Glasilo župnije Deskle, podružnice Gorenje Polje in Plave

Glasilo župnije Deskle
Podružnici Gorenje Polje in Plave
Ob Veliki noč i 2018 smo
UPANJE MED NAMI
za vas pripravili:
Odgovorni urednik:
Simon Vendramin,
Urednis ki odbor:
Silva Matevz ič ,
Marta Bitez nik,
Sonja Kras č ek,
Vilma Ninin,
Alenka Konjedič in
Barbara Markič Gerbeč.
Lektorira:
Silva Matevz ič .
Oblikujeta:
Mojča in Tomaz Tinta.
Naklada: 300 izvodov.
Naslov urednis tva:
Glasilo z upnije Deskle
ter podruz niči Gorenje
Polje in Plave,
Bevkova 15,
5210 Deskle.
Glasilo se 2x letno
brezplač no deli
z upljanom.
Iskrena hvala Salonitu
Anhovo d.d. za pomoč
pri razmnoz evanju
glasila.
BRALI BOMO…
VELIKONOČ NO VOS Č ILO .........................................1
PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI Č AS 2018 .........2
90-LETNIČA OBNOVE ČERKVE SV. JURIJA
V DESKLAH ...................................................................6
SREČ ANJE GORIS KE KARITAS ...............................7
Z UPNIJSKA ČERKEV SV. JURIJA ............................8
ANKA—TASMANKA ............................................... 10
GLORIA IN EXČELSIS DEO ................................... 11
JASLIČE V ČERKVI SV. JURIJA ............................. 13
ZA NAJMLAJS E .......................................................... 15
LJUBITI KAKOR JE LJUBIL JEZUS ...................... 18
NAJMLAJS I PRI VEROUKU.................................... 20
DELAVNIČE MOLITVE IN Z IVLJENJA ............... 20
DELAVNIČE DAVORINE S ULIGOJ ...................... 21
DELAVNIČE MOLITVE IN Z IVLJENJA-
PUS Č AVA..................................................................... 21
SVETA KATARINA SIENSKA ................................ 23
OB PRAZNIKU VSTAJENJA ................................... 24
MED SLOVENČI NA TUJEM ................................. 26
POSTNI PIS KOTI ..................................................... 32
I.

VELIKONOČNO VOŠČILO
župnik Simon Vendramin
Za vse, ki se tretji dan po velikem petku zberemo ob odprtem in praznem
Kristusovem grobu ter prepevamo trikratno velikonoč no alelujo z vedno
vis jim in moč nejs im glasom, je Kristusovo vstajenje dogodek, ki nas
osvobaja in velika noč je praznik nas ega osvobojenja ali odres enja. Na veliki
petek zremo Kristusa v nemoč i, kot poraz enča in na kriz pribitega. Na
veliko noč pa je pred nami kot zmagovaleč nad hudobijo in sovras tvom, nad
grehom in zlom, s e več : nad smrtjo. Poslednja zmaga je vedno njegova. Z
njo nas osvobaja strahu pred nič em, nesmislom ali praznino z ivljenja;
osvobaja nas za novo z ivljenje.
Za vse, ki verujemo, kar obhajamo in slavimo, je velika noč »Kristusov
danes«. To pomeni, da ne gre le za spomin na dogodek pred dva tisoč leti,
marveč za dogajanje, ki se uresnič uje danes, med nami in v nas. Vstali
Kristus je nas »danes« in nas »jutri«, nas zač etek in koneč, nas e vse. Zato je
velika noč praznik nas e vere v Kristusa, ki med nami in z nami z ivi.
Za nas, ki imamo v Kristusovem vstajenju zagotovilo svojega vstajenja in
več nega z ivljenja, je velika noč praznik upanja. Nas Bog ni oddaljeni Bog, je
z nami tudi v smrti. V njegovi roki je nas a usoda, v Kristusovi smrti je smrt
nas e smrti in v njegovem vstajenju je nas e vstajenje. Nas čilj ni veliki petek
s s tirinajsto postajo kriz evega pota, marveč velika noč z vstajenjem v novo
z ivljenje.
Konč no je za nas velika noč dogodek, ki nas obvezuje, da smo vedno in
povsod velikonoč ne prič e, s Kristusovim vstajenjem zaznamovani
prič evalči, oznanjevalči in nosilči sporoč ila, da je nas e sedanje z ivljenje
delavnik za več no nedeljo.
Vsem vos č im:
Blagoslovljene velikonoč ne praznike!
PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS 2018
Po evharistiji postajamo Božji domačini
1.DEL
V lanskem pastirskem pismu smo razmis ljali o zakramentu svetega krsta.
Poudarili smo pravičo vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na
tez avnost ali nepopolnost druz inskih razmer, v katerih se nahaja. Krst
namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejs i dostop do Boz je ljubezni.
Č lovek je vse od greha prastars ev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, č emur
pravimo izvirni greh, krst pa ga vrač a v stanje prvotnega prijateljstva z
Bogom.
Krst pomeni odloč ilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi
korak č lovekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo
smrt in z njim vstanemo; nas e z ivljenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3).
Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrs č enču, zlasti otroku, pomagati,
da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in
z ivljenja po njej.
Č e pomeni sveti krst zač etek poti vere, potem je zakrament svete
evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja
in varuje krstno z ivljenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oz ivljati,
oč is č evati in negovati, sičer nas ovinki z ivljenja zagotovo oddaljijo od njega.
Sveti krst ne zados č a za polno z ivljenje vere, kajti tudi novo z ivljenje
potrebuje hrano. Obhajanje svete mas e, poslus anje Boz je besede z odprtim
srčem ter pogost in hvalez en prejem obhajila nam namreč omogoč ajo, da
vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.
V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo s e več kot 90
odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), koneč devetdesetih le slabih
80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le s e 68 odstotkov
krs č enih otrok. Ker se s tevilo čerkvenih porok manjs a oziroma naras č a
s tevilo zunajzakonskih skupnosti, ki so obič ajno s ibkeje vpete v z ivljenje
Čerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje s e niz al.
S kofje z elimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete mas e nujno
ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krs č eni, ki ne
poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaz ivijo svoje krs č anske
istovetnosti, se lahko razvijejo čelo v vnete nasprotnike vere. Zato je
pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Boz ji
domač ini; zdruz uje nas z Bogom Oč etom po Kristusu v Svetem Duhu.
Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo
skrivnostno telo, ki je z ivo čerkveno obč estvo. »Potemtakem niste več tujči
1 2

in priseljenči, temveč /…/ domač ini pri Bogu« (Ef 2,19). Stars i, pomagajte
z e malim otrokom, da ostanejo »domač ini pri Bogu«, in jih č im pogosteje
pripeljite v domač o čerkev k Jezusu pod podobo kruha.
Evharistija se tako izkaz e za s č it nas e vere, ki ga kristjani danes
potrebujemo prav tako kot nekoč . Varuje nas pred stranpotmi in nam daje
moč , da z ivimo v pristnem krs č anskem duhu, kot prič ajo muč enči. Leta 304
po Kr., v č asu Dioklečijanovih preganjanj, so obtoz ili in usmrtili 49
etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo,
č eprav je česar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode
kristjanov. Tedaj so abesinski muč enči izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva
skozi vse č ase: »Brez nedelje ne moremo z iveti.«
Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v nas i moč i, da
bodo novokrs č enči zač utili tudi osebno pripadnost Kristusu v Čerkvi. Kot
najbolj obič ajna pot se nam pri tem kaz e prav redno obhajanje zakramenta
svete evharistije.
Konč no s kofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega
obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo
namreč odpus č a grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se
slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se
upodablja Kristusova daritev na kriz u, je odpus č anje grehov in poz ivitev
Boz jega z ivljenja navzoč ih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Č e
se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpus č anje grehov, tedaj
jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpus č ala moje grehe. Jaz, ki stalno
gres im, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambroz , Sačr. 4, 28).
Obhajilo, kot rad poudarja papez Franč is ek, ni nagrada za popolne, temveč
zdravilo za gres nike. V resniči nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaz e,
kako nas ljubi tudi sredi nas ih slabosti. »On je namreč spravna daritev za
nas e grehe, pa ne le za nas e, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).
V z elji, da bi kot posamezniki in kot obč estvo vedno bolj rasli v z ivem in
prisrč nem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas klič emo
Boz ji blagoslov.
II. DEL
V prvem pismu smo poudarili, kako stik z evharistijo odloč ilno vpliva na
oblikovanje pristne krs č anske zavesti. Z rednim obhajanjem svete mas e
zagotovo postajamo Boz ji domač ini. Danes pa z elimo izpostaviti, da smo za
prenos vere naslednjim generačijam odgovorni vsi č lani čerkvenega
obč estva. Evharistija je tudi zakrament obč estvenosti. Sveti Avgus tin jo
označ i kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avgus tin, Hom. ev. po
Jn 16,13).
3
Obhajilo nas istoč asno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli
mi, ki smo delez ni istega kruha, iste Boz je ljubezni, ostajati med seboj tujči?
O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je
veliko, eno telo, ker smo vsi delez ni enega kruha« (1 Kor 10,17). Konč ni
sad evharistije je torej edinost čerkvenega obč estva, kar pomeni bratstvo
in sestrinstvo v Kristusu.
To ima za nas zelo konkretne poslediče. Boz ja ljubezen, ki smo je skupaj
delez ni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpus č amo in se
sprejemamo kljub različ nosti. Kako naj uz ivamo isto Kristusovo telo ter
takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti
evharistiji, je namreč globlja resniča o nas, kot to, kar č utimo drug do
drugega.
Evharistija nam omogoč a, da postajamo vedno bolj ljudje obč estva. Kristjan
ne more biti individualist, saj je vedno vras č en v čerkveno skupnost. Je
č lovek Čerkve. Č uti skrb za čelotno obč estvo. Veseli se njegovega napredka
in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki oč etovsko skrbi za vse, je hotel, da bi
vsi ljudje sestavljali eno samo druz ino in ravnali drug z drugim kakor
bratje« (ČS 24,1).
Odprtost čerkvenega obč estva je danes s e posebej temeljnega pomena. Bolj
kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se z elijo pribliz ati in zaz iveti
globlje versko z ivljenje. Treba jim je iti čelo naproti. Največ krat se ljudje
pribliz ajo Čerkvi ob spletanju preprostih č loves kih vezi. Ko se poč utijo v
obč estvu sprejete in dobrodos le, samodejno zaz ivijo tudi polnejs e versko
z ivljenje. Po drugi strani pa tisti, ki se č utijo s strani kristjanov obsojani in
izključ eni, zelo tez ko preidejo k rednejs i verski praksi. Zato je odloč ilen
pristen, prisrč en in odprt č loves ki odnos. Čerkev je najprej v medsebojnih
odnosih, s ele nato v strukturah.
Ko v tem pastoralnem letu razmis ljamo o spremljanju druz in in otrok od
krsta do prvega obhajila, z elimo s kofje poudariti, da je prenos vere naloga
vseh kristjanov. Evangelizačija prihajajoč ih generačij ne more biti le skrb
duhovnikov in katehetov.
Stars i so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezs tevilna prič evanja govorijo o
tem, kako je prisrč na in trdna vera stars ev za vedno zaznamovala otroke in
marsikdaj rodila duhovne pokliče. Druz ina je dejansko prva verouč na s ola:
pogosta druz inska molitev ter iskren pogovor o verskih vpras anjih sta za
otroke neprečenljiva popotniča. Druz ina je »domač a Čerkev«.
Tega poslanstva vsi stars i danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti.
Pogosto prejmejo otroči prvi zgled in razlago vere od starih stars ev ali
drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje
4

nepogres ljiva. Tudi dus ni pastirji imajo pri evangelizačiji novega roda
ključ no vlogo. Kot pastirji so pokličani, da omogoč ajo z iva obč estva:
obč estva, ki so hkrati odprt kraj č loves kega sreč anja ter kraj doz ivljanja
Boz je ljubezni. Pri vključ evanju tistih, ki s e niso vključ eni v redno z ivljenje
Čerkve, so zelo koristne dodatne moz nosti sreč evanja, kot so
miklavz evanje, materinski dan, oratorij za otroke, sreč anje mladih druz in…
Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem nač rtovanju razmis ljate, kako
pritegniti druz ine z otroki v dobi med krstom in prič etkom verouka, saj se v
tem č asu mlade druz ine najbolj oddaljijo.
Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi
kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je
potrebna oznanjevalna naravnanost čelotnega obč estva. Vsakdo, ne glede
na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti
Čerkve, kot poudari papez Franč is ek: »V vseh krs č enih, od prvega do
zadnjega, deluje posveč ujoč a moč Svetega Duha, ki priganja k
evangelizačiji. /…/ Vsak krs č eni je, ne glede na svojo vlogo v Čerkvi in na
stopnjo verskega znanja, dejaven nosileč evangelizačije« (Veselje
evangelija, 119–120).
S kofje se posebej zahvaljujemo vsem stars em, starim stars em, katehetom,
duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu.
Naj vas s e naprej, ne glede na tez avne in evangeljskemu oznanilu
nasprotujoč e okolis č ine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz
veselja odres enja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz
sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srče in
čelotno z ivljenje ljudi, ki se sreč ajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih
odres i greha, z alosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom
se vedno rojeva in oz ivlja veselje« (Veselje evangelija, 1).
Naj nam Marija, Mati Čerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski
kristjani veseliti daru vere in biti njeni z ivi prič evalči. S to z eljo vas prisrč no
pozdravljamo in klič emo nad vas Boz ji blagoslov.
Vas i s kofje
90-LETNICA OBNOVE CERKVE
SVETEGA JURIJA V DESKLAH
Barbara Markič Gerbec
Zavetnik čerkve v Desklah je sv. Jurij muč eneč. Temu svetniku so posveč ene
mnoge zelo stare čerkve in prav zaradi tega gre sklepati, da je bila čerkev v
Desklah z e zelo zgodaj zgrajena, a uradnih listin oz. zapisov o njenem
nastanku ni. Desklanska čerkev naj bi bila sprva podruz nič na čerkviča. Prvi
s kof Attems je za č asa svojega delovanja mnogim dus nim postojankam
dovolil neko samostojnost, ko jim je dal krstni kamen in stalnega
duhovnika in tako naj bi, skličujoč se na opombe iz krstne knjige v Desklah,
22. dečembra 1757 čerkev postala z upnijska. Pred tem so namreč h krstu
nosili v Kanal.
Dokumenti o gradnji
nove in več je čerkve
so datirani z letničo
1886-1890. Ta čerkev
naj bi bila baroč na in
imela zvonik desno
od proč elja.
Prva svetovna vojna,
ki je vihrala tudi po
Sos ki dolini in nas ih
krajih, ni prizanesla
niti čerkvi.
Čerkev je bila skoraj
v čeloti porus ena, nedotaknjeni so ostali le njeni temelji, nekaj zidovja in
glavni baroč ni oltar. Tako so leta 1928 zač eli s popravljalnimi deli in jo na
novo zgradili.
Desklanska čerkev je preprosta, enoladijska s prezbiterijem. Nad vhodom
se dviga kor, kjer je prostor za orgle in pevče.
Glavna razlika s prvotno čerkvijo je v postavitvi zvonika, ki so ga prestavili
na levo stran. Ta je prostostoječ in se ne drz i čerkve (v umetnosti se
tovrstna postavitev zvonika imenuje kampanile, razvila pa se je v 5. in 6.
stoletju v Italiji).
Na baroč nem oltarju lahko obč udujemo tudi kip Svetega Jurija, delo
Gorič ana Giovannija Battiste Novellija (1879-1965). Sveti Jurij je
slavni muč eneč, ki je razdal svoje premoz enje revez em in javno izpovedal,
da je kristjan, zato so ga muč ili. Legenda o njem pravi, da je iz zmajevih
5 6

krempljev iztrgal dekličo, zmaja pa ubil. Tak je upodobljen tudi na
čerkvenem oltarju.
Osrednja poslikava prezbiterija je delo akademskega slikarja in patra
Gabriela Humeka, poslikave v stropnem delu prezbiterija pa so delo
akademskega slikarja Rajka Slapernika.
Z leti so na čerkvi potekala razna popravljalna in vzdrz evalna dela, a njena
zasnova in oblika sta ostali enaki.
SREČANJE GORIŠKE KARITAS - Deskle 13.01.2018
Danica Marcina
UVOD
Prisrč no pozdravljeni na rednem letnem sreč anju Območ ne goris ke
Karitas, tokrat v nas i z upniji. Pri sveti mas i se bomo zahvalili za opravljeno
delo v preteklem letu. Kristusa, ki je navzoč med nami, bomo prosili, naj
nas povez e v obč estvo in nam da moč , da bomo zavest o njegovi dobroti,
ljubezni in usmiljenju mogli prenesti na nas e brate in sestre, da bodo
vedeli, da je ON z njimi.
UVOD V OČ ENAS
Odprimo srča Boz ji prisotnosti. Z zaupanjem se obrnimo k Njemu, Oč etu
vseh nas. Jezus nas je uč il, da Boga klič emo Oč e, zato ga lahko molimo:
Molitev Oč enas zač ne z upnik
POZDRAV MIRU
Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Boz ji sinovi. Tako
Jezus blagruje tiste, ki so orodje miru v svetu. Tudi mi smo pokličani, kot
kristjani in sodelavči karitas, da kot Njegovi uč enči vnas amo med svoje
brate razumevanje in mir. Pokaz imo pripravljenost delati dobro s stiskom
roke.
ZAHVALA PO OBHAJILU
Jezus, nas odres enik, bodi v nas em z ivljenju tako moč no navzoč , da bo
vsakdo, ki se sreč a z nami, zač el slaviti tvoje ime in bo skupaj z nami
zahrepenel po tvoji trajni bliz ini. Amen
7
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JURIJA V DESKLAH
Marta Bitežnik
Ob sreč anju predstavnikov Območ ne goris ke Karitas sem predstavila
gostom z upnijsko čerkev sv. Jurija v Desklah.
Čerkev je bila z vojno ods kodnino po I. sv. vojni na novo zgrajena pred
toč no 90 leti. Prejs nja čerkev je bila tako pos kodovana, da so ostali le
temelji in baroč ni oltar, tudi čeloten arhiv je bil unič en. Na starih
fotografijah je lepo viden zvonik na desni strani, sedaj pa je na novo
postavljen na levi severni strani in po tem se razlikuje od prejs nje čerkve.
V sredis č u glavnega oltarja je kip sv. Jurija, konjenika, ki je premagal zmaja
in s tem simbolič no tudi vse zlo. Stranska oltarja sta posveč ena Marijinemu
srču in in srču Jezusovemu. Tam sta tudi kipa svetega Joz efa in svete Lučije.
Prvega so dali postaviti taboris č niki v spomin na s tevilne internačije v č asu
fas izma in načizma in v zahvalo za sreč no vrnitev domov. Kip sv. Lučije pa
predstavlja spomin na oltar svete Lučije v prejs nji čerkvi. Tu sta s e kipa sv.
Ane in sv. Alojzija. Poslikava lič nega prezbiterija je delo Gabrijela Humeka
iz leta 1956. Freske nam kaz ejo sedeč ega Jezusa z Marijo in Joz efom, s kofa
Barago, ki krs č uje Indijanče ter sedaj bl. Antona Martina Sloms ka z Nez ičo
in Blaz ejem. V ozadju je prepoznavna tudi silhueta čerkve.
Z upnija Deskle je razmeroma mlada, saj je postala samostojna s ele leta
1935. Poleg podruz niče svetega Janeza Krstnika v Plaveh se ji je z novo
preureditvijo Koprske s kofije sedaj pridruz ila s e z upnija Gorenje Polje, ki je
postala podruz niča sv. Mihaela na Gorenjem Polju. Z e skoraj dve desetletji
imamo vsa tri obč estva istega duhovnika, ki mu pomagajo bolj ali manj
s tevilni laiki. Poleg pastoralnega in gospodarskega sveta so tu s e čerkveni
pevči, ministranti, č istilke in krasilke, bralči boz je besede, katehistinje,
druz ba z ivega roz nega venča, Karitas, urednis ki odbor, ki izdaja glasilo za
Boz ič in Veliko noč . Obč asno so s e druge aktivnosti, naj omenim le zadnjo,
ravno pred Boz ič em smo konč ali z DMZ , ki jih je ustanovil pater Ignazio
Larranaga. Tretje leto je med nami z upnik Simon Vendramin, ki vsako
prvo soboto v meseču vodi molitve pred Najsvetejs im za dus no in telesno
zdravje, in k nam prihajajo s tevilni verniki iz drugih krajev.
Gospod je tudi pri nas iskal delavče za svoj vinograd. Nekaj fantov se je
odzvalo njegovemu kliču. Trenutno so s e 4 z iveč i duhovniki iz nas e
z upnije, ki opravljajo boz jo sluz bo na Primorskem pa tudi v zamejstvu.
Na z ivljenje v kraju in posledič no tudi na versko z ivljenje v z upniji je
nedvomno vplivala tovarna Salonit v bliz njem Anhovem. V skoraj stoletnem
delovanju je pustila globoke sledi in tako kot vse so tudi te po eni strani
8

lepe in dobre, po drugi pa z alostne
in slabe. Nedvomno je ta del
Sos ke doline potegnila iz
zaostalosti in revs č ine, ne bom
rekla ravno v bogato, ampak za
č loveka dostojno z ivljenje.
Spodnje Deskle so se s irile,
delavske druz ine so dobile dom v
novih blokih, prihajali so s tevilni
delavči iz drugih delov Jugoslavije,
z njimi pa druge kulture in druge vere, a čerkev se zaradi tega ni polnila in
s tevilo nedeljnikov je postalo niz je od slovenskega povpreč ja. Nevarni
azbest iz Anhovega nam je prinesel bolezni in mnoge prezgodnje smrti. S e
dolgo bomo č utili poslediče, č eprav je bila ta proizvodnja ukinjena leta
1996. Po drugi strani pa je čementarna dober
sosed, saj smo z njeno materialno pomoč jo
obnovili z upnis č e, ki ni le streha nad glavo za
z upnika, temveč se tam odvijajo tudi druge
dejavnosti: od verouka, pevskih vaj, delavnič
za otroke, sreč anj starejs ih in bolnih,
sreč anja jubilantov do mas v zimskih dneh.
Pa s e nekaj: Desklani radi povemo, da je prav
tu v his i zraven čerkve dolga desetletja z ivela
Tinča S emlajeva in vsak dan poboz no hodila k
sveti mas i. Da najstarejs e Slovenke ne bomo
pozabili, smo medgenaračijski prostor v
kulturnem domu poimenovali Pri Tinči.
Tako, to je nekaj drobtinič iz nas ega kraja in
nas e z upnije. A karkoli z e delamo in kjerkoli
z e z ivimo, naj nam bo vedno glavni On, ki je nas varuh, nas a skala, nas a pot,
nas e upanje, nas e z ivljenje.
Verovati pomeni zaupati se usmiljeni
Ljubezni, ki stalno sprejema in odpus č a, ki
nosi z ivljenje in mu podeljuje smer.
(Papez Franč is ek)
Vir: revija.ognjisče.si/90-zalozba/podarim-ti-misel/misli-poavtorjih/2892-misli-papeza-frančiska
ANKA- TASMANKA
Silva Matevžič
Na svetu je ogromno dobrih in srč nih ljudi, ki jim ni mar le za denar. Vedo,
da si nagrajen, kadar poslus as srče. Narava. Moras jo imeti rad tako, kot je.
Neokrnjeno. Nas a sveta naloga je, da jo obvarujemo pred nasilnim vdorom
vanjo, pri č emer so vključ ene tudi zajezitve na rekah zaradi gradnje
hidroelektrarn. Proti skrunitvi narave se borijo ljudje, ki jim veliko pomeni,
da ne posegamo vanjo zaradi pohlepa, temveč jo ohranjamo nedotaknjeno
v vsej svoji lepoti.
Pri protestih za ohranitev naravnega toka reke Franklin na Tasmaniji,
otoku ob avstralski čelini, je v 80 letih prejs njega stoletja odigrala
pomembno vlogo Anka Makoveč, ki je
mladostna leta prez ivela v Desklah. Zato je
prav, da s ponosom obudimo spomin nanjo,
kajti ljubezen do neoskrunjene narave je
bila gonilna sila v njenem z ivljenju. V boju
proti jezu na reki Franklin so l. 1982
naravovarstveniki zač eli blokado na reki,
da bi fizič no prepreč ili njeno unič enje.
Blokada velja za eno največ jih na svetu.
Katarina Ana Makoveč je bila rojena 3.
avgusta 1938 v Roč inju. Osnovno s olo je
obiskovala v Desklah, kamor se je druz ina
preselila, najprej v Gorenje Deskle, nato v
Globno, kjer je oč e kupil star razpadel
Kukč ev mlin, lastniki so s li po vojni v
Ameriko, in tam poč asi napravil his o.
Anka je bila z ivahen, zvedav, ukaz eljen
otrok. Sedemletna je stopila na č rni trn.
Zastrupila se je in Ankina noga je mnogo let rasla v z elezni oporniči. Na
Golniku je konč ala dvoletno medičinsko s olo in tam delala nekaj let. L.1962
je ods la v Avstralijo, kjer si je ustvarila druz ino. S e prej je delala v raznih
bolničah v Sidneyu in čelo v brusilniči dragih kamnov za nakit. Rodila je
dve hč erki. Ko sta odras č ali, je pris la Anka domov v Slovenijo, bila nekaj
č asa v Bovču in se po osmih mesečih vrnila ne več v Sidney, temveč v
Tasmanijo, kjer se je vključ ila v gibanje «gorske reke brez jezov«.
Poslovnez i so videli v dveh divjih rekah dobič ek – jezove in elektrarne,
zagnani naravovarstveniki pa so s protesti ob pomoč i novinarjev in
9 10

televizije po letu in pol zmagali. Med njimi je imela veliko zaslug Anka, ki je
s hč erko Anito s la v sam pragozd ter se pridruz ila protestnikom. Buldoz erji
so se morali umakniti in reki Gordon in Franklin danes svobodno teč eta
mimo tisoč letnih dreves, ki jih ne bi bilo več , vse bi bilo potopljeno in
unič eno.
Anka je bila mnogo let tudi vodič na mali ladjiči, ki je vozila turiste po reki
Franklin. Zadnja leta je prez ivljala v Devenportu, mestu na severni obali
Tasmanije, kjer ji je ministrstvo za okolje dodelilo majhno his ičo v
dosmrtno bivanje. O Anki sta bila posneta dva filma. Pred smrtjo je s e
sprejela ekipo Roka Rozmana, biologa, ki se prav tako zavzema za
ohranjanje gorskih voda brez jezov in je o njej posnel film.
Anka Makoveč je umrla 16. februarja 2017 v njej dodeljeni his ki. Pred
smrtjo je izrazila z eljo, da njen posmrtni »prah« - pepel raztresejo v slap, ki
ga je pomagala res iti pred potopitvijo.
11
GLORIA IN EXCELSIS DEO
Alenka Konjedic
Gloria in excelsis Deo, tako angelci pojejo: lepo pojo na čast Bogu,
odprto je nebo. Angelsko petje se je spustilo iz nebes na zemljo, da bi
začutili in delili božično skrivnost. Pastirje je obsijala svetloba in
angel jim je rekel: »Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za
vse ljudi. Tudi mi smo bili z božičnimi napevi zajeti v skrivnost in
veselje tiste presvete noči, v kateri se razliva najgloblje in najlepše
hrepenenje.
Lahko reč emo, da je dečember najleps i meseč v letu in v njem je najleps i
dan, ki se prevesi v boz ič no noč , noč , ko se spominjamo rojstva nas ega
Odres enika.
Na nedeljo Jezusovega krsta, 7. januarja, smo se v z upnijski čerkvi sv. Marije
Vnebovzete v Kanalu zbrali zbori kanalskega okroz ja, tu so zazvenele
najleps e boz ič ne pesmi, ki so se prepletale z boz ič no zgodbo. V čerkvi je
bilo temno, le pastirč ek je igral na pis č alko boz ič no pesmičo, sam, č isto sam
se je oziral naokrog in se zač udeno spras eval, kje so vsi, da nikogar ni,
čerkev je prazna. Kam so vsi s li, so morda po nakupih, pred televizijo ali
morda na zabavi. In vzdihoval je: » Le kdaj se bo ta svet spremenil?«
Utrujen je zaspal, ura je odbila polnoč in iz daljave (kora) so se zaslis ale
mogoč ne fanfare. Pastirč ka je zbudil prijatelj, in ga povabil, da gresta v
Betlehem, ker so z e vsi tam.
Angelsko petje in svetloba, ki
je napolnila čerkev, sta
naznanila
zač etek
praznovanja in tudi mi smo
se vključ ili v praznovanje.
S pesmijo smo vstopili v
boz ič no zgodbo, da bi v tem
svetem č asu nas li delč ek
sreč e, da bi se ob
Novorojenem zbliz ali in se s e
bolj zač utili kot bratje in
sestre. Tako se je v polni čerkvi, izmenjaje na koru in pred oltarjem,
razlegalo č udovito boz ič no sporoč ilo ob veznem besedilu in z boz ič nimi
napevi. Prepevali so čerkveni mes ani zbori: iz Roč inja, Marijinega Čelja,
Deskel, Gorenjega Polja, zdruz ena zbora iz Levpe in Kala nad Kanalom,
verouč enči iz Levpe in kanalski zbori: mes ani, mladinski in otros ki zbor.
Po vseh nastopih se je z ugas anjem luč i Boz ič niča prevesila v drugi del. S
pesmijo Glejte, trije kralji v lepi zlati halji…… smo poč astili praznik Svetih
treh kraljev in res so pris li k nam,
zvezda je modre iz vzhoda
pripeljala k jasličam. Pris li so s
kamelo in Jezus č ku prinesli
darove, zlato za tiste, ki bodo
delovali v misijonih, kadilo - kot
pesem, molitev, dar njemu, ki je
Bog, in miro kot č loveku, da ne bi
pozabili na medsebojne odnose.
Videti zvezdo je zač etek poti,
izbira je nas a, pred nami je pot
12

kraljev, pot tistih, ki so ga pris li poč astit, in pot tistih, ki so ga zavrgli.
Kristjan je neprestano na poti, ob jutranjem svitu in več ernem mraku, po
ravninah in gorah. Nikdar ne more reč i: »Dospel sem.«
Tudi mi z boz ič ničo nismo dospeli do konča, kajti zdruz eni zbori smo pred
oltarjem zapeli s e pesmi, ki so čerkev spremenile v mogoč en pevski zbor in
pesmi so donele pod visok čerkveni obok: Kaj se vam zdi, Sveta noč in
zvezdiče boz je. Več er smo nadaljevali v z upnis č u, kjer smo se ob obloz eni
mizi okrepč ali in si nazdravili z z eljo po ponovnem sreč anju, saj je po poti
laz je stopati, č e nismo sami, ampak skupaj z roko v roki zreti v nebo, od
koder prihaja mir in neizmerno veselje. Tovrstni dogodki nas s e bolj
povezujejo, zato verjamem, da bo ta povezanost ostala tudi v letu, ki
prihaja.
Blagor hiši, iz katere se petje sliši, in slišalo se je.
se vije v mogoč en slap in se prelije v tri jezera, kar bi lahko simboliziralo
Sveto Trojičo. Srče jaslič je Sveta Druz ina, postavljena v votliniči, nad katero
se dvigajo his e in čerkev, ki predstavljajo nas kraj. Od tam pa se pot vzpenja
proti Marijinemu oltarju, kar ponazarja romanje nas e z upnije k Svetogorski
Mariji.
JASLICE V CERKVI SV. JURIJA
Moški iz zakristije
Vodilna misel pri tokratni postavitvi jaslič se navezuje na vodo. Voda je vir
z ivljenja, oč is č evanja, prerojenja. Pri krstnem obredu je oblivanje z vodo
bistvenega pomena: krs č eneč vstopi v Boz je kraljestvo in se prerodi v
Boz jega otroka. »V krstni vodi utone človek, iz nje pa vstane Božji otrok,
obdarjen z darovi Svetega Duha…« (Z luč jo krsta v z ivljenje). Brez vode ne
moremo z iveti, kakor ne brez Boga.
Krstni kamen resda stoji na desni stran ladje, ob oltarju Srča Jezusovega,
jasliče pa so postavljene na nasprotni strani, med ambonom in Marijinim
oltarjem. Za ambonom se bere Boz ja beseda, ki jo sprejemamo kot z ivo
besedo, skozi katero osmis ljamo vsakdan. Z iva beseda nas morda napelje
na »z ivo« vodo. Č e se preselimo v podobo jaslič, ob ambonu je izvir vode, ki
Gospa velike noči
Gospa velike noč i,
Gospa petka in nedelje,
Gospa noč i in jutra,
Gospa molka in kriz a,
Gospa ljubezni in predanosti,
Gospa prejete in dane besede,
Gospa miru in upanja.
Gospa vseh odhodov,
ker si Gospa »mimohoda« ali »pashe«,
poslus aj nas!
Danes bi ti radi rekli »hvala«!
Hvala, Gospa za tvoj »zgodi se«,
za tvojo popolno razpoloz ljivost v sluz enju,
za tvoje ubos tvo in tvoj molk,
za radost tvojih sedmero meč ev,
za z alost vseh tvojih odhodov,
iz katerih je toliko dus prejelo mir.
Hvala, da si ostala z nami
kljub č asu in daljavi.
Ignačio Larran aga
13 14

ZA NAJMLAJŠE
Otroška molitev
Hvala za vse moje prijatelje,
hvala da se z njimi smejem in igram.
Hvala da me tolaz ijo, č e sem z alosten.
Hvala, da mi pomagajo, č e kaj ne znam.
Hvala, da si tudi ti, Bog moj prijatelj.
Jezus Ti me poznas in me nikdar ne pustis samega.
Ko se smejem, se smejes z menoj,
č e sem z alosten, me tolaz is .
Ti imas potrpljenje, ko sta v meni jeza in bes.
Karkoli delam, ti si pri meni in me nikdar ne pustis samega.
Dobri Bog, podari mi svoj blagoslov - v njem postane vse novo.
Iz mojih solz nastane smeh in iz mojega strahu zraste pogum.
Iz mojega sovras tva prijaznost in iz mojega nerazumevanja pozornost.
Povez i pikiče in ugotovil bos , kaj je na
sliki!
Za vse to se ti danes zahvaljujem.
V glasilu pois č i pobarvanke in jih
pobarvaj!
Pois č i izgubljene č rke!
Pomagaj zajč kom, da najdejo svoje
velikonoč no jajče!
Sudoku za otroke!
15
16

Uč itelj je nekega dne postavil svojim uč enčem vpras anje: »Č esa se moramo
v z ivljenju najbolj varovati?«
»Hudobnega oč esa,« je dejal prvi. »Zahrbtnega prijatelja,« je odgovoril
drugi. »Slabega soseda,« je rekel tretji. »Hudobnega srča,« je dodal č etrti.
Uč itelju je bil najbolj vs eč zadnji odgovor, kajti v njem so bili zaobsez eni vsi
prejs nji. Potem je s e vpras al: »In za kaj naj si najbolj prizadevamo v
z ivljenju?«
»Za dobrohotno oko,« je dejal prvi. »Za zvestega prijatelja,« je odgovoril
drugi. »Za dobrega soseda,« je rekel tretji. »Za dobro srče,« je spet dodal
č etrti.
Uč itelju je bil znova najbolj vs eč zadnji odgovor, kajti v njem so bili
zaobsez eni vsi prejs nji. Truditi se moramo za č istost srča. To zahteva
stalen napor, nenehno prizadevanje. Srče, polno ljubezni, je č isto. To je
dobro srče.
Jezus je spet poklical množico in ji govoril: »…Nič ni zunaj človeka, kar bi ga
moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz
človeka. … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli,
nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača,
razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije
prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7, 14-15; 21-22)
VSTAJENJU IN ŽIVLJENJU
ČESA SE VAROVATI
Kaj delajo oblaki? V svet strmijo,
ki v njem je Boz ji Sin iz groba vstal.
Zakaj se z arki v kapljičah iskrijo?
S krvjo č lovekov madez je opral.
In mi? Se Vstalega res veselimo?
(Lahko bi veselili se vsak dan …)
Od te resniče vekomaj z ivimo,
o sreč i več ne sanjamo zaman.
Vode , s umite pesmi iz kristalov,
v njegovih brazgotinah luč z ari.
Gore , s stoletji spletajte zahvalo:
vsak grob odslej po več nosti dis i.
Vladimir Kos (Misijonar na Japonskem)
Vir: Zgodbe s semeni upanja; Boz o Rustja
LJUBITI KAKOR JE LJUBIL JEZUS
Alenka Konjedic
Kot na dlani se pred nami odpira pogled od Betlehema do Kalvarije,
od rojstva do trpljenja in vstajenja. Božič je za nas praznik le, če mu v
svojih srcih pripravimo prijazno bivališče, in postni čas je vedno
vabilo k pokori in poboljšanju. Janez Krstnik je ob Jordanu vabil h
krstu pokore, Jezus pa je to povabilo poglobil s klicem k pravemu
spreobrnjenju: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.
Spreobrnite se in verujte evangeliju«
Ni potrebno, da ti kdo razlaga, da smo v
tez kem obdobju, da danes ni lahko z iveti, da
nas velikokrat napade obup, da nam ni lahko
ljubiti, se pogovarjati, si pomagati, da vsak
misli samo nase, da ne prepoznavamo zlahka
boz je ljubezni v svojem z ivljenju. Poleg tega
imamo stare zamere in rane, ki jih je tez ko
pozdraviti, pogosto smo nezadovoljni, drugič
spet ne vemo, č emu delamo, č emu si
prizadevamo, č emu v bistvu z ivimo. Ali pa se v
globoko v sebi č utimo same, s prikrito
z alostjo. Nihč e ne more zanikati, katera od teh
stvari ne domuje tudi v nas ih srčih. Vč asih
nam gre slabo, z ivljenje nas hudo tepe.
Najhujs e, kar pa se nam lahko zgodi, je pa to,
da poleg tega zgubimo upanje, vero, povezanost z ljudmi, ki jih imamo radi,
voljo in moč i za boj. Kaj potrebujemo za izhod iz tega velikega problema,
kaj nam manjka, da bi mogli z iveti z veliko volje in trdnosti. Z eno besedo,
manjka nam duha, nas emu bivanju manjka ogenj, luč , z ivljenjska moč ,
trdnost, zagon, mir svetega Duha.
Prav delavniče DMZ , ki jih je pripravil br. Ignačio Larran aga, so nas vabile,
naj se odpravimo na pot proti domovini ljubezni. Opozoril nas je, da je
beseda ljubezen, ki je tako lepa, je lahko tudi varljiva. Prav primer
prijateljstva je zgovoren dokaz, kajti, ko se je zdelo, da ljubite svojega
prijatelja, ste izvedeli , da o vas govori zelo negativno, ste se odloč ili, da z
njim prekinete vse, vrata vas ega zaupanja so se zaprla. Koga ste torej
ljubili? Č e ste ga s e vč eraj ljubili, od danes dalje ga ne ljubite več , je jasno,
da ga tudi do vč eraj niste ljubili. Ljubili ste le same sebe.
17 18

Kako torej ljubiti? Iz tega sledi, kar pravi evangelist Janez v svojem pismu:
Kakor je Kristus dal svoje z ivljenje za nas, tako smo tudi mi dolz ni za brate
dati z ivljenje, ljubeč se med seboj. Dati z ivljenje! Taks na je torej definičija
ljubezni. Ta ljubezen je zahtevna in konkretna, ljubezen, ki pozna odpoved
in smrt. Larran aga pravi, da oč arljivega, prijaznega, prikupnega č loveka
imajo vsi radi, č e pa hoč em odpustiti nekomu, ki me je uz alil, moram umreti
nagonu mas č evanja, moram umreti obč utku odpora do njega.
Ljudje neradi odpus č amo, zato, ker ne znamo odpus č ati, ker smo uz aljeni,
ker nas je nekdo prizadel, bil krivič en do nas. Ni lahko odpustiti, treba je
nekaj č asa, da č lovek premaga samega sebe. Lahko reč em, da sama nimam
veliko stvari za odpustiti, ker jih v resniči nisem zamerila. Zakaj bi se
spominjala neke preteklosti, ki me kvari, vč erajs njega dne, ki ga ni več .
Apostol Pavel mi v moje misli polaga: «Pozabljam, kar je za menoj, in se
iztegujem proti temu, kar je pred menoj.« (Flp 3,13) Prav gotovo, da se
vsakdo razjezi, moč no razjezi, je uz aljen, vč asih več , drugič manj, da te
razjeda kot pijavka, ampak to splahni kot oteklina na prstu, poč asi in potem
ne boli več . Obč utiti, da se me Jezus dotika, da v meni gasi ogenj jeze,
preganja vse temne oblake, vse moje slabosti in gladi rane. Takrat, ko sem
brez zamere, so moje misli, č ustva ustvarjena za z ivljenje in bliz ino z
drugim, s tem lahko razpolagam. Alenka Rebula pravi, da moder č lovek je
ta, ki ne pozabi, ampak povleč e svojo izkus njo, se je pa sposoben spustiti v
pročes odpus č anja, kajti biti č lovek brez spomina ni modrost.
Psalm 133 nas nagovarja: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, č e bratje
sloz no prebivajo skupaj! Je kakor najboljs e olje na glavi, ki teč e na brado,
Aronovo brado, ki teč e na ovratnik njegove obleke. Je kakor rosa s
Hermona, ki pada na sionske gore. Zakaj tam je Gospod zapovedal
blagoslov, z ivljenje na veke.«
Ob konču dvanajstega sreč anja nas je Larran aga povabil, naj zač nemo
znova, tako bomo dosegli neskonč no svobodo in dus ni mir. Morda bomo
prvič v svojem z ivljenju, in to v trenutku, ko bomo najmanj prič akovali,
izkusili, kaj se pravi ljubiti sovraz nika, kar je največ ja utopija evangelija.
Njegov slovesen vhod v Jeruzalem pomeni prav obhajanje zmage ljubezni
nad sovras tvom, resniče nad izdajstvom in z ivljenja nad smrtjo. Bibličist
Gerhard Lohfink je napisal: »Biti vstajenjska skupnost pomeni prič akovati,
da bo ob vsaki uri Duh Kristusa pokazal skupnosti nove poti, da
prič akujemo, da se bodo nova vrata kmalu odprla, rač unati, da lahko Duh
vsako uro spremeni zlo v dobro, upati, da bo vsako uro nemogoč e postalo
mogoč e, in nikoli reč i ‘kasneje!’, ampak vedno ‘zdaj!’«
19
NAŠI NAJMLAJŠI PRI VEROUKU
Katehistinja Sonja Krašček
Verouk prvega razreda letos obiskuje s est otrok:
MATIČ ČUNDRIČ , KATARINA Č EFARIN, MATIJA PREZELJ, NIK VRTOVEČ,
EVA MIS IGOJ in META PIRIH.
Letos nja skupina otrok je zelo prijetna. So dobri prijatelji in med sabo lepo
sodelujejo. Lepo in spos tljivo molijo. Radi poslus ajo zgodbe iz Svetega
pisma, posebno pa Jezusove prilike in pripovedi o njegovem z ivljenju. Zelo
iskreno izraz ajo svojo hvalez nost Jezusu, zato povzemam nekaj njihovih
odgovorov:
MATIČ: Jezusu sem hvalez en za hrano, pijač o,
naravo, najbolj pa sem hvalez en za svoje
prijatelje.
KATARINA: Zahvaljujem se mu za nas o
druz ino in zdravje.
MATIJA: za bratča, da imamo obleke, prav
posebej pa, da lahko govorimo.
NIK: da z ivimo, da lahko dihamo, da smo
zdravi in imamo srče in dus o.
EVA: Hvalez na sem Jezusu za svoje roke,
moz gane in svoje telo.
META: Zahvaljujem se Jezusu za svoje
prijatelje, za hrano in da z ivimo v miru.
Kako preproste, a iskrene in izvirne so njihove zahvale. Naj dodam tudi
svojo zahvalo, da otroči lepo sodelujejo, me bogatijo in razveseljujejo.
DELAVNICE MOLITVE IN ŽIVLJENJA
Damijan Šuligoj
Na delavniče molitve in z ivljenja sem s el brez posebnih prič akovanj. Bolj
ko so se sreč anja vrstila, več je je bilo moje navdus enje. Na delavničah smo
se uč ili umiritvenih vaj, različ nih nač inov molitve, spoznavali Sveto pismo
in poslus ali oznanila, ki so sovpadala s sreč anji. Vmes smo več krat zapeli.
Dve uri, kolikor je trajalo sreč anje, sta vse prehitro minili. Med enim in
drugim sreč anjem smo imeli tudi tedensko delo. Vsak dan smo si namenili
svete pol ure, kjer smo brali odlomke iz Svetega pisma in ob njih
premis ljevali, kako nas osebno nagovarja. Vsa ta premis ljevanja smo si
20

zapisali v duhovni dnevnik. Izvajali smo različ ne
nač ine molitve in se preko čelega tedna
zavzemali za vsakdanjo duhovno drz o. O vseh teh
domač ih nalogah smo na sreč anjih spregovorili,
vsak na svoj nač in. Hvala vsem udelez enčem za
njihova razmis ljanja, ki so me bogatila.
Vis ek vseh sreč anj je bilo zadnje sreč anje na
Mirenskem gradu, ki smo ga poimenovali
PUS Č AVA. S tiri ure smo prez iveli v tis ini, branju
Svetega pisma, molitvi, pogovoru z Bogom in
Jezusom ter molitvi v naravi. Za zaključ ek
PUS Č AVE je gospod Simon Vendramin daroval
sveto mas o, med katero smo udelez enči izrazili
svoje vtise o delavničah. Delavniča mi je prinesla predvsem notranji mir,
nov pogled na duhovnost in z ivljenje. Hoč es ali noč es , v tebi se nekaj
spremeni. Vsa zahvala gre nas i voditeljiči Davorini S uligoj Prinč ič in vsem
udelez enčem delavniče. Bog naj jih obilno blagoslovi.
DELAVNICE DAVORINE ŠULIGOJ
Magda Gabrijelčič
Jezus je pristopal k ljudem z neizmerno ljubeznijo.
Dal nam je zgled, potem pa zapoved:
"Ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil".
Na delavničah smo skus ali z odprtim srčem in ljubeznijo razumeti ta
pristop do soč loveka, ne da bi niti za trenutek pomislili na sovras tvo, korist,
pohlep, prevaro, nevos č ljivost, zahrbtnost....
To ni lahko udejanjiti, je pa vredno poizkusiti.
Dosegli bomo mir v dus i (v sebi) in pripomogli k boljs emu svetu.
DELAVNICE MOLITVE IN ŽIVLJENJA - PUŠČAVA
Helena Peršolja
V z ivljenju sem prejela s tevilne milosti. Nekaterih se zavedam, drugih spet
ne. Kot veliko milost gledam tudi na to, da sva se z moz em Andrejem
udelez ila delavnič molitev in z ivljenja. Vrhuneč teh delavnič je bila tako
imenovana »Pus č ava« 23. 12. 2017 na Mirenskem gradu.
Voditeljiča Davorina nam je po uvodu podala smerniče za pus č avo. Vsak si
je najprej izbral svojo sobo, da bi bil lahko sam in v tis ini. Voditeljiča je
naroč ila, naj bomo svobodni, saj ni obvezno, da se do minute natanč no
drz imo smernič, ki smo jih dobili na listku.
Najprej smo zač eli z molitvenim branjem psalmov in prosili Svetega Duha,
da pripravimo svojo notranjost. Temu je sledil osebni pogovor z Bogom, ki
je najpomembnejs i vidik pus č ave. Uporabljali smo molitvene nač ine:
molitev dviganja, molitev poslus anja in pisno molitev.
Za pribliz no uričo smo ods li tudi v naravo in praktičirali molitve z naravo.
Imeli smo krasen zimski dan in zato mi je bilo to
res nekaj prelepega in zelo doz ivetega. Zač ela sem
z molitvijo psalma 104, kot je predlagano v knjiz iči
Sreč anje. Poskus ala sem ustvariti na sprehodu
intimen odnos s konkretno stvarjo. Zastavljala sem
vpras anja o njenem izvoru, o njeni zgodovini, o
njenem zdravju in jo pozorno poslus ala ter ji
povedala zgodbo svojega z ivljenja. Drago drevo, ki
te nosim v srču, hvala, da si me, č eprav samo
ukrivljeno pod tez o bremena svojih let, poslus alo.
S pomoč jo kratke pedagogike, ki smo jo dobili na
sreč anju, smo izvajali meditativno branje. Nato je
bila s e molitev sprejemanja, s katero smo
poskus ali doseč i globoko sreč anje z Jezusom. Za vrnitev domov pa smo se
pripravili z vpras anjem, ki naj si ga v z ivljenju neprestano zastavljamo:
»Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?« Uč inkovitost tega vpras anja je v
njegovi preprostosti. Č e si bomo to vpras anje vedno zastavljali, bomo
premagali svoje meje, presegli bomo sami
sebe.
Ponovno smo se zbrali, saj je pris el nas
z upnik in je v kapeli daroval sv. mas o. Zbrali
smo se kot druz iniča vsi okrog oltarja in
prav č utila sem, da smo se na teh sreč anjih
zbliz ali. Namesto pridige je vsak obogatil
druge z izpovedjo, kaj so mu delavniče
pomenile in kako jih je doz ivljal, ter z vtisi in
obč utki, ki so se ga dotaknili na delavničah
in v pus č avi. Kako enkratni in neponovljivi
smo. Prav vsakega sem zač utila kot poseben
kamenč ek v mozaiku. Nato smo imeli na
konču sreč anja s e zakusko, da smo si lahko
kaj povedali in malo poklepetali.
21 22

Pus č ava je č as, posveč en Bogu v molku, samoti in pokori. Vsi smo bili edini,
da je ta č as, teh s est urič kar prehitro minil, a nam je ogromno dal. Prav
zaradi tega je letos nji Boz ič s e leps i, saj smo jasliče pripravili tudi v nas ih
srčih. Bogu hvala za vse te milosti, ki sem jih na delavničah prejela. Upam,
da bom stanovitna in »svete pol ure« praktičirala s e naprej ter uresnič ila
nač rt, ki ga ima Bog z menoj. Saj, kot pravi ustanovitelj DMZ Ignačio
Larranaga: »Uč imo se moliti, da se bomo nauč ili z iveti« in »Č e bomo
res evali »moč ne č ase«, bodo oni res ili nas.« S e posebej se zahvaljujem za ta
dan pus č ave in vsa doz ivetja ter upam, da se ga bom lahko s e kdaj udelez ila.
23
SVETA KATARINA SIENSKA—
DEVICA IN CERKVENA UČITELJICA
(goduje 29. aprila)
Vir: svetniki.org; piše: Marta Bitežnik
Bila je predzadnja izmed petindvajsetih otrok premoz nega barvarja volne
Jakoba Beničasija iz Siene. V sedmem letu je z e naredila zaobljubo več nega
devis tva. Pozneje so jo hoteli prisiliti v poroko z bogatim z eninom, a so
stars i spoznali, da je izbrala najboljs ega Z enina in je niso več nadlegovali.
Dvajsetletna je stopila v tretji red sv. Dominika. Od
oč eta si je izprosila čeličo na vrtu in je v njej z ivela
tri leta v samoti. A tudi to sveto dus o je muč il
skus njaveč. Ko so nekoč skus njave minile, se je vsa
utrujena zatekla k Jezusu: »Kje si vendar bil, ko
sem bila vsa vznemirjena od teh grdih skus njav?«
»Bil sem sredi tvojega srča, ko sem videl, da ne
privolis « ji odvrne Jezus. Po treh letih je s la med
ljudi in postala tolaz ilni angel trpeč im. Gospod jo je
obdaroval z veliko milostmi in razodetji. Vendar
tudi njej ni bilo prizaneseno obrekovanje. Tedaj se
ji je prikazal Jezus z dvema kronama: v desniči je
imel zlato, z dragulji posuto, v leviči trnjevo. Reč e
ji: »Draga hč i, glej, z obema tema kronama bos
kronana, toda ne hkrati. Izberi si sama: Ali naj te zdaj v z ivljenju ovenč am z
zlato in po smrti s trnjevo ali zdaj v z ivljenju s trnjevo in po smrti z zlato?«
»Moj Gospod, z e lep č as je, ko sem zatajila svojo voljo, da bi spolnjevala
tvojo; zato ne gre meni izbirati. Č e pa hoč es , da ti odgovorim, hoč em v tem
z ivljenju vedno spolnjevati tvojo voljo in iz ljubezni do tebe hoč em vsako
trpljenje vzeti, kakor da je veselje«. In segla je po trnjevi kroni.
Z ivela je skrajno vzdrz no, uz ivala le surovo zelenjavo in vodo, komaj kaj
spala in se na vse mogoč e nač ine trpinč ila. Leta 1375 je v Pisi med molitvijo
v kapeli sv. Kristine prejela stigme, ki pa jih je skrivala do smrti. Bila je
delez na s tevilnih videnj in zamaknjenj. Leta 1367 se ji je prikazal Kristus v
vsem svojem sijaju ter se slovesno zaroč il z njo. Katarina je zelo trpela, kot
mnogi svetniki. Nekateri so čelo mislili, da se ji ne sme zaupati, tako da je
bila s est let pred smrtjo pozvana v Firenče na zaslis anje. Poslali so jo k
uč enemu in poniz nemu bratu Rajmundu iz Čapue, ki je postal njen
spovednik in tudi njen »duhovni sin«; napisal je njen prvi popoln
z ivljenjepis.
Nauk Katarine, ki se je komaj nauč ila brati in pisati, ko je z e bila odrasla, je
prikazan v delu Razgovor o boz ji Previdnosti ali knjiga o boz anskem nauku,
v njenih Pismih in v zbirki Molitev. Njeno pouč evanje je tako bogato, da jo
je papez Pavel VI. leta 1970 razglasil za čerkveno uč iteljičo. Je zavetniča
Italije in Rima in tudi sozavetniča Evrope.
Č eprav poniz na, je bila s svojimi pismi papez u in kardinalom, knezom in
kraljem angel miru in velika dobrotniča č loves tva. Dosegla je mir med
različ nimi poglavarji, s svojim zgledom je vplivala na spreobrnjenje mnogih
gres nikov. Zavzemala se je za edinost Čerkve in dosegla vrnitev papez a
Gregorja XI. iz avignonske suz nosti v Rim. Umrla je 29. aprila 1380, stara
triintrideset let; za svetničo jo je razglasil papez Pij II. leta 1461.
Upodabljajo jo v oblač ilu dominikanskih tretjerazrednič, dolgi beli obleki s
temnim plas č em. Pogosto drz i v roki srče, lilijo, kriz ali knjigo, na glavi ima
trnjevo krono. Ko smo bili pred leti na romanju po Tosčani, smo v baziliki
sv. Dominika v Sieni videli njene relikvije – glavo in prst svetniče.
Papez Benedikt XVI. je o tej veliki z eni spregovoril: » Stoletje, v katerem je
z ivela, je bilo doba preizkus enj za z ivljenje Čerkve in čelotnega druz benega
tkiva v Italiji in Evropi. In vendar tudi v trenutkih največ jih tez av Gospod ne
neha blagoslavljati svojega ljudstva, s tem da zbuja svetnike, ki zganejo srča
in sproz ijo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh in nam s e
danes govori in nas spodbuja, naj pogumno hodimo proti svetosti, da bi bili
vedno bolj v polnosti Gospodovi uč enči.«
OB PRAZNIKU VSTAJENJA
Vilma Ninin
Velikonoč ni prazniki so skoraj z e za nami, le s e malo in z e bodo pris li novi
prazniki, tokrat bo znamenje kriz a, ki opominja na trpljenje in/ali z ivljenje,
kakorkoli kdo pri sebi sam prebere, zamenjala rdeč a zastava, srp, kladivo...
ki so, glej, č e malo pobrskam, ravno tako simboli neke zavesti iz trpljenja v
24

z ivljenje...
Nisem potros nis ki tip in od izloz b, iz katerih se mi smejijo sladki
velikonoč ni zajč ki in velika č okoladna jajča, se bom raje obrnila k sebi, k
svojim lastnim obč utkom ob tem prazniku. Ta praznik, ki je sičer za mnoge
povezan z neč loves kim trpljenjem, me opomni, da ne vem za trenutek, ki
pride takoj za tem...
Nikoli si nisem banalno in kompličirano razlagala sporoč ilnosti
velikonoč nih praznikov; Jezusovo trpljenje si v danas nji č as prevedem kot
realnost z ivljenja, ki mi vrač a samo s tem, kar dajem. In obenem z
zavedanjem, da do z elenega čilja pridem z vzponi in padči, z napori, z eljami
in upanjem.
In v tez avah, ki se porajajo, spoznavam, koliko volje in moč i moram imeti v
sebi, da lahko nosim kriz , ki se znajde na mojih ramenih. In koliko veselja
pride, ko je tez ava premagana...
Razmis ljam ob tej Veliki noč i tudi o dez eli, v kateri z ivim. O Sloveniji, o
dez eli na sonč ni strani, ki zaradi kriz a, sestavljenega iz farizejev, ki jih je
pred njenim oblič jem vedno več in iz mnoz iče Juda Is karjotov, ki ji z
obljubami poljubljajo liča in hkrati zabijajo noz v hrbet, ostaja brez
»vstajenja«. Vedno znova in znova nimamo denarja za najnujnejs e. Res?
Tisti, ki so pri koritu, si z e od nekdaj rez ejo slastne in debele pogač e. Kako,
da je med Slovenči, pridnimi in pos tenimi, toliko tistih, ki z goljufijo
dosez ejo več ? Na rač un mnoz iče, ki ima komaj za prez ivetje.. In dvolič nih
zakonov, ki zanje ne veljajo...
Ne bom, noč em; ker največ ja kritika gre tokrat meni, ker se (s e) vedno
zatekam k temu, da si reč em, saj ne morem nič spremeniti... Pa lahko. Z e to,
da zapis em javno to, kar mislim, o tem, kar se ne ujema z etiko in vestjo, je
kaplja v morje, in vendar je... Tudi to je eden izmed pomenov, ki jih
pripisujem pomenu Velike noč i. To je namreč č as, ko bi se morali ravnati
po svoji vesti, ne pa v anonimnosti kritizirati vse po vrsti... Anonimnost je
pač dobra, skrijemo se in tulimo preko in po vsem, kar nam tez i.. in se
skrijemo... Kot Peter in njegova trikratna zatajitev...
Moje misli.
In lepe praznike z elim.
MED SLOVENCI NA TUJEM STA BILI NARODNA ZAVEST
IN KATOLIŠKA VERA VEDNO TESNO POVEZANI
Dejan Valentinčič
Izven Slovenije z ivi več kot pol milijona Slovenčev, torej ena petina
slovenskega naroda. Nekateri kot avtohtone manjs ine (zamejči) v sosednjih
drz avah, drugi pa kot zdomči, izseljenči in njihovi potomči po vsem svetu.
Ohranjanje slovenske identitete izven matič ne domovine nikoli ni bilo
lahko, a s tevilnim je to odlič no uspelo. Tako imamo danes izven Slovenije
s tevilne z ive in aktivne slovenske skupnosti ter zelo uspes ne posameznike.
Za ohranjanje slovenske identitete, ki pa seveda ni ostajala nespremenjena,
ampak se je oplajala tudi s kulturami drz av, kjer so ti Slovenči z iveli, so
vedno bili zelo pomembni duhovniki. Ti so ljudi spremljali na njihovih
poteh v tujino in poleg duhovne oskrbe organizirali kulturne prireditve,
gradili čerkve in kulturne dvorane, skrbeli za zdruz evanje, nabavljali knjige
iz domovine, posredovali pri iskanju sluz b itd. Slovenči, ki so na tujem
ohranili vero in pripadnost Katolis ki Čerkvi, so laz je ohranili tudi narodno
identiteto in ostali zavedni Slovenči. V tem č lanku bi z vami rad delil nekaj
zanimivejs ih zgodbič o slovenskih duhovnikih in duhovni oskrbi med
rojaki, ki sem jih obiskal v izseljenskih skupnostih po svetu.
V Ameriki so priljubljene polka maše
V ZDA se kot slovenske priznava s e pribliz no 30 z upnij. Več inoma so to
danes etnič no mes ane z upnije, tako da so bogosluz ja v angles č ini, slovenski
pa ostajajo podobe Brezjanske Marije na stenah, kar najdemo prav v vsaki
slovenski čerkvi, napisi na
kriz evih potih, freskah, arhivi
ter zavednost dela z upljanov.
Slovenske mas e v ZDA najdemo
s e v Člevelandu, ki mu pravijo
kar ameris ka Ljubljana. Tukaj
delujeta dve slovenski z upniji,
Sv. Vid in Marija Vnebovzeta, v
okviru katerih sta vsako soboto
organizirani tudi slovenski s oli
za otroke, pri Sv. Vidu pa vsak
drugi koneč tedna tudi s ola za
odrasle. Obe z upniji imata
z ivahno versko-druz abno
Mladi v sobotni s oli v Člevelandu, ko se uč ijo
peti slovensko.
25 26

z ivljenje, od oltarnega drus tva, do meseč ne peke in prodaje krofov, s katero
finanč no pomagajo sobotnima s olama. Skozi čerkveno leto se zvrstijo s e
s tevilni drugi dogodki, kot so na primer litanije v predmestni kapeli na
predveč er praznika Brezjanske Marije, farna piknika, romanja itd.
Slovenska mas a je s e v New Yorku, kjer slovensko čerkev sv. Čirila upravlja
pater franč is kan ter v Lemontu blizu Čhičaga, kjer so tudi nas i franč is kani
prisotni z e od leta 1923. Takrat je p. Kazimir Zakrajs ek to očenil kot
primerno lokačijo za slovensko semenis č e, kjer bogoslovči zaradi
odmaknjenosti ne bi bili tako podvrz eni
ameris ki kulturi in bi laz je ohranili slovenski
jezik. Z e leto kasneje so iz Slovenije prinesli
podobo brezjanske Marije, kateri je čerkev
posveč ena. Lemonta se tako s e danes drz i ime
Ameris ko Brezje. Isto leto so poleg milostne
podobe iz danas nje Slovenije v Lemont prinesli
tudi nekaj matič kranjskih č ebel, katerih rod s e
danes uspeva. Danes v Lemontu ni več
slovenskega semenis č a, ostaja pa čerkev in
kulturno ter druz abno sredis č e Slovenčev.
Zagotovo pa je Lemont najbolj poznan po tem,
da je do prekopa v Ljubljansko stolničo na
tamkajs njem pokopalis č u poč ival tudi s kof
Gregorij Roz man.
Nagrobnik slovenskega s kofa Jamesa Trobča v Minnesoti, v mestu St. Stephens (Sv.
S tefan). Mesto so leta 1871 ustanovili Slovenči. To je edino mesto v ZDA, ki so ga
ustanovili Slovenči. Več ina duhovnikov v preteklosti tukaj je bila Slovenčev. V čerkvi je
na krstilnem kamnu s e vedno napis "Kers č ujte vse ljudi v mojem imenu".
Zanimiva anekdota glede slovenskih mas je povezana z mestom San
Frančisčo v Kaliforniji. Tam so Slovenči skupaj s hrvas kimi verniki
upravljali z upnijo Gospodovega rojstva. A s tevilo z upljanov se je
zmanjs evalo, zato jim je s kof čerkev 1. junija 1994 odvzel in z upnijo ukinil.
Z upljani pa se s tem niso sprijaznili. Odloč no so se uprli, med drugim tudi
tako, da so se vsako nedeljo zbirali na ploč niku pred nekdanjo čerkvijo in
tam protestirali ter molili. Molitev je bila uspes na, za boz ič leta 1996 so
lahko spet vstopili v svojo čerkev. Menda je to edini primer v ZDA, da bi bila
spet obujena kaks na ukinjena etnič na z upnija. Obuditev je sičer pris la z
majhno spremembo. Z upniji so se pridruz ili tudi poljski verniki. Vse tri
27
etnič ne skupnosti danes oskrbuje poljski z upnik. Ta skupaj mas uje za
Slovenče in Hrvate, tako da se prepletajo slovens č ina, hrvas č ina in
angles č ina. Za petje pa skrbi slovenski zbor. Ko pa je v Kaliforniji na
nadaljnjem s tudiju kaks en duhovnik iz Slovenije, ga rojaki radi povabijo
medse.
Posebna zanimivost, z e kar
senzačija ameris kih Slovenčev, pa
so polka mas e. Duhovnik Frank
Perkovičh iz severne Minnesote
se je domislil zelo priljubljene
mas e, kjer je besedila slovenskih
ljudskih pesmi predrugač il v
liturgič na besedila, ohranil pa
melodijo. Tako bogosluz je je
odobril tudi Vatikan, gospod
Perkovičh je mas o daroval tudi v
prisotnosti takratnega papez a sv.
Janeza Pavla II. Č eprav je star z e
preko 90 let, potuje po vseh ZDA ter mas uje vključ ujoč pesmi kot so Adijo,
pa zdrava ostani, Kuz ki lajali so name in podobne. Taks no mas o sem tudi
jaz doz ivel in lahko povem, da harmonika v čerkvi zveni odlič no.
V Kanadi tudi duhovnik s Tajske mašuje slovensko
Z duhovnikom Frankom Perkovičhem, ki ima
polka mas e.
Pravila za na kor v slovenski čerkvi v Pueblu okoli leta 1900 :)
V Kanadi slovenske vernike oskrbujejo lazaristi. V Montrealu deluje z upnija
sv. Vladimirja, v Hamiltonu sv. Gregorija Velikega, v Torontu pa s e zelo
z ivahna z upnija Brezmadez ne Marije s č udodelno svetinjo in manjs a
z upnija Marije Pomagaj v čentru mesta. Pri z upniji Brezmadez ne Marije
28

V Torontu imajo tudi kapeličo s
Svetogorsko Marijo.
vendarle poč uti kar nekako simpatič no.
ples e tudi zelo poznana in aktivna
folklorna skupina Kres. Mas e so s e vedno
slovenske, zaradi mladih druz in, kjer jezik
pes a, pa se vse bolj posluz ujejo tudi
dvojezič nih mas ter poleg slovenskih s e
angles kih.
Posebej zanimiva pa je zgodba v mestu
Winnipeg sredi Kanade. S e do pred nekaj
leti so v z upniji Lurs ke Gospe imeli
slovenskega duhovnika, zdaj pa je tudi njih
zadelo pomanjkanje duhovnis kih pokličev.
Nas li pa so zanimivo res itev. Duhovnika iz
Tajske so nauč ili delno mas evati tudi v
slovens č ini in si ga delijo z madz arsko
z upnijo. Kljub temu, da zgodba o izgubi
duhovnika seveda ne more biti vesela, se
č lovek ob poslus anju dela liturgič nega
besedila v slovens č ini iz tajskih ust, ki mu
nato sledi pretez ni del v angles č ini,
Tudi Slovenče v Avstraliji oskrbujejo franč is kani. V Melbournu, v z upniji sv.
Čirila in Metoda, delujeta dva patra, v Sydneyu v z upniji sv. Rafaela pa eden.
Tukaj mas e in druge aktivnosti potekajo vsak teden. Rojaki se posebej
zbirajo ob nedeljah, ko se po mas i tudi druz ijo ob klepetu, kavi in pečivu.
Svojega stalnega patra pa so izgubili v z upniji Svete Druz ine v Adelaide.
Tako mednje dve nedelji na meseč prihaja pater iz Melbourna. Vse nas e
postojanke po svetu, kjer delujejo franč is kani, so za prihodnost prečej pod
vpras ajem. Zaradi pomanjkanja redovnikov namreč z e nekaj č asa
razmis ljajo, da bi se umaknili iz izseljenstva. To bi bil za nas e rojake velik
udareč in bi le s e pospes il umiranje skupnosti. Slovensko skupnost v
Avstraliji z e tako prečej s ibi. V č asu mojega obiska je imel pater v
Melborunu v dveh tednih kar osem slovenskih pogrebov.
V Argentini so trije škofje Slovenci
Posebej veliko vlogo pa je katolis ka vera igrala med nas imi izseljenči v
Argentini. Sad njihove predanosti veri in narodu so bili tudi s tevilni
duhovni pokliči. A skupnost na z alost od tega ni imela veliko. Danes je
s estnajst duhovnikov v Sloveniji argentinskih Slovenčev, nekateri so kot
redovniki v drugih drz avah, tretji v misijonih, s tevilni pa upravljajo tudi
argentinske z upnije, trije Slovenči so tudi s kofje v Argentini. V Buenos
Airesu sta tako ostala le s e dva duhovnika, ki nista več najmlajs a, v
Bariločhah in Mendozi pa slovenske nedeljske mas e darujeta duhovnika
slovenskega rodu, ki sičer delujeta izven skupnosti. Več let so argentinski
Slovenči prosili za duhovnis ko okrepitev, a se res itev ni nas la. Predlani pa
je s kofija Murska Sobota poslala enega svojega duhovnika v Buenos Aires,
da vsaj za silo res uje
potrebe. V Argentini je
namreč v versko
z ivljenje s e vedno zelo
vpeta tudi mladina.
Imajo redna sreč anja,
meseč ne mladinske
mas e, poletne kolonije
itd. Tako je zanje
razpoloz ljiv duhovnik
s e posebej pomemben.
V Lujanu, največ jem argentinskem romarskem sredis č u s slovenskimi otroči
v narodnih nos ah.
Tudi rojaki po Evropi se radi zdruz ujejo ob slovenski oltarni mizi. A tudi
mednje slovenski s kofje vse tez je pos iljajo duhovnike zaradi njihovega
pomanjkanja doma. Trenutno po en duhovnik delujejo v Londonu, na
S vedskem, v Beneluksu in v S viči, sedem slovenskih duhovnikov pa s e po
Nemč iji, kjer je nas ih rojakov največ .
Kaks na bo prihodnost teh skupnosti, je s e veliko vpras anje. Starejs i
umirajo, mlajs i se poroč ajo s partnerji drugih narodnosti, duhovnikov pa je
vse manj. Moz na okrepitev teh skupnosti bi zagotovo lahko bili s tevilni
mladi, ki se danes izseljujejo iz Slovenije. Kar pribliz no 9.000 jih vsako leto
zapusti nas o domovino, kar je zelo zaskrbljujoč e. A kaj, ko jih več ina ni
zainteresiranih za vključ evanje v slovenske skupnosti.
Enako pomembno in s e pomembnejs o vlogo kot v izseljenstvu pa igrajo
nas i narodno zavedni duhovniki, č edermači, v zamejstvu. A to je z e druga
zgodba za kdaj drugič .
29 30

Pepelnica
S pepelom zapras eni da,
v katerega kot angela trobenta
doni duhovnika beseda:
»Prah si!«
Njegov s epet pretresa mi kosti,
zapisane z e v matere toplini
trohnobi in tis ini:
»Prah si!«
Me č as poslednjega zatona
oropal bo veselja in luč i,
nasutih v moje dni?
»Prah si!«
Mar jama bo pobrala vse
trenutke in besede,
ki sem razdajal jih iz svoje bede?
»Prah si!«
POSTNI PIŠKOTKI
Dejan Valentinčič
Zadnjo soboto v februarju, ob zaključ ku zimskih poč itnič, je mladina iz
nas ih treh z upnijskih obč estev v z upnijskem domu v Desklah organizirala
enodnevni oratorij za otroke. Po uvodni kratki katehezi o pomenu posta je
bil č as za praktič ni del oratorijskega dneva - peč enje pis kotov. Ker postni
č as, posebej petki, prinesejo odrekanje in skromnost, smo si rekli, zakaj ne
bi manj mesa nadomestili z malo sladkorja. Pečivo pa je za to idealno. Ni
preseneč enje, da otroči niso imeli nič proti temu - tako pripravi, kot
kasneje pokus anju keksov. Zabavali smo se z mes anjem sestavin,
oblikovanjem pis kotov in njihovo peko, nato pa je seveda sledilo s e
sladkanje. A nismo vsega pojedli sami, ampak smo po krs č ansko to razdelili
s e med brate - najprej v pokus ino domov nas im druz inam, naslednji dan pa
smo kekse po mas i razdelili s e z upljanom.
Pepel na moje teme se seseda,
razbija vsa slepila in privide,
rač uniča sveta se ne izide:
»Prah si!«
Ko v prah sesujejo se mi kosti in kite,
in v nič izginejo z ivljenja sile,
takrat zaslis im naj, o Bog, besede mile:
»Moj si!«
Stanislav Zore
31
32

JEZUS, TI SI DRUGAČEN!
Postaviš se ob prešuštnico, ko se vsi drugi od nje distancirajo.
Ustaviš se pri cestninarju, ko se vsi nad njim zgražajo.
Kličeš k sebi otroke, ko jih vsi odganjajo.
Ljubiš šibke, ko samo močni kaj veljajo.
Izmikaš se množici, ko te želi narediti za kralja.
Juda imenuješ »prijatelja«, ko te izroči tvojim sovražnikom.
Odpustiš Petru, ko samega sebe prekolne.
Razbojniku obljubiš nebeško kraljestvo, ko mu vsi želijo pekel.
Krivdo prevzameš nase, ko si vsi drugi umijejo roke.
Umreš na križu, ko vsi drugi slavijo velikonočni praznik.
Vstaneš od mrtvih, ko vsi mislijo, da je vsega konec.
Jezus, zahvaljen za to, da si drugačen!
Avtor neznan (Z bogom v leto 2000, Škofija Koper)
33