Revija Lipov list 8/2022

22
Razgledni stolpi in razgledi
Fotografija: D. Hrvatin
Pogled na morje
Z Nebeške trdnjave do morja
Neokrnjena narava, prekrita z drevesi in istrskim grmičevjem, skrivnostni masivni zidovi, ki molče
pripovedujejo zgodbe davne preteklosti, prečudoviti razgledi in sproščujoča energija – vse to vabi
vsakodnevne pohodnike, da obiščejo Kaštelir, utrjeno naselbino iz časa bronaste dobe. Pred 4000 leti so po
njegovih poteh hodili naši predniki, ki so ustvarili začetke življenja, kakršno nadaljujemo danes.
Na severozahodnem delu vasi Korte nad Izolo leži grič, ki ga na
današnjih kartah najdemo pod imenom Kaštelir. Na njem se
razprostira utrjena višinska naselbina – gradišče, ki ga domačini
imenujejo kar Kašler. Gradišče je nudilo varno zatočišče že prvim
neolitskim prebivalcem, naseljevanje v njem pa se je nadaljevalo vso
prazgodovino in antiko, skoraj do propada rimskega imperija. Kaštelir
je zaradi svoje velikosti in strateške lege predstavljal eno največjih
gradišč obalnega področja Slovenske Istre, ostali, manjši kaštelirji v
njegovi okolici pa so mu bili v podrejenem položaju. Leži na višini 269
m in meri v dolžino kar 580 m, medtem ko najširši del poteka čez
akropolo, ki meri 140 m.
Celotno gradišče je obdano s kamnitim obzidjem, njegova višina in
debelina pa sta odvisna od privetrne lege in naklona terena.
Naselbina se razteza po celotnem grebenu griča. Po sredini poteka
širok prečni zid, ki gradišče deli na dva dela. Na centralno-zahodnem
delu je akropola, ki je tudi najvišja točka kaštelirja. Ta je v času miru
predstavljala prostor največje časti, saj so v njej živeli glavni
predstavniki kaštelirja, tu so se opravljale prosvetne in kultne
dejavnosti, v času ogroženosti pa je akropola predstavljala zadnji
obrambni prostor. Okoli akropole so živeli obrtniki, kmetje in pastirji.
Na skrajnem vzhodnem delu naselbine poteka še eno obzidje, ki je
prebivalcem kaštelirja nudilo dodatno varnost in omogočalo boljšo
obrambo. Prav v tem obzidju je bil tudi glavni vhod v sam kaštelir.
V Slovenski Istri prevladuje fliš, ki ga sestavljata povečini peščenjak in
lapor, njuna lastnost pa je, da se lepo lomita in oblikujeta. Prebivalci
kaštelirja so za gradnjo svojih obzidij vedno uporabljali material 'in
loco', tj. material, ki so ga dobili na terenu samem. Najprej so prostor
očistili in začeli izkopavati, da so prišli do trdne osnove. S kamnom, ki
so ga pri tem dobili, so začeli graditi obzidje. Najdebelejši prečni zid
so zgradili tako, da so naredili več vzporednih zidov, vmesni prostor
pa zapolnili z neuporabnimi kamni, drobirjem, steptano zemljo in
ostanki keramike, tako da so uporabili ves odvečni material. Višina
takšnega obzidja je na določenih mestih presegala pet metrov. Po
vrhu obzidja je potekala pot, po kateri je hodila straža in opazovala,
kdo se približuje kaštelirju. Obzidje so ves čas popravljali in dograjevali.
Posebno pozornost so posvetili vhodu. V nasprotju z nekaterimi
drugimi kaštelirji, kjer imamo vhode oblikovane kot nekakšen labirint,
imamo tu ob vhodu stražni stolp, mimo katerega je obiskovalce
kaštelirja spustila straža. Gradnja obzidja je bila pomembno javno
delo, saj je to vključevalo celotno družino ali celo več generacij.
Danes kot spomin na nekdanjo naselbino ostajajo le ruševine teh
obzidij, ki kot neme priče preteklosti vabijo, da jim prisluhnemo. Če
se poskušamo vživeti v čas takratnih prebivalcev, bomo v sebi začutili
globoko spoštovanje do prednikov, ki so tu hodili, živeli z naravo in se
borili za preživetje. In prav ta obzidja so edini stik med nami in
tukajšnjimi predniki, ki ne bo nikoli pretrgan.
Fotografija: D. Hrvatin
Pogled na Šavrinsko gričevje in Čičarijo
Šele ko se sprehodimo po celotnem gradišču, od prvega obrambnega
zidu do končne razgledne ploščadi, spoznamo njegov strateški
položaj, saj z njega pogled sega daleč v Istro, na celotno Šavrinsko
gričevje, vse tja do Slavnika, Nanosa in Učke. Celo ob ravno ne
najlepšem vremenu se od tu vidi Triglav, medtem ko nam na
nasprotni strani pogled objame celotno Jadransko morje skoraj do
Benetk. Prav v tem so pomembnost kaštelirja prepoznali že prvi
naseljenci, saj so ga Grki poimenovali Vrano castro, Rimljani pa po
osvojitvi preimenovali v Castel celeste ali Nebeško trdnjavo.
Besedilo: Slavica Hrvatin, turistična vodnica
Lipov list - Avgust 2022