GREMO POD OBJEM GORA

Revija Mladinske komisije PZS /številka 6/ 

GREMO POD OBJEM GORA

KOLOFON 

Odgovorni urednik: Uroš Kuzman 

Uredniški odbor: Uroš Kuzman, Manca Čujež, Tina Arh, 

Blaž Lesnik, Domen Strle, Ana Suhadolnik, Zdenka Mihelič 

Tehnična urednica: Vesna Lenart 

Fotografija na naslovnici: Manca Čujež 

Tisk: Fotolito Dolenc, d. o. o., Ljubljana 

Naklada: 250 izvodov 

Izdala: Mladinska komisija PZS 

Maj 2013 

Mladinsko prilogo podpira Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS.

UVODNIK 

Ana Suhadolnik 

Zakorakali smo v pomlad! Končno! Sonce nas prijetno 

žgečka po licih in dovolj ga je, da smo lahko 

oblečeni le v kratke rokave. Pa vendar je to letni čas, 

ko vihamo rokave na drugačen način. Gotovo so se 

že začele intenzivne priprave na konec šolskega leta: 

ocene v šolah se počasi zaključujejo, izpiti za študente 

se približujejo … in potem poletne počitnice! 

Neskončno priložnosti za raziskovanje narave, obisk 

gora, druženje s prijatelji … in planinski tabor. Ko se 

spet zbere ista družba in vidiš nekatere prijatelje, ki 

jih morda nisi vse leto, pa se ti zdi, kot bi se videli 

včeraj. In smeh in sproščenost in štosi, ki jih poznamo 

samo mi. Osvojeni vrhovi in pogled na taborni 

prostor. Igranje kitare in petje ob ognju zvečer – vsak 

večer. Spanje v naravi. Pod šotori. Morda kakšen 

večer tudi pod zvezdami. In morda kakšne simpatije, 

o katerih se govori še vse naslednje šolsko leto. Skratka 

občutek, ko veš, da sodiš sem, da si tu doma. Da 

si del velike planinske družine, ki ti napolni baterije 

za bližajoče se šolske dni. In ohrani čudovit in nepozaben 

spomin na teden dni, ki jih preživiš v družbi 

najbližjih. 

KAZALO 

Gorsko pravljičarstvo 2 

Kje pa nas gojzar žuli? 5 

Družinam prijazna planinska koča 8 

Prva pomoč na planinskem taboru 10 

Mepijeva odprava v Nepal 12 

Zabavno učenje orientacije za najmlajše 14 

Kaj je počela generacija MV iz leta 2011? 16 

Pomen neformalnega izobraževanja in spletno orodje Nefiks 18 

Spremljanje in ocenjevanje gorniškega znanja 20 

Veliki igri za planinski tabor 22 

1

GORSKO PRAVLJIČARSTVO 

Avtorica: Irena Cerar 

2 

Irena Cerar pogosto združuje svoji veliki 

ljubezni, gore in pravljice. Na primerjalni 

književnosti je diplomirala iz gorskih pravljic 

in pripovedk, napisala je družinska 

izletniška vodnika Pravljične poti Slovenije 

in Pravljične poti v zgodovino. Pravljice tudi 

pripoveduje ob različnih priložnostih, pogosto 

na različnih festivalih, še raje na prostem. 

Vodi Kamniške pravljične poti, izlete s pripovedovanjem 

pravljic. Pravzaprav ji je najbolj 

ljubo, kadar jo povabijo v kak res lep 

kraj recimo na Jezersko –, kjer v dobesedno 

pravljičnem okolju Šenkove domačije pripoveduje 

zgodbe. Skoraj mitično se ji zdi, 

kadar obuja staro izročilo in stare ljudske 

pripovedi na kraju, ki ga omenjajo zgodbe. 

Bilo je nekoč … 

Slovenija je gorata dežela in mi gorski narod, kar 

potrjuje tudi presenetljiv podatek, da več kot polovica 

prebivalcev živi nad 500 metri nadmorske višine. 

Imamo več kot dvestoletno gorniško tradicijo in 

bogato gorniško književno tradicijo. 

Gorništvo je danes svetovni pojav. Sodobnemu 

človeku obisk gora pomeni telesno in duševno sprostitev, 

stik z naravo pa življenjsko potrebo. Seveda 

ni bilo vedno tako. Gore so nekoč ljudem predstavljale 

vzvišeno in nedostopno bivališče bogov; bile 

so neznan in skrivnosten svet, v katerem so vladale 

nadnaravne in neobvladljive sile. Gorski svet je 

domačinom zbujal predvsem občutke strahu in nelagodja, 

danes se zdi absurdno, toda gore so se večini 

zdele grde. V neposredni stik z visokimi gorami je 

prihajalo le majhno število ljudi: divji lovci, pastirji, 

drvarji, oglarji, iskalci rude, zeliščarji, pozneje tudi 

vojaški begunci in rokovnjači. Zato so gorske pravljice 

in pripovedke pogosto, če že ne praviloma, povezane 

z njihovimi življenji. 

Še izrazito mistificiran odnos do gora je slikovito 

opisal Janez Mencinger v Moji hoji na Triglav. V njegovih 

časih je bil Triglav še mit v pravem pomenu 

besede in pisateljev ded je dečka svaril, naj ne gleda 

tako poželjivo na Triglav, češ da ga bodo uročili gorski 

škratje, ga porinili v globok prepad ali ga zaprli v 

svoje podzemeljske jame … 

Bajeslovni panteon slovenskih gora 

Mencingerjev ded je mlademu pisatelju pripovedoval 

ne samo o gorskih škratih, ampak tudi o podlesnem 

možu, ki se skriva po bohinjskih gozdovih, pa o zmajih. 

Verjamem, da mu ni bilo težko, saj je bohinjski 

konec zelo bogat z ljudskimi pripovedmi. Prav 

podobno bi lahko rekli za vso Slovenijo. Tako kot 

je raznolika in čarobna slovenska pokrajina, tako je 

raznoliko tudi naše pripovedno izročilo. 

Naš gorski svet naseljujejo številna bajna bitja. Zelo 

pogoste so vile, tudi bele žene ali gorske deklice. 

So lepe, v belo oblečene žene, z dolgimi svetlimi 

lasmi, ki domujejo v drevesih, votlinah skalnih sten, 

v bližini vode. Ljudem so bile lahko naklonjene, 

pomagale so jim z nasveti in darovi, če pa so se jim 

preveč približali ali če so prekršili kakšno njihovo 

zapoved, so se jim lahko maščevale. Pripovedka z 

Velike planine, na primer, pripoveduje, da so pastirji 

belim deklicam vedno dajali mleko, če so jih prosile 

zanj, zato pa so tudi njihove krave imele vedno veliko 

mleka. Na Gozdniku so gozdne deklice kaznovale drvarja, 

ki je sekal njihovo drevje, in ga iz maščevanja 

vrgle v hudournik. Vile pri Ribniškem jezeru na 

Črnem vrhu so okoli jezera gojile krasne vrtove s 

planinskimi rožami. A ko so ljudje začeli naseljevati 

Pohorje, so se umaknile. 

V gorah so doma tudi številni velikani, ajdi in 

ajdovske deklice – gre za rod, ki je živel pred ljudmi. 

V Bohinju so recimo imeli dva velikana, eden je stal 

na Rudnici, drugi pa na Studorju, imela pa sta samo 

en brus, ki sta si ga podajala z gore na goro. Tudi stene 

Kraškega roba naj bi po ljudskem izročilu zgradili velikani. 

Vsi poznamo ajdovsko deklico v Prisojniku. 

Če je verjeti zgodbi, je bila nekoč pomočnica popotnikom 

čez Vršič; imela pa je tudi sposobnost, da je 

otrokom prerokovala usodo. Ko je nekemu trentarskemu 

dečku napovedala, da bo ubil zlatoroga, so jo 

njene sestre kaznovale tako, da je okamnela, in nas 

še danes opazuje s stene Prisojnika. 

Gorski in divji možje sodijo med nadležnejša bajna 

bitja, saj ljudem kradejo pridelek in živino, uničujejo 

polja in povzročajo še drugo škodo, zato je razumljivo, 

da se jih domačini želijo znebiti, kar po navadi 

dosežejo z zvijačo. Gorskega ali divjega moža v 

koroških in gorenjskih pripovedih včasih preženejo 

tako, da mu nastavijo čevelj, namazan s smolo, kakor 

se je pripetilo pri slapu Peričnik, ali ga opijanijo, da 

se ujame v past. Preden pa ga izpustijo, jim mora zaupati 

skrivnost, npr. kako se dela sir, kje najti naravna 

bogastva ipd. Tudi v dolini Zadnjice so imeli divjega

moža, ki je naučil Trentarje siriti. Podobne zgodbe 

pripovedujejo ne le na Slovenskem, pač pa tudi v sosednjih 

alpskih deželah. 

Pogosti prebivalci gorskih votlin in jam so zmaji, 

imenovani tudi lintverni ali pozoji. Zmaj naj bi po 

ljudskem izročilu nastal iz kače, ko ta dopolni sto let 

in ji zrastejo peruti, tace in rep. Najbolj razširjeno pa 

je prepričanje, da se zmaj izvali iz jajca, ki ga znese 

sedemletni petelin. Na Solčavskem so imeli kar nekaj 

zmajev: prebivali naj bi v Logarski dolini, Matkovem 

kotu, v Olševi … O zmaju v Boču pripovedujejo, da je 

imel plavuti in peruti, saj je živel v vodnih globočinah 

in tudi letal po zraku, pri čemer je povzročal strašne 

viharje, dokler ga nekoč ni ubila strela. Zmaji lahko 

pridejo iz gore, in ko se to zgodi, povzročijo velike 

naravne spremembe in nesreče. Tako je nastala 

Kamniška ali Slevška roža – to je mogočen kamnit 

plaz na Kamniškem vrhu, ki se vidi daleč naokrog. 

Seveda pa je med vsemi bajnimi bitji, ki jih srečujemo 

v gorah, prav gotovo najznamenitejši zlatorog. Že 

Karel Dežman je zapisal znano poznoromantično 

povedko o Zlatorogu – navdihnila je pesnike Rudolfa 

Baumbacha, Antona Funtka, Antona Aškerca, skladatelja 

Avgusta Ipavca ter številne uglasbitve v operah 

in baletih. Izročilo o mitični živali zlate ali bele 

barve, z zlatimi parkeljci in rogovi oziroma z enim 

samim rogom, kakor pri enorogu, je indoevropskega 

izvora in je v Evropi poznano od Irske do Albanije. 

Povezano je s predstavami o davnem lovcu, ki je 

verjel, da so bele živali božanstva in da jih človek ne 

more ustreliti brez kazni. 

Tudi hudič ali zlodej je pogosto povezan prav s skalnatimi 

predeli – bodisi alpskimi bodisi kraškimi. V 

gorskih pripovedkah se kaže kot bitje, ki po nekem 

nerodnem naključju podira hribe, ustvarja naravna 

okna (na primer okno v Prestreljeniku, Otlico), proži 

plazove in se sploh rad plazi po temačnih soteskah, 

koritih in breznih. Hudič je na primer Čaven postavil 

tja, kjer je še danes. Prerezal je tudi vreče s kamenjem, 

ki so jih angelčki nesli na Triglav, tako da je nastal 

kraški svet. Korita Mlinarice so nastala tako, da se je 

zlodej sunkovito zaletel v skalo, ko so ga poškropili z 

žegnano vodo. Poleg te šaljive, rahlo nerodne in vedno 

simpatične podobe, ima hudič lahko tudi manj 

prijazno vlogo bitja, ki zapeljuje ljudi v nevarnost. 

Lahko se jim približa v različnih podobah, npr. kot 

Zeleni lovec, in jih pregovori k nepremišljenim dejanjem, 

tako kot v zgodbi o Zlatorogu. 

Naše ljudsko izročilo pa pozna tudi nekaj junakov 

in orjakov, ki so ljudem naklonjeni in jim pogosto 

priskočijo na pomoč. Takšen je Blagodéj, ki pomaga 

zapostavljenim. Prikazoval naj bi se v različnih podobah, 

živel pa naj bi v hribih med Bohinjem, Soško 

in Vipavsko dolino. Žal o njem ni ohranjenih veliko 

pričevanj, poznamo pa zgodbo, v kateri Blagodéj 

pomaga idrijskim drvarjem, opeharjenim od bogatega 

skopuha. 

Kralja Matjaža, ki spi v Peci, poznamo vsi. Ker je 

bil pravičen kralj, se mu je odprla skala in ga skupaj z 

Gorske pravljice lahko s pridom uporabimo kot 

motivacijsko sredstvo. 

Foto: Borut Žigon 

njegovo vojsko skrila pred sovražniki. A le redko kdo 

ve, da po ljudskih predstavah skupaj s svojo vojsko 

spi v številnih gorah na Slovenskem: pod Čavnom, 

Budinsko goro, Krimom, Homcem, Donačko goro, 

Dobračem, Sveto goro, Triglavom in verjetno še kje. 

V gorskih pripovedkah pogosti nastopajo tudi planinski 

škrati, ki radi ponagajajo pastirjem, in pa 

gorski škrati – berkmandeljci, ki gospodarijo z 

rudnimi bogastvi v notranjosti gora. Po ljudskem 

verovanju je škrat tudi gorski duh, ki ga vidijo rudarji, 

drvarji, lovci in drugi ljudje, ki obiskujejo gore. 

Na Rudnici, ali pa na Rudnem polju, naj bi prebival 

perkmandeljc, ki je nagajal tistim, ki so kopali rudo. 

V Škratovem gozdu med Storžičem in Grintovci pa 

se v globokih prepadih menda še vedno nahajajo 

studenci zlate rude, kjer se pretaka čisto zlato, ki ga 

varujejo škrati. 

S tem kratkim pregledom gorskih bajnih bitij seveda 

nismo zaobjeli vseh pravljičnih prebivalcev gora; 

upam pa, da smo vas spodbudili k nadaljnjemu 

raziskovanju. 

3

»Pravljičarjenje« lahko 

da planinskemu taboru 

čaroben pečat. 

Foto: 4 Borut Peršolja 

Gorsko izročilo danes 

Kaj naj z vsem tem starodavnim izročilom danes? 

Bilo je obdobje, ko so se takšne zgodbe ljudem zdele 

prazno praznoverje, danes pa se zavedamo, da so 

pomemben del nesnovne kulturne dediščine. Zbiramo 

jih, jih zapisujemo, ohranjamo, pripovedujemo. 

Za nas kot planinske vodnike je pomembno 

tudi spoznanje, da jih lahko s pridom uporabimo kot 

motivacijsko sredstvo, s katerim bomo spodbudili 

otroško radovednost in podžgali lenobne nogice. 

Dobro je vedeti, da so razvojni psihologi že pred desetletji 

odkrili, da so otroci do nekje devetega oz. 

desetega leta v t. i. pravljičnem obdobju. Če zelo 

poenostavljeno rečemo, v tem starostnem obdobju 

struktura pravljice kot literarne zvrsti ustreza njihovemu 

doživljanju sveta. Seveda pa ne gre pozabiti, 

da tudi po izteku tega obdobja vsakdo, tudi odrasel 

človek, rad sliši dobro zgodbo, če je le primerno izbrana 

(njegovi starosti) in vsaj približno spretno 

povedana. To dejstvo lahko s pridom uporabimo pri 

vodenju – bodisi družinskem ali organiziranem. 

Pripovedovanje pri vodenju 

Sama pripovedovanje ljudskih zgodb s pridom uporabljam 

pri vodenju družinskih izletov. Na povabilo 

Matične knjižnice Kamnik sem leta 2010 celo zasnovala 

Kamniške pravljične poti. Gre za sprehode 

in krajše, tematske izleti po Kamniku in okolici, ki 

so zasnovani na kamniških ljudskih pripovedih in 

namenjeni družinam z majhnimi otroki. Združujejo 

gibanje, pripovedovanje – spoznavanje lokalnega 

ljudskega pripovednega izročila, igro v naravi, ustvarjanje 

in podoživljanje. Podobna pravljična vodenja 

izvajam tudi drugje po Sloveniji. 

Moje izkušnje pravijo, da je vzdušje na prostem vedno 

bolj sproščeno kot v zaprtih prostorih, pa tudi 

manj predvidljivo. Tako kot pri vsakem izletu mora 

biti načrtovanje zelo dobro, da ujamemo pravo 

razmerje med hojo, gibanjem, postanki, pripovedovanjem, 

igro in malico. Vse mora biti ob svojem času 

in na pravem kraju, pa še nepričakovane situacije je 

treba izkoristiti sebi v prid. Sama imam navado, da 

na vsakem izletu pripravim osrednji pripovedovalski 

dogodek, kjer se posedemo in umirimo za pravljico 

ali dve. Zelo pomembno je, da izberem pravi kraj, 

saj ta predstavlja pol uspeha. Po navadi poiščem kak 

miren kotiček izjemne lepote, razgleda ali pomena 

za zgodbo. Seveda mora biti poslušalcem udobno in 

varno. 

S pomočjo zgodb in aktivnosti ob zgodbah 

(doživljajske igre, ustvarjanje) poskušam ustvariti 

celostno doživetje, ki zadovolji um, domišljijo, 

čustva, čute … Doživetje lahko ostane za vedno, zgolj 

podatki pa ne! 

»Pravljičarjenje« na planinskih taborih 

Lani sem se kot planinska vodnica in pravljičarka 

na povabilo Boruta in Mateje Peršolja udeležila 

gorniškega tabora MO PD Domžale na Mali planini. 

Tabor je bil namenjen starejšim predšolskim otrokom 

in osnovnošolcem do petega razreda. Povabilo me je 

zelo razveselilo, med drugim zato, ker je dobršen del 

mojih mladostnih planinskih izkušenj vezan na Veliko 

planino, po drugi strani pa zato, ker je območje 

zelo bogato z ljudskim izročilom. 

Za pripovedovanje zgodb smo izkoristili marsikateri 

trenutek: pripovedovali smo med potjo, še raje pa 

med počitki za malico, obvezna je bila tudi večerna 

pravljica pred spanjem. A najlepše spomine imamo 

verjetno vsi na pripovedovanje ob tabornem ognju, 

kar je pravzaprav nek prvobitni način tega početja. 

Imeli smo srečo, da smo imeli tabor ravno v času 

kresne noči, ki velja za najbolj čarobni čas v letu. 

Saj se spomnite – če imaš na tisti večer nevede 

praprotno seme v čevlju, lahko razumeš živalsko govorico 

… Tako da smo izročilo o belih deklicah in divjih 

možeh z Velike planine prepojili še z zgodbami 

o odkrivanju zakladov na kresno noč. Otroci so ne 

glede na starost poslušali z odprtimi ušesi, očmi in 

srci; ob zgodbah pa so našli tudi prepotrebno umiritev 

in osredotočenost. Seveda smo pripovedovanje 

pravljic umestili med druge aktivnosti tabora, a je po 

izpovedanih vtisih otrok ravno »pravljičarjenje« dalo 

taboru prav poseben, če ne že čaroben pečat.

KJE PA NAS GOJZAR ŽULI? 

Pripravila: Manca Čujež 

Jasni in toplejši dnevi glasno kličejo v naravo, 

tako majhne kot velike planince, večkrat 

kar v kompletu – zato tokrat posvečamo 

pozornost družinskemu hribolazenju. Mladi 

starši, Tanja Jazbec (PD Slivnica pri Celju), 

Mojca Volkar Trobevšek (PD Kamnik), Bernard 

Alič (PD Tržič) in Janez Kugonič (PD 

Šoštanj), vsi po vrsti poudarjajo, da je pri 

izletu z otrokom v gore pot pomembnejša 

od cilja. 

S kakšnimi vprašanji ste se srečevali pri prvih 

planinskih korakih z najmlajšimi planinci na 

ramah? Katere so prednosti in slabosti nošnje 

otrok v planinskem nahrbtniku? 

Tanja: Najprej je bilo treba izbrati ustrezen 

pripomoček za nošnjo. Dokler še dojenček ni stabilno 

sedel, smo uporabljali sling maya wrap, nato smo 

kupili zelo dober nahrbtnik za nošnjo otrok deuter 

kid comfort II. Pomembna je bila tudi vremenska 

napoved (lahko so bile napovedane nevihte, ne pa 

ravno deževno ves dan). Pozimi so bile ture krajše in 

s postankom v planinski koči. V toplejših mesecih so 

lahko trajale ves dan in brez planinskih koč na poti. 

Prednosti: družina je skupaj, starši lahko nadaljujejo 

svoj življenjski slog kljub otrokom, otroci doživljajo 

lepote hribov, spoznavajo rastline, živali; v nahrbtniku 

lahko tudi otrok, ki že opravi del ture sam peš, 

nato počiva in zaspi. Slabosti: nahrbtniki za nošnjo 

otrok imajo zelo majhno prostornino za prtljago (20 

litrov). 

Mojca: S Tinetom smo začeli hoditi na krajše planinske 

sprehode z vozičkom, torej od drugega meseca 

naprej (Velika planina, Mengeška koča ipd.). Na prave 

hribovske izlete pa smo šli, ko je bil star približno 

eno leto. Največje preglavice nam je delal mraz, saj 

naju je z možem najbolj skrbelo, da ga ne bi preveč 

zeblo, ker se v nahrbtniku ni gibal. Poleti je bilo lažje, 

pa tudi kakšen korakec je že sam naredil. Prednost 

nošnje v nahrbtniku je prav gotovo ta, da imajo starši 

več manevrskega prostora pri izbiri ture. Privoščijo 

si lahko tudi višje cilje, ne samo dolinskih pohajkovanj. 

Slabost je ta, da je otrok popolnoma negiben 

(neprekrvavljenost), kar je lahko težava predvsem v 

mrazu. Tudi otrokovo spanje ni ravno optimalno v 

tako nenaravnem položaju (opletanje glave ipd.), je 

pa fino, ker so med njim starši hribovsko aktivni. 

Bernard: Pri nas smo začeli hoditi v hribe zelo hitro. 

Takoj ko je otrok samostojno sedel in držal glavo 

(šest mesecev). Na začetku so se nam zastavljala 

vprašanja, koliko časa je lahko otrok v nahrbtniku, ne 

da bi ga vzeli ven; ali je v redu, če otrok v nahrbtniku 

zaspi in kakšen položaj ima pri tem; ali je nahrbtnik 

dovolj udoben zanj. Nošnja otroka v nahrbtniku ti da 

možnost neposrednega predajanja informacij o vseh 

stvareh, ki se dogajajo na izletu. Slabost je mogoče 

v tem, da tisti, ki nosi otroka, ne vidi neposredno, 

kaj se z njim dogaja. Zato zelo priporočam prisotnost 

obeh staršev. Eden nosi, drugi nadzoruje, hrani, daje 

pijačo itd. 

Janez: Najprej smo se srečali s težavo, kakšen 

nahrbtnik izbrati v poplavi izdelkov, ki jih najdemo 

na tržišču. Nismo vedeli, kako dolgo otrok zdrži v 

nahrbtniku in koliko je priporočljivo nošenje. Prednost 

nahrbtnika je predvsem v tem, da lahko hodimo 

v hribe, ko otrok še ne hodi. V nahrbtniku lahko 

opazuje, se naužije svežega zraka in po potrebi tudi 

zaspi, ko ima dovolj, pa nam to tudi jasno pokaže. 

Kako zasnovati planinski izlet, da bodo v njem 

uživali (tudi) otroci? 

Tanja: Pomembno je upoštevati vremensko napoved 

in popestriti pot s kakšno zgodbo, ki vključuje znamenitosti 

med potjo (zelo dobri knjigi sta Pravljične 

poti Slovenije in Z otroki v gore). 

Mojca: Izlet mora biti predvsem primeren otrokovi 

starosti, torej ne predolg, ne preveč zahteven (ni nujno, 

da je po ravnini, majhni otroci prav obožujejo hojo 

navkreber), pot ne sme biti izpostavljena. Pravzaprav 

je vseeno, kam se podamo, bistveno je, da otroka ne 

priganjamo. Hojo in svet okoli sebe namreč doživlja 

popolnoma drugače kot odrasli, zato ga je treba čim 

Družina Trobevšek na Sv. Joštu nad Kranjem 

Foto: družinski arhiv 

5

KJE PA NAS GOJZAR ŽULI? 

odrasli. Seveda je obvezna tudi kakšna igračka in 

sladkarija. 

Janez: Ker imamo majhne otroke, trenutno hodimo 

samo na lažje izlete po sredogorju in tehnične 

opreme še ne potrebujemo. Vedno vzamemo suha 

oblačila, malico, prvo pomoč in pa kakšno podkupnino 

(sladki priboljški). Skoraj bi pozabil, še dnevnik 

mladega planinca. 

Del družine Kugonič 

ob Ribniškem jezeru 

na Pohorju 


6 

bolj pustiti, da sam odkriva okolico. Prav daleč se z 

otrokom ne pride, je pa tisti mali košček poti toliko 

zabavnejši. Pravi »špilferderber« na izletu je cilj – če 

ga imamo ves čas v glavi, smo živčni, priganjamo, in 

tako nihče nima veliko od izleta. Na izlet z otrokom 

se gre v skladu s pregovorom: pot je cilj. 

Bernard: Pri planinskih izletih z otroki moramo pozabiti 

na to, da je treba doseči nek zastavljen cilj. Najpomembneje 

je, da otroci na izletu uživajo, doživljajo 

naravo, živali, posebnosti … Ključna je izbira prave 

ture, ki ne sme biti pretežka in predolga. Zanimivosti 

je pa na vsaki turi veliko, samo pogledati je treba 

okrog sebe. 

Janez: Izlet mora biti primerno dolg, da pot otroci 

lahko prehodijo sami. Če je pot povezana s kakšno 

zgodbo, se otroci bolj navdušijo in pozabijo na 

utrujenost, pomaga pa tudi, če imajo družbo. Zelo 

dobrodošel je tudi kakšen skriti zaklad na koncu poti 

ali iskanje in preštevanje markacij za tiste, ki že znajo 

šteti. 

Na katero opremo ne smemo pozabiti, kadar se 

odpravimo v hribe z otroki? 

Tanja: Na plenice! V sončnih dneh so tu še dobra 

očala, poleti tudi klobuk, beli dolgi rokavi za 

preprečevanje opeklin; kaj za blaženje pikov insektov; 

zemljevid; pri odvisnikih od dude je obvezno 

dudo navezati na nekaj. 

Mojca: Obvezna oprema v našem nahrbtniku so za 

zdaj še pleničke, robčki in previjalna podloga. Obvezni 

so tudi prigrizki in dovolj pijače, ker so majhni 

otroci ves čas lačni in žejni. Prav pridejo tudi 

dodatna oblačila, še posebej če se na izletu srečamo 

s potokom; tudi kakšna luža je povsem dovolj za zamenjavo 

celotne garderobe. 

Bernard: Na kremo za sončenje, klobuček, topla 

oblačila, praktično vse, kar za na turo potrebujemo 

Kako turo z malčki prilagoditi vremenskim 

razmeram? 

Tanja: Pozimi se izberejo krajše ture oziroma takšne, 

kjer npr. po dveh urah prideš do odprte planinske 

koče. Jeseni, pozimi in spomladi je največja ovira 

zelo vetrovno vreme. Prilagodi se z izborom oblačil, 

zaščito za dež, ki se jo potegne čez ves nahrbtnik 

(tudi v primeru hudega vetra). 

Mojca: Če malčka nosimo v nahrbtniku, moramo 

biti pozorni, da je dovolj oblečen (pozimi in poleti), 

saj mu ni tako toplo kot nam, ki se gibamo. Pomembna 

je tudi zaščita pred soncem, saj so otroci veliko 

občutljivejši kot odrasli. Če je dan deževen, to ne sme 

biti ovira za izlet, treba pa je biti še posebej pozoren 

na nevihte in nenadne vremenske spremembe. Takrat 

raje ostanemo doma, ker se v hribih z otrokom v zapletenih 

situacijah »obračamo« precej počasneje, kot 

bi se sami. 

Bernard: Za turo z otroki smo vedno čakali na lepo 

in stabilno vreme. V slabšem vremenu smo se odločili 

za krajši sprehod kje v bližini. 

Janez: Vreme je zelo pomemben dejavnik, zato je 

pač treba spremljati napoved. Če je napoved slaba, 

našo turo raje prestavimo, kakšna ploha ali malo 

snega pa nas tudi ne zmoti. 

Na kakšen prehranjevalni režim prisegate na 

družinskem planinskem izletu? 

Tanja: Pri mlajših od enega leta so to ovseni kosmiči 

z banano (ali kakšnih suhim sadjem), kuhani v vodi, 

pozneje v mleku. Zato, da to ni suha hrana (kot je 

npr. kruh), in zato, ker imajo to zelo radi. Pozneje pa 

kakšni doma pečeni rogljički s sirom ali marmelado, 

palačinke in jogurt. Pa banane. Se pa pred odhodom 

pri avtu dobro najemo (banane, jabolka, palačinke) in 

previjemo, zato da potem dlje drži in da se privarčuje 

prostor v nahrbtniku še za druge stvari. 

Mojca: Turo načrtujemo tako, da smo v času kosila 

pri koči, kjer naročimo hrano, ki nam je všeč. Za 

malico najbolj prav pridejo kakšni piškoti, krekerji, 

jabolko, banana, sokci in kakšna sladkarija (palčki

Rubrika je namenjena iskanju konkretnih odgovorov na vprašanja, s katerimi 

se pri svojem delu srečujejo mladinski voditelji in mladinski delavci. 

Bralci ste lepo vabljeni k odgovarjanju in zastavljanju vprašanj. 

skrivajo bombončke za skalami). Treba je biti pozoren 

na to, da so otroci lačni veliko pogosteje kot mi, 

jejo velikokrat po malo. 

Bernard: Praktično na vsako turo vzamemo s 

seboj nekaj za »grickanje« (palčke, prestice, včasih 

sendvič). Če je na koncu koča, se obvezno ustavimo 

na čaj in posladek. V koči redkokdaj jemo, mogoče 

kakšne štruklje za posladek, sicer pa jemo v dolini v 

preverjenih starih gostilnah. 

Janez: Naši otroci so precej ješči in tudi doma jedo 

vsake tri ure, zato je hrane vedno poln nahrbtnik. Če 

je tura daljša in obiščemo kakšno kočo, si privoščimo 

topel obrok, vmes pa kakšen sendvič, suho sadje in 

čokoladico. 

Kakšne standarde mora dosegati planinska 

postojanka, da si zasluži naziv družinam prijazna 

koča? 

Tanja: S tem se še nismo ukvarjali. Kakšna bi bila 

moja sanjska koča v primeru prenočevanja s triletnikom 

in enoletnico? Stranišče v istem nadstropju, 

kot je soba, čiste postelje (brez žužkov, stenic), 

možnost združevanja dveh postelj skupaj, da so otroci 

lahko blizu oziroma zraven staršev, v hladnih dneh 

ogrevani spalni prostori (vsaj na 15 stopinj). 

Mojca: Največ nam pomeni, če so oskrbniki prijazni 

z nami. Zgodilo se nam je že, da so samo za našega 

otroka skuhali testenine, ker mu jota ni ravno dišala. 

Sicer pa je vsaka koča dovolj dobra, da le nudi zavetje 

in osnovno oskrbo. Zelo prav pride tudi kakšen 

kotiček, kjer lahko v miru previješ otroka, ali kakšen 

miren kot, kjer ga lahko podojiš. 

Družina Alič na Blejski koči na Lipanci 


Bernard: Prostor za previjanje, igrala, kakšno zanimivost 

okoli koče (plezalna stena, živali, mlinčki 

na vodo …), zabavni žigi, sladkarije … 

Janez: Zame je pomembna predvsem čistoča in prilagodljivost 

osebja, saj smo družine pač malo posebni 

gostje (uporaba sob tudi podnevi, kakšna žlička 

in prtiček, polovične porcije hrane, malo direndaja 

…). Nismo preveč zahtevni, je pa super, če je zunaj 

kakšno igralo in dovolj prostora. 

Kdaj po vaših izkušnjah dozori čas za 

prenočevanje v planinski koči z najmlajšimi 

planinci? 

Tanja: Odvisno od ponudbe koče. Jaz bi že šla z 

malčkoma, a sva omejena z dvakrat po 20-litrskim 

prostorom za prtljago in zmanjka prostor za spalne 

zadeve in dodatne plenice. 

Mojca: To je odvisno od »poguma« staršev in otrokove 

sposobnosti, da mirno prespi vso noč. Neprijetno 

je, če otrok z nočnim jokom moti druge planince, 

prav tako pa je za otroka dobro, da že toliko dojema, 

da mu spanje v koči pomeni dogodivščino. Prej nima 

kakšnega posebnega smisla spati v kočah, razen če 

takšno potrebo res zelo močno čutijo starši. Mi se 

raje odpravimo na enodnevne izlete. 

Bernard: Ko otrok spi vso noč, se ne budi in ne moči 

postelje. 

Janez: Prenočevali smo s šestimi meseci, vendar 

smo izbrali kočo, ki ni preveč obljudena, in smo imeli 

svojo sobo. Verjetno se otroci ne bi branili skupnega 

ležišča, ampak po napornem dnevu se morajo naspati 

tudi drugi gostje. 

Družina Jazbec na Peci 


7

DRUŽINAM PRIJAZNA PLANINSKA KOČA 

Pripravil: Uroš Kuzman 

Planinska zveza Slovenije se je v zadnjem 

obdobju začela intenzivneje posvečati 

vprašanju, kako obiskovalcem planinskih 

postojank ponuditi unikatno doživetje in jih 

tako privabiti, da bi se pogosteje odločili za 

večdnevno bivanje v gorskem svetu. V ta 

namen so bili oblikovani certifikati, s katerimi 

bo organizacija nagrajevala postojanke, 

ki bodo svoje standarde prilagodile nekaterim 

specifičnim zahtevam. V tokratni številki 

predstavljamo naziv Družinam prijazna planinska 

koča. 

Organizirana planinska dejavnost je na Slovenskem 

prehodila dolgo pot. Skoraj sočasno z ustanovitvijo 

Slovenskega planinskega društva je pri nas zrasla tudi 

ideja o postavitvi in upravljanju objektov v gorskem 

svetu. Prva planinska postojanka, imenovana po 

predsedniku SPD Franu Orožnu, je tako svoja vrata 

odprla 15. julija 1894 na planini Lisec pod Črno prstjo. 

Gospodarska dejavnost planinskih društev se je nato 

izredno razmahnila in v prvi polovici dvajsetega stoletja 

z objekti prepredla domala ves slovenski gorski 

svet. Danes planinska društva pod okriljem zveze 

upravljajo s 176 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki, 

ki obiskovalcem nudijo zavetje, hrano, pijačo in 

prenočišče. 

Seveda se je vloga planinskih koč v tem obdobju, še 

najbolj pa v zadnjih treh desetletjih, korenito spremenila. 

Če so bili nekoč nekateri vrhovi zaradi oddaljenosti 

izhodišč domala nedosegljivi brez nočitev, 

nas danes do marsikatere od postojank pripelje 

široka in asfaltirana cesta. Mobilnost je gorski svet 

naredila dostopnejši, hitrejši tempo življenja pa 

planinsko dejavnost pogosto omejuje le na enodnevne 

dejavnosti. Ni skrivnost, da se številne koče 

preživljajo le še z običajno gostinsko ponudbo in da 

v njih poleg pohodnikov srečamo tudi obiskovalce, 

ki so se tja pripeljali le na hiter oddih od betonskih 

mestnih središč. Tako se na trenutke zdi, da se dolinsko 

življenje počasi naseljuje tudi vanje. 

Kakšna naj bo družinam prijazna planinska 

koča? 

Priznanja kočam, ki se s ponudbo približujejo potrebam 

družin, so v tujini že uveljavljena. Nemška, 

Avstrijska in Planinska zveza Južne Tirolske že več 

let izvajajo skupni projekt Mit Kinder auf Hütten (z 

otroki na koče), v okviru katerega je do leta 2012 

certifikat pridobilo 97 koč (od tega 25 koč tudi za 

najmlajše, otroke do 3. leta starosti). Podoben projekt 

izvaja tudi Švicarska planinska zveza, in sicer 

pod nazivom Familienfreundliche SAC-Berghütten 

(družinam prijazne planinske koče Švicarske planinske 

zveze). Naša organizacija je od severnih sosedov 

pridobila dovoljenje, da po njihovem vzoru pripravi 

zahteve, ki jih mora izpolnjevati postojanka, da bo v 

prihodnosti lahko pridobila slovensko različico certifikata. 

Oglejmo si jih podrobneje. 

V prvi vrsti naj bi osebje postojanke (in tudi društvo, 

ki upravlja kočo) skrbelo, da so otroci na kočah 

zaželeni gostje, in se nenehno trudilo, da bo bivanje 

na koči prijetno in nepozabno doživetje za starše in 

naše najmlajše. To pomeni, da je v času njihovega 

bivanja pripravljeno ugoditi nekaterim specifičnim 

potrebam družin in jim nuditi popuste pri oskrbi 

in prenočevanju (možnost otroških porcij, ponudba 

pijač za otroke, brezplačno prenočevanje do 3. leta 

starosti oz. do 6. leta starosti na skupnih ležiščih). 

Poleg tega naj bi imela koča družinam primeren 

dostop ter okolico, ki omogoča igranje in druge dejavnosti. 

Na voljo naj bi bila igrala z varnostnimi cer- 

8 

Pa vendar bodo vsi, ki so že kdaj prenočevali v planinski 

koči, pritrdili, da je to edinstveno doživetje, 

zanimivo vsem generacijam obiskovalcev. Kako torej 

učinkoviteje nagovoriti planinske navdušence? Vsi, 

ki so že prenočevali v koči, bodo pritrdili, da gre za 

doživetje, zanimivo vsem generacijam obiskovalcev.

tifikati in igrače za različne starosti otrok. Zaželeno 

je, da so družinam na razpolago tudi zanimivi izleti v 

okolico, informacije o njih pa so dostopne pri osebju 

koče. Ne nazadnje naj bi se na koči trudili pripraviti 

tudi lastne programe za najmlajše. 

Poleg usposobljenosti in motiviranosti osebja je 

potrebna tudi ustrezna opremljenost koče, ki je predpisana 

s kriteriji za tri starostne skupine (do 3. leta, 

med 3. in 8. letom, od 8. do 14. leta). Njihov skupek 

vsebuje naslednje tehnične pogoje: za prenočevanje 

so na voljo manjše sobe ali ločeni oddelki na skupnih 

ležiščih, po možnosti blizu sanitarij; na razpolago 

so umivalniki za otroke in stranišče za otroke; 

na posteljicah za otroke so nameščena varovala za 

zaščito pred padcem; na razpolago je ogrevan prostor 

za previjanje otrok; omogočeno je sušenje obleke; 

poskrbljeno je za ločeno zbiranje in odstranjevanje 

plenic; v gostinski sobi so na voljo otroški sedeži; 

omogočeno je gretje svoje hrane za otroke. 

V družinam prijaznih planinskih kočah mora biti bivanje prijetno in nepozabno 

doživetje tako za starše kot za najmlajše planince. 

Foto: Manca Čujež 

Kdaj bodo podeljeni prvi certifikati? 

Lani je bila opravljena poskusna presoja osmih 

koč (Dom na Peci, Ruška koča, Planinska koča 

Velikonočnica, Dom na Menini planini, Koča na 

Blegošu, Mozirska koča, Koča na planini Razor, 

Koča pri Jelenovem studencu). Vprašalnik, ki ga za 

podeljevanje znaka uporabljajo v tujini, je bil prilagojen 

našim kočam. Domove, ki bodo to pomlad 

izrazili zanimanje, bodo v nadaljevanju leta obiskali 

predstavniki Gospodarske komisije PZS in ovrednotili 

njihovo ponudbo (razpis, ki je objavljen na spletni 

strani PZS je odprt do konca maja). V primeru ustreznosti 

objekta bo znak Družinam prijazna planinska 

koča podeljen za obdobje štirih let. 

Koča, ki bo prejela certifikat, bo morala ves čas izpolnjevati 

zahteve, potrebne za njegovo pridobitev, 

ob ponovnem preverjanju pa bodo upoštevane tudi 

izkušnje in morebitne kritike obiskovalcev. Tem bo 

na kočah na voljo vprašalnik, s katerim bodo lahko 

ocenili bivanje in ga poslali na Planinsko zvezo Slovenije. 

Koče, ki bodo dosegle predpisane standarde, 

bodo s strani krovne organizacije deležne dodatne 

promocije in bodo še posebej priporočane obiskovalcem 

gora. 

Omeniti velja, da so pogoji za pridobitev certifikata 

Družinam prijazna planinska koča nekoliko blažji kot 

v primeru certifikata Okolju prijazna planinska koča, 

ki se nanaša na zmanjševanje okoljske obremenitve. 

Želja gospodarske komisije je, da bi ga koče lahko 

pridobile brez večjih investicij in bi v njem predvsem 

prepoznale priložnost za oblikovanje dolgoročne 

vizije postojanke. Poudarek je tako bolj na nujni 

opremi za otroke in predvsem na odnosu osebja do 

družinskih gostov. Predvsem zadnje je ključnega 

pomena za njihovo prijetno bivanje v gorskem svetu 

in tudi to, kar lahko postojanke ponudijo že danes, 

tudi brez pridobljenega certifikata. 

Naj to vabilo društvom in oskrbnikom koč sklenem z 

mislijo, da čeprav planinska koča na videz ni prav nič 

drugačna od sivih hiš v dolini, to ne pomeni, da v sebi 

ne skriva zgodbe in doživetij, ki jih je treba zgolj prebuditi 

in na pravi način ponuditi obiskovalcem. Če se 

bodo gorniki v njo radi vračali v različnih obdobjih 

svoje mladosti, obstaja veliko možnosti, da jo bodo z 

veseljem obiskovali tudi pozneje. 

9

PLANINSKI TABORI 

PRVA POMOČ NA PLANINSKEM TABORU 

Avtor: Urban Iglič 

10 

Na planinskem taboru se pogosto srečamo 

s poškodbami, ki nas postavijo v dilemo, 

ali je potrebna strokovna oskrba ali lahko 

otroka oskrbimo sami, ali je treba poklicati 

reševalce ali raje obiskati najbližjega 

zdravnika, kaj vse potrebujemo, da lahko 

sami uspešno pomagamo pri najpogostejših 

nezgodah. Odgovore je z nami delil Urban 

Iglič, študent šestega letnika medicine, predavatelj 

prve pomoči pri Rdečem križu Slovenije 

in član društva Freeapproved. 

Kako obsežen paket prve pomoči vzeti na tabor? 

Za uspešno nudenje prve pomoči potrebujemo vsaj 

osnovni paket obvezilnega materiala in zdravil. Tisti 

za vsakodnevne ture naj vsebuje: 

- navadne (elastične) povoje, 

- prve povoje tipa 1, 2 ali 3 (s pritrjeno sterilno 

kompreso) – tip 2 je najbolj uporaben, 

- sterilne zložence različnih velikosti, 

- škarje s topo konico, 

- navadne obliže, 

- vpojne kirurške obliže (npr. Vivapore), 

- medicinski lepilni trak (npr. Micropore), 

- trikotne rute za imobilizacijo, 

- varnostne sponke, 

- alkoholne razkužilne robčke (za razkuževanje rok, 

ne rane!), 

- antihistaminike – zdravila za pomoč pri alergijah 

(npr. Flonidan, Claritin, Letizen), 

- paracetamol (npr. Lekadol), 

- aluminijasto reševalno folijo. 

V taboru ali koči naj poleg zgoraj naštetega našo 

osebno lekarno dopolnjujejo še: 

- prvi povoji za opekline (s pritrjeno aluplast kompreso), 

- aluplast komprese za opekline različnih velikosti 

(tudi velikost 50 x 50 cm za večje opeklinske rane), 

- rokavice iz lateksa, 

- pinceta, 

- več odej, 

- elektronski termometer, 

- pastile ali razpršilo za pomoč pri bolečem žrelu, 

- medicinsko oglje (včasih imenovano tudi živalsko 

oglje), 

- hladilno mazilo (npr. Fenistil, Kamagel), 

- prašek za pripravo rehidracijske raztopine (npr. 

Nelit). 

Ves našteti obvezilni material in zdravila je mogoče 

(brez recepta) kupiti v lekarnah ali specializiranih 

trgovinah. Pripomočke iz prve skupine (brez zdravil) 

je lično zapakirane v priročne torbice mogoče kupiti 

v bolje založenih športnih trgovinah. 

Najpogostejše poškodbe in bolezenska stanja 

Pri poškodovanem ali nenadno obolelem otroku/ 

mladostniku vedno postopamo po dobro znanem 

zaporedju: od hujšega k blažjemu. Če življenje ni 

ogroženo (torej je dihanje normalno) in je otrok v 

nezavesti, ga položimo na bok (stabilni bočni položaj) 

in pokličemo številko 112, če pa gre zgolj za izolirano 

poškodbo oz. stanje, poskrbimo za varnost obeh in 

ga nato oskrbimo. Kadar smo v dvomih, je najbolje 

poklicati zdravnika na najbližjo zdravstveno postajo 

in se posvetovati o nujnosti položaja. Pomembno je 

dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo, saj zdravnika 

lahko prosimo, da pride pogledat otroka in nam s 

tem prihrani logistične težave. Največkrat se bomo 

sicer srečali z naslednjimi poškodbami in stanji: 

Žulji se sprva kažejo kot rdeča in razdražena koža, 

ki pozneje odstopi in nastane mehur, ki ovira hojo 

in boli. Mehurjev nikoli ne smemo predirati. Žulj 

speremo z nežno milnico ali hladnim čajem iz kamilice 

oziroma hrastovega lubja in zaščitimo z obližem. 

V lekarnah so na voljo posebni hidrokoloidni obliži 

za žulje, ki pospešijo vlažno celjenje rane. Mesto, kjer 

nas po navadi obutev ožuli, je pred pohodom pametno 

zaščititi s trakom 3M (Micropore), da nogavica ne 

drgne naše kože in se tako izognemo žuljem. 

Sončne opekline so poškodbe kože, ki nastanejo 

kot posledica specifičnih UV-žarkov, pri ljudeh z 

občutljivo kožo (predvsem svetlopoltih) lahko že 

po krajši izpostavitvi. Kažejo se kot rdečica kože na 

izpostavljenih delih telesa. Najpomembnejša je preventiva 

– torej zaščita kože s sončno kremo z visokim 

zaščitnim faktorjem – za otroke od 30 do 50 – ter 

oblačili (očala, majice z dolgimi rokavi in klobuki, 

kape). Rdečina se pojavi od štiri do šest ur po izpostavitvi 

soncu in izgine po nekaj dneh. Čim prej jo 

je treba začeti hladiti, najbolje s hladnimi obkladki, 

ki jih zamenjamo vsakih 15 minut. Po hlajenju kožo 

namažemo s hladilnim mazilom (Fenistil, Kamagel, 

Bepanthol losjon) ali pripravkom iz aloe vere, ki pa 

ne sme vsebovati alkohola. Opečen otrok ali mladostnik 

je praviloma tudi vsaj delno dehidriran, zato 

poskrbimo za hidracijo.

Uporabni povezavi: 

- life-saver.org.uk 

- www.zazivljenje.org 

Pri večurnih aktivnostih v gorah hitro pride do 

dehidracije, če ne poskrbimo za zaužitje primerne 

količine tekočine. Ob aktivnostih v naravi bi mlajši 

otroci morali popiti vsaj liter in pol, najstniki pa od 

dva do tri litre vode na dan – ob toplem vremenu še 

primerno več. Dehidracijo prepoznamo (poleg hudega 

občutka žeje) po suhih ustih, malo izločenega urina, 

ki je temno rumene barve, pospešenem srčnem 

utripu in dihanju ter vrtoglavosti, omotici in zmedenosti. 

Ob dehidraciji otroka nemudoma prenesemo 

v senco in mu damo piti hladno tekočino. Takoj ko 

imamo možnost, mu pripravimo rehidracijski napitek 

z elektroliti, ki naj ga v majhnih količinah pije 

sprva na 10 minut, pozneje pa na pol ure. Otrok naj 

ne je, dokler ni zaužil zadostne količine tekočine. 

Zvin gležnja je poškodba sklepnih vezi in ovojnice 

zaradi razmaknitve kosti v sklepu, največkrat pri nerodnem 

koraku ali nepravilnem doskoku. Sklep je po 

poškodbi v pravilnem položaju, le bolj ali manj otečen 

(za razliko od izpaha, kjer je v nepravilnem položaju). 

Gibljivost sklepa sprva ni omejena, poškodovano 

nogo se lahko tudi delno obremeni. Pri otroku, ki 

ne more niti položiti noge na podlago, kaj šele prenesti 

nanjo dela svoje teže, moramo nujno pomisliti 

na hujše stanje (zlom ali izpah). Če pritisnemo na 

mehko tkivo (vezi in kite), praviloma boli, pritisk 

na kost pa največkrat ni boleč. Poškodovani predel 

je rdečkast, lahko je prisotna podplutba. Otroku previdno 

sezujemo obuvalo, če s tem ne povzročamo dodatnih 

bolečin, sicer zgolj razrahljamo vezalke. Stopalo 

povijemo z elastičnim povojem, a ne pretesno, 

da ne okrnimo krvnega pretoka. Poškodovano nogo 

podložimo z blazinami, tako da je pri ležečem nad 

ravnjo srca. S tem zmanjšamo oteklino in omilimo 

(kljuvajočo) bolečino. Hladimo prek povoja – večkrat 

po približno 20 minut. Ud lahko imobiliziramo z odejo 

ali veliko brisačo, ki jo zvijemo v klopčič in zakrivimo 

v obliki črke U okrog poškodovanega gležnja. Za lažje 

pomnjenje si lahko pomagamo s priročno spominsko 

tehniko – PLOD: Počitek, Led, Obveza, Dvig. 

Pomembno je, da od staršev predhodno pridobimo 

informacije o morebitnih alergijah na pike žuželk. 

Če je otrok že imel hude težave ob piku in s seboj nosi 

adrenalinski avtoinjektor, se pri starših podučimo o 

njegovi uporabi. Največjo nevarnost predstavlja pik 

žuželke, ki jo je otrok pogoltnil skupaj s tekočino 

(sokom, čajem ipd.). V primeru pika čebele, ose ali 

sršena v področje žrela takoj pokličemo reševalce na 

številko 112 (tudi če otrok ni znan alergik)! Mesto 

pika hladimo z ledom (ne neposredno na kožo) ali 

hladnim obkladkom, da zmanjšamo oteklino in 

upočasnimo absorpcijo strupa. Pri čebeljem piku 

odstranimo želo, vendar pazimo, da pri odstranjevanju 

iz njega ne iztisnemo še preostalega strupa! Pri 

pojavu večje otekline damo otroku antihistaminik 

(glej priložena navodila glede starosti in teže otroka!) 

ali mesto pika namažemo s hladilnim mazilom. 

Klope odstranjujemo takoj, ko jih najdemo. Najboljši 

način za odstranitev je pinceta; klopa izvlečemo 

počasi, ne sunkovito. Če rilček ostane v koži, sicer 

lahko povzroči nastanek ognojka (takrat obiščemo 

zdravnika), ne more pa povečati možnosti za okužbo 

z borelijo ali klopnim meningoencefalitisom. Odstranjevanje 

z metodo vrtenja klopa ali mazanja z oljem 

navadno ni uspešno in se ne priporoča. 

Praske ali odrgnine so površinske rane, ki nastanejo, 

ko se opraskamo na trdem, robatem predmetu 

(veja, skale). Zajemajo zgolj vrhnje dele kože 

in povečini predstavljajo nenevarno rano. Odrgnino 

očistimo s čisto vodo (ne alkoholom), jo osušimo s 

sterilno gazo in povijemo ali prelepimo s kirurškim 

vpojnim obližem. Lahko uporabimo tudi zaščitno 

antiseptično razpršilo, ki ga kupimo v lekarni (ne uporabljamo 

pripravkov, ki smo jih izdelali sami). Pred 

oskrobovanjem rane si dobro očistimo in razkužimo 

roke ter pazimo, da ne dihamo v rano. Preverimo, 

kdaj je bil otrok nazadnje cepljen proti tetanusu. 

Prebavne težave, ki spremljajo zastrupitev s hrano, 

so lahko zgolj nevšečnost ali pa zelo hudo stanje. 

Navadno smo na taborih priča blažjim težavam, kot 

je driska zaradi spremembe okolja in prehrane. Te 

minejo v nekaj dneh, zagotoviti moramo le dovolj 

tekočine, da ne pride do dehidracije, in poskrbeti za 

dobro higieno. Ob hujši zastrupitvi s hrano so poleg 

prebavnih težav prisotni tudi slabost, trebušni krči 

in povišana telesna temperatura. Takrat moramo 

poiskati zdravniško pomoč. Če od zaužitja ni minilo 

več kot šest ur, je dobro, da otrok zaužito izbljuva 

(bruhanje izzivamo s prstom). Pomaga tudi medicinsko 

oglje, raztopljeno v decilitru in pol vode. 

11

MEPIJEVA ODPRAVA V NEPAL 

Avtorica: Marija Štremfelj 

12 

Program Mepi – Mednarodno priznanje 

za mlade, je eden najbolj razširjenih mednarodno 

uveljavljenih programov za mlade. 

Marija Štremfelj, alpinistka, profesorica 

biologije in mentorica programa Mepi na 

Gimnaziji Kranj, ki je leta 1990 kot prva in 

do zdaj edina Slovenka osvojila Everest, je 

jeseni 2012 v okviru Mepija kot prva slovenska 

profesorica dijake popeljala na treking 

v Nepal. Ker je Mepi v Sloveniji dobro varovana 

skrivnost, kot pravi Luka, skorajšnji 

prejemnik zlatega priznanja Mepi, pobliže 

spoznajmo program, ki je namenjen aktivnemu, 

ustvarjalnemu in angažiranemu 

preživljanju prostega časa mladih. 

Netekmovalni program Mepi, oblikovan po 

meri posameznika 

Mepi je v svetu eden najbolj razširjenih mednarodno 

uveljavljenih programov za mlade. Prvič je bil predstavljen 

leta 1956 v Veliki Britaniji kot priznanje 

vojvode Edinburškega (ang. The Duke Of Edinburgh’s 

Award) z namenom spodbujanja in motiviranja mladih 

za udeležbo v uravnoteženem programu prostovoljnih 

dejavnosti, ki bi mladim udeležencem programa 

omogočil vsestranski osebnostni razvoj. Danes je 

program mednarodno uveljavljen, prisoten v več kot 

130 državah in prilagojen potrebam mladih v njihovih 

lokalnih okoljih. 

Program Mepi je večstopenjski program, namenjen 

aktivnemu, ustvarjalnemu in angažiranemu 

preživljanju prostega časa mladih med 14. in 25. 

letom. Odlikuje ga netekmovalni značaj in je oblikovan 

po meri posameznika, ki se sam, sproti, glede na 

svoje zmožnosti, določa cilje in izbere težavnostno 

stopnjo. Mladi se skozi program srečajo z izzivi na 

štirih različnih stopnjah oz. področjih: prostovoljno 

delo z namenom prepoznavanja pomena in koristnosti 

tovrstnega delovanja; praktične veščine 

z namenom spodbujanja mladih pri odkrivanju in 

razvoju osebnih interesov, praktičnih spretnosti in 

strokovnih znanj; rekreativni šport z namenom 

izboljšanja psihofizičnih sposobnosti mladih in 

odprava, katere namen je spodbujanje pustolovskega 

duha, želje po odkrivanju novega ter spodbujanje 

zavedanja o okolju in pomembnosti njegove zaščite. 

Opisana področja se medsebojno kombinirajo in 

glede na zahtevnost kombinacije so mladim v programu 

na voljo tri težavnostne stopnje – bronasta, 

srebrna in zlata. Program se lahko izvaja v okviru 

šol, skavtov, tabornikov, Planinske zveze Slovenije, 

mladinskih domov in podobno. 

Ideja: Ali je lahko življenje tudi drugačno? 

Prva misel na odpravo v Nepal me je prešinila v toplem 

junijskem popoldnevu na kontrolni točki sredi 

čudovite kraške vasi, odmaknjene od prometnega 

vrveža. Mepijevci, mladi fantje in dekleta, so v skupinah 

prihajali, utrujeni, s težkimi nahrbtniki, a sijočih 

obrazov in polni optimizma. Za njimi so bili že kilometri 

poti, žulji in lakota, pa vendar je ostala na 

obrazih vedrina, ki jo v šoli le redko srečamo. Izkušnja 

napora se je izkazala kot dobrodošla in spremenila 

prepričanje, da zadovoljstvo prinese nekaj, do česar 

prideš najhitreje, po najkrajši poti in s čim manjšim 

vložkom napora ali celo z naporom koga drugega. 

Razmišljala sem o tem, da bi življenjski optimizem 

v našo kulturo nezadovoljstva prinesli mladi, ki bi 

spoznali, da sreča ni premosorazmerna z materialnim 

blagostanjem. A to spoznanje je učinkovito le, 

če ga doživiš na lastni koži. Podoba umazanega, napol 

oblečenega in smejočega nepalskega otroka, ki 

bo morda zaspal brez večerje, se mi je zdela dovolj 

prepričljiva, da naši otroci spoznajo drugačen svet. 

Tudi naslov odprave se je pojavil kar sam od sebe: 

Ali je lahko življenje tudi drugačno? 

Organizacija 

Projekti, kot so odprave z mladimi ljudmi v tujino, 

posebej v oddaljene dežele, zahtevajo podporo in 

odobravanje ljudi, ki odločajo in so hkrati objektivno 

soodgovorni za varnost. Pogum, soglasje in pomoč za 

projekt je najprej izkazal ravnatelj Gimnazije Kranj 

Franci Rozman. Sledili so starši prijavljenih dijakov 

in dijaki sami. Tudi širša skupnost je v projektu prepoznala 

izziv, koristen za dijake in njihovo okolico. 

Uspeli smo na dveh razpisih za finančno pomoč: na 

Mestni občini Kranj in Zavodu za šolstvo RS. Preostala 

sredstva, potrebna za izvedbo odprave, so dijaki 

pridobivali na različne načine. Leto dni priprav je 

omogočilo opravljanje študentskega dela, varčevanje 

štipendije, žepnine in podobno. 

Organizacija potovanja je vključevala iskanje primernih 

letalskih vozovnic, bivanje v Katmanduju,

potovanje do izhodišča za treking, izvedbo trekinga, 

ogled znamenitosti, srečanje z nepalskimi šolami: 

British Council in sirotišnico Umbrella Foundation. 

Motivacija in priprave 

Namen odprave je vključeval spoznavanje delovanja 

organizma na visoki nadmorski višini. Zato so priprave 

obsegale kondicijske ture in cilje z visoko nadmorsko 

višino, ki so hkrati pomenile motivacijo za 

sam treking: 

• pohod v dolžini ene trekingaške etape v okolici 

Davče – maj 2012, 

• vzpon na Gran Paradiso (4061 m) – junij 2012, 

• vzpon na Romariswandkopf (3511 m) – oktober 

2012. 

Udeleženci so na prvem pohodu spoznali svojo 

kondicijsko pripravo dovolj zgodaj, da so od maja 

do oktobra priprave prilagodili trenutnemu stanju. 

Drugi vzpon je bil organiziran za prepoznavanje vpliva 

višine na organizem posameznika. Tretji vzpon 

je potekal 14 dni pred odhodom v Nepal in je že 

predstavljal aklimatizacijo do višine 3500 metrov. 

Uspešni vzponi so bili namreč mladim znak, da bodo 

uspešni tudi na odpravi. 

Potek odprave Mepi 

Celotno potovanje je potekalo 17 dni: 

• za transport Kranj–Katmandu–Kranj so bili 

potrebni trije dnevi; 

• sledili so trije dnevi v Katmanduju (administrativne 

dejavnosti, ogledi, načrtovanje odprave, nakup 

hrane); 

• enodnevno potovanje z avtobusom do izhodiščne 

vasi za treking; 

• osem dni aktivne, vsakodnevne hoje (dosežena 

višina je bila 5145 metrov – Surya Peak); 

• dva dneva v Katmanduju (nakupi, srečanje s šolami 

in sirotišnico, skupna večerja). 

vključitev posameznikov v primerne dejavnosti v 

poznejšem obdobju (PZS, društvo Zlatniki …); 

• vzpostavitev osebnih stikov z mladostniki 

različnih narodnosti v Nepalu in povezave med 

različnimi ustanovami Slovenije in Nepala; 

• preživetje delčka svojega življenja v okoliščinah, 

bistveno drugačnih od življenja v Sloveniji (higiena, 

hrana, ogrevanje, udobje …); 

• razširjanje spoznanj o načinu in možnostih 

življenja v Aziji; 

• spoznavanje kulturnih, verskih in razvojnih 

značilnosti majhne himalajske države; 

• doživetje lepote narave in zavedanje pomembnosti 

varovanja okolja. 

Zgoraj: Del Mepijeve ekipe z mentorjema Marijo 

Štremfelj in Matjažem Pertotom na trekingu v Nepalu. 

Foto: Rožle Bregar 

Spodaj: Hoja ob čudovitih Gosainkundskih jezerih. 

Foto: Rožle Bregar 

Zaključki in doseženi cilji: 

• opravljena odprava za zlato priznanje Mepi; 

• opravljen vzpon po brezpotju na vrh Surya Peaka 

(5145 m); 

• sposobnost in odločitev dijakov, da svoj čas in dejavnosti 

(kondicija, pridobivanje finančnih sredstev) 

usmerijo v določen cilj, z določenimi nameni, ki jih 

po končani aktivnosti lahko ovrednotijo; 

• redna telesna aktivnost za samo odpravo, ki 

lahko preraste v življenjsko potrebo po gibanju in 

13

PLANINSKA ŠOLA MALO DRUGAČE 

ZABAVNO UČENJE ORIENTACIJE ZA 

NAJMLAJŠE 

Avtorica: Mirjam Turner 

14 

Kadar se odpravimo na neznani teren, se kaj 

hitro zgodi, da zaidemo s poti ali si napačno 

razlagamo planinske označbe. Zato je orientacija 

eden temeljev planinskega usposabljanja. 

Ko za otroke pripravljamo planinski 

tabor ali zimovanje ali se z njimi zgolj 

odpravimo na izlet, je to idealna priložnost za 

učenje. Ker podoben način dela gojijo tudi v 

sorodni, taborniški organizaciji, smo tokrat 

za ideje in nasvete poprosili Mirjam Turner, 

članico rodu Jezerski zmaj, ki je postregla s 

predlogi za učenje najmlajših. 

Otroke lahko že zelo zgodaj začnemo seznanjati z 

osnovami kartografije: katere so smeri neba, kako 

orientiramo zemljevid, kaj pomenijo posamezne 

oznake in znaki na karti, kaj je to merilo. Predvsem 

za mlajše otroke je zanimiv koncept iskanja zaklada. 

To pomeni, da jih za orientacijo motiviramo s 

skrivanjem drobnih presenečenj na izbranih mestih. 

Igra skrij zaklad je dober primer za utrjevanje znanja 

s področja kartografije, njen namen pa je tudi krepitev 

timskega dela, ustvarjalnosti in medsebojne interakcije 

med člani skupin. 

SKRIJ ZAKLAD 

Otroke razdelimo na dve ali več skupin. Za vsako skupino 

pripravimo zemljevid izbrane lokacije, barvno 

pisalo in »zaklad« (nek predmet, npr. bombone ali 

zgolj listek z imenom skupine). Osnovni namen je 

prepoznavanje posameznih elementov (cest, poti, 

stavb, vodotokov), zato ni nujno, da gre za zemljevide 

z uradnimi topografskimi označbami. Za začetek 

so lahko to skice s preprostimi simboli, podobnimi 

tistim v naravi, kasneje pa to počasi približujemo 

pravim zemljevidom. Po posvetovanju se skupina 

odloči, kam bo skrila svoj »zaklad«, in to na karti 

označi s križcem. Animatorji pri tem poskrbimo, da 

skrivališče ni prezahtevno (npr. previsoko ali prenizko) 

in da je na zemljevidu pravilno označeno. Ko so 

zakladi skriti, skupine med seboj zamenjajo zemljevide 

in začnejo iskati. 

Naslednji korak v učenju je, da otroci sami izdelajo 

zemljevid. Tako se bodo morali še bolj poglobiti v 

njene bistvene sestavine. Več znanja kot bodo imeli, 

bolj bodo lahko natančni. Igra nabiranje listkov 

ponuja tekmovalno aktivnost, ki ekipe spodbudi, da 

so pri izdelavi čim doslednejše. Še posebej je primerna 

za tabore ali zimovanja, ko smo na neki lokaciji 

dlje časa in jim lahko za kartiranje odmerimo daljše 

časovno obdobje. Igra je primerna tudi za najmlajše, 

priporočljivo pa je, da je na terenu z njimi tudi animator 

ali starejši udeleženec, ki jim lahko ponudi 

pomoč. 

Običajno orientacijo lahko popestrimo z zanimivimi nalogami. 

Foto: arhiv RJZ 

NABIRANJE LISTKOV 

Vsaka ekipa (od 2 do 4 udeleženci) izdela svoj zemljevid 

okolice tabora (aktivnost lahko traja več dni). 

Animator na njih označi mesta, kjer so skriti listki 

različnih barv. Vse ekipe hkrati prejmejo označene 

zemljevide in začnejo nabiranje, ki je časovno omejeno. 

Ob dogovorjeni uri mora biti ekipa na zbirnem 

mestu. Listki so različno ovrednoteni gleda na 

zahtevnost cilja, hkrati pa jih je dovolj, da vsaka ekipa 

odkrije vsaj nekaj skritih ciljev. Zmaga sicer pripade 

skupini, ki zbere največ točk, a predpogoj za uspešno 

iskanje sta predvsem natančno izdelan zemljevid in 

občutek za okolico, pridobljen med kartiranjem. Igro 

lahko izvedemo tudi na planinskem izletu, tako da 

listke predhodno razporedimo ob poti. Lahko pa tudi 

določimo vodnika, ki se giblje pred nami in jih odlaga 

na dogovorjena mesta. V tem primeru otrokom 

priskrbimo zemljevid (odseka) poti in jih spodbudimo, 

da listke iščejo med hojo. 

Ena najbolj priljubljenih metod za učenje orientacije 

so seveda orientacijska tekmovanja, ki jih v programe 

vključujemo tako v taborniški kot planinski 

organizaciji. Kljub temu da lahko potek tovrstnih 

preizkušenj deloma reguliramo z živimi kontrolnimi

točkami, se voditelji pogosto počutimo negotovo, 

ko na teren za dlje časa brez spremstva pošljemo 

najmlajše. Vseeno je izkušnja samostojnega gibanja 

zanje zelo pomembna. Zato lahko morda začnemo 

s prilagojeno simulacijo tekme, pri kateri se morajo 

ekipe, namesto da bi zaporedoma ali mešano iskale 

kontrolne točke do cilja, po vsaki opravljeni nalogi 

vrniti na izhodišče, kjer dobijo navodila za naslednjo 

točko. To nam omogoča večji nadzor nad njihovo trenutno 

lokacijo. V nadaljevanju dodajamo nekaj idej, 

kako lahko tovrstne preizkušnje še popestrimo. 

NAREDI KOPIJO 

Otroci pred tekmo prejmejo list papirja, barvna pisala 

in kompas. Začnejo vsi hkrati, vendar pa je zemljevid 

le eden, pritrjen na steno startnega mesta. Ekipe si 

morajo najprej ustvariti svoje kopije, s pomočjo katerih 

bodo poiskale kontrolne točke. Vsaka ekipa, ki 

najde vse kontrolne točke, ob koncu dobi navodila, 

kako v okolici cilja najti skriti zaklad. 

ORIENTACIJA PO SPOMINU 

Na kontrolnem mestu je del zemljevida, s pomočjo 

katerega je moč najti naslednjo kontrolno točko. Tekmovalci 

si ga lahko ogledajo, ne morejo pa ga nesti s 

seboj. Proga in zemljevid morata biti dovolj preprosta, 

da je mogoče oceniti razdaljo in prepoznati elemente 

po spominu. 

SKRIVNOSTNA NAVODILA 

Del navodil na orientacijski preizkušnji podamo na 

skrivnostnejši način. Ta lahko izvira iz tematskega 

okvira orientacijskega dogodka ali tudi iz tematike 

tabora, zimovanja. Preizkušeni modeli so: 

- s pomočjo opisnih orientacijskih podatkov (smer, 

razdalja opis poti, število korakov, ipd.); 

- uporaba katere od znanih skrivnih abeced (na 

primer Morsejeve) ali šifer (na primer Cezarjeve) 

oz. za potrebe pohoda izmišljena pisava s slikami 

in znaki, kjer lahko v pomoč dodamo še šifrant ali 

delni šifrant; 

- nevidni zapis iz limoninega soka, ki postane viden 

pod ognjem; 

- uganka, rebus ali premetanka. 

Ena najbolj priljubljenih metod za učenje orientacije so 

orientacijska tekmovanja. 

Foto: arhiv RJZ 

SESTAVLJANKA 

Zemljevid, na katerem je vrisana proga, razrežemo. 

Otroci jo morajo najprej sestaviti, da lahko nato 

poiščejo zaklad. Katerega izmed delov lahko prejmejo 

šele na kontrolni točki. 

Izkušnja samostojnega gibanja je za otroke zelo pomembna. 

Foto: Barbara Kelher 

Opisala sem nekaj možnih načinov oz. prilagoditev 

učenja orientacije, ki sem jih sama uporabljala pri 

delu z mladimi taborniki. Najpomembneje se mi zdi, 

da pri pripravi igre dobro opredelimo cilj in otrokom 

natančno pojasnimo namen in pravila. Sicer pa orientacija 

sama ponuja veliko možnosti za ustvarjalnost 

in izvirnost, zaradi česar je otrokom zelo privlačna. 

15

MLADINSKI VODITELJI 

KAJ JE POČELA GENERACIJA MLADINSKIH 

VODITELJEV IZ LETA 2011? 

Avtorica: Tina Arh 

Vsako generacijo mladinskih voditeljev po 

usposabljanju čaka še en izziv. V potrditev 

pridobljenega znanja morajo namreč 

svoje izkušnje preliti v seminarsko nalogo s 

področja dela v mladinskem odseku. Te vedno 

znova pričajo o tem, kako zelo raznovrstne 

so ideje mladih. V tokratni številki predstavljamo 

seminarske naloge generacije, ki 

je usposabljanje sklenila ob letošnjem zboru 

mladinskih odsekov, v upanju, da v njih najdete 

kakšno idejo zase ali da k udeležbi na 

seminarju spodbudite še koga. 

Planinski krožek? Zakaj pa ne! 

Celoletna priprava planinskega programa je za mladinske 

voditelje velik pedagoški izziv, morda največji 

med vsemi, kar sta imela priložnost izkusiti Špela 

in Jaka (PD Onger Trzin). Po seminarju sta prevzela 

vodenje planinske skupine Bose koze, učencev 

druge triade. Da je bil krožek vseskozi zanimiv, sta 

k sodelovanju vabila zunanje predavatelje in otroke 

seznanjala s planinsko literaturo in filmi. Med 

drugim so obiskali festival gorniškega filma, pripravila 

sta srečanje v obliki storylina in organizirala iskanje 

predmetov z lavinsko žolno po osnovni šoli. 

Poleg tekmovanja Mladina in gore, ki je v društvu 

redna praksa, so se tokrat pobliže spoznavali tudi s 

planinsko orientacijo. Na pomoč jim je priskočil vaditelj 

orientacije iz sosednjega društva, nekaj idej sta 

našla tudi pri tabornikih. Njuna ekipa se je udeležila 

tekmovanj v Gorenjsko-dolenjski področni ligi in se 

preizkusila v fotoorientaciji. 

Na drugi stani Slovenije se je podobne naloge lotila 

Kristina (PD Slivnica pri Celju). Skupaj z mentorji in 

drugimi mladinskimi voditelji so v obliki popoldanskih 

sestankov organizirali priprave na orientacijska 

tekmovanja in tekmovanje Mladina in gore. Otroke 

so seznanjali s teoretičnim znanjem in zanje pripravili 

mini orientacije. Na teh so imeli priložnost utrjevanja 

znanja, na primer izdelovanja vozlov, spoznavanja 

gorskih rastlin in merjenja azimuta. Pripravili so tudi 

nekoliko drugačen izlet s poudarkom na razvedanju, 

ki se je končal z zabavnim kvizom. 

seminarja orientacije za učence višje stopnje, uspeli. 

Izvedli so ga v dveh dneh. Za prvi dan so si razdelili 

predavanja po poglavjih Planinske šole, drugi dan pa 

so simulirali pravo tekmovanje in za na kontrolne 

točke pripravili različne naloge. Priprave so bile 

očitno zelo učinkovite, saj sta obe ekipi, tako v kategoriji 

A kot v kategoriji B, na Slovenskem planinskem 

orientacijskem tekmovanju dosegli 3. mesto. 

Tudi Kočevsko sta Damjan in Blaž z orientacijsko 

pustolovščino prebudila iz spanca. Pri tej v ospredju 

ni bil planinski zemljevid, temveč zanimive naloge. 

Pri iskanju poti je bilo tako zelo pomembno opazovanje, 

na vsaki izmed točk pa so udeleženci dobili 

namig za nadaljevanje poti (azimut, smer). Tega so 

si morali nekajkrat prislužili z izzivom, na primer 

znanjem iz prve pomoči, vozlanjem ali kakšno igro. 

Gremo na tabor! 

Tabor je kot enovit planinski program priložnost 

za sodelovanje različnih generacij. Energija mladih 

se tako odlično pomeša z izkušnjami in modrostjo 

starejših, otroci pa v darilo prejmejo nepozabno 

doživetje. Tudi tokrat so skoraj vsi mladinski voditelji 

našli svoje mesto v tabornih posadkah, zato smo izbrali 

le nekaj utrinkov. 

Maj (PD Ljubljana Matica) je bil vodja programa in 

animator v Slatni nad Ratečami. Sodeloval je tudi 

pri pripravi planinskih izletov, od oglednih tur pa do 

pomoči vodnikom na poteh. Prebivalce posameznih 

šotorov je spodbudil k izbiri imena in izdelavi zastav 

ter ves teden ocenjeval urejenost šotorov. Izvedli so 

tudi zanimiv tematski krst na temo Planice, na katerem 

so bili vodniki oblečeni v smučarske skakalce, 

sodnik pa v letalnico. 

Nika (PD Vrhnika) je taborila v Breginjskem kotu. 

Vsaka generacija mladinskih voditeljev splete prijateljske vezi. 

Foto: Mario Knapič 

16 

Moja misija bo orientacija! 

S temi besedami so se projekta lotili mladinski 

voditelji Kaja (PD Matica Murska Sobota), Anamarija 

in Marcel (PD Nazarje). Kljub zemljepisni 

oddaljenosti so v skupnem projektu, organizaciji

V program je vnesla več novih iger, bansov in dejavnosti, 

od kisskilerja in taborne pošte do skupnega 

osnovanja pravil tabora, večeri pa so bili v znamenju 

pravljic na ‘pravljični ploščadi’. Bližnja Nadiža je kar 

sama vabila k izvedbi vodnih olimpijskih iger, otroke 

pa so naučili tudi broditi proti toku, se potapljati na 

dah, metati žabice in skakati v vodo. Vrhunec tabora 

je bila dvodnevna tura z bivakiranjem. 

Da se noči na prostem niso končale, sta poskrbela 

Martin in Miha iz Planinskega društva Šentjošt. 

Že na taboru v koroški Koprivni sta vodila skupino 

starejših otrok, po taboru pa sta za vse udeležence 

organizirala bivakiranje. Na njem sta pripravila 

različne igre, večer pa so si popestrili s pečenjem 

hrenovk. Otroci so bili nad tem navdušeni, hkrati 

pa so tako pridobili novo izkušnjo o primernem 

obnašanju v naravi in dodobra utrdili vezi, spletene 

pod šotorskimi platni. Do novega poletja so prezimili 

v Bavšici, kjer sta na zimovanju med otrokom zelo 

nazorno demonstrirala težo snega v plazu – zakopala 

sta jih vanj. 

Kdo se spozna na računalnike? 

Grega (PD Podpeč - Preserje) je že pred seminarjem 

izdelal in skrbel za posodabljanje spletne strani mladinskega 

odseka, po njem pa so mu prepustili tudi 

spletno podobo društva. Tako zdaj skrbi za redno 

objavljanje novic, letnega načrta izletov in tudi fotografij, 

ki jih mnogokrat naredi sam. V domeni ima 

tudi oglasno desko društva v kulturnem domu. Sam 

pravi, da se je s to izkušnjo naučil veliko novega o 

spletnem oblikovanju in se zanj zelo navdušil. Tudi 

sicer je sodeloval planinskem taboru, kjer je pomagal 

pri pripravi programa, bil pomočnik na planinskih 

turah in poskrbel za dobršno mero družabnosti. Tudi 

MV-ji, zazrti v prihodnost. 

Foto: Matej Ogorevc 

v prihodnje želi dajati svoj prispevek v odsek in predvsem 

pomagati pri organizaciji planinske šole. 

Gremo na izlet! 

Kristina (PD Luče) se je odločila organizirati izlet na 

bližnjo Lepenatko mimo znamenite Riherske jelke, ki 

jo otroci, kljub temu da so domačini, slabo poznajo. 

Čeprav je bil izlet julija, se ga je udeležilo kar nekaj 

otrok, ki so se tako imeli priložnost družiti tudi med 

počitnicami. Med potjo so peli planinske pesmi, na 

vrhu pa odplesali nekaj bansov in krstili tiste, ki so 

bili na Lepenatki prvič. 

Tudi Blaž in Luka (PD Podpeč - Preserje) sta se 

udeležila društvenih izletov. Oba sta se nanje dobro 

pripravila. Blaž je udeležencem pripovedoval 

zgodbe iz knjig in filmov ter jim zastavljal zanimive 

matematične in logične naloge, Luka pa jim je povedal 

nekaj o njihovem cilju in jim pokazal pot do tja 

na zemljevidu. Zastavljal jim je tudi uganke o hoji in 

pravilni pripravi na turo. Na koncu ture so se postavili 

v krog in vsak otrok je lahko povedal vtise o izletu, 

s čimer so na prijeten način sklenili druženje. 

Mladinska komisija PZS vabi na 7. neformalno 

izobraževanje mladinskih voditeljev, ki bo 

potekalo med 27. julijem in 4. avgustom 2013. 

Izobraževanje je namenjeno mladim od 16. leta 

starosti oz. po končanem prvem letniku srednje 

šole (leto mlajši le ob predložitvi motivacijskega 

pisma in priporočila matičnega planinskega 

društva). Program je sestavljen iz vsebin 

planinske šole, gibanja v gorskem svetu, osnov 

javnega nastopanja, spoznavanja s strukturo 

planinske organizacije in dela v mladinskem 

odseku, vse skupaj pa je okusno začinjeno še 

z družabnostjo. Tako so večeri in noči v dolini 

Bavšice zares dolgi, dnevi pa vedno prekratki, 

čeprav tečaj poteka sredi poletja. 

Datum tečaja: 27. 7.–4. 8. 2013 

Kje: v PUS Bavšica 

Cena: 165 EUR (največ 4 iz posameznega PD, 

lahko tudi samoplačniki) 

Rok prijav: 31. 5. 2013 oz. do zapolnitve vseh 

mest (25 udeležencev) 

Več informacij: mk.pzs.si ali pri strokovni 

sodelavki MK na 01/43456789 

17

POMEN NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA 

IN SPLETNO ORODJE NEFIKS 

Avtorica: Tina Arh 

18 

Planinci smo poleg šolskih in službenih obveznosti 

precej zaposleni ljudje, saj ob vseh 

drugih dejavnostih najdemo čas, da organiziramo 

tabore, vodimo otroke v hribe, urejamo 

društvene spletne strani, organiziramo 

orientacijska tekmovanja, se udeležujemo 

različnih srečanj, akcij in izobraževanj ter 

morda celo pišemo članke, kot je ta. Z vsemi 

temi aktivnostmi pridobimo mnogo odlik, 

na katere se nato opiramo v vsakdanjem 

življenju. Pa se pomena teh izkušenj res zavedamo? 

In še pomembneje, ali jih znamo 

unovčiti pri iskanju zaposlitve? 

Strokovnjaki in delodajalci vse pogosteje ugotavljajo, 

da formalna izobrazba, pridobljena v šolah in 

na univerzah, ne daje več vsega, kar se od mladih 

pozneje pričakuje na delovnem mestu. Zato je danes, 

ko je konkurenca na trgu dela huda, ključnega pomena 

tudi neformalno znanje, pridobljeno v okviru 

prostovoljskih in drugih organizacij. To mladim 

omogoča pridobivanje socialnih kompetenc, krepitev 

voditeljskih sposobnosti, jim da konkretne izkušnje s 

področja dela z ljudmi, načrtovanja in timskega dela 

na projektu ter jih nauči praktičnega reševanja težav. 

Vse te vrline imajo v odraslosti pomembne učinke na 

posameznikovo samozavest, iznajdljivost in disciplino. 

Seveda se nihče ne ukvarja s planinstvom zgolj 

zato, da bi naredil dober vtis na delodajalca, vseeno 

pa nam unovčenje vloženega dela lahko omogoči, da 

svojo prihodnost vsaj deloma vzamemo v svoje roke. 

Neformalno izobraževanje ne zajema zgolj tečajev, 

seminarjev in usposabljanj. Vanj štejemo tudi 

članstvo v mladinskih skupinah, prostovoljno delo 

ali delovno prakso. V okviru Mladinske komisije PZS 

in matičnih planinskih društev je takih priložnosti 

veliko: od usposabljanja za mladinske voditelje, seminarja 

družabnosti in orientacije do različnih akcij 

in dogodkov, ki jih organiziramo, pa najsi bo to na 

državni ali lokalni ravni. Če ste se že kdaj ukvarjali z 

organizacijo kakšne akcije, veste, da je bilo v vsakem 

naslednjem poskusu lažje. To pomeni, da ste z organizacijo 

vsakega projekta pridobili določene veščine 

in sposobnosti. Prav tako je pomembna vsaka 

izkušnja s področja opravljanja odgovorne funkcije, 

pa naj bo to na taborjenju, v planinskem društvu ali 

v Mladinski komisiji. 

Šolski sistem nas le redko spodbuja k samostojnemu 

prepoznavanju in vrednotenju lastnega znanja. 

Bi znali oceniti, kaj ste se nekje naučili in kako dobro 

ste opravili svoje delo? Formalni izobraževalni 

sistem nas je navadil, da se poskušamo naučiti čim 

več, učitelji in pedagogi pa nam nato povedo, kako 

dobro je naše znanje. S tem nas morda nehote učijo, 

da sami ne moremo biti nikoli nepristranski do 

svojega znanja in da se sami ne bi ocenili pravilno, 

zato je to bolje prepustiti osebam, ki so usposobljene 

za to. Pa vendar po koncu šolanja ostane vsak sam 

v prepričevanju potencialnega zaposlovalca, da so 

njegove sposobnosti in znanje vredni zaupanja. Zato 

je pomembno, da znamo lastne sposobnosti realno 

ovrednotiti. 

Nefiks – orodje za beleženje neformalnega 

učenja 

Organizacije, ki mladim ponujajo neformalne oblike 

izobraževanja, že dalj časa zagovarjajo geslo, da 

je pomembnejše znanje, ki ga posameznik ima, kot 

pa način, kako je prišel do njega. Zato so številne že 

začele promovirati beleženje pridobljenih kompetenc. 

Tak proces je nujen, če želimo, da bi družba neformalnemu 

znanju priznala večjo veljavo. Posledično 

bi s tem neformalno izobraževanje dobilo tudi boljše 

pogoje za financiranje in bi bilo dostopno za širši 

krog ljudi. 

S tem namenom je bil razvit Nefiks – sistemsko 

orodje za beleženje neformalnega učenja za mlade 

od 14. leta dalje. Na voljo je kot knjižica ali spletna 

aplikacija, ki posamezniku omogoča, da na enem 

mestu zbere vsa svoja neformalno pridobljena znanja 

in spretnosti. Poleg tega omogoča tudi sestavljanje 

življenjepisa, dodajanje priporočil in izpis liste

Mladi se v okviru 

naše organizacije 

usposabljajo za vsa 

področja svojega 

življenja. 

Foto: Matej Ogorevc 

kompetenc, ki jo lahko uporabimo pri razgovoru ali 

prijavi na delovno mesto. Nefiks je zasnovan tako, 

da uporabnik pridobljeno znanje in kompetence 

vpiše sam in se s tem uči samoovrednotenja. Vpis 

nato potrdi tudi organizacija, v okviru katere je usposabljanje 

potekalo, in s tem jamči za posameznika. 

Nefiks temelji na sistemu osmih ključnih kompetenc, 

ki so bile opredeljene na ravni Evropske unije. To so: 

• sporazumevanje v maternem jeziku, 

• sporazumevanje v tujem jeziku, 

• digitalna pismenost, 

• matematična pismenost, znanost in tehnologija, 

• samoiniciativnost in podjetnost, 

• medosebne in družbene kompetence, 

• učenje učenja, 

• splošna kultura. 

S seznamom so opredeljena področja, ki jih je treba 

pozneje podrobneje opisati pri vsakem posameznem 

vnosu. Sistem uporabniku omogoča, da ima ves čas 

pregled nad tem, katera znanja že ima in katera mu 

manjkajo, da bi postal čim bolj vsestransko zaposljiv. 

S tem ga spodbuja k izobraževanju in aktivnemu iskanju 

novih izkušenj. 

Tudi sicer so vpisi v Nefiks razdeljeni na šest 

tematskih področij. Planincem najbližja so Pridobivanje 

znanja v organiziranih oblikah izobraževanja, 

Pridobivanje znanja na taborih in s prostovoljnim delom 

ter Pridobivanje znanja z aktivnim državljanstvom in 

odgovornim delom na projektih. Prvo obsega različne 

tečaje, seminarje in delavnice, kot na primer vodniški 

tečaj ali usposabljaje za mladinskega voditelja, 

drugo omogoča beleženje znanja, pridobljenega na 

taborih in ob drugih prostovoljnih dejavnostih v organizaciji, 

tretje področje pa zajema dejavnosti, pri 

katerih je bilo treba izkazati sposobnost za odgovorno 

in samostojno opravljanje neke naloge. Primer 

za to je vodenje projekta ali organizacija dogodka, 

pa tudi opravljanje funkcije v društvu. Nadalje je 

del indeksa namenjen tudi Pridobivanju znanja z delom 

(študentski servisi, pogodbeno delo, ostale delovne 

izkušnje) in poglavju Getting experiences in foreign 

countries. To omogoča, da vanj vpišemo tudi vse oblike 

zaposlitve in priložnostno opravljenega dela ter 

prostovoljno delo v tujini, študentske izmenjave in 

seminarje. Vsi drugi nerazporejeni vnosi svoje mesto 

najdejo na koncu. Tja vpisujemo dejavnosti, kot so 

samostojno učenje tujega jezika, igranje glasbila ali 

priprava raziskovalne naloge. 

Nefiks v planinsko organizacijo! 

Mladi se torej v okviru naše organizacije učijo in usposabljajo 

ter s tem pridobivajo dragocene izkušnje, ki 

jih uporabljajo na vseh področjih svojega življenja. 

Z Nefiksom jim lahko ponudite preprosto orodje, s 

katerim bodo ta znanja beležili in jih morda nekoč 

unovčili. Poleg tega je lahko že sam proces samoocenjevanja 

odlična motivacija za nadaljnje udejstvovanje 

in razvoj vedno novih kompetenc. Ne nazadnje pa 

je beleženje neformalnih korakov na poti do znanja 

pomembno tudi za planinsko organizacijo. Z njim 

dajemo težo prostovoljnemu delu, ki se opravi v okviru 

naše organizacije, kar je še posebej pomembno za 

generacije mladih mladinskih voditeljev, vodnikov 

in orientacistov, ki se danes spopadajo z drugačnimi 

težavami ob prehodu v odraslost kot nekoč. S tem 

boste doprinesli k boljšemu prepoznavanju našega 

dela s strani izobraževalnih institucij in delodajalcev, 

hkrati pa boste prostovoljcu morda vrnili del tistega, 

kar je s svojim delom vložil v organizacijo. Več o 

Nefiksu najdete na elektronskem naslovu 

http://nefiks.si/. 

19

SPREMLJANJE IN »OCENJEVANJE« 

GORNIŠKEGA ZNANJA 

Avtorica: Mateja Peršolja, vodnica PZS in zunanja svetovalka 

za didaktiko ocenjevanja znanja pri Zavodu RS za šolstvo 

20 

Kot marsikje drugje je tudi v planinstvu v navadi, 

da znanje tečajnikov ob koncu različnih 

usposabljanj, planinskih šol ali vodniških 

tečajev vrednotimo s pisnim preizkusom. 

Temu najpogosteje botruje miselnost, da je 

tovrsten izpit najbolj pošten, objektiven in 

enakovreden za vse. Pa vendar se le redko 

vprašamo, kaj je njegov resničen pedagoški 

doprinos. Morda boljše znanje tečajnikov? 

Varnejše in samostojnejše gibanje in vodenje 

po gorah? Kaj bi v resnici potrebovali za 

boljše znanje? 

Sodobne smernice 

Novi pristopi k ocenjevanju znanja gredo v smeri 

»hoje s tečajnikom«, usmerjanja in izkazovanja 

pridobljenega potenciala na različne, po možnosti 

inovativne in ustvarjalne načine. V njem v resnici 

ne govorimo o ocenjevanju, ampak o spremljanju 

in usmerjanju posameznika. Njegov osrednji namen 

je zaznavanje napredka in spodbujanje k delu 

in nadaljnjemu učenju. Običajno ocenjevanje s testi 

ponuja le »meritev« naučenega. Navadno se zgodi 

ob koncu poglavja oziroma učne enote. Samo delo 

tečajnika in njegova motivacija sta v njem drugotnega 

pomena, čeprav lahko prav ta povratna informacija 

in pravočasna intervencija najbolj vplivata 

na boljše znanje učencev, udeleženih v pedagoškem 

procesu. Pri praktičnem delu nam ta pristop ni tuj – 

na primer pri učenju izdelovanja vozlov ali gibanju v 

različnih razmerah. Zavedamo se, da brez teh veščin 

hoja v gorah ne bo varna. Vseeno gre zaslutiti, da na 

»teoretičnem« področju tega premika še nismo uspeli 

narediti. 

Povratna informacija 

Ko ocenjujemo znanje prek testov, je običajna povratna 

informacija v obliki odstotkov, morda ocen (1–5 

ali uspešno, neuspešno, odlično …). Z njo tako ne 

odstranjujemo vrzeli v znanju, ampak le zaznavamo 

napake v izdelku. Ocena tudi ne vsebuje pomembnih 

podatkov razvoja učenja in predstavljanja naučenega, 

ampak le odgovore na vprašanja v preizkusu.¹ 

Tečajniku ne nudi informacije o tem, kako naj svoje 

znanje izboljša in napreduje, kar bi moral biti eden od 

ciljev organiziranega izvajanja poučevanja, ki aktualno 

oskrbuje z navodili in dodatnimi viri. Zanj 

sta potrebna kakovostna diferenciacija in osebni 

pristop.¹ Test je smiselno uporabiti le kot izhodiščno 

Samostojno vrišem pot – branje zemljevida in orientacija 

v naravi. 

Foto: Borut Peršolja 

stanje za nadaljnje učenje in raziskovanje. Učinkovita 

povratna informacija te mora »nahraniti«, usmerjati 

k nadaljnjemu raziskovanju in učenju. 

V didaktičnem jeziku to pomeni, da damo prednost 

formativni in ne sumativni vlogi ocenjevanja. Kaj to 

pomeni? Če podatke (npr. odgovore testa) uporabimo 

za sodbo in vrednotenje, je njihova vloga sumativna. 

Če pa jih izkoristimo za izboljšanje znanja, za 

usmerjanje tečajnika v nadaljnje učenje, mu ponudimo 

podporo in pomoč, smo s tem okrepili formativni 

del. Pri tem vodja tečaja postane zaveznik na poti do 

znanja, sodelavec in ne sodnik-ocenjevalec, ki se ga 

tečajniki bojijo vprašati za nasvet. V katerem primeru 

bodo bolj usposobljeni in motivirani za nadaljevanje? 

Pomembneje od tega, da pridobijo vsa znanja, 

je, da jih kakovostno usmerimo v vseživljenjsko 

učenje! S formativnim spremljanjem znanja tečajnik 

pridobi moč in sposobnost vplivanja na lastno učenje 

in delo ter gradi odgovornost, ki je v današnji družbi 

še kako pomembna. Tečajnik lahko pokaže, kaj se je 

naučil, kako razume cilje učenja, ne le čaka, da to odkrije 

njegov vodnik/mentor/učitelj. 

Spremljanje napredka in izkazovanje znanja 

Zagotovo se vam ob branju poraja vprašanje, kakšen je 

torej konkretni predlog, kako naj spremljamo znanje, 

da bo učenje učinkovitejše. Če se prepustimo ustvarjalnosti 

in domišljiji ali v iskanje rešitve vključimo 

kar tečajnike, bodo te oblike veliko ustvarjalnejše in 

zabavnejše. V planinstvu navadno nismo zavezani 

formalnim standardom, zato lahko tečajnike preprosto 

vprašamo, kako želijo izkazati znanje in kdaj. Ker

od usposabljanja odnesejo več. Meritve kažejo, da si 

zapomnimo 20 odstotkov tistega, kar slišimo, 30 

odstotkov tistega, kar vidimo, in 90 odstotkov tistega, 

kar sami naredimo. Tudi učitelji v šoli priznavajo: 

»Če želim najhitreje preveriti znanje, napišem test. 

Hitro je sestavljen in hitro popravljen. A pogosto 

se zgodi, da se učenje po takem testu in oceni neha. 

Drugačne oblike vzamejo več časa, vendar je njihov 

učinek na znanje učencev boljši.« 

Kviz – priložnost za skupno učenje in izkazovanje znanja. 

Foto: Špela Pirnat 

z njimi preživimo leto, mesec, teden, lahko sproti 

spremljamo potek razvoja posameznika in ga sproti 

oskrbujemo s kakovostno povratno informacijo, ki 

ga usmerja k izboljšanju. Ob tem lahko uporabimo 

tudi samopresojo. Vsak zase najbolje ve, kaj zna 

in česa ne. Tako si lahko udeleženci odgovorijo na 

vprašanja: Kaj sem se naučil? Kaj znam? Kaj bom še 

izboljšal? Kako? Kje bi potreboval pomoč? Kakšno? 

Z otroki in mladimi lahko ustvarjamo križanke, rebuse, 

kvize, naloge. Drug drugega lahko sprašujejo 

in se ovrednotijo ter načrtujejo izboljšanje znanja. 

Pri aktivnih oblikah učenja tečajniki niso le pasivni 

opazovalci in poslušalci, ampak sodelujejo v debatah, 

pripravijo predstavitve, vodijo delavnico … Tako od 

njih dobimo veliko več informacij, kar pomeni, da bo 

tudi spremljanje in nadaljnje usmerjanje učenja veliko 

lažje. 

Seveda tak pristop od vodje in predavateljev zahteva 

več priprave in znanja. A na drugi strani tudi tečajniki 

Nič ne vzame toliko poguma kot ugotovitev, da vas 

po resnem študiju test sprašuje po edini temi, ki 

ste jo izpustili. V resničnem življenju vedno veste, 

na kakšno temo bo »test«. Zmagovalci v resničnem 

življenju so tisti, ki se trudijo, in ne tisti, ki so odvisni 

od ugibanja.² 

Viri: 

¹ Komljanc, N. (2008a, b). Razvoj didaktike ocenjevanja 

znanja. V Didaktika ocenjevanja znanja. Zbornik prispevkov. 

Ljubljana: ZRSŠ 2008, str. 8–23. 

² Glasser, W. Vsak učenec je lahko uspešen. Radovljica, 

1996. 

Levo: Reševanje 

nalog v dnevniku – 

priložnost za učenje in 

izkazovanje znanja. 

Foto: Mateja Peršolja 

Desno: Sam pripravim 

in zložim 

nahrbtnik – spoznavanje 

opreme. Foto: 

Mateja Peršolja 

21

ČAS ZA DRUŽABNOST 

VELIKI IGRI ZA PLANINSKI TABOR 

Pripravila: Mirjam Turner in Uroš Kuzman 

Planinski tabor je priložnost, da v krogu 

mladih planincev preizkusimo igre, za katere 

med letom ni priložnosti. V zadnjih letih 

so postale še posebej priljubljene velike 

igre, v katerih sodeluje domala ves tabor in 

z njimi zlahka zapolnimo prosto popoldne 

ali deževen dan. Za vas smo tokrat pripravili 

dve: sanjski tabor za mlajše in srečanje civilizacij 

za nekoliko starejše udeležence. 

SANJSKI TABOR 

Na taboru pogosto slišimo fantaziranje otrok: »Ko 

bi imel vsaj playstation s seboj!«, »Joj, kako si želim 

sladoled!« ali »A ne bi bilo fajn, če bi imeli v taboru 

bazen?«. Velika igra, ki jo predstavljamo, otrokom 

omogoča, da del teh fantazij pretvorijo v ustvarjalnost 

in skozi igro oblikujejo svoj sanjski tabor. Igra je 

sestavljena iz več manjših preizkušenj, skozi katere 

otroci nabirajo dobrine, ki jih potrebujejo za končni 

izdelek. 

Splošno o igri 

Primerna starost: od 6. leta dalje 

Ekipe: parno število ekip (vsaj 4) s približno 5 člani 

Čas trajanja: 1–2 uri 

Pripomočki: menjalni denar (zelenci) v vrednosti 5 

in 10 enot; slike z luksuznimi predmeti; po en velik, 

trši papir na ekipo; barvice, flomastri, voščenke in 

lepilo; pripomočki, ki jih potrebujemo za posamezne 

manjše igre 

Cilj igre: zbrati čim več luksuznih predmetov in 

oblikovati plakat svojega sanjskega tabora 

Potek igre: 

Otroke razdelimo v starostno mešane ekipe. Po prostoru 

so razporejena mesta, kjer se pod nadzorom 

voditeljev odvijajo preizkušnje. Pri vsaki si nasproti 

stojita dve ekipi, ki prisostvujeta z vsemi svojimi člani. 

Pri tem je pomembno, da starejše otroke zadolžimo, 

naj poskrbijo za mlajše, da bodo vključeni. Za zmago 

ekipa dobi deset zelencev. Po določenem času lahko 

odredimo, da zelence prejmejo tudi poraženci, vendar 

polovico manj kot zmagovalci. Ekipa lahko v neki 

igri tekmuje večkrat, vendar ne dvakrat zapored in 

ne vedno proti enakemu nasprotniku. S pridobljenimi 

zelenci nato kupijo slike luksuznih predmetov 

na stojnici (že med igrami ali ko zberejo nekaj več 

denarja). Ko po določenem času igre končamo, lahko 

kupijo še zadnje luksuzne predmete. Nato sledi 

izdelava plakata. Nanj narišejo svoj sanjski tabor, ki 

ga obogatijo s kupljenimi sličicami. 

Nasveti: Cena slik naj bo vsaj 15 enot, da jih ne bodo 

imele ekipe preveč. Zelence lahko poimenujemo po 

kraju, kjer se tabor nahaja (npr. bohinjski zelenci). 

Ko so izdelki končani, jih razstavimo in določimo 

žirijo, ki jih oceni. Kriterij ocenjevanja naj ne bo zgolj 

število slik, ampak tudi izvirnost in likovna podoba 

tabora. V nadaljevanju dodajamo nekaj primerov 

tekmovalnih iger, med katere lahko vključite tudi 

svoje. 

Prenašanje ribic iz potoka 

Po štirje tekmovalci iz obeh ekip tekmujejo v 

prenašanju papirnatih ribic iz ene posode v drugo, 

tako da z vlečenjem zraka skozi slamico ustvarjajo 

vakuum. Vsak mora prenesti tri ribice, naenkrat pa 

lahko nese le eno. 

Material: papirnate ribice (različnih velikosti), 

slamice, 4 skodelice 

Nabiranje polžev 

Po tleh raztresemo makarone (polže). Trije tekmovalci 

vsake ekipe jih v 30 sekundah poskušajo nabrati 

čim več. Pobirati morajo enega po enega. 

Material: 1 kg makaronov, 6 jogurtovih lončkov, 1 

merilna posoda 

Otroci ustvarjajo svoj 

sanjski tabor. 

Foto: 22Neža Jamnikar 

Počitniška matematika 

Ekipa prejme vrečko s številkami od 1 do 10. Voditelj 

določi neko vsoto. Otroci iz vrečke vlečejo števila in 

sproti seštevajo. Zmaga skupina, ki ji prej uspe sestaviti 

dano vsoto (ni treba uporabiti vseh izvlečenih 

številk). Če se zmotijo v seštevanju, denar dobijo 

nasprotniki. 

Material: dve vrečki, 2 x številke 1–10

Predstavljamo družabne aktivnosti, ki jih lahko uporabite v sklopu 

planinskih dejavnosti. 

Vozlanje 

Pet otrok prekriža roke in se med seboj naključno 

prime za dlani. Na znak voditelja se morajo odvozlati, 

ne da bi se pri tem spustili. Zmaga skupina, ki 

ji to uspe prej. 

Gneča v taboru 

Vsa skupina stopi na platno, ki je razgrnjeno na tleh. 

Na znak voditelja ga morajo obrniti na hrbtno stran, 

ne da bi stopili z njega. Zmaga skupina, ki jih to uspe 

prej. 

Material: 2 x platno/polivinil 

Sestavimo naš tabor 

Vsaka skupina dobi svojo sestavljanko. Na znak vodnika 

jo začne sestavljati. Zmaga skupina, ki jo sestavi 

prva. 

Material: 2 x sestavljanka (slika tabora) 

*SREČANJE CIVILIZACIJ 

V osnovnošolskih letih se le redko zavemo tegob, s 

katerimi se srečuje posameznik, ko se poskuša integrirati 

v novo okolje. Igra, ki jo predstavljamo, ima 

zato izrazito družbeno noto. V njej se udeleženci 

srečajo s civilizacijo tujega planeta in se na podlagi 

izmenjave izkušenj poskusijo aktivno vključiti vanjo. 

Igra spodbuja komuniciranje in krepi moštvenega 

duha. 

Splošno o igri 

Primerna starost: od 12. leta dalje 

Ekipe: 2 ekipi z vsaj 9 člani 

Čas trajanja: 1–2 uri 

Pripomočki: majhni kamenčki za polovico igralcev, 

komplet igralnih kart 

Cilj igre: prepoznati pravila tuje civilizacije 

Potek igre: 

Otroke razdelimo v enakovredni ekipi, ki sta na strogo 

ločenih prostorih. Z vsako od ekip je animator, ki 

ob prihodu na njihov bivalni prostor razloži pravila 

njihove civilizacije (spodaj). Prvi del igre (na primer 

20 minut) je namenjen temu, da se otroci naučijo 

življenja na svojem planetu. Ko to znanje osvojijo, 

sledi odprava v tujo civilizacijo in hkrati sprejem gostov. 

Za to nalogo izberemo od dva do tri udeležence, 

ki se za 10 minut odpravijo k drugi skupini in ob 

vrnitvi poročajo, kaj so videli. Vsaj prva dva obiska 

naj bosta opazovalne narave, nato pa se lahko člani 

odprav poskusijo vključiti v življenje drugega planeta. 

Lahko se dogovorimo, da jih ima pravico domača 

civilizacija v primeru določenega števila napak odsloviti 

s planeta. Če je le mogoče, naj bodo vsi člani ekipe 

vsaj enkrat udeleženi v odpravi, ob koncu igre pa naj 

se ekipi srečata na skupnem prostoru in si izmenjata 

vedenje druga o drugi ter se z voditelji pogovorita o 

izkušnji obiska tujega sveta. 

Pravila alfa civilizacije 

Ste vesela družba, ki ji telesni stik ne predstavlja 

ovir. Če med sprehajanjem po planetu srečate člana 

vaše civilizacije, ga lahko (ni pa nujno) pozdravite s 

skavtskim pozdravom (iztegnjena dlan s pokrčenima 

palcem in mezincem) in ga trikrat potrepljate po levi 

rami. On vam mora odzdraviti, tako da kretnjo ponovi 

na vaši rami. Zelo nevljudno je, če tega ne stori, in 

to mu pokažete z obrazno mimiko oz. užaloščenim 

pogledom. Število tri vas na splošno spravlja v veselje. 

Če nekdo na primer opazi tri cvetice, tri ptice 

na nebu ali tri stole skupaj, lahko nanje opozori tudi 

bližnjega, tako da nanje pokaže s prstom. Bližnji se 

v tem primeru veselo nasmehne. V vaši civilizaciji 

je izredno močna neverbalna komunikacija. Močno 

izražate svoje veselje, srečo in žalost, sicer pa med 

seboj ne govorite. 

Vsak od vas ima v roki skrit kamenček (na tem mestu 

jih razdelimo). Če želite, lahko prijatelja povabite k 

igri rafa-rafa. Fanta k igri povabite s poklonom, dekle 

pa tako, da z roko zamahnete znak &. Če se prijatelj 

želi igrati z vami, bo skomignil z rameni, sicer pa šel 

dalje. Igra poteka tako: tisti, ki vabi, drži v eni pesti 

skrit kamenček, prijatelju pa ponudi v žreb prekrižani 

obe pesti. Če prijatelj zadane prazno pest, je zmagal 

in lahko igra še enkrat. Če zadane pest, v kateri je 

skrit kamenček, se igra konča. Če zmaga trikrat, na 

glas zavpije: »Rafa-rafa.« Takrat ga počastijo vsi prebivalci 

planeta, tako da se za sekundo obrnejo proti 

njemu, ne glede na to, kaj počnejo. Ko se igra konča, 

se igralca razideta. 

Kljub sproščenosti vaša družba ni brezrazredna. 

Organizirani ste tako, da imate starešino in 

podstarešino (na tem mestu ju izberete). Vsaj eden 

od njiju mora biti vedno prisoten na planetu. Do 

njiju se obnašate nekoliko bolj spoštljivo, a še vedno 

popolnoma normalno, razen pri igri rafa-rafa. 

Če k igri povabite starešino (ali podstarešino, ko je 

starešina na drugem planetu), morate storiti vse, 

da bo trikrat zmagal. To pomeni, da v primeru, da je 

23

zadel polno pest, kamenček hitro prestavite v drugo 

dlan. Ko starešina zavpije »rafa-rafa«, vsi pritečete 

k njemu in ga po ramenih trepljate s tremi prsti in 

šepetate »rafa-rafa«. 

Pravila beta civilizacije 

Živite na zelo resnem planetu, na katerem ne poznate 

zapravljanja časa. Verjamete namreč, da trdo delo 

plemeniti človeka in vas bo pripeljalo do sreče v 

življenju. Večina vas živi od trgovanja, eden med 

vami pa je gospod (na tem mestu ga izberemo). Vsak 

od vas ima v rokah pet igralnih kart, gospod pa ima 

v rokah preostale (na tem mestu igralcem razdelimo 

karte). Vaš cilj je zbrati pet zaporednih kart bodisi 

v rdeči bodisi v črni igralni barvi, to pa dosežete z 

medsebojno menjavo. 

Kako potekajo menjave? Vsak od vas (razen gospoda, 

ki v menjavah ne sodeluje) si zamisli karto, ki bi jo 

v menjavi rad pridobil. Če želite na primer pridobiti 

rdečo štirico, v desni roki pokažete katero koli rdečo 

karto, na levi pa iztegnete štiri prste. Kadar želite pridobiti 

število med šest in deset, to pokažete z dvema 

giboma kot vsoto (npr. najprej pet in nato še tri za 

osmico). Če želite pridobiti karto s figuro ali asa, to 

pokažete z znakovno abecedo (črke K, J, D in A). Ko 

srečate človeka, s katerim želite skleniti kupčijo, mu 

to z zgoraj opisano gesto nakažete. Če vam odkima, 

bosta kupčijo sklenila. Če vam pokima, vas je odslovil. 

Če bosta sklenila posel, se umakneta na stran 

in izvedeta strogo predpisan protokol. Postavita se 

drug proti drugemu in stojita tri korake narazen. 

Tisti, ki je kupčijo sprožil, stopi korak naprej in na 

tla položi karto, ki jo bo zamenjal. Nato se vrne na 

svoje mesto. Njegov partner to gesto ponovi in na 

tleh pusti karto, ki jo je prvi iskal. Zdaj prvi znova 

stopi naprej in pobere karto drugega, nato pa drugi 

pobere karto prvega. V znak spoštovanja se ob koncu 

kupčije oba priklonita. 

Ni vedno nujno, da kupčijo sklenete iz lastne koristi. 

Lahko le priskočite na pomoč sočloveku, upajoč, da 

vam bo uslugo nekoč vrnil. Če kdo med vami zbere 

pet zaporednih kart v isti barvi, se zglasi pri gospodu. 

Ta ga pred vsemi nagradi z besedami: »Ja, bravo!«, 

preostali pa mu zaploskajo, razen če so ravno sredi 

kupčije. Po tem dogodku igralec izžreba novih pet 

kart in spet začne trgovati. 

Gospodov privilegij je torej, da mu ni treba trgovati. 

Vendar pa ne more večno živeti na stroške planeta, 

če vsi ostali menijo, da je do te vloge upravičen nekdo 

drug. Na planetu imate zato poseben prostor, ki je 

nekoliko višji ali izpostavljen, na primer miza ali stol 

(na tem mestu ga izberete). Nanj stopi kandidat, ki 

meni, da bi lahko nadomestil gospoda ter z glasnim 

ploskom in zvokom »ta-dam« na to opozori preostale 

prebivalce planeta. Ob tej priložnosti vsi opustijo 

svoje delo in se izrečejo o podpori. Če menijo, da je 

kandidat upravičen do mesta gospoda, nanj pokažejo 

s prstom, sicer pa prst usmerijo v tla. Nov gospod 

je izvoljen le, če ga potrdijo vsi prebivalci planeta. V 

tem primeru mu stari gospod preda kupček kart in 

sebi izžreba pet kart za trgovanje, drugi prebivalci 

planeta pa ga nagradijo z aplavzom. Če so med volitvami 

na planetu prisotni tujci, jih med tem procesom 

ignorirate. To pomeni, da se ne obremenjujete, ali 

bodo glasovali ali ne, in tudi njihovih glasov nikoli 

ne upoštevate. 

*Igra je povzeta po knjižici Velika evropska igra, ki jo 

je izdal Mladinski ceh. 

Igra rafa-rafa 

Foto: 24Matej Ogorevc

25

GREMO POD OBJEM GORA

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?