Zabji kralj telezni Henrik.

—6 —
Ko pa na tla pade, ni več žaba, ampak kraljic
lepih in prijaznih oči. Ta je sedaj po njenega očeta
volji njen tovariš in soprog. Začne jej pripovedovati,
da ga je hudobna čarovnica zaklela, da ga nikdo drugi
ni mogel rešiti, kakor ona sama, ter da se bodeta drugo
jutro peljala v njegovo kraljestvo. Potem zaspita, drugo
jutro pa, ko ju solnce zbudi, pripelje se voz, v kateri
je osem lepih konjiče v upreženih ; ti imajo bela nojeva
peresa na glavi in oprava njihova je iz čistega zlata.
Zadaj na vozu pa stoji služabnik mladega kraljica ; to
je zvesti Henrik, ki se je tako žalostil, ko je njegov
gospod postal žaba, da si je dal svoje srce v tri železne
obroče okovati, da bi mu same žalosti in tuge
ne počilo. Na tem krasnem vozu ima se odpeljati
mladi kraljic v svoje kraljestvo; zvesti Henrik oba
vanj posadi, vstopi se zopet zadaj ter je poln radosti
zaradi rešitve. Ko se že nekaj časa peljejo, zasliši
kraljic, da za njim poka, kakor bi se nekaj lomilo.
Obrne se ter zavpije: „Henrik! voz se lomi. u Ta pa
mu odgovori: „Ne, gospod, to ni voz, to je obroč
mojega srca, ki je tako tugovalo, ko ste še sedeli v vodnjaku
kot grda žaba."
Še enkrat in še enkrat je počilo med potjo, in
vsak pot je menil kraljic, da se voz lomi; toda bila
sta le obroča, ki sta odskočila od srca zvestega Henrika,
ker je sedaj njegov gospod zopet rešen in srečen.
.«*—•-&H^«—«s.