Revija Lipov list 8/2022

4
Intervju
Fotografija: Osebni arhiv
Gregor Zupan se s turističnim vodenjem ukvarja že 38.let.
Gregor Zupan, turistični vodnik
»Če tega ne
počneš rad, je
prenaporno,
da bi se s tem
ukvarjal!«
Gregor Zupan je član Združenja turističnih vodnikov, ki jih je koronska kriza izjemno prizadela. V času
zaprtja je začel opozarjati, da bodo brez dela ostali številni visoko izobraženi in usposobljeni turistični
delavci, ki so dobri v iskanju rešitev in vajeni stika z različnimi domačini in tujci. Z njim smo se pogovarjali
o tem, kako na eno od najtežjih preizkušenj v svojem življenju gleda s časovno distanco.
Vaš poklic je zahteven, kajne?
Seveda, predvsem pa je zelo raznovrsten. Vodnik počne sto različnih
stvari. Imam državno licenco, za kar sem opravil izpit, obstajajo pa
tudi lokalne licence, ki vodnikom omogočajo, da delamo zakonito.
Eno je, če dobim otroke iz vrtca, da jim predstavim Ljubljano, ali če
vodim Slovence, ki jih zanimajo materiali, s katerimi je Plečnik
ustvarjal v Ljubljani. O tem seveda ne predavam jaz, pač pa poskrbim,
da to naredi strokovnjak z ogromno znanja s tega področja. Zraven
sem le kot nekdo, ki omogoča legalnost vodenja.
Obstajajo odlični primeri sodelovanja, recimo z Mestnim muzejem ob
razstavi Rdeče in črno. Ko so si gostje ogledali razstavo, so se lahko kar
pri njih prijavili na dodatna vodenja po poteh kongresa v Ljubljani.
Kadarkoli mi lahko zazvoni telefon in me pokliče kolega, ki ima trgovino
v Ljubljani, in reče: »Tukaj imam dva Nemca, ki ju zanima Ljubljana. Ali
lahko prideš in jima jo pokažeš?« Ko sem prišel, sem ugotovil, da gre za
arhitekta in njegovega sina, ki sta si že sama ogledala Ljubljano. Ker
vesta, kako pomemben je Plečnik – obisk se je zgodil, še preden je
Plečnikova Ljubljana postala del Unescove svetovne kulturne dediščine
–, sta želela še podrobneje spoznati ta vidik Ljubljane.
Turistično vodenje je vse našteto. Naš trg je tako majhen, da si ne
moremo privoščiti ozkih specializacij, da bi vodili samo en program.
Po povedanem sodeč, gre za vseživljenjsko učenje?
Zagotovo. Za vodnika, ki ni pripravljen na vseživljenjsko učenje, je
bolje, da se tega dela sploh ne loti. Sam sem turistični vodnik že 38.
leto. Edina maksima je, da nikoli ne vem, kako bo naprej. Zmešnjava s
korono je stvari postavila na glavo. Za vsako državo, kamor sem šel,
sem moral posebej preverjati, kateri predpisi veljajo v njej. Včasih se je
to spreminjalo tudi v času našega potovanja. Ljudje seveda
pričakujejo, da si seznanjen z veljavnimi zahtevami. S tem sem imel
včasih več dela kot s pripravo vsebine.
Če zdaj skupino peljem na ogled Eifflovega stolpa, je to povsem
drugače, kot je bilo nekoč. Velikokrat spremembe niso na bolje. Zaradi
vseh varnostnih pregledov se je zdaj treba na ogled vnaprej najavljati.
Včasih, ko smo se s skupino odpeljali v Pariz, sem spremljal vreme, in
če sem videl, da bo naliv, sem skupino tja odpeljal takoj po dežju, saj
takrat ni bilo gneče. Razgled je bil čist, zato pa še toliko bolj privlačen.
Pogosto sem jih odpeljal, malo preden se je stemnilo, tako da smo šli
podnevi gor, ponoči dol. Tako sem s svojimi izkušnjami in znanjem
ljudem lahko dal več.
Zdaj je poglavitno, da vse skupaj dovolj zgodaj rezerviramo, da
bistveno prej prevzamemo karte in gremo skozi varnostni protokol.
Za slabši ogled imamo vodniki in gostje precej več dela.
Izkušnje pridejo seveda prav, vendar je to delo, pri katerem se
vseskozi učiš, tako moraš biti na preži.
Omenili ste korono, ki je vse spremenila. Zdaj se je branža
malo pobrala po krizi, kajne?
Gre za večplastno zadevo. Zagotovo je zadnji mesec in pol (intervju
je bil opravljen konec junija, op.) veliko klicev, veliko ponudb, veliko
dela, vendar je vse na horuk. Prej nismo smeli potovati, zdaj smemo.
Vsi se odpravljajo na pot, vsi hočejo vse takoj in vse je osredotočeno
na kratek čas.
Prihaja do pomanjkanja vodnikov, turističnih šoferjev. Vsi bi radi zdaj hitro
izkoristili, da smejo potovati, saj ne vedo, kdaj bo spet prišlo do omejitev.
Druga težava je, da so kolegi, ki so imeli možnost, šli v druge branže.
Začeli so učiti, delajo v zunanji trgovini, vozijo kamione. Različne
stvari. Ljudi, ki še delamo kot turistični vodniki, je zdaj manj.
Več je dela in prav pride, če ponujaš širšo paleto vodenja. Ker nihče
ne ve, kakšna bo jesen, vzamemo vsako delo, da bi vsaj približno
pokrili minuse od prej.
Že med korono ste opozarjali, da bodo najboljši odšli v druge
branže. Se je to uresničilo?
Nekaj negativne selekcije je bilo, saj moramo na koncu meseca vsi
plačevati račune, poskrbeti je treba za otroke in vse ostalo. V resnici je
veliko tistih, ki imajo druga znanja, odšlo. Po drugi strani je vodenje
kot droga, saj dobiš takojšen povratni učinek. To nam godi. Gre za
delo z ljudmi, in če jih nimaš rad, tega ne moreš početi. Gre tudi za
spoznavanje in obnavljanje znanja o krajih, ki jih imaš rad. Če vsega
naštetega ne maraš, je prenaporno, da bi se s tem ukvarjal.
Med krizo ste velikokrat poudarili, da je država pozabila na
vas, da so reševali vse ostale turistične deležnike, vas pa ne.
Lipov list - Avgust 2022