri njej ni bilo nikogar doma,

sva imeli celotno hišo zase. Obe sva bili kar lačni, saj za zajtrk nisva jedli nič obilnega. Odšli

sva v kuhinjo in se odločili za palačinke. Pripravili sva vse potrebne sestavine, ampak nisva

na živilih preverili roka trajanja. Vse sestavine sva pomešali, segreli ponev in začeli peči palačinke.

Vmes sem Sajri delo prepustila, saj sem morala poklicati mami, ker jo je zanimalo,

kaj delava. Po končanem klicu sem slišala kričanje, zato sem stekla v kuhinjo. Izkazalo se je,

da ni bilo nič, saj se je Sajra samo hecala z menoj. Ko sva spekli in namazali vse palačinke,

sva si nalili še mleko v skodelici, sedli za mizo ter se pogovarjali. Palačinke so bile zelo dobre

in so nama teknile. Po obilnem obroku sva spet klepetali in se smejali ob Sajrinih šalah. Začutila

sem bolečino v trebuhu, a sem mislila, da je samo zaradi prevelike količine zaužitih

palačink, zato se nisem zmenila za to. Čez par minut sem videla, kako Sajra postaja zelena v

obraz in bo vsak hip bruhala. Nisem se motila, res je stekla je v kopalnico. Vprašala sem jo,

ali je v redu. Pričakovala sem pritrdilni odgovor, vendar me je presenetila, češ da ni v redu

in me je prosila, če bi ji pomagala do postelje. Počasi sva hodili do sobe, ona je legla, jaz pa

sem se v vsej tisti zmedi odločila, da pokličem njeno mami. Dokler mama ni prišla, sem ves

čas čepela pri njej in jo opazovala. Ko je njena mami prišla, me je vprašala: "Kaj se je zgodilo?"

Samo skomignila sem z rameni, ker še sama nisem vedela. Čez nekaj časa je padla odločitev,

da se odpravimo k zdravniku. Cela nemirna sem na zadnjih sedežih razmišljala, kaj

je Sajri povzročilo tako slabost. Po celotni zmedi in pregledu je zdravnik ugotovil, da se je

najverjetneje zastrupila s pokvarjenimi živili. Ker sem tudi jaz jedla enaka živila kot ona, je

njena mami predlagala, da pregledajo še mene. Dali so nama zdravila in smo se počasi odpravili

domov. V avtu sem poklicala svojo mamo in ji zaupala, kaj se je zgodilo. Pred Sajrino

hišo nas je že čakala moja zaskrbljena mami. Vse skupaj smo vstopile, sedle v dnevno sobo

ter se pogovorile. Mami sta nama prepovedali kakršnokoli kuhanje ali pečenje brez njunega

dovoljenja. Midve sva se strinjali in se opravičili, ker nisva bili pozorni. Preostalih par ur smo

vse preživele ob čaju in klepetanju.

S Sajro sva se zaobljubili, da ne bova več nič delali tako brezglavo in da bova naslednjič bolj

pozorni. Res sem se prestrašila in zelo obžalovala, ker nisva ničesar preverili. Naslednji teden

je Sajra prespala pri meni in sva hoteli speči pico. Ker pa gre osel samo enkrat na led,

sva bili takrat bolj pozorni, na vseh sestavinah sva namreč pregledali roke trajanja. Od takrat

dalje vedno vse dvakrat preverim. Palačinke so pa bile kljub vsemu dobre ...

Lamija Hasančić, 7. a

OSEL GRE SAMO ENKRAT NA LED

Osel gre samo enkrat na led je pregovor, ki pomeni, da dvakrat ne ponovimo iste napake.

Danes vam bom napisal o napaki, ki se je meni zgodila. Pred nekaj dnevi sem se družil s

prijatelji. Bilo nam je dolgčas in smo razmišljali kaj bi se lahko igrali. Nato smo prišli na idejo,

da se gremo igrico resnica ali izziv. To je igra, kjer se moraš odločiti za resnico ali izziv. Če

izbereš resnico, dobiš eno vprašanje, na katero moraš odgovoriti in se ne smeš zlagati. Če

pa izbereš izziv, dobiš nalogo, katere ne moreš odkloniti. Kmalu sem bil na vrsti jaz. Izbral

sem si izziv, ker imam rad takšne stvari. Rad se preizkusim v nečem novem, tudi, če ne vem

ali bom zmogel. Luka in Miha sta se odločila, da bo moj izziv, da spijem čilijevo omako. Bilo

me je strah, ker jaz res ne maram pekočih stvari. Zbral sem pogum in spil požirek čilijeve

omake. V ustih sem nenadoma začutil vročino, ki je bila kot ogenj. Pomislil sem, da bom začel

bruhati ogenj kot kakšen zmaj. Postal sem rdeč kot rak. Po čelu so mi tekle kapljice. Zdelo

se mi je, kot da sem v peklu. Nujno sem potreboval mleko ali vodo. Ker pa nisem nič od

tega imel pri sebi, sem se v tistem trenutku odločil, da bom skočil v bazen. Tekel sem hitro

kolikor so me nosile noge in se vrgel v vodo. Luka in Miha sta umirala od smeha. Meni takrat

ni bilo do smeha. Še ves dan me je peklo v ustih in bolel me je trebuh. Ko sem se počutil

bolje, smo odšli domov.

Čez nekaj dni smo se spet dobili s prijatelji. Želeli so, da se spet igramo resnico ali izziv. Jaz

sem jih samo pogledal z debelimi očmi in rekel:« osel gre samo enkrat na led.«

Zdaj, ko pogledam nazaj, se lahko nasmejem temu kar se mi je zgodilo. Vem, pa da več se

ne bi dal prepričati v takšen izziv. Mislim, da je bolje, da v življenju dvakrat premislimo, preden

kaj naredimo.

Amar Saletović, 7. b

MIŠKI IN LAČNA MAČKA

Pred davnimi časi je v temnem gozdu na severu Rusije živela siva miška. Rada se je potepala

in jedla sir. Trikrat na mesec je odšla v mesto iskat novo zalogo sira. Miška je imela prijateljico,

ki ji je bilo ime Rozi. Bila je tiha, prijazna, majhna miška. Vsi miši so jo imeli radi, zato

so vse druge miške gledale Rozi grdo. Nekega dne pa se je siva miška zbudila in šla po zadnjo

zalogo sira za tisti mesec. Ravno takrat, ko je zlezla iz luknje, je videla gospo Mačko, ki je

čakala oz. iskala mlade miške. Miška Rozi jo je zgrabila za rep in tako je padla nanjo. Vprašala

jo je: »Kaj pa je s tabo Rozi?« »Ma, kaj je s tabo, a nisi videla gospe Mačke?« je glasno

zavpila miška Rozi. Sivi miški je bilo vseeno, gospa Mačka je ne bi opazila in bi miška šla po

svojih poteh. Siva miška je še enkrat poskusila, toda gospa Mačka jo je videla in jo požrla.

Miška Rozi je padla v jok. Ko je gospa Mačka slišala cviljenje, je ugotovila, da se v luknji, kjer

je bila siva miška, nahaja še ena miška. Rozi zaradi izgube prijateljice ni bila pri stvari in tako

je gospa Mačka zagrabila in pojedla tudi njo.

Nauk: Vedno je treba poslušati prijatelje, ker konec koncev ti hočejo samo pomagati. Če

hočeš ostati živ, jokaj potiho.

Neža Zupančič, 7. a

LJUBLJENA

Lepega si zame že storila,

Jaz obožujem vsa tvoja darila.

Uglašeno tvoje je srce, k meni vedno rado gre,

Brez njega jaz ne morem nič, z njim pa kot svoboden ptič.

Ljubiti tebe ni težko, vidim te, ko se zazrem v nebo,

Je že bíla polnoč preč, misel mi na tebe ni odveč.

Ena najsvetlejših oseb si ti.

Nikoli misel nate mi ne odleti.

Ampak si zares izjemna ti.

Lukas Brljavac, 8. a

ZNANSTVENIKI

Pri predmetu Poskusi v kemiji smo aktivni in ustvarjalni.

Skupaj s knjižničarko Majo Femc smo iskali informacije o pomembnih znanstvenikih. Nato

smo pripravili predstavitve nekaterih znanih kemikov in fizikov.

MAVRIČNE VAZICE

Za bazar, ki bo v marcu, smo pripravili mavrične vazice, naredili pa bomo tudi kreme iz čebeljega

voska.

HODIŠ PROTI SONCU

Vedno greš naprej v življenju,

hodiš proti obzorju daleč stran,

da najdeš luč na koncu tunela,

si kot morje, ki je mirno, hkrati pa razburkano.

Ni te strah nobenega dela,

dobro vem, da si pogumna,

saj si hkrati zelo umna,

vsi bodo vedno s tabo,

spomine vzameš vedno s sabo.

Hodiš proti soncu,

da najdeš luč v vsaki stvari,

da spremeniš stvari, kot si sama želiš,

vem, da se boš borila za to, kar čutiš,

vse, kar hočeš, lahko tudi dosežeš.

Vedno si v svojem svetu,

vseeno ti je za vse ostalo,

si kot popek v najlepšem cvetu,

hočeš vedeti, kaj ti bo življenje dalo,

ampak če kdaj podvomiš, poglej v nebo,

vem, da potem vse jasno ti bo,

da vse, kar hočeš, lahko tudi dosežeš.

Zala Gabrič, 9. a

LJUBEZEN IN SOVRAŠTVO

Romeo in Julija sta skozi okno pobegnila,

da bi se svojima mamama izognila,

saj med seboj prerekata se brez razloga,

vedno se najde neka skupna nadloga.

Ukradena pošta,

razmetane vrtne gredi,

pri njih v ulici se vedno nekaj godi.

Krivita se le med seboj,

sovraštvo med njima postalo je že pravi boj.

Vendar to Romeu in Juliji ni delalo skrbi,

kljub vsemu sta si izpovedala svoji silni ljubezni.

Na skrivaj sta se srečevala,

za roke držala,

se rada imela,

skupaj zvezde na nebu štela.

Njuna skrivnost se je razkrila,

mami popolnoma razorožila,

da prepira nista nadaljevali,

raje roki sta si podali.

Je ljubezen premagala sovraštvo,

med mamama počasi vzpostavila je bratstvo,

odprla Juliji in Romeu novo pot,

postala sta par,

vesel, ljubezniv, znan vsepovsod.

Pika Hren, 9.a


Ljubezen in sovraštvo,

vodili tega sveta.

Vedno navzoči prelomnici,

na obeh straneh srca.

Čemu sovraštvo in ljubezen,

čemu črna in rdeča,

postavljeni kot mogočna izbira.

Čemu izbrati dobro,

če tu bo vedno zlo.

Kako iskati svetlobo,

ko svet je že na dnu.

Sovraštvo je mogočno

in v svoje roke vabi.

A močnejša je ljubezen,

ki razpre sovraštva kremplje.

Ljubezen je svetloba,

najlepše čustvo sveta,

edino orožje,

ki premaga sovraštvo,

temo in mogočno zlo.

Julija Redek, 9. c


Najbolj od vsega želim si ljubezni,

brez nje življenja ni.

Ljubezen je lepa pa tudi boleča.

Lahko je vroča čokolada na zimski dan,

lahko zaledenel kamen na topel poletni dan.

Ljubezen sama znova in znova najde se.

Ima lep začetek in osamljen konec.

Ljubezen vedno lepa ni.

Lahko te oslepi in uniči.

Na svetu si, da ljubiš,

ne da sovražiš.

Sovraštvo veliko nasprotje ljubezni je,

vmes pa še dolga črno-bela pot je.

Raje ljubimo se,

saj sovraštvo čisto brez življenja je.

Ana Krevs, 9. b

Sara Dobrovoljc, 9. b

NEZAVEDNE VEZI

Ko smo odrasli,

pa smo ugotovili,

da smo spet neznanci.

Med nami so bile le nezavedne vezi,

ki se jih nihče zavedal ni

z nedokončanimi zgodbami.

Kovinski vonj zdrobljenih verig,

ki so nas nekoč držale skupaj,

pa je ostal, kot spomin.

Obljubili smo si,

da bomo za vedno ostali skupaj,

a smo postali odrasli.

Naše obljube so izpuhtele,

tako kot jutranja megla,

ki se umakne,

ko posije sonce.

Vsak po svoje je počel stvari,

za katere smo si obljubili,

da jih bomo delali skupaj.

Ko so se naše poti za trenutek spet prekrižale,

smo se spominjali neverjetnih doživetij.

A zidu, ki ga je čas postavil med nas,

ni bilo možno porušiti.

Ostale so le vezi,

ki se jih nihče zavedal ni.

Sara Dobrovoljc, 9. b

LEPOVIDSKO HREPENENJE

Slovenska ljudska pesem z naslovom Lepa Vida govori o mladem dekletu, ki hrepeni po

boljšem življenju. Ko pa ji je to dano, začne obžalovati svojo odločitev. Ker ni bila premišljena

in ni bila to, kar si je želela. Tovrstnega hrepenenja je veliko tudi v današnjem življenju.

Take odločitve so težke. A lahko z njimi res pridobimo boljše življenje?

Veliko ljudi se odloča za selitev v druge kraje, ker hrepenijo po boljšem življenju, prebivališču,

standardu. Ljudje pa hrepenimo tudi po drugih stvareh, kot so nov avto, novo kolo,

nov model telefona … A hrepenenje po materialnih dobrinah nam, ko te pridobimo, ne prinese

sreče in boljšega življenja. Le zadovoljstvo za kratek čas. Bolj pomembna so hrepenenja,

ki nam prinesejo srečo in nas spremenijo v boljše ljudi. Na primer hrepenenje po zdravi

prehrani, hrepenenje po športu, hrepenenje po boljših odnosih … Uresničenje teh hrepenenj

je lahko težko, a nas spremenijo v boljše ljudi in nam prinesejo resnično srečo.

Nasploh hrepenimo po stvareh, ki so nam težko dosegljive. S tem si zastavimo cilje in smisel

življenja. Ni pa dobro, da hrepenimo po nedosegljivih stvareh, ker ciljev ne moremo

uresničiti in smo zaradi tega nesrečni. Hrepeneti bi morali po malih stvareh in lepih trenutkih,

saj nam ti prinesejo največ sreče. Ljudje moramo hrepeneti, saj je hrepenenje lepo in

nam osmišlja življenje.

Jaka Škofljanc, 9. c

LEPA VIDA IN HREPENENJE

Lepa Vida je lepo in mlado dekle. V svojem življenju nima sreče. Nesrečno poročena, mama

bolnega otroka v svojem življenju ne vidi prihodnosti. Hrepeni po boljšem življenju, po

sreči. Želi si drugačno, nje vredno življenje. Med pranjem plenic pa se do nje pripelje zamorce

in ji ponudi priložnost, da odide od doma in pusti svoje bedno življenje za seboj. Lepa

Vida se svojem hrepenenju ni mogla upreti in je stopila na barko. S tem dejanjem si je

popolnoma spremenila življenje. Sebe in svoje hrepenenje je postavila na prvo mesto,

pred svojo družino. Njeno bolno dete je umrlo, mož pa jo je iskal. V španski deželi lepa Vida

ni bila srečna. Jokala je za svojo družino in obžalovala svoje dejanje. Spoznala je svojo

napako. Brez besed, brez slovesa je odšla.

V današnjem času si vsak želi boljše življenje. Želja po več in več, po boljšem, lepšem je vodila

današnjega sveta. Nihče ni zadovoljen in srečen v majhnih, preprostih stvareh. Ne cenimo

tega, kar imamo zdaj, v tem trenutku, vidimo le to, česar nimamo in si želimo imeti.

Danes je glavna želja imeti denar, bogastvo in materialne dobrine. Nihče ni srečen za svobodo,

mir, ljubezen in družino. Ne cenimo tega, kar imamo, ljudi, ki nas imajo radi. Danes

marsikdo za denar in navidezno srečo pusti družino, ljubezen. Veliko odraslih tako kot lepa

Vida pusti svoje otroke, ne vedoč za srečo, ki jo imajo. Mnogo je ljudi, ki ne vidijo lepih,

dobrih stvari, ampak le nesrečo in žalost. Tako kot Vida, pa mora vsak odgovarjati za posledice

svojih odločitev in dejanj, saj ni vse zlato, kar se sveti.

Julija Redek, 9. c

POEZIJA VINKA MÖDERNDORFERJA – POT DO MOJEGA SVETA

Romeo in Julija iz sosednje ulice je pesniška zbirka za mlade. Opisuje najstniške tegobe,

težave, dvome, želje, občutke in nasploh ljubezen. Izdana je bila leta 2021, izdala pa jo je

založba Miš. Napisal jo je Vinko Möderndorfer, pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in režiser.

Pesniška zbirka je bila napisana z razlogom, da najstnikom pokaže, kaj vse je lahko poezija,

in jim pove, da je to lahko nekaj lepega. Pesnik je mladim želel dokazati, da je poezija del

mladosti in ima neskončno oblik. Dejal je, da je poezija vse, kar človek izpove na papirju.

Poezija nagovarja najstnike, saj pesmi govorijo o zaljubljenosti, poljubljanju in najstniških

težavah. Ljubezen je predstavljena na lahkoten in lep način, včasih pa tudi ganljivo in nežno.

Pesmi ne predstavljajo le lepote ljubezni, ampak tudi resničnost, ki ni vedno lepa in

takšna, kot si želimo, da bi bila.

Pesniška zbirka se deli na tri sklope. V prvem sklopu Včasih je preveč besed je ljubezen

predstavljena na zmeden, najstniški način. V drugem sklopu Romeo in Julija iz sosednje ulice

nam pesnik pokaže tudi slabe plati ljubezni oz. globlja čustva. V tretjem sklopu Imeti rad

pa se pesnik poigrava z oblikami pesmi in nam tudi omogoči vpogled v prihodnost Romea

in Julije ter njune ljubezni.

Pripovedovalci pesmi so večinoma najstniki, ki pa so tudi izpovedovalci svojih čustev, želja

in misli. Včasih je to lahko Romeo ali Julija, fant ali dekle. Pesmi so napisane na najstniški

način. Z uporabo slenga, novih besed in zanimivih ilustracij imajo mladostniški pridih. Med

branjem sem večkrat imela občutek, da prebiram izpovedi najstnikov, ki iščejo rešitve za

svoje probleme. Največkrat pesem pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, kar pesem naredi

zelo zanimivo. Lahko se vživiš v občutke najstnika in se za hip znajdeš v njegovem svetu.

Pesnik Vinko Möderndorfer pa je tudi sam dejal, da mu je bilo pisanje pesmi velik izziv,

saj se je v najstnika tudi sam vživel. Napisal je tudi nekaj mladinskih romanov z naslovom

Jaz sem Andrej, Kot v filmu in Kit na plaži. Nekatere pesmi pa so napisane v tretjeosebni

obliki. Pesem z naslovom Romeo in Julija iz sosednje ulice nam pokaže, da je pripovedovalec

pesmi najverjetneje pesnik sam. Pesem pa naredi zanimivo tudi dejstvo, da je pesnik

vsevedni pripovedovalec in nam ni želel razkriti konca. Govori o dveh najstnikih, ki hodita

skupaj v šolo in se zaljubljata oz. si postajata všeč. V zadnji kitici izvemo le, da se bo iz njunega

odnosa nekaj razvilo in bo najverjetneje zanimivo. Pesnik nam tako pusti, da si bralci

sami oblikujemo konec njune ljubezni, in nam ne razkrije vsega.

Tema pesmi je ljubezen. Opisuje njen pomen in jo razlaga bralcem. Ljubezen spoznavamo

skozi oči najstnikov, njihove želje, dvome in tegobe. Pesnik nam pokaže več plati ljubezni.

Najstniško ljubezen, ki je preprosta in hkrati najstniško zapletena. Predstavi nam tudi najstnike,

ki odkrivajo, kaj pomeni beseda ljubezen in imeti rad. Spoznamo iskrivo in nežno ljubezen,

hkrati pa tudi vihravo, nagajivo. Ljubezen, ki je pravzaprav zaljubljenost, ali pa ljubezen,

kjer so čustva globoka. V pesmih Poljubljanje, Prvi zmenek in Tako to gre pesnik svoje

pesmi predstavi tudi kot priročnik za ljubezen. Opisuje dvome in odgovarja na neizrečena

vprašanja o ljubezni.

V pesmih Včasih je preveč besed in Romeo in Julija pa pesnik predstavi tudi dejanja, ki so

posledice ljubezni in pomenijo več kot izrečene besede. Pesem z naslovom Črni cvet pa

predstavi drugačno ljubezen oz. ljubezen do sočloveka. Predstavi resnico, ki ni lepa in boli.

Predstavi nam posledice naših dejanj, saj govori o fantu, ki je zbežal iz domovine zaradi

vojne. Govori o fantu, ki je umrl v slovenskem gozdu zato, ker mu nismo pomagali. Ta pesem

je družbenokritična pesem. Bralcu pokaže mladega fanta, ki je zbežal od doma v iskanju

boljšega sveta, v iskanju ljubezni. Na krut način, ki pa je resničen, nam sporoča, da ljubezen

ni vedno lepa. Pesem nas opozarja, da so na svetu tudi žalost, trpljenje in sovraštvo,

ter nam jasno pove, da je fant umrl, ker mu nismo znali pomagati. Ljubezen je lahko tudi

kruta, za marsikoga pa tudi usodna.

Slog pisanja v knjigi je namenjen najstnikom. Uporaba slenga, kot je beseda “ful”, pesmi

naredi duhovite in privlačne za mlade. Jezik v pesmih je razumljiv in lahkoten ter primeren

vsebini. Pesnik je zmedenost in čustva najstnikov dobro ubesedil in jih z ustvarjanjem novih

besed naredil različne. V pesmi Poljubljanje je iz besede poljubljanje ustvaril besedo

poljubovanje. Vsaka pesem pa ima poleg besed tudi ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki

pripomorejo k lažjemu razumevanju pesmi in naredijo nekatere pesmi bolj smiselne. Vsako

pesem lahko kot bralka vidim drugače. Vsekakor pa samo temo pesmi zaznamujejo barve.

Črna, bela in rdeča barva dajo vsaki pesmi globlji pomen.

Pesniška zbirka mi je bila zelo všeč. Vinko Möderndorfer se je s svojim slogom pisanja približal

najstnikom in jim odprl drugačen pogled na poezijo. Dokazal je, da je poezija lahko

namenjena tudi mladim. Zame je bilo branje pesniške zbirke zanimivo, saj sem se lahko

kot najstnica poistovetila z marsikatero pesmijo. Na zanimiv način pa sem spoznala, kaj

pravzaprav je ljubezen.

Julija Redek, 9. c

SLOVENŠČINA, JEZIK MOJEGA SRCA

Slog pisanja v knjigi je namenjen najstnikom. Uporaba slenga, kot je beseda “ful”, pesmi

naredi duhovite in privlačne za mlade. Jezik v pesmih je razumljiv in lahkoten ter primeren

vsebini. Pesnik je zmedenost in čustva najstnikov dobro ubesedil in jih z ustvarjanjem novih

besed naredil različne. V pesmi Poljubljanje je iz besede poljubljanje ustvaril besedo poljubovanje.

Vsaka pesem pa ima poleg besed tudi ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki pripomorejo

k lažjemu razumevanju pesmi in naredijo nekatere pesmi bolj smiselne. Vsako pesem

lahko kot bralka vidim drugače. Vsekakor pa samo temo pesmi zaznamujejo barve. Črna,

bela in rdeča barva dajo vsaki pesmi globlji pomen.

Pesniška zbirka mi je bila zelo všeč. Vinko Möderndorfer se je s svojim slogom pisanja približal

najstnikom in jim odprl drugačen pogled na poezijo. Dokazal je, da je poezija lahko

namenjena tudi mladim. Zame je bilo branje pesniške zbirke zanimivo, saj sem se lahko kot

najstnica poistovetila z marsikatero pesmijo. Na zanimiv način pa sem spoznala, kaj pravzaprav

je ljubezen.

ZIMSKO USTVARJANJE TRETJEŠOLCEV V PODALJŠANEM BIVANJU

V zimskih mesecih smo imeli učenci 3. razredov v podaljšanem bivanju veliko dela. Izdelovali

smo okraske in praznične voščilnice za dom za ostarele in Karitas. Izrezali smo papirnate

snežinke, ki niso bile le bele barve. Decembra smo spoznavali znamenitosti Slovenije iz

knjige Dese Muck Pravljično potepanje medveda Lovra po Sloveniji, pridobljeno znanje pa

smo preverili v prednovoletnem kvizu. Narisali smo reko Sočo in izdelali slovensko zastavo

z uporabo likovne tehnike trganka/lepljenka. Grb smo narisali, a to je bil najtežji del. Po

ogledu slovenskega filma Kapa je vsak povedal svoje mnenje o filmu, nekateri pa smo izdelali

še likovni izdelek. Vsi smo narisali kapo. V januarju smo sodelovali v mednarodnem projektu

in izdelali knjižne kazalke, ki smo si jih izmenjali z osnovno šolo iz Portugalske. Čudovito

so nam uspele. Nazadnje smo za valentinovo naredili voščilnice, ki smo jim dopisali lepo

misel in jih podarili svojim najbližjim.

Pripravili: učenci OPB 3. razredov

VALENTINOVE MIŠKE

14. 2. smo za valentinovo ustvarili Valentinove miške.

Pripravili: učenci OPB 4. in 5. razred

SOVA IN KROKAR: BRANJE IN USTVARJANJE

V mesecu novembru smo v OPB 3. razredi gostili starejše učence, ki obiskujejo knjižničarski

krožek. Prebrali so nam kratki, a zelo zanimivi živalski pravljici: inuitsko pripovedko Črni

krokar in snežna sova in kolumbijsko pravljico Sova in krokar. Z navdušenjem smo ju poslušali.

Zdaj vemo, zakaj sove letijo in lovijo le ponoči ter zakaj so krokarji črne barve. V

dolgem pogovoru, ki je sledil, smo poiskali življenjske nauke, in sicer lastna hvala se pod

mizo valja ter da je treba dobro premisliti, preden drugemu prepustiš odločitev, ki vpliva

na tvoj izgled, saj imajo vsake oči svojega malarja. Po branju in pogovoru smo izdelali čudovite

sovice in pravljico tudi ilustrirali.

Pripravili: učiteljici OPB 3. razreda

MEDNARODNA IZMENJAVA KNJIŽNIH KAZALK

Učenci oddelkov podaljšanega bivanja 3. razred so se letos priključili projektu Mednarodna

izmenjava knjižnih kazalk. Kazalke smo si izmenjali z osnovno šolo iz Portugalske. Sprva smo

spoznali nekaj zanimivosti o državi, na primer: kakšno zastavo in grb imajo, kako zveni njihov

jezik in nekaj osnovnih fraz v portugalščini, katere so najzanimivejše naravne znamenitosti,

katere pasme živali izvirajo od tam in nekaj njihovih tradicionalnih jedi. Ker je bila letošnja

tema mednarodnega dne šolskih knjižnic 'Branje za globalni mir in življenje v harmoniji'

so tretješolci skupaj z učiteljicama razmišljali kaj njim pomeni mir in harmonija in kaj

želijo sporočiti učencem iz Portugalske. Vsak učenec je zapisal lepo misel in na knjižno kazalko

narisal motiv na temo miru. Nastale so čudovite in domiselne ilustracije. Kazalke smo

z velikim veseljem poslali na Portugalsko in upamo, da bodo učencem všeč in jih bodo s pridom

uporabljali!

Zapisala: Maja Femc, knjižničarka

DECEMBRSKI KNJIŽNIČARSKI KROŽEK

V mesec december smo vstopili ustvarjalno, saj smo izdelovali okraske, s katerimi smo zimsko

in praznično okrasili knjižnico. Izdelali smo smrečice in Božičke ter razstavili nekaj knjig

o zimi in pesmic o zimi in praznikih avtorja Janeza Bitenca.

Dvakrat smo obiskali učence OPB 1. razred in jim prebrali slikanice na različne teme. V prvi

skupini je bila tema branja zima, zato smo izbrali rusko ljudsko pravljico Babica Zima,

pesmico Dedek Mraz Janeza Bitenca in učencem zastavili zimske in praznične uganke iz

knjige Sto ugank Anje Štefan.

V drugi skupini je bila tema življenje otrok po svetu, zato smo učencem prebrali zgodbo

Hišica z dvema oknoma, ki pripoveduje o življenju otrok iz Ugande.

Za zaključek leta 2022 in praznično decembrsko vzdušje smo imeli bralno čajanko. Prebrali

smo nekaj portugalskih ljudskih pravljic, saj je Portugalska naša partnerska šola v

projektu Mednarodna izmenjava knjižnih kazalk. Ob tem smo se posladkali s piškoti.


KNJIŽNIČNI IZZIV: SKRITI ZAKLAD

Učenci knjižničarskega krožka so se preizkusili v knjižničnem izzivu. Žrebali so lističe na katerih

sta bili zapisani dve vrsti izzivov. Pri prvem so se preizkusili v poznavanju pisateljev in

naslovov knjig in v kolikor so uspešno opravili nalogo, so prejeli črko končnega skrivnega

gesla. Pri drugem so morali v knjižnici poiskati določene knjige in v kolikor so knjigo našli, je

bila v njej črka. Po uspešno opravljenih nalogah so sestavili geslo: Teden pisanja z roko, iz

črk, ki so jih poiskali v knjigah, pa so sestavili čim več in čim daljše besede. Geslo in sestavljene

besede so jim prinesle okusen skriti zaklad.

PRAZNIČNA BRALNA ČAJANKA

Drugo srečanje v sklopu projekta Medgeneracijsko branje je potekalo 21. decembra 2022 in

je bilo za vse udeležence prav posebno: na praznični čajanki nas je obiskal novomeški pisatelj

in jamar Damijan Šinigoj, nekdanji učenec OŠ Bršljin in avtor knjige Kjer veter spi, ki

smo jo učenci in učitelji prebrali. Za začetek smo vsi udeleženci zapisali nekaj asociacij ali

misli o prebrani knjigi na plakat z naslovnico. Nato pa smo pričeli z intervjujem in gostu zastavili

najrazličnejša vprašanja. (O čem smo se pogovarjali lahko preberete v intervjuju.) Za

zaključek nam je Damijan Šinigoj pokazal nekaj jamarske opreme, ki jo je prinesel s seboj in

povedal zanimivosti o svojih razstavljenih fotografijah o jamarstvu in jamarskem reševanju,

ki krasijo avlo šole. Udeleženci smo prejeli tudi naslednjo skupno knjigo za februarsko bralno

čajanko, pesniško zbirko Andreja Rozmana Roze, Izbrane Rozine v akciji, ki nam bo zagotovo

popestrila počitnice.


INTERVJU PISATELJEM IN JAMARJEM DAMIJANOM ŠINIGOJEM

Kako ste postali jamar?

Vedno so me privlačile adrenalinske stvari, kot so smučanje izven urejenega smučišča,

alpinizem, potapljanje, skok s padalom. Jamarstvo sem dolgo časa povezoval s turističnimi

ogledi Postojnske jame in mi ni nič pomenilo. Povsem po naključju smo med hojo po

gozdu našli jamo in 'kot vsak normalen človek' šli vanjo. Dobili so nas jamarji, nas

'okregali' in povabili na tečaj, da smo se naučili pravilno obiskovati jame. Pomembno je

biti pripravljen in vedeti kaj počneš, saj je v primeru jamarske nesreče do poškodovanca

zelo težko priti. Želja po adrenalinu je sedaj pravzaprav že minila, ostala pa je radovednost,

želja po odkrivanju neznanega sveta.

Ali bo še kakšno nadaljevanje knjige Kjer veter spi?

Da, že nekaj časa pišem drugo knjigo in želel sem, da ne bi govorila o jamarstvu, saj se mi

zdi, da bi bilo pisanje samo o jamah dolgočasno. Vendar mi ni uspelo, tudi nova knjiga bo

govorila o jami, izšla pa bo v letu 2023.

Kaj naredite ko nimate idej za pisanje?

Usedem se v kot in čakam. Bil sem prva generacija učencev na OŠ Bršljin in medlo se še

spominjam svojih šolskih dni. Kadar se nam ni ljubilo učiti smo se usedli v kakšen kot. Danes

imate otroci veliko možnosti, na primer socialna omrežja, a ni bilo vedno tako. Včasih

smo se usedli in brali knjige in čakali, da pride navdih. Tako je tudi pri pisanju knjige. Ker

sem pisatelj se mi po glavi vedno podijo različne ideje in ko pride kakšna zanimiva jo

zgrabim in zapišem na papir.

Kakšne ste imeli ocene pri slovenščini v osnovni šoli?

Slovenščina me je zanimala in mi je vedno dobro šla. Ocene sem imel dobre, mislim, da

sem bil vsa leta osnovne šole odličen. V otroštvu smo za zabavo imeli na voljo samo dve

stvari: igranje zunaj in branje knjig. Ob petkih in sobotah zvečer smo cela družina sedeli v

kuhinji in brali vsak svojo knjigo. To kar je danes internet so bile časih knjige. Knjige so še

vedno okno v svet, bogatijo besedni zaklad in vzbujajo domišljijo. Veseli me, da se knjige

še vedno berejo in zagotovo se bodo tudi v prihodnosti.

Ali ste imeli v jami kakšen tak primer, kot je opisan v knjigi?

Vsi primeri iz knjige so resnični. Pisatelj vedno piše o stvareh, ki jih pozna. In jaz sem si

želel kot aktiven jamarski reševalec povedati zgodbo o tem. Zgodbe jamarjev krožijo le

med jamarji in razmišljal sem, kako bi jih lahko povedal na zanimiv način tudi ostalim. Dobil

sem zamisel o dveh mladih, ki sta ujeta v jami, jamarski reševalci pa se, medtem ko ju

iščejo, pogovarjajo in obujejo spomine. Takšna zgodba se mi je zdela dobra priložnost, da

povem, s čim vse se ukvarjamo in kakšne primere smo imeli. Vsi me vprašajo ali je zgodba

s konjem resnična – vse, kar je v knjigi, je res in marsikaj se je od nastanka knjige do sedaj

še zgodilo.

Ali pišete pesmi?

Ne, za pisanje pesmi nisem imel nikoli občutka. Občudujem pesnike, saj morajo v nekaj

stavkih povedati zelo veliko, česar pa jaz nisem nikoli obvladal.

Kje ste dobili idejo za naslov?

Moj proces pisanja je, da najprej napišem naslov in potem razvijam zgodbo. Vendar prvi

naslov za knjigo nikoli ne ostane isti. Ko začnem pisati knjigo imam zamisel, vem, kako bom

razvijal zgodbo, vendar junaki nato zaživijo svoje življenje in začnem jih razvijati drugače.

Za naslov sem se odločil med pisanjem uvodnega dela zgodbe, ko Irena izreče: 'Ja, veter

res spi v jami '.

Ali moraš imeti za jamarstvo takšno kondicijo kot za nogometaša?

Športa žal ne spremljam. Gledal sem tekmo svetovnega prvenstva in sem fasciniran nad

vzdržljivostjo nogometašev. Vendar pri njih gre za povsem drugačno kondicijo, saj morajo v

času tekme dati vse od sebe. Jamarstvo pa je 'tek na dolge proge'. Raziskujemo tisoč metrov

globoke jame, za spust potrebujemo 12 do 15 ur, obenem pa je mrzlo, mokro, ozko in

ogromno opreme imamo s seboj. Imamo kondicijo vendar jo moramo razporediti na nekaj

dni. Ko pridemo na dno jame niti polovica dela še ni za nami, saj je nazaj gor običajno težje

priti. Nogometaši imajo veliko več energije kot mi na kratki rok, na dolgi rok pa zagotovo

jamarji.

Ali je kakšna omejitev za to, kdo postane jamar?

Ne. Načeloma naj bi bili polnoletni, to je vse, kar je potrebno. Pogosto ljudje menijo, da

tega ne bi zmogli zaradi klavstrofobije. Vendar jamarskega pripravnika nikoli ne peljemo v

najhujše ožine, saj se tam običajno malo zatakneš in občutiš paniko. Drugi strah je strah

pred višino, zaupati moraš opremi. Ko to premagaš, si jamar. Zaželeno je tudi, da imaš dve

roki in nogi, videl pa sem že jamarja brez ene roke.

Na katerem območju je jama, ki sta jo raziskovala Irena in Blaž?

Nekaj sem si pa izmislil... Ko sem pisal o tej jami, nisem imel v mislih nobene konkretne jame.

V Kočevskem Rogu in na Dolenjskem obstaja veliko jam, ki jih imenujemo skozenjc – to

pomeni, da ima vhod in nekje tudi izhod. Vendar je jama iz zgodbe izmišljena.

V knjigi je namig, ki kaže na onesnaženost jam. Imate izkušnje tudi s čiščenjem jam? Kakšna

je onesnaženost jam pri nas?

Na žalost velika. Gre za grehe iz preteklosti, novih smeti v jamah na srečo ni. Včasih, ko ni

bilo komunalnih deponij, so ljudje zapeljali odpadke v jamo. Težava je, ker podzemne vode

nimajo samoočiščevalnih zmožnosti in voda, ki teče preko teh odpadkov, pride v naše pipe.

Primarni cilj jamarstva je raziskovanje, nato pa tudi ohranjanje jam. V Sloveniji je približno

50 jamarskih klubov in vsi vsaj enkrat letno očistimo jamo. Težava nastane pri zelo onesnaženih

jamah, ki jih je tudi kar nekaj, saj moramo pridobiti sredstva za najem dvigala in plačilo

odvoza smeti. Čedalje več občin je zavednih in zberejo sredstva. Na leto se očisti vsaj

pet do sedem jam. Na srečo se na novo ne onesnažujejo.

Koliko časa traja, da se jamar obleče v jamarsko opremo?

Jamarji nismo kot gasilci, saj pri njih šteje vsaka sekunda. Jamarji vemo, da bo reševanje

dolgo trajalo, zato minuta ali dve ne spremenita ničesar. Najprej moramo priti do kraja nesreče,

nato nekaj ur potrebujemo, da pridemo do poškodovanca in šele nato pričnemo z

delom. Vse skupaj lahko traja na primer 40 ur in nič ne bi spremenilo, če bi prišli pol ure

prej. Vsi jamarski reševalci imamo opremo vedno pripravljeno, vendar se naša priprava ne

meri v minutah.

V knjigi je veliko klasičnih slovenskih imen. Zakaj je vodji jamarjev ime Walter?

Walter je resnična oseba, je vodja reševalne službe Slovenije. Njegova razlaga je, da je dobil

ime po filmu Walter brani Sarajevo. Walter je edina prepoznavna oseba v knjigi in edina

oseba, kateri sem dal prebrati knjigo in ga vprašal, ali se mu zdi v redu, da ga imenujem s

pravim imenom. Na to je bil ponosen, kupil je veliko knjig in jih podaril prijateljem.

Kaj vas najbolj navdušuje pri jamarstvu?

Radovednost. Ko raziskuješ jame lahko prideš nekam, kjer še nihče ni bil. Predvsem radovednost

je tista, ki nas vleče naprej. Če si pisatelj ves čas sediš za računalnikom in iti v jamo

tudi pomeni biti v kondiciji.

Imate kakšne priprave za jamarje, da ostanete v kondiciji?

Pametni jamarji telovadijo, tečejo, se zdravo prehranjujejo, ne kadijo, ne pijejo. Jaz pa veliko

hodim po jamah in tako ohranjam kondicijo.

Kaj je jamarstvo: da rešujete ljudi ali raziskujete?

Predvsem raziskujemo jame. Zelo veliko jamarskih reševalcev je aktivnih jamarjev. Velikokrat

slišimo očitek, da je jamarska reševalna služba namenjena sama sebi. Na leto imamo

deset do petnajst intervencij, od tega je veliko reševanja živali, tudi neprevidni gobarji, primeri

samomorov, jamarske nesreče so redkost. Imamo veliko vaj in treningov, saj moramo

biti v primeru nesreče in reševanja dobro pripravljeni. Ko sem delal tečaj za jamarskega reševalca

nas je inštruktor vprašal: Ali veste, kaj se prvo zgodi, ko dobiš klic, da se je zgodila

jamarska nesreča? Rekli smo, da ne vemo in nam je odgovoril: Kakat greš, ker veš, da bo

hudo. Ali veste, kaj se zgodi, ko izveste, da se je nesreča zgodila v zelo globoki jami in da bo

zelo dolgo trajalo? In nam je odgovoril: Še enkrat greš kakat.'

Ali vas je kdo kontaktiral za snemanje filma?

Prva knjiga Iskanje Eve je nastala po naključju, ko me prijatelj režiser klical, da bi potreboval

scenarij za mladinski film. Tega sem se zelo branil, saj za mladino ne znam pisati. Kljub temu

sem se lotil pisanja in približno na polovici scenarija ugotovil, da zelo uživam v pisanju

ter pomislil, da bo nastala knjiga. Film po prvem romanu bi bil enostaven za posneti. Film,

ki se dogaja v jami pa ne, saj kamer, osvetlitve in ekipe ne moreš peljati v jamo ampak moraš

sceno poustvariti v studiu, kar pa je zelo drago.

Kakšen je delovni naslov druge knjige?

Operacija črni močeril. Fascinirajo me jamske živali in ena bolj fascinantnih je proteus, človeška

ribica. V jamah jih je veliko, obstaja pa tudi črni proteus, ki so ga odkrili leta 1997 pri

Črnomlju in nihče ne ve, koliko jih je. Črni proteus ima oči in lahko pride na površje. Ko so

mu odkrili spomenik sem dobil idejo, da bi pisal o črnem proteusu. Prva ideja izhaja iz resnične

zgodbe o jamski školjki. Ko so jo pred leti odkrili so eno pustili v jami, eno pa odnesli

za namene raziskovanja. Na sestanku so nam to povedali in jaz sem jim rekel, da bom odšel

iskat tisto, ki se ostala v jami in jo pojedel, kar je bila šala, raziskovalec, ki pa je to slišal, je

bil zgrožen. V novi knjigi pa bi se dva jamarja na odkritju spomenika pogovarjala, da bosta

šla iskat črnega proteusa in ga 'obrnila na ražnju', da vidita, kakšnega okusa je. Dva fanta, ki

sta to slišala, pa se odločita, da bosta to preprečila.

S seboj ste prinesli nekaj jamarske opreme. Nam jo lahko predstavite?

Vsi jamarji imamo torbo, na reševanje nesemo dve. Notri je čelada, jamarski pas na katerem

je ključ, nož in veliko pripomočkov. Zelo pomembno je biti dobro oblečen, ker je v jamah

mrzlo. Ko plezaš se sicer segreješ, vendar na reševalnih akcijah in vajah veliko čakaš.

Zato imamo jamarji izraz: 'Hitimo zato, da bomo potem čakali in čakamo, da bomo potem

hiteli.' Seboj imamo tudi jakno, kapo in rokavice, termovko s čajem, plinski gorilnik, kaj za

pojest. Tudi spalno vrečo, če gre za več dni, hrano in pijačo, baterije. Torbe zelo hitro postanejo

težke. Od tod izraz 'prasica', ki ga za torbo uporabljamo jamarji, običajno se zatika

in težka je. Ta izraz uporabljamo jamarji samo med seboj, ko smo v družbi ji rečemo transportna

vreča.

Razstavili smo pisateljeve fotografije jamarstva in jamarskega reševanja. Nam lahko poveste

nekaj besed o njih?

Večina fotografij je iz intervencije ali iz vaj reševalne službe. Dogajajo se v Škocjanskih jamah

v neturističnem delu, kamor vozijo obiskovalce, ki dodatno plačajo in grejo v kanal,

kjer potrebujejo čelado. Drugo pa so fotografije iz reševanj.

Pripravila: Maja Femc, knjižničarka

ZIMSKA BRALNA ČAJANKA

Tretje srečanje v sklopu projekta Medgeneracijsko branje je potekalo 22. februarja 2023. V

projektu smo prvič brali pesniško zbirko in sicer Izbrane Rozine v akciji Andreja Rozmana

Roze. Srečanje smo začeli s pogovorom o pesmih in poeziji, strinjali smo se, da so bile Rozine

duhovite in zabavne. Vsak bralec je nato svoji skupini prebral najljubšo pesem, eno izbrano

pa smo po skupinah ilustrirali. Nastale so domiselne nove ilustracije za pesniško zbirko.

Posladkali smo se s čajem in piškoti, za zaključek pa prejeli našo zadnjo skupno knjigo,

Spričevalo pisatelja Slavka Pregla, o kateri se bomo pogovarjali spomladi.


DECEMBRSKE MINUTKE ZA KULTURO

3. decembra, ko se spominjamo rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna,

smo obeležili »Ta veseli dan kulture«. Prvič smo dan praznovali leta 2000 na pobudo Ministrstva

za kulturo ob 200-letnici pesnikovega rojstva. Na ta dan kulturne ustanove odprejo

svoja vrata za brezplačne oglede kulturnih dogodkov, razstav in drugih umetniških vsebin.

Ta veseli dan kulture

Vir: https://www.gov.si/dogodki/2022-12-03-ta-veseli-dan-kulture/

Letos, 13. decembra, mineva 100 let od rojstva Karla Destovnika – Kajuha, pisatelja, pesnika

in velikega kulturnika iz Šaleške doline. Prva zbirka njegovih pesmi je v težkih vojnih razmerah

nastala med snežniškimi gozdovi. Že ob samem nastanku so bile dragocene in redke,

saj so uspeli razmnožiti le osemintrideset izvodov. Danes sta ohranjena le še dva – hranijo

ju v Muzeju novejše zgodovine in v Celjskem pokrajinskem muzeju. Iz Kajuhovih verzov

odzvanjata tako brezmejna žalost kot brezmejna sreča, v njih najdemo splet družbenega

aktivizma in intimne izpovedi. Bil je upornik, pesnik mehkega srca in svobodna ptica,

kakršna je tudi ptica kanja, po kateri je dobil vzdevek. V poklon avtorju, njegovemu delu

ter predstavitvi njegovega gradiva, zapuščine in dediščine, je Narodna in univerzitetna

knjižnica pripravila zbirko digitaliziranega gradiva in razstavo.

Mednarodni dan zborovskega

petja

Vir: http://worldchoralday.org/,

https://www.nasizbori.si/svetovnidan-zborovskega-petja-30-obletnicanedelja-13-december-2020/

Karel Destovnik – Kajuh

Vir: https://www.nuk.uni-lj.si/kajuh100/o-kajuhu

December naj bo posvečen tudi petju, saj drugo nedeljo v tem mesecu praznujemo mednarodni

dan zborovskega petja. Slavljenju zborovske glasbe se vsako leto pridružujejo tudi slovenski

pevci. Namen dneva zborovskega petja je, da v glasbi ne iščemo le oblikovne popolnosti

in poustvarjalne lepote, temveč z združenimi močmi slavimo solidarnost, mir in razumevanje.

10. decembra obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu

sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic. Čeprav naj bi bile človekove pravice naravno

dane, pa je njihovo uresničevanje in spoštovanje nikoli dokončan proces, ki zahteva

stalno pozornost, vsakodnevno prizadevanje in ozaveščanje.

Svetovni dan človekovih pravic

Vir: https://www.nationaldaystoday.com/

human-rights-day/, https://www.gov.si/

novice/2021-12-09-svetovni-dan-clovekovihpravic/

Ilustracija v knjigi Osamosvojitev

Vir: https://ssum.um.si/2021/12/26-december-dansamostojnosti-in-enotnosti/,

Damijan Stepančič:

Osamosvojitev

26. decembra praznujemo državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti. Na ta dan se

spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita leta 1990, ko se je Slovenija odločila postati

samostojna država. Na volišča so se volivci odpravili 23. decembra in odločali o zgodovinskem

vprašanju 'ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država'. Plebiscita

se je udeležilo več kot 93% volilnih upravičencev, na vprašanje pa jih je odgovorilo pritrdilno

88,5%.

Vabimo vas, da si december čim bolj kulturno in praznično obarvate, zato smo izbrali nekaj

idej za premik:

Ljubitelji likovne umetnosti ste vabljeni 5. decembra v Kulturni center Janeza Trdine na odprtje

letne razstave, kjer bodo člani Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in

Posavja tradicionalno predstavili razstavo svojih letnih likovnih dosežkov.

Za ljubitelje filma bo v Kulturnem centru Janeza Trdine na ogled prvi slovenski božični celovečerni

film Kapa, ki govori o dečku, ki nima nič, in deklici, ki ima vse, prepleten pa je z

močno vero v čudeže. V kinu Cineplexx pa si boste ljubitelji animiranih filmov lahko ogledali

film Obuti maček: Zadnja želja.

Film Kapa in Advent Novo mesto na Glavnem trgu

Dogodki povzeti po: https://www.novomesto.si/dogodki/2022-11-05/2022111808140836/Advent%20Novo%20mesto%

20na%20Glavnem%20trgu, https://www.kcjt.si/dogodki, https://www.dolenjskilist.si/si/vodnik/dolenjska/

Za čarobna doživetja veselega decembra bo poskrbljeno na Glavnem trgu, kjer se bo bogat

program pričel s prižigom prazničnih luči. Skozi ves mesec se bodo odvijali najrazličnejši kulturni

dogodki, naj vam jih le nekaj omenimo:

Za najmlajše bodo na ogled lutkovne predstave, na primer Muca Copatarica, in različne

ostale gledališke, cirkuške in ulične predstave.

Za vse, ki jih zanimajo šege in navade iz preteklosti, vas vabimo na prikaz miklavževanja,

praznika luči, božiča in silvestrovanja po starem.

Dogajanje bodo popestrile Novomeške mažorete in čarodej.

Za ljubitelje folklore bo nastopalo Folklorno društvo in tamburaška skupina Kres.

Prisluhnili bomo lahko tudi pevskim zborom, kot sta Mešani pevski zbor Krka in Mešani pevski

zbor Pomlad.

Tisti, ki bi želeli izvedeti več ali pa si zgolj ogledati okrašeno Novo mesto, pa bo na voljo turistično

vodeni ogled mestnih znamenitosti in obisk razgledne ploščadi zvonika stolne cerkve

sv. Nikolaja. Ljubitelji koncertov boste lahko izbirali med različnimi koncerti, kot so: Koncert

Gorjanske bajke, navdahnjen s Trdinovimi bajkami, ki se bo odvijal v Knjižnici Mirana Jarca,

na glavnem trgu pa bodo nastopali različni izvajalci, kot so Vlado Kreslin, Nipke, Kingstoni in

Ansambel Saša Avsenika.

JANUARSKE MINUTKE ZA KULTURO

Mesec januar bo posvečen pisanju in pisavam. 4. januarja smo praznovali svetovni dan Braillove

pisave, katerega namen je ozaveščanje o pomenu pisave, ki omogoča pretvorbo pisane

besede v tipno obliko. Braillova pisava, poslovenjeno Brajeva pisava ali brajica, je posebna

pisava, ki omogoča slepim, da berejo in pišejo. Datum 4. januar ni izbran naključno, saj

se je na ta dan leta 1809 rodil izumitelj pisave Louis Braille.

Brajica je sestavljena iz kombinacij pik, reliefno dvignjenih iz podlage, namenjena tipni zaznavi.

Praviloma jo uporabljajo slepe osebe, lahko pa tudi osebe, ki zaradi okvare vida ne

zmorejo brati črnega tiska. Slepim in slabovidnim osebam omogoča, da s so v stiku s svetom

in tako deležni enakih kulturnih vrednot ter možnosti za vključevanje v družbo. Vedeti

je namreč treba, da je v teh šestih pikah skrito mnogo več kot le pisava. Za slepe je v teh

šestih pikah skrit ves svet. Že kot otroci lahko s pomočjo brajice vstopijo v čudovit svet

pravljičnih bitij, ki jim skozi prste burijo domišljijo, prihajajo v njihove sanje, hkrati pa se kot

vsi njihovi polnočutni vrstniki počasi spogledujejo z osnovnim znanjem in vsesplošno razgledanostjo.

'Naučiti se branja in pisanja, prirejenega za slepe, je ena najpomembnejših točk v izobrazbi

slepega', je bila prepričana Minka Skaberne, učiteljica in ustanoviteljica knjižnic in drugih

ustanov za slepe. Po njej se imenuje knjižnica, ki deluje pri Zvezi društev slepih in slabovidnih

Slovenije in je v letu 2018 praznovala okroglih sto let delovanja.

Teden pisanja z roko

Vir: https://www.pisemozroko.si/

Svetovni dan Braillove pisave

Vir: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/svetovni-dan

-brajice-za-slepe-je-v-teh-sestih-pikah-skrit-vessvet/607331

Prepričani smo, da tudi sami opažate, kako digitalizacija skupaj z drugimi oblikami modernizacije

v zadnjih letih vse bolj izpodriva vrednote, kakršne so posvečenost, osredotočenost,

natančnost, zmernost in navsezadnje tudi pisanje z roko. Da bi opozorili nanje, v mesecu

januarju poteka 8. Teden pisanja z roko, ki bo potekal med 23. in 27. januarjem.

Pisanje z roko je izvirna človekova dejavnost in pomembna spretnost. Spretnosti razvijamo

z vajo. Raziskave kažejo, da naši možgani bolje delujejo pri pisanju z roko kot pri pisanju z

računalnikom. Informacija, ki jo napišemo z roko, se v spominu zadrži dlje časa. Pri pisanju

z roko se nam utrne več idej, ohranjamo pa tudi dolgotrajnejšo pozornost. S tem prispevamo

k ohranjanju finih motoričnih spretnosti, ki so potrebne za večstranski razvoj osebnosti.

Nosilna tema Tedna pisanja z roko je 'Mislim tiho, pišem počasi', s katero želimo v ospredje

postaviti počasnost, pa tudi dejstvo, da naš rokopis odraža naša notranja stanja. Spodbujamo

vas, da pri vseh svojih dejavnostih razmišljate o počasnosti in dobrobitih le-te. Današnji

način življenja namreč v ospredje postavlja hitrost in obilje, zato se od te odmikamo,

vendar zadovoljstvo prinašata prav počasnost ter umirjenost.

Za čim bolj miren januar imamo za vas nekaj namigov za kulturni premik:

7. januarja si v Kulturnem centru Janeza Trdine lahko ogledate plesno prestavo Snežna kraljica,

prirejeno po pravljici Snežna kraljica Hansa Christiana Andersena.

Ljubitelji gledališča vabljeni 12. januarja na ogled rahločutna gledališka čarovnija Obisk,

zgodbe o osamljenem starem risarju, ki iz predmetov okoli sebe začne snovati magični domišljijski

svet. Njegovo sobo prebudijo podobe ljubezni in topline, risar pa končno zbere

pogum, da odpre vrata in v svoj dom spusti barve. 21. januarja si lahko ogledate možgansko

monokomedijo Zdrava pamet Nika Škrleca, gledališki dogodek o možganih, naših

mislih in vseh vragolijah, ki nam jih uganjajo. V kinu Cineplexx je za ljubitelje znanstveno

fantastične pustolovščine na ogled Avatar: Pot vode, nadaljevanje enega najuspešnejših

filmov vseh časov, kjer spremljamo glavna junaka pri raziskovanju doslej še neznanih delov

Pandore, da bi srečala klan domorodcev, ki živijo obdani z morjem.

Avatar: Pot vode in Snežena kraljica

Vir: https://www.kcjt.si/ in https://www.cineplexx.si/main-navigation/spored/kino-spored/?center=631

FEBRUARSKE MINUTKE ZA KULTURO

Mesec februar nam prinaša osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik, Prešernov

dan, ki ga praznujemo osmega februarja, na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika

Franceta Prešerna. Na ta dan poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo najvišja

priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja - Prešernove nagrade. S proslavo

bomo obeležili kulturni praznik tudi Bršljinčani in tako zakorakali v mesec februar, mesec

slovenskega jezika in kulture.

France Prešeren

Vir: https://www.travel-slovenia.si/slo/presernov-dan/

Svetovni dan glasnega branja

Vir: https://www.zbds-zveza.si/glasno-branje

-23/

Slovensko besedo lahko na preprost način počastite vsak dan, februar pa nam vsako leto

prinese poseben dan, namenjen glasnemu branju, ki je letos potekal med počitnicami, prvega

februarja. Praznovanje svetovnega dne glasbenega branja se je pričelo pred 13. leti in

se v tem času razširilo v več kot 173 držav. Njegov namen je, da ljudje po vsem svetu proslavijo

veselje do branja na glas in se zavzemajo za opismenjevanje kot temeljno človekovo

pravico, ki pripada vsem. Za praznovanje potrebujemo le knjigo, poslušalca in glasno branje.

Tako boste sebe, svoje prijatelje in domače obdarili z lepoto besed. »Veliko malih stvari

obstaja, ki povzročijo, da tvoj svet raste. Ljubezen do knjig je najboljša izmed

njih.« (Jacqueline Kennedy).

Tudi konec meseca bo potekal v znamenju jezika, saj 21. februarja obeležujemo mednarodni

dan maternega jezika, spominski dan, katerega namen je spodbujanje spoštovanja lastnega

in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu ter ohranjanja večjezičnosti ter jezikovne

in kulturne raznolikosti.

Materni jezik je prvi jezik vsakega posameznika. V njem najlažje razmišljamo, doživljamo in

razumevamo sebe ter sporočamo drugim o sebi in svetu. Materni jezik je pomemben za

razvoj narodne zavesti, z njim ohranjamo zgodovinsko dediščino, tradicijo lastne družine

ter naroda. Ob praznovanje dne nas naj spremlja misel pisatelj Milana Petka – Levokova:

»Najlepše sanje se sanjajo v materinem jeziku in najgloblje seže misel, napisana v jeziku, ki

ga je človek zajemal z dihom otroštva.«

Mednarodni dan maternega jezika

Vir: https://www.aspnet.si/teme-in-mednarodnidnevi/mednarodni-dnevi/mednarodni-dan-maternihjezikov.html,

https://www.mlad.si/mednarodni-danmaternega-jezika-kako-dobro-poznas-svojega/

Ivan Tavčar

Vir: https://www.gov.si/novice/leto-2023-razglasenoza/,

https://slovenia.si/sl/umetnost-in-kulturnadediscina/leto-pisatelja-ivana-tavcarja/

Slovenski pisani besedi se bomo poklonili tudi s spominom na pomembnega slovenskega

pisatelja, kateremu bo posvečeno leto 2023. 19. februarja obeležujemo 100. obletnico

smrti pisatelja Ivana Tavčarja, zato je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023

razglasila za Tavčarjevo leto. Širši slovenski javnosti je dobro poznan kot plodovit pisatelj

novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski

dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus

pa obsega prek štirideset umetniških del. Njegova najbolj znana dela so povest Cvetje v

jeseni, zgodovinski roman Visoška kronika, zbirka kratkih pripovedi Med gorami, povest V

Zali in zgodovinski roman Izza kongresa. Tavčarjevo leto nosi pomembno sporočilo – da

naša država kulturo razume kot svojo temeljno identitetno vrednost in vrednoto samo po

sebi.

Tavčarjevo leto pa je lahko tudi odlična priložnost za večjo prepoznavnost slovenskih literarnih

klasikov, ki so tudi s svojimi deli utrjevali pomen in vrednost slovenske besede tako

znotraj slovenskega narodnega prostora kot tudi širše.

Za zaključek prisluhnite nekaj namigom za kulturni premik:

Novo mesto bo kulturni praznik zaznamovalo s koncertom Novomeškega simfoničnega orkestra

Glasbene šole Marjana Kozine, ki bo tradicionalno v dvorani Marof na predvečer samega

praznika, v torek, 7. Februarja v športni dvorani Marof.

V Dolenjskem muzeju in Jakčevem domu bo ob kulturnem prazniku dan odprtih vrat z brezplačnim

ogledom vseh stalnih in občasnih razstav.

Ljubitelji umetnosti se lahko ob kulturnem prazniku podate na zanimiv sprehod po Novem

mestu, kjer boste spoznali življenje slikarja in grafika Vladimirja Lamuta in si v galeriji Dolenjskega

muzeja ogledali razstavo njegovih del.

Za vse, ki vas zanima, kako zveni in kaj pripoveduje ljudska pesem v drugih ritmih, vabljeni

9. februarja na glasbeno predstavo Čuk se je oženil… v Ameriko. Rdeča nit zgodbe o Čuku je

vsem dobro znana ljudska pesem Čuk se je oženil. Čuk na svojem popotovanju po svetu

spoznava nove prijatelje, ki mu predstavijo, kako glasba zveni v njihovih deželah.

Čuk se je oženil… v Ameriko

Dogodki povzeti po: https://www.dolenjskilist.si/si/vodnik/, https://

www.kcjt.si/home/document/docid/19522?back=/dogodki

Pripravila: Maja Femc, knjižničarka

Spoštovani!

Hvala avtorjem za poslane

prispevke in bralcem za namenjeno

pozornost.

Uredniki zimske številke

E - BRŠLJINKO

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?