Zabji kralj telezni Henrik.

ko sem včeraj v gozdu pri vodnjaku sedela in se
igrala, pala mi je zlata krogljica v vodo. In ker sem
se jokala, prinesla mi jo je žaba zopet nazaj : ker je
pa vsekako zahtevala, obljubila sem jej, da ima biti moj
tovariš, nikakor pa si nisem mogla misliti, da more iz
svoje vode priti. Sedaj pa zunaj sedi ter hoče k meni ."
Zdajci v drugo potrka ter kiiče :
„Kraljičina najmlajša,
odpri mi, odpri ;
mari si pozabila,
kar si mi obljubila
pri hladnem vodnjaku ?
Kraljičina najmlajša ,
odpri mi, odpri! ”
Sedaj pravi kralj : „Kar si obljubila, to mora š
tudi spolniti ; idi ter jej odpri!” Gre in odpre vrata .
Zdajci priskaklja žaba v sobo, vedno za njo do njeneg a
stola. Žaba obsedi, rekoč : „Vzdigni me k sebi.” Obotavlja
se, dokler jej kralj ne zaukaže. Žaba poskoči s
stola na mizo ter pravi : „Porini mi svoj zlati okrožniček
bliže, da bodevi skupaj jedli.”, Stori pač, ka r
se jej reče, a vidi se, da ne rada. Zaba j6, s slastjo ,
njej pa zaostaja vsak grižljej v grlu. Slednjič pravi :
„Sedaj sem sita in trudna, nesi me gori v svojo sobico
ter pripravi svojo svileno posteljico, da bodevi
skupaj spali.” Kraljičina se zajoče, boji se mrzle žabe ,
katere se še dotakniti ne upa in ki hoče sedaj še celó
v njeni lepi čedni postelji spati . Kralj pa se razjezi :
„Kdor ti je pomagal, ko si bila v nadlogi, tega tud i
pozneje ne smeš zaničevati .” Sedaj še-le jo zgrabi z
dvemi prsti ter jo nese s seboj , ko pride pa v svojo
sobico, vrže jo v kot. Ko pa že v postelji leži, pri -
leze k njej, rekoč : „Trudna sem ter hočem tako dobr o
spati, kakor ti ; vzdigni me k sebi, ali te pa zatožim
pri očetu.” Zeló huda jo prime ter telebi z vso močj o
ob steno, češ, sedaj boš imela mir, ti, grda pokveka,