Zabji kralj telezni Henrik.

čila, svoje bisere in dragocene kamene, in zlato krono
ti dam, katero nosim." Žaba pa odgovori : „Tvojih
oblačil, tvojih biserov in dragocenih kamenov kako r
tudi tvoje zlate krone ne maram ; ako me hočeš pa
rada imeti, da ti bodem v tovarištvo pri igri, da bom pr i
mizici poleg tebe sedela, raz tvoj zlat okrožnik jedla,
iz tvoje kupice pila in v tvoji postelji spala ; ako mi
to obljubiš, šla born na dno in ti prinesla zlato krogljico.”
„Da, da,” pravi mu, „vse ti obljubim, samo
da mi mojo krogljico zopet prineseš.” Mislila pa si je :
„Kaj ta žabji bedak ne blebeta, ta sedi v vodi pri
svojih drugovih in raglja, ne pa da bi postal človekov
tovariš .”
Ko sliši žaba, da mu kraljičina vse obljubi, kar
zahteva, potopi svojo glavo ter zgine na dno ; za nekaj
časa pa zopet k vrhu privesla, držeča krogljico v
žrelu, kojo v travo vrže . Deklica je vsa radostna, k o
svojo igračo zopet zagleda, pobere jo ter veselo odskaklja .
„Počakaj, počakaj,” vpije žaba, „vzemi me s seboj, jaz
ne morem tako hiteti kakor ti.” Pa kaj jej pomaga ,
da svoj kvak kvak tako glasno za njo kriči, kako r
le more! Kraljičina hiti ne slušaje na-njo domov ter
kmalu pozabi žabo, ki je morala zopet v vodnjak
nazaj . Druzega dne pa, ko se s kraljem in vsemi dvorniki
k mizi vsede ter raz svoj zlati krožnik jé, prileze ,
ptič plač, ptič plač, nekaj po mramornastih stopnica h
in dospevši na vrh potrka na vrata rekoč : „Kraljičina
najmlajša, odpri mi !” Hitro teče gledat, kdo je zunaj,
in ko odpre, sedi žaba pred njo. Hitro zalopi
vrata, ter se vsede k mizi, pa zeló jo je gr5za. Kralj
pač vidi, da jej srce močno utriplje, ter pravi : „Ljubi
otrok, kaj trepetaš, morda je kak velikan pred durmi ,
ki te hoče s seboj vzeti ?”
„O ne,” odgovori mu, „ni velikan, samó ostudn a
žaba je.” „Kaj pa hoče žaba od tebe ?” ,,O, oče ljubi,