Vzroki motenj ritma srca Vzroki motenj srčnega ritma so ... - Mercator

(undulacija). Za natančnejšo diagnozo je pogosto potrebno napraviti dinamični EKG posnetek (Holter), s
katerim spremljamo in snemamo EKG v daljšem časovnem obdobju, da lahko registriramo tahikardne in
bradikardne motnje srčnega ritma.
Bolezenski simptomi in znaki sindroma bolnega ritmovnika nastanejo zaradi bradikardnih motenj ritma,
kot so npr. omotica, omedlevica, in tahikardnih motenj ritma, npr. palpitacije.
Temelj zdravljenja te bolezni je električno spodbujanje ritmovnika za preprečevanje bradikardnih motenj
ritma v kombinaciji z zdravili za preprečevanje tahikardnih motenj ritma.
Potujoči ritmovnik (nestalen center vodič)
Pri tej obliki motnje v delovanju ritmovnika center vodič ni stalen, se spreminja, potuje od ritmovnika k
preddvorno-prekatnemu vozlu (AV nodus). zato se v EKG spreminja P-Q doba, P valovi so različne oblike,
odvisni so od izvora spodbude (impulza).
Potujoči center vodič ni znak bolezni, zato tudi zdravljenje ni potrebno.
NADPREKATNE (SUPRAVENTRIKULARNE) MOTNJE RITMA
Nadprekatni prezgodnji utripi (supraventrikularne, atrijske ekstrasistole, SVES)
Preddvorni prezgodnji utripi (atrijska ekstrasistolija) nastajajo v različnih predelih preddvorov. Vzroki za
nastanek atrijske ekstrasistolije so številni, npr. ishemična bolezen srca, hipertonično srce, akutne in
kronične bolezni srca, popuščanje srca, prolaps mitralne zaklopke, povečano izločanje ščitničnega
hormona (hipertireoza), nekatera zdravila, nikotin, kofein, premajhna koncentracija kalija v krvi
(hipokaliemija), bolezni prebavne cevi itd. Pogosto pa najdemo atrijske ekstrasistole tudi pri popolnoma
zdravih osebah. Veliko bolnikov sploh ne občuti atrijske ekstrasistolije, medtem ko drugi čutijo razne
senzacije okoli srca, kot npr. občutek preskakovanja, vboda, udarca in podobno.
V EKG je val P različno oblikovan kot v sinusnem ritmu, kar je odvisno od izvora atrijske ekstrasistole in
njene oddaljenosti od sinusnega vozla. Kompenzacijska pavza je različno dolga. Širina kompleksa QRS se
ne spremeni. Običajno je atrijska ekstrasistolija nenevarna in ne zahteva zdravljenja.
Paroksizmalna nadprekatna tahikardija (paroksizmalna supraventrikularna tahikardija, PSVT)
Paroksizmalna nadprekatna tahikardija je nenadna, hitra frekvenca srca s 160 ali več utripi v minuti.
Osnovo za razvoj te bolezni tvorijo v večini primerov funkcionalne razlike prevajanja v preddvornoprekatnem
vozlu ali dopolnilne in nadštevilne prevodne poti. Ta nepravilnost je prirojena, pokaže pa se
lahko kadarkoli v življenju, navadno že v mladih letih. Paroksizem pomeni običajno periodičen napad.
Napadi hitrega bitja srca se pričnejo nenadoma in lahko spontano prenehajo. Napad sproži prezgodnji
utrip. Elektrofiziološke raziskave so pokazale, da je mehanizem nastanka paroksizmalne nadprekatne
tahikardije kroženje spodbud (vzburjenja, impulzov) v preddvorno-prekatnem vozlu.
Paroksizmalne nadprekatne tahikardije imajo običajno frekvenco od 150 do 220 na minuto. V večini
primerov (80 %) se pojavljajo pri ljudeh z normalnim srcem, le redko jih zasledimo pri revmatičnih
boleznih srca, povečanem delovanju ščitničnih hormonov (hipertireozi) in drugih boleznih. V tipični obliki
te tahikardije v EKG ne najdemo valov P, QRS kompleksi imajo običajno normalno obliko.
Zdravljenje paroksizmalne nadprekatne tahikardije (PSVT). PSVT lahko prekinemo s tako imenovanimi
vagalnimi (vagus = deseti možganski živec, klatež s pretežno parasimatičnimi živčnimi vlakni) manevri,
kot so: pritisk na očesni zrkli, globok zadržan vdih, napenjanje ob zaprtem nosu in ustih (Valsalvin
manever). Dostikrat lahko te vagalne manevre opravi dobro poučen bolnik kar doma ali v ambulanti.
Kadar z vagalnimi manevri tahikardije ne uspemo prekiniti, lahko poskusimo z masažo velike vratne
odvodnice, to je z masažo karotidnega sinusa. Učinkovita so tudi zdravila, najpogosteje adenozin in
verapamil.
Danes lahko to obliko tahikardije povsem pozdravimo z radiofrekvenčno ablacijo. To je poseg, pri
katerem s katetrom, ki ga uvedemo skozi žilo (običajno dimeljsko odvodnico) do srca, s toploto izsušimo
tkivo, prekinemo pot, ki omogoča kroženje vzburjenja. Za tovrstno zdravljenje se odločamo pri bolnikih, ki
imajo pogoste napade in je preprečevanje tahikardij z zdravili neuspešno.