Vonnak Dvoje smrti

Vonnák Diána: Látlak, Jelenkor, 2022, Budimpešta/
Prevedla: Manca Tea Devetak / Mentorica: Marjanca Mihelič
Diána Vonnák
Dvoje smrti
Od doma je prišel klic, da je mami počila žila v možganih. Skoraj sem lahko videla, kako kri odteka
kot voda iz vrtne cevi, le da tu ne bo nastala mavrica, temveč ji bodo samo odprli lobanjo. Rezervirala
sem karto za jutrišnji let, jo plačala in ob zori pohitela na terminal, obraz mi je zamrznil od groze in
občutek krivde je risal po njem kondenzacijske sledi. Zgoraj so ji puščali kri, spodaj ji je odtekal urin,
medtem ko je moje letalo pristajalo, pa so mamino obrito glavo povijali z gazo. Lahko bi se lepo
oblekla, a kaj ko sem morala tako ali tako navleči nase še najlonsko ogrinjalo vprašljive sterilnosti, da
sem lahko vstopila na oddelek za intenzivno nego.
Nisem zamudila, čeprav to zanjo ni bilo več pomembno, njeno srce je pošiljalo iz računalnika
piskajoče signale v Morsejevi abecedi, vsa je bila v cevkah kot kakšen zapuščen predmet. Spala je,
hropla, jaz pa sem od živčnosti zazehala vsako minuto kot pes, gotovo je bilo videti, kot da se
dolgočasim. Dolgočasiti se je še vedno hujše, kot biti daleč stran, je pa vsaj manj spektakularno.
Medtem poletju zunaj na ulici ni bilo mar za vse to, nek najstnik je na avtobusni postaji otipaval svoje
dekle, mislil je, da ga ne vidijo. Ali lahko jaz zdaj, ko mi v nosnice vdira vonj po kloru, jem sladoled?
Iz vasi je prišel klic, da morava na pot, da je prišel čas, ker ima Andrijeva babica pred sabo mogoče
samo še kak dan. Kot da bi bil na njej že več mesecev, kot rok uporabe na trajnem mleku, odtisnjen
datum; nekaj časa nisi pozoren, ko se zaveš, ti pa ostane pol dneva za vse. Starkino telo še ni razumelo,
njeni možgani pa so že zdavnaj disidirali, lepo se je zahvalila, če so jo pustili samo, rekla, če bi prišli
na obisk, pa da tudi nje ne bo doma. Že njeni mami, stari kot Metuzalem, so sorodniki v drugem
kolenu menjavali plenice na negovalnem oddelku bolnišnice v bližnjem mestu, njen mož je bil mrtev.
Le hči je pošiljala iz Italije hrano in šampone prek gastarbajterjev, ki so se vsak teden vračali domov,
Andrij pa se je včasih prikazal z novo dostavo drv. Ker so razkrajajoči se možgani izgubili nadzor, so
mišice in črevesje uveljavili veto nad elegantnim izhodom, ostali so žlica juhe, sranje v posteljo in v
sončno svetlobo zazrta slepa očesna okna. Tudi iz Italije bi lahko plačali, da bi nekdo babico zvečer

umil, jo nahranil, odpeljal na sonce in ji uredil obroke. Pokazal pred sosedi, da je ni pustil na cedilu,
da dobiva boljšo oskrbo, ker pošilja domov veliko denarja, pravzaprav je tudi to požrtvovalnost.
Andrij je zavzdihnil in odpravila sva se, spalni vagon je zgolj za drobiž prevozil pol države, od mesta
do mesta, od Munkacsa do Mariupola. V mojih očeh s temnimi podočnjaki je drdrala brezizhodnost,
na sedežih iz umetnega usnja so se srebrila senca potnikov. Spala sva stisnjena med stotinami ljudi
in komaj čakala, da naju ob zori na enem izmed starih sovjetskih vlakov prebudi slab zadah iz ust
nekoga drugega. Vlak je upočasnil vožnjo in razprostrl pred nama jesensko pokrajino. Andrij se je
zjutraj med lovljenjem ravnotežja enakomerno obril pred straniščnim ogledalom, zarošenim od urina,
vendarle sva šla obiskat smrt. Ni govoril. Zaman se je že pred nekaj meseci sprijaznil z mislijo, da
prihaja zadnji del igre, ko je prišel čas, pa še vedno ni prenesel novice, ki je visela v zraku. Tudi obraz
se mu je skorajda ohladil od odrevenelosti, sploh mu ni bilo mogoče ničesar reči. Zavidala sem mu
prespano noč, to, da je točno vedel, kam gre in kaj ga čaka na koncu.
Zato sem doma tudi jaz šla vsak dan k mami v bolnišnico, čeprav ona za to ni več vedela. Medtem ko
sem ji masirala mrzla stopala, sem razmišljala o tem, da tisti, ki hodijo v cerkev, gotovo bolje
prenašajo rituale oddelka za intenzivno nego, uslužno obnašanje in vsakodnevno umivanje. To, da
samo buljiš predse, poslušaš piskanje in se strogo ne oziraš na postelje svojih sosedov, ker bi ti
mogoče malo odleglo, če bi ležeči tam izgledali še slabše od tebe. Mamini nohti na nogah so bili
ognjeno rdeči, na njenem mlahavem obrazu pa skoraj ni bilo opaziti starosti. Samo če si poškilil v
njena usta, si lahko videl obrabljene zobe, tolažilni dokaz, da je vseeno dovolj dolgo živela in je vsaj
navznoter stara. Nalakirani nohti na nogah so res nori, kričeče cvetijo, bledo vijolično, rumenkasto
in sivkasto telo pa se preveša v smrt. Možganske sfere so se razkrajale ena za drugo: možganski krči
so zaman poskušali iztisniti oslabelo, razkrajajočo se kri. Zdravnik je poročal iz dneva v dan, da ne bo
več mogla govoriti, motorične funkcije gredo h koncu, spomin je kaput, počasi bo nastopila
možganska smrt.
Pešačila sva po blatni vaški cesti od železniške postaje do hiše z mrličem. Nikoli ne bi verjela, kako
lepa ženska je bila, je rekel Andrij, kako zlobna in ponosna na to, da je bil njen ljubimec primarij iz
lokalne bolnišnice, in, vsaj jaz tako mislim, tudi neke vrste oficir NKVD. Nikoli ni nikomur povedala,
da ga ljubi. V mojih sanjah je bila mrtva, z mamo sva šla na njen grob, prinesla vodo za rože, ko je
zazvonil telefon, mama mi ga je potisnila v roke, klicala je babica, njen glas pa je bil poln očitkov.

Skrbi jo, je rekla, da je marmor v barvi mesa na njenem grobu strohnel in je videti, kot da bi bilo
njeno ime z zlatimi črkami vgravirano v njo samo. Treba ga je pobeliti.
Ko sva prispela, je bila še živa, hiša pa je bila že težka od sopare jedi, sorodniki so se zbirali, tudi v
takšnih trenutkih je treba jesti. Starka se je skoraj izgubila pod pernicami na postelji, ritem njenega
sopihanja je bil srhljivejši od tiktakanja ure v prazni sobi ponoči. Družina jo je opazovala, v trenutku
njenega vdiha je strah malo popustil, v tišini med čakanjem na izdih, ki se je zavlekla, pa so se živci
vseh ponovno napeli. Nezavedno so vdihnili zrak skupaj z njo, v istem ritmu, tako kot starši
posnemajo žvečenje svojih otrok med njihovim hranjenjem.
Pri nas doma ni bilo tako, nič ni tako delovalo. Morali smo se odločiti, kdaj bo mama zares, uradno,
umrla, kajti če je konec z možgani, potem tudi zakon povesi glavo, telo ne šteje, komisija za etiko se
sestane in podpiše, da je res tako. Nato izvlečejo cevke. Pravzaprav so vprašali, kdaj bi bilo najbolje
za drago družino, komisija se lahko sestane že čez nekaj ur, kadar koli lahko spišejo papirje, zato naj
povejo, ko bodo pripravljeni. Nato bo padla zavesa, organe bodo dali v nekoga drugega, preostanek
telesa pa previdno položili v zaprto krsto. Na koncu so moji bratje poklicali tudi duhovnika, če za nič
drugega, zato, ker se tako spodobi in če je vendarle treba še kaj poravnati, zadnji naj zapre vrata in
ugasne luč. Ko je prišel čas, smo jo obstopili. Njen obraz še ni odrevenel in ni postal čisto tuj, srce je
še piskalo. Ta trenutek je že presegel smrt, bila je brezoblična, mi pa smo nemočno stali čakajoč, da
to ne bo več naša stvar. Še dobro, da obstajajo mrliški list in izvidi, hladno posredovanje države, da
lahko obkljuka seznam opravil. Samo naj pri vsakem podpisu ne zabrenči sum, da je šlo za umor.
Pri Andrijevih se je zjutraj oglasil apatičen družinski zdravnik. Ni še treba hiteti, je rekel, naj samo
lepo počakamo, mirno gremo lahko po krsto ali k maši, več kot pol dneva pa po njegovo vendarle ne
bo več trajalo. Tako ali tako mu ne bi uspelo priti še enkrat, po tej luknjasti cesti bi tudi z rešilcem
trajalo več ur. Tiho je dodal, naj pokličemo njegovega asistenta, ki bo mogoče lahko priskrbel injekcijo
iz bolnišnice, da se bo razkroj začel počasneje, ne pa, ko bo še ležala na mrtvaškem odru v dnevni
sobi, in odšel. Zgodaj zvečer je potem res vzdihnila samo še enkrat in je bilo konec. Takrat sva že
deset ur lupila repo in izmenično poslušala, ali bo še prišel naslednji vdih.
Andrij je stal v polmraku na lestvi in čistil nadstrešek, saj jutri zvečer, ko bodo začeli bedeti pri mrliču,
ne sme biti nereda, drugače bo o tem govorila vsa vas. Čisto dvorišče, pospravljena hiša, umit mrlič.
Babico so slekli in asistent ji je vbrizgal injekcijo. Glavo so ji prevezali z ruto, da se ji ne bi odprla usta,

pokrili so vsa ogledala v stanovanju in zaprli okna. Bilo je tiho, v takšnih trenutkih mora življenje
izginiti iz hiše, saj duša še nekaj dni ostane ob telesu, če seveda tudi dementna duša ve, da mora
ostati. Pomislila sem, da je vse skupaj samo trapast pustni karneval, ki pa je vendar pokazal na našo
splošno okornost. Andrij, Andrij, kje so policija pa medicinski izvedenci, ki bi lahko uradno ugotovili,
da je konec, da je nismo ubili in da je ne bomo žive pokopali …? Moji prsti so se zakopali med njegova
rebra, ne stiskaj me tako močno, je zamomljal, padla bova na krompirjevo gredo, če ne boš pazila.
Injekcija za ohranjanje gor ali dol, babico so morali po bedenju hitro pokopati, ker so se v dnevni sobi,
polni opotekajočih se senc, sosedje prepirali, na kateri strani morajo stati sorodniki, na kateri vsi
ostali in ali morajo okoli umrle hoditi v smeri urinega kazalca. Niso je smeli pustiti same, nanjo so
pazili v šepetajočem zboru, včasih, ko je popolnoma zmanjkalo zraka in niso več zdržali, pa so šli na
dvorišče. Resnica je, da so odraščali z Leninom, zdaj pa so improvizirali v srednjem veku, ki se je zgrnil
čeznje. Kako bi ti vedel, Miša, če si bil vedno čekist. Ko so končno vsi odšli, sva malo da ne padla na
mrliča, medtem ko sva z lestenca nad mrliškim odrom odvijala žarnice, ker se v takšnem morju luči
ne da spati.
Doma je lahko mama do pogreba ostala v zamrzovalniku, čeprav takrat ni več imela pljuč, srca ali
ledvic. Vsak od nas je sedel zamaknjen v svojo bolečino, v ušesih pa nam je zvonilo od tišine. Ni bilo
kaj reči. Koliko časa se v tem primeru nosi črnina? Ni trajalo dolgo, ko sem morala odleteti nazaj v
Kijev, že zdavnaj sem porabila svoj letni dopust in mi ne bi dovolili še ostati, čez nekaj dni smo
pričakovali resnejšo humanitarno pomoč in nekdo je moral izumiti logistiko razvoza po državi in
odgnati klateže.
Ne morem se navaditi na to, da pridem domov kvečjemu na konec zgodb, enako krivo se počutim
od blizu in daleč. Zlasti ko se je mesec dni kasneje izkazalo, da je bilo tisti drugi smrti usojeno, da je
bila skoraj končnica za mamino, kot nekakšno nadomestilo, treba je bilo samo odigrati gostujočo
vlogo v življenju drugih. Na pragu in na vratih so spustili krsto, preden so jo odnesli naprej. Kakor
nesejo nevesto čez prag, tako tudi pokojno odrešijo spon doma. Stopamo v sprevodu, Andrij nosi
križ, jaz žlobudrajoče pojem, ulije se dež, zemlja zadiši. Vas opazuje, kako se možje potijo pod težo
drobcene, zagrenjene ženske, ki je bila tako daljnovidna, da je tovariše na hišnem oltarju pravočasno
zamenjala z Devico Marijo.