NAVTIČNI PRIROČNIK

NAVTIČNI 

PRIROČNIK 

NAVTICNI PRIROCNIK prelom 001-063 pop.indd 1 04/07/2019 13:38

Navtični priročnik 

Igor Orlov 

Uredil: Mitja Pucer 

Jezikovni pregled nove izdaje: Katja Škapin 

Oblikoval in tehnično uredil: Marko Prah 

Obdelava fotografij: Lucijan Velikonja 

Fotografija na naslovnici: Ernest Bevc 

© Didakta, 2019 

Založba Didakta, d. o. o. 

Za založbo: Rudi Zaman 

E-pošta: zalozba@didakta.si 

Spletna stran založbe: www.didakta.si 

Natisnjeno v EU. 

Naklada: 1500 

1. izdaja 

Leto izida: 2019 

Fotografije: 

Shutterstock: 10 , 12, 17 sp., 21 zg., 22 zg., 32, 34, 35 zg., 36 zg., 37 zg., 39 sp., 41 zg., 44 zg., 44 sp., 

45 zg., 45 sr., 46 sr., 46 sp., 47, 48, 50 zg., 51 sr., 53, 56, 61 sp., 63 zg., 64, 67 zg., 68 zg., 69, 75 zg., 

86 sp., 99 sp., 101 sp., 102, 109 sp.l, 110 sp., 112 sp., 113 zg., 113 sp., 115 sp., 131 zg., 134, 140, 144 zg., 

144 sp., 145, 155, 164, 179, 182 sp.l.; Robert Trobec: 8, 41 sp., 146, 160 sr., 167, 169 sp. l., 175 sp. l., 185 

sp. d.; Matej Šek: 42, 90, 169; TTY d.o.o.: 81, 127 zg. d.; Andrea Carloni: 8, 173; Igor Mali: 6; Miroslav 

Orlov: 14; Žiga Šparenblek: 116 zg.; 

Izseke slovenskih navtičnih kart in znake na navtičnih kartah v dodatku posredovalo 

Ministrstvo za promet RS, Urad za pomorstvo. 

Vse ostalo slikovno gradivo, risbe, sheme in tabele: Igor Orlov. 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

656.61(035) 

ORLOV, Igor 

Navtični priročnik : praktični vodnik za jadralce in vse, ki se 

podajo na morje / Igor Orlov ; [fotografije Shutterstock ... et al.]. - 

1. izd. - Radovljica : Didakta, 2019 

ISBN 978-961-261-514-7 

COBISS.SI-ID 300145152 


NAVTIČNI 

PRIROČNIK 

PRAKTIČNI VODNIK ZA JADRALCE 

IN VSE, KI SE PODAJO NA MORJE 

Igor Orlov 


VSEBINA 

Spremna beseda 7 

Predgovor 9 

OCEANOGRAFIJA 10 

Valovi 12 

Plimovanje 18 

Geofizikalne sile in morje 

Vplivi orografije, tlaka in vetra na plimovanje 

Morski tokovi 27 

METEOROLOGIJA 32 

Osnovni meteorološki pojmi in zakonitosti 34 

Oblaki 43 

Vrste obakov in njihova sporočila 

Nevihtni oblaki 

Megla 

Lokalni veter 53 

Vplivi reliefa na veter 

Zmorec 

Kopnik 

Svetlobni pojavi v atmosferi 60 

NAVIGACIJA 64 

Pomorska karta 66 

Geografske koordinate in merske enote 

Sistem pomorskih oznak IALA 74 

Magnetni kompas (variacija in deviacija) 79 

Kurz in hitrost 84 

Terestrična navigacija (določanje položaja) 88 

Navigacija ponoči 92 

Pravila o izogibanju trčenju na morju 97 


POMORSKE VEŠČINE 

102 

Vozli 104 

Pašnjak 

Vrzni vozel 

Ribiški in zastavni vozel 

Dvojni navadni vozel, vozel za bojo in sidrni vozel 

Pristajanje in privezovanje 109 

Manevriranje na omejenem prostoru 

Priplutje, izplutje in privezovanje 

Sidranje 125 

Sidra in sidrna oprema 

Kje in kako sidrati 

Sidranje s pomočjo dveh sider 

Vleka na morju 133 

VARNOST NA MORJU 

134 

Podhladitev 136 

Rešilni jopič in pripenjanje 141 

Reševanje človeka v morju 147 

Pnevmatski rešilni splav 152 

Kdaj in kako v pnevmatski rešilni splav 

V pnevmatskem rešilnem splavu 

Klic v sili 159 

GMDSS 

Signalna pirotehnika 

DODATEK 

Kartografski ključ 

Pomorske luči 

Luči plovil in znamenja 

Zvočni signali 

Oddajanje klica v sili s pomočjo VHF GMDSS-radijske postaje 

Zastave mednarodnega kodeksa in fonetična abeceda 

Beaufortova lestvica 

164 

Stvarno kazalo 

188 


6 


Spremna beseda 

Nekoč je bilo življenje z morjem veliko težje in nevarnejše. Veliki 

kapitani so s pogumnimi mornarji pluli na ladjah, ki so jim nudile 

le malo varnosti in špartanske pogoje za življenje. Nepredvidljivi 

vetrovi in močni tokovi so jih nosili v neznane in oddaljene kraje. 

V viharnem vremenu so se njihove ladje nevarno nagibale; leseni 

jambori, podprti z lanenimi priponami, so pogosto padali in se 

lomili. 

Razvoj znanosti in tehnologije je prinesel velike spremembe. Tako 

so danes tudi manjša plovila udobna in zmogljiva, kar sodobnim 

navtikom ponuja veliko možnosti za raziskovanje skrivnosti morja 

in plovbe. Seveda pod pogojem, da imajo za to potrebno znanje 

in izkušnje. 

V rokah držite knjigo, v kateri so združena zelo različna znanja, 

ki jih mora obvladati sleherni pomorščak. V njej boste našli 

dragocene razlage in odgovore na številna pomembna vprašanja 

o morju, vremenu, navigaciji, plovbi in varnosti. Nazorne fotografije 

in risbe vam bodo popestrile branje in olajšale razumevanje, 

preglednost priročnika pa omogočila, da tudi med plovbo hitro 

najdete potrebno informacijo ali navodilo. 

Prepričan sem, da bo bogata in poučna vsebina te knjige 

številnim navtikom odstrla nova obzorja ter jim omogočila 

varnejše doživetje morja in plovbe. 

Dušan Puh 


8 


Predgovor 

V tej knjigi delim z vami skrbno izbrana, najdragocenejša znanja 

in izkušnje, pridobljene v dolgih letih ljubezni in predanosti morju 

in plovbi. Ne glede na obseg, širino in različnost zajetih tem so vsa 

pravila in navodila v priročniku poglobljeno in podrobno razložena. 

Besedilo je hkrati prečiščeno in zgoščeno, saj je namenjeno zahtevnemu 

sodobnemu bralcu, ki ima malo prostega časa, a želi veliko 

izvedeti. Struktura priročnika je premišljena in pregledna; sestavljajo 

jo manjše neodvisne zaokrožene celote, ki bralcu omogočajo selektivno 

branje posameznih delov v poljubnem vrstnem redu. 

Plovemo nekje na meji med morjem in nebom, zato imata prav morje 

in vreme za plovbo največji pomen. O zakonitostih in dogajanjih 

v morju in atmosferi ter njuni prepletenosti teče beseda v prvem in 

drugem poglavju priročnika. Tretje poglavje, ki ima v knjigi osrednje 

mesto, je posvečeno navigaciji, saj je določanje položaja in vodenje 

plovila proti začrtanemu cilju ena najpomembnejših in najlepših nalog, 

ki se postavljajo pred pomorščaka. Četrto poglavje je posvečeno 

konkretnim pomorskim veščinam: vezanje vozlov, krmarjenju, 

pristajanju, sidranju in drugim spretnostim. V priročniku je posebna 

pozornost namenjena tudi varnosti na morju (peto poglavje) in ravnanju 

v zahtevnih, izrednih primerih, ki v praksi niso pogosti in so 

zato še nevarnejši. Nekatere zelo pomembne znake, oznake, signale, 

tabele in kratka navodila boste našli na koncu priročnika v »dodatku«, 

ki je označen z rdečo barvo, tako da jih lahko zelo hitro poiščete 

tudi med plovbo. 

Želim vam prijetno branje in veliko lepih in nepozabnih doživetij 

na morju. 

Avtor 


OCEANOGRAFIJA 

OCEANOGRAFIJA 

10 


VALOVI 

Valovi 

Plimovanje 

Morski tokovi 

11 


OCEANOGRAFIJA 

Valovi 

Varnost plovbe je odvisna predvsem od velikosti in lastnosti 

valov. V viharnem vremenu tako največjo nevarnost 

predstavljajo valovi in ne neposreden vpliv vetra, ki jih 

ustvarja. Valovi najpogosteje nastajajo kot posledica 

vetra, lahko pa jih sprožijo tudi potres, večja ladja ali 

gliser. Velikosti valov in njihove oblike ne krojijo le jakost, 

trajanje in dolžina steze vetra, ampak tudi globina, tokovi, 

razčlenjenost obale in drugo. 

12 


VALOVI 

Valovi in veter 

Valovi, nastali zaradi vetra, se delijo 

na dve vrsti, in sicer na valove, ki 

jih ustvarja trenutni veter, ter na 

»mrtve« valove. Slednji niso več 

pod vplivom vetra, ki jih je ustvaril, 

in zmorejo potovati na tisoče milj 

skozi modro »neskončnost« in tako 

precej daleč prenesti informacijo 

o vetru drugje. Morje, vzvalovano 

z »mrtvimi« valovi, ali t. i. »mrtvo 

morje« 1 z značilnimi dolgimi, 

nekoliko lenimi valovi običajno 

ni nevarno, vendar pri mornarjih 

pogosteje kot »živo morje« povzroči 

morsko bolezen. 

Velikost valov (njihova višina in 

dolžina) je ob določeni jakosti vetra 

pogojena s časom pihanja vetra 

in dolžino steze pihanja. Na kratki 

vodni stezi se večji valovi ne morejo 

razviti; tako ob zavetrni obali nikoli 

ne vidimo večjih valov, ki jih povzroča 

veter, ne glede na to, da je ob 

taki obali veter praviloma močnejši 

kot ob privetrni. 2 Z oddaljevanjem 

od zavetrne obale proti odprtem 

morju se valovi večajo, vse do mesta, 

kjer dolžina steze pihanja vetra nad 

morjem ni dovolj dolga, da omogoči 

polni razvoj valov, oz. do mesta, kjer 

valovi lahko dosežejo največjo višino 

in dolžino glede na moč vetra. Za 

razvoj valov je pomembno tudi trajanje 

pihanja vetra. Tako ob določeni 

moči vetra valovi dosežejo svojo največjo 

višino in dolžino šele po določenem 

času. Pričakovane najvišje 

vrednosti višine valov glede na moč 

vetra, dolžino steze in čas pihanja 

so navedene v tabeli. Tako za razvoj 

npr. 2,5 m visokih valov, kot kažejo 

podatki iz tabele, zadostuje že veter 

Valovi se v plitvi vodi gostijo oz. postajajo krajši 

in višji. Slovenija, vzhodno od Rtiča Korbat 

20 vozlov (vz) 3 , ki piha vsaj 8 ur 

vzdolž globoke morske površine 

(globlje od 60 m), dolge najmanj 

130 navtičnih milj (M) 4 . 

1 Mrtvo morje je na Jadranu izrazitejše samo v času 

močnega juga, ko se valovi z južnega Jadrana dlje časa 

valijo proti srednjemu in naprej severnemu Jadranu. 

2 Ob privetrni obali je veter zaradi kopnega, ki se dviguje 

nad gladino morja, običajno nekoliko oslabljen in se 

vrtinči. Na drugi strani se ob zavetrni obali veter, ki se 

spušča proti morju, pogosto krepi. 

3 1 vz = 1 M/h (glej koordinate in merske enote, stran 71) 

4 1 M = 1852 m 

Valovi v plitvem morju 

Na razvoj valov lahko močno vpliva 

tudi globina morja. Na peščeni obali 

ali obali, posuti z drobnimi kamenčki, 

ter na splošno ob obalah 

z daljšo plitvino lahko večkrat opazimo, 

kako valovi, ki se približajo 

obali, hitro naraščajo in se krajšajo 

ter se nazadnje – zaradi nesorazmerja 

med višino in dolžino – (z)lomijo. 

Kaj se pravzaprav zgodi? Valovi bliže 

obale zaradi vse plitkejšega morja vse 

bolj »čutijo« dno oz. trenje ob dno. 

Trenje (ali upor) ob podlago se z 

zmanjšanjem globine hitro stopnjuje, 

VETER (vz) 

10 

20 

35 

POTREBEN ČAS 

PIHANJA VETRA (h) 

8 

16 

26 

POTREBNA DOLŽINA STEZE 

PIHANJA VZDOLŽ MORSKE 

GLADINE (M) 

32 

130 

380 

NAJMANJŠA 

POTREBNA 

GLOBINA MORJA (m) 

15 

60 

170 

PRIČAKOVANA 

NAJVIŠJA 

VIŠINA VALOV (m) 

0.6 

2.5 

7.5 

M - Morska milja (1852m) 

13 


OCEANOGRAFIJA 

Jadralec na deski uživa na valovih v plitvi vodi. 

Črna Gora, Ada Bojana 

kar občutno upočasni napredovanje valov, ki prihajajo 

z morja. Valovi se zato v plitvi vodi ob obali gostijo in postajajo 

višji in krajši ter se pogosto lomijo. Goščenje valov 

ob obali je posebno izrazito in pogosto v območju pasatnih 

vetrov, kjer visoki in zelo dolgi oceanski valovi prerastejo 

v prave vodne velikane, ki ustvarjajo idealne razmere 

za mojstre v deskanju na valovih. Valovi se gostijo oz. 

opazno večajo, krajšajo in lomijo tudi v plitvi vodi daleč 

od obale, kar pomorščakom lahko pomaga, da pravočasno 

zasledijo plitvino in v morju določijo njen položaj. 

Kotna razlika med vetrom in valovi 

Valovi skoraj nikoli ne prihajajo iz iste smeri kot veter. 

Razlika v kotu med vetrom in valovi izhaja že iz razlike v 

smeri pihanja vetra po višini. 5 Na severni polobli je veter, 

ki piha tik ob vodi in ustvarja valove, pomaknjen v levo 

glede na veter, ki piha nekoliko višje, nad valovi, na višini, 

na kateri običajno merimo veter 6 (risba 1). Veter se 

na južni polobli spreminja ravno 

nasprotno, in veter, ki ustvarja valove, je obrnjen 

v desno glede na veter, ki piha nekoliko višje. 

Valovi in veter pogosto ne prihajajo iz iste smeri tudi 

zaradi spremembe vetra, ko so valovi že oblikovani. To 

je dobro vidno pri zmorcu, 7 saj se ta veter podnevi obrača 

na desno (velja za severno poloblo) in je čez dan kotna 

razlika glede na valove dobro vidna. Največje razlike v 

kotu med smerjo premikanja valov ter vetrom nastajajo 

ob prihodu močne fronte ali ciklona, v katerem veter hitro 

in občutno spremeni smer pihanja. V takih pogojih se na 

odprtem morju lahko ustvarijo zelo nevarni križni valovi. 

Valovi lahko spreminjajo smer glede na veter tudi 

zaradi bližine celine ali otoka. Na risbi 2 vidimo, kako 

valovi, ki se približajo otoku, izgubljajo hitrost in povzemajo 

njegovo obliko. Podobno se dogaja tudi, ko se 

valovi približajo čeri ali plitvini. Omenjenemu pojavu 

pravimo refrakcija valov (glej fotografijo desno zgoraj). 

Kot smo videli, ne gre verjeti valovom, kadar želimo 

ugotoviti smer pihanja vetra, vsaj ne večjim. Zaupamo 

lahko le najmanjšim, drobnim valovom (angl. ripples) 

na bregovih velikih, saj so večji pripotovali od daleč, 

najmanjši pa so odsev vetra, ki ga čutimo v laseh. 

5 Razlika v smeri pihanja vetra po višini je posledica uravnavanja sile gradienta tlaka, 

Coriolisove sile in sile trenja, ki se močno spreminja v najnižjih plasteh atmosfere (naglo 

slabi z višino). 

6 Običajno se v meteorologiji hitrost in smer vetra pri tleh ali nad morjem določa, 

oz. meri in preračunava ter tudi prognozira za višino 10 metrov nad tlemi. Na dobro 

opremljenih plovilih nam podatek o trenutni hitrosti vetra in njegovi smeri posreduje 

anemometer z vetrokazom, ki je najpogosteje postavljen na vrhu jambora – dokaj 

visoko nad morsko gladino. 

7 Zmorec (stran 56). 

Razmerje med višino in dolžino vala 

Pravimo, da je stanje morja odločilno za varnost plovbe, 

vendar je treba dodati, da višina valov ni vedno kritična 

(najpomembnejša). Val je lahko zelo visok, npr. 6 me- 

Risba 1 Risba 2 

14 


VALOVI 

trov, in dolg nekaj sto metrov, 

vendar ni nevaren. Toda zelo strm, 

kratek, a dvakrat nižji val, visok 

»samo« 3 metre, ki se lomi, je lahko 

usoden tudi za 10-metrsko plovilo. 

Ob stabilnem vetru, ki piha dlje časa, 

se ustvarjajo običajni, nekoliko daljši 

in manj nevarni valovi, ob nagli 

okrepitvi vetra, v sunkovitem vetru 

in vetru, ki piha z visoke strme obale 

(z občutljivo vertikalno komponento), 

pa valovi postajajo krajši 

in manj prijazni za plovbo. 

Refrakcija valov 

Slovenija, Rtič Petelin 

Fotografija je nastala v lepem sončnem 

dnevu med regato Fastnet leta 2001. 

Irska, Čer Fastnet 

V nevihti med regato Fastnet leta 

1979 se je pripetila ena največjih 

jadralskih tragedij: umrlo je 15 jadralcev, 

prevrnilo se je 77 jadrnic, 24 

so jih privlekli do obale, 5 pa se jih je 

potopilo. Vsi preživeli so si bili edini 

v enem: valovi so bili ubijalski. Zaradi 

dolgotrajnega močnega vetra 

je bilo morje že močno razburkano, 

ko je usodne noči čez regatno polje 

(Irsko morje) prešla nova izrazita 

hladna fronta in prinesla nov veter 

nevihtne moči. Močna okrepitev in 

sunkovita sprememba smeri vetra, 

ki valovom ni omogočila, da se 

vsaj za trenutek umirijo, sta morje 

spremenili v kotel. Novi veter je 

dvignil še nove valove in ti so skupaj 

s starimi ustvarili zelo visoke, strme 

in navzkrižne valove, ki so z lahkoto 

obračali tudi večje jadrnice. 

Na razmerje med višino in dolžino 

vala veliko bolj kot ustvarjalec valov 

– veter – vpliva morski tok. Občuten 

morski tok, usmerjen proti vetru, 

bistveno viša višino in krajša dolžino 

valov. Tako srečanje vetra in toka 

lahko zmerne razmere na morju 

spremeni v zelo nevarne. Ravno 

nasprotno se zgodi, ko sta veter in 

tok enako usmerjena; gladina je bolj 

ravna in plovba veliko varnejša. Kot 

smo omenili, na višino valov in tudi 

na njihovo razmerje med višino in 

dolžino lahko vpliva tudi globina. 

Valovi, ki prihajajo z območja globokega 

morja v območje plitkega 

morja, 8 se zaradi trenja ob dno krajšajo 

in višajo. Krajšanje in višanje 

valov je v plitvi vodi lahko izrazito, 

zato je vedno, kadar je morje močneje 

vzvalovano, treba biti posebno 

previden ob prehodu v območje plitvejšega 

morja oziroma se je treba 

vnaprej pripraviti na možnost občutnega 

poslabšanja razmer za plovbo. 

8 Dolgi oceanski valovi »čutijo« dno že v globini okrog 10 

metrov, medtem ko se krajši mediteranski valovi, četudi 

so ravno tako visoki, začnejo krajšati in višati v nekoliko 

plitvejši vodi. 

Valovi napovedujejo 

vreme 

Valovi na odprtem morju lahko potujejo 

stotine milj daleč in nas tako »obveščajo« 

o prihajajočem vetru. Dolgi 

valovi se vzdolž morske gladine premikajo 

hitreje od kratkih valov, kar 

pomeni, da se starejši, daljši valovi, 

ki niso več pod vplivom vetra, premikajo 

hitreje kot valovi, ki so krajši oz. 

so še pod vplivom vetra. Na odprtem 

morju zato valovi, nastali v depresiji, 

vedno potujejo pred bližajočo se depresijo 

ter tako opozarjajo nanjo. 

Mrtvi valovi nam tako lahko pomagajo, 

da razlikujemo nevihto 9 

15 


OCEANOGRAFIJA 

Valovi pokažejo vso svojo moč šele 

tedaj, ko jim nekaj prekriža pot in 

jih poskuša ustaviti. Na fotografiji 

vidimo betonski pomol na plaži v 

bližini Rtiča Petelin, ki so ga poškodovali 

valovi v močni tržaški burji. 

Isto burjo oz. valovanje bi z lahkoto 

preživela krhka žarnica, ki valovom 

ne povzroča upora. 

Podobno je značilno tudi za plovila: 

majhna in lahka v vzvalovanem 

morju plovejo po sami površini in se 

ne »upirajo volji« valov, tako da njihove 

prave moči niti ne čutijo, velika 

in težka plovila pa se ne morejo hitro 

odzivati na prihajajoče valove in so 

jim zato pogosto na poti ter lahko 

utrpijo posledice njihove silne moči. 

Slovenija, vzhodno od Rtiča Petelin 

manjših, lokalnih razsežnosti od 

depresije širših razsežnosti ali ciklona. 

10 Izostanek mrtvih valov ob 

ustvarjanju izrazitejšega oblačnega 

sistema na odprtem morju pomeni, 

da se napoveduje le lokalna nevihta, 

ki se bo predvidoma umirila v eni 

sami uri, mrtvi valovi pa naznanjajo 

bližajočo se depresijo, prinašajočo 

slabo vreme in močan veter, ki lahko 

trajata več dni. Velikost valov je pokazatelj 

moči prihajajočega vetra. 

9 Toplotne nevihte (stran 47). 

10 Frontalne nevihte (stran 49). 

Tekoče gore 

Valovi se med seboj precej razlikujejo 

po velikosti in obliki, celo v istem 

trenutku, na istem mestu in pod 

istimi pogoji. Na to bistveno vpliva 

dejstvo, da se valovi različnih valovnih 

dolžin premikajo z različno hitrostjo. 

Zato nekateri valovi neprestano 

dohitevajo in prehitevajo 

valove pred seboj, kar lahko privede 

do spajanja valov, njihove okrepitve 

ali zmanjšanja. Tako nastaja še več 

večjih in manjših valov, ki spet prehitevajo 

ali zaostajajo ... Na morju 

zato lahko opazimo valove zelo različnih 

velikosti; to je z vidika varnosti 

plovbe zelo pomembno, saj lahko 

naletimo na nepričakovano velik val. 

Oceanografi, ki valove spremljajo s 

pomočjo merskih boj, so ugotovili, 

da je že med 2000 valovi vsaj eden 

trikrat višji od povprečnih. Jasno, 

5001. je lahko še višji. 

20 metrov dolga jeklena jadrnica suvereno 

»reže« večmetrski val. Francija, Rokavski preliv, 

67 Challenge Yacht »Albatross« 

Na morju lahko opazimo tudi 

območja z (občutno) višjimi valovi. 

Bliže obali so višji valovi najpogosteje 

posledica manjše globine morskega 

bazena, razčlenjenosti obale 

in/ali morebitnih tokov. Kot smo že 

povedali, se valovi zaradi povečanega 

trenja ob dno v plitkejši vodi višajo 

in sorazmerno krajšajo. Podobno se 

dogaja tudi, ko se valovi z odprtega 

morja »zagozdijo« v ozkem in globokem 

zalivu ali prelivu. V prelivih se 

lahko močno okrepi tudi morebitni 

morski tok, ki usmerjen proti vetru 

in valovom lahko izdatno viša in 

krajša valove. Sočasno skupno 

delovanje povečanega trenja ob dno 

in toka proti valovom lahko že pri 

zmernih močeh vetra ustvari izredno 

nevarne kratke in visoke valove. 

Ustvarjanje območij s posebno 

visokimi valovi je na odprtem morju 

manj raziskano in težje predvidljivo. 

Razlog za ustvarjanje takih območij 

so (podobno kot pri ustvarjanju 

posameznih posebno visokih valov) 

lahko različne hitrosti valov različnih 

velikosti. Valovi, nastali v 

16 


VALOVI 

močnejšem vetru, so višji in občutno 

daljši od valov, nastalih v šibkejšem 

vetru. Tako se včasih zgodi, da valovi 

z območja z močnejšim vetrom dohitijo 

nižje in občutno krajše valove 

na območju z manj izrazitim vetrom. 

Hitrejši valovi se v stiku s počasnejšimi 

valovi na določenih mestih 

lahko tako »ujamejo«, da se med seboj 

krepijo in tako ustvarijo območje 

s posebno visokimi valovi (t. i. valno 

fronto). Najvišji valovi nastanejo, 

ko t. i. valne fronte, nastale v izrazito 

močnem vetru, trčijo ob močan površinski 

tok. V takih razmerah lahko 

nastanejo velikanski valovi, prave 

tekoče gore. Natančni inštrumenti 

na oceanografskih bojah in platformah 

so zabeležili posamezne valove, 

visoke tudi več kot 25 metrov! 

Slovenija, del Koprskega zaliva v bližini rtiča »Rex« 

vode, ki je predvsem posledica tokovanja. 

Kadar se voda na določenem 

mestu spušča v globino in se ustvari 

neopazna vdolbina, je gladina ravna 

»kot olje«, tudi če piha lahen vetrc. 

Nasprotno je na mestih, kjer se voda 

dviga iz globine in na površini 

ustvarja zelo majhen, neopazen 

»vodni hrib«, gladina nagubana. 

Voda, potisnjena iz globine, se na 

gladini spušča z »vodnega brega« 

in se guba kot med dežjem (risba 3). 

Risba 3 

Najmanjši valovi 

Tudi najmanjši valovi imajo 

svoje skrivnosti. Ob lahnem 

vetrcu pogosto na površini vode 

opažamo območja s popolnoma 

gladko gladino in območja, ki so 

drobno vzvalovana. Območja z 

nagubano in gladko površino vode 

pogosto niso povezana le z vetrom, 

temveč z navpičnim premikanjem 

Valovi in miti o njih so večna 

ljubezen in izziv vsakega 

pomorščaka. O valovih je lepo 

sanjati, a še lepše je na njih pluti 

in poslušati njihovo bučanje. 

17 


OCEANOGRAFIJA 

Plimovanje 

Morja in oceani neprestano »dihajo« – spreminjajo svojo 

globino ter običajno dvakrat na dan dosegajo najnižji in 

najvišji dnevni nivo. Ponekod lahko dnevna razlika med 

plimo in oseko dosega skoraj neverjetne vrednosti (do 16 

metrov). Da bi se lahko tako velika količina vode »prelila« 

v tako kratkem času, se morje pogosto spremeni v silovito 

reko, ki v ozkih prelivih in ožinah doseže hitrost tudi več kot 

10 vozlov, medtem pa izmenjuje smer, najpogosteje štirikrat 

na dan. 

Slovenija, leseni pomol Adria Ankaran 

18 


PLIMOVANJE 

Oseka in približno šest ur kasneje plima 

Slovenija, severni valobran mestnega pristanišča Izola 

Geofizikalne sile 

in morje 

Plimovanje je izjemno pomembna 

lastnost morij in oceanov. Dnevno 

periodično dviganje in spuščanje 

ogromnih vodnih mas zapoveduje 

številne dinamične procese ter 

močno vpliva na rastlinski in živalski 

svet v vodi in njeni bližini. Morske 

mene močno vplivajo tudi na življenje 

ljudi ob morju ter seveda na 

plovbo. 

Isaac Newton, eden največjih in 

najlucidnejših fizikov (utemeljitelj 

klasične fizike), je prvi razumel in 

pojasnil fenomen plimovanja, ki je 

posledica vpliva gravitacijske privlačnosti 

Lune in Sonca ter centrifugalne 

sile v sistemu »Zemlja-Luna«. 

Na plimovanje vplivajo tudi druga 

nebesna telesa, vendar je njihov vpliv 

relativno majhen in ga lahko 

zanemarimo. 

Vpliv Lune na veliki globoki neprekinjeni 

(namišljeni) ocean je shematsko 

predstavljen na risbi 4. 11 Na 

risbi lahko opazimo, da je vodna površina 

izbočena (dvignjena) najbližje 

in najdlje od Lune (vzdolž rdeče črtkane 

črte je območje najnižje vode). 

Zeleni puščici predstavljata vpliv 

gravitacijske (privlačne) sile Lune. 

V točki, najbližji Luni, privlačna sila 

dviga gladino morja (daljša zelena 

puščica), medtem ko na drugi strani 

Risba 4 

19 


OCEANOGRAFIJA 

točki, ki je od Lune najbolj oddaljena. V slednji točki sta 

privlačna (gravitacijska) in centrifugalna sila nasprotno 

usmerjeni. Gravitacijska sila je šibkejša od centrifugalne 

in zato tudi v tem delu oceana, ki je od Lune najbolj oddaljen, 

opažamo plimo. Na »nasprotni« strani Zemlje, ki 

je obrnjena proti Luni, gravitacijska in centrifugalna sila 

delujeta v isti smeri in tako ustvarjata izrazitejšo plimo. 

Sonce je zelo daleč od Zemlje. Ne glede na to zaradi 

svoje ogromne mase na Zemljo deluje z gravitacijsko silo, 

ki pomembno vpliva na višino plimnega vala. Privlačna 

sila Sonca na Zemljo oz. ocean, ki Zemljo pokriva, je 

spremenljiva in v povprečju 2,2-krat šibkejša od gravitacijske 

sile Lune. Spreminjanje privlačne sile Sonca je povezano 

z nenehnim spreminjanjem oddaljenosti Zemlje 

Slovenija, Tržaški zaliv 

V času mlaja opažamo izrazito plimovanje. 

Zemlje, v točki, najbolj oddaljeni od Lune, privlačna sila 

gladino niža. Tam je gravitacijska sila nekoliko šibkejša 

(krajša zelena puščica), saj se z razdaljo manjša. Preprosto 

bi lahko sklepali, da bi moral biti najvišji nivo morja 

bliže Luni, najnižja voda pa na nasprotni strani. Kot 

prikazuje shema, to ni tako, saj na vodno maso deluje 

še ena sila, zelo pomembna za nastanek plime in oseke. 

Vedeti namreč moramo, da se Zemlja in Luna kot ločen 

sistem vrtita okoli svojega težišča (točka A 12 ). Vrtenje 

tega sistema povzroča močno centrifugalno silo, ki narašča 

z oddaljevanjem od vrtišča in deluje od centra proti 

zunanjosti. Na dani risbi vidimo, kako centrifugalna sila 

dviga gladino morja v točki, najbližji Luni, in še bolj v 

MLAJ 

Zemlja 

Risba 5 

V času polne lune opažamo izrazito plimovanje. 

POLNA LUNA 

Sonce 

Zemlja 

Sonce 

Risba 7 

Slovenija, v bližini Rtiča Korbat 

od Sonca ter s spremenljivim relativnim položajem 

Zemlje glede na Sonce in Luno. Najpomembnejša sta 

dva skrajna položaja: ko Sonce vpliv Lune najbolj krepi 

(risbi 5 in 7) in ko je vpliv Sonca najmanjši (risbi 6 in 8). 

Ko Luna, Zemlja in Sonce ležijo na zveznici – mlaj ali 

polna luna (risbi 5 in 7), je skupna privlačna sila Lune in 

Sonca največja ter opažamo največje amplitude plimovanja 

oz. t. i. žive morske mene. To pomeni, da sta plima in 

20 


PLIMOVANJE 

oseka najizrazitejši, razlika med njima pa največja. 

Druga skrajnost je v času kvadrature (risbi 6 in 8), 

ob prvem ali zadnjem krajcu, ko sta privlačni sili 

Lune in Sonca pod pravim kotom. Takrat je skupna 

privlačna sila Lune in Sonca najmanjša, kar posledično 

ustvarja najmanjše amplitude plimovanja oz. t. i. mrtve 

morske mene. Med dvema polnima lunama (ko gledamo 

s katere koli točke na Zemlji) preteče približno 

29,5 dneva ali ravno toliko, kolikor je potrebno, da 

Luna obkroži Zemljo. Na risbi 9 je prikazana Luna 

v različnih fazah, kot jo vidimo z Zemlje. Opazimo 

lahko, da se obdobji živih oz. mrtvih morskih men 

periodično menjavata na 7,4 dneva ter da se živi/mrtvi 

morski meni ponavljata na 14,8 dneva. 

V času prvega krajca opažamo slabo izraženo plimovanje. 

PRVI KRAJEC 

Zemlja 

Sonce 

Risba 6 

V času zadnjega krajca opažamo slabo izraženo plimovanje. 

Tako bomo v vsaki točki na Zemlji, obdani z neprekinjenim 

oceanom, zasledili dve plimi in dve oseki v enem 

luninem dnevu. Če plimni val doseže svoj vrhunec ob 

osmih zjutraj, to pomeni, da lahko najnižjo vodo (minimum 

oseke) pričakujemo približno 6 ur in 12,5 minute 

pozneje, to je ob 14 uri in 12,5 minute. Enostavno lahko 

izračunamo, da bo jutranja plima naslednjega dne nastopila 

ob 8.50, dan pozneje ob 9.40 itd. 13 

Videli smo, da se v enem luninem dnevu (nekaj več 

kot 24 ur) pojavita dve plimi in dve oseki zaradi vrtenja 

Zemlje okoli lastne osi. Prav tako smo spoznali, da so 

plime in oseke najizrazitejše v času živih morskih men 

(ki se pojavljajo na približno vsakih 15 dni) ter da se 

Zemlja 

ZADNJI KRAJEC 

Sonce 

7.4 dni 

7.4 dni 

MLAJ 

(izrazito plimovanje, risba 5) 

PRVI KRAJEC 

(slabo izraženo plimovanje, risba 6) 

Risba 8 

Zemlja se zavrti okrog svoje osi enkrat v 24 urah glede 

na Sonce ter enkrat v 24 urah in 50 minutah glede na 

Luno, tako da je vsak poldnevnik v enem luninem dnevu 

(24 ur in 50 minut) dvakrat »na položaju«, kjer opažamo 

plimo (ko je dani poldnevnik najbližje in najdlje od 

Lune), in dvakrat tam, kjer opažamo oseko (ko opazovani 

poldnevnik pride v položaj točno med položaja najbližje 

in najdlje od Lune /črtkasta rdeča linija na risbi 4). 

Risba 9 

7.4 dni 

7.4 dni 

POLNA LUNA 

(izrazito plimovanje, risba 7) 

ZADNJI KRAJEC 

(slabo izraženo plimovanje, risba 8) 

MLAJ 

(začetek novega ciklusa) 

risba 9 

21 


OCEANOGRAFIJA 

amplitude plimovanja postopoma zmanjšujejo in 

dosegajo svoje najnižje vrednosti ob prvem ali zadnjem 

krajcu, kar ze zgodi zaradi spreminjanja relativnega 

položaja Lune in Sonca glede na Zemljo. Omenimo 

še, da Sonce in Luna nista vedno na enaki oddaljenosti 

od Zemlje, kar dodatno (ne odločujoče, vendar 

opazno) vpliva na amplitude plimnega vala. Višina 

plimnega vala se torej nenehno, a zelo počasi spreminja 

tudi zaradi spreminjanja oddaljenosti Sonca in 

Lune od Zemlje (gre za spremembo, ki jo opažamo 

v daljših časovnih obdobjih). 

11 Zaradi boljše preglednosti shema ni v pravem razmerju. 

12 Ker ima Zemlja kar 80-krat večjo maso kot Luna, je njuno težišče okoli 1700 kilometrov 

pod zemeljsko površino. 

13 Na plimovanje ne vplivajo samo kozmične sile, zato periode in višine plimnih valov 

v resnici odstopajo od idealizirane slike, ki velja za neprekinjeni ocean (razlaga 

v nadaljevanju). 

Vpliv sekundarnih 

sil na plimovanje 

Če bi Zemljo prekrival velik globok neprekinjen ocean, 

bi se plimna vala gibala vzdolž vodne »neskončnosti« 

brez večjih motenj v periodi in višini. V resnici se predvsem 

zaradi obstoja kopnega ter tudi vrtenja Zemlje in 

spremenljivih meteoroloških razmer plimni valovi, nastali 

pod vplivom kozmičnih sil, močno preoblikujejo. 

Plimni valovi imajo tako zelo kompleksne oblike in se 

vzdolž svetovnih morij in oceanov gibajo z različno 

hitrostjo ter ustvarjajo zelo različne višine, ki variirajo 

od neznatnih do desetkrat večjih od »normalnih«. 

Slovenija, Rtič Petelin 

južna Anglija, pristanišče Mevagissey 

Plimovanje morja ustvarjajo geofizikalne sile Lune, 

Sonca in sistema Zemlja-Luna. Relativni položaj omenjenih 

nebesnih teles narekuje ritem in jakost plimovanja. 

Poleg geofizikalnih/astronomskih sil imajo na plimovanje 

močan vpliv tudi dodatne, t. i. sekundarne sile. 

Te nastanejo zaradi gibanja plimnih valov vzdolž morskih 

bazenov različnih velikosti, oblik in globin, povezanih 

s širšimi in ožjimi morskimi prehodi, ter vpliva vrtenja 

Zemlje, spremenljivega zračnega tlaka in vetra. 

V namišljenem neprekinjenem in dovolj globokem 

oceanu bi se dva plimna vala gibala translatorno, s približno 

enako periodo (12 ur) in amplitudo (1 meter). 

V resnici so seveda plimni valovi dosti bolj nepravilni 

in dosti kompleksnejši ter se zelo razlikujejo od take idealizirane 

slike. Na nekaterih območjih tako plimni valovi 

dosežejo le nekaj centimetrov, drugje pa lahko krepko 

presegajo deset metrov. Izrazite (posebno velike) amplitude 

plimovanja opažamo na mestih, kjer se plimni 

valovi, ki pridejo z odprtega oceana, naglo in pod ugodnimi 

pogoji upočasnijo. To se dogaja na mestih, kjer 

se zelo poveča trenje ali upor plimnem valu: ob prihodu 

22 


PLIMOVANJE 

Coriolisova sila je dobila ime 

po francoskem fiziku, inženirju in 

matematiku Gaspardu Gustavu de 

Coriolisu (1792–1843). Ta sila vpliva 

na vsa premikajoča se telesa v rotirajočem 

se sistemu in je pravokotna 

na smer njegovega gibanja. To velja 

za vsa telesa tudi na rotirajoči se 

Zemlji, vendar je njen vpliv dobro 

viden samo med gibanjem fluidov 

večjih razsežnosti (vsaj več milj). 

Jakost Coriolisove sile je odvisna 

od oddaljenosti od ekvatorja. Na 

ekvatorju je enaka ničli in se z oddaljevanjem 

od njega veča tako, da 

na polih doseže največjo vrednost. 

Ko je vodni ali zračni tok usmerjen 

tako, da se oddaljuje od osi vrtenja, 

začne delovati Coriolisova sila proti 

smeri vrtenja, in nasprotno, če se ji 

približuje, deluje v smeri vrtenja Zemlje. 

Coriolisova sila tako na severni 

polobli deluje v desno (ko gledamo 

v smeri premikajočega se fluida), na 

južni polobli pa v levo, vedno pravokotno 

na smer gibanja. 

vala v plitvejšo vodo, zoženje in/ali 

manjši zaprti bazen. Eno takih mest, 

ki je pomorščakom posebno poznano, 

je Rokavski preliv, kjer se obsežni 

plimni val z odprtega Atlantika 

»zagozdi« in bistveno zviša. Plimni 

val v Rokavskem prelivu je višji ob 

francoski obali, in sicer zaradi Coriolisove 

sile, ki je posledica vrtenja 

Zemlje okrog svoje osi. Največje 

amplitude plimovanja se pojavljajo 

na skrajnem jugu Rokavskega preliva, 

v slikovitem pristanišču St. Malo, kjer 

plimni val doseže celih 12 metrov. 

Najizrazitejša plima na Zemlji se pojavlja 

tudi na Atlantiku, vendar na 

njegovem zahodnem delu, ob kanadski 

obali – natančneje na koncu 290 

km dolgega zaliva Fundy, kje plimni 

val lahko doseže celo 16 metrov! Razlogi 

za tako izrazito plimo in oseko v 

zalivu Fundy tičijo v izjemno ugodnem 

položaju, obliki in dimenziji 

zaliva ter globini in spremembi globine 

pred njim in v njem. Vse 

to omogoča optimalno okrepitev oziroma 

najboljši izkoristek impulza, ki 

pride v obliki relativno nizkega, vendar 

orjaškega plimnega vala 

z odprtega Atlantika. 

Poleg mest z zelo visokimi amplitudami 

so tudi mesta s posebno 

majhnim, pogosto neznatnim plimovanjem. 

Taka območja, ki obstajajo v 

mnogih morjih in oceanih, najpogosteje 

ustvari krožno napredovanje 

plimnih valov, »ujetih« v morskih 

bazenih. Plimni valovi se v veliki 

meri gibajo oscilatorno (nihajoče) ali 

krožno in se vrtijo okrog »vozelnih 

točk« (t. i. amfidormij), v katerih ni 

niti plime niti oseke (podobno kot 

tekočina v sredini nihajočega kozarca). 

Omenjena rotacija zaradi 

delovanja Coriolisove sile na severni 

polobli poteka v smeri, ki je nasprotna 

smeri vrtenja urnih kazalcev, 

medtem ko na južni polobli, kot posledica 

nasprotno usmerjene Coriolisove 

sile, poteka ravno nasprotno, 

torej v smeri vrtenja urnih kazalcev. 

Francija, St. Malo 

Plimni val, zaliv Fundy 

Plimovanje v 

Jadranskem morju 

Plimovanje v manjših zaprtih morjih 

je le neznatno povezano z neposrednim 

delovanjem kozmičnih sil 

(povzročiteljev). Moč, ki sproži plimovanje 

v takih morjih, prihaja od 

impulzov, ki jih ti prejemajo iz sosednih 

oceanov ali velikih morij (kot 

je, denimo, v Jadranskem morju). V 

zaprtih morjih ni mogoče dovolj hitro 

odtekanje in pritekanje vode med 

plimovanjem, tako da nivo vode tam 

pretežno niha in voda ne odteka. 

V teh morjih zaradi plime na enem 

koncu v trenutku, ko je čas plime 

za odprti ocean, pride na drugem 

koncu morja do oseke. Pri takem 

23 


OCEANOGRAFIJA 

V zimskem času na severnem Jadranu izrazita oseka in megla nista presenečenje. 

Slovenija, jugovzhodni del mestnega pristanišča Izola 

nihanju obstajajo tudi mesta, kjer 

plime in oseke sploh ni; pojavljajo 

se »vozli« nihanja/osciliranja. 

V Jadransko morje skozi Otrantska 

vrata prihaja periodični impulz 

plimnega vala približno vsakih 12 ur. 

Impulz iz Jonskega morja sproži plimni 

val v Jadranskem morju, ki se 

skozi Otrantska vrata giba translatorno 

na severozahod. Levi krak tega 

vala (bližje italijanski obali) postopno 

upade, desni pa nadaljuje svojo 

pot vzdolž vzhodne jadranske obale, 

gibajoč se s hitrostjo približno 13 

vozlov. Plimni val spremlja obliko 

obale in se v severnem delu Jadrana 

obrne proti zahodu in dalje proti 

jugu, pri čemer kroži okrog »vozelne« 

točke, ki leži nekje na črti 

med Ancono in Šibenikom. Rotacija 

poteka, kot je za severno poloblo 

značilno, v nasprotni smeri gibanja 

urnih kazalcev. Tako krožno gibanje 

plimnega vala okrog amfidormije je 

v Jadranu dominantno v času živih 

morskih men (mlaj ali polna luna), 

ko opažamo poldnevno plimovanje. 

Amplituda plimnega vala raste od 

vozelne točke v vseh smereh, vendar 

največ v smereh proti jugu in severu. 

V južni smeri plimni val v času živih 

morskih men doseže najvišjo višino 

nekje med polotokom Pelješac 

(Hrvaška) in italijansko obalo. 

V nasprotni smeri plimni val raste 

vse do Tržaškega zaliva, v katerem 

doseže svojo največjo vrednost v 

Jadranskem morju. Druga skrajnost 

je obdobje mrtvih morskih men, ko 

prevladuje enodnevno plimovanje oz. 

ko v enem luninem dnevu (24 ur in 

50 minut) opažamo le eno izrazitejšo 

plimo in oseko. Takrat se plimni val 

širi paralelno z osi Jadrana od seve- 

Hrvaška, otok Mana 

24 


PLIMOVANJE 

PRIMER TABLIC PROGNOZIRANEGA PLIMOVANJA 

*Vir: ARSO, Prognozirano plimovanje morja 2008, Jadransko morje - Koprski zaliv (www.arso.gov.si). 

V tablici prognoziranega plimovanja za Koprski zaliv (drugi in tretji teden oktobra 2008) vidimo, 

da je okrog 7. oktobra (PRVI KRAJEC) plimovanje slabo izraženo in da v tem obdobju prevladuje 

enodnevna plima. Proti 15. oktobru (POLNA LUNA) amplitude plimovanja rastejo in je vse bolj 

izrazito poldnevno plimovanje, ki na splošno prevladuje na Jadranu. 

Merilna letev za spremljanje 

gibanja morske površine, 

postavljena v bližini Debelega rtiča 

v Koprskem zalivu. Višine, podane 

ne merilni letvi, se nanašajo na 

srednji nivo morja (angl. Main 

Sea Level). Barva in vlažnost 

kamna, školjke, morske trave ter 

umazanija nam ob oseki nudijo 

dober vpogled v višine plimnih 

valov. 

Slovenija, kopališče Rdečega križa 

Slovenije, Debeli ritič 

rovzhoda proti jugozahodu; amplitude plimovanja 

so najnižje in precej enakomerno rastejo od juga 

proti severu Jadranskega morja. 

Amplitude plimovanja v Jadranskem morju so na 

splošno nižje od povprečnih amplitud plimnih valov 

svetovnih morij in najpogosteje nimajo bistvenega 

vpliva na plovbo. Povprečna amplituda plimnega vala le 

na skrajnem severu Jadrana presega vrednost pol metra 

(0,66 m v Tržaškem zalivu). Najvišje vrednosti amplitud 

v tem delu Jadrana pa so lahko precej visoke in 

včasih presegajo 1,5 m. 14 Tako visoki plimni valovi 

so relativno redki in se pojavljajo takrat, ko se doba živih 

morskih men ujema z izjemnimi vremenskimi 

razmerami. 

Vpliv vetra in atmosferskega 

tlaka na višino morske gladine 

Na višino morske gladine lahko vplivata veter in zelo 

visok ali nizek zračni tlak. V anticiklonalnem vremenu 

15 , ko je zračni tlak relativno visok, je nivo morja 

nekoliko nižji od običajnega, tako v času plime kot tudi 

oseke. Nasprotno je v ciklonalnem vremenu, ko je zaradi 

nižjega zračnega tlaka nivo morja nekoliko višji. 

Vpliv vetra na višino morske gladine je občutnejši in 

zato pomembnejši. Dolgotrajen močnejši veter potiska 

vodo proti privetrni obali in tako lahko tudi občutno 

zviša nivo vode, 16 posebno v manjših zaprtih morjih 

ali zalivih. Ob zavetrnih obalah se v močnem vetru 

nivo morja zniža. 17 

Poplave ob morju nastanejo ob sočasnem delovanju izrazite plime (mlaj ali polna luna) in močnega juga vzdolž Jadrana. 

Slovenija, marina Portorož 

25 


OCEANOGRAFIJA 

Posebno izrazite plime in oseke občasno 

opažamo tudi vzdolž jadranske 

obale. Zelo visoke plime se vzdolž 

Jadrana pojavljajo, ko se obdobje 

mlaja ali polne lune ujema s (močnim 

ciklonalnim) jugom 18 . Takrat se zaradi 

nizkega zračnega tlaka in predvsem 

vetra, ki potiska vodo od 

Otrantskih vrat globlje v Jadran, že 

tako visoka plima še dodatno 

»dvigne«, kar je dobro vidno v mnogih 

večjih in manjših pristaniščih 

vzdolž Jadrana. Pri taki posebno visoki 

plimi lahko pride do poplavljanja 

obale, še posebej v starodavnih pristaniščih. 

»Slane poplave« opažamo tudi 

na slovenski obali, predvsem v Izoli in 

Piranu, kjer visoka plima zlahka 

poplavi ves Tartinijev trg. Visoka 

plima na Jadranu najbolj ogroža Benetke, 

ki na leto doživijo do 30 manjših 

ali večjih »poplav«. Največja plima 

v Benetkah je bila zabeležena v noči 

med 4. in 5. novembrom 1966, ko je 

bila na Trgu svetega Marka voda 

visoka meter in pol! Na Jadranu so 

Visoke plime posebno ogrožajo Benetke. 

Italija, Benetke 

Ko hkrati nastopita čas živih morskih men in močna burja, opažamo izrazite oseke. 

Slovenija, Rt Ronek 

občasno posebno izrazite tudi oseke. 

Pogostejše so pozimi v jasnem in hladnem 

vremenu, ko je atmosferski tlak 

povišan in piha močna burja 19 , ki se s 

priobalnih hribov spušča proti morju 

in potiska vodo od obale proti odprtemu 

Jadranu. 

Napovedovanje 

plimovanja 

Plimovanje se danes lahko napove 

zelo natančno. Če pri napovedovanju 

upoštevamo tudi meteorološke dejavnike, 

napake napovedane višine nivoja 

morja merimo le v centimetrih. 

Zanesljiva in natančna napoved plimovanja 

je posebno pomembna za 

pristanišča, kjer so spremembe nivoja 

morja zelo velike in kjer je od takih 

napovedi odvisna varnost plovbe. Pri 

izračunu se poleg delovanja kozmičnih 

sil posredno upoštevajo tudi zelo 

pomembne sekundarne sile. Rekli 

smo posredno, saj se zaradi zapletenosti 

računa in mnogih neznank 

sekundarne sile računajo s pomočjo 

statističnih metod (najpogosteje 

s pomočjo harmonijske analize), 

ki na podlagi številnih izmerjenih 

vrednosti nivoja morja omogočajo 

izračun/napoved prihodnjega 

spreminjanja višine morske gladine. 

14 Razlika med minimalno in maksimalno višino morja 

na mareografski postaji Koper je v 48-letnem obdobju 

blizu 3 metre. 

15 Vreme v določenem območju, ko nad njim dominira 

anticiklon (glej stran 39). 

16 Močan viharni veter lahko nivo morja zviša tudi 

za meter in več! 

17 Ko se veter umiri in ko se potiskanje vode od obale ali 

proti obali ustavi, potisnjeno morje v manjših zaprtih 

morjih začne nihati (podobno kot val v kopalni kadi), 

oz. se vzpostavi t. i. lastno valovanje. Najizrazitejše 

lastno valovanje v Jadranskem morju ustvarja jugo, 

ki potiska morje ob severno jadransko obalo. Ko veter 

poneha, vrh vala (potisnjeno morje) potuje od severnega 

do južnega dela Jadrana. Ker je izhod iz Jadranskega 

morja v Otrantskih vratih ozek, vrh vala ne zapusti 

Jadrana, temveč se po 22 urah vrne ob slovensko 

obalo. 

18 Jugo ali široko (ital. scirocco) je topel in vlažen veter, ki 

v Jadranu piha od vzhoda-jugovzhoda (ESE) do juga-jugovzhoda 

(SSE). Običajno ga spremljajo oblačno vreme 

in padavine. Zaradi dolge steze pihanja lahko ustvarja 

visoke valove. Pogosteje in močnejše piha v južnem 

Jadranu. Poleti traja več dni, pozimi s krajšimi prekinitvami 

pa tudi več tednov. 

19 Burja (ital. bora, hrv. bura) je suh, mrzel in sunkovit 

veter v Jadranu. Piha z obale, tako da na njegovo smer 

močno vpliva relief kopnega in njegova smer variira vse 

od severa (N) pa do vzhoda (E). Najbolj znana območja 

z močno burjo so Tržaški zaliv, Kvarner, Senjska vrata, 

Klis in Vruje pri Makarski. 

26 


MORSKI TOKOVI 

Morski tokovi 

Voda se v morjih in oceanih, podobno kot zrak v atmosferi, 

nenehno premika. V oceanih se tako ustvarjajo cirkulacijski 

sistemi (podobni atmosferskim ciklonom in anticiklonom), 

fronte hladne in tople vode ter tokovi (oceanski »vetrovi«). 

Gostota vode je bistveno večja od gostote zraka, zato so 

premikanja v morjih in oceanih precej počasnejša od gibanja 

zraka v atmosferi. Najpočasnejša so premikanja hladne 

oceanske vode v velikih globinah, najhitrejša in za plovbo 

najpomembnejša pa so premikanja vode ob morski gladini. 

27 


OCEANOGRAFIJA 

Morske tokove ustvarjajo plimni valovi, spremenljive 

atmosferske razmere (veter in neenak atmosferski tlak) 

ter gravitacijska sila, ki skuša uravnovesiti gostoto oz. 

specifično težo vode v morjih. Gostoto morja določata 

njegovi temperatura in slanost, ki sta odvisni od številnih 

klimatskih okoliščin: izparevanja, padavin, ogrevanja 

in hlajenja ter taljenja in zmrzovanja ledu na morju. Poleg 

omenjenih primarnih sil vplivajo na morske tokove 

tudi t. i. sekundarne sile: sila trenja ob morsko dno in 

med sloji vode, Coriolisova ter centrifugalna sila. Omenjene 

sile ne zmorejo spodbuditi gibanja vode, ki miruje, 

a lahko bistveno spremenijo smer in tudi jakost toka, 

ki ga je sprožila ena ali več primarnih sil. 

Tokovanje zaradi neenake slanosti 

in temperature morja 

Glavne (globalne) morske tokove ustvarja gravitacijska 

sila, ki premika toplo, vendar zelo slano (torej precej gosto) 

vodo iz ekvatorialnega pasu proti severnemu in južnemu 

polu. Na svoji poti se voda, ki jo nosi tok z ekvatorja, v 

stiku s hladnejšo vodo in zrakom postopno ohlaja. Tako 

postaja še gostejša in tone v globino. Globoko v morju se 

zelo hladna in zelo gosta voda preusmerja nazaj proti ekvatorju, 

kjer se dviga proti površju, da bi nadomestila vodo, 

ki odteka proti poloma. Klimatska neizenačenost, oblika 

Risba 10 

in globina morskih bazenov, Coriolisova sila ter pasatni 

vetrovi spremenijo idealizirano sliko, tako da je ta v resnici 

nekoliko bolj zapletena. Ne glede na to je iz svetovnega 

atlasa tokovanja razvidno, da morski tokovi največjih razsežnosti 

– Zalivski, Brazilski, Korushio in Vzhodni 20 avstralski 

– sestavljajo del opisane globalne izmenjave toplote 

med ekvatorjem in poloma, spodbujene z gravitacijsko silo, 

ki z mešanjem nenehno uravnava gostoto neenakomerno 

slane in neenakomerno segrete vode svetovnih oceanov. 

Gravitacijska sila skuša uravnavati gostoto morja tudi 

na mnogih drugih manjših območjih in tako ustvarja številne 

morske tokove manjših razsežnosti. Zanimiv in dobro 

znan je primer toka, ki se ustvarja v Gibraltarski ožini 


28 


MORSKI TOKOVI 

PLIMNI TOK V KANALU 

PLIMNI VAL 

PLIMA 

SREDNJI NIVO MORJA 

OSEKA 

Slovenija/Italija, Tržaški zaliv 

oz. ob Gibraltarskem pragu, ki razmejuje Atlantski ocean 

in Sredozemsko morje. V Sredozemskem morju zaradi 

izrazitega izparevanja morje na površini postaja zelo slano 

oz. gosto in »težko« ter tone v globino. Tonjenje in kopičenje 

goste vode v globini je najizrazitejše pozimi, ko se 

gostota površinske vode dodatno poveča zaradi hlajenja 

morja. Ko se v najglobljih slojih nabere dovolj goste vode, 

da doseže in preseže nivo praga (risba 10), voda iz Sredozemskega 

morja začne čez prag odtekati v Atlantski 

ocean. Odtekanje vode v globini sproža nasprotno usmerjen 

kompenzacijski tok na površini, ki se kaže kot morski 

tok iz Atlantika proti Sredozemskemu morju. 

20 V nasprotju z vetrovi morske tokove poimenujemo po smeri, kamor tečejo (npr. vzhodni 

morski tok je usmerjen od zahoda proti vzhodu). 

Plimovanje in tokovanje 

Največji vodni val na Zemlji, plimni val, sproža precejšnja 

horizontalna gibanja v svetovnih morjih. Posebno 

močna periodična plimna tokovanja opažamo na mestih 

z izrazito plimo, ki se ustvarja v kanalih in zalivih z ugodno 

lego in dimenzijami. 21 Plimni valovi v kanalih in za- 

Risba 11 

1 2 3 4 5 6 7 8 9 

1 

2 

3 

4 

5 

6 

7 

8 

9 

NI TOKA 

NI TOKA 

NI TOKA 

1 Oseka. Nivo morja je v svoji najnižji točki. 

Tok se je ustavil. 

2 Nivo morja postopoma raste. Tok se krepi. 

3 Nivo morja je dosegel srednji nivo med 

plimo in oseko in najhitreje narašča. Tok 

je najintenzivnejši. 

4 Nivo morja še naprej raste, vendar 

počasneje. Tok izgublja na moči. 

5 Plima. Nivo morja je dosegel svojo 

najvišjo točko. Tok se je ustavil. 

6 Nivo morja se postopoma niža. Tok 

(tokrat nasprotno usmerjen) se krepi. 

7 Nivo morja je dosegel srednji nivo med 

plimo in oseko in najhitreje upada. Tok 

je najintezivnejši. 

8 Nivo morja še naprej pada, vendar 

počasneje. Tok izgublja na moči. 

9 (isto kot pod točko 1) 

livih se pretežno premikajo/napredujejo translatorno, 

tako da plimni tok periodično spreminja smer (risba 11). 

Na odprtem morju imajo plimni valovi manjše amplitude 

in se v glavnem razprostirajo krožno. Plimni tokovi so 

zato na odprtem morju običajno šibkejši, smer pa spreminjajo 

krožno, tako da v enem ciklu plime in oseke 

izmenjajo vse možne smeri (risba 12). 

Tok zaradi vetra 

Med najpomembnejše ustvarjalce/generatorje morskega 

toka uvrščamo poleg gravitacijske sile in plimovanja tudi 

veter. Med vetrovi je največji ustvarjalec morskega toka 

Slovenija, Tržaški zaliv 

Risba 12 

29 


OCEANOGRAFIJA 

stalni pasatni veter, ki piha na nepreglednih 

prostranstvih ekvatorialnega 

morja. Njegovemu vplivu se podrejajo 

vsi globalni gravitacijski tokovi, 

usmerjeni od ekvatorja proti poloma. 

22 Tudi lokalni izrazitejši vetrovi 

lahko ustvarijo občuten tok, 

npr. burja (Jadransko morje), meltem 

(Egejsko morje), mistral (Sredozemsko 

morje) itn. Intenzivnost 

toka, ki ga povzroča veter, je odvisna 

od njegove moči in trajanja ter od 

oblike morskega bazena in razčlenjenosti. 

Na intenzivnost toka, ki ga 

ustvarja veter, lahko vplivajo tudi 

razlike v temperaturi površinskih 

slojev morja. Občutno hladnejši ali 

toplejši površinski sloj vode se slabo 

meša z globljo vodo, kar občutno 

zmanjšuje trenje oz. omogoča površinskemu 

sloju, da se premika neodvisno 

od globlje vode. Manj trenja 

med sloji vode oz. »spolzek« površinski 

sloj omogoča vetru, da razvije 

močnejši tok, ki lahko traja tudi več 

dni dlje kot veter, ki ga je ustvaril. 

Tok, ki ga ustvari veter, je, če to 

omogoča oblika obale, na začetku 

usmerjen tako kot veter. A samo na 

začetku, saj se pod vplivom Coriolisove 

sile postopoma obrača v desno 

na severni hemisferi in v levo na 

južni. V ekvatorialnem pasu je Coriolisova 

sila šibka in tokovi v bližini 

ekvatorja le neznatno odstopajo od 

smeri pihanja vetra. Ko pa se premikamo 

proti poloma, je Coriolisova 

sila vse močnejša in v zmernih 

širinah obračanje toka od vetra 

v 24 urah lahko doseže 80°. 

21 Najmočnejši plimni tok na Zemlji, ki preseže 20 vozlov, 

nastaja na Norveškem, v miljo in pol dolgi ter 150 m 

široki ožini med fjordoma Skjerstadfjoreden in Saltenfjoreden. 

22 V območju pasatnih vetrov imajo vsi globalni tokovi 

občutno vzhodno komponento. 

Risba 13 

1 Zaradi povečanega trenja ob dno in obalo tok slabi. 

2 Zaradi povečanega trenja v zelo plitvi vodi tok še dodatno slabi. 

3 Zaradi plitvine je tok nekoliko »stisnjen« in preusmerjen ter se krepi. 

4 Tok se v ožini močno krepi. 

5 Tok se za polotokom vrtinči in slabi. 

6 Tok na odprtem morju (šibkejši kot npr. v točkah 3 ali 4 in močnejši kot v točkah 1, 2 ter 5). 

7 Tok je zaradi izpostavljenega polotoka in zmanjšane globine »stisnjen« ter se občutno krepi 

in je močnejši od toka na odprtem morju. 

8 Tok v manjših zalivih slabi, se vrtinči in lahko popolnoma spremeni smer. 

9 Za otokom se tok vrtinči in slabi. 

10 V kanalu se tok krepi. 

11 Tok je preusmerjen oz. »stisnjen« in se krepi. 

12 Tudi manjši plimni val v ozkih vhodih v zaliv ali v ožinah med valobrani lahko ustvari močan 

tok. 

13 V kanalu v plitvem delu je tok »stisnjen« in se krepi. 

Tokovanje ob obali 

Morski tok ne glede na razloge nastanka 

v bližini (razčlenjene) obale 

pogosto občutno spreminja smer 

in hitrost. Kako oblika obale in dna 

vpliva na tok, je razvidno iz značilnih 

primerov, ki so podani na risbi 

13. V plovbi ob obali je v vodah z 

močnejšim tokovanjem potrebna 

posebna previdnost, zlasti v ožinah 

in ozkih kanalih, kjer se tok izrazito 

okrepi. Previdnost in znanje o tokovih 

nista odveč niti v morjih z manj 

izrazitim tokovanjem, kot je npr. 

Jadransko, kjer nas na določenih 

mestih lahko preseneti občuten 

(a nepričakovan) tok in nam 

postreže z navigacijsko uganko ali 

z neugodnimi, nenavadno visokimi 

valovi. 

V Rokavskem prelivu se na odprtem 

morju v času živih morskih men 

vzpostavi močan, a »obvladljiv«, 

periodičen plimni tok, ki doseže 

hitrosti več vozlov. V tem času se 

ob obalah Francije in Anglije vzdolž 

preliva na več območjih tok kar 

trikrat okrepi oz. lahko doseže in 

tudi krepko preseže 10 vozlov! Tako 

npr. tokovi v bližini otoka Alderni 

ali med otokoma Sark in Herm 

lahko dosežejo hitrost, ki preseže 

12 vozlov. 

30 


MORSKI TOKOVI 

ali ribiških oznak lahko pomaga, 

da občutnejši tok zasledimo tudi 

z golim očesom. 

23 Poglavje Kurz in hitrost (stran 84). 

Hrvaška, Kanal Sv. Ante pri Šibeniku 

Na določenih mestih občasno tudi na Jadranu lahko naletimo na zelo močne 

tokove. Tako se na primer v kanalu Sveti Ante med Šibenikom in otokom Zlarin v 

času močnega deževja, ko se občutno dvigne nivo reke Krke, lahko vzpostavi tok, 

ki doseže hitrost 7 vozlov in več. 

Osnovne podatke o tokovanju za 

določeno območje najdemo v priročnikih 

za plovbo, pomorskih kartah 

ali še najboljše v atlasih tokovanja. 

Omenjeni podatki so dobra 

osnova za splošno razumevanje tokovanja 

na določenem območju in 

so glavni kažipot za navigatorja in 

kapitana. Zelo pomembno je tudi 

znanje o lokalnih vplivih na tokovanje, 

saj omogoča zanesljivejše predvidevanje 

morskih tokov. A na 

morju, med plovbo je najpomembnejše 

opazovanje, in to ni vedno 

preprosto, ko gre za morske tokove. 

Premikanje površine morja ni lahko 

vidno in zahteva izkušnje, dobro 

oko in iznajdljivost. Ob slabi vidljivosti, 

v razburkanem morju ter na 

odprtem morju obstoj toka lahko 

ugotovimo in tudi določimo s pomočjo 

primerjanja podatkov, ki 

nam jih posredujeta kompas in GPS 

ter/ali merilec hitrosti in GPS. 23 

Bliže obali in v boljših razmerah 

nam pazljivo opazovanje zanosa 

plovila, na katerem plujemo, in 

plovil v okolici ter zasidranih boj 

Morski tokovi 

na Jadranu 

Stalni tok na Jadranu je del splošnega 

tokovanja v Sredozemskem 

morju in poteka ob albanski ter 

vzhodnojadranski obali proti severu. 

V severnem Jadranu zavije proti 

zahodu in se ob italijanski obali 

vrača nazaj proti Jonskemu in 

Sredozemskemu morju. Hitrost 

stalnega toka vzdolž Jadrana 

redko presega 1,5 vozla. 

Plimni periodični morski tokovi 

so na Jadranu zaradi majhnih amplitud 

plimovanja večinoma zanemarljivi. 

Ne glede na to, lahko še posebej 

v severnem Jadranu v zelo ozkih 

prehodih (med valobrani na vhodu 

v marino ali pristanišče in v ozkih 

ožinah, ki vodijo v lagune ali zalive) 

plimni valovi ustvarijo močan tok. 

V ožini med otokoma Ugljan in Pašman se vzpostavlja plimni periodični tok, ki ima hitrost 

več vozlov. Hrvaška, ožina med otokoma Ugljan in Pašman 

31 


OCEANOGRAFIJA 

METEOROLOGIJA 

32 


VALOVI 

Osnovni meteorološki 

pojmi in zakonitosti 

Oblaki 

Lokalni veter 

Svetlobni pojavi v atmosferi 

33 


METEOROLOGIJA 

Osnovni 

meteorološki 

pojmi 

in zakonitosti 

Že med načrtovanjem plovbe moramo veliko pozornosti 

posvetiti vremenu, saj so pogoji na morju odvisni predvsem 

od dogajanja v atmosferi. Za boljše razumevanje trenutnih 

vremenskih razmer in vremenskih napovedi ter možnega 

razvoja vremena je treba dobro poznati vsaj osnovne 

meteorološke pojme in zakonitosti. 

34 


OSNOVNI METEOROLOŠKI POJMI IN ZAKONITOSTI 

Sonce gonilna sila atmosferskih 

dogajanj 

Površje Zemlje je neenakomerno izpostavljeno sončnim 

žarkom, kar povzroči neenakomerno segrevanje površine 

Zemlje in zraka nad njo. 1 Stalno neenakomerno segrevanje 

površine Zemlje tako predstavlja neizčrpen vir 

energije in je gonilna sila vseh atmosferskih dogajanj. 

Dobro je vedeti, da se zelo raznolika površina Zemlje 

(voda, pesek, skala, trava, gozd, sneg, ...) zaradi razlik 

v toplotni kapaciteti 2 in albedu hkrati različno odziva 

na sončno sevanje. Tako se tudi na mestih, kjer ima 

sonce enako moč, nekatere površine na Zemlji lahko 

veliko hitreje in/ali močneje segrejejo kot druge. 

Na risbi 1 vidimo primer majhne lokalne cirkulacijske 

celice, ki se vzpostavi zaradi neenakomernega dnevnega 

segrevanja kopnega in morja (tipično podnevi v poletnem 

času). Podoben mehanizem je odgovoren za splošno planetarno 

cirkulacijo (kroženje), ki v nižjih plasteh atmosfere 

nosi hladen zrak s polov proti ekvatorju, v višjih plasteh 

pa toplejši zrak od ekvatorja proti poloma (risba 2). 

Rdeča puščica nad ekvatorjem simbolizira dviganje 

toplega (redkejšega in lažjega) zraka, modra nad polom 

pa spuščanje hladnega (gostejšega in težjega) zraka. 

Izmenjava toplote, ki je predstavljena v zelo poenostavljeni 

shemi na risbi 2, v naravi poteka skozi cel spekter 

različnih manjših cirkulacijskih celic (najpomembnejše 

so Hadlyeve celice in cikloni). 

1 Zrak se segreva z izmenjavo toplote s tlemi in ne direktno s sončnim sevanjem. 

2 Različne podlage imajo različne toplotne kapacitete in se zato segrevajo/hladijo 

z različno hitrostjo. Morje ima občutno večjo toplotno kapaciteto od kopnega, 

tako da se njegova temperatura v primerjavi s kopnim zelo počasi spreminja 

(govorimo o površinskih temperaturah morja in kopnega). To lahko opazimo 

poleti v vedrem vremenu, ko kopno podnevi doseže veliko višjo, ponoči pa nižjo 

temperaturo od morja. 

Rotacija Zemlje in krožno 

premikanje zraka 

Zaradi rotacije Zemlje oz. Coriolisove 3 sile izmenjava 

toplote v atmosferi ne poteka po enostavnem modelu, 

prikazanem na risbi 2. Coriolisova sila namreč preusmerja 

gibanje zraka, kar povzroči krožno in spiralno 

premikanje zraka tudi v horizontalni ravni. To je dobro 

vidno z vsake meteorološke karte, ki prikazuje porazdelitev 

tlaka in/ali tokovnice vetra. Tako zaradi vpliva vrtenja 

Zemlje oz. delovanja Coriolisove sile izmenjava toplote 

v atmosferi poteka na bolj kompleksen in 

dolgotrajen način. Največji del toplotne izmenjave poteka 

s pomočjo oceanskih morskih tokov ter v krožnih 

atmosferskih sistemih, ki jih imenujemo cikloni in 

anticikloni. 

3 Glej razlago Coriolisove sile (okvir stran 23). 

HLADNI ZRAK 

SEVERNI 

POL 

TOPLI ZRAK 

EKVATOR 

Risba 1: Lokalno kroženje zraka zaradi neenakomernega segrevanja kopna 

in morja. Nad toplim otokom se zrak segreva in dviga. Nadomešča ga 

hladnejši zrak, ki priteka z morja oz. višjih plasti v atmosferi. 

Risba 2: Poenostavljeno splošno planetarno kroženje zraka zaradi 

neenakomernega segrevanja polarnih in ekvatorialnih obomčij. 

35 


METEOROLOGIJA 

Voda v atmosferi 

Voda v atmosferi izvira s kopnega in 

iz oceanov, tako da je večji del vodne 

pare (in vode nasploh) v njenih nižjih 

in hkrati najtoplejših plasteh. Kljub 

temu do nasičenja zraka z vodno paro 

in kondenzacije ter ustvarjanja kapljic 

vode, ki tvorijo oblake, prihaja najpogosteje 

na večjih višinah. To se dogaja 

zaradi dviganja prizemnega relativno 

toplega in vlažnega zraka, ki se med 

dviganjem ohlaja in tako doseže nasičenost 

oz. stopnjo kondenzacije. 4 

Spuščanje zraka v atmosferi ima 

ravno nasprotni učinek, saj povzroči 

njegovo segrevanje ter izparevanje in 

izginjanje morebitne oblačnosti. Tako 

vedro vreme povezujemo s spuščanjem 

relativno hladnega in suhega 

zraka iz višjih plasti atmosfere. 

4 O nasičenju zraka, kondenzaciji ter ohlajanju zraka 

zaradi dviganja bo tekla beseda v poglavju o oblakih. 

Izobare in tokovnice 

vetra 

Tradicionalen 5 način predstavljanja 

(kartiranja) gibanja zraka v atmosferi 

z risanjem porazdelitve zračnega 

tlaka je še danes zelo uporaben, saj je 

relativno preprost in zelo »zgovoren«. 

V take meteorološke karte se glede na 

podatke o tlaku 6 vrisujejo črte – izobare 

–, ki povezujejo točke z enakim 

tlakom. Te karte so lahko tudi prognostične; 

takrat so izobare narisane 

glede na prognozirane vrednosti 

tlaka. Meteorološke karte porazdelitve 

zračnega tlaka pri tleh so tudi za 

pomorščake posebno zanimive zaradi 

neposredne odvisnosti hitrosti vetra 

od porazdelitve tlaka. Izrazitejša sprememba 

tlaka (večji gradient) vzdolž 

zemeljske površine oz. manjše razdalje 

med izobarami pomenijo močnejši 

veter, in nasprotno, manjša horizontalna 

sprememba tlaka oz. večje 

razdalje med izobarami pomenijo 

šibkejši veter (risba 3). 

Izobare nam hkrati omogočajo, da 

v vsaki točki na meteorološki karti 

določimo tudi smer vetra. Kot smo že 

omenili, zaradi vrtenja Zemlje okrog 

lastne osi deluje na vsa premikajoča 

se telesa na Zemlji t. i. Coriolisova 

sila. Vpliv te sile je dobro viden prav 

pri gibanju fluidov, saj občutno 

preusmerja njihove tokovnice. 7 Izjema 

je le območje ekvatorja, kjer je 

Coriolisova sila tako šibka, 8 da so tokovnice 

vetra le neznatno preusmerjene 

oz. usmerjene od višjega proti 

nižjemu tlaku (risba 4a). Z oddaljevanjem 

od ekvatorja Coriolisova sila 

hitro postaja dovolj močna, da veter 

preusmerja za skoraj 90°. 9 Veter 

v izventropskih območjih torej piha 

približno paralelno z izobarami (risba 

4b, modre puščice). Tako lahko na 

meteorološki karti, na kateri je prikazana 

porazdelitev tlaka, tudi sami 

približno določimo smer vetra glede 

na izobare. To velja za odprto morje, 

saj se bližje obali veter lahko spremeni 

zaradi lokalnih vplivov in reliefa 

(glej podpoglavje Lokalni veter, 

stran 53). 

5 V uporabi je več kot 100 let. 

6 Podatki o trenutnem tlaku so večinoma pridobljeni 

s številnih meritvenih točk ali pa izračunani s pomočjo 

modelov za napovedovanje vremena (na območjih, 

kjer je malo meritvenih postaj, kot so npr. oceani). 

7 Na severni polobli v desno in na južni v levo. 

8 Točno na ekvatorju je enaka ničli. 

9 Veter v zunajtropskih območjih torej piha približno 

paralelno z izobarami (risba 4b, modre puščice). 

Odstopanje tokovnic vetra od dotikalnic na izobare 

v zmernih širinah nad morjem znaša približno 15°. 

1000 mb 

MOČAN VETER 

1000 mb 

1000 mb 

ŠIBAK VETER 

1004 mb 

1008 mb 

1012 mb 

1016 mb 

1004 mb 

1008 mb 

1012 mb 

1016 mb 

1004 mb 

1008 mb 

1012 mb 

1016 mb 

Risba 3 Risba 4a Risba 4b 

36 



Zračne mase in fronte 

Večje količine zraka, ki pokrivajo 

znatno površino Zemlje in so homogene 

glede temperature in vlažnosti, 

imenujemo zračne mase. Homogenost 

zračnih mas je posledica dolgotrajnega 

stika zraka z enotno podlago. 

Dobre pogoje za ustvarjanje 

zračnih mas ponujajo oceani 10 , puščave, 

stepe ter polarna območja, 

prekrita s snegom in ledom. Zmerne 

širine zaradi raznolikosti podlage oz. 

zaradi razlik v toplotni kapaciteti in 

izparevanju različnih podlag ne ponujajo 

dobrih možnosti za ustvarjanje 

zračnih mas oz. večjih volumnov 

zraka enakih značilnosti. 

Debelina zračnih mas je zelo različna 

in se s časom spreminja. Lahko 

Cirostratusi in v daljavi altostratus 

HLADNI 

ZRAK 

Risba 5 

Risba 6 

FRONTA 

HLADNO 

PRIHOD TOPLE FRONTE 

TOPLO 

TOPLO 

TOPLI ZRAK 

ATMOSFERA 

MORJE 

PRIHOD HLADNE FRONTE 

NAGLA SPREMEMBA 

HLADNO 

NAGLA SPREMEMBA 

znaša več sto metrov in tudi več kilometrov, 

kar je predvsem odvisno od 

časa, ki ga zračne mase preživijo nad 

določeno podlago. Zračne mase se 

premikajo z atmosferskimi vetrovi 

in tako v stiku z novimi drugačnimi 

podlagami sčasoma spreminjajo 

svoje lastnosti. Obenem premikanje 

zračnih mas prinaša občutne vremenske 

spremembe in ima zelo 

pomemben vpliv na atmosferska 

dogajanja oz. vreme. 

Meje med hladnimi in toplimi 

zračnimi masami imenujemo (vremenske) 

fronte ali frontalne ploskve. 

Omenjene meje so v naravi relativno 

ozka območja širine več deset kilometrov 

z naglimi spremembami 

v temperaturi, vlažnosti zraka, vidljivosti 

ter v smeri in moči vetra. Ob 

frontalnih ravneh se gostejši zrak 

hladnejše mase potegne pod redkejši 

in lažji toplejši zrak, ki se hladnem 

zraku umika navzgor (risba 5). 

Fronte se na sinoptičnih meteoroloških 

kartah (v horizontalni ravni) 

predstavljajo s črtami, zarisanimi na 


37 

meji med toplim in hladnim zrakom, 

na mestu, kjer se fronta dotika podlage. 

Razlikujemo več vrst front: stacionarne, 

tople, hladne in okludirane. 

Stacionarna fronta je meja med 

dvema zračnima masama, ki se ne 

premikata ali se premikata zelo počasi. 

Med premikajočima se zračnima 

masama lahko opažamo tako 

hladne kot tudi tople fronte. Med 

napredovanjem hladne zračne mase 

oz. hladne fronte se topli zrak umika 

prihajajočemu hladnemu zraku 

(risba 6), in nasprotno, med napredovanjem 

(relativno) tople zračne 

mase oz. tople fronte se hladni zrak 

HLADNA 

FRONTA 

TOPLA 

FRONTA 

OKLUDIRANA 

FRONTA 

STACIONARNA 

FRONTA 

ENOBARVNO 

BARVNO 


METEOROLOGIJA 

10 km 

10 km 

5 km 

5 km 

Sc 

Sc 

TOPLA FRONTA 

TOPLA FRONTA 

Ci 

Ci 

Cs 

As Cs 

As 

Ns 

Ns 

Sc 

Sc 

St 

St 

0 M 

100 M 200 M 

0 M 

100 M 200 M 

Veter se postopoma obrača v smeri urinega kazalca. 

Veter se postopoma obrača v smeri urinega kazalca. 

V bližini fronte se veter krepi in nekoliko obrača v smeri, nasprotni 

obračanju V bližini fronte urinega se veter kazalca, krepi oz. in postaja nekoliko bolj obrača paralelen v smeri, s fronto. nasprotni 

obračanju urinega kazalca, oz. postaja bolj paralelen s fronto. 

Med prehodom tople fronte se veter dokaj hitro obrača 

v Med smeri prehodom urinega kazalca. tople fronte se veter dokaj hitro obrača 

V v smeri toplem urinega sektorju kazalca. (med toplo in hladno fronto) 

veter V toplem običajno sektorju ne spreminja (med toplo smeri. in hladno fronto) 

veter običajno ne spreminja smeri. 

Ob prehodu tako hladne kot tudi tople fronte zaradi 

naglega prihoda zraka z bistveno različnimi lastnostmi 

prihaja do občutnih vremenskih sprememb. Dviganje 

toplega in vlažnega zraka na frontalnih ploskvah povzroči 

nastanek oblačnih sistemov večjih razsežnosti. Kot 

lahko vidimo na risbah 9 in 10, se topli zrak dviguje nad 

hladnega ne samo v hladni, temveč tudi v topli fronti 

(rdeče puščice). Dviganje toplega zraka je intenzivnejše 

v hladnem, saj ima frontalna ploskev pri napredovanju 

hladnega zraka večji naklon. Oblačni sistemi, povezani s 

hladno fronto, so zato vertikalno zelo razviti ter pogosto 

povezani z močnimi padavinami in nevihtami. V topli 

fronti je dviganje toplega zraka manj intenzivno, saj poteka 

pod manjšim naklonom oz. z manjšo vertikalno 

hitrostjo. Tako se v topli fronti običajno ne ustvarjajo 

izrazito vertikalno razviti oblaki ter tudi ne močnejši 

nalivi in nevihte. Toda zaradi manjšega nagiba frontalne 

ploskve in nenehnega dotoka novega toplega zraka, de- 

Risba 9 

umika prihajajočemu toplemu zraku (risba 7). Okludirana 

fronta nastaja, ko hitrejša hladna fronta dohiti toplo 

11 . Na risbi 8 lahko vidimo, kako so na meteoroloških 

kartah označeni različni tipi front. Trikotniki in polkrogi 

na frontalnih črtah so obrnjeni v smeri premikanja 

fronte. 

HLADNA FRONTA 

L 

Smer premikanja ciklona 

oz. celega sistema nizkega 

pritiska skupaj s frontama. 

VETER 

TOPLI SEKTOR 

10 km 

5 km 

Cu 

Cb 

Sc 

0 M 

St 

50 M 

100 M 

V toplem sektorju veter ne spreminja smeri. 

V bližini fronte se veter krepi in nekoliko obrača v smeri, nasprotni 

obračanju urinega kazalca oz. postaja bolj paralelen s fronto. 

Med prehodom hladne fronte se veter v trenutku obrne 

v smeri premikanja urinega kazalca. Sprememba je pogosto 

povezana z močnim pišem vetra. 

Veter je močnejši kot v toplem sektorju in piha v sunkih. 

Risba 10 

38 

Risba 11 

ževni oblaki v topli fronti pokrivajo precejšnjo površino, 

tako da je pas s padavinami v njej običajno občutno širši 

kot pri hladni fronti. 12 Zaradi lažjega razumevanja razsežnosti 

in prepoznavanja oblačnih sistemov v naravi je 

pomembno opaziti, da vertikalna in horizontalna koordinatna 

os na risbah 9 in 10 nimata enakega merila (vertikalna 

os je razdeljena na 10 km, horizontalna pa na več 

kot 200 M 13 ). V naravi tako fronte ležijo pod zelo 

majhnim, zelo ostrim kotom glede na zemeljsko površino, 

kar je grafično težko predstaviti. 

Občutnejše premikanje front je povezano s ciklonom 

(atmosferski sistem, ki je opisan v nadaljevanju). Na risbi 

11 lahko opazujemo spremembe v vetru, ki se dogajajo 

ob prehodu tople in hladne fronte v tipičnem ciklonu 

zmernih širin. Kot lahko sklepamo po obliki izobar in 

modrih puščicah, se veter na severni polobli ob prehodu 



front obrača v smeri urnega kazalca. 

14 Neposredni prihodi toplih in 

hladnih front prinašajo izrazit zasuk 

vetra v desno, ki je posebno nagel v 

hladni fronti. Naglo spremembo vetra 

med prihodom hladne fronte 

najpogosteje spremljajo tudi močni 

sunki vetra, ki se nadaljujejo tudi za 

fronto, vendar imajo manjšo moč. 

Ob prehodu front se pogosto občutno 

spreminja tudi vidljivost. S 

približevanjem tople fronte se vidljivost 

slabša in je tudi po prehodu 

fronte in prestanku padavin precej 

slaba. Po prehodu hladne fronte in 

prestanku padavin pa se vidljivost 

večinoma naglo močno izboljša. 

Kot smo že omenili, s spajanjem 

hladne in tople fronte nastaja okluzijska 

fronta. Spajanje poteka v zreli 

dobi razvoja ciklona in je posledica 

hitrejšega premikanja hladne fronte 

v ciklonu. Razlikujemo dve vrsti 

okluzije: toplo in hladno (risba 12). 

V hladni okluziji je vreme bolj 

podobno vremenu v hladni fronti, 

v topli okluziji pa je bolj podobno 

vremenu v topli fronti. 

10 Nad tropskimi oceani se ustvarjajo zelo vlažne in tople 

zračne mase. 

11 Hladna fronta je hitrejša od tople, saj se toplejši in 

redkejši zrak lažje in hitreje umika klinu prihajajočega 

hladnega zraka kot klin gostega in hladnejšega zraka 

pred prihajajočim toplim zrakom. 

12 Ob prehodu tople fronte tako v določeni točki na Zemlji 

deževno obdobje traja dlje časa kot med prehodom 

hladne fronte, saj je deževni oblačni sistem večjih 

razsežnosti in se hkrati počasneje premika (topla fronta 

je počasnejša od hladne). 

13 1 M = 1852 m, glej razdelek Koordinate in merske enote 

na strani 71 

14 Pomembno je opaziti, da se fronti vrtita okrog središča 

ciklona, ki se tudi sam premika (velika modra puščica). 

L 

Risba 13: Prizemna sinoptična meteorološka karta; tlak je reduciran na morski nivo. 

A 

Atmosferski sistemi 

Atmosferski sistemi nizkega (cikloni) 

in visokega tlaka (anticikloni) 

so lepo vidni na meteoroloških 

kartah, ki kažejo porazdelitev tlaka. 

Prepoznamo jih po koncentričnih 

»zaprtih« izobarah. Pri sistemih 

visokega tlaka oz. anticiklonih 

koncentrične izobare proti središču 

kažejo vse večji tlak, pri sistemih 

nizkega tlaka oz. ciklonih pa koncentrične 

izobare proti središču kažejo 

vse nižji tlak. Središča anticiklonov 

(točka z najvišjim tlakom) so 

označena s črko H (angl. High, visok), 

središča ciklonov (točka z najnižjim 

tlakom) pa so označena s 

črko L (angl. Low, nizek). Gostota 

izobar in skrajni najvišji/najnižji tlak 

v središču atmosferskega sistema 

določata njegovo »globino« ali izrazitost 

ter tudi njegov vpliv na vreme. 

Atmosferski sistemi se premikajo 

s povprečno hitrostjo od 20 do 25 

vozlov ter imajo premer od 150 do 

2000 M (pri tem so cikloni večinoma 

nekoliko hitrejši in manjši 15 ). 

Za anticiklone je značilno spuščanje 

(razmeroma hladnega in suhega 

višinskega) zraka v centralnem delu 

sistema ter njegovo »raztekanje« ob 

zemeljski površini proti obrobju sistema. 

Zračni tok se ob zemeljski po- 

L 

VETER OB ZEMELJSKI POVRŠINI V ANTICIKLONU 

TOPLA OKLUZIJA 

TOPLI ZRAK 

HLADNI ZRAK 

HLADNEJŠI ZRAK 

HLADNA OKLUZIJA 

TOPLI ZRAK 

HLADNEJŠI ZRAK 

HLADNI ZRAK 

Risba 12 

Spremljanje sprememb v tlaku na ladijskem 

barometru nam lahko pomaga predvideti razvoj 

vremena. 

Nagle spremembe v tlaku zanesljivo prinašajo 

občutno okrepitev vetra in spremembo vremena. 

Dolgotrajnejše padanje tlaka, ki se stopnjuje, je 

povezano s prihodom depresije in tople fronte, 

dolgotrajna rast pa z lepim in vedrim vremenom. 

39 

Risba 14 

H 


METEOROLOGIJA 

TOPLEJŠI ZRAK 

C 

B 

Risba 15 

HLADEN ZRAK Z VIŠINE 

A 

A Šibki spremenljivi vetrovi. 

B Območje najmočnejšega vetra v anticiklonu. 

C Zmerni vetrovi. 

B 

TOPLEJŠI ZRAK 

C 

Atmosferski sistemi nizkega tlaka ali cikloni so povezani 

z dviganjem ali »vsesavanjem« zraka iz prizemnih 

plasti atmosfere. 17 Obsežno in intenzivno dviganje toplega 

in vlažnega zraka privede do formiranja oblačnega 

sistema večjih razsežnosti. Cikloni tako v nasprotju 

z anticikloni prinašajo oblačno vreme z obilnimi 

padavinami. 

V prizemnih plasteh ciklona zrak nenehno »doteka« 

proti središču, saj se v središčnem delu dviga navzgor. 

Pod vplivom Coriolisove sile se prizemno tokovanje preusmerja 

v desno in se vzpostavlja tokovanje v smeri, nasprotni 

premikanju urnega kazalca (risba 16). Na južni 

polobli se zrak v ciklonih »vrti« v nasprotni smeri, 

v smeri premikanja urnega kazalca. 

Za ciklone zmernih širin je značilno njihovo rojevanje 

in razvoj na meji med hladnim polarnim in toplim tropskim 

zrakom (t. i. polarni fronti). 18 Medsebojno mešanje 

in vplivanje zračnih mas bistveno različnih temperatur 

vršini zaradi vpliva Coriolisove sile preusmeri oz. »zavrti« 

v desno v smeri urnega kazalca 16 (risba 14). Zaradi 

spuščanja hladnega in suhega zraka iz višjih plasti atmosfere 

so anticikloni večinoma povezani z lepim, stabilnim 

in vedrim vremenom ter šibkimi do zmernimi 

vetrovi. Šibke in spremenljive vetrove opažamo predvsem 

v sredini anticiklona, najmočnejše vetrove pa na 

meji spuščajočega se toka, ki se ujema z območjem največje 

spremembe tlaka (risba 15). Anticikloni nastajajo 

samo v zunajtropskih širinah, saj njihov razvoj zaradi 

intenzivnega dviganja toplega zraka v tropskem pasu ni 

mogoč. 

Risba 16 

VETER OB ZEMELJSKI POVRŠINI V CIKLONU 

L 

MLAD CIKLON 

RAZVITI CIKLON 

L 

ZRELI CIKLON 

Ḷ 

L 

Risba 17: Tipičen razvoj ciklona zmernih širin. 

Pomembno je vedeti, da se cikloni med seboj lahko razlikujejo po globini (izrazitosti), lastnostih zračnih mas, velikosti, obliki, trajanju, hitrosti razvoja, 

hitrosti in smeri premikanja ter tako tudi glede produktov (vetra, oblačnosti, padavin, vidljivosti, temperature in vlažnosti). 

40 



V tropskih ciklonih v vodah Atlantskega 

oceana (hurikani) ali Pacifika (tajfuni) 

lahko veter doseže hitrosti čez 150 

vozlov ter na morju dvigne valove celo 

višje od 20 metrov. 

in vlažnosti povzroča dobro vidljiva 

in pestra dogajanja v atmosferi. Na 

risbi 17 vidimo tipičen razvoj ciklona 

v zmernih širinah, v katerem se »zavrtita« 

hladen in suh zrak 

s severa ter topel in vlažen zrak z 

juga. 19 Cikloni zmernih širin tako 

na severni kot tudi na južni polobli 

se nahajajo v zahodnih planetarnih 

višinskih tokovih 20 ter se v glavnem 

premikajo proti vzhodu, pri čemer 

lahko dosežejo tudi hitrost 50 vozlov. 

15 Zrel ciklon meri približno 800 M. 

16 Na južni polobli Coriolisova sila deluje v levo in tokovanje 

ob tleh v anticiklonu poteka v nasprotni smeri. 

17 Zrak iz prizemnih plasti atmosfere je bistveno toplejši 

in bogatejši z vodo kakor zrak z višine. 

18 Tako v ciklonih zmernih širin lahko vedno opazujemo 

hladno, toplo ter v zreli fazi ciklona tudi okludirano 

fronto. 

19 Na južni polobli se mešata hladen zrak z juga in topel 

s severa. 

20 Vremenske motnje tako v zmernih širinah v večini 

primerov prihajajo iz zahodnih smeri. 

Pogled na hurikan iz vesolja 

V nasprotju z anticikloni lahko cikloni nastajajo tudi v tropskih širinah. Tropski 

cikloni so posebno intenzivni in nevarni ter znani po izredno močnih vetrovih 

ter obilnih padavinah. Svojo moč tropski cikloni dolgujejo intenzivnemu 

izparevanju zelo tople morske vode (več kot 28 ° C) ter sproščanju veliko 

toplote med dviganjem zaradi kondenzacije. 

Številčni modeli za 

simulacijo dogajanja 

v ozračju 

Od sredine šestdesetih let dalje so 

bili meteorološki številčni modeli za 

simulacijo dogajanja v ozračju v nenehnem 

in spektakularnem vzponu, 

kar je omogočilo bistveno izboljšanje 

točnosti vremenskih napovedi. 

Trend napredka in izboljšanja napovedi 

se je podaljšal vse do današnjih 

dni, vendar z nekoliko zmanjšano 

intenzivnostjo, saj je prostora za 

izboljšanje danes občutno manj. 

Vremenske napovedi tako že nekaj 

časa niso subjektivne, saj sinoptiki 

pri sestavljanju napovedi predvsem 

uporabljajo obsežne izračune, ki jih 

izdelajo močni računalniki s pomočjo 

izpopolnjenih številčnih 

modelov. 

Meteorološki številčni model je 

skupek enačb, zapisanih v obsežnem 

in zapletenem računalniškem 

programu, ki simulira procese 

(dogajanja) v atmosferi in na podlagi 

trenutnih razmer izračuna njeno 

prihodnje stanje. Razvoj računalniške 

tehnike, komunikacij in izboljšave 

v opazovalni mreži, ki jo vse 

bolj dopolnjujejo radarji in sateliti, 

sposobni merjenja stanja amosfere 

41 


METEOROLOGIJA 

Slovenija, Piran in Alpe v ozadju 

tudi z velike oddaljenosti, so omogočili 

velik napredek v napovedovanju 

vremena oz. razvoj odličnih meteoroloških 

številčnih modelov, ki uporabljajo 

obsežne in precej točne začetne 

podatke. 

Kot že rečeno, se številčni modeli 

nenehno izpopoljnjujejo in so vse 

bolj natančni, tako da meteorologom 

danes omogočajo pripravo zelo zanesljivih 

in uporabnih napovedi. Ne 

glede na to je dobro poznati nekatere 

slabosti in omejitve številčnih modelov, 

saj nam to omogoča boljše razumevanje 

napovedi in njenih (možnih) 

pomanjkljivosti, oz. nam 

pomaga ustvariti popolnejšo sliko o 

mogočih pogojih na morju na podlagi 

vremenske napovedi. Navedimo 

torej vse glavne pomanjkljivosti in 

omejitve številčnih modelov: 

- vsebujejo nekoliko poenostavljene 

matematične enačbe, ki opisujejo 

dogajanja v atmosferi, 

- simulirajo vreme oz. računajo 

meteorološke spremenljivke samo v 

določenih točkah in določenih časovnih 

korakih, 21 

- vpliv reliefa na atmosferska dogajanja 

je v modelih poenostavljen, 

- izračun temelji na začetnih podatkih, 

ki so tudi izračun tako imenovanih 

globalnih meteoroloških 

številčnih modelov 22 in podatkov, 

pridobljenih samo v določenih nepravilno 

posejanih merilnih točkah, 

- zaradi velikega števila računskih 

korakov in opisanih napak že 

majhne napake začetnih podatkov 

v modelu hitro naraščajo. 

Vremenske napovedi tako niso 

dolgoročno zanesljive in ne morejo 

uspešno »zajeti« atmosferskih dogajanj 

zelo majhnih prostorskih in 

časovnih razsežnosti ter so manj zanesljive 

v območjih, ki so v neposredni 

bližini gorskih masivov 23 in pri 

izrednih atmosferskih dogajanjih. 

Podrobnejše vremenske 

napovedi (t. i. kratkoročne napovedi), 

ki se pripravljajo na osnovi 

finejših številčnih modelov, so tako 

zanesljive samo nekaj dni vnaprej 

in pri tem niso zmožne natančneje 

predvideti atmosferskih dogajanj 

lokalnega značaja, kot so npr. 

nevihte, saj zaradi relativno slabe 

ločljivosti številčni modeli ne morejo 

simulirati njihovega nastanka in razvoja, 

temveč lahko samo predvidevajo 

približno verjetnost za njihov 

nastanek. 

Poznavanje nekaterih slabosti 

meteoroloških številčnih modelov 

ne zmanjša njene vrednosti, ravno 

nasprotno, pripomore k boljšem 

razumevanju vremenskih napovedi, 

ki so danes, v času izredno hitrega 

razvoja računalništva in komunikacij, 

iz leta v leto natačnejše, lažje 

in hitreje dostopne ter zato vse 

pomembnejše za načrtovanje plovbe 

in varnost na morju. 

21 Številčni model ALADIN/SI, ki ga uporabljajo slovenski 

meteorologi pri vsakodnevni pripravi vremenske napovedi, 

ima horizontalno ločljivost 9,5 km in časovni korak 

400 sekund. Računske točke modela so tako na pravilni 

mreži točk, ki so med seboj oddaljene 9,5 km, medtem 

ko je časovni korak med integracijami v modelu 6,6 

minute. Številčni model torej ne more dobro »videti« 

atmosferskih dogajanj in procesov, ki se lahko zgodijo 

med računskimi točkami in računskimi intervali. 

22 Globalni številčni modeli predvsem simulirajo/napovedujejo 

atmosferska dogajanja planetarnih razsežnosti in 

imajo občutno manjšo ločljivost in daljši časovni korak 

kot modeli nad omejenim območjem, ki se uporabljajo 

za finejše napovedovanje vremena. 

23 Primer; angleški meteorologi lahko »do minute natančno« 

napovedo prihod fronte z Atlantika, medtem 

ko je njihovim kolegom pod Alpami veliko težje predvideti, 

kdaj in v kaki meri bo fronta prešla goski masiv in 

tako prinesla spremembo vremena. 

42 


OBLAKI 

Oblaki 

Oblaki se na nebu kažejo v nešteto 

različnih oblikah in barvah. Razlikujejo 

se po strukturi, višini in načinu nastanka, 

trajanju ter hitrosti premikanja. Lahko nas 

navdušijo in tudi prestrašijo, predvsem 

pa nam lahko pomagajo slediti trenutna 

in tako tudi možna prihodnja dogajanja 

v atmosferi. 

43 


METEOROLOGIJA 

Vrste oblakov in 

njihova sporočila 

Nastanek oblakov 

Do kondenzacije ali ustvarjanja 

drobnih vodnih kapljic iz vodne pare 

prihaja, ko se zrak tako nasiči z vodno 

paro, da ne more več sprejemati 

molekul vode v plinastem stanju. 

Koncentracija vodne pare, potrebna 

za doseganje nasičenosti, je pri določenem 

tlaku odvisna od temperature. 

Hladnejši zrak se hitreje nasiči 

kot toplejši oz. za doseganje nasičenosti 

potrebuje nižjo koncentracijo 

vodne pare. Obenem to tudi pomeni, 

da toplejši zrak lahko vsebuje 

več vodne pare kot hladni, tako da se 

v toplem zraku »hrani« večina vodne 

pare v atmosferi. 

Do nasičenja in kondenzacije 

v atmosferi tako prihaja predvsem 

zaradi ohlajanja toplega in vlažnega 

zraka, in to večinoma zaradi njegovega 

dviganja. Tlak v atmosferi namreč 

z višino upada in zrak se med 

dviganjem širi ter zato ohlaja. Na 

kateri višini bo dvigajoči se zrak 

dosegel nivo kondenzacije in ali jo 

sploh bo, je odvisno predvsem od 

koncentracije vodne pare v njem. 

Zrak se v atmosferi lahko dviga 

spontano ali prisilno. Spontano dviganje 

je posledica neenakomernega 

segrevanja tal in tako tudi zraka neposredno 

nad njim. Toplejši in lažji 

zrak nad bolj segreto podlago, se 

dviga, saj ga »iztisne« okoliški hladnejši 

in gostejši zrak (glej risbo 1, 

stran 35), medtem ko prisilno dviganje 

poteka na frontalnih ploskvah 

Hidrometer 

Večina inštrumentov za merjenje 

vlage v zraku meri t. i. relativno vlažnost, 

ki se izraža v odstotkih. Relativna 

vlažnost, kot pove že ime 

samo, ni dejanska koncentracija 

vodne pare v zraku, temveč v odstotkih 

izražena količina vodne pare 

od tiste, ki je potrebna za doseganje 

nasičenosti. Torej 100-odstotna 

relativna vlažnost pomeni, da je pri 

dani temperaturi zrak nasičen in 

da ne more več sprejemati molekul 

vode v plinastem stanju, na primer 

50-odstotna relativna vlaga pa 

pomeni, da se mora pri dani temperaturi 

koncentracija vodne pare za 

doseganje nasičenosti podvojiti. 

(glej risbi 9 in 10, stran 38) in orografskih 

zaprekah (risba 18). 

Do ohlajanja in nasičenja zraka 

ter kondenzacije v atmosferi prihaja 

tudi zaradi premeščanja relativno 

toplega in vlažnega zraka nad 

hladnejšo podlago. Na ta način 

se ustvarjajo najnižji oblaki oz. 

megla, o čemer bo tekla beseda 

v nadaljevanju. 

VETER 

Oblaki so viden skupek drobnih delčkov vode in ledu, lebdečih v zraku. 

Risba 18 

44 


OBLAKI 

Vrste oblakov 

Vsak oblak se na nebu nenehno spreminja in razvija ter 

ima pri tem samo svojo neponovljivo obliko. Ne glede 

na to je meteorologom uspelo oblake razvrstiti v deset 

osnovnih vrst oz. rodov, ki so razdeljeni še na številne 

podvrste; to omogoča zelo natančno določanje oblakov 

na nebu. Na risbi 19 so podani rodovi oblakov, njihovi 

mednarodni latinski nazivi s kraticami ter višine, na 

katerih se pojavljajo. 

VISOKI (LEDENI) 

OBLAKI 

10 km 

8 km 

CIRUS (Ci) 

CIROKUMULUS (Cc) 

CIROSTRATUS (Cs) 

Cirusi 

6 km 

SREDNJE VISOKI 

(MEŠANI) OBLAKI 

4 km 

ALTOCUMULUS (Ac) 

ALTOSTRATUS (As) 

NIMBOSTRATUS (Ns) 

NIZKI (VODNI) 

OBLAKI 

2 km 

0 km 

CUMULONIMBUS (Cb) 

CUMULUS (Cu) 

STRATOCUMULUS (Sc) 

STRATUS (St) 

Risba 19 

Cirusni oblaki (cirusi, cirokumulusi in cirostratusi) nastajajo 

v zelo hladnih in suhih najvišjih plasteh atmosfere 

in so zato redki, tanki ter sestavljeni izključno iz ledenih 

kristalov. Cirusni oblaki nastajajo in se razvijajo na višinah, 

kjer običajno pihajo zelo močni vetrovi, zato imajo 

pogosto črtasto obliko. Cirusi so večinoma bele barve, 

ne ustvarjajo senc in nikoli ne izločajo padavin. Pojav 

visokih oblakov je običajno prvi znak približevanja 

ciklona ali tople fronte. 

Slojasti ali stratusni oblaki so značilni za t. i. stabilno 

atmosfero, v kateri je onemogočeno ali oteženo vertikalno 

premikanje zraka. 24 Stratusni oblaki so večinoma 

brez oblike in strukture. Izjema so le stratokumulusi, srednje 

visoki »ploščati« oblaki z ravno spodnjo bazo in 

grudastim zgornjim delom, ki se ustvarjajo med močnim 

vetrom in se zato na nebu razprostirajo v »brazdah«. 

Močan veter na višini napoveduje okrepitev vetra tudi v 

nižjih plasteh atmosfere. Pojav stratokumulusa je tako v 

mirnem vremenu znak, da se bo v kratkem veter okrepil. 

Med prihodom tople fronte se praviloma zvrstijo vsi 

tipi stratusnih oblakov (glej risbo 9, stran 38). Takoj za 

cirusnimi oblaki lahko na višini najprej opazimo alto- 

Altostratus in altokumulus 

Stratokumulusi 

Slovenija, pogled proti morju čez valobran marine Izola 

45 


METEOROLOGIJA 

Nestabilno atmosfero prepoznavamo po dobri vidljivosti, 

čistem zraku, dimu, ki se dviga, in kumulusnih oblakih. 

Dobra vidljivost in čist zrak v nestabilni atmosferi sta posledica 

dviganja vlažnejšega in bolj umazanega zraka iz nižjih 

plasti atmosfere ter (kompenzacijskega) spuščanja čistejšega 

zraka z višine, ki vsebuje veliko manjšo koncentracijo 

aerosolov oz. zelo drobnih tekočih in trdih delcev (prah). 

stratuse, v nižjih slojih atmosfere pa stratokumuluse. 

Z nadaljnjim približevanjem tople fronte se nebo vse bolj 

zapira in po več urah 25 se začne dež, ki pada iz nimbostratusa, 

gostega, temno sivega oblaka, tipičnega za slabo 

in deževno vreme. Nimbostratus pogosto ni viden, saj 

ga zakriva nizka stratusna oblačnost (stratus). Stratusni 

oblaki imajo zelo nizko bazo in so po strukturi in videzu 

podobni megli, vendar se v nasprotju z njo zadržujejo 

nekoliko nad tlemi (več sto metrov). 

Kumulusi so gosti kopasti oblaki z ostrimi robovi in 

vrhnjim delom, ki spominja na cvetačo. Vrhnji del kumulusa 

je običajno obsijan s soncem in ima izrazito (bleščečo) 

belo barvo, dokaj raven spodnji del, ki leži v senci, 

pa je siv. Kumulusni oblaki se razvijajo v lepem sončnem 

vremenu, ko je atmosfera nestabilna oz. ko vertikalno 

premikanje vlažnega prizemnega zraka spodbuja velika 

temperaturna razlika med nižjimi in višjimi plastmi v 

atmosferi. Ustvarjajo se nad bolj segretimi površinami, 

kot so soncu bolj izpostavljena pobočja (risba 20) ali 

npr. otoki. 

Stratus 


Kumulus 

Risba 20 

Zrak nad bolj segretimi površinami doseže višje temperature 

(kot zrak v okolici) ter tako dobi več vzgona in 

se dviga. Če je zrak dovolj vlažen, med dviganjem doseže 

nivo kondenzacije in se ustvari oblak. Kadar je dvigajoči 

se zrak suh oz. v njem ni dovolj vlage, oblaki ne nastajajo 

in vertikalni tok ostaja neviden. Ob morju je vlage do- 

Intenzivna rast kumulusnega nevihtnega oblaka. Tipičen nevihtni 

oblak ima gostoto 10 gramov na kubični meter. Tako ima že en kubični 

kilometer kumulonimbusa težo 10.000 ton. 

46 


OBLAKI 

volj, zato se nad obalo in otoki v 

sončnem vremenu redno ustvarjajo 

kumulusi, ki nam lahko celo pomagajo 

določiti položaj nizkega, še nevidnega 

otoka ali kopnega, ko se mu 

bližamo z odprtega morja. 

Kumulusi nastajajo v lepem 

sončnem vremenu. Ustvarjajo se 

že dopoldne in se čez dan množijo, 

razvijajo in rastejo. Zvečer, ko se tla 

ohladijo in se dotok toplega zraka 

prekine, kumulusi sčasoma izginjajo. 

Če pa je horizontalni veter na višini 

šibak in ne premika ustvarjene začetne 

majhne oblačne »grude«, kumulusi 

čez dan rastejo in se včasih tako 

zgostijo, da težko govorimo o lepem 

vremenu. Če do intenzivne rasti 

pride že v dopoldanskih urah in vrhnji 

del oblaka preseže sloj inverzije 26 

na višini, se bo kumulus razvil v 

nevihtni oblak 27 – kumulonimbus. 

Intenzivna vertikalna rast kumulusa 

in njegov razvoj v nevihtni oblak sta 

dobro vidna v zgornjem delu oblaka, 

ki nima več ostrih robov. To se zgodi 

zaradi zelo nizkih temperatur na 

višini in posledično sprememb v 

strukturi oblaka. Zgornji del (bodočega) 

nevihtnega oblaka namreč ni 

več sestavljen iz vodnih kapelj, temveč 

iz ledenih kristalov. Ko nevihtni 

oblak doseže svojo polno višino, se 

pogosto na samem vrhu »raztegne« 

in dobi obliko »nakovala«, kar povzroči 

zelo močan veter pri vrhu 

atmosfere. 

24 Stabilna atmosfera je povezana z zelo majhno spremembo 

temperature po višini ali celo z inverzijo 

(ko je na višini zrak toplejši). Tako atmosfero zaznamo 

po slabi vidljivosti, smogu, dimu, ki se spušča proti 

tlom, in slojasti oblačnosti. 

25 V trenutku, ko lahko vidimo prve stratokumuluse 

in altostratuse, smo približno 100 M stran od dežja 

in približno 200 M stran od frontalne ravni ob tleh. 

26 Plast toplejšega zraka na višini, ki lahko ustavi vertikalni 

tok. 

27 Relativno majhen kumulusni oblak se razvije v nevihtni 

kumulonimbus običajno v zelo kratkem času, v pičlih 

60 minutah. 

Nevihtni oblaki 

Nevihte se lahko ustvarjajo »spontano« v konvektivno nestabilnem zraku 

ali »prisilno« na frontalnih površinah. Povezane so z nevihtnimi oblaki 

in običajno ne trajajo dolgo, vendar zaradi močnega vetra, naliva in strel 

lahko kapitane manjših plovil spravijo v resne težave tudi na sidrišču ali 

slabo zaščitenem privezu. 

Nevihtni oblak. Voda v zraku je »skriti« rezervoar toplote in nestabilnosti. 

Za nastanek nevihtnega oblaka 

je ključnega pomena sprememba 

temperature z višino. Čim večje 

so temperaturne razlike, tem bolj 

labilna oz. nestabilna je atmosfera. 

Nevihtni oblaki se tako bližje obali 

najpogosteje ustvarjajo v popoldanskih 

urah, ko zrak iznad zelo 

segretega kopna doseže najvišjo 

temperaturo in se tako ustvari 

največja temperaturna razlika med 

zrakom pri tleh in na višini. 

Na odprtem morju pa se običajno 

največja razlika v temperaturi med 

zrakom nad morjem in zrakom na 

višini ustvarja ponoči, ko se vrhnji 

del podnevi razvitih kumulusnih 

oblakov zelo ohladi. Lokalne nevihte 

so zato na odprtem morju 

najpogostejše ponoči. 

Toplotne nevihte 

Na risbi 21 vidimo tipičen razvoj 

samostojnega kumulonimbusa oz. 

enocelične (izolirane) nevihte, ki nastaja 

v atmosferi s šibkimi horizontalnimi 

vetrovi. Kot lahko vidimo 

na risbi, se v začetni fazi topli in 

obenem vlažni zrak intenzivno dviga 

in se v oblaku zaradi kondenzacije 28 

ustvarja vse več vodnih kapljic. Sčasoma 

se zaradi medsebojnih trkov 

kapljice spajajo in večajo, vse dokler 

ne dosežejo velikosti dežnih kapelj 

ter zaradi večje teže ne začnejo padati 

proti Zemlji. 

V razviti fazi se v oblaku zaradi 

padavin postopoma ustavlja tok navzgor 

ter vzpostavlja in širi območje 

toka navzdol. Dežne kaplje namreč 

47 


METEOROLOGIJA 

10 km 

5 km 

(1) 

SHEMATSKI PRIKAZ NEVIHTNEGA OBLAKA 

ALI IZOLIRANE NEVIHTE 

(2) 

RELATIVNO TOPEL DVIGAJOČI SE ZRAK 

RELATIVNO HLADEN SPUŠČAJOČI SE ZRAK 

Risba 21 

(3) 

– 35 °C 

VODNE KAPLJE 

SNEŽINKE 

LEDENI DELCI 

0 °C 

Ne glede na to, da nevihtni oblaki akumulirajo veliko energije 

in imajo rušilno moč (močan veter, nalivi, toča, strele), 

lahko nastanejo v zelo kratkem času in na zelo ozkem 

območju. Hiter razvoj in izrazito lokalni značaj zaenkrat 

onemogočata uspešno simulacijo oz. napoved točnega 

mesta nastanka, razvoja in gibanja nevihtnih oblakov v 

okviru meteoroloških številčnih modelov. Številčni modeli, 

ki se uporabljajo pri sestavljanju kratkoročnih vremenskih 

napovedi, tako lahko napovedo samo verjetnost razvoja 

konvektivnih oblakov in neviht na določenem območju na 

podlagi predvidenega pritiska, temperature, vetra in vlage 

(čim višja je predvidena temperatura in vlažnost zraka pri 

tleh, pojemanje temperature z višino in spreminjanje smeri 

vetra z višino, tem večja je verjetnost za razvoj neviht). 

Razvoj in gibanje konvektivnih oblakov se zaenkrat operativno 

napoveduje samo za zelo zelo kratko obdobje (ang. 

nowcasting), na podlagi časovne ekstrapolacije njihovih 

radarskih slik. Na ta način se uspešno napoveduje razvoj 

in gibanje supercelične nevihte za 60, večcelične za 30 in 

enocelične za 10 minut vnaprej. 

10 km 

5 km 

med padanjem »vlečejo« zrak za seboj in tako ustvarjajo 

tok navzdol. Ko kumulonimbus doseže svojo polno zrelost 

in padavine dosežejo svojo maksimalno intenziteto, 

je tok navzgor popolnoma zadušen z močnim tokom 

navzdol, ki je še dodatno okrepljen zaradi izparevanja 

dežnih kapelj med padanjem. Izparevanje 29 dežja povzroči 

dodatno hlajenje toka z višine, kar že tako hladnemu 

in močnemu toku navzdol daje novi impulz, saj 

večja teža spuščajočega se toka pripomore k njegovi še 

večji hitrosti. Slap hladnega zraka iz nevihtnega oblaka 

se ob morju razliva, tako da okrog nevihtnega oblaka 

čutimo sunkovit svež veter lokalne narave (nevihtni piš). 

Dež 30 in veter ne trajata dolgo (večinoma manj kot 30 

minut), saj se z ustavljanjem dviganja toplega in vlažnega 

zraka ustavlja kondenzacija oz. produkcija novih deževnih 

kapelj. Izolirana (enocelična) nevihta tako ne traja 

dolgo in nima velike rušilne moči, vendar ni povsem 

nedolžna, saj lahko postreže z močnim sunkovitim vetrom, 

grmenjem in občutno ohladitvijo. 

Veliko nevarnejše so nevihte, povezane z večjimi in 

bolj kompleksnimi kumulonimbusi, ki so posledica 

atmosferskih dogajanj nekoliko večjih, t. i. »mezzo« 

razmer (5–50 M). Takih močnih neviht je več vrst, 31 

in njihova skupna točka je, da se v nevihtnem oblaku 

(destruktivno) ne mešata tok navzdol in tok navzgor. 

Na ta način ne prihaja do ustavljanja toka navzgor zaradi 

ustvarjanja toka navzdol ter tako do prekinitve dotoka 

novega toplega in vlažnega zraka, potrebnega za obstoj 

oblaka. Nevihtni oblaki z ločenima vertikalnima tokovoma 

zato trajajo veliko dlje, 32 izločajo veliko več padavin 

in so povezani z veliko močnejšimi vetrovi. Za 

ustvarjanje in razvoj nevihtnega oblaka z ločenimi vertikalnimi 

tokovi se morata moč in/ali smer pihanja vetra 

občutno spreminjati po višini. Tako stanje v atmosferi 

včasih lahko prepoznamo po srednje visokih oblakih, 

ki se na višini hitro premikajo v smeri, ki je nasprotna 

(ali skoraj nasprotna) od vetra, ki ga čutimo pri tleh. 

28 Pri kondenzaciji se osvobaja energija oz. toplota; tako pri dviganju vlažnega in toplega 

zraka na nivoju kondenzacije prihaja do njegovega segrevanja (ali do upočasnitve 

njegovega ohlajanja zaradi dviganja), kar dodatno krepi tok toplejšega in lažjega 

zraka navzgor ter tako omogoča še bolj intenziven razvoj oblaka. Vodo v zraku zato 

imenujemo »skriti« rezervoar toplote in nestabilnosti. 

29 Za izparevanje je potrebna energija oz. toplota; tako se pri izparevanju kapelj 

temperatura niža, kar dobro čutimo tudi z mokrim telesom v vetru. 

48 


OBLAKI 

SHEMATSKI SHEMATSKI PRIKAZ PRIKAZ NEVIHTNEGA LINIJE NESTABILNOSTI 

OBLAKA 

ALI IZOLIRANE NEVIHTE 

10 km 

VETER V ATMOSFERI 

NA VIŠINI 

(PRED IN ZA NEVIHTO) 

– 35 °C 

SMER PREMIKANJA 

LINIJE NESTABILNOSTI 

5 km 

VETER V NAJNIŽJIH 

PLASTEH ATMOSFERE 

(PRED IN ZA NEVIHTO) 

PIŠ VETRA 

0 °C 

(1) 

(2) 

(3) 

RELATIVNO TOPEL DVIGAJOČI SE ZRAK 

RELATIVNO HLADEN SPUŠČAJOČI SE ZRAK 

VODNE KAPLJE 

SNEŽINKE 

LEDENI DELCI 

Frontalna nevihta 

Slovenija, pomol mednarodnega mejnega prehoda v Izoli 

Risba 22: Shematski prikaz tipične linije nestabilnosti – nevihte, povezane 

z nevihtnim oblakom z ločenima vertikalnima tokovoma. Tok navzgor in 

tok navzdol imata dopolnjevalni vlogi. Tok navzdol vzdržujejo padavine, 

ki vanj prihajajo iz toka navzgor, tok navzgor pa se vzdržuje, zahvaljujoč 

napredujočemu klinu hladnega spuščajočega se zraka pri tleh. 

30 Toča se pojavlja samo izjemoma v enoceličnih nevihtah. 

31 Linija nestabilnosti, večcelična (serija celičnih neviht, ki deluje kot celota) 

in supercelična nevihta. 

32 Take nevihte so dolgotrajne, vendar glede na to, da se običajno hitro premikajo, 

v posamezni točki na Zemlji večinoma ne trajajo dolgo. 

front meteorološki modeli dokaj uspešno napovedujejo 

tudi več dni vnaprej. Tudi na morju je prihod ciklona 

in fronte lahko opazen precej vnaprej, saj je povezan 

z oblačnim sistemom velikih razsežnosti. 33 

33 Prihod ciklona napovedujejo cirusi, približevanje fronte stratokumulusi. 

Frontalne nevihte 

Intenzivno dviganje toplega in vlažnega zraka ter 

ustvarjanje nevihtnega oblaka poteka tudi na frontalnih 

ploskvah, predvsem med napredovanjem klina 

hladnega zraka (glej risbo 10, stran 38). Intenzivnost 

tako nastale nevihte je odvisna od izrazitosti in hitrosti 

fronte. Frontalne nevihte zaradi nenehnega dviganja 

novega toplega zraka lahko trajajo dlje časa in zavzemajo 

večji prostor, vendar v določeni točki običajno 

ne trajajo dolgo, saj se tvorijo samo v relativno ozkem 

pasu ob frontalni ploskvi, ki se (hitro) premika. Tako 

so frontalne nevihte po trajanju in produktih (piš 

vetra, naliv, grmenje in ohladitev) nekoliko podobne 

toplotnim nevihtam. Seveda so frontalne nevihte po 

svoji naravi bistveno različne, saj nastajajo zaradi 

prisilnega dviganja na frontalni površini oz. zaradi 

premikanja klina hladnega zraka in so posledica atmosferskega 

sistema velikega merila (reda velikosti 

1000 M). Razvoj in premikanje tako velikih sistemov, 

t. i. sinoptičnih sistemov ter tudi z njimi povezanih 

Značilno za nevihte, ki niso povezane s fronto, je popolno 

umirjanje vetra (in posledično tudi morja) neposredno pred 

prihodom nevihte. Med prihodom frontalne nevihte, nasprotno, 

veter ne upada oz. izostane obdobje brezvetrja. 

49 


METEOROLOGIJA 

Megla 

Lepo je z obale poslušati »pogovor 

ladij«, še zlasti ponoči ali zjutraj v 

hladnih dneh. Po zvočnih signalih 

lahko zaznamo približevanje, oddaljevanje 

ali celo srečanje dveh ladij 

na morju. Z obale je to lahko videti 

romantično in zanimivo, vendar je 

položaj na morju precej drugačen. 

Megla je nevaren pojav tudi za velike 

ladje, opremljene s sodobnimi 

integriranimi navigacijskimi sistemi, 

34 a še bolj za manjša plovila, 

ki so slabše opremljena in posebno 

ogrožena zaradi možnega trka z večjimi 

plovili. Kako nevarna in neprijetna 

je plovba v gosti megli, nas 

lahko za vedno prepriča samo en 

glasen in nepričakovan ter niti malo 

romantičen »TUUUUUU ...«. Plovbi 

v megli se je vsekakor najbolje 

izogniti. 

Megla je pravzaprav oblak ob zemeljski 

površini. Za njen nastanek 

je, tako kot pri »navadnih« oblakih, 

kritična koncentracija vodne pare in 

temperatura. Do nasičenosti, kondenzacije 

in ustvarjanja drobnih 35 

lebdečih kapljic najpogosteje prihaja 

zaradi ohlajanja vlažnega zraka. Dober 

primer ohlajanja zraka in posledično 

kondenzacije je para iz ust. 

Para iz ust oz. miniaturni oblak se 

ustvari, ko v hladnem vremenu izdihnemo 

topel in vlažen zrak in se 

ta zaradi hitrega ohlajanja v hladnem 

okolju takoj nasiči in kondenzira. 

Tak oblak takoj izgine, ker se majhna 

količina vlažnega zraka hitro pomeša 

z bolj suhim zrakom iz okolice, tako 

da kapljice miniaturnega oblaka zelo 

hitro izparijo. 

Do ohlajanja toplega in vlažnega 

zraka ter nastajanje megle večinoma 

pride zaradi nočnega ohlajanja (radiacijska 

megla) in zaradi pritekanja 

toplega zraka (advekcijska megla). 

Radiacijska megla ali megla nočnega 

ohlajanja je najpogostejša pozimi v 

stabilnem zraku v anticiklonalnem 

vremenu. Pojavlja se tudi spomladi 

in jeseni, še posebej, ko so razlike 

med dnevnimi in nočnimi temperaturami 

občutnejše. 

Radiacijska megla nastaja v vedrih 

36 nočeh zaradi ohlajanja kopna. 

Zgosti se lahko samo v brezvetrju, 

ko se zrak v stiku z vse hladnejšimi 

tlemi ohlaja 37 in tako ob zadostni 

vlagi doseže nasičenost. Ohlajeni 

RADIACIJSKA MEGLA 

S SEVANJEM SE 

KOPNO OHLAJA 

HLADNEJŠI ZRAK SE SPUŠČA 

Jutranje razkrajanje (radiacijske) megle 

Slovenija/Italija, Tržaški zaliv 

Risba 23 

50 


OBLAKI 

Radiacijska megla nekoliko spominja 

na odejo in ima veliko večje 

horizontalne mere od vertikalnih, 

kar povzroča presenetljivo dobro 

vertikalno vidljivost ob zelo slabi 

horizontalni vidljivosti. Tako se 

lahko zgodi, da na nebu opazimo 

kakšno zvezdo ali Luno, čeprav je 

vidljivost v horizontalni smeri komaj 

50 metrov. Ob radiacijski megli je 

tako pogosto mogoče z jambora ali 

druge dvignjene točke na plovilu 

opazovati tudi zelo oddaljene 

visoke objekte. 

Advekcijska megla 

Slovenija, Rt Ronek 

Radiacijska megla 

obale redči ter v neki točki izginja. 

Kako hitro in izrazito je segrevanje 

zraka in izparevanje kapelj, ki tvorijo 

meglo, je odvisno od temperature 

morja oz. razlike v temperaturah 

kopna in morja. Na začetku zime, ko 

je morje še razmeroma toplo, so radiacijske 

megle kratkotrajne in slabo 

izražene, ko pa morje doseže svojo 

najnižjo letno temperaturo (ob 

koncu zime), so gostejše in pogo- 

stejše ter se razprostirajo dlje od 

obale. Radiacijske megle niti/tudi 

takrat ne trajajo dolgo in se najpogosteje 

razblinijo že zjutraj, ko se tla 

začnejo segrevati. 

Megla zaradi pritoka zraka ali t. i. 

advekcijska megla nastane ob počasnem 

premikanju toplejšega, vlažnega 

zraka v hladnejše območje. 

Toplejši vlažni zrak, ki ga na severni 

polobli običajno prinesejo rahli južni 

zrak je gostejši in težji ter ima zato 

na neravni podlagi tendenco spuščanja, 

tako da na kopnem v dolinah 

nastajajo »jezera« megle, medtem 

ko ob obali ohlajen zrak oz. megla 

»odteka« v morje. 

Hladni zrak, ki prihaja z obale, 

se sčasoma nad toplejšim morjem 

segreje in tako doseže temperaturo 

nad rosiščem, kar povzroči izparevanje 

kapelj megle in njeno izginjanje. 

Radiacijska megla je tako najgostejša 

ob obali in se z oddaljevanjem od 

Risba 24 

ADVEKCIJSKA MEGLA 

PRITOK TOPLEGA IN 

VLAŽNEGA ZRAKA 

51 


METEOROLOGIJA 

vetrovi, se v stiku s hladnejšo podlago ohlaja, kar lahko 

privede do kondenzacije oz. nastajanja megle. V zmernih 

širinah advekcijska megla nastaja v hladnejšem delu 

leta, tako ponoči kot tudi podnevi, ko se tropski morski 

zrak premešča na sever 38 nad hladno morsko površino. 

Tako nastala megla lahko pokriva velika območja in je 

dolgotrajna ter se razprostira višje nad morjem kakor 

radiacijska megla. 

34 Integrirani navigacijski sistemi (elektronski kompas, sprejemnik GPS, AIS (Advanced 

Identification System), radar ter drugi inštrumenti, povezani z računalnikom oz. elektronsko 

karto) med drugim omogočajo sočasno spremljanje in dokumentiranje gibanja 

večjega števila plovil na morju. 

35 Meglene kaplje imajo premer med 0,008 in 0,06 mm. 

36 Oblaki sevanje toplote z Zemlje ustavljajo in preusmerjajo nazaj, kar občutno upočasni 

ohlajanje tal in zraka nad njim. 

37 V nasprotju s temperaturo kopnega se temperatura morja spreminja zelo počasi in tako 

tudi temperatura zraka nad njim. 

38 Na severni polobli. 

Megla na Jadranu 

Jadransko morje ni znano po gostih in pogostih meglah. 

Nekoliko več meglenih dni je predvsem na severnem 

Jadranu, k čemur veliko prispeva nižja temperatura 

morja v hladnejšem delu leta in bližina padske nižine. 

Po megli je še najbolj znan Beneški zaliv, kamor rahli 

zahodni vetrovi prinašajo meglo iz beneške nižine. 

K precej pogosti megli v tem delu severnega Jadrana 

dodatno prispeva še nekoliko hladnejše morje, ki je 

posledica splošnega jadranskega toka in pritoka hladne 

vode iz območnih rek. 

Megla na severnem Jadranu v hladnejši polovici leta ni redkost. 

Slovenija/Hrvaška, v bližini Rta Savudrija 

52 


LOKALNI VETER 

Lokalni veter 

Na meteoroloških kartah in napovedih 

podatki o vremenu predstavljajo samo 

srednje vrednosti na določenem območju 

in v določenem časovnem obdobju. 

Odstopanja od srednjih vrednosti so včasih 

lahko precejšnja. To posebej velja za veter, 

ki se lahko hitro spreminja in je posebno 

odvisen od lokalnih dejavnikov. 

Hrvaška, Kornati 

53 


METEOROLOGIJA 

Vplivi reliefa 

na veter 

Na lokalno jakost in smer vetra ima 

relief največji vpliv. Ob razčlenjeni 

obali tako lahko opazimo velike 

spremembe v smeri in hitrosti vetra, 

ki v meteoroloških napovedih večinoma 

ne morejo biti zajete. 

Območja konvergence 

in divergence (stekanja 

in raztekanja) 

Smer in hitrost vetra se nad kopnim 

in vodo vedno razlikujeta. Zaradi 

večjega trenja je veter nad kopnim 

vedno šibkejši in piha nekoliko bolj 

z leve strani (na severni polobli) v 

Risba 25 

VETER NAD 

KOPNIM 

VETER NAD 

MORJEM 

1 Najšibkejši veter (raztekanje tokovnic 

vetra in trenje). 

2 Šibkejši veter kot na odprtem morju 

(raztekanje tokovnic). 

3 Veter na odprtem morju. 

4 Močnejši veter kot na odprtem morju 

(stekanje tokovnic). 

5 Močnejši veter kot na nasprotni obali 

(stekanje tokovnic), šibkejši veter kot 

nad morjem v območju 4 (trenje). 

primerjavi z vetrom nad vodo (risba 

25). Omenjena razlika v smeri vetra, 

ob meji med kopnim in morjem, 

ustvarja »zgoščen« ali »razredčen« 

tok zraka, kar povzroči občutno 

spremembo vetra v pasu morja ob 

obali, ki lahko meri tudi več milj. 

Na risbi 26 vidimo, kako se veter 

spreminja ob obali, ko piha vzporedno 

ali skoraj vzporedno z njo. Gledano 

v smeri vetra (veter nam piha 

v hrbet), se tokovnice vetra ob desni 

obali stekajo (konvergirajo), kar je 

posledica nekoliko različnih smeri 

vetra, ki piha nad obalo in morjem. 

Stekanje tokovnic krepi veter, in ob 

»desni obali« lahko opazimo močnejši 

veter. Ob nasprotni »levi obali« 

se tokovnice vetra raztekajo (divergirajo), 

in tam opažamo šibkejši veter 

glede na veter na odprtem. 39 Tako 

razlika med jakostjo vetra na eni 

strani obale lahko bistveno odstopa 

od jakosti vetra na drugi strani, celo 

do 50 odstotkov. Torej, če se želimo 

umakniti močnejšem vetru, se izogibamo 

»desni« in se, če je to mogoče, 

»skrivamo« bližje »levi obali«. Kadar 

med jadranjem iščemo več vetra, 

ravnamo ravno obratno, izogibamo 

se »levi« in močnejši veter iščemo 

ob »desni obali«. Širina pasov močnejšega/šibkejšega 

vetra je odvisna 

od jakosti trenja ob obalo. Ob ravni 

in nizki obali (ki vetru nudi manjši 

upor) se območja konvergence/di- 

1 2 3 4 5 

1 2 3 4 5 

Risba 26 

54 

Risba 27: Tudi stekanje tokovnic med obalo in otokom 

(ali med otoki) povzroča krepitev vetra. 


LOKALNI VETER 

Slovenija, klifi med Izolo in rtom Ronek 

vergence razprostirajo slabo miljo od 

obale. Kadar je obala bolj razgibana 

in višja, omenjeni pasovi lahko merijo 

tudi več milj. Omenimo še to, 

da je ob zelo razčlenjeni obali v zelo 

ozkem pasu (nekaj sto metrov) veter 

lahko precej spremenljiv, turbulenten 

in pogosto zelo šibak. 

39 V popoldanskem času, v toplejšem delu leta, je zmanjšanje 

hitrosti vetra na območju divergence včasih 

izničeno zaradi kroženja kopno-morje oz. zaradi zmorca 

(glej razdelek Zmorec, stran 56). 

Veter z obale 

Veter, ki piha z obale, je spremenljiv, 

saj sta jakost in smer tokovnic 

vetra v veliki meri oblikovani z reliefom 

kopna. Posebno nestabilen in 

spremenljiv je veter, ki piha s hribovite 

obale (risba 28). Tudi klifasta 

obala občutno preoblikuje veter. 

Takoj za klifom se običajno ustvarja 

vrtinec z vzvratnim vetrom. V stabilni 

atmosferi se za klifom lahko 

ustvari tudi »valovanje vetra« oz. 

t. i. stoječi val. Stoječi val ob morju 

ustvarja relativno ozke izmenične 

pasove močnejšega in šibkejšega 

vetra (risba 29), ki se ob višjih klifih 

lahko razprostirajo tudi več milj 

od obale. 

Kadar veter piha proti obali, je 

tudi v bližini obale stabilen, saj prihaja 

z »ravne« in enako segrete morske 

površine. Šele zelo blizu obali 

STOJEČI VAL 

MOČNEJŠI VETER 

MOČNEJŠI VETER 


55 


METEOROLOGIJA 

prihaja do občutnejših sprememb, večinoma do upadanja 

in vrtinčenja vetra. Izjema je slučaj, ko je nebo posejano 

s kumulusi, saj se zaradi vertikalnih tokovanj pod 

oblaki veter občutno spreminja, tudi če piha z odprtega 

morja (risba 30). Na risbi sta označena območje »A«, v 

katerem tok iz oblaka veter duši, in območje »B«, v katerem 

tok iz oblaka veter krepi. Gostota sprememb oz. 

prostorske in časovne razsežnosti sprememb vetra so 

odvisne od velikosti in gostote posejanosti ter hitrosti 

premikanja konvektivnih oblakov. 

A 

TOPLI ZRAK 

B 

HLADNI ZRAK 

VETER 

Risba 30 

Zmorec 

Zmorec ali maestral, kakor ga večinoma 

imenujemo ob vzhodni obali 

Jadrana, je prijeten lokalni veter, 

povezan z lepim in sončnim vremenom. 

V toplejšem delu leta se ta priobalni, 

svež veter zelo pogosto pojavlja 

na Jadranu, pa tudi na mnogih 

drugih morjih in oceanih. Najsi ga 

opazujemo vzdolž jadranskih ali 

atlantskih obal, ima vedno enake 

možnosti za nastanek, zelo podoben 

razvoj in lastnosti, razlikuje se edino 

po smeri pihanja, ki jo določa lega 

posamezne obale. 

Zmorec je posledica vzpostavljene 

navpične, krožne cirkulacije 

relativno majhnih razsežnosti (t. i. 

cirkulacije kopno-morje). Omenjena 

cirkulacija ali kroženje se 

vzpostavlja v priobalnem območju 

zaradi razlike v temperaturah kopna 

in morja. Kopno ima dosti 

manjšo toplotno zmogljivost 

(kapaciteto) od morja ter se ohlaja 

in segreva veliko hitreje. Tako se 

v vedrem dnevu površina kopna 

občutno bolj segreje kot površina 

vode. Tako tudi zrak nad kopnim 

dobi občutno višjo temperaturo 

od zraka nad vodo. Toplejši zrak je 

lažji, ima večji vzgon in se dviga. 

Njegovo mesto zapolnjuje hladnejši 

in gostejši zrak z morja 

(risba 31). Tudi na višini se 

ustvarja tok, ki je posledica neenakomerne 

temperature zraka nad 

kopnim in morjem. V toplejšem 

zraku tlak z višino upada počasneje 

kot v hladnejšem zraku, tako 

da se na višini ustvari razlika v 

tlaku, ki spodbudi višinski tok od 

obale proti morju. Nad morjem se 

kot kompenzacija navpičnega gibanja 

zraka nad kopnim vzpostavlja 

tok navzdol. Ta »izvir« svežega 

zraka z višine omogoča neprestan 

dotok hladnejšega in gostejšega 

zraka proti segretemu zraku nad 

kopnim. Prizemni del tako ustvar- 

jenega kroženja zraka (cirkulacije 

kopno-morje) čutimo ob morju in 

obali kot prijeten svež veter z morja. 

Ta veter imenujemo zmorec (angl. 

sea breeze) in ga lahko opazimo na 

obalah mnogih morij, oceanov in 

večjih jezer. 

Prvi pogoj za razvoj cirkulacije 

kopno-morje je večja segretost 

kopna od morja. Dovolj je že zelo 

majhna razlika v temperaturah. Že 

eno do dve stopinji toplejši zrak nad 

kopnim, glede na zrak nad vodo, 

pod ugodnimi pogoji zadošča za 

vzpostavitev cirkulacijske celice in 

pojav zmorca. Tako ta veter lokalnih 

razsežnosti lahko včasih opazimo 

tudi v delno oblačnem dnevu. Vendar 

se ravno tako lahko zgodi, da v 

sončnem in pogosto precej vročem 

dnevu zmorca ni. Najpogostejši razlog 

za izostanek zmorca pri takih 

pogojih je neugodna smer vetra širših 

razsežnosti. S pojmom »veter 

širših razsežnosti« mislimo na veter, 

ki v nasprotju z lokalnim vetrom, 

kakršen je zmorec, v vodoravni 

smeri pokriva velika območja (cela 

morja, države ali celo kontinente) 

in piha v debelejši plasti atmosfere. 

Ko je tak veter usmerjen od morja 

h kopnemu (torej v smeri pihanja 

zmorca!), lahko onemogoči razvoj 

krožne celice kopno-morje, saj 

»duši« izredno pomemben »zgornji« 

56 


LOKALNI VETER 

tok te cirkulacije, usmerjen od kopnega 

k morju. Celo takrat, ko ima 

omenjeni veter manjšo intenzivnost 

in ga pri tleh ne moremo občutiti, 

je lahko na višini dovolj močan, da 

»ustavi« ustvarjanje krožne celice 

kopno-morje. Tak razvoj v jasnem 

dnevu lahko »napovedo« bližnji 

nizki in srednje visoki kopasti 

oblaki, ki se relativno počasi premikajo 

v smeri od morja proti kopnemu. 

Kadar se to zgodi, lahko ta 

dan pričakujemo precej šibak, nestalen 

veter z morja. 

Če je veter širših razsežnosti 

usmerjen od obale k morju, se ustvarijo 

precej ugodne razmere za vzpostavitev 

in razvoj cirkulacije kopnomorje. 

40 Tako usmerjeni prevladujoči 

veter v atmosferi olajša vzpostavljanje 

cirkulacije in krepi zelo pomemben 

»zgornji« tok, ki »hrani« veter 

na površini oz. zmorec. Najmočnejši 

zmorec lahko pričakujemo, kadar 

ima višinski veter ugodno smer 

in je zmerne moči – dovolj močan, 

da omogoči polni razvoj cirkulacije 

in neprestano vzdrževanje vetra na 

površini, ter hkrati dovolj šibak, da 

1 Zrak nad kopnim se segreva, postaja 

lažji ter se začne širiti in dvigati. 

1 Zrak Na višini nad se kopnim vzpostavlja se segreva, tokovanje postaja s kopnega 

2 lažji kot posledica ter se začne neravnovesja širiti in dvigati. v pritisku. 

3 

Zrak 

Na višini 

se nad 

se vzpostavlja 

morjem spušča 

tokovanje 

in prihaja 

s kopnega 

2 

na 

mesto 

kot posledica 

zraka, ki 

neravnovesja 

priteka k obali. 

v pritisku. 

3 

Zrak se nad morjem spušča in prihaja na 

mesto zraka, ki priteka k obali. 

Risba 31 

VETER ŠIRŠIH RAZSEŽNOSTI 

Risba 32 

VETER ŠIRŠIH RAZSEŽNOSTI 

TIŠINA 

TIŠINA 

omogoči zmorcu, da se »povleče podenj« 

in piha proti obali (risba 32). 

Omenimo naj, da se zmorec lahko 

razvije tudi brez pomoči vetra na 

višini, a je v tem primeru občutno 

šibkejši. 

3 

3 

Slovenija, Strunjanski zaliv, v ozadju Piran 

ZMOREC 

ZMOREC 

2 

2 

ZMOREC 

ZMOREC 

1 

1 

57 

Zmorec se, kot smo videli, lahko 

razvije samo takrat, kadar je obala 

toplejša od morja in je veter širših 

razsežnosti usmerjen od kopna proti 

morju ali pa je tako šibak, da ne 

vpliva na vzpostavljanje cirkulacije 

kopno-morje. Prav ti pogoji so v poletnih 

mesecih precej pogosto izpolnjeni 

vzdolž vzhodnega dela Jadranske 

obale. Pri tem igra pomembno 

vlogo zračni tok s severa (gre za etezijo, 

odkrito že v antični dobi), pogojen 

s položajem azorskega anticiklona, 

ki se poleti pomika na sever, 

in depresije (ciklona) nad Bližnjim 

vzhodom. 

Na razvoj in moč zmorca tako ne 

vpliva odločilno razlika v temperaturah 

kopna in morja, kot mnogi mislijo, 

ampak usmeritev in intenzivnost 

že omenjenega prevladujočega 

vetra širših razsežnosti. 

Spoznali smo osnovne razloge za 

nastanek ter pogoje za vzpostavitev 

in razvoj cirkulacije kopno-morje, 

sedaj pa se ozrimo k osnovnim lastnostim 

in značilnostim zmorca. 


METEOROLOGIJA 

Med razvojem cirkulacije kopno-morje se tok v višjih 

plasteh in nasprotno usmerjeni zmorec na površini vse 

bolj širita – nekoliko globlje v kopno in vse dlje proti 

odprti vodi. To omogoča vse več hladnega zraka z višine, 

ki »hrani« cirkulacijo in krepi zmorec. Popoldne, pri razviti 

cirkulaciji kopno-morje, lahko opazimo veter na površini 

morja, ki se začne okrog 15–20 M od obale in piha 

z močjo od 2 do 3 vozlov. Moč vetra se krepi proti obali 

in lahko tam doseže tudi 20 vozlov. Po sončnem zahodu 

se kopno začne hitro ohlajati in dviganje zraka nad njim 

preneha, zato zmorec slabi ter precej hitro poneha. 

Zmorec najprej preneha bliže obali, nato pa postopoma 

vse dlje od nje. 

40 Omenjeni veter ne sme biti premočan, saj se v močnejšem toku spodnji del krožne 

cirkulacijske celice ne more razviti. 

Ta veter se začne s segrevanjem zraka nad kopnim, na 

njegovo mesto pa prične pritekati hladnejši, in sicer pod 

pravim kotom na obalo. Z razvojem cirkulacije kroži vse 

več zraka, in vpliv rotacije Zemlje oziroma Coriolisove 

sile je vse bolj opazen. Pod vplivom te sile se zmorec postopoma 

obrača v desno. Obračanje vetra je izrazitejše 

na začetku in se popolnoma konča po dveh do treh urah, 

ko zmorec piha pod kotom približno 25° glede na obalo. 

Omenimo naj, da obračanje v desno zaradi Coriolisove 

sile opažamo na severni polobli, na južni pa se zmorec 

obrača v levo, saj je omenjena sila na južni hemisferi 

usmerjena ravno nasprotno. 

Kopnik 

Kopnik je nočni veter, ki se ob obali redno pojavlja 

v lepem, mirnem vremenu, ko podnevi piha zmorec. 

Ob vzhodni obali Jadrana ga običajno imenujemo burin. 

Podobno kot zmorec je ta lokalni veter posledica neenakomernega 

segrevanja kopna in morja. 

Dnevna cirkulacija kopno-morje izginja zvečer, ko se 

izenačita temperaturi morja in kopnega. Obdobje brezvetrja 

ne traja dolgo, saj se zaradi nočnega ohlajanja zrak 

nad kopnim hitro shladi in začne zaradi večje gostote 

»odtekati« proti morju oz. toplejšemu in manj gostemu 

zraku nad njim. Na začetku je kopnik zelo šibak in se 

čuti samo v neposredni bližini obale. Z nadaljnjim ohlajanjem 

kopnega pa se vse bolj krepi in seže vse dlje na 

Zmorec in kopnik se tipično razvijata po naslednjih korakih: 

1 Mirno jutro, vedro nebo ali delna, 

tanka oblačnost. 

2 Temperatura zraka nad kopnim postaja 

višja od temperature zraka nad 

morjem. 

3 Vzpostavlja se blag tok z morja proti 

obali (v pasu približno miljo od obale). 

4 Zmorec se postopoma krepi in zajema 

vse večji prostor proti odprti vodi. Nad 

kopnim se ustvarjajo kumulusi. 

5 Zmorec se obrača v desno (na južni 

polobli v levo). Sprememba v prvi 

uri je izrazita. Zmorec se še krepi. 

Najmočnejši je blizu obale. 

6 Po nekaj urah zmorec preneha spreminjati 

smer in piha pod ostrim kotom 

glede na obalo (20–30°). Veter 

se krepi do poznih popoldanskih ur. 

7 Zmorec se umiri ob sončnem zahodu, 

najprej ob obali. Morebitna 

kumulusna oblačnost nad kopnim 

izginja. 

8 Temperatura zraka nad kopnim še 

naprej upada in začenja se lahek 

svež veter z obale – kopnik. 

9 Noč je vedra in temperatura zraka 

še naprej upada, kopnik se krepi 

in zajema vse večji prostor proti 

odprtem morju. 

10 Kopnik je najmočnejši najbližje 

obali. Ob višji strmi obali postaja 

krepek, hladen in piha v sunkih, 

ki so sicer razmeroma dolgi in 

ne zelo močni. 

11 Ob zarji, ko je temperatura zraka 

nad kopnim najnižja, kopnik doseže 

svojo največjo moč. 

12 Dvigajoče se sonce segreva kopno 

in zrak nad njim. Kopnik hitro 

izginja. 

13 Mirno jutro ... 

58 


LOKALNI VETER 

Na vzhodni obali Jadrana se v toplejšem delu leta pogosto 

izmenično pojavljata zmorec in kopnik, ki sta znak lepega 

in stabilnega vremena. Njun izostanek je najpogosteje 

povezan s skorajšnjo spremembo vremena. 

odprto. Podobno kot zmorec je najmočnejši ob obali 

ter postopoma slabi z oddaljevanjem od nje. Obračanje 

v desno zaradi vpliva Coriolisove sile ni izraženo kot pri 

zmorcu, posebej v območju bližje obali. Največjo moč 

kopnik doseže ob zarji, ko temperatura zraka nad kopnim 

doseže najnižjo dnevno vrednost. S sončnim vzhodom 

temperaturi kopnega in morja dosežeta isto vrednost 

Slovenija, svetilnik na rtiču Petelin 

Risba 33 

in spet nastaja tišina. Kmalu se kopno segreje in se začenja 

novi cikel – vzpostavlja se cirkulacija kopno-morje. 

Kot smo videli, ima kopnik enostavnejšo strukturo kot 

zmorec, saj ni pogojen s »povratnim« tokom na višini. 

Najmočnejši je ob sami obali, saj na tem mestu hladen 

in gost zrak, ki se spušča s kopnega proti morju, doseže 

največjo hitrost. Nato se pahljačasto »razliva« proti odprtemu 

morju, nošen z inercijo. V stiku s toplejšim morjem 

se hladen zrak s kopnega postopoma segreva in 

ustavlja. Kako močno in kako daleč stran od obale lahko 

seže kopnik, je odvisno predvsem od obalnega reliefa in 

vetra na višini oz. vetra širših razsežnosti. Tako je kopnik 

ob nizki obali zelo šibak in ga čutimo samo v neposredni 

bližini obale, ob visoki in zelo strmi obali pa lahko doseže 

moč od 30 vozlov in piha do 25 M od obale. Tudi 

veter širših razsežnosti, ki piha od obale, lahko okrepi 

kopnik, ali natančneje povedano, kopnik v obalnem območju 

zaradi hlajenja kopna lahko občutno okrepi veter 

širših razsežnosti. 

59 


METEOROLOGIJA 

Svetlobni pojavi 

v atmosferi 

Svetlobni pojavi v atmosferi nas pogosto očarajo s svojo 

lepoto in raznolikostjo. Poznavanje in boljše razumevanje teh 

pojavov nam igro sončne svetlobe in atmosfere še približa. 

Poleg lepote nam nekateri svetlobni pojavi lahko pomagajo 

pri razumevanju vremenskih procesov in tudi predvideti 

prihodnji razvoj vremena. 

Slovenija, svetilnik na rtiču Petelin 

60 


SVETLOBNI POJAVI V ATMOSFERI 

Svetlobni pojavi nastanejo zaradi 

refleksije (odboja), refrakcije (loma), 

difuzije (razpršitve) in difrakcije 

(uklona) sončne svetlobe na vodnih 

in trdnih delcih v atmosferi. Sončni 

žarki prepotujejo povprečno 150 milijonov 

km dolgo pot do zemeljske 

površine, vendar njihova moč najbolj 

oslabi šele v spodnjih delih zemeljske 

atmosfere. Tam naletijo na 

vse gostejše zračne plasti, vodno 

paro in različne trdne delce, na katerih 

se razbijejo in razpršijo. Če na 

tipičen atmosferski delec pade enaka 

količina modrih in rdečih žarkov, bo 

v razpršeni svetlobi ostalo veliko več 

modrih in vijoličastih žarkov – zato 

je nebo modro. Modrina neba je najizrazitejša, 

ko je sonce v zenitu, posebno 

v zimskih mesecih. 

Razpršeno žarčenje 

Jasno nebo ni vedno modro. Poleti, 

ko je v zraku veliko vodnih delcev, 

nebo zaradi zelo razpršenega žarčenja 

postane belkasto in bleščeče. 

Različne primesi v atmosferi (prah, 

smog, soli, bakterije idr.) prav tako 

močno vplivajo na razpršitev sončne 

svetlobe v atmosferi. Tako je najpogosteje 

pozimi, pri anticiklonu v zelo 

stabilni atmosferi, ko je navpično 

kroženje zraka onemogočeno in zato 

koncentracija trdih delcev največja, 

nebo motno in ima sivkasto barvo. 

Prevlada 

dolgovalovnega sevanja 

Prevlada kratkih valov v sevanju, 

ki se lomijo na molekulah zraka, 

je vzrok za modrino in sence, žarki 

daljših valovnih dolžin pa ustvarjajo 

rdečkast odtenek. V atmosferi začnejo 

prevladovati žarki daljših valovnih 

dolžin, ko sončni žarki dlje potujejo 

skozi zemeljsko atmosfero; to se dogaja, 

ko je Sonce nizko na obzorju. 

Na daljši poti skozi atmosfero se krat- 

V pomorskih rekih številnih jezikov 41 rumeno rdeči sončni zahodi napovedujejo lepo vreme, rumeno 

rdeči sončni vzhodi pa skorajšnje poslabšanje vremena. Ti reki veljajo samo v zmernih širinah in niso 

brez osnov, vendar po statistikah držijo samo v nekaj več kot 60 odstotkih. 

61 


METEOROLOGIJA 

Fotografija je bila posneta na rtiču Petelin v Izoli v dnevu z izrazitim 

lomom svetlobe. V sredini fotografije lahko vidimo vrh 

Triglava, ki je oddaljen od Rta Petelin nekaj več kot 50 M. Gora, 

visoka približno 1,5 M (2864 m), je zaradi loma svetlobe videti 

bližja in/ali višja. Poglejmo še eno podrobnost s fotografije. 

V spodnjem desnem kotu lahko vidimo grad Miramar. 

Če upoštevamo njegovo oddaljenost (10 M), njegovo višino 

in višino očesa opazovalca (v našem primeru višino fotoaparata), 

bi moralo biti grajsko obzidje nevidno. Vendar se zaradi 

poudarjenega loma svetlobe objekt vidi v vsej svoji višini. 

Slovenija, rtič Petelin, v ozadju Julijske Alpe 

kovalovno sevanje skoraj popolnoma 

razprši, tako da postane dolgovalovno 

sevanje prevladujoče. Če je v zraku 

veliko vlage, se absorpcija modrih 

žarkov še poveča ter sta zarja in somrak 

še bolj rdeča. Rdečino prav tako 

poudari večja količina prahu, dima in 

drugih trdih delcev v zraku. 

41 V angleščini se rek glasi: Red sky at night, sailor’s 

delight, red sky in the morning sailors take warning. 

Lom svetlobe 

Pri prehodu skozi atmosfero se svetlobni 

žarki lomijo. Lom žarkov je 

vedno usmerjen proti gostejšemu 

zraku 42 , tako da na obzorju včasih 

vidimo zelo oddaljene predmete, ki 

naj ne bi bili vidni zaradi zaobljenosti 

Zemlje (risba 34). Refrakcija 

(lom) je najmanjša, ko žarek prihaja 

iz objekta 43 v zenitu, in se povečuje, 

ko se izvor sevanja pomika proti obzorju. 

Posebno izrazit lom svetlobe 

se ustvarja v stabilni atmosferi, ko je 

tudi ozračje zelo čisto (npr. po prehodu 

hladne fronte). Kombinacija 

stabilnosti (oteženo dviganje zraka) 

in dobre vidljivosti (malo vlage v 

zraku) atmosfere sta znak zelo lepega 

vremena, ki bo trajalo dlje. 

Tako v primerih, ko je lom svetlobe 

izrazit in na obzorju lahko opažamo 

zelo oddaljene objekte, lahko računamo 

z lepim vremenom. 

42 Tlak v atmosferi z višino upada in ravno tako tudi 

gostota. 

43 Vsak objekt je vir sevanja. 

Mavrica 

Mavrica je vsekakor eden najbolj 

poznanih in najlepših svetlobnih 

pojavov. Niz koncentričnih lokov 

barv od rdeče do vijoličaste opazimo 

zaradi loma sončne svetlobe na vodnih 

kapljicah. Mavrica vsebuje vse 

barve sončnega svetlobnega spektra. 

62 


SVETLOBNI POJAVI V ATMOSFERI VALOVI 

Za razumevanje in napovedovanje 

vremena je treba biti pravi mojster 

pri sestavljanju dokaj zahtevne 

sestavljanke, katere delčki so znanje 

in izkušnje. Naj bo ta zgodba o 

svetlobnih pojavih v atmosferi še 

en delček vaše osebne sestavljanke 

o vremenu. Sestavljanke, ki jo vsak 

pomorščak, morda tudi nevede, 

neprestano sestavlja. 

V glavni mavrici (premera 40o) je 

vijoličasta barva na notranji strani, 

medtem ko je v sekundarni, temnejši 

mavrici razpored barv obraten. 

Glavna mavrica je lahko tudi bela, 

zunaj obrobljena s tanko rdečo, na 

notranji strani pa s tanko modro 

črto. Opazovalec jo vidi, če stoji med 

soncem in kapljami vode, na katerih 

se pojavi mavrica. Mavrico lahko 

opazimo tudi ponoči v mesečini. 44 

44 Ta redki in vznemirljivi pojav je avtorju popestril dolgo 

in mokro noč v razburkanem Rokavskem prelivu. 

Halo 

Dokaj redek, a izrazit svetlobni pojav 

je prstan okrog Sonca ali Lune, ki ga 

imenujemo sij (angl. halo). Ta pojav 

nastaja kot posledica loma in odboja 

svetlobe na kristalih ledu v visokih 

slojastih oblakih (cirostratus). Prstan 

je najpogosteje bled ali le malo obarvan. 

Ker se najpogosteje pojavi na 

čelni strani ciklona, lahko služi tudi 

kot opozorilo o njegovem 

približevanju. 

Izrazita kondenzacijska sled odkriva 

relativno visoko vlažnost v zgornjih 

plasteh atmosfere. Ko je sled ravna, je 

tok na višini šibak, tako da je majhna 

verjetnost za skorašnje občutnejše 

poslabšanje vremena. V takem primeru 

tako lahko pričakujemo nadaljevanje 

lepega in vedrega vremena. 

Risba 34 

63

NAVTIČNI PRIROČNIK

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?