Revija Lipov list 8/2022

AVGUST 2022 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Razgledni stolpi in najlepši razgledi

Poklic: turistični vodnik

Za vsako bolezen rož'ca rast

Izlet za splet

trajno znižano,

vsak dan!

Da boste v naše trgovine še naprej vstopali brez odvečnih skrbi, smo s

14. julijem trajno znižali cene izdelkom, ki jih potrebujete vsak dan. Sledite

oznaki na policah, izberite svoje najljubše izdelke po trajno znižanih cenah

in prihranite. Trajno znižano za bolj brezskrben dan.

Aktivnost trajno znižano velja v vseh živilskih prodajalnah Mercator,

ne velja pa v franžiznih prodajalnah. Več na www.mercator.si.

Mercator, Dunajska 107, 1000 Ljubljana

KAZALO

INTERVJU4–5

Gregor Zupan, turistični vodnik

RAZGLEDNI STOLPI IN RAZGLEDI 6-35

Razgledni stolp na Resevni

Stolp ljubezni na Žusmu

Stolp zdravja in veselja na Rudnici

Maistrov stolp

Razgledi predsednika TZS Pavleta Hevke

Klopce ljubezni

Bohinjski razgledi

Razgled s Starega vrha

Razgled z Robarjevega griča

Pogled na Idrijo od zgoraj

Razgledna točka Oblakov vrh

Razgled z Nebeške trdnjave

Šmarna gora, najbolj znana razgledna točka v okolici Ljubljane

Razgledna točka na Polževem

Razgledna točka ob skulpturi Rudar Prometej

Gonžarjeva peč – ena najlepših razglednih točk

Razgledi Vinske gore

Razgledišče na Strževi domačiji v Škalah

S kolesom do razgledne točke v Mislinji

Razgledi Radelj ob Dravi

Razgled iz Nebes

Predsedniške klopce

Razgled z grada Vurberk

Grički in vzpetine Zagorske doline

Pogled na Razvanje skozi leseno okno

Pogled s Slovenske Kalvarije

TURISTIČNI DROBNOGLED 36-37

V Cerknici si želijo butičnega turizma

Pestro poletje v Črnomlju

TZS38–39

Dvajset let Turistične zveze Medvode

Dogodki TZS

TURISTIČNI PODMLADEK 40-41

Avanture brez cenzure

Globalna konferenca o mladinskem turizmu

KJER JE ZDRAVJE DOMA 42-43

Ljudske modrosti ne poznajo meja

Zelišča v Muzeju na prostem Rogatec

DIGITALIZACIJA 44

Zgrabimo digitalizacijo za Roge!

POTEPANJA 45-46

Turistično-kulturna pohodna pot Podlehnik

Po sledeh škrata, čarovnice in magičnih lepot narave

Na naslovni fotografiji je razgledni stolp na Reservni, ki ga skupaj

s Stolpom ljubezni na Žusmu predstavljamo na 6., 7. in 8. strani.

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici oktobra.

Sporočila o novostih na območju delovanja vašega društva

najpozneje do 10. septembra 2022 pošljite na elektronski naslov:

info@turistična-zveza.si, napovedi prireditev pa pridno vpisujte na

našo spletno stran.

UVODNIK

Spoštovane bralke, cenjeni bralci!

Nekaj nas vleče, da se vzpenjamo

višje in višje. Ob pogledu na

nebotičnik ali visoko goro si

instinktivno zaželimo povzpeti na

vrh. Zavedamo se, da bomo

nagrajeni z neverjetnimi razgledi.

Hrepenimo po lepoti, zato nas

vleče na vrh sveta.

Tako sem se počutila, ko sem se

prvič povzpela na Sears Tower v

Chicagu, s katerega se mi je odprl

pogled na veličastno panoramo 'vetrovnega mesta'. Nebotičnik, ki se

zdaj imenuje Willisov stolp, so postavili v letu mojega rojstva, v času

mojega obiska pa se je še kitil z nazivom najvišje stavbe na svetu, zato

je bil občutek še toliko bolj dragocen. Leta 1998 ga je z mesta najvišje

stavbe na svetu izrinil Stolp Petronas v Maleziji, trenutno pa je najvišja

stavba na svetu Burj Khalifa v Dubaju, ki meri več kot 828 metrov.

Z nebotičnikov se odpirajo čudoviti razgledi, kar ne zahteva nobenega

napora, saj vas na vrh odpeljejo dvigala. Nekaj povsem drugega je, ko

se morate za čudovit razgled pošteno namučiti in po možnosti v

peklenski vročini korak za korakom premagujete stopnice mestnih

katedral, gradov ali razglednih ploščadi ali celo ves dan planinarite.

Zdi se mi, da Slovenci nimamo potrebe po tem, da bi se kitili z

najvišjimi stavbami, ravno zato, ker se raje odpravimo v gore.

Navajeni smo, da so osupljivi razgledi vse do morja nagrada za

vložen napor.

Vse do morja je ob lepem vremenu mogoče videti tudi s Črne prsti,

»naše gore, ki te vabi in bega, dokler ne spoznaš, da so trenutki v

njenih skalnatih pečinah doživetje. Takrat spet verjameš, da je Kekec

res živel, da je ugnal Pehto in Bedanca,« sem zapisala v šolskem spisu,

za katerega sem v 6. razredu prejela prvo nagrado, kar pomeni, da je

bilo besedilo objavljeno celo v Planinskem vestniku, kar me je navdalo

z neizmernim ponosom.

»Velikokrat moram Slovencem dopovedovati, da imamo doma

fantastične stvari, a jih je treba videti, ceniti, ne jemati za samoumevne.

Seveda na vsako nahajališče kakšne planinske rožice ne bom odpeljal

turistične skupine. Je pa nedvomno užitek gledati šopek planik pod

Mangartom. To so lepi razgledi!« nam je svoj najlepši razgled zaupal

turistični vodnik Gregor Zupan. Čeprav je v svoji 38-letni karieri

prepotoval svet po dolgem in počez, ga vsakič znova navdušujejo

bohinjski razgledi ali naši gorski travniki, pred katerimi bi zardevali

celo negovani vrtovi princa Charlesa.

Slovenci res nismo obsedeni z nebotičniki, imamo pa ogromno

razglednih stolpov in ploščadi; od turističnih, planinskih, grajskih,

cerkvenih, stražno-obrambnih ter vodovodnih in gasilskih. Vse to bo

kmalu del ponudbe Slovenskega turističnega vodnika, konfiguratorja

izletov, ki ga razvijamo na spletni strani Turistične zveze Slovenije. Ker

vemo, da se nekoliko bojite digitalizacije, smo v Lipovem listu uvedli

novo rubriko, s katero vas bomo korak za korakom spoznavali z

novimi tehnologijami.

Zgrabimo digitalizacijo za roge!

Polona Frelih ,

urednica

3

Kazalo / Uvodnik

4

Intervju

Fotografija: Osebni arhiv

Gregor Zupan se s turističnim vodenjem ukvarja že 38.let.

Gregor Zupan, turistični vodnik

»Če tega ne

počneš rad, je

prenaporno,

da bi se s tem

ukvarjal!«

Gregor Zupan je član Združenja turističnih vodnikov, ki jih je koronska kriza izjemno prizadela. V času

zaprtja je začel opozarjati, da bodo brez dela ostali številni visoko izobraženi in usposobljeni turistični

delavci, ki so dobri v iskanju rešitev in vajeni stika z različnimi domačini in tujci. Z njim smo se pogovarjali

o tem, kako na eno od najtežjih preizkušenj v svojem življenju gleda s časovno distanco.

Vaš poklic je zahteven, kajne?

Seveda, predvsem pa je zelo raznovrsten. Vodnik počne sto različnih

stvari. Imam državno licenco, za kar sem opravil izpit, obstajajo pa

tudi lokalne licence, ki vodnikom omogočajo, da delamo zakonito.

Eno je, če dobim otroke iz vrtca, da jim predstavim Ljubljano, ali če

vodim Slovence, ki jih zanimajo materiali, s katerimi je Plečnik

ustvarjal v Ljubljani. O tem seveda ne predavam jaz, pač pa poskrbim,

da to naredi strokovnjak z ogromno znanja s tega področja. Zraven

sem le kot nekdo, ki omogoča legalnost vodenja.

Obstajajo odlični primeri sodelovanja, recimo z Mestnim muzejem ob

razstavi Rdeče in črno. Ko so si gostje ogledali razstavo, so se lahko kar

pri njih prijavili na dodatna vodenja po poteh kongresa v Ljubljani.

Kadarkoli mi lahko zazvoni telefon in me pokliče kolega, ki ima trgovino

v Ljubljani, in reče: »Tukaj imam dva Nemca, ki ju zanima Ljubljana. Ali

lahko prideš in jima jo pokažeš?« Ko sem prišel, sem ugotovil, da gre za

arhitekta in njegovega sina, ki sta si že sama ogledala Ljubljano. Ker

vesta, kako pomemben je Plečnik – obisk se je zgodil, še preden je

Plečnikova Ljubljana postala del Unescove svetovne kulturne dediščine

–, sta želela še podrobneje spoznati ta vidik Ljubljane.

Turistično vodenje je vse našteto. Naš trg je tako majhen, da si ne

moremo privoščiti ozkih specializacij, da bi vodili samo en program.

Po povedanem sodeč, gre za vseživljenjsko učenje?

Zagotovo. Za vodnika, ki ni pripravljen na vseživljenjsko učenje, je

bolje, da se tega dela sploh ne loti. Sam sem turistični vodnik že 38.

leto. Edina maksima je, da nikoli ne vem, kako bo naprej. Zmešnjava s

korono je stvari postavila na glavo. Za vsako državo, kamor sem šel,

sem moral posebej preverjati, kateri predpisi veljajo v njej. Včasih se je

to spreminjalo tudi v času našega potovanja. Ljudje seveda

pričakujejo, da si seznanjen z veljavnimi zahtevami. S tem sem imel

včasih več dela kot s pripravo vsebine.

Če zdaj skupino peljem na ogled Eifflovega stolpa, je to povsem

drugače, kot je bilo nekoč. Velikokrat spremembe niso na bolje. Zaradi

vseh varnostnih pregledov se je zdaj treba na ogled vnaprej najavljati.

Včasih, ko smo se s skupino odpeljali v Pariz, sem spremljal vreme, in

če sem videl, da bo naliv, sem skupino tja odpeljal takoj po dežju, saj

takrat ni bilo gneče. Razgled je bil čist, zato pa še toliko bolj privlačen.

Pogosto sem jih odpeljal, malo preden se je stemnilo, tako da smo šli

podnevi gor, ponoči dol. Tako sem s svojimi izkušnjami in znanjem

ljudem lahko dal več.

Zdaj je poglavitno, da vse skupaj dovolj zgodaj rezerviramo, da

bistveno prej prevzamemo karte in gremo skozi varnostni protokol.

Za slabši ogled imamo vodniki in gostje precej več dela.

Izkušnje pridejo seveda prav, vendar je to delo, pri katerem se

vseskozi učiš, tako moraš biti na preži.

Omenili ste korono, ki je vse spremenila. Zdaj se je branža

malo pobrala po krizi, kajne?

Gre za večplastno zadevo. Zagotovo je zadnji mesec in pol (intervju

je bil opravljen konec junija, op.) veliko klicev, veliko ponudb, veliko

dela, vendar je vse na horuk. Prej nismo smeli potovati, zdaj smemo.

Vsi se odpravljajo na pot, vsi hočejo vse takoj in vse je osredotočeno

na kratek čas.

Prihaja do pomanjkanja vodnikov, turističnih šoferjev. Vsi bi radi zdaj hitro

izkoristili, da smejo potovati, saj ne vedo, kdaj bo spet prišlo do omejitev.

Druga težava je, da so kolegi, ki so imeli možnost, šli v druge branže.

Začeli so učiti, delajo v zunanji trgovini, vozijo kamione. Različne

stvari. Ljudi, ki še delamo kot turistični vodniki, je zdaj manj.

Več je dela in prav pride, če ponujaš širšo paleto vodenja. Ker nihče

ne ve, kakšna bo jesen, vzamemo vsako delo, da bi vsaj približno

pokrili minuse od prej.

Že med korono ste opozarjali, da bodo najboljši odšli v druge

branže. Se je to uresničilo?

Nekaj negativne selekcije je bilo, saj moramo na koncu meseca vsi

plačevati račune, poskrbeti je treba za otroke in vse ostalo. V resnici je

veliko tistih, ki imajo druga znanja, odšlo. Po drugi strani je vodenje

kot droga, saj dobiš takojšen povratni učinek. To nam godi. Gre za

delo z ljudmi, in če jih nimaš rad, tega ne moreš početi. Gre tudi za

spoznavanje in obnavljanje znanja o krajih, ki jih imaš rad. Če vsega

naštetega ne maraš, je prenaporno, da bi se s tem ukvarjal.

Med krizo ste velikokrat poudarili, da je država pozabila na

vas, da so reševali vse ostale turistične deležnike, vas pa ne.

Lipov list - Avgust 2022

Kako na to gledate z distance?

Vsekakor zdaj tega ne morem več trditi v celoti, saj so določene stvari

popravili. STO je financiral dva projekta vodenja, kar je pomenilo, da

za delo nismo izstavljali računov gostom, pač pa STO-ju. Prvi projekt

je bil idejno dober, izvedba pa je bila pomanjkljiva. Predvsem smo se

vodniki jezili, da se je vse dogajalo po sistemu 'kdor prvi pride, prvi

dobi denar'. Naše pripombe so upoštevali in naslednji razpis smo res

dolgo čakali, a je bil bolj korekten.

Najbolj mi je bilo všeč, da denarja nismo dobivali, da bi sedeli doma,

pač pa, da smo opravljali svoje delo, kar nam je omogočalo, da smo

ohranjali neko vodniško kondicijo. Poleg tega smo hkrati promovirali

bolj neznane slovenske destinacije, ki bi jih težje tržili. Na svoj račun

je npr. lahko prišel Slamnikarski muzej v Domžalah, ki si zagotovo

zasluži ogled.

Po zaslugi projekta z Mestnim muzejem si je veliko domačinov

lahko ogledalo Ljubljano. Za pet do šest ljudi postaviti komercialno

vzdržno ceno za ogled Ljubljane bi bilo brez podpore STO-ja

skorajda nemogoče.

Vedno sem bil kritičen tudi do tega, da je reševanje naše situacije

trajalo predolgo. Kolega, hotelir iz Avstrije, je veliko pred menoj vedel,

da bo država poskrbela za njegove prispevke, zato se je lahko

osredotočil na nove ideje. Mi smo takrat še čakali, kaj bo veljalo, kaj

bo dovoljeno.

Fotografija: Osebni arhiv

Gregor Zupan z družino na potepu po Ljubljani.

Nekaj, do česar sem bil in sem še vedno zelo kritičen, pa so bile

prazne obljube o pomoči, polovičnem delu …

Pri koroni je šlo za zunanji dogodek, na katerega nismo imeli vpliva.

Kritičen sem do ukrepov, ki so bili časovno in vsebinsko nedorečeni.

Ker se bomo s takimi situacijami zagotovo še srečevali, bi bilo

smiselno, da bi dorekli kriterije.

Ko govorimo o ohranjanju poklica, je bistveno, da se ohrani tiste

turistične vodnike, ki od tega živijo. Tisti, ki na leto opravijo 5, 7 ali 10

vodenj, bi morali biti v drugem planu, a za pokrivanje neenakomernega

trga potrebujemo tudi njih.

Treba bi bilo nadgraditi tudi raven tečajev za lokalna vodenja, kjer je

veliko prostora za Turistično zvezo Slovenije. Vodnike s kilometrino bi

bilo treba vključiti v izobraževanje mladih zagnanih ljudi v lokalnem

okolju. S tem bi jim bistveno skrajšali težave in čas učenja v praksi,

hkrati pa gostom zagotovili boljše storitve. V času korone smo imeli

turistični vodniki ogromno časa za to.

Kaj je najlepše in najtežje v vašem poklicu?

Že prej sem omenil, da lahko delaš kot vodnik, samo če imaš rad ljudi.

Zame je nekaj najlepšega, ko nekoga pripelješ na izjemno lokacijo in

vidiš zadovoljstvo na njegovem obrazu.

Najtežje je, ko med vodenjem pride do nesreče in moraš potem

bližnjim razlagati, kaj se je zgodilo. Gre za stres, zaradi katerega ne

pričakujem, da bom pričakal povprečno življenjsko dobo.

Trajnostno naravnan, butičen slovenski turizem. Nam uspeva?

Osebno sem zelo naklonjen prijaznemu odnosu do okolja, ohranjanju

trajnosti, vendar – roko na srce – je to včasih težko združljivo s

turizmom, saj mi vendarle potujemo, se premikamo z avtobusi,

avtomobili, letali, zato je potreben kompromis.

Gre za odlično idejo, izvedba pa malo peša. Butični turizem mora

imeti butičen kader, vse storitve morajo biti na tem določeni ravni.

Včasih ni treba, da ima hotel dodatne zvezdice. Bistveno je, da tisto,

kar obljubi, popolnoma deluje. Gre za to, da ti natakar na Voglu

domačo hrano postreže z iskrenim nasmeškom, da ti ustrezno

usposobljen natakar v Kempinskem predlaga priložnosti ustrezen

koktajl. Slovenija je premajhna, da bi se ukvarjala z množičnim

turizmom. Treba je znati delati stvari z dodano vrednostjo.

Zagotovo smo vodniki, ki pridemo v stik z različnimi ljudmi, idealni

sogovorniki, ki bi znali to področje razvijati v skupno dobro.

Se vam zdi, da ste dovolj vključeni? Ali ste sodelovali pri

oblikovanju slovenske turistične strategije 2022?

Do neke mere smo sodelovali, vendar ne kot enakopravni deležnik.

Se pa trudimo opozarjati na različnih ravneh. Agencija, v kateri delam,

je članica Obrtne zbornice, zato sodelujem pri njihovih anketah.

Če nam uspe dopovedati nekomu, ki organizira poti za svojo zasebno

ali poklicno družbo, da potrebujejo vodnika, čeprav je strošek večji,

naredimo veliko.

Ko smo se borili, da vodniki ostanemo v zakonodaji, smo vsem

državnim organom ropotali, naj sprejemajo ukrepe, ki so boljši za

Slovenijo, ne pa za en oziroma drugi ceh. Ponosen sem, da so na

Zvezi potrošnikov podpirali naše predloge in smo na koncu ostali

opredeljeni v zakonu.

Na koncu bi se vsi morali zavedati, da gre za posel, da to delamo za

denar. Ko nekdo reče, da je meni dobro, ker samo potujem, je v

globoki zmoti. Samo nasmehnem se, ko se začnejo pogovarjati o

30-urnem delavnem tednu. Ko grem na nočno vožnjo v Pariz, v kosu

delam 30 ur.

Tokratno številko smo posvetili najlepšim razgledom v

Sloveniji. Zagotovo imate tudi vi svojo najljubšo točko?

Sem zaprisežen tabornik in že 50 let hodim v Bohinj. V tem tednu

sem dvakrat gledal razglede v Bohinju, ki jih zagotovo ni treba skrivati

pred komerkoli.

Potem so tu prizori, ki se nam zdijo samoumevni, naj gre za cvetenje

zvončkov, telohov ali narcise. Ali gorske travnike, ki so čudoviti, če jih

znaš videti z očmi tujcev. Ko smo obiskali vrt princa Charlesa, so nam

navdušeno kazali navaden travnik in razlagali, kako raznolik je. Nam

se ni zdel nič posebnega.

Velikokrat se znajdem v situaciji, ko moram Slovencem dopovedovati,

da imamo doma fantastične stvari, a jih je treba videti, ceniti, ne

jemati za samoumevne.

Seveda na vsako nahajališče kakšne planinske rožice ne bom odpeljal

turistične skupine. Je pa nedvomno užitek gledati šopek planik pod

Mangartom. To so lepi razgledi!

Fotografija: Xseon, Shutterstock

Polona Frelih

Nedvomno je užitek gledati šopek planik. To so lepi razgledi.

5

Intervju


6

Š E N T J U R

RAZGLEDNI STOLP NA RESEVNI

01

Resevna je priljubljena planinska točka z razglednim stolpom in planinskim

domom, bogata z gozdnimi sadeži ter zgodbami in legendami. Markanten hrib je ime

dobil po modrocvetočem resju, ki tu množično zacveti spomladi in jeseni.

VIŠINA: 20 M

NADMORSKA VIŠINA: 650 M

LETO IZGRADNJE: 1996

Kako na Resevno?

Na pot se lahko odpravimo z avtom. Štajersko AC

zapustimo na izvozu Dramlje, se zapeljemo skozi

Šentjur, nadaljujemo skozi naselje Hruševec do podnožja

Resevne, do parkirnega prostora pri spomeniku padlim

borcem NOB (iz Šentjurja 6 km). Tam parkiramo, do

stolpa je še 10 minut hoje. Če pustimo avto v Šentjurju,

na Resevno vodi več označenih planinskih poti (1 ura in

30 min). Na njo se lahko podamo skozi naselje Hruševec

mimo Kranjčice – pot nas bo večino časa vodila po njeni

severni strani. Lahko se odpravimo iz Šibenika ali Jakoba

pri Šentjurju – hodili bomo po južnem pobočju Resevne.

Gibalno ovirani lahko pridejo do Planinskega doma na

Resevni po predhodnem dogovoru z domom, saj je

potrebno odpreti zapornico pri spomeniku.

Kam vidimo, ko se povzpnemo 20 metrov višje?

Ker pri domu ni razgleda, se moramo povzpeti na kovinski

razgledni stolp. Z razgledne ploščadi na stolpu se odpira

razgled po vzhodni celjski kotlini na zahodu in severu ter

očarljivi kozjanski pokrajini na jugu in vzhodu. Na lepe

dneve, ko je dobra vidnost, lahko občudujemo gorske

vrhove Kamniških in Julijskih Alp na zahodu, vrhove

Pohorja na severu, Boč in Donačko goro na severvzhodu

in gričevnat svet Kozjanskega na vzhodu in jugu, kjer se

nam pogled ustavi na pogorju Bohorja, na jugozahodu pa

na oddaljenem Kumu.

Kako smo dobili razgled?

Temeljni kamen je Planinsko društvo Šentjur položilo

septembra 1995. Potrebno je bilo veliko spretnosti

in tehnične iznajdljivosti, da so vse dele kovinske

konstrukcije in material za temelje spravili na vrh.

Otvoritev stolpa je sledila čez leto dni – 1996. Leta 1997

pa je bil nabavljen in zmontiran veliki daljnogled.


Kdaj se lahko okrepčamo in osvežimo v

planinskem domu na Resevni?

Od srede do petka: od 8. do 20. ure (poleti do 21. ure),

ob sobotah, nedeljah in praznikih: od 7. do 20. ure

(poleti do 21. ure), ob ponedeljkih in torkih: zaprto.

Po predhodnem dogovoru je za večje skupine dom

odprt tudi izven odpiralnega časa.

V planinskem domu razvajajo s hrano in prijaznostjo,

nudijo pa tudi nočitve za pohodnike.

Informacije:

ivette.perc@gmail.com, +386 41 772 987

Za raziskovalce

Le nekaj korakov stran od Planinskega doma na

Resevni visi na debelih ukrivljenih vejah očarljiva

lesena gugalnica. Gugalnica je del poučnega

kotička sredi gozda.

K raziskovanju vabijo tudi:

Arheološki park Rifnik, Ferležev mlin in

kamnolom mlinskih kamnov, Ipavčeva hiša,

Muzej Rifnik in njegovi zakladi, Muzej Južne

železnice ...

STOLP LJUBEZNI NA ŽUSMU

02

Severni rob Kozjanskega se zaključi z Velikim Špičkom in na njem postavljenim

Stolpom ljubezni, najvišjim lesenim stolpom v Sloveniji. Na vrhu stolpa visi

zvon želja, ki (zaljubljenim) pohodnikom izpolnjuje srčne želje.

VIŠINA STOLPA: 25,90 M

NADMORSKA VIŠINA: 660 M

ŠTEVILO STOPNIC: 116

ŠTEVILO PODESTOV: 22

LETO IZGRADNJE: 2015

8

Kako na Stolp ljubezni?

Na pot se lahko odpravimo z avtom. Štajersko AC

zapustimo na izvozu Dramlje, se zapeljemo skozi

Šentjur, nadaljujemo proti Gorici pri Slivnici, mimo

Slivniškega jezera in do zaselka Žusem. Na stolp vodi

več poti, od kmetije Žurej Ječovo v Javorju (1 ura in 40

min), od razvalin nekdaj mogočnega gradu Žusem (30

min) ali od cerkve sv. Valentina (30 min).

Kam vidimo, ko se povzpnemo skoraj

26 metrov višje?

Z razglednih ploščadi stolpa se najlepše vidi Pohorje,

Bohor in Gorjance, Posavsko hribovje, Boč, Donačko

goro, Kamniško-Savinjske Alpe in Sljeme. Ob lepem

vremenu pogled seže vse do Avstrije, Hrvaške in

Madžarske, moč je uzreti tudi Triglav.

Kako smo dobili razgled?

Ideja o postavitvi stolpa leta 2007 je bila hkrati

pobuda za ustanovitev PD Žusem. Sprva mišljen

kovinski stolp je zamenjal leseni, narejen iz macesna.

Aprila 2014 so položili temeljni kamen, sledilo je

nešteto ur iznajdljivosti za spravilo materiala na vrh

hriba, na katerega ne vodi nobena cesta. Otvoritev

stolpa je sledila čez leto dni – 2015.

Kdaj in kje se lahko okrepčamo ter

osvežimo?

Čaka vas avtomat za pijačo, ob vikendih in praznik

pa je odprt manjši bivak. Okrepčati se je možno po

predhodnem dogovoru tudi na bližnji turistični

kmetiji Žurej, sladokusce pa kliče kavarna in

slaščičarna Ramna ob Slivniškem jezeru.

Informacije:

info@pd-zusem.si,

+386 31 708 508

Za raziskovalce

Za najmlajše je urejen zipline, za ljubitelje

klinov in jeklenic pa je urejena Gamsova

pot. Urejena je Grajska učna pot, kjer

so na 7 km dolgi trasi razporejene štiri

doživljajske točke. V okolici Žusma je

možnost tudi jadralnega padalstva.

K raziskovanju vabijo tudi:

ruševine gradu Žusem, muzejska zbirka

Glažute na območju Žusma v Loki pri

Žusmu in spominska soba Daniela

Artička.

TIC Šentjur

Ulica skladateljev Ipavcev 17,

3230 Šentjur

00 386 (0)3 749 25 23,

00386 (0)41 660 091

tic@turizem-sentjur.com

FB Šentjur Tour,

IG sentjur.tour


Fotografija: Bizi88, Shutterstock

9

Razgledni stolpi in razgledi

Iz stolpa se odpira pogled tudi na Ljubljansko barje.

Stolp Orle je edinstvena turistična atrakcija v občini Škofljica

Razgledni stolp Orle

V letošnjem letu smo v Sloveniji, konkretno na Orlah, ki ležijo v bližini

Ljubljane, na vzhodnem ljubljanskem obrobju oziroma jugovzhodnem

grebenu Golovca, dobili nov razgledni stolp.

Ta leži na nadmorski višini 450 metrov in nudi razgled na Kamniško-

Savinske Alpe, Julijske Alpe, Ljubljano, Ljubljansko barje in večino

Ljubljanske kotline z okoliškimi griči in hribi.

Stolp so dali zgraditi lastniki Gostilnice Orle, da bi izboljšali turistično

ponudbo. Obratuje od leta 2013 in poskuša zadovoljiti potrebe čim

širšega kroga obiskovalcev. Lani so odprli gozdni park z damjaki, ki so se

pridružili pavom in kozicam, kar je privlačno predvsem za otroke. V bližnji

prihodnosti pa nameravajo nuditi še apartmaje za prenočitev v stolpu.

Stolp je izdelalo Tesarstvo Mehlin iz Škofljice, povedali so nam naslednje:

»Pri tako unikatnem projektu je izredno pomembno načrtovanje.

Začelo se je s sestanki ter usklajevanji s projektantom in statikom.

Ko so bili dorečeni vsi detajli, smo pripravili računalniški delavniški

načrt, ki je predstavljal osnovo za začetek del v delavnici. Na CNCstroju

smo natančno obdelali vse potrebne kose lesa, sledila je

impregnacija lesa s potapljanjem v zaščitni pripravek, po pripravi še

zadnjih potrebnih elementov za sestavljanje pa je bilo vse nared za

montažo. Dvaindvajset metrov visok stolp, ki se ponaša s kar tremi

razglednimi ploščadmi, smo sestavili na tleh, na investitorjevem

dvorišču, nato pa je bilo treba to 25-tonsko konstrukcijo z

avtodvigalom dvigniti na ravno streho objekta.«

Orle so znane po velikonočnih butaricah iz pobarvanih lesenih

oblancev, ki so v prejšnjem stoletju predstavljale dodaten zaslužek

domačinov. Enako se je zgodilo s češnjami in češnjevim žganjem.

Za pohodnike je zanimiva Čemšeniško grajska pot, ki vas z Lavrice

prek dvorca Lisičje in Molnika pripelje na Orle.

Ob dvorcu Lisičje že 350 let rasteta dve lipi, ki vam na postanku

nudita prijetno senco. Pogled se vam dvigne na hrib Molnik, ki skriva

gomile iz železne dobe, pomembne najdbe, kot je pasna spona z

motivom lovca z lokom in psom, pa je shranjena v muzeju.

Gostilnico Orle obiščejo vsakodnevni pohodniki, sprehajalci, družine z

otroki in tisti, ki radi kaj dobrega pojejo, saj nudijo odlične pice, pečena

rebrca z omakami, hamburgerje in druge jedi, ki jih po želji tudi dostavijo.

Čeprav so domači in lokalni obiskovalci za gostilnico Orle

najpomembnejši, si prizadevajo z nadgradnjami, tudi stolpom,

pritegniti še tuje turiste, ki si bodo Ljubljano lahko ogledali z drugega

zornega kota. Atrakcija bo gotovo pripomogla tudi k večji promociji

občine Škofljica.

Vabljeni v naše kraje in naj bo razgledni stolp ena od postojank na

vaši poti.

Fotografija: TD Škofljica

Besedilo: Tončka Pal, Turistično društvo Škofljica

Stolp so zgradili lastniki Gostilnica Orle, da bi izboljšali

turistično ponudbo.


10


Iz Stolpa zdravja in veselja na Rudnici se odpira pogled tudi na sosednjo Hrvaško.

Stolp zdravja in veselja na

Rudnici

Razvejano omrežje pešpoti, kjer se stikajo lokalne pešpoti iz smeri Tinjskega in Podčetrtka ter se jim

pridružujejo odseki evropske pešpoti E-7, je kar klicalo po skupnem stičišču, ki bi ponujalo razgled z enega

od domačih vrhov rudniškega hribovja. Nekoč številni delujoči rudniki so Rudnici dali ime, njeno hribovje pa

sestavljajo griči Olimske gore, Male Rudnice, najvišji vrh Plešivec ter sosednji, 622 m visok Silavec. Ravno na

slednjem je mesto dobila 40 metrov visoka turistična zanimivost, posvečena zdravju in veselju.

Poseben čar vrhov je razgled, ki se razprostira v daljavo. Da bi pogled

segel še dlje, poleg velikega dela Slovenije tudi na sosednjo Hrvaško, in

tako privabljal tako domače kot tuje turiste ter predstavljal privlačno

točko za številne rekreativce, se je začela uresničevati ideja o razglednem

stolpu. Leta 2018 je tako po desetletju dogovarjanj o lokaciji postavitve

razglednega stolpa občina sprejela spremembo prvotnega načrta.

Stolp je po potrjenem občinskem prostorskem načrtu naposled zrastel

na zemljišču Slovenskih državnih gozdov. Prva zemeljska dela, ki jih je

izvajal lokalni podjetnik Alojz Škorjanec, so stekla februarja 2019.

Postavitev konstrukcije je prevzelo podjetje Lesnina MG Oprema, ki je

skoraj 40-tonsko jekleno konstrukcijo postavilo na temeljih iz 100 m3

Skoraj 40-tonska jeklena konstrukcija stoji na temeljih iz 100

m3 betona.

betona. Zelo dejavno vlogo v projektu postavitve stolpa, katerega

izvedba je bila v celoti financirana iz denarja občinskih turističnih taks,

je prevzel lokalni občinski svetnik Gojko Lončarič.

Stolp zdravja in veselja je 40 metrov visoka jeklena konstrukcija, do

razgledne ploščadi vodi 185 stopnic. Močno ogrodje stolpa lahko

prenese težo 300 obiskovalcev naenkrat, a je zaradi zagotavljanja

varnosti obisk omejen na 60 čudovitih razgledov željnih glav. Da bo

nova turistična pridobitev postala priljubljena izletniška točka, so

pričali številni obiskovalci, ki so stolp obiskali že pred uradnim odprtjem

julija 2019. Novo stičišče številnih tematskih in pohodnih poti v občini

Podčetrtek je v družbi predstavnikov lokalnih turističnih ponudnikov,

planinskih društev, županov sosednjih občin, direktorja družbe

Slovenskih državnih gozdov Zlatka Ficka, direktorice STO-ja mag. Maje

Pak, predsednika TZS-ja Pavleta Hevke ter gospodarskega ministra

Zdravka Počivalška namenu predal župan Podčetrtka Peter Misja.

Pot do razgleda na Rudnici

Do razglednega stolpa na rudniškem hribovju se lahko odpravite peš,

s kolesom ali avtomobilom, ki ga boste pustili le nekaj deset metrov

pod stolpom. Vsekakor pa domačini in tudi mnogi turisti najraje

izberejo katero od številnih pešpoti. Glede na zahtevnost se lahko

odločate med možnostmi daljših, krajših ali krožnih poti, ki vodijo iz

Podčetrtka do okoliških vrhov. Terme Olimia v sklopu animacijskega

programa organizirajo tedenski vodeni pohod na stolp za svoje goste.


Lahko pa se do stolpa podate tudi sami, saj zelo dobre in natančne

markacije, za katere predano skrbijo lokalna planinska društva Pristava

in Podčetrtek, vodijo po zgledno urejenih gozdnih, makadamskih in

ponekod tudi asfaltiranih poteh. Sprehod po panoramskih poteh v

objemu spokojne narave je tako varno in prijetno doživetje za vse

vrste pohodnikov, med katerimi so tudi družine z malimi otroki.

Enourna umirjena hoja po nezahtevni pešpoti od lokalne cerkve sv.

Lovrenca v trgu Podčetrtka, ki se nadaljuje ob Svinjskem grabnu in

naprej skozi gozd pod gradom Podčetrtek, nato pa po označenih

planinskih poteh, mimo Vebrovega travnika in po slikovitih kozjanskih

pobočjih, vas bo nagradila z bajnim razgledom z vrha stolpa, kjer

najdete še daljnogled za natančnejša opazovanja okoliških gričev ter

smerokaz, ki kaže v smeri pomembnejših vrhov daljne okolice.

Terme Olimia v sklopu animacijskega programa organizirajo

tedenski vodeni pohod na stolp za svoje goste.

V neposredni bližini stolpa

Za urejenost stolpa in njegove neposredne okolice ter poti skrbi

Planinsko društvo Pristava, ki ga vodi Stanko Drofenik. Ob vznožju

stolpa je društvo postavilo stojnico, kjer ob sobotah in nedeljah

pohodnikom nudijo pijačo. V njihovi domeni je tudi bližnje zavetišče

Šmarnica, le lučaj stran od stolpa. Pri zavetišču, kjer se lahko spočijete,

za okrepčilo pa je potrebna predhodna najava, se odpira veličasten

razgled na dolino in hribovje Tinjskega. Zato je tukaj mesto našla ena

od slavnih klopic ljubezni, društvo pa ob vsakoletnem prvomajskem

pohodu na stolp pri zavetišču pripravi druženje za vse pohodnike.

Poleg omenjenega tradicionalnega prvomajskega pohoda, majhno,

Za urejenost stolpa in njegove neposredne okolice ter poti

skrbi Planinsko društvo Pristava, ki ga vodi Stanko Drofenik.

a nadvse dejavno društvo organizira mesečne pohode in skrbi za

markacije v krajevni skupnosti Pristava ter pešpoti, vključno z

evropsko potjo E-7. Ključnega pomena za uspešno delo različnih

lokalnih društev v Podčetrtku je že od nekdaj sodelovanje. Tako za

južni del rudniškega hribovja in Veliko Rudnico skrbi prav tako

dejavno Planinsko društvo Atomske toplice Podčetrtek.

Pešpoti po rudniškem hribovju vas bodo pripeljale tudi do Albinovega

počivališča na Plešivcu, Lovskega bivaka Lovske družine Podčetrtek,

Zmajevega jezera, pravljične Koče pri čarovnici in številnih turističnih

znamenitosti Olimja od Minoritskega samostana, Jelenovega

grebena, Čokoladnice Olimje do domačij Amon in Haler.

Občina Podčetrtek je že dolgo trdno zasidrana na zemljevidu

najzanimivejših in priljubljenih destinacij v Sloveniji. To ji uspeva z

zadovoljevanjem potreb sodobnih gostov, ki tukaj najdejo poleg

vrhunskih nastanitvenih kapacitet in wellnessa, kulinarične dobrote,

avtentične zgodbe, izvirna doživetja in dobro počutje ter celostno

zdravje. Pomen vsega tega so v občini s predanimi turističnimi

ponudniki in nadgrajevanjem sodelovanja ter uresničevanja drznih

idej prepoznali že pred več desetletji in po tej uspešni poti se kraj

razvija še naprej.

Besedilo: TD Podčetrtek

Fotografije: Amadeja Knez

11


Stolp so uradno odprli junija 2019, na odprtju pa je sodeloval tudi predsednik TZS Pavle Hevka ter župan Podčetrtka in

podpredsednik TZS Peter Misja.


12


Danes o 25 metrov visokem lesenem stolpu pričajo le pisni in ustni viri, na njegovem mestu pa se dviga 17 metrov visok kovinski

stolp – Završki oz. Maistrov stolp, ki so ga postavili leta 1981.

Maistrov stolp v Slovenskih

goricah

Hiša tesno ob hiši. Cesta, ki se vijugasto vije vse do njegovega središča, ki se bohoti nad sedežem krajevne

skupnosti, nad Voličino, in s katerega pogled seže vse do občinskega trga v Lenartu. Vzpon na razgledni stolp

osupne s širino razgleda – od panonskih ravnic do planin.

V Sloveniji najdemo več naselij z imenom Zavrh, a Zavrh v Slovenskih

goricah je nekaj posebnega zaradi preteklosti, ki je tukaj od nekdaj

tesno povezana s prihodnostjo – vse to s prizadevnostjo tukajšnjih

prebivalcev, ki so začutili pravo vrednost domačega kraja.

V to razloženo naselje s slemena nad Pesniško dolino na nadmorski

višini 370 m v prvi vrsti privabi neverjeten razgled z vrha razglednega

stolpa. V neposredni bližini tega pa obnovljena Štupičeva vila s stalno

razstavo o pomembnem Slovencu, pesniku in generalu Rudolfu

Maistru. Nikakor ne smemo mimo gostoljubnih domačinov, ki

mimoidočemu mahajo iz zavetja lepo urejenih vrtov in dvorišč. Tukaj

ima domače še res pristen pomen!

In prav zato tukaj stoji razgledni stolp. Menda naj bi ob neki priložnosti

Rudolf Maister (1874–1934) svojemu prijatelju, lenarškemu notarju

Franu Stupici, pri katerem je na Zavrhu večkrat počitnikoval, omenil, da

bi v tem kraju moral biti razgledni stolp, saj bi bil tako razgled lepši.

Besede so se zlile v idejo, ideja v načrte in leta 1963 je lokalno turistično

društvo postavilo prvi leseni razgledni stolp po načrtih inženirja Boruta

Maistra, generalovega sina. Načrt iz leta 1962 je predvideval 25 metrov

visok leseni stolp. Kar 30 kubičnih metrov kostanjevega lesa so člani

društva zbrali s strani domačinov in Kmetijskega gospodarstva Selce

ter vsega s kravjimi vpregami prepeljali na zbirno mesto. Stolp so

gradili tesarski mojstri. Slovesno odprt je bil 21. julija 1963, ko si ga je

prišlo ogledat več kot 3000 obiskovalcev, hkrati pa so odkrili tudi

spominsko ploščo generalu Maistru na Zavrhu. Ploščo so darovali

Maistrovi borci iz Maribora, svečano jo je odkril Maistrov borec Zmago

Porekar. Leseni razgledni stolp je vremenu kljuboval vse do leta 1979,

ko je v neurju utrpel močne poškodbe. Iz varnostnih ukrepov so ga

minirali, ostanke pa pospravili.

Danes o 25 metrov visokem lesenem stolpu pričajo le pisni in ustni

Oj, Slovenske ve gorice, solnca božjega bogate, je zapisal

Maister. In njemu v spomin na Zavrh iz dneva v dan sije

svetloba ponosa in spoštovanja.

viri, na njegovem mestu pa se dviga 17 metrov visok kovinski stolp –

Završki oz. Maistrov stolp, ki so ga postavili leta 1981. Domačini radi

omenijo, da se ob jasnem vremenu z vrha razglednega stolpa vidi vse

do Blatnega jezera na Madžarskem, sicer pa se pogled razprostira do

Pohorja, Kozjaka, Boča, Donačke gore in vrhov sosednje Hrvaške. Tudi

ob slabšem vremenu pa je izjemen pogled na bližnja naselja, posejana

po gričih, in reko Pesnico, ujeto med z marljivo dlanjo posejana polja

in travnike.

Na osojni strani slemena, s katerega se bohoti Zavrh, je strnjen mešani

gozd, na prisojni pa vinogradi, sadovnjaki in njive. Zaradi ugodne lege

so v preteklosti tukaj prevladovale viničarije. Še danes se prebivalci

tukaj ukvarjajo z vinogradništvom in sadjarstvom, o čemer pričata tudi

vinska in sadjarska cesta, ki urejeno vodita skozi Zavrh. Ob njiju pa je

več počitniških hišic, po zgledu tega, da je na Zavrhu proste dni

preživljal tudi Rudolf Maister. Kaj vse je tukaj doživel, je v zgodbo lepo

ujel Tone Partljič v slikanici Deklica in general.

Vabljiva je tudi t. i. Pot na Zavrh, ki jo vsako leto 1. maja ubere več tisoč

ljudi. Od Lenarta do Zavrha je urejena pot, ki vas v uri in pol popelje do

razglednega stolpa. Zavrh je planincem poznan tudi kot priljubljena

točka razširjene slovenske planinske poti. Žig pa najdete nižje, v smeri

proti Gočovi.

A poseben pečat in zven je Zavrhu dal Rudolf Maister, ki se je po prisilni

upokojitvi leta 1923 posebno rad zatekel k lepotam Slovenskih goric.

Zvečer se pa završki fantje zbero,

zbero in na Selca gredo.

Pod vrhom med slivami hramček čepi,

po potu mu gledajo okenca tri,

za tretjim pa Katrica spi.

(Rudolf Maister – Vojanov, 1929)

Prav na Zavrhu je nastajala njegova druga pesniška zbirka Kitica mojih

(1929), iz katere je tudi pesem Završki fantje (Iz nje je kitica zgoraj), ki jo

ob posebnih priložnostih na Zavrhu radi zapojejo razni pevski sestavi.

Oj, Slovenske ve gorice, solnca božjega bogate, je zapisal Maister. In

njemu v spomin na Zavrh iz dneva v dan sije svetloba ponosa in

spoštovanja. Tukaj je edino mesto, kjer se je celotno obdobje po drugi

svetovni vojni kljub nenaklonjenim razmeram negoval spomin nanj.

Besedilo: Aleksandra Papež, TD Rudolf Maister – Vojanov Zavrh

Fotografije: TD Rudolf Maister – Vojanov Zavrh


Fotografija: Shutterstock

Planinsko polje, ki v vsakem letnem času razodeva svoje čare.

Pet najljubših razgledov

predsednika TZS Pavleta

Hevke

13


Predsednik Turistične zveze Slovenije Pavle Hevka je odličen poznavalec ter iskren ljubitelj Slovenije, ki jo je

že večkrat prevozil po dolgem in počez. Tudi med vseslovensko kampanjo Zdaj je čas – Moja Slovenija, med

katero je aktivno promoviral manj znane slovenske bisere. Kateri so njegovi najljubši razgledi?

Gostilna KEKEC – Nova Gorica

Gostilna je poznana po odličnih Kekčevih palačinkah in čudovitem

razgledu na Gorici in furlansko nižino. Literarni junak Kekec se je

potikal po gorah in imel pred seboj ves čas lepe razglede, novogoriški

Kekec pa prav tako stoji na mestu, s katerega se zdita tako Nova kot

stara Gorica kot na dlani.


Z gostilne Kekec se zdita tako Nova kot stara Gorica kot na

dlani.

Mangartsko sedlo

Na Mangartsko sedlo vas bo pripeljala najvišja gorska cesta v Sloveniji.

Dvanajst kilometrov dolga vijugasta cesta, ki premaga 980 metrov

višinske razlike in pelje skozi pet predorov, izklesanih v skalo, je prava

atrakcija. Že ob vožnji navzgor vas bodo razvajali razgledi na Julijce,

tik pred koncem pa vas bodo očarali še čudoviti travniki in veličasten

pogled na Mangart.

Stolp zdravja in veselja na Rudnici

Stolp na Rudnici, ki ga je leta 2019 odprl moj predhodnik na TZS in

predsednik občine Podčetrtek Peter Misja, stoji na vrhu hriba Silavc.

Zavito stopnišče vas pripelje na 35,2 metra visoko ploščad. Od tam

pa … čaroben in širok razgled, ki sega daleč prek okoliških hribov v

notranjost čudovitega Kozjanskega. Na stolpu si lahko privoščite tudi

zajtrk in si ogledate čudovit sončni vzhod.

Ravbarjev stolp na Planinskem polju

Ravbarjev stolp leži na južnem robu Planinskega polja, v neposredni

bližini Planinske jame. Pri srcu mi je predvsem zato, ker se z njega odpira

prečudovit pogled na meni tako domače Planinsko polje, ki vedno

znova razodeva svoje čare. Na edinstven način v svoja prostranstva vabi

športnike, rekreativce, ljubitelje narave ter seveda muharjenja.

Grad Kozje

Na grad Kozje ali Drachenburg vas pripelje urejena in varna

rekreacijska pešpot, ki ponuja pogled v zgodovino Kozjega. Poleg

tega boste na poti spoznali bogat rastlinski in živalski svet tega

območja in se srečali s staro apnenico in delom obzidja gradu

Drachenburg. Na vrhu se odpre čudovit razgled na trg Kozje, kjer je

veliko arhitekturne dediščine, tako stanovanjskih kot gospodarskih

objektov ter cerkev sv. Eme in župnijska Marijina cerkev. Z vrha gradu

lahko občudujete širšo okolico.

Fotografija: Uroš Hočevar

Na Mangartsko sedlo vas pripelje najvišja gorska cesta v

Sloveniji.

Pavle Hevka, predsednik Turistične zveze Slovenije med

ruševinami gradu Hošperk na Planinskem polju.


14


Fotografija: Milena Sintič

Klopca ljubezni na Veliki Planini.

Klopce ljubezni vas nagradijo

z osupljivimi razgledi

Klopce ljubezni vas nagradijo z osupljivimi razgledi

Po slovenskih vrhovih, tistih bolj dostopnih in obljudenih, so na

razglednih točkah v zadnjih letih zrasle prav posebne klopce, ki še

dodatno ustvarjajo romantično atmosfero.

Njihove fotografije pohodniki pridno delijo na družbenih omrežjih

pod oznako #klopcaljubezni. Praviloma so postavljene na točkah, ki

nas na koncu nagradijo z razgledom, vrednim vsakega koraka.

Kje jih najdete?

Dreveniška gora pri Boču

Boč (978 metrov nadmorske višine), imenovan tudi štajerski Triglav, je

strma gora v Krajinskem parku Boč, v Bočkem pogorju, jugovzhodno

nad Poljčanami, v jugovzhodnem delu Karavank.

Donačka gora

Donačka gora, katere najvišji vrh dosega 884 metrov nadmorske

višine, je na skrajnem vzhodnem delu Slovenije in predstavlja najbolj

vzhodne zaključke Karavank.

Grmada nad Krškim

Ena izmed najbolj priljubljenih pohodniških točk v Krškem in okolici

je prav gotovo Grmada, ki se s 488 metri dviga nad mestom Krško in

ponuja čudovit razgled na levi in desni breg Save.

Lisca

Lisca je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v Posavju. Ponuja

prelep razgled na Posavsko in Zasavsko hribovje, Dolenjsko, celo na

Notranjsko, ob lepem vremenu pa se vidijo še Nanos in Julijci s

Triglavom, Pohorje in Donačka gora ...

Mestni vrh nad Kočevjem

Mestni vrh (1034 m) je eden izmed vrhov, ki se v pogorju Stojne

dvigajo več kot tisoč metrov visoko. Ker je tik za mestom Kočevje, je

poleg Fridrihštajna najbolj priljubljen ter skupaj s planinsko kočo

ena najpomembnejših rekreacijskih in turističnih hribovskih točk

na Kočevskem.

Jeruzalem

Jeruzalem je čudovit kraj z energijskimi silnicami, vinsko cesto,

čudovitimi razglednimi točkami in romarsko cerkvico. UJeruzalem je

z nadmorsko višino 341 metrov najvišji vrh v okolišu. Ob jasnih

dnevih pogled seže celo do Blatnega jezera.

Lendava

Fotogenično razgledno točko v Lendavi lahko najdete v bližini

kapelice Svete Trojice, ki ponuja izjemen razgled na valove vinorodnih

lendavskih gričev in eno najbolj obiskanih znamenitosti v Sloveniji,

razgledni stolp Vinarium.

Olševa gora

Vznemirljiva, lepa, neokrnjena, polna zanimivosti in nepopisno lepih

razgledov. Gora, ki bi jo moral obiskati vsak ljubitelj gora. Olševa je

tista gora, ki vlada trem koroškim dolinam, Savinjski dolini, koroškemu

Remšeniku v Avstriji ter koroški Koprivni.

Velika planina

Le kdo je ne pozna? Velika Planina ponuja številne možnosti za

sprehode in daljše pohode, ki jih lahko združite z ogledom naravnih

in etnoloških zanimivosti planine.

Kamniško sedlo

Kamniško sedlo oziroma nekoč tudi Jermanova vrata je 1903 metre

visok greben oziroma sedlo med Brano in Planjavo, ki velja za enega

naših najlepših visokogorskih sedel. Z njega se odpre izvrsten razgled

na stene okoliških gora

Dobrovlje

Dobrovlje so raztreseno hribovsko kmečko naselje v Občini Braslovče,

znano po samotnih kmetijah in kraških pojavih. Leži na kraški planoti,


s katere se odpira čudovit razgled na Spodnjo Savinjsko dolino

Vače

Eno izmed klopic ljubezni lahko najdete tudi na vrhu travnika nad

Vačami, ki ga domačini imenujejo 'Reber'. Do klopce vodi več

pešpoti, zato bodo vaši sprehodi vedno zanimivi in razgibani. Če je

ne boste našli takoj, ne obupajte, saj bo vaš trud nagrajen s

čudovitim razgledom.

Na Primožu

Klopca ljubezni na Ravniku je prva ne le v logaški občini, ampak v

tem delu Slovenije. Postavili so jo pri cerkvi sv. Barbare na Ravniku

nad Hotedršico, od koder se odpira lep razgled na notranjske

gozdove.

Polhograjska grmada

Leži se v osrčju Polhograjskih Dolomitov in je eden od najvišjih vrhov

v Polhograjskem hribovju, od koder se ob lepem vremenu odpre lep

razgled po večjem delu zahodne in osrednje Slovenije; na

Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, proti jugu na Krimsko hribovje

in tudi Ljubljansko barje.

Dovška baba

Dovška Baba je za mnoge ena izmed najlepših razglednih točk v

Karavankah. Takoj ko pot preide iz gozda na travnata pobočja, se

razpre čudovit razgled po sosednjih vrhovih in v doline.

Golica

Golica je poznana predvsem po narcisah, manj pa je znano, da ima

tudi klopco ljubezni, s katere se odpira lep razgled na avstrijsko

Koroško ter na Julijce in Ljubljansko kotlino.

Velika Osojnica

Osojnica je priljubljena točka fotografov, zato se pripravite na osupljiv

razgled. Velika Osojnica je poleg Ojstrice in Male Osojnice tretji razglednik

nad Blejskim jezerom, na katerega se povzpnemo iz Velike Zake.

Planina Vogar

Vogar je najvzhodnejši vrh grebena nad severnim obrežjem

Bohinjskega jezera. Priljubljena izletniška točka je postal prav zaradi

razgledov in planinskega doma.

Pomjan

Pomjan je najvišje ležeča vas Šavrinskega gričevja (342 m). Ime naj bi

dobila po nasadih jablan (pomi), ki so nekoč prekrivale okolico

zdajšnje vasi. Gručasta vas leži na slemenu širšega gričevnatega

hrbta, ki se razteza od vrha Straža (377 m) do vrha Poljane (406 m).

Sabotin

Tam, kjer so v prvi svetovni vojni divjali najhujši spopadi, so danes

speljane poti miru. Sabotin je 609 metrov visok hrib nad Novo Gorico

oziroma Solkanom, na meji med Slovenijo in Italijo. Ob njegovem

vznožju stoji sloviti Solkanski most čez reko Sočo.

Čaven

Čaven velja za eno najlepših razglednih točk nad celotno Vipavsko

dolino, saj pogled od tam sega vse do Jadranskega morja, jasno pa se

vidi čisto vso dolino.

Sv. Lovrenc nad Postojno

Na sedlu, tik pod vrhom, je manjša pred kratkim obnovljena cerkvica

sv. Lovrenca. Z vrha se razprostira čudovit razgled v smeri Postojne in

Cerknice (Snežnik, Slivnica, Vremščica).

Ferata Renke

Renke so vasica z osmimi naseljenimi hišami v litijski občini na desnem

bregu reke Save ob cesti Litija–Zagorje. Ferata je čisto na koncu

zgornjega odseka plezališča, mimo katerega vodi triurna krožna pot.

Golte

Javorca na Golteh leži na 1465 m nadmorske višine in je del Kamniško-

Savinjskih Alp. S te čudovite točke lahko vidimo Mozirje, Nazarje, celo

Velenje. Na razgledno točko se pride po lepi nezahtevni gozdni poti.

Rudnica

Glej stran. 10. in 11.

Veternik

Vetrnik (708 m) je razgledni vrh na vzhodnem robu Bohorja v

Kozjanskem parku. Leži visoko nad dolino Bistrice in z okoliškim

hribovjem spada v zavarovano območje Kozjanskega regijskega

parka in območje Natura 2000 Bohor.

Trikotna jasa

Koča Trikotna jasa Pohorje leži na nadmorski višini 563 m. Na njej je

romantična klopca ljubezni s čudovitim razgledom na Maribor.

Fotografija: Klopcaljubezni.si

Besedilo: PoF.

S klopce ljubezni na planini Vogar se razlega čudovit razgled

na Bohinjsko jezero.

15


Glavna razgledišča Bohinja

Bohinj in njegova bližnja okolica ponujata skoraj nešteto možnosti različno zahtevnih poti. Mnoge med

njimi za nagrado ponujajo nepozabne razglede na Bohinjsko jezero, okoliške Bohinjsko-Tolminske gore ter

bohinjske vasi. Zbrali smo štiri razgledne točke različnih težavnosti, ki jih ob obisku Bohinja ne smete izpustiti.

Peč (650 m)

Mnoge pohodnike pot pogosto zanese prav na Peč. Sicer 720 metrov

visoka vzpetina nudi čudovit razgled 50 metrov nižje. Pot do

razgledišča, ki je primerna za družine, tudi tiste z manjšimi otroki,

lahko pričnemo s kateregakoli parkirišča v Ribčevem Lazu –

opozarjamo, da je večina teh plačljiva. Po pločniku se nato odpravimo

v smeri Stare Fužine, nato pa desno čez most čez reko Mostnico. Pot

naprej označujejo smerokazi, ki nas vodijo v smeri Peči. Sprehod traja

nekje od 30 do 45 minut, odvisno od tega, kje smo parkirali. Pot lahko

prehodimo tudi pozimi, takrat močno priporočamo uporabo derez.

Z razgledišča se nam odpre pogled na Bohinjsko jezero in del

Spodnjih bohinjskih gora proti Voglu in Pršivcu. V bližini si lahko

ogledate še cerkev Sv. Janeza Krstnika, ki je bila zgrajena še pred

letom 1300 in je spomeniško zaščitena.

Vodnikov razglednik (1017 m)

Vodnikov razglednik lahko dosežete z dveh smeri, obe sta primerni

tudi za družine.


16


Fotografija: Arhiv TD Bohinj

Pogled s Peči sega daleč naokoli

Prva nas vodi iz Koprivnika v Bohinju. Do vasi se lahko odpeljete z

avtom ali brezplačnim avtobusnim prevozom, ki ga lahko ujamete

vse poletje. Pot vas bo peš nato vodila mimo cerkve Najdenja svetega

Križa, do gasilskega doma in označene pešpoti. Ko se bližamo vrhu,

se pot s stopnicami in ograjo vzpne. Do vrha prispemo po 15

minutah. Druga pot, 75-minutna, pa se začne v Jereki. Tudi do sem se

lahko prepeljete z brezplačnim avtobusom, ki sicer vozi na Pokljuko.

Že ob mostu čez Jerečico smerokazi vodijo k vzponu proti Vogarju in

Krniškemu Lomu. Po poti sledimo markacijam v smeri Vodnikovega

razglednika, bližje smo vrhu, bolj globoko v gozd vodi pot. Poti koncu

je malo bolj strma, a nas hitro pripelje na razgledišče.

Vodnikov razglednik ponuja slikovite poglede predvsem na Zgornjo

bohinjsko dolino in okoliške vzpetine, v lepem vremenu pa nam

pogled seže vse do Bohinjskega jezera. Na vrhu nas pričaka tudi velik

križ, ki je postavljen v spomin na Valentina Vodnika, ki bil sicer prvi

župnik v Župniji Koprivnik v Bohinju. Od tod tudi izhaja ime

razgledišča. Vodnikov razglednik je sicer v bližini planote Pokljuka,

kjer lahko odkrivate posebne ekosisteme, ki so ostanek delovanja

ledenika – šotna barja.

Fotografija: Aleš Zdešar

Fotografija: Arhiv Orožnove

koče na Planini za Liscem

Orožnova koča za seboj odkriva veličasten pogled na Triglav

Pršivec (1761 m)

Pršivec ali tako imenovani 'balkon Bohinja' je razgledna gora nad

Bohinjskim jezerom. Do razgledišča sicer vodi kar nekaj poti, vsekakor

pa priporočamo pot iz Vogarja prek planine Viševnik – od tam do

Pršivca traja hoja približno 2 uri in 20 minut. Iz Srednje vasi v Bohinju

ali iz Ribčevega Laza do križišča Vogar – Blato se lahko do konca

avgusta vsak dan zapeljete z brezplačnim prevozom. Pot na Pršivec je

sicer zahtevnejša in je namenjena izkušenejšim pohodnikom.

Že ob parkirišču v bližini Vogarja lahko opazimo oznake za planino

Viševnik. Oznakam sledimo sprva po gozdni vlaki in nato po markirani

pešpoti. Skoraj ves čas hodimo po gozdu, pot pa nas vmes pelje tudi

mimo Brezna pri Gamsovi glavici, ki je raziskano le do globine 817 m.

Kmalu pridemo na pašnike, na planini Viševnik nas pot pelje tudi mimo

Bregarjevega zavetišča. Od tu imamo do Pršivca še dobro uro hoje. Po

poti do Pršivca je kar nekaj razpotij, zato dobro opazujte markacije!

Z vrha Pršivca se lahko razgledamo na vse strani. Vidimo lahko Triglav in

okoliške vrhove, pod goro se v soncu sveti Bohinjsko jezero, nad njim

pa Bohinjsko-Tolminske gore. V okolici razgledišča je tudi Slap Savica.

Fotografija: Gregor Skoberne

Ne imenujemo ga zaman 'balkon Bohinja'

Razgled, kot ga je občudoval že Valentin Vodnik

Orožnova koča na Planini za Liscem (1346 m)

Pod pobočjem Črne prsti je na Planini za Liscem Orožnova koča. Prav

tu je v Sloveniji stala prva planinska koča.

Do koče se lahko vzpnete po štirih poteh, najdaljša pot nam vzame

skoraj tri ure. Najkrajša vodi iz Raven v Bohinju, pot pa je ves čas

dobro in dosledno označena. Do Gostilne Janez se lahko zapeljemo

z avtomobilom. Od tam nas sprva pot vodi po makadamski cesti (z

nje si od daleč prvič že lahko ogledamo tudi Triglav), nato pa se

nadaljuje skozi gozd. Vodi nas mimo osamelih hiš in brunaric po

urejenih poteh. Orožnova koča je med junijem in avgustom odprta

vsak dan. Pot je zaradi dolžine primerna za izkušene in dobro

opremljene pohodnike.

Pogledi na vrhu planine se nam odprejo vse do Triglava, vrhov nad

dolino Triglavskih jezer, Viševnika, Debelega vrha nad planino

Lipanca, proti vzhodu pa lahko vidimo celo greben Karavank. V

okolici planine sta znana vrhova še Črna prst in Kobla.

Nasvete glede lova na čudovite razglede ali druge informacije dobite v

Informacijskem centru Turističnega društva Bohinj. Obiščite nas na

naslovu Ribčev Laz 48, 4265 Bohinjsko jezero ali nas kontaktirajte na

elektronskem naslovu info@tdbohinj.si in telefonski številki 04 574 60 10.

Besedilo: TD Bohinj

POSVOJI BOHINJSKO KLOP

Da vam bo ob jezeru še bolj domače, lahko ob njem posvojite

klopco. Tako pravo, pristno domačo, kot so si jo zamislili priznani

slovenski arhitekti Janko Rožič, Matjaž Suhadolc in Gašper Drašler

ter oblikovalec Andraž Tarman, zbrani v skupino Odprti krog.

Vsaka klop bo imela zgodbo tistega, ki jo je posvojil in tistega,

komur je bila morda posvečena ali podarjena. A vse skupaj bodo

čudovit pristan utrujenemu pohodniku, zaljubljenemu paru ali

družini na sprehodu.

Več: https://www.bohinj.si/informacije/posvoji-bohinjsko-klop/


17

Z vrha Starega vrha, ki leži na višini 1200 metrov, se odpirajo lepi pogledi na dolino.

Ko se s Starega vrha ozreš v

dolino


Stari vrh je nekakšen mejnik med Selško in Poljansko dolino in skoraj od vsepovsod so razgledi na dolino lepi,

naj bo to Poljanska ali Selška dolina ali Sorško polje. Kljub temu izstopata dve točki, ki sta lepo urejeni, na

katerih se lahko v miru naužijemo razgledov, saj ni pretirane gneče.

Prva je tik nad vasjo Zapreval in je od Grebljice, torej prizorišča etnološke

prireditve Dan oglarjev, oddaljena le nekaj sto metrov. Z avtom se

lahko pripeljemo do parkirišča pri Družinskem parku na Grebljici in se

od tam po skoraj položni cesti, ki v smeri desno pod Gostiščem Stari

vrh preči pobočje, peš odpravimo proti razgledišču. Že takoj se lahko

ozremo na dolino, saj se nam odpirajo prelepi pogledi. Na razgledni

točki stoji maketa oglarske kope, v obliki podkve napis Turistično

društvo Stari vrh ter klopca, na kateri se obiskovalec lahko spočije in

naužije razgledov najprej prek Selške doline in gričkov s slikovitimi

cerkvicami, med njimi zelo fotogenično cerkvijo Svetega Tomaža,

naprej do Lubnika in Sorškega polja vse do Karavank, Kamniško-

Savinjskih Alp in naprej do Pohorske planote. Na desni strani Lubnika

se odkriva Šmarna gora in pod njo Ljubljana, naprej proti desni pa

lahko opazujemo še del Polhograjskih gričev. Prostor je miren in

primeren za počitek in uživanje v naravi.

gozd pripelje do omenjenega gostišča. Preden pa se spustite do

gostišča, zavijete ostro desno in sledite oznakam proti vrhu. Pot vas

skozi gozd pripelje na travnik, ki ga prečkate in se ob drugi strani

vzpenjate proti vrhu. Najprej tik pod vrhom zagledate lično hišico, kjer

se lahko tudi odžejate. Le še nekaj korakov vas loči od vrha Starega vrha.

Pot je je dobro označena.

Da pridete do druge razgledne točke, je treba malce več truda, a je ta

Na klopci se obiskovalec lahko spočije in naužije prelepih

razgledov.

Na razgledni točki stoji maketa oglarske kope, v obliki podkve

napis Turistično društvo stari vrh.

Nato se lahko vrnete nazaj do izhodišča in se za obisk druge razgledne

točke zapeljete le nekaj metrov strmo v klanec po asfaltirani cesti do

Gostišča Stari vrh, kjer lahko parkirate avto in od tam naprej mimo

zgornje postaje šest sedežnice sledite oznakam za vrh Starega vrha.

Še bolje pa je, če se od prvega razgledišča odpravite peš. Kar naprej po

makadamski poti pod šestsedežnico. Preden pridete v gozd, zavijete

levo na travniško pot, ki vas najprej prek strmega travnika in nato skozi

poplačan, ko se le streljaj od vrha 1217 metrov visokega Starega vrha

pogled spusti na Poljansko dolino in vasice, posejane po zelenih gričkih.

Spodaj leži vasica Podvrh in malo nižje večja vas, ki slovi po tem, da ima

največ sončnih dni na leto – Javorje. Prek vasi in Poljanske doline lahko

naprej vidimo Polhograjsko hribovje in priljubljena Osolnik in Sveti

Ožbolt, prek Notranjske seže pogled vse do Snežnika. Proti zahodu pa je

tik pred nami Blegoš, pred njim 'klečita' Malenski vrh ali Gora z romarsko

cerkvijo Marijinega vnebovzetja in za njima Trnovski gozd. Pogled z

malega pomolčka, kjer stojita klopca in miza ter je prostora komaj za

ducat obiskovalcev, je res izjemen in vreden truda, saj nam vzpon od

gostišča na Starem vrhu, kjer pustimo avto, vzame od 30 do 40 minut,

od Družinskega parka (Grebljice) pa dobro uro, seveda odvisno, koliko

časa posvetimo prelepim razgledom z vrha Starega vrha.

Besedilo: Hermina Jelovčan, TD Stari vrh

Fotografije: TD Stari vrh


18


Fotografija: Anže Krajnik

Razgledno veličastvo s skrajnega ogranka Robarjevega griča od Granta do Bače pri Podbrdu.

Razgledne točke na krožni

poti čez Robarjev grič

Ste že bili v Baški grapi? Izrazit greben, po katerem se svet za vasjo Grahovo ob Bači spušča na Knežo, jo

razmejuje na gornji in spodnji del. V gornjega vstopi na Petrovem Brdu, kjer se na prelaznem stičišču rokuje

s Selško dolino. Spust po ovinkasti cesti, katere trasa je bila izrisana v času italijanske zasedbe Primorske, se

umiri v Podbrdu. Kraj se je stlačil in stisnil pod pobočja okoliških gora, ki razpotegnjeno padajo v dolinsko dno,

v katerem so si ves ravninski svet s težavo osvojili reka Bača, cesta in železnica. Mnogi domačini prijateljujejo

z njimi. Nekatere izzivajo k preizkušanju svojih najboljših moči, druge vabijo k zmernejšim korakom in

prefinjenim panoramskim razgledom s svojih vrhov. Tu so še tretji, ki zahajajo v lahko dostopen, močno

razčlenjen svet na podstavkih teh gora, bogat z razgledišči. Tej je pravzaprav največ. Vedo, da se jim užitek

ponuja kmalu zatem, ko stopijo čez hišni prag.

Najlepše razgledne točke v podbrškem kotu so pripete na Robarjev

grič, ki moli iz širokega podnožja Porezna, kjer se Primorska že skoraj

prevesi na Gorenjsko.

Najprivlačnejša je nad visoko prepadno steno na skrajnem obronku

Robarjevega griča in je, zlasti pozimi, ko drevje v okolici sleče svoj

listasti plašč, vidna tudi z nasproti ležečih pobočij in vrhov. Iznad

stene se dviga nizka, razorana skala, ki je svoj kamniti obraz posodila

naravi za branik in opozorilo, da v tej smeri ni poti naravnost naprej.

Razgledišče daje poseben čar krožni pohodniški poti, ki se vije mimo.

Traja največ tri ure in ponuja več izhodišč. Eno od njih je spomenik

padlim ob glavni cesti v Podbrdu, ki ga bodo z lahkoto našli tudi tisti,

ki jim je zaradi ugodnih zvez potovanje z vlakom dobra izbira. Po

prečkanju mostu čez reko Bačo ob smerokazu za Porezen pot zavije


Skrajni ogranek Robarjevega griča: razgled s skale, ko še ni

bilo ob njej varnejše klopi. Vidimo Podbrdo in Trtnik.

levo, se sprehodi skozi zaselek Batava, za zadnjo hišo sestopi levo na

nekdanjo mulatjero – danes gozdni kolovoz, ki se precej strmo in

ovinkasto dviga in se po debeli uri hoje že rokuje z razgledno točko.

Človeška roka jo sicer ni zavarovala, tako da zahteva pazljivost. So pa

ob skalo nedavno tega umestili klop, ki mamljivo vabi, da sedemo, se

odpočijemo in usmerimo pogled v globino in v daljave. Ker je

nekoliko pomaknjena v drevesno zavetje, se razgledno obzorje zoži

na delček gozdnatega predgorja z vasjo Trtnik, nad njo pa se kljub

temu skoraj v celoti odkriva pregradno Bohinjsko-Tolminsko gorovje,

in sicer od Kontnega vrha do Rodice.

Bogatejše doživetje pa razgledna točka ponuja, če se odrečemo

posedanju in se pomaknemo le nekaj korakov desno od skalne

pečine. Tam se pogled razširi v pravo razgledno veličastje, ki našo

radovednost najprej sprehodi čez vse najvišje čuvarje Baške grape.

Od vzhoda proti zahodu se v vidno obzorje nastavljajo malo nad

1500 m visoki, s travo porasli Lajnar, Slatnik in Šavnik. Za sedlom Vrh

Bače pa se pnejo pod nebesni svod od 1800 do 2000 m visoki,

deloma kamniti in široko razgledni velikani: Kobla, Kontni vrh ali

Šoštar ali tudi Bačarski Triglav, Rušni vrh ali Kor, Črna prst, Četrt,

Konjski vrh, Poljanski vrh, Matajurski vrh ali Hohkowbl, Raskavec, Novi

vrh in Rodica. Nekateri se ponašajo s plezalnimi stenami, kot npr.

Kontni vrh in Novi vrh nad Rutom, drugi z raznovrstno floro.

Pod vznožjem omenjenih gora razgledišče omogoča zaobjem

prisojnih pobočij gornjega dela Baške grape, za katere je znano, da so

po poselitvi s tirolskimi kmeti v 13. stoletju zaživela v trinajstih vaseh

od Granta do Petrovega Brda. Njihova podoba se je v zadnjih

desetletjih tako preobrazila, da bi jo naši pradedje ne prepoznali. »Joj,


Skrajni ogranek Robarjevega griča: razgled s klopi ponuja le

na Trtnik in Bohinjsko – Tolminsko gorovje.

kako zelene so naše strmine!« bi se najbrž čudili. Nekdaj so bile namreč

pisane kakor mavrica. Velik del sedanjega gozdnega zelenila je bilo

obarvano travnato in pokošeno do zadnje bilke. Sedanje travnate

zaplate v okolici vasi so bile prekopane v njive, ki so se barvale zdaj

pomladno svetlozeleno, poletno zeleno, potem rumeno, rdeče, belo,

modro in še in še je bilo barv listov, cvetov in plodov. Ko so pridne roke

vse pospravile v kleti in shrambe, je zemlja utonila v mrtve barve in

Fotografija: Alenka Zgaga

Orientacijska plošča in miza s klopjo na razgledni točki na

Robarjevem griču ob odcepu za Porezen.

čakala na hranljivo črnino in na pomladno sonce, ki sta kolo vegetacije

zavrtela na novo. Danes je na skrajnem zahodu vidnega polja, kjer so

se nekoč ugnezdili prvi Tirolci, mogoče zaznati le Grantarske in

Rutarske gozdove. Bliže, v vaseh Znojile in Kuk, pogled vznemiri belina

hiš, ki kukajo izza drevesnih krošenj, nato se prilepi na nekaj zaobljenih

vrhov in gozdnatih pobočij in drsi za njimi proti vzhodu do vasi Trtnik.

Istočasno zaobjame še kopasto 1120 m visoko Kalarsko Brdo nad to


vasjo, še desetletja po drugi vojni pokošeno, zdaj podjarmljeno z

drevjem. Nazadnje se čudi gozdu, ki se vsiljuje skoraj uro hoda dolgi

vasi Bača pri Podbrdu in samotni domačiji v Hobi, precej višje ob

skalnem podoru pa skriva izvir reke Bače. In ko pogled potone še v

globino in išče oprijemljivo oporo, naleti na Podbrdo, največji kraj v

gornjem delu Baške grape. Vidna sta s hišami nabita zaselka Batava in

Kacenpoh, ki ju razmejuje bohinjska proga z znamenitim portalom

bohinjskega predora, proti zahodu pa veličastna železniška postaja in

spodnji del Podbrda z opuščeno Tovarno volnenih izdelkov 'Bača'.

Gornji del zastirajo poraščeni obronki.


Skrajni ogranek Robarjevega griča: Podbrdo – zaselek

Kacenpoh z bohinjskim predorom in bohinjsko progo.

Uhojena pot vabi naprej skozi urejen gozd in naleti na ostanke

vojašnice, ki opominjajo na med vojnama začrtano rapalsko mejo v

bližini. Smerokaz kmalu povabi na levo do še enega razgledišča na

Robarjevem griču, kjer stojita spominsko znamenje in informacijska

tabla z življenjskima zgodbama domačinov, duhovnikov Janeza in

Andreja Volfa. V krasoti daljav rahlo valovi celotno travnato sleme

Ratitovca, na levi se klanjata Slatnik in Lajnar, pod slednjim mežika vas

Petrovo Brdo, v ospredju pa sameva rojstna domačija obeh duhovnikov.

Vrnemo se na gozdno pot in ji sledimo do markacij za planinsko pot

na Porezen, kjer lesena miza s klopjo in orientacijska plošča opozarjata

na tretjo razgledno točko. Gozdovi zapirajo pogled tako na vzhod kot

zahod in dovoljujejo le panoramski odtis Bače pri Podbrdu z grbastimi

pleči Koble in Šoštarja ter Rušnim vrhom in Črno prstjo.


19



Robarjev grič ob odcepu za Porezen: v daljavi vas Bača pri

Podbrdu s cerkvico sv. Lenarta.

Razgledna točka Kramarjev grič na zaključnem delu krožne

poti čez Robarjev grič.

Po poti ali bližnji asfaltirani cesti se spustimo do planinskega doma

na Petrovem Brdu, nato pa jo pri domu starejših občanov po udobni

makadamski cesti mahnemo do izhodišča v Podbrdu. Če imamo

srečo, nam na enem od številnih ovinkov pomežikne steza na

Kramarjev grič, kjer se nam odpre osupljiv pogled na stari del Podbrda

s cerkvijo sv. Nikolaja.

Besedilo Olga Zgaga, KTT društvo Baška dediščina


20


Pešpot in še nekaj stopnic nas pripelje do cerkve Svetega Antona, kjer smo že tako visoko, da imamo vso Idrijo pod seboj.

Pogled na Idrijo od zgoraj

Idrija, nekoč rudarsko mesto, je stisnjeno v dolino reke Idrijce med okoliškimi hribi. Povzpeti se moramo na

kakšno višjo točko, če si jo hočemo ogledati in si predstavljati njen obseg.

Takšne zanimive točke za pogled na Idrijo so pri cerkvi Svetega Antona,

višje pri kapelici na vrhu 'Kalvarije', ki se prične pri cerkvi in še višje na

vrhu Kobalovih planin.

Za pogled na Idrijo od zgoraj se lahko odločimo kadar koli in kakor koli;

peš, če nam niso odveč stopnice in hoja navkreber, s kolesom, če

zmoremo kolesarjenje v klanec, ali z avtomobilom. Če smo navdušeni

planinci, pa nam je to izhodišče, da se povzpnemo še višje – na Kobalove

planine, od koder je res lep razgled na celotno idrijsko dolino in okolico.

Pot bomo pričeli na Mestnem trgu, to je v središču Idrije. Mestni trg

obkrožajo poleg manjšega parka znamenite stavbe, ki pričajo o pestri

zgodovini tega kraja. Največja na zunaj nezanimiva stavba je Magazin,

ki je bil zgrajen v 18. stoletju za hranjenje žita oziroma prehranskih

zalog za potrebe rudarskega kraja. Danes je v tej dvonadstropni zgradbi

v pritličju manjši vojni muzej. V prvem nadstropju je Mestna knjižnica in

čitalnica, v drugem pa galerija, namenjena raznim prireditvam in

razstavam, ki jih pripravlja knjižnica.

Druga znamenita stavba je Rudarsko gledališče, danes Filmsko

gledališče, ki je bilo zgrajeno leta 1770 s sredstvi za gradnjo Magazina

brez vednosti naročnika. Ta objekt priča, da je bila kultura pomembna

v trdem življenju rudarjev.

Mestni trg zaključuje stavba, v kateri so občinski sedež, upravna enota

in sodišče.

Pot bomo nadaljevali mimo stare ljudske šole, kjer je danes čipkarska

šola s stalno razstavo čipk. V tej veliki stavbi sta dobila svoje prostore

Srednja kovinarska šola in Godbeno društvo oziroma Rudarska godba.

Napotimo se proti gradu Gewerkenegg, ki ni bil zgrajen kot grad v

obrambne namene, ampak kot upravna zgradba rudnika za

skladiščenje žita ter živega srebra, nato je v preteklosti služil različnim

Središče Idrije se imenuje Mestni trg.

namenom, danes pa je v večjem delu njegovih obnovljenih prostorov

Mestni muzej. V pritličju je galerija, kjer se vse leto vrstijo številne

likovne razstave in zanimive prireditve. V zahodnem grajskem krilu je

dobila prostore glasbena šola. Prostrano dvorišče je namenjeno

kulturnim prireditvam.

Mestni muzej je sodobno urejen in hrani vse pomembnejše artefakte

idrijske zgodovine, med drugim ima poseben oddelek, kjer izvemo vse

o dediščini rudnika živega srebra, ki je vpisana na Unescov seznam

svetovnih znamenitosti. Na obisk Mestnega muzeja se moramo posebej

pripraviti, saj zahteva več časa, da z vodenim ogledom spoznamo

bogato kulturno, tehniško in etnološko idrijsko dediščino, zato bomo

tokrat namesto v grad zavili desno po stopnicah proti najstarejši

slovenski realki, danes Gimnaziji Jurija Vege. Realka je bila ustanovljena

leta 1901, pouk v njej je potekal v slovenskem jeziku do razširitve

italijanske meje po prvi svetovni vojni, ko je Idrija z okolico pripadla Italiji.

Nato pridemo do stopnic, ki nas popeljejo do zgradbe, v kateri je pred

več kot 200 leti prebival škof Anton Alojzij Wolf, znan kot mecen, ki je

omogočil prevod svetega pisma in nemško-slovenskega ter slovenskonemškega

slovarja.

Nadaljujemo pot proti nekdanjemu Kloštru, kjer sta danes Mladinski

center in Hostel. Tu se ustavimo v manjšem parku in si poglejmo, kako

je videti Idrija s te malo višje točke.

Pešpot in še nekaj stopnic nas pripelje do cerkve Svetega Antona, kjer

smo že tako visoko, da imamo vso Idrijo pod seboj. Lep je pogled na

reko Idrijco, most in cesto, ki nas je pripeljala z ljubljanske strani in pelje

proti Tolminu. Pod nami so vsi še ohranjeni rudniški objekti, ki

dokazujejo, da je Idrija res nekdanje rudarsko mesto.

Rudnik živega srebra ne obratuje več kot 40 let, zrak ni več onesnažen

s plini iz topilnice, delo rudarjev pa je uspešno nadomestilo

gospodarstvo, ki je zrastlo po prenehanju rudarjenja.

Zanimivo je, da so se ohranili skoraj vsi rudniški objekti, čeprav niso več v

svoji osnovni funkciji; počasi jih obnavljajo, tako da so primerni za

turistične oglede. Za obiskovalce so urejeni: Antonijev rov, najstarejši

vhod v rudnik, ki nas popelje v delček rudnika, topilnica, kjer se seznanimo

z zgodovino žganja živosrebrne rude, kompresorska postaja, jašek

'Frančiške' z vsemi napravami in stroji pri vhodu v jamo, v središču mesta

je zgradba z jaškom 'Inzaghi', ki je dobila novo uporabnost.

Lepo je obnovljena zgradba, v kateri je Kamšt, najstarejša in največja

lesena črpalka jamske vode, v njeni bližini pa še čaka na prenovo jašek


Kajzer z vsemi napravami in objekti.

Pri cerkvi Svetega Antona se prične Kalvarija – križev pot, ki se konča na

vrhu s kapelico, kjer se spet lahko ozremo v dolino in vidimo, kako

gosto so posejane hiše v Idriji.

Za obiskovalce, ki radi hodijo navkreber, se tukaj prične gorska pot na

vrh Kobalovih planin – 834 m nadmorske višine. Malo pod vrhom je

stolp z antenami, ki med drugim omogočajo Idrijčanom in prebivalcem

okoliških krajev gledanje televizije. Do stolpa je speljana makadamska

Pogled na Idrijski prelom

cesta, tako da se je mogoče do te razgledne točke pripeljati z

avtomobilom ali gorskim kolesom.

Razgled je tukaj res veličasten, prepričamo se, da je Idrija ujeta med

hribe. Vidimo reko Idrijco, ki se vije proti Tolminu, in cesto ob njej. Na

zahodu se pod Golaki razprostirata Črnovrška in Vojskarska planota, na

vzhodu pa je vidno Cerkljansko in Škofjeloško gorovje.

Besedilo in fotografiji: Vanja Leskovec, Društvo upokojencev Idrija

Razgledna

točka

Oblakov vrh

21


Do razgledne točke na Oblakovem vrhu se pripeljemo iz Spodnje Idrije. Pot nas vodi skozi vijugasto ozko

naselje, ki je skupaj dolgo kar 14 km in je eno od daljših naselji v Sloveniji. Pravijo, da smo v Kanomlji vsi

samouki. Zakaj? Zato ker je dolina tako ozka, da ni mogoče odpreti knjige. A naj vas pomirim, cesta je dovolj

široka in tudi v šolo smo hodili. Prispemo na preval Oblakov vrh. To je prelaz na nadmorski višini 721m, ki

zaključuje dolino Kanomlje.

Kratek postanek na klopci nas napolni z mirom, spokojnostjo in

zaokroži naš dan. Nekaj, kar mnogi iščemo pri trenutnem tempu

življena. To je kraj, kjer se lahko poklonimo naravi in ji priznamo njeno

moč. Od tukaj se nam odpre izjemen razgled na znamenit idrijski

prelom oz. tako imenovano mogočno zarezo v Zemljino skorjo.

Lahko se opomnimo, da čeprav je včasih videti, da narava spi in ne

počne ničesar, ni tako. Pod njenim površjem se ves čas nekaj dogaja

in idrijski prelom je opomnik, da je res tako.

Oblakov vrh je priljubljena točka za kolesarje, saj 14 km vzpenjajoče

se ceste, kjer se od Sp. Idrije dvignemo za približno 400 m, marsikomu

predstavlja pravi izziv. A za kogar ta vzpon še ni dovolj, lahko pot

nadaljuje proti Vojskemu ali Krnicam ter se dvigne še za dodatnih 300

m ali se spusti proti Trebuši. Poti je res veliko.

Ni pa to samo kraj za kolesarske navdušence, tudi pohodniki imajo z

Oblakovega vrha različne možnosti za nadaljevanje oz. pričetek poti.

Ena od možnosti je Vrhovec (Lokvarski vrh). To je destinacija v smeri

Krnic, ki vam jo res priporočam. V lepem vremenu vas bo nagradila s

prečudovitim pogledom, ki sega vse do Julijskih Alp. Pogled je

neprecenljiv. Krožna pot je dolga približno 9 km in se smatra za

srednje zahtevno.

Druga možnost pa je pot do Hudournika na Vojskem. Pot je označena

kot lahka neoznačena pot, ki jo prehodimo uri in pol.

Ker pa se pripeljete skozi Kanomljo, si lahko v 14 km dolgem naselju

ogledate tudi precej znamenitosti našega kraja. Če radi hodite v

neokrnjeni naravi, vas povabimo, da se sprehodite po 9 km dolgi

krožni poti, ki smo jo poimenovali Medeni krog. To so točke kulturne

in naravne dediščine v Kanomlji. Pot po osrednjem delu Sr. Kanomlje

se prične pri nekdanji OŠ Kanomlja in se nadaljuje mimo ribogojnice

do družine Klemenčič, kjer si lahko po predhodnem dogovoru

ogledate čebelnjak ter zbirko mineralov in fosilov. Naslednja točka so

znamenite vodne pregrade oz. Kanomeljske klavže. Od klavž se po

poti vrnemo nekje 400 m proti izhodišču, potem pa skrenemo levo

navzgor. Pot vas bo vodila navzgor, do domačije Šturmajce, kjer si je

mogoče ogledati črno kuhinjo, staro kmečko sobo in freske na fasadi

hiše. Ob vračanju proti izhodišču se lahko ustavite tudi Na kmetiji Pr’

Ivaniš, kjer vam bo gospodar Sandi z veseljem predstavil kovaško

obrt. Pot je srednje zahtevna, teren je razgiban, zato priporočamo

primerno obutev. Tudi palice ne bodo odveč.

Za ogled čebelnjaka, domačije in kovačije je potreben predhodni

dogovor. Najmlajše 'slovenske piramide' pa so vam na voljo za ogled

vsak dan v vsej svoji veličini.

Več informacij: Tanja Velikanje (031 634 134)

E-pošta: tkdkanomlja@gmail.com

Pogled z Vrhovca pozimi

Besedilo: Tanja Velikanje, TKD Kanomlja

Fotografije: TKD Kanomlja


22


Fotografija: D. Hrvatin

Pogled na morje

Z Nebeške trdnjave do morja

Neokrnjena narava, prekrita z drevesi in istrskim grmičevjem, skrivnostni masivni zidovi, ki molče

pripovedujejo zgodbe davne preteklosti, prečudoviti razgledi in sproščujoča energija – vse to vabi

vsakodnevne pohodnike, da obiščejo Kaštelir, utrjeno naselbino iz časa bronaste dobe. Pred 4000 leti so po

njegovih poteh hodili naši predniki, ki so ustvarili začetke življenja, kakršno nadaljujemo danes.

Na severozahodnem delu vasi Korte nad Izolo leži grič, ki ga na

današnjih kartah najdemo pod imenom Kaštelir. Na njem se

razprostira utrjena višinska naselbina – gradišče, ki ga domačini

imenujejo kar Kašler. Gradišče je nudilo varno zatočišče že prvim

neolitskim prebivalcem, naseljevanje v njem pa se je nadaljevalo vso

prazgodovino in antiko, skoraj do propada rimskega imperija. Kaštelir

je zaradi svoje velikosti in strateške lege predstavljal eno največjih

gradišč obalnega področja Slovenske Istre, ostali, manjši kaštelirji v

njegovi okolici pa so mu bili v podrejenem položaju. Leži na višini 269

m in meri v dolžino kar 580 m, medtem ko najširši del poteka čez

akropolo, ki meri 140 m.

Celotno gradišče je obdano s kamnitim obzidjem, njegova višina in

debelina pa sta odvisna od privetrne lege in naklona terena.

Naselbina se razteza po celotnem grebenu griča. Po sredini poteka

širok prečni zid, ki gradišče deli na dva dela. Na centralno-zahodnem

delu je akropola, ki je tudi najvišja točka kaštelirja. Ta je v času miru

predstavljala prostor največje časti, saj so v njej živeli glavni

predstavniki kaštelirja, tu so se opravljale prosvetne in kultne

dejavnosti, v času ogroženosti pa je akropola predstavljala zadnji

obrambni prostor. Okoli akropole so živeli obrtniki, kmetje in pastirji.

Na skrajnem vzhodnem delu naselbine poteka še eno obzidje, ki je

prebivalcem kaštelirja nudilo dodatno varnost in omogočalo boljšo

obrambo. Prav v tem obzidju je bil tudi glavni vhod v sam kaštelir.

V Slovenski Istri prevladuje fliš, ki ga sestavljata povečini peščenjak in

lapor, njuna lastnost pa je, da se lepo lomita in oblikujeta. Prebivalci

kaštelirja so za gradnjo svojih obzidij vedno uporabljali material 'in

loco', tj. material, ki so ga dobili na terenu samem. Najprej so prostor

očistili in začeli izkopavati, da so prišli do trdne osnove. S kamnom, ki

so ga pri tem dobili, so začeli graditi obzidje. Najdebelejši prečni zid

so zgradili tako, da so naredili več vzporednih zidov, vmesni prostor

pa zapolnili z neuporabnimi kamni, drobirjem, steptano zemljo in

ostanki keramike, tako da so uporabili ves odvečni material. Višina

takšnega obzidja je na določenih mestih presegala pet metrov. Po

vrhu obzidja je potekala pot, po kateri je hodila straža in opazovala,

kdo se približuje kaštelirju. Obzidje so ves čas popravljali in dograjevali.

Posebno pozornost so posvetili vhodu. V nasprotju z nekaterimi

drugimi kaštelirji, kjer imamo vhode oblikovane kot nekakšen labirint,

imamo tu ob vhodu stražni stolp, mimo katerega je obiskovalce

kaštelirja spustila straža. Gradnja obzidja je bila pomembno javno

delo, saj je to vključevalo celotno družino ali celo več generacij.

Danes kot spomin na nekdanjo naselbino ostajajo le ruševine teh

obzidij, ki kot neme priče preteklosti vabijo, da jim prisluhnemo. Če

se poskušamo vživeti v čas takratnih prebivalcev, bomo v sebi začutili

globoko spoštovanje do prednikov, ki so tu hodili, živeli z naravo in se

borili za preživetje. In prav ta obzidja so edini stik med nami in

tukajšnjimi predniki, ki ne bo nikoli pretrgan.

Fotografija: D. Hrvatin

Pogled na Šavrinsko gričevje in Čičarijo

Šele ko se sprehodimo po celotnem gradišču, od prvega obrambnega

zidu do končne razgledne ploščadi, spoznamo njegov strateški

položaj, saj z njega pogled sega daleč v Istro, na celotno Šavrinsko

gričevje, vse tja do Slavnika, Nanosa in Učke. Celo ob ravno ne

najlepšem vremenu se od tu vidi Triglav, medtem ko nam na

nasprotni strani pogled objame celotno Jadransko morje skoraj do

Benetk. Prav v tem so pomembnost kaštelirja prepoznali že prvi

naseljenci, saj so ga Grki poimenovali Vrano castro, Rimljani pa po

osvojitvi preimenovali v Castel celeste ali Nebeško trdnjavo.

Besedilo: Slavica Hrvatin, turistična vodnica


23

Na Šmarno goro vodi več kot 20 označenih poti, za katere skrbi Planinsko društvo Šmarna gora.

Šmarna gora, najbolj znana

razgledna točka v okolici

Ljubljane


Šmarna gora je 669 m visok vrh severozahodno od Ljubljane. Na vrhu se nam odpre lep razgled na

Gorenjsko, del Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, po Ljubljanski kotlini in celo na Dolenjsko

s Trdinovim vrhom.

Na Šmarno goro vodi več kot 20 označenih poti, za katere skrbi Planinsko

društvo Šmarna gora. Vzpon na Šmarno goro traja od pol do nekaj več

kot ene ure, odvisno od poti, ki si jo izberete.

Na vrhu poleg gostilne stoji še baročna cerkev Matere božje, sezidana v

prvi polovici 18. stoletja. V njej je služboval tudi sloviti 'triglavski župnik',

duhovnik, skladatelj in planinec Jakob Aljaž, domačin, rojen v vasici

Zavrh ob vznožju hriba. Najstarejša znamenitost na Šmarni gori je kužno

znamenje, ki so ga postavili preživeli v bojih proti Turkom in kugi. Na vrhu

je tudi znameniti zvonček, ki naj bi tistim, ki nanj pozvonijo, uresničil

skrite želje.

Letos nas v jesenskem času čaka dvodnevni športni dogodek na Šmarni

gori. V petek, 30. 9., bo na sporedu 26. 'Rekord Šmarne gore', v soboto, 1.

10., pa še 43. Tek na Šmarno goro.

Več o dogodku najdete na spletni strani http://smarnogorski-teki.si/.

Vsi prebivalci ob vznožju smo tesno povezani s Šmarno goro, ki nam

predstavlja sprostitev po napornem delovnem tednu, rekreacijo, umik v

naravo, pogovor na vrhu ob kozarcu šmarnogorskega čaja in najlepši

razgled v vseh letnih časih.

Naše Turistično društvo Šmarna gora – Tacen je s Šmarno goro še

posebej povezano, saj je s pomočjo nekaterih lokalnih društev več kot

tridesetkrat organiziralo legendarno prireditev Planinska pesem na

Šmarni gori.

Turistično društvo Šmarna gora – Tacen v svojem lokalnem okolju in širše

skrbi za podobo kraja, ohranjanje običajev, lokalnih tradicij in naravnih

znamenitosti. Organiziramo in izvajamo prireditve, ki prispevajo k

promociji kraja in so zanimive za javnost. V svoje vrste vabimo nove

člane, ki bi želeli sodelovati pri aktivnostih in bi s svojim znanjem,

izkušnjami ali izvirnimi idejami lahko prispevali k razvoju in pomladitvi

društva. To je naše poslanstvo in verjamemo, da so obiskovalci našega

kraja lahko zadovoljni, le če so zadovoljni tudi krajani. Zelo si prizadevamo,

da so naše prireditve tematsko pestre ter vsebinsko aktualne. V svoje

aktivnosti vključujemo tudi otroke iz vrtca in bližnjih osnovnih šol ter

sodelujemo z drugimi lokalnimi društvi.

Društveno vodilo je, da ostane naš kraj primer dobre prakse z visoko

kakovostjo bivanja in prijetno atmosfero za vse njene prebivalce,

obiskovalce in turiste.

Cenimo dosežke naših prednikov in ponosni smo, da se tudi mladi

vedno bolj zanimajo za zgodovinsko dediščino, ohranjanje običajev in

obiskovanje različnih prireditev.

Vsako leto 12. marca, že od leta 1996, organiziramo prireditev Pozdrav

pomladi na gregorjevo. Takrat se dan podaljša in luč, s katero so si nekoč

rokodelci svetili v dolgih zimskih nočeh, ni več potrebna. Zato so v

številnih slovenskih krajih ta dan po potokih in rekah spuščali ladjice s

svečkami, ki so jim rekli gregorčki. Ta stari in ponovno oživljeni običaj je

doma predvsem na Gorenjskem. Ladjice in splave, ki jih iz ekološko

neoporečnih materialov izdelajo otroci, strokovna komisija oceni in

najboljše tudi nagradi. V mraku jih s prižganimi lučkami s pomočjo

kajakašev in gasilcev otroci spustijo po Savi. Prireditev popestrimo s

spremljevalnim kulturnim programom.

V jeseni bomo organizirali prireditev, s katero bomo obeležili 40 let

delovanja Turističnega društva Šmarna gora – Tacen. Povezali se bomo z

ostalimi okoliškimi društvi in pripravili razstavo, kulturno točko,

predavanje in še točko presenečenja za obiskovalce. Na prireditev bomo

povabili vse lokalne prebivalce in člane prijateljskih turističnih društev, s

katerimi se povezujemo.

Pred poldrugim letom smo izdali knjižico Zgodbe izpod Šmarne gore.

Gre za zbirko 40 zanimivih zgodb iz naše zgodovine (avtor dr. Jurij

Šilc). Z zgodbami želimo znova podoživeti čas naših prednikov. Bralec

tako lahko razume razvoj kraja, povezave med ljudmi in različne

lokalne običaje.

Besedilo in fotografiji: TD Šmarna gora – Tacen

Z vrha Šmarne gore se odpre prečudovit pogled.


24


Nova vas pozimi, v ozadju Julijske Alpe s Triglavom

Razgledna točka na Polževem

Polževo je ime planote, 4 km oddaljene od avtoceste v Višnji Gori, ki se razprostira nad vasjo Zavrtače pod

cerkvijo Sv. Duha. To pomeni, da ime Polževo ni ime vasi, niti ni ljudsko oziroma ledinsko ime, čeprav nas table

na avtocesti in v nadaljevanju prek Višnje Gore usmerjajo na Polževo. Ime je bilo nekako 'umetno' ustvarjeno

v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je se je na tej planoti uredilo smučišče in zgradilo smučarski dom, kar

je pomenilo tudi prve zametke turizma v teh krajih. Žal je bil dom med vojno požgan. Leta 1952 so prizadevni

krajani začeli izgradnjo novega objekta in hitro je stal nov hotel.

Ob glavni cesti je postavljenih kar nekaj klopi, kozolcev ter smerokazov

z okrasnimi cvetličnimi koriti, za kateri skrbijo prizadevni člani društva.

Na smerokazih so napisana stara ledinska imena področij, ki so jih

poimenovali tu živeči predniki, ko so obdelovali polja in travnike.

Marsikateri na novo priseljeni prebivalci ta ledinska imena danes

poimenujejo kot ulice. Pred nekaj leti je društvo poleg vsakega

smerokaza namestilo tudi tablo s hišnimi številkami, kar v mnogočem

olajša iskanje naslovnikov. Vsako leto društvo v začetku septembra

organizira tako imenovani Krevsov tek po polževski planoti. Ivo Krevs je

bil atlet, doma iz Višnje Gore, ki je bil v času med obema svetovnima

vojnama večkratni prvak Jugoslavije in tudi balkanski prvak. Prav tako

je zaslužen za začetek gradnje zdajšnjega hotela na Polževem, ki je

postavljen na pogorišču prejšnjega. Večina 11-kilometrske proge je

speljana po stezah in travnatih poteh polževske planote, le nekaj sto

metrov tekači tečejo tudi po asfaltu. Prireditev bo letos že 18. po vrsti in

privabi res veliko število tekmovalcev.

Tudi po zaslugi nekaj zanesenjakov TD Polževo je bilo ob prelomu

tisočletja na Polževem ponovno organizirano smučanje, postavljena je

bila vlečnica in celo osvetlitev proge za nočno smučanje. Več let so

potekala tudi smučarska tekmovanja v organizaciji TD Polževo, žal pa je

v zadnjih letih ta športna panoga ponovno zamrla, saj bi bilo potrebno

za ponovno aktiviranje sodelovanje večjega števila deležnikov, za kar

trenutno v danih razmerah ni prave volje in zanimanja.

Pri razgledni točki je TD Polževo lani namestilo tudi novo

barvno panoramsko tablo.

Ko so na polževsko planoto prihajali različni obiskovalci, so se nedaleč

od Kriške vasi pogosto ozrli proti zahodu, jugu in tudi severneje, saj se

je v blagem levem ovinku nudil izreden pogled na proti Grosuplju in

ljubljanski kotlini, v lepem vremenu pa je malce desno od Ljubljane

izredno lepo viden tudi Triglav, še malo bolj desno Kamniške Alpe, levo

pa kočevski gozdovi in dolgo v pomlad bela kapa Snežnika. Zato so na

tem mestu malce razširili cestni ovinek, zasadili nekaj dreves in že leta

1955 postavili razgledno točko. Takoj po ustanovitvi društva so njihovi

člani začeli tudi vzdrževanje in olepševanje prostora okoli razgledne

točke. Zasajeni sta bili dve smreki in dve lipi, na spodnjem delu pa živa

meja. Ob sami razgledni mizici sta bili postavljeni dve klopi, kjer lahko

obiskovalci posedijo, in večji kozolček z informativno tablo.

Leta 2002 so v celoti obnovili tudi razgledno mizico.

Leta 2002 je bila razgledna mizica v celoti obnovljena, leta 2007 pa je

bil na Kriško–polževski planoti predan v uporabo nov vodovod. Ob tej

priložnosti je na razgledni točki svoje mesto dobil tudi pitnik. To je bila

vsekakor pomembna pridobitev, saj, predvsem v toplejših dnevih,

popotnikom in obiskovalcem nudi prijetno osvežitev s hladno vodo.

Polževo, ki leži na nadmorski višini približno 600 metrov, je namreč zelo

priljubljena točka kolesarjev, predvsem iz grosupeljske in ljubljanske

smeri, in prav ti se na pitniku najpogosteje osvežijo in si natočijo svežo

vodo za nadaljevanje poti.

Pri razgledni točki je TD Polževo lani namestilo tudi novo barvno

panoramsko tablo, saj stara ni več odražala resničnega stanja, ker se je

število prebivalcev in objektov v zadnjih dveh desetletjih močno

povečalo. Z zračnega posnetka je lepo vidna celotna planota z

označenimi vasmi in ledinska imena posameznih zaselkov. Petdeset

metrov pred razgledno točko iz smeri Kriške vasi je postavljen nov

smerokaz z napisom 'razgledna točka' tudi v angleškem jeziku.

V razgledih, ki jih nudi naša razgledna točka, pa ne uživajo samo

obiskovalci naše planote, tudi domačini, ki tu živimo, radi posedimo na

klopcah in občudujemo naravo, ki z vsako spremembo vremena nudi

nekaj novega.

Besedilo: Jože Ulčar, TD Polževo

Fotografije: TD Polževo


Prometej nad

Trbovljami

Kip Rudar Prometej stoji na eni najlepših razglednih

točk v Trbovljah. S te točke pod Špicbergom (Ostri

vrh) se pogled razprostre od Kuma vse do starega

mestnega jedra v zgornjem delu mesta. Pogled

naravnost razkrije nekdanji dnevni kop – polovično

Bukovo goro in rudarske kolonije Kurja vas, Žabjek,

Njiva, Pauerkolonija in Nasipi.

Naselje Nasipi, kot že ime pove, so zgradili na nasipani odvečni zemlji

iz Bukove gore, med najstarejšimi prebivalci pa je še mogoče zaslediti

pogovorne izraze predelov naselja, kot so trekataža (tretja etaža) in

spodnataža (spodnja etaža). Na Njivi ima Zasavski muzej Trbovlje

postavljeno stalno razstavo Rudarsko stanovanje v avtentičnem okolju

stare kolonije, kjer je z etnološko dediščino bivanjske kulture

predstavljeno 'rdeče' obdobje (okrog leta 1920) in 'proletarsko'

obdobje (okrog leta 1960). To sta ključni obdobji v zgodovini Zasavja.

Prometejev pogled je usmerjen na stoječ Jašek III na Gojdi (Gvida), po

domače imenovan Drajeršoht. V razvoju Rudnika Trbovlje je predstavljal

veliko tehnično pridobitev, saj je bil zaradi številnih vgrajenih novosti

zelo pomemben pri povečanju proizvodnje in transporta premoga.

Jašek je opravljal svojo vlogo več kot 80 let in je bil globok 126 m.

Zunanji del še danes predstavlja simbol rudarskih Trbovelj.

Pogled v levo od Rudarja Prometeja razkrije Delavski dom Trbovlje.

Pročelje stavbe krasi največji mozaik na prostem v Sloveniji, za katerega

je avtor Marij Pregelj leta 1958 prejel Prešernovo nagrado. Sestavljen je

iz muranskega stekla, uprizarja pa delo in življenje rudarjev. Še danes je

Delavski dom kulturno in umetniško središče Trbovelj, v sklopu

katerega deluje 4. dritl. To je novodobni virtualni muzej, edinstven v

Evropi, ki s pomočjo navidezne in razširjene realnosti predstavi več kot

200 let rudarske zgodovine.

Iz nekdaj črnih Trbovelj je nastalo zeleno, prijazno,

multimedijsko mesto, ki sledi vsem digitalnim inovacijam.

Tik pod razgledno ploščadjo je Park kulture, nastal v sklopu

mednarodnega projekta Inspiracija, katerega cilj je spodbuditi oživitev

slovenskih in hrvaških mest z bogato industrijsko dediščino. Klopi v

parku so posvečene in poimenovane po znanih trboveljskih kulturnikih,

osrednji del pa krasi edinstven monolit na prostem, delo multimedijske

umetnice dr. Maše Jazbec Mikkel. Pod njenim vodstvom deluje

laboratorij Raziskovalne Umetnosti in Kulture – RUK, kjer razvijajo nove

aplikacije na področju vmesnikov med možgani in računalnikom/

strojem. RUK je nastal v okviru projekta Mreža centrov raziskovalnih

umetnosti in kulture, ki se ukvarja s področji kibernetike, virtualizacije,

BCI sistemov in robotike. Ali že poznate njihovo robotko Evo in njeno

prijateljico Lili?

Kip Rudar Prometej je delo akademskega kiparja mag. Zorana Pozniča.

Nekaj več kot 11 metrov visoka skulptura je narejena izključno iz

odpadnega rudniškega železa in jekla, pridobljenega iz zapuščenih

jaškov Rudnika Trbovlje – Hrastnik. Njegovo utripajoče srce iz premoga

je delo avtorice Marjetke Hribar, sicer znane po svojem nakitu Kuolmi.

Impozantni rudar je ime dobil po grškem polbogu Prometeju,

ki je bogovom kradel ogenj oz. energijo in jo dajal ljudem, ter

tudi tako simbolno označuje poslanstvo takratnih rudarjev.

Vinko Hrovatič: SREČNO – NAŠ POZDRAV

Glej, »Srečno!«, to je naš pozdrav,

v dolini tej stoletja že odmeva,

pove, da rod je tukaj zdrav,

ob delu svojem njemu v čast prepeva.

Dolina naša dom je nam,

očetov naših davnih zapuščina,

ne hodimo od tod drugam,

naj tu bo draga naša nam družina.

Ostani tu pozdrav nam »Srečno!«

in kaži nam bodočo pot,

želimo tu živeti večno,

vsi brez trpljenja in brez zmot.

*Pesem je zapisana v izvirniku.

Besedilo: Barbara Smode in Jožefa Kukovič, članica in predsednica

TD Trbovlje

Fotografije: TD Trbovlje

Luč na čeladi sveti na drugo stran trboveljske doline.

Prometejeva veličina je vidna s skoraj vsakega kotička mesta.

25



26


Fotografija: Franc Špegel

Pogled na Vinsko goro v smeri Celja.

Gonžarjeva peč in druge

lepote Vinske Gore

Vinska Gora ni prepoznavna samo po številnih prireditvah v Večnamenskem domu, ki sta jih snemala in

predvajala nacionalna radio in televizijo, niti samo po cerkvi na skali z lepim pogledom v dolino, tudi ne samo

po turistični ponudbi, ki jo nudijo na Domačiji Lamperček, mimo katere je speljana naj Učna pot škrata Bisera,

na turistični kmetiji Tuševo, v EKO muzeju Grilova domačija in pri drugih ponudnikih. Zelo poznana je tudi po

izjemni razgledni točki Gonžarjeva peč, s katere se odpira čudovit pogled na Vinsko Goro, hribovje med Celjem

in Slovenskimi Konjicami, na Zasavsko hribovje, Dobrovlje in Menino planino, Kamniško Savinjske alpe ter

planini Golte in Smrekovec.

Nanjo sta speljani planinska pot 'Po poteh Vinske Gore' in plezalna

učna pot. Obiskovalcem priporočamo, da se z avtom pripeljejo iz

Arje vasi proti Velenju. V Vinski Gori zavijejo z magistralne ceste

desno, nato pa takoj levo, da se pripeljejo do cerkve sv. Janeza

Krstnika, kjer parkirajo avto na parkirnem prostoru. Pot nadaljujejo

peš po označeni planinski poti v smeri Gonžarjeve peči. Po

petnajstih minutah zmerne hoje pridete do smerne table za

plezalno učno pot.

Fotografija: Franc Špegel

konstruktorji uporabljali le jeklenice, ki se pno skorajda ves čas od

vznožja do izhoda s stene – okoli 70 višinskih metrov. S plezanjem

na Gonžarjevo peč je zadostna mera adrenalina zagotovljena. A ne

pozabite na varnost – v steno se podajte le s plezalnim pasom,

samovarovalnim kompletom, čelado, ustrezno obutvijo, plezalniki,

feratarskimi rokavicami in drugo ustrezno plezalno opremo.

Sicer pa nadaljujte pot, kamor vas vodijo markacije. Po dobrih

dvajsetih minutah lahke hoje, sicer malo strme, pridete na eno

najlepših razglednih točk v Sloveniji. Na pečini sta dve klopi, da se

lahko usedete, pomalicate ali odložite prtljago in uživate v

čudovitih pogledih.

Vinska Gora, najbolj južna krajevna skupnost v Mestni občini

Velenje, ki ima obliko grozda, od koder tudi ime kraja, je že sredi

prejšnjega tisočletja znana po dobri vinski kapljici, ki so jo pili in

Vzpon na Gonžarjevo peč po plezalni steni.

Fotografija: Katja Jan

Če imate s sabo primerno plezalno opremo, se lahko vzpnete na

našo lepotico po njej. Je pa med najzahtevnejšimi v Sloveniji.

Posebnost Gonžarjeve peči je kompaktna skala brez umetno

nadelanih oprimkov ali stopov. Za brezhibna varovala so

Pogled s parka za cerkvijo na kraj.


hvalili takratni gornjegrajski menihi. Konec 19. stoletja je trtna uš

pomorila avtohtono vinsko trto peček. Ostale so viničarije, ki so

postale kmetije.

Dandanes se z vinom ukvarja kar nekaj domačinov, ki pripravijo

degustacijo vina na nedeljo, blizu praznika farnega patrona, sv.

Janeza Krstnika – 24. junija. Od cerkve je zelo lep razgled po Vinski

Gori in okoliškem gričevju, vse do Kamniško-Savinjskih Alp.

Po omenjenem gričevju, obronkih krajevne skupnosti poteka

planinska pot Po poteh Vinske Gore, ki na nekaterih mestih ponuja

čudovite razglede. Najvišji vrh na poti je Ramšakov vrh z 970 m

nadmorske višine, ki kot na dlani ponuja Celjsko kotlino, na drugi

strani pa Šaleško dolino, pogled pa zaključuje Uršlja gora.

Na vzhodnem robu Vinske Gore, proti Dobrni, imamo tudi nagrajeno

Učno pot škrata Bisera, ki na Kačjem gradu med drugimi ponuja

tudi čudovit razgled. Na Kačji grad je vstop dovoljen samo na lastno

odgovornost, zato pazljivo!

Fotografija: Ana

Žerdoner

Škrat Biser vas vabi, da se v spremstvu izkušenih podate na

Učni plezalni poligon D in E kategorije, ki ga je premagala tudi

svetovna zvezda plezanja, Janja Garnbret, Tu končna točka!

Za konec pa le še pozdrav škrata Bisera z Gonžarjeve peči! Vinska

Gora ponuja še več razgledov, zato vam kličemo: »Dobrodošli v

najlepšem kraju, v Vinski Gori, kjer se za vsakega kaj najde! Pridite in

se prepričajte

Besedilo: Franc Špegel, predsednik RTZ SAŠKA in Ana Žerdoner,

predsednica TD Vinska gora

27


Fotografija: Verica Pogačar

Detajl z razgledišča s pogledom na središče vasi Škale

Razgledišče

na Strževi

domačiji v

Škalah

Društvo REVIVAS Škale je leta 2021 v sodelovanju z Mestno občino Velenje in domačini na Strževi domačiji v

Škalah (Miklavžina, Škale 78) postavilo počivališče z razgledno točko, ki ju krasi še obeležje dr. Jožefu Krajncu.

Dr. Krajnc, pravnik in univerzitetni profesor, utemeljitelj modernega avstrijskega civilnega prava, se je namreč

pred 200 leti rodil prav na Strževi domačiji.

Obeležje je kmalu postalo priljubljeno postajališče pohodnikov in dnevnih sprehajalcev.

Strževa domačija (hišno ime) oziroma kmetija Miklavžina leži dobre

štiri kilometre iz Velenja, severovzhodno od Velenjskega in severno

od Škalskega jezera, na pobočju Lubele. Od središča vasi Škale vodi

do nje asfaltirana cesta skozi zaselek Podlubela. Domačija je tudi

križišče pešpoti, ki povezujejo kraje Škale, Hrastovec in Cirkovce ter

vodijo med hriboma Vodemla in Lubela.

Ime rodbine Strž (Stershe) se je na domačiji obdržalo vse do danes,

čeprav zaradi porok in prevzemov tega priimka od konca 18.

stoletja ni več. Danes tu živi Branko Miklavžina z ženo Darjo in otroki

Blažem, Sašo in Anžetom. Redijo mlado pitano govedo, za lastne

potrebe pa tudi krave molznice, pujske in kokoši. Ukvarjajo se še z

dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji, med katerimi je najbolj znana

proizvodnja pekovskih in slaščičarskih izdelkov. Slednje Darja

Miklavžina, mlada kmetica leta 2014, pod imenom Domače dobrote

s Strževe domačije prodaja na svojem domu, ob sobotah pa tudi na

mestni tržnici v Velenju.

Kmetija Miklavžina (Strž) spada med hribovsko-gorske kmetije, ima

39 ha gozda in 8 ha obdelovalnih površin. Samo domačijo

obvladujeta velik hlev ter hiša zanimive oblike, zgrajena leta 1960.

Stoletna lipa ob hiši daje prijetno senco, pod njo pa stojita še večja

zidana stavba z delavnicami in garažo ter več kot 150 let star

kozolec (vidna letnica 1864 in napis Krajnc).

Kakih 100 metrov zahodno od domačije, med robom gozda in

Fotografija: Ana Glinšek

Počivališče z razgledno točko in obeležjem dr. Jožefu Krajncu je

zasnovala arhitektka Ana Glinšek.


28


cesto, je urejeno počivališče z razgledno točko in obeležjem dr.

Jožefu Krajncu. Odpre se lep razgled na Škale, sosednji Hrastovec,

velik del Šaleške doline ter na hribe v ozadju: od Posavskega

hribovja in Kamniško-Savinjskih Alp vse do Pece.

Objekt je zasnovala arhitektka Ana Glinšek, domačinka in članica

društva REVIVAS Škale. Sestavljajo ga kotiček za počitek z mizo,

klopjo in stolčki, razgledna točka z informativno tablo ter obeležje

dr. Jožefu Krajncu z njegovim doprsnim kipom in osnovnimi

informacijami o njem. Posrečen preplet betona, lesa in kovine daje

občutek skladnosti in modernosti ter se odlično zliva z okolico.

Doprsni kip dr. Jožefa Krajnca je delo kiparke Katje Majer iz

Maribora. Objekt je bil predan namenu ob 200. obletnici rojstva dr.

Jožefa Krajnca.

Dr. Jožef Krajnc (17. 2. 1821–22. 2. 1875) velja za najpomembnejšega

slovenskega jurista v 19. stoletju. Za časa svojega življenja je zelo

malo objavljal, deset let po njegovi smrti pa je izšel splošni del

avstrijskega civilnopravnega zakonika, ki predstavlja temelj

modernega avstrijskega civilnega prava. Dr. Jožef Krajnc je naveden

kot avtor gradiva, ki ga je iz njegove zapuščine obdelal in izdal

njegov prijatelj Leopold Pfaff. To delo je Krajncu prineslo posmrtno

slavo in mednarodni ugled. Šele takrat (leta 1885) se je zanj začela

zanimati tudi slovenska javnost. Dr. Jožef Krajnc je bil rojen na

Strževi domačiji v Škalah, a je še pred dopolnjenim dvanajstim

letom zapustil dom ter odšel na šolanje najprej v Celje in nato v

avstrijski Graz, kjer je doktoriral najprej iz filozofije in nato še iz

prava. Od sedemnajstega leta, ko mu je umrl oče, se je preživljal

sam, tudi kot vzgojitelj. Leta 1848 je bil izvoljen za poslanca v

dunajskem državnem zboru, a je kratko politično udejstvovanje

slabo vplivalo na njegovo akademsko kariero. Po neuspešnem

iskanju službe v bližini domačega kraja je leta 1855 dobil mesto

profesorja na pravni akademiji v Sibinju v Romuniji (takratni

Hermannstadt), kjer je ostal 16 let. Po razpadu Avstro-Ogrske

monarhije in prehodu akademije pod madžarsko oblast je delo

profesorja prava nadaljeval v Innsbrucku in nato v Pragi, kjer je leta

1875 umrl.

Krajevna skupnost Škale-Hrastovec je ena od 16 krajevnih skupnosti

v Mestni občini Velenje. Zavzema 8,5 ha (dobrih 10 odstotkov

površine občine), v njej sta tudi dve ugrezninski jezeri, Škalsko in

Velenjsko (deloma).


Strževa domačija na pobočju Lubele – pogled iz doline

Škale so bile do sredine 18. stoletja, ko se je uveljavil Šoštanj,

najpomembnejše naselje v Šaleški dolini, pa tudi prvo, ki se je

začelo pogrezati zaradi izkopavanja premoga. Kmalu po koncu

druge svetovne vojne so Škale izgubile celotno vaško središče in

nekaj zaselkov, ki so tvorili jedro vasi. Tudi drugo središče, grajeno

preblizu pridobivalnega prostora velenjskega premogovnika, je v

osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživelo podoben konec:

zaradi pogrezanja je bilo treba večino stavb porušiti. Tretje,

današnje, je zelo skromen nadomestek prvotnega, do izgradnje

celovitega središča z dostojno podobo in vsebino pa je še dolga

pot. Kljub tej pomanjkljivosti je v kraju veliko lepih in zanimivih

kotičkov, ki jih je vredno obiskati in si jih ogledati.

Društvo REVIVAS Škale se od ustanovitve leta 2009 trudi ohraniti in

promovirati dediščino kraja. Med prvimi akcijami je bil popis in vpis

sakralnih objektov (kapelic in znamenj) v register nepremične

kulturne dediščine. Leta 2016 so izdali zemljevid Škale in Hrastovec

za male in velike, ki na zanimiv in izviren način prikazuje zanimivosti

kraja. Leto poprej so med Škalskim in Velenjskim jezerom postavili

obeležje najdišč mastodonta, ki je ena od sedmih postaj na njihovi

tematski poti Škalsko jezero in zgodbe potopljene vasi. Obeležje dr.

Jožefu Krajncu je nadaljevanje izgradnje tematskih poti v kraju.

Društvo za najavljene skupine pripravlja posebne predstavitve.

Prijazno vabljeni!

Več informacij: Društvo REVIVAS Škale, https://revivas-skale.si; info@

revivas-skale.si ali 041 673 334 (Zvone Kodrun, predsednik društva).

Besedilo: Verica Pogačar, Društvo REVIVAS Škale


Počivališče z razgledno točko in obeležjem dr. Jožefu Krajncu – pogled z dovozne ceste


29

Razgled proti Savinjski dolini

Do razgledne točke s kolesom

V našem kraju, v Mislinji, ki leži med dvema mestoma, Velenjem in Slovenj Gradcem, je veliko lepih razgledov

po celotni Mislinjski dolini. Pravzaprav se z vrhov naše občine vidi na več različnih strani. Lahko si privoščimo

razgled na sotesko Hude Luknje, na Šaleško dolino, pogled proti Pohorju, na konjiško stran in seveda po

dolini, po kateri teče reka Mislinja, proti Koroški. Ena lepših razglednih točk, ki jo je planinsko društvo Mislinja

tudi uradno obeležilo in označilo s tablo ter ploščadjo in kjer lahko popotnik pogleda, kateri vrhovi gora ter

planin nas obdajajo, leži na Tolstem vrhu nad Mislinjo.


Do te točke se dvigujejo in spuščajo lepe kolesarske in pohodniške

poti, prav tako pa se lahko sem pripeljemo z avtomobilom. Tu si lahko

privoščimo kratek oddih, daljši postanek, pričakamo sončno vzhod in

uživamo ob škrlatnih barvah sončnega zahoda. Razgled še širi na

Kozjak, ki ločuje Mislinjo od občine Velenje, proti Doliču in Završam,

ki sta zaselka občine Mislinje, dlje proti vrhovom Kamniško-Savinjskih

Alp, na Uršljo in Peco na koroški strani, proti avstrijskim Alpam, po

Mislinjski dolini s Slovenj Gradcem in proti domačemu Pohorju, ki

obdaja Mislinjo. Mimo razgledne točke vodita pešpot in cesta proti

Rogli. Ne samo avtov, ampak se iz leta v leto tukaj ustavi vse več

kolesarjev, ki zaokrožijo pot iz Mislinje prek Tolstega vrha proti Rogli

in se vračajo prek Komisije in Mislinjskega jarka nazaj vzdolž reke v

Mislinjo. S samim opisom naše točke smo lahko precej bolj skromni

od govorice slik, ki so priložene članku. Še bolje pa je, da se sami

povzpnete na Tolsti vrh in uživate v bogatem pogledu na okolico.

Razgledni prostor je ograjen in zaščiten z ograjo, prav tako so dodane

tudi klopi, da si privoščimo počitek.

od ceste. Tudi s koroške smeri je tabla za ta zaselek. Po tej cesti, ki je

asfaltirana, se držite smeri Rogla in po nekaj minutah vožnje z avtom

lahko na desni strani že opazite označeno razgledno točko. Prav

prijetna pa je tudi označena planinska pešpot iz Mislinje. Tudi za

kolesarje so postavljeni posebni smerokazi, saj je v naši občini precej

kolesarskih poti.

Razgledna ploščad

Kako pa se pride do tega lepega razgleda? Če se pripeljete s strani

Velenja na vrhu mislinjskega klanca ob glavni cesti, ki pelje skozi

Mislinjo, opazite na desni smerokaz za Tolsti vrh. To je zaselek občine

Mislinja, ki se dviga nekje nad 800 metri nadmorske višine. Lahko se

orientirate tudi po cerkvi sv. Lenarta, ki je le nekaj metrov oddaljena

Razgled s tablo vrhov

Vljudno vabljeni, da se povzpnete na našo razgledno točko, uživate

v pogledu in dobite željo tudi po obisku ostalih vrhov, ki obdajajo

našo Mislinjo.

Besedilo: Petra Sušec, TD Mislinja

Fotografije: TD Mislinja


30


Najlepša razgledna točka Radelj je Stari Grad nad Radljami.

Daleč seže pogled, mnoge

zastore odgrne

Le kam nas popelje nedeljska pot? Tako pohodniki kakor naključni sprehajalci radi iščemo, opazujemo,

raziskujemo s pogledom v širino, da najdemo novo in zanimivo, kar nam nudi, odkriva in podarja pogled.

Prav nič nam ni potreben daljnogled, saj mnoge točke, ki jih nam skoraj čarobno poklanjajo kraji, okolja, kjer

živimo, naš vsakdan orišejo na novo. Včasih je treba le odgrniti prerasel grmiček, pa se odpre dalj, ki nam daje

nove širine, podari razmislek ter postavlja uganko z vprašanjem: »Le kaj je tam zadaj?«

Pa gremo pogledat!

Domačini! Poznamo jo, to našo točko, privlačno ob vsaki radovedni

priložnosti, ki nam nikoli ni odveč, pa čeprav poznana, še vselej

razkriva. Časi leta čarajo, podarjajo, barvajo in nas polnijo po

opravljeni, za posameznika tudi utrujajoči poti, ki se vzpenja, da

najde cilj, kljub vetriču, ki vselej boža, nas kdaj nežno oplazi veja

preraslega grma, privabi sladkoba pobrane gozdne jagode s

prislonjene brežine, nas spremlja šum pokanja odpadlih vej, ko

ustvarjamo nemir gozdnemu prebivalstvu.

Toliko je tega, kar vidimo, slišimo. Treba je samo odpreti oči, prisluhniti

z ušesi naravi, gozdni poti, in že se nam odpira zgodba, vsaka

edinstvena, posamezniku zanimiva in lepa. Vsakokrat je podoživeta

znova, na svoj način, ob vsakem sprehodu in novih pogledih drugače.

Smo se povzpeli na cilj, radovedni vselej, ko se oziramo, vdihujemo

rezkost čistega zraka. Pa že raziskuje pogled nove dalje, zeleno rastje,

ki se odkriva tako na novo in sveže globoko navzdol. Se razširijo

daljave na vse strani. Pa saj to želimo, da vpijamo občutek

neskončnosti, ki sega s svojo predstavo, brez možnih korakov, in

dosega tudi tja, kjer bomo lahko morda nekoč.

Na Starem gradu nad Radljami so klopco ljubezni svečano

otvorili 5. Maja 2022.

Najlepša razgledna točka naših Radelj je Stari Grad nad Radljami. Kraju

se s polnim imenom reče Radlje ob Dravi, saj se od daleč odkriva reka

Drava, ki vodi svoj počasni tok naokoli in zjutraj dviguje meglice s sive

površine. Od daleč je tako temno modra in na njej viden kakšen

čolniček, ki je zašel na njeno gladino.

Joj, koliko je vsega naokoli! Tudi tako redko vozeči vlak na drugi strani

reke je zahupal v dan z redkimi potniki na njem ob mislih, le kam so

se podali, vsak s svojo popotno zgodbo. Hitro se skrije za zaraščenim

bregom, ki se vzpenja do oblih vrhov pohorskih očakov. Se nam zdijo

visoki: Velika in Mala kopa, Ribniško Pohorje, Rogla. Res od daleč se

slikajo komaj vidna Uršlja gora in mogočna Peca ter tako

razpotegnjena Golica, kjer se slutijo sosedje. Vsi nam znajo govoriti

tudi zgodbe o vremenu, ko se prekrijejo ter prevlečejo z meglo, ki

nam ne pomeni nič dobrega. Pa še res je, in verjeti moramo, ker tukaj

gori smo vremenarji sami zase.

Pa naša dolina, ne smemo je pozabiti. Tu živimo ob zaraslosti z

bogastvom hmeljišč, koruznih površin in sedaj vidnih strniščih

požetih žit ter pokošenih travnikov, ki so se poslovili od svojih rožic

ob ostrini kosilnic in niso več paša čebelam.

Skupek naselja našteva prebivalstvo, ki po tržni osnovi zaokroža znan

pogled skozi naše Radlje. Tako čuti se urejenost našega kraja s toliko

zelenja in slutečim cvetjem ter občutek, da je res vse na svojem mestu

in se zapolnjuje prostor naokoli s pravo mero urejenosti, pripadnosti

ter čutnosti, da smo tu doma, da se imamo radi in smo ponosni na ta

dom, ki je naš in ga premoremo. Stolp cerkve se dviga visoko, naokoli

urejena pročelja hiš, domov in vmes najstarejša hiša Rozenhof s pravim

imenom ob bogastvu vrtnic, ki jih čutimo ob dehtečem cvetenju.

Tako nam potuje pogled od točke do točke, od vogala do vogala – in

ne potrebujemo koles. Naše oči so dovolj in misel na vse, kar nam je

tako znano, le najti je treba s pogledom in mnogimi obiski.

Konča se kot pravljica grofa Sigfrida in njegove Rikarde, ki v naši

domišljiji posedata na klopci ljubezni, se ozirata po svoji posesti in

vladarsko nadzirata dogodke sedanjosti, objemata s skrbjo in ponosom

naš kraj, prav vse, ki se je ohranilo skozi njuno zgodbo preteklosti.

Besedilo: Antonija Račnik, TD Radlje

Fotografije: TD Radlje


31

Pogled na vas Gradež

Razgled iz Nebes


V občini Velike Lašče je v vasi Gradež pri Turjaku razgledna točka z zanimivim imenom Nebesa ali Nebes, kot

ji rečejo domačini. Vodniki iz tukajšnjega Društva za ohranjanje dediščine na prireditvi Praznovanje pomladi

obiskovalce vedno popeljejo tudi tja.

Proti jugu in jugovzhodu se najprej odpre pogled na bližnje kraje in

zanimivosti – na zvonika velikolaške cerkve, vas Laporje, del Turjaka,

Gradež s hišnimi številkami nad 100 ter hrib Kraj. Vidita se cerkev sv.

Jakoba na Mali Slevici, kjer teče znana Jakobova pot, ter hrib Gora

ali po domače sv. Ahac z istoimensko cerkvijo, kjer so nekoč ob

Tabla ob prihodu v vas

Opazimo lahko Veliki in Mali Malinjek, Mokrec, Slemena, vas

Osolnik, pobočje Travne gore in Blok, v daljavi pa v 'pravem'

vremenu Goteniški Snežnik in celo Snežnik, ki je še posebno

zanimiv spomladi, ko ima belo (sneženo) 'kapo'.

Besedilo: Zdenka Zabukovec, Društvo za ohranjanje dediščine Gradež

Fotografija: Društvo za ohranjanje dediščina Gradež

V Sloveniji tudi 20 predsedniških klopi prijateljstva

Predsednik republike Borut Pahor je v zadnjih petih letih skupaj

s tujimi predsedniki v več slovenskih krajih odkril 20 klopi

prijateljstva, ki predstavljajo trajen spomin na srečanje: Bled,

Celje, Izola, Kranjska gora, Ljubljana (5X), Medvode, Mengeš,

Nova Gorica(2x), Postojna, Koper, Šentjur, Divača, Štore,

Radovljica, Kranj.

Besedilo: PoF

turških vpadih prižigali kresove. Ko je grof Andrej Turjaški 22. junija

1593, na god tega svetnika, v bitki pri Sisku premagal Turke, so

prejšnjo cerkev ob prenovi poimenovali po njem.

Fotografija: Kamra

Če boste imeli srečo, boste lahko ujeli celo mavrico.

Predsednik Republike Bolgarije Rosen Plevneliev in

predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na klopi miru in

prijateljstva pred knjižnico v Medvodah.


32


Pogled z grajskega dvorišča

Razgled z gradu Vurberk

Nekje na pol poti med Mariborom in Ptujem, na levem bregu Drave v Občini Duplek, leži grad Vurberk, njegov

še ohranjen in sedaj v celoti obnovljen del: spodnje dvorišče z vhodnim portalom, dve manjši poslopji in del

obzidja. Na notranjem dvorišču je urejen privlačen prireditveni prostor z razgledno ploščadjo.

Z nje se ponuja eden najlepših, za domačine pa gotovo najlepši

razgled daleč naokrog.

Vse od Kozjaka, Pohorja, Boča, Donačke gore in v lepem vremenu do

Slemena, celotno Dravsko polje zajame pogled z gradu.

Prvi uradni zapis o gradu Vurberk sega v leto 1238, takrat ga je od

salzburške nadškofije dobil v last grofje Hollemburški. V času obstoja

gradu se je tukaj zamenjalo veliko lastnikov, grofje Ptujski, eni

najvplivnejših, grofje Stubenbergi, Attemsi ter Herbersteini, ki so bili

tudi zadnji lastniki gradu pred njegovim žalostnim koncem.

In kaj vse lahko doživite na gradu Vurberk in v Občini Duplek?

Veliko. Čudovit razgled z grajske ploščadi nad tribuno, ogled panojev

s predstavitvijo bogate zgodovine Vurberka od nastanka do

današnjih dni, tik zraven je eden lepših adrenalinskih parkov, čudovite

sprehode v senci vurberških gozdov, obisk sobe pobega, ogled

obnovljene cerkve Device Marije Vnebovzetne, v kateri so zanimive

podobe na cerkvenih zidovih, med njimi rimski nagrobnik s podobo

keltske ženske in nagrobniki z reliefi vurberških graščakov.

Seveda pa lahko v Občini Duplek preživite tudi prav prijeten dan z

ogledom cerkve Svete Barbare v Koreni, z obiskom Wake parka v

Spodnjem Dupleku, z ogledom smučarske skakalnice v Jablancah,

cerkve, posvečene Svetemu Martinu v Dvorjanah, krajinskega parka

Drava in ob ogledu veliko lepot, ki vam jih lahko pokažemo.

Ob vsem tem okušajte dobrote naših lokalnih ponudnikov in odlično

vino naših vinarjev.

Pridite na Vurberk in si oglejte sončni zahod, res je čaroben.

Še veliko več pa vam bomo povedali, ko nas boste obiskali.

Besedilo in fotografije: Violeta Vogrinec, TD Vurberk

Na notranjem dvorišču je urejen privlačen prireditveni

prostor z razgledno ploščadjo.

Zgodovina gradu je pestra in zanimiva od začetka pa vse do odprtja

enega najmodernejših pljučnih sanatorijev tistega časa na Vurberku,

ki ga je uredilo društvo ruskega Rdečega križa, in sicer med letoma

1921 in 1941 do bombardiranja gradu s strani zaveznikov leta 1945.

Od leta 1979, ko so na pobudo Turističnega društva Vurberk obnovili

še ohranjeni del gradu in uredili tribuno na notranjem dvorišču, se na

gradu odvijajo razni kulturni dogodki, gledališke predstave, koncerti

in vsem dobro znan Vurberški festival narodno-zabavne glasbe

vokalno-instrumentalnih skupin z diatonično harmoniko in dvo- ali

večglasnim petjem.

V zadnjih letih je bil grad Vurberk temeljito obnovljen s strani Občine

Duplek in Ministrstva za kulturo RS.

Pogled izza grajske line in s platoja nad grajsko tribuno


Odočijte si oči ob pogledu na zelenje Zagorske doline.

Tam, kjer planina v nebo se zaorje,

tam doli v dolini se koplje Zagorje,

stoletja ga pestuje hribov milina,

rad te imam, zagorska dolina.

Ob vznožju pretaka se Sava igriva

in mojemu kraju podobo umiva,

dolini, ujeti med tri svete gore, zgoditi se hudega nikdar ne more ...

Zagorska dolina, Rudi Medved

Med zasavskim hribovjem je dolina ujeta med tri svete gore, kot pravi

pesnik. Ponaša se s prelepimi grički in vzpetinami. TD Ruardi Zagorje

vam predstavlja priljubljeno sprehajališče Zagorjanov, kjer se malo

naprej od letališča Ruardi odpira prelep pogled na podružnično

cerkvico sv. Janeza Evangelista v Vinah in na dolino, ki jo tako lepo

opisuje Rudi Medved v pesmi Zagorska dolina. Sprehod, ki poteka

mimo letališča Ruardi, po zelenih tratah ali gozdnih stezicah do

cerkvice, v kateri poleg lepega razgleda obiskovalci v lični hiški lahko

kupijo nekaj domačih dobrot z okoliških kmetij, je izredno prijeten.

Naj bo zima ali vroče poletje, zaljubljeni v Vine ostajajo zvesti

stezicam, ki peljejo na priljubljeno izletniško točko s prelepim

razgledom na okolico. Prednost Vin, ki se ponašajo z vsemi

prednostmi kmečke idile, je v tem, da so ravno prav oddaljene od

mesta in dostopne tudi nezahtevnim pohodnikom. Sama vas in

cerkvica imata zanimivo zgodovino.

Prelep pogled na podružnično cerkvico sv. Janeza Evangelista

v Vinah in na dolino.

Vas Vine leži na Vinskem hribu v Zagorju, na nadmorski višini 463

metrov, in ima skrivnostno poreklo. O tem govorijo legende, ki so se

po ustnem izročilu prenašale iz roda v rod, ugibanja in nekaj zelo

verjetnih podatkov, povezanih z zgodovino gradu Gallemberg

(Gamberk), ki so zapisani v zagorski župnijski kroniki. Plemenitaši iz

rodbine Gallov so se v te kraje priselili z Bavarske v 12. stoletju. Eden

od njih naj bi posestvo na Vinskem hribu razdelil med tri sinove,

Gregorja, Andreja in Jurija. Od tod priimki Grečan, Andrač in Jurček. O

izvoru imena vasi Vine pričajo korenine opuščenih vinskih trt in

kamenje, zloženo v ograjo pod Lisičjimi jamami na Vinskem vrhu.

Prisojno lego so domačini izkoriščali za gojenje vinske trte že pred

Grički in

vzpetine

Zagorske

doline

približno 350 leti. In kje so danes vinogradi?

V tistih časih še ni bilo zagorske župnije, tako so se ljudje ob praznikih

podajali k maši daleč v prafaro Mengeš. Ta dolga pot se jim je začela

upirati, grofovska kri v njih je vzbudila prevzetnost in objestnost.

Eden izmed vinskih kmetov je, prepričan, da imajo v Vinah več vina

kot vsa mengeška gospoda skupaj, sklenil, da lahko mašujejo kar

sami. Legenda pravi, da je 'maševal', ogrnjen v slanino tisti dan

zaklanega prašiča.

Nebo je poslalo božjo kazen nad prevzetne Vinjane, huda ura je

razdejala vinograde, povodenj je zemljo odnesla v dolino. Od takrat v

Vinah ne gojijo vinske trte, vsako belo nedeljo pa imajo mašo

zaobljube zaradi greha prednikov, ki so se šli 'špehovo mašo'.

To je edina cerkev v župniji, ki ima od leta 1923 železne zvonove, ker

so med prvo svetovno vojno bronaste zvonove prelili v topove.

Stene in strop so dolgo prekrivale debele plasti beleža, pod njimi pa

so se skrivale izredno bogate zidne poslikave. Ni znano, kdaj so

prebelili in prekrili freske. Na pobudo diakona Pavleta Krnca, ki je

povabil v Vine vodjo konservatorskega ateljeja Zavoda za spomeniško

varstvo Slovenije akademskega kiparja Franceta Kokalja, so mladi

Zagorjani poleti leta 1970 pod njegovim strokovnim vodstvom začeli

odkrivati freske. To delo se je nadaljevalo tudi pozneje in freske so leta

1972, potem pa še 2006 zasijale v vsej svoji lepoti. Ključ od cerkvice je

na bližnji kmetiji, tako, pa si jih obiskovalci lahko ogledajo.

In kdo smo mi?

Turistično društvo RUARDI aktivno sodeluje pri utripu zagorske

občine in Zasavja z ohranjanjem rudarske dediščine, nordijsko hojo

in organizacijo izletov po Zasavju in širše.

Ime smo povzeli po znanem meščanskem podjetniku Viktorju

Ruardu, ki je od leta 1840 imel v lasti grad Gamberk in zagorski rudnik.

Ruardi se imenuje tudi del rudniških površin, kjer danes vodijo

sprehajalne poti do vasice Vine in Evroparka mimo letališča ultralahkih

letal Letalskega kluba Zagorje in poligona zagorskih lokostrelcev.

Viktor Ruard, ki je imel korenine tudi v Belgiji, je bil podjeten tudi na

področju turizma. V zapisih lahko preberemo, da je na gradu Gamberk

uredil letovišče za goste iz Gradca, Dunaja in Inomosta, kot so v tistih

časih rekli Innsbrucku.

TD Ruardi obstaja od leta 1994. Od 3. julija 2007 se društvo aktivno

ukvarja z ohranjanjem rudarske dediščine. Etnografsko dediščino v

društvu ohranjamo z obujanjem starih rudarskih običajev, vsako leto

zadnjo avgustovsko soboto.Prav tako organiziramo začetne in

nadaljevalne tečaje nordijske hoje za skupine in posameznike ter na

različne načine predstavljamo njene pozitivne učinke na telo. Naši

vodniki nordijske hoje so člani slovenskega in mednarodnega

združenja INWA (International Nordic Walking Association) z

opravljenim mednarodno priznanim tečajem za vodnike.

Vabljeni v našo dolino!

Besedilo: Stanislava Radunovič, TD RUARDI, Zagorje ob Savi

Fotografije: TD Ruardi

33



34


Leseno okno so v TD Razvanje postavili v okviru akcije Zeleno okno.

Razvanje skozi leseno okno

Razvanje je najstarejše naselje v Mestni občini Maribor. Prva pisna omemba kraja Razuuai (Razvanje)

je zabeležena leta 985. Razvanje leži na jugovzhodnem delu občine Maribor, ob vznožju Pohorja. Po

svoji legi, kmetijskih zemljiščih, gozdovih, individualnih hišah z vrtovi še vedno daje podobo mirnega

suburbanega naselja.

Bogata arheološka najdišča govore, da so se prvi ljudje tod naselili

najbrž že ob koncu mlajše kamene dobe pred 4000 leti. Najdeni so bili

ostanki kamnitega orodja (sekire, kopače, kladiva, dleta) in bronasti

predmeti (sekire, sulične osti, meči).

Zaradi strateške lege so se nekatera plemena iz razvanjskega okoliša

v 8. stoletju pr. n. št. naselila na pohorskem grebenu med Razvanjem

in Radvanjem. Omenjeno območje, Poštelo, so utrdili v gradišče, na

ravnici pod njo pa so pričeli umrle pokopavati v glinastih žarah vse

do opustošenja.

V 2. stoletju pr. n. št. so Poštelo ponovno naselili Kelti, ki so tudi prvo

znano ljudstvo na tem območju, ki je ostalo vse do konca 1. stoletja n. št.

Poštela je danes 6 hektarjev veliko prazgodovinsko gradišče, ki ga

obdaja kilometer dolg nasip. V gornjem delu je odkritih 14 kamnitih

temeljev koč z enim ali dvema prostoroma ter ognjišči, ohranjen pa je

tudi v skalna tla izkopan vodni zbiralnik. Sredi Razvanja je velika gomila

Kosova gomila, ena največjih v okolici, ki meri 50 x 8 metrov, na poljih

proti Botaničnemu vrtu in v vrtu samem pa je še na stotine večjih ali

manjših gomil ali planih grobov. Leta 985 se konča arheološka

preteklost kraja Razvanje, saj je 17. oktobra kralj Oton III. v Ettenstattu

podpisal listino, s katero podeljuje zemljo in 15 kraljevskih kmetij v

Razvanju podaniku Rahvinu; gre za prvi dokument, v katerem se pojavi

ime RAZUUAI – Razvanje. 17. oktobra 1985 smo praznovali tisočo

obletnico kraja in si ta datum izbrali tudi za krajevni praznik.

V fevdalnem srednjem veku je Razvanje pripadalo različnim fevdalnim

ali cerkvenim gospodom bližnjih dvorcev, samostanov ali župnišč.

Okrog leta 1120 so zgradili cerkev Sv. Mihaela v Razvanju, ki je še danes

dragocen arhitekturni spomenik časa, saj je najstarejša ohranjena

stavba v Podravju, ki je še v funkciji in služi svojemu prvotnemu namenu.

Nekoč idilična podpohorska kmetijska vasica je danes sestavni del

mesta, vendar po svoji legi, kmetijskih zemljiščih, gozdovih,

individualnih hišah z vrtovi še vedno nudi podobo mirne podeželske

vasi. Turistično društvo Razvanje je bilo ustanovljeno leta 1992. Vanj so

vključeni krajani različnih starosti. Svojih prostorov nimamo. Aktivno se

vključujemo v delovanje kraja. Skrbimo za druženje, udeležujemo se

prireditev in različnih dejavnosti v kraju.

V okviru akcije Zeleno okno smo tudi mi iz TD Razvanje nad Razvanjem

postavili leseno okno, ki smo ga opremili z leseno ploščo, kjer so

vgravirana imena točk in krajev, ki se vidijo od tam. Ob lepem vremenu

in dobri vidljivosti seže pogled tudi prek slovenske meje, saj je vidno

tudi Sljeme.

Ob oknu smo s prostovoljnim delom izdelali tudi dve leseni klopci, ki

nudita prijeten počitek in razgled. Nedaleč vstran pelje markirana

Slovenska planinska pot, od lani pa tudi od Sveta Evrope, imenovana

Iron age Danube route.

Skozi naše okno je vidna bližnja in daljna okolica. V bližini so to cerkev

Sv. Mihaela v Razvanju, cerkev Sv. Jurija v Hočah, Botanični vrt Univerze

Maribor, v daljavi pa so Ptujska gora, Donačka gora, Ptujski grad, grad

Borl, grad Vurberk, Gorca nad Malečnikom in mnogi kraji Dravskega in

Ptujskega polja.

Takoj za oknom se povzpnemo proti Pošteli, ki je prava zgodovinska

zakladnica, seveda še ne povsem raziskana. Ko se sprehodimo po

arheološkem parku, je skoraj neverjetno, da so tu hodili ljudje že pred

4000 leti, zajemali vodo iz tisočletnega vodnjaka, ki še danes nikoli ne

presahne, in pod zemljo pustili svoje sledi.

Besedilo: Tatjana Koren Trinko, TD Razvanje – OTZ Maribor

Fotografije: TD Razvanje – OTZ Maribor

Ob lepem vremenu in dobri vidljivosti seže pogled tudi prek

slovenske meje, saj je vidno tudi Sljeme.


Fotografija: Borut Gorenjak

Z vrha Pekrske gorce se odpira čudovit razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje.

Pogled s Slovenske Kalvarije

35


Pekrska gorca je 352-metrski tonalitni osamelec in posebnost kraja. Imenujejo jo tudi Slovenska Kalvarija.

Z vrha se odpira čudovit razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje. Jugovzhodna stran

griča je porasla z vinsko trto, severovzhodna stran pa z gozdom. Pekre so znane tudi po vinu – pekrčan.

Nenavadna lega tega grička sredi ravninskega sveta je dala krila

ljudski domišljiji in nastale so pripovedke, ki razlagajo njegov

nastanek. Ena izmed njih pravi takole: nekoč so Mariborčani gradili

cerkev. S tem so se silno zamerili vragu, ki ni trpel ničesar božjega.

Sklenil je, da se maščuje. Neke noči se je odpravil na Pohorje in dvignil

veliko skalo, da bi jo ponesel v dolino. Prišel je na ravnino, kjer danes

stoji Pekrska gorca. Ob polnoči so imeli ljudje navado zvoniti v cerkvi.

Vrag, ki je slišal zvonjenje, se je ustrašil in spustil skalo. Tako se je

izoblikovala Pekrska gorca.

Fotografija: Marko Petrej

Leta 1955 so na Pekrski gorci zgradili 60-metrsko skakalnico po

načrtih inženirja Bloudka. Skakalnico so pozneje rekonstruirali za

skoke do 80 metrov, rekonstrukcijo pa sta načrtovala brata Gorišek.

Na njej so potekala mednarodna tekmovanja in vsako leto turneja

treh dežel. Tekme v smučarskih skokih si je prišlo ogledat tudi do

20.000 ljudi. Skakalnica je nato zaradi vedno milejših zim, manjšega

števila obiskovalcev in prenosa velikih tekem v Planico počasi začela

samevati in propadati. Razpadajočo so jo dokončno odstranili leta

1993, a je nekaj njenih sledi vidnih še danes. Tako lahko še vedno

vidimo doskočišče skakalnice.

https://www.youtube.com/watch?v=gW-nzUdMYys&t=3s

Besedilo in fotografije: TD Pekre

Cerkvica Žalostne matere božje

Cerkvico Žalostne matere božje na Pekrski gorci, do katere vodi pot s

štirimi kapelicami vzdolž vzhodnega grebena, imenujejo tudi

Slovenska kalvarija. Blagoslovljena je bila leta 1994, ob svoji 160.

obletnici. Prva temeljita obnova štirih kapel križevega pota je potekala

leta 1994. Leta 2007 je bil slovesen blagoslov novih podob križevega

pota v kapelah in cerkvi. Po zamisli slikarja Ervina Kralja jih je iz lesa

izklesal kipar Franc Pliberšek iz Peker, blagoslovil pa mariborski

pomožni škof, dr. Jožef Smej. Sedanji železni zvon je z Bolfenka na

Pohorju. Tja so ga predali pekrski gasilci. Lastniki posesti so bili pivovarji

in posestniki Čeligijevi, zato je ob cerkvi tudi Čeligijeva grobnica. Še

ena zanimivost iz preteklosti: v 19. stoletju so v vseh planinskih kočah

na Pohorju prodajali Čeligijevo pivo in Reiserjevo vino.

Jugovzhodna stran griča je porasla z vinsko trto.


36


Turistični drobnogled

Cerkniško jezero je zibelka krasoslovja in terminov kraško polje in presihajoče jezero.

Republiški turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije

Želijo si butičnega turizma

Osrednje predele Notranjske zavzema občina Cerknica, ki meri 241 kvadratnih kilometrov, na katerih

živi več kot 11.500 prebivalcev in ki je daleč naokrog znana po največjem slovenskem presihajočem

Cerkniškem jezeru. Turisti množično prihajajo, med tujimi se vračajo tisti najbolj zvesti iz Nizozemske in

Nemčije, ki na tem čudovitem predelu Slovenije ostajajo po štirinajst dni.

Doživetij in zgodb lahko turist na Cerkniškem doživi veliko, o čemer

se je med obiskom prepričal Republiški turistični drobnogled

Turistične zveze Slovenije (RTDTZS). »V enem letu je mogoče ob, v in

na jezeru veslati, ribariti, se sprehajati, kolesariti, drsati …, zato je

obisk turistov priporočljiv in radoživ v vseh letnih časih,« meni Karel

Vernik, predsednik RTDTZS. V suhem delu leta jezero izgine, sicer se

na Cerkniškem polju zadrži okoli osem mesecev na leto, voda pa se

razlije po površini dobrih dvajset kvadratnih kilometrov, lahko celo

do šestindvajset kvadratnih kilometrov.

Fotografija: Duša Podbevšek – Bedrač

Občina Cerknica si želi še naprej po poti butičnega turizma,

poudarjata župan Marko Rupar in Maruša Opeka, s čimer

soglaša Pavle Hevka, predsednik TZS.

V koronskem času marsikatere turistične destinacije niso imele nič

turistov, Cerknica pa jih je imela zelo veliko. »Prav koronski čas je

potrdil, da želimo v smeri butičnega turizma,« pravi Marko Rupar,

župan občine Cerknica. Na območju občine imajo 450 turističnih

postelj v apartmajih, zasebnih sobah, turističnih kmetijah, hotela

občina (še) nima. »Imamo pa že rezervirano parcelo za hotel in

upajmo, da se bo zasebna iniciativa zbudila,« pove Maruša Opeka,

višja svetovalka za protokol in komuniciranje. Župan pravi, da so na

jezeru veliko investirali, imajo pestre tematske poti, urejene parkirne

prostore za kolesarje, tik ob Cerkniškem jezeru je nova informacijska

točka, ki prikazuje zemljevid poti v parku, v njej je informacijski pult,

ki predstavlja zbirno točko za obiskovalce vodenih aktivnosti, izletov

in naravoslovnih dni. Župana veseli, da imajo prirast prebivalcev. »To

pomeni, da se občina razvija, skavti, taborniki, knjižnica, godba,

kulturna, turistična in športna društva, študentski klub itd. skrbijo, da

je tudi življenje mlajše generacije v naši občini prijetno in zabavno.

Čeprav mlade študentska leta za kratko obdobje oddaljijo od

domačih krajev, opažam, da se številni ob vseh prednostih, urejeni

infrastrukturi, bližini mestnih središč vračajo in si tu ustvarijo družine.

Še kako drži rek, da na mladih svet stoji,« poudari Marko Rupar.

Cerknica se ponaša tudi z zanimivo in pestro zgodovino.

Prazgodovinska poselitev je bila dokumentirana na območju Slivnice,

prav tam, kjer je po ljudski pripovedki domovanje čarovnic, sicer pa

razgledna točka na Cerkniško polje in okoliške kraške planote. Tik pod

vrhom je Coprniška jama, iz katere se pozimi dviga topel vlažen zrak,

vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende

o tamkajšnjih coprnicah. Najdbe kovancev dokazujejo obstoj

naselbine tudi v rimski dobi. Leta 1296 je bila Cerknica ena od treh

oglejskih župnij na Krasu. V srednjem veku je bila pomembna zaradi

obrti in zlasti trgovine s soljo, ki so jo tovorili iz Primorja proti Ljubljani.

Tudi silak Martin Krpan, ki je otel Dunajčane pred zlobnim Brdavsom

in je vneto tovoril sol, ima svoje mesto v Cerknici – v centru mesta,

nasproti občinske zgradbe ima mogočen spomenik, ki obiskovalca

Cerknice najprej pritegne.


Besedilo: Duša Podbevšek – Bedrač

»Martin Krpan je močan in silen človek, in to velja, da bi se

zapomnilo, saj premaga petnajst Brdavsov za malo južino,«

opozarja obiskovalca napis na spomeniku.


Fotografija: Uroš Raztresen

Črnomelj – prvič se ga kot mesto omenja že leta 1407 –, nudi obiskovalcem pester turistični ogled in slastno gastronomsko ponudbo.

Na družinsko doživetje

Otonova pustolovščina

37

Turistični drobnogled

Poletje v Črnomlju je pestro. Po izjemno uspešnem Jurjevanju, ki je najstarejši folklorni festival v

Sloveniji, imajo ob petkih koncerte na Petrovem trgu, v tem mesecu ČrnFest, veliko obiskovalcev

privablja krasotica reka Kolpa, tako kaže, da bo letošnja turistična sezona zelo uspešna. To je ugotovil

republiški turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije (RTD TZS) ob obisku Črnomlja.

»Med letošnjimi novostmi Črnomlja si obiskovalci lahko ogledajo

prenovljeno Zakladnico, za prenovo katere smo dobili tudi BIG SEE

Architecture Award 2021. V njej so na interaktiven in taktilen način

predstavljeni naravni, kulturni in etnološki zakladi Črnomlja in Bele

krajine. Zakladnica je vstopna točka v destinacijo Bela krajina, kjer si

posameznik lahko začrta svojo pot za nadaljnje odkrivanje našega

mesta z okolico. Je torej odlična odskočna deska za vsakega turista, ki

pride k nam. Po novem smo člani tudi Združenja zgodovinskih mest

Slovenije, ki povezuje 21 občin, ki imajo na svojem ozemlju velik del,

po oceni med 70 in 80 odstotkov, najkvalitetnejše kulturne dediščine

Slovenije. Obiskovalcem nudimo tudi izposojo e-koles v centru

Črnomlja,« pravi Andrej Kavšek, župan Črnomlja.

Letos so v Črnomlju začeli projekt Kolektivne blagovne znamke (KBZ)

destinacije Bela krajina, in sicer Belokranjsko/Bela krajina finest. Želijo

namreč poudariti in izpostaviti prepoznavnost rokodelskih in živilskih

izdelkov, jedi in pijače, postreženih na gostinski način, ter njihove

ponudnike. »Čeprav turističnih bonov ni več, imamo večji obisk kot v

minulih dveh letih, kar dokazuje, da delamo v pravi smeri. K nam

prihajajo tako domači kot tuji turisti, seveda pa je največ Slovencev,«

pove Andrej Kavšek.

»Zgodovinsko sila zanimiv, gostoljuben, čist in urejen Črnomelj naj

obiskovalci začnejo z ogledom Zakladnice, tik ob črnomaljskem gradu,

nato naj nadaljujejo z Mestno muzejsko zbirko Črnomelj, ki razstira

mesto od prazgodovine do pozne antike, skozi srednji in novi vek, vse

do nastanka nove samostojne države«, priporoča Karel Vernik,

predsednik TZS. Obiskovalci so nad muzejsko zbirko izjemno

navdušeni, zlasti tujci, ko vidijo denar, ki smo ga v zadnjih sto letih imeli

v Jugoslaviji in Sloveniji. V tamkajšnjem TIC-u obiskovalce prijazno

usmerijo tudi na ogled krajinskega parka Lahinja, ki je eden od

najpomembnejših rezervatov v slovenskem merilu. V krajinskem parku

Lahinja se družine lahko podajo na doživetje Otonova pustolovščina

– literarno dediščino kraja spoznavajo z ugankami velikana slovenske

moderne, Belokranjca Otona Župančiča. Otroci tako na igriv in

zabaven način spoznavajo literarno dediščino kraja z reševanjem

Župančičevih ugank. V Vinici pa si je treba ogledati spominsko hišo

Otona Župančiča.

V stavbi Sokolskega doma, danes Kulturnega doma Črnomelj, si

obiskovalci ogledajo doživljajsko razstavo Domovina je kultura, ki

prikazuje kulturno in državniško dogajanje v Beli krajini leta 1944, ko je

prostor postal prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji. Črnomelj je tudi

mesto, v katerem je bilo 22. oktobra 1944 ustanovljeno Slovensko

časnikarsko društvo, 21. februarja istega leta pa Slovensko narodno

gledališče z izvedbo svoje prve predstave. »Tudi kultura v našem

mestu živi. V naši občini je namreč nastala prva tamburaška opera na

svetu z naslovom V objemu Lahinje v izvedbi najboljšega tamburaškega

orkestra na svetu – Dobreč iz naše občine. Opera bo predstavitev

doživela tudi v Ljubljani, in sicer 12. septembra v Križankah pod

dirigentsko taktirko maestra Gregorja Zagorca. V operi nastopata

pevski in plesni orkester z več kot 70 nastopajočimi, med njimi sta tudi

mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran in prvak novosadske opere

baritonist Željko Andrić. Tamburaški orkester Dobreč je bil ustanovljen

leta 1997 in nosi ime izvira Dobreč, ki leži v najtišji dragi sveta, kakor jo

je poimenoval veliki belokranjski pesnik Oton Župančič. Orkester je v

svojih letih delovanja osvojil že veliko priznanj in pogosto nastopa na

mednarodnih festivalih tamburaških orkestrov ter drugih prireditvah

tudi v tujini,« ponosno pove Andrej Kavšek.


Besedilo: Duša Podbevšek - Bedrač

Pavle Hevka, predsednik TZS, Andrej Kavšek, župan Črnomlja,

in podžupan Dubravko Čengija so zadovoljni z letošnjim

turističnim obiskom Črnomlja z okolico.


38

TZS

Cerkniško jezero je zibelka krasoslovja in terminov kraško polje in presihajoče jezero.

Na prireditvi so priznanja podelili kar dvajsetim posameznikom, ki so zaznamovali delovanje TZ Medvode.

Dvajset let Turistične zveze Medvode

Pohodne palice za še dodatnih

dvajset let

V začetku julija je dvajseto obletnico ustanovitve praznovala Turistična zveza Medvode. Jubilej so

obeležili s prireditvijo, na kateri so podelili priznanja zaslužnim prostovoljcem in najlepšim objektom v

akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna, ogledati pa si je bilo mogoče tudi film o medvoškem turizmu v

zadnjih dvajsetih letih.

Prireditev se je odvijala v tamkajšnji športni dvorani, povezovala pa jo

je turistična novinarka in voditeljica Marjana Grčman. Na njej so

podelili priznanja kar dvajsetim posameznikom, ki so zaznamovali

delovanje turistične zveze Medvode. »Dobili so posebno priznanje,

pohodne palice, ki naj bi bile v naslednjih dvajsetih letih še čisto

uporabne,« je povedala Vanja Ločniškar, dolgoletna predsednica

Turistične zveze Medvode. S tem je namignila, da bo tudi v prihodnje

računala na prostovoljce, »čeprav se podvigi oziroma izzivi včasih

zdijo skorajda neuresničljivi«.

medvoškega turizma. Zdi se mi primerno, da se spomnimo vseh, ki

so, tako kot danes mi, gradili zgodbo medvoškega turizma. Če jih

naštejem samo nekaj, mislim na Sandija Bartola, Jožeta Jarca, Mirka

Gantarja, Zdravka Vidriha, Lada Ločniškarja, Milana Starmana, seveda

pa tudi številne druge,« je poudaril soustanovitelj Zveze Iztok Pipan.

Soustanovitelj TZ Medvode Iztok Pipan

Vanja Ločniškar, dolgoletna predsednica TZ Medvode in

voditeljica prireditve Marjana Grčman

Turistična zveza Medvode šteje 670 članov, v to so všteti vsi, ki so

prisotni na čistilnih akcijah, plačujejo članarino in so tako ali drugače

dejavni v turističnih društvih v občini Medvode.

Na slovesnosti so se spomnili tudi na tiste, ki so postavljali temelje

medvoškega turizma še pred ustanovitvijo Zveze. »Lahko rečem, da

je za nami izjemna pot, ki so jo z nami delili številni soustvarjalci

Na prireditvi so obiskovalci uživali v pokušanju že tako izjemno

okusne kranjske klobase, s katero so se trudili turistični prostovoljci in

trije tekmovalci MasterChefa. Veselo vzdušje je sicer organizatorjem

pokvarila ploha, zato so morali dogajanje preseliti v dvorano, v kateri

je za veselo vzdušje skrbela glasbena zasedba Ana Pupedan

Besedilo: Prirejeno po prispevku za TV Medvode

Fotografije: Vojka Pipan


KOLEDAR DOGODKOV

Ime dogodka Datum Kraj Organizator

Bűjraški dnevi 2022 13. 8. 2022 Ižakovci Turistično društvo Büjraš Ižakovci

39

Bohinjska noč 13. 8. 2022 do 14. 8. 2022 Bohinj Turistično društvo Bohinj

Pesem klopotcev 13. 8. 2022 do 15. 8. 2022

Stržiškarski sejem 2022 14. 8. 2022 Baška grapa

Cirkulane, Mali Okič-Slatina,

Sv. Ana, Veliki vrh

Turistično društvo Cirkulane

Kulturno tehnično turistično Društvo Baška

dediščina

17. Veliko-šmarenski kolesarski maraton 14. 8. 2022 Vurberk Turistično društvo Vurberk

Gremo na božjo pot 15. 8. 2022 Soze

Kulturno etnološko turistično športno društvo

Alojz Mihelčič Harije

Kranjskogorska desetka in otroška enka 15. 8. 2022 Kranjska Gora Turistično društvo Kranjska Gora

Romanje k fari 15. 8. 2022 Vremski britof Turistično športno društvo Urbanščica

Pozdrav jeseni 15. 8. 2022 Šprinc/Razkrižje Turistično narodopisno društvo Razkrižje

14. Skok čez kožo 20. 8. 2022 Zagorje ob Savi Turistično društvo Ruardi

Festival sladoleda Sladka Loka 20. 8. 2022 Škofja Loka Turistično društvo Škofja Loka

Od žita do štruklja/Štrukljifest 20. 8. 2022 Grušovlje/Šentjanž Kulturno turistično društvo Bazilika

Rekreatur 2022 25. 8. 2022 do 28. 8. 2022 Kranj

Rekreatur, društvo za turizem in razvoj

kolesarstva

70. obletnica odkritja Rimske nekropole 26. 8. 2022 Šempeter v Savinjski dolini Turistično društvo Šempeter v Savinjski dolini

Operacija Vaška hiša in otvoritev vinske

kleti

27. 8. 2022 Marjeta na Dravskem polju Turistično društvo in Občina Starše

Pohod po hmeljski poti 27. 8. 2022 Žalec Turistično društvo Šempeter v Savinjski dolini

Slovo poletju 2022 27. 8. 2022 Rimske Toplice Turistično društvo Rimske Toplice

Dnevi ČS Sostro 27. 8. 2022 do 28. 8. 2022 Ljubljana Turistično društvo Zadvor

Vrti, vrti se kolo … 27. 8. 2022 do 29. 8. 2022 Terma Snovik Turistično društvo Tuhinjska dolina

43. Juriš na Vršič 3. 9. 2022 Kranjska Gora Turistično društvo Kranjska Gora

16. Mlinarska nedelja 4. 9. 2022 do 7. 9. 2022 Dobrna Turistično društvo Vinska Gora

17. festival Odmevi dediščine 2022 9. 9. 2022 do 11. 9. 2022 Baška grapa

18. Krevsov tek po Kriško-polževski

planoti nad Višnjo Goro


dediščina

10. 9. 2022 Polževo Turistično društvo Polževo

Zadvorska golažijada 11. 9. 2022 Zadvor/Ljubljana Turistično društvo Zadvor

6. Pohod po rudarski pohodni in učni poti 17. 9. 2022 Zagorje ob Savi Društvo RMED Srečno Zagorje

Srednjeveški dan na gradu Lemberg 17. 9. 2022 Lemberg Turistično društvo Vojnik

Pohod po Tematski poti Deskle 17. 9. 2022 Deskle Turistično društvo Korada Deskle - Anhovo

Srečanje Etno skupin Vuhred 17. 9. 2022 Vuhred Turistično društvo Vuhred

Pravljična noč in dan na žužemberškem

gradu

17. 9. 2022 do 18. 9. 2022 Žužemberk Turistično društvo Suha Krajina

Kravji bal 18. 9. 2022 Ukanc Turistično društvo Bohinj

12. pohod po Bevkovi poti 2022 18. 9. 2022 Baška grapa


dediščina

Pohod po Trubarjevi rojstni fari 18. 9. 2022 Turjak Društvo za ohranjanje dediščine

Praznik suhega sadja 18. 9. 2022 Turjak Društvo za ohranjanje dediščine

Izvedba 3. dneva slovenskega športa 23. 9. 2022 Polževo Turistično društvo Polževo

Pozdrav jeseni 24. 9. 2022 Starše Turistično društvo Starše

7. pohod po poteh starovercev 24. 9. 2022 Deskle Turistično društvo Korada Deskle - Anhovo

Trgatev in srečanje ljudskih pevk in

pevcev pod brajdami

24. 9. 2022 Maribor Turistično humanitarno društvo Glas

Pozdrav jeseni 25. 9. 2022 Mislinja Turistično društvo Mislinja

Pozdrav jeseni pri jami Pekel 25. 9. 2022 Šempeter v Sav. Dolini Turistično društvo Šempeter v Savinjski dolini

10. pohod po Tematski poti Na svoji zemlji 1. 10. 2022 Grahovi ob Bači


dediščina

5. srečanje starodobnikov 1. 10. 2022 Vitanje Turistično društvo Vojnik

Dobrodošli pri nas – IV. Bučjada – Likof 1. 10. 2022 Harije

Kulturno etnološko turistično športno društvo

Alojz Mihelčič Harije

Otvoritev turistične tematske poti Srečno 8. 10. 2022 Zagorje ob Savi Društvo RMED Srečno Zagorje

25. Pohod po sledeh soške fronte 30. 10. 2022 Brestovica pri Komnu Turistično društvo Brest


Več o prireditvah na www.turisticna-zveza.si, www.slovenia.info

40

Turistični podmladek

Glavna sekretarka TZS Karmen G. Burger, nagrajenke akcije z mentorico Sonjo Mlinarič ter predsednik sveta obvodnih krajev

pri TZS Iztok Pipan.

Avanture brez cenzure

»Mladi po koroni pogrešajo

predvsem zabavo«

Pri Turistični zvezi Slovenije smo spomladi objavili razpis Avanture brez cenzure, s katerim smo mlade

od 16 do 29 leta spodbudili k iskanju najboljših praks iz turizma ob/na vodi za mlade. Zmagal je projekt

Šolskega centra Ptuj, Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo z naslovom Summer break po Ptujsko.

Predstavljamo vam ekipo, ki ga je zasnovala.

Dijakinje in dijaki Šolskega centra Ptuj so naši stari znanci. Na letošnjem

sejmu Alpe – Adria so se v okviru projekta Več znanja za več turizma

predstavili s projektom Eldorado na reki Dravi, ki vključuje pravo

zlatokopovo pustolovščino. »Na temo vode in zdravilnega turizma

smo razvili veliko idej. Ves čas delamo na reki Dravi, saj je polna še

neodkritih izzivov. Naša dijakinja Maja Medved je s sošolko med drugim

napisala tudi esej na temo voda in človekove pravice, s katerim se je v

Sloveniji uvrstila na tretje mesto,« je mentorica Sonja Mlinarič v uvodu

predstavila uspehe svojih dijakinj, slednje pa so ji vrnile z besedami, »da

brez njene spodbude zagotovo ne bi bili tako uspešni, saj nam je dala

številne ideje in nas vodila na vsa tekmovanja«.

Nad njihovimi idejami je običajno navdušen tudi Zavod za turizem

Ptuj, kjer poskušajo razvijati ne samo turizem mladih, pač pa vseh

Ptujčanov in obiskovalcev zgodovinskega mesta. »Ptuja ne želijo samo

ohraniti kot srednjeveškega mesta, pač pa ga predstaviti tudi kot

mesto energije, dogajanja, zdravega življenja in drugih oblik

sproščanja,« so povedala dekleta s Ptuja.

»Naša ideja je nastala v okviru strokovnega predmeta Poslovanje

podjetja, ki ga razvija ekonomska šola. Na naši šoli razvijemo

podjetništvo. Na Ptuju kot najstarejšem slovenskem mestu, če se le da,

razvijamo programe, ki so usmerjeni v turizem,« je pojasnila Mlinaričeva.

Komisijo Turistične zveze Slovenije so prepričale s projektom Summer

break po Ptujsko!, v katerega so poleg reke Drave vpletle še Ptujske

terme in Ptujsko morje, kot pravijo Ptujskemu jezeru, ki je s 346 hektari

največje slovensko umetno jezero. »Me smo se za to odločile, ker nam

mladim primanjkuje zabave, sploh zdaj, ko smo imeli koronsko krizo in

smo bili osamljeni, zaprti. Hoteli smo združiti zabavo z vodo. Naša želja

je, da ta naš Summer break po ptujsko postane tradicija za srednješolce,

da se sprostimo po napornem šolskem letu,« je povedala dijakinja

Špela Emeršič.

V resnici gre za dve ponudbi, ki vključujeta vse, kar v smislu vodnega

bogastva ponuja mesto Ptuj. Tako imenovana 'Ftrgancija' je

namenjena mladim, ki so željni zabave, 'Sproščanje' pa so namenili

mladim po napornih šolskih obveznostih.

»Ftrgancija je namenjena tistim, ki si želijo nekaj več zabave, ki imajo

polno energije, ki si želijo velik odklop. Na panorami Ptuj, kar je ptujski

hrib z bogato zgodovino in ostanki iz rimskega obdobja, bi imeli

vodni tobogan, nogomet in odbojko na vodi, za večerno zabavo pa bi

v Ptujskih toplicah ponujali 'pena party' v bazenih. Program je

namenjen tistim z največ energije,« je dijakinja Lara Petrovič predstavila

prvo ponudbo.

»Sproščanje je namenjeno bolj umirjenim. Vemo pač, da nismo vsi za

adrenalin. Ta program bi se odvijal na prelepi gozdni plaži obrežja reke

Drave. Najprej bi supali na mrzli reki Dravi, nato bi se sproščali in

razvajali z jogo in jacuzzijem v termah Ptuj. Gre za stare hrastove sode,

ki imajo še danes vonj po vinu,« nas je dijakinja Maja Medved povabila

k sproščanju na Ptuju.

Nagrado, ki jo je podarilo TD Zbilje, in sicer vožnjo s čolnom po

Zbiljskem jezeru, električna kolesa za vožnjo po občini Medvode in

sladice ob Zbiljskem jezeru, so zmagovalkam izročili na 26. Srečanju

obvodnih krajev Slovenije v Velenju.

Drugo mesto je zasedla Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem

Maribor s projektom Vodni biseri Pohorja, za kar so bili s strani TD

Dobrovnik nagrajeni z obiskom Pustolovskega parka Bukovniško

jezero, na tretje mesto pa se je uvrstila ekipa Šolskega centra za pošto,

ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana s projektom Koliščarski bari

na vodi za mlade na Igu. Za nagrado so prejeli karte za obisk soteske

Vintgar, ki jih je podarilo Turistično društvo Gorje.

Na naš naslov je priromalo 13 predlogov/idej, od katerih je komisija

izbrala tri najbolj obetavne projekte. Pri tem je upoštevala lokalnost,

avtentičnost, edinstvenost in okoljsko trajnost.

Besedilo: Polona Frelih

Fotografija: Vojka Pipan


Maša na konferenci v Italiji (na fotografiji druga iz desne).

Mladi o

globalnih

problemih

turizma

Učenka Osnovne šole Tončke Čeč iz Trbovelj Maša Neja Golob ter šolska vodja projekta Turizmu pomaga

lastna glava (TPLG) Tanja Božiček Simnovčič sta se konec julija udeležili prve Globalne konference

o mladinskem turizmu, ki je potekala v italijanskem Sorrentu. Pot jim je financiralo Ministrstvo za

gospodarski razvoj in tehnologijo – Direktorat za turizem in je bila nagrada za uspešno sodelovanje na

festivalu Turizmu pomaga lastna glava, ki ga vsako leto organizira Turistična zveza Slovenije.

41

Turistični podmladek

Na konferenci je sodelovalo kar 130 mladih turističnih navdušencev

iz kar 60 držav, starih med 12 in 18 let. Poleg Tima Cetina s Srednje

gostinske šole v Celju je iz Slovenije v Italijo odpotovala tudi Maša

Neja Golob, ki je skupaj z ekipo iz Trbovelj na festivalu Turizmu

pomaga lastna glava že dvakrat prejela zlato priznanje. V šolskem

letu 2020/2021 so ustvarjali na temo Moj kraj – moj chef, letos pa na

temo Voda in zdravilni turizem.

»Na konferenci sem veliko izvedela o globalnem turizmu. Razmišljali

smo predvsem o sodobnih problemih in rešitvah. Razpravljali smo

o vprašanju trajnostnega turizma. Poskušali smo najti načine, kako

ljudem s telesnimi omejitvami omogočiti potovanja oziroma kako

narediti turizem dostopen tudi zanje,« je Maša povedala po vrnitvi

s konference.

Na njej so med drugim predavali generalni sekretar Svetovne

turistične organizacije Zurab Pololikvašili, ambasadorska za

odgovorni turizem Valeria Mazza, italijanski minister za turizem

Pierfrancesco Vaga ter nogometaš in ambasador Svetovne

turistične organizacije Didier Drogba. Vrhunec dogajanja je bila

simulacija generalne skupščine Svetovne turistične organizacije, na

kateri so mladi udeleženci podprli dokument Sorrento – poziv k

akciji, v katerem so zbrali vse ideje in zamisli z delavnic in razprav.

»Najbolj mi je ostalo v spominu, da so nam predavali pomembni

ljudje s področja turizma. Navdušil me je predvsem Didier Drogba,«

nam je zaupala Maša.

Na pot jo je pospremila Tanja Božiček Simnovčič, učiteljica glasbe ter

mentorica projekta TPLG na OŠ Tončke Čeč v Trbovljah. Zaupala nam

je, da so imeli otroci res naporen teden, saj so delavnice potekale kar

dvanajst ur na dan ali celo več. Program spremljevalcev je bil precej

bolj počitniško obarvan. »Za nas so organizirali tri izlete. Najprej si se

lahko odločil, ali boš šel v Pompeje ali na amalfijsko obalo, drugi dan

smo imeli na izbiro Neapelj ali mali otoček Procida, tretji dan pa smo

šli na Capri. Priložnost, ki je drugače ne dobiš,« je bila Simnovčičeva

zadovoljna z izmenjavo. Na njej so se mentorji povezali in izmenjali

izkušnje dela z otroki v različnih sistemih in šolah.

Mladi so se tudi odlično zabavali.

Besedilo: Polona Frelih

Fotografiji: Osebni arhiv Maše Neje Golob

Slovenija za mlade: Počitniška akcija na TikToku

Vam je med počitnicami včasih tudi dolgčas?

Se radi kratkočasite s svojimi telefoni?

Če ste odgovorili z da, je najnovejša akcija Turistične zveze Slovenije kot nalašč za vas.

Zasnovali smo zabavno počitniško akcijo Slovenija za mlade. Generacijo od 15. do

29. leta vabimo k pripravi tiktok video spota s sloganom v slovenskem in/ali

angleškem jeziku, s katerim želite sovrstnike doma in v tujini prepričati, da je

Slovenija 'kulska' destinacija za poletna doživetja.

Prebudite svojo ustvarjalno žilico in ustvarite 'odštekano' reklamno kampanjo s

privlačnim sloganom, ki kar kliče k preživljanju aktivnega in trajnostno naravnanega

oddiha v Sloveniji.

Spote nam pošiljajte celoten čas počitnic, do vključno 15. septembra 2022.

27. septembra 2022, ob svetovnem dnevu turizma, bomo deset najboljših reklamnih

kampanj, zasnovanih za objavo na družbenem omrežju TikTok, predstavili širši javnosti.


42

Kjer je zdravje doma

Piše: Katerina Vidner Ferkov, WhollyLife

Prevečkrat si domišljamo, da je poglobljeno znanje o zeliščih in

zdravljenju le stvar sodobnosti. Seveda ne moremo zanikati osupljivega,

na meji s čudežnim, razvoja kirurgije v sodobni medicini. Kljub

neizpodbitnemu napredku medicine na eni strani pa se zdi, da je

razumevanje nastanka kroničnih bolezni, povezanih z načinom

življenja, zastalo na mestu. Ko enkrat potrebujemo tablete za želodec,

se običajno vprašamo, katere znake nastanka bolezni smo spregledali.

Na tem področju je zeliščna medicina prav neverjetna.

Bila sem štipendistka na strokovnem srečanju Botanica 2022, kjer se

zberejo najboljši predavatelji zeliščne medicine in aromaterapije z

vsega sveta. Dobili smo očarljiv vpogled v pradavnino s predavanjem

doktorice Dore Goldsmith iz Nemčije, ki je opisovala staroegipčansko

znanje o zeliščih in aromaterapiji. Poznavanje učinkovin rastlin je bilo

najvišje cenjeno znanje, poleg pisanja, v kraljestvu, v katerem se je

pretakalo neskončno bogastvo. Kajti poznavanje zdravljenja je

pomenilo biti blizu božanskemu, saj odrešuje trpljenje in lepša življenje.

Egipčanke so bile tako prefinjene, da niso odšle od doma brez

odišavljenih las in tudi oblačil. Številni parfumisti se danes trudijo

poustvariti parfum slavne Kleopatre po najdenih receptih. Kaj naj bi to

pomenilo za zdravje? S pravo dišavo smo veselega duha, sproščeni in

zadovoljni. Kot nam pove slovenski rek 'smeh je pol zdravja'.

Še veliko bolj presenetljive so bile ugotovitve irske profesorice in

poznavalke etnobotanike dr. Rosari Kingston, ki je na konferenci

predstavila bogato zakladnico znanja, ki so ga raziskovalci zbirali zadnja

desetletja. Dr. Kingstonova je z nami delila podatek, da je njihova

etnomedicina prišla do istih spoznanj kot tradicionalna indijska


Ljudske

modrosti ne

poznajo meja

medicina, ajurveda. Zdravilne točke na človekovem telesu, ki se v

ajuvredi imenujejo marme, so na povsem istem mestu človeške

anatomije na Irskem. Osupljivo je, da se je lahko pred stoletji, ko

potovanje ni bilo mogoče za večino ljudi, Mary na Irskem zdravila na

podoben način kot Lakšmi v Madrasu. Seveda z drugimi zelišči, a z

podobnim celostnim pristopom, ob poznavanju zdravilnih rastlin in v

povezavi čustvenih stanj z nastankom bolezni. Ugotovimo lahko, da

ljudske modrosti ne poznajo meja in da se z gotovostjo lahko nadejamo

presenetljivih odkritij tudi v Sloveniji, če se bomo raziskovalno

sistemsko lotili primerjave z ajurvedo ali podobnim tradicionalnim

načinom zdravljenja.

Posebno občudovanje je požela tudi magistra farmacije Ioana Farcas iz

Francije, ki je predstavila rezultate klinične raziskave v psihiatrični

bolnišnici. Rezultati so nadvse spodbudni in pričajo o neverjetni moči

eteričnih olj. Kroničnim psihiatričnim pacientom so zamenjali tablete,

kot sta prozac in xanax, z mešanico eteričnih olj. Več kot polovica jih je

po večmesečni uporabi eteričnih olj tablete lahko opustila, ostali pa so

zmanjšali količino potrebnih zdravil za dobro počutje.

Upravičeno smo navdušeni nad močjo tablet in drugih zdravil, ki nam

pomagajo, ko jih najbolj potrebujemo, tako si brez njih življenje težko

predstavljamo. Kljub temu je neupravičeno podcenjevanje moči zelišč

in eteričnih olj kot nekaj postranskega. Rastline so na Zemlji že milijone

let, so prilagodljive in lepe, v svojih zelenih telesih nosijo močne

učinkovine, ki lahko s pravim znanjem spremenijo naše življenje na bolje.

Drevo, roža, cvet, seme, list. Kdaj smo se nazadnje zavedali, da je naša

prelepa Slovenija lekarna na prostem? Spoštujmo jo.

Zelišča v muzeju na prostem

Rogatec

Na 25 arih v sklopu muzeja na prostem Rogatec ob vznožju Donačke gore raste 80 različnih vrst zeliščnih

rastlin, enoletnic in trajnic. Številne obiskovalce, med njimi je nemalo turistov iz tujine, navdušujejo

vodeni ogledi po zeliščnem vrtu, ki trajajo do dve uri ali celo več, še posebno pa zeliščarske delavnice, ki

jih vodi tamkajšnja strokovnjakinja Simona Arzenšek.

»Največje povpraševanje imamo po čajih sladkega pelina, ameriškega

slamnika in materini dušici. V koronskem času smo prodali vse čaje in

druge zdravilne pripravke, kot so hidrolati in kapljice,« pripoveduje

Simona Arzenšek. V muzeju na prostem Rogatec imajo namreč

prikupno majhno prodajalno z lastnimi bio in eko čaji, zeliščnimi likerji,

naravno kozmetiko, repelenti, dišavnicami za prostore … »Sladki pelin

koristi imunskemu sistemu, učinkuje proti bolečinam in preprečuje

razvoj rakavih celic. Uporabljali so ga že v turških časih, predvsem

vojaki. Uporablja se tudi za znižanje povišane telesne temperature, pri

zdravljenju zlatenice (čisti jetra), pomaga pri herpesu in glivicah.

Hidrolat sladkega pelina ima podoben pH kot naša koža, zato ga lahko

uporabljamo kot vodico po britju, naravni tonik za čiščenje kože


Simona Arzenšek, enciklopedija zeliščnih rastlin, pripravlja

ajbiš za sušenje in nadaljnjo uporabo.

(odpravlja akne), dodatek kopelim …« razlaga Arzenškova med

sprehodom po vrtu. V teh dneh v vrtu trga ajbiš –»koristi pri dihalnih

boleznih, posušenega pripravimo kot poparek, odpravlja sluz,

naredimo ga lahko kot sirup in ga uživamo preventivno dvakrat

dnevno po eno žlico«. Prav tako ameriški slamnik pripravijo kot sirup,

lahko z dodatkom sadjevca kot liker. Z uživanjem čaja si zvišamo

odpornost, predvsem je priporočljiv v jesensko-zimskem času, ko

razsajajo viroze. Ameriški slamnik so že v drugem stoletju uživali

Indijanci, z njim so se zdravili po kačjem piku.

V Zavodu za kulturo, turizem in razvoj Rogatec, pod streho katerega

spada omenjeni muzej, so se odločili za ekološko pridelavo zelišč brez

kemičnih sredstev, pesticidov in umetnih gnojil. Za škropljenje

uporabljajo naravne pripravke iz bio milnice, koprive, sivke, vmes pa

zasadijo rastline, ki delujejo kot repelent. »Sivka je znana kot repelent,

uporabljamo jo za hidrolate, ki ščitijo pred piki komarjev in klopi. Če

popršimo prostor pred spanjem, lažje spimo, služi tudi kot zaščita pred

močnim soncem, saj pomiri kožo, še posebno opečeno. V obliki kreme

se uporablja proti glivicam na nogah. Lahko si sami izdelamo kremo –

sivko damo v kozarec, prelijemo z olivnim oljem v razmerju ena proti

deset, pustimo stati en mesec, precedimo in dodamo čebelji vosek. Mi

izdelujemo tudi pripravek s certifikatom kot naravno pršilo (osnova je

hidrolat sivke z dodatkom limonske trave, poprove mete in rožmarina).

Navadna sivka je primerna za kulinariko – zeliščni sok, sladoled, dodatek

k čajnim mešanicam za pomirjanje, sprostitev, proti tesnobi,«

pripoveduje Arzenškova. Posebej izpostavi koprivo, ki jo po njenem

zapostavljamo – »čisti kri, preprečuje vnetje mehurja in ledvic, nastanek

ledvičnih kamnov«.

Ameriški slamnik pripravljajo kot sirup, z dodatkom sadjevca

pa kot liker.

Ob rastočem žajblju v zeliščnem vrtu pove, da so si ga v času rimskega

cesarstva lahko privoščili le bogati ljudje. »Tudi žajbelj preprečuje razne

viruse, bakterije, uporablja se za razkuževanje prostorov, če ga zažgemo,

zmanjšuje količino sladkorja v krvi. Hidrolat žajblja ima prijeten zeliščno

lesen vonj, zelo podoben svežemu žajblju. Primeren je za normalno in

mastno kožo, pomaga pa tudi pri čiščenju utrujene in puste kože.

Odličen je za nego las in lasišča, saj spodbuja lasne mešičke. Njegova

aroma je spodbudna in dviguje razpoloženje, saj nam pomaga, da

ostanemo zbrani in osredotočeni, če ga uporabljamo kot osvežilec

zraka. Tudi hidrolat melise, ki je nežen, a zelo učinkovit, odlično vpliva

na kožo. Utrujeno in zrelo kožo prebudi, zato ga je dobro uporabljati

zjutraj po napornih nočeh. Odličen je za problematično kožo, se pa

dobro dopolnjuje – po učinkovanju in vonju – z našim hidrolatom

sivke. Melisa je znana po svojih protivirusnih učinkih in toniranju kože,

kar pomeni, da odpravlja neenakomerno obarvanost kože. Uporaba

melise po obrazu nas čustveno povzdigne in deluje kot antidepresiv,

hkrati nas prijetno sprošča, pomirja jezo in olajša nespečnost,«

pripoveduje Arzenškova. V zeliščnem vrtu imajo tudi veliko citronke, saj

je veliko povpraševanje po njej oziroma izdelkih iz nje. Vse snovi v

citronki delujejo kompleksno in imajo pomirjevalen učinek, zato je

primerna za odpravljanje težav, ki so posledica hitrega tempa. »Pomaga

pri živčnosti, nespečnosti, razbijanju srca, tesnobi in utrujenosti. Krepi

Bogat zeliščni vrt z 80 različnimi vrstami zeliščnih rastlin v

muzeju na prostem Rogatec.

srce, umirja srčni utrip, je pa tudi v odlično pomoč pri odpravljanju

težav z vetrovi in napenjanju, saj ugodno vpliva na prebavo. Že stara

izročila pravijo, da blagodejno deluje na želodec in črevesje, krepi

delovanje trebušne slinavke in jeter. Eterično olje iz citronke draži

ledvice, ki zato pospešeno delujejo, posledica tega pa je odvajanje

vode iz telesa, s čimer čisti kri in lajša težave, ki spremljajo putiko in

protin,« razlaga Arzenškova. Vrtni timijan se na veliki površini razprostira

v zeliščnem vrtu, saj se poleg sladkega pelina in ameriškega slamnika

uporablja proti pljučnici, tuberkulozi, oslovskemu kašlju, zato je

povpraševanje po njegovih izdelkih veliko. Abrašico, ki ji pravijo tudi

zeleni zmaj in je sorodnica sladkega pelina, se koristi pri pripravi likerjev,

travarice in kot zimski čaj. »Letos imamo spet nove hidrolate lipe, smilja

in vrtnice. Sadike vrtnic imamo iz Bolgarije, ki slovi po rožni vodi in

drugi kozmetiki iz teh cvetlic. V prodaji jih še ni, ker čakamo na

certifikate,« pove Arzenškova.

Zelišča imajo vse pomembnejšo vlogo v sodobni kulinariki. Arzenškova

pozna receptov za celo knjigo, posebej pa izpostavi zeliščno olje za

solate in ribe, ki si ga zelo preprosto pripravimo sami. Potrebujemo eno

rožmarinovo, timijanovo, pehtranovo in bazilikino vejico in pol litra

sončničnega olja; zelišča prelijemo z oljem in postavimo na sonce, po

desetih dneh pa olje precedimo. In za rožmarinov liker – potrebujemo

tri četrtine litra močnega belega vina, v katerega damo dvajset gramov

rožmarinovih iglic. Pustimo pet dni stati, precedimo in v tekočino

zmešamo 150 gramov medu.

Besedilo in fotografije: Duša Podbevšek - Bedrač

43



Izlet za splet

44

Digitalizacija

Zgrabimo digitalizacijo za

roge!

Digitalna orodja in digitalizacija

sta besedi, ki prestrašita ali vsaj

zdolgočasita marsikoga.

Pravzaprav danes samo še

čakamo, kdaj bo digitalizirana

hrana in pijača. Kaj še ni?!

Fotografija: Visitsaleska.si

Piše: Katja Beck Kos, Rajzefiber

Sama sem odraščala brez

računalnika, ki se mi je še na

faksu zdel zelo naporen in

neuporaben pripomoček.

Dvajset let pozneje in približno

tono izkušenj več, si ne znam

več predstavljati dela brez

'oblaka' in sočasnega

soustvarjanja dokumentov v

teamu. Še več: mojo digitalno skepso je nadomestila odprta

radovednost, s katero odkrivam nove programe, ki nam lahko

olajšajo vsakdanje delo.

Zase lahko trdim, da sem se popolnoma znebila strahu pred

digitalnim svetom: nikoli si ne bi mislila, vendar smo v času

korone in zaprtih občin s sodelavci izvedli nekaj zelo prijetnih in

pristnih zoom delavnic, ki so nam dale občutek, da se

sprehajamo skozi pisane dnevne sobe drug drugega in smo še

bolj osebno povezani. Digitalni svet je tako pomembno

prispeval k druženju in povezovanju z ostalimi kolegi in

kolegicami, ki so se v času krize soočili s številnimi izzivi.

Več kot dvajset let delam v in z društvi, zato poznam izzive, s

katerimi se soočajo. Zagotavljam vam, da jih lahko enostavno

rešujemo z vpeljavo digitalnih znanj in orodij. Z Rajzefibrom

smo v sodelovanju z digitalno zelo izkušenimi sodelavci UP FTŠ

sTOUdio Turistica in združenjem From Zero sprejeli izziv in

skupaj s Turistično zvezo Slovenije posebej za vas, draga društva

in lokalni ponudniki, pripravili koristna izobraževanja v sklopu

projekta “Digitalizirajmo lokalne turistične vsebine”. Na njih

se boste spoprijateljili z digitalnim svetom, ki vam bo olajšal

vsakdanje delo in prihranil čas za organizacijo izletov po

Sloveniji, saj boste lahko kar iz domačega naslonjača sestavili

načrt za izlet ter ga povezali z aplikacijo Slovenski turistični

vodnik, s pomočjo katerega si boste izbrane interesne točke na

lokaciji tudi ogledali. Zmeraj znova nam je namreč hudo, ko

odkrivamo krasne kotičke Slovenije in ugotovimo, da nanje

težko opozorimo domače ali tuje prijatelje, saj ni ničesar na

spletu oziroma stric gugl do tja ne najde poti.

Vljudno vas vabimo na brezplačne delavnice, ki jih pripravljamo

v različnih krajih Slovenije, morda tudi pri vas doma! Na njih vam

bomo predstavili številne programe okolja Google, vključno s

koledarjem, mejlom, docsi in sheetsi, zoomom, mailchimpom,

canvejem in drugimi. V živo bomo odgovorili na vaše izzive! Z

veseljem se odzovemo tudi na vaše pobude in predloge, zato

nam pišite na: katja@rajzefiber.si.

Ko obiščete Velenje priporočamo virtualni obisk potopljenih

vasi.

Prihajajoča dogodka

• Izlet za splet – Kako se lahko dobro počutim na zoomu? 30. 8.

2022, ob 17. uri, vas vabimo na zoom, da se spoprijateljite z

njegovo uporabo. Prijave zbiramo tukaj: https://forms.

gle/7JAAno4wmRLv9oyq6.

• Slovenski turistični vodnik se predstavi v sklopu Speculum

Artium v Trbovljah v soboto, 24. 9. 2022. V sodelovanju z ekipo

Delavskega doma Trbovlje bomo samo za vas organizirali tudi

ogled razstave Speculum Artium. Ne zamudite!

Primeri dobre prakse

1. Mojstrana

Planinski muzej v Mojstrani je dodobra izkoristil in nadgradil

svojo ponudbo s pomočjo digitalnih orodij: ne le da vas peljejo

na Triglav, še z ziplineom se spustite iz njega! Dober primer

prakse, ki realno izkušnjo ne nadomesti, temveč jo nadgradi.

Raziščite na https://www.planinskimuzej.si/

2. Velenje

Z digitalnimi orodji in novimi tehnologijami lahko dostopamo

tudi do krajev, ki jih že dolgo več ni, kot je to v primeru

potopljenih vasi v Velenjskem jezeru. Ko obiščete Velenje,

priporočamo virtualni obisk potopljenih vasi. Več na https://

www.visitsaleska.si/sl/products/ skrivnosti-potopljenih-vasi/

3. Višnja gora

S pomočjo virtualne resničnosti lahko doživite nekaj, česar v

življenju ne bi mogli nikoli: Hiša kranjske čebele vam približa

življenje kranjske čebele v panju. Vsekakor vredno ogleda:

https://www.hisakranjskecebele.si/


45

Potepanja

Turistično društvo Podlehnik je pripravilo Turistično-kulturno pohodniško pot, primerno za hojo v vsakem letnem času in za vse

generacije.

Turistično-kulturna pohodna

pot Podlehnik

Vabimo vas na pohod v majhno občino Podlehnik, ki leži v osrčju Haloz. Za pot po njej boste porabili 4

ure, je krožna, vmes pa boste lahko še posedeli in pomalicali dobrote iz popotne torbe.

Turistično društvo Podlehnik je pripravilo Turistično-kulturno pohodniško pot, primerno za hojo v

vsakem letnem času in za vse generacije. Na koncu vas razvajajo z edinstveno kulturno-zgodovinsko

zgodbo, običaji, šegami in navadami lokalnega okolja in haloškimi kulinaričnimi dobrotami. Po

predhodnem naročilu lahko dobite tople napitke iz domačih zelišč, ponujajo vam degustacijo vrhunskega

haloškega vina in domačo kulinariko (tunko, gibanico, gerpo, haloški lonec, potico, zaseko, domači kruh

in druge haloške specialitete …).

Slovenija ni velika dežela, vendar z naravnimi lepotami ne skopari. Ena

izmed njih so prav gotovo Haloze z Občino Podlehnik. Veliko dogajanja

vse leto vabi obiskovalca, naj obišče Podlehnik, deželo nepozabnih

trenutkov, ki jih lahko vsakokrat drugače doživi. Pozdravljamo vas v

okolju, ki je k slovenski zgodovini prispevalo neizbrisan pečat

viničarstva, a vendar kljub trpljenju tu živijo srčni in dobri ljudje.

Ponosni, samosvoji in delovni ljudje, ki znajo zapeti v vsakem trenutku.

Ko vstopite v občino Podlehnik, vstopite v svet vinogradov, travnikov,

gozdov, v svet legend, predvsem pa v objem neokrnjene narave, kjer

vas gostoljubni domačini prijazno povabijo medse.

Ko se pripeljete v center Podlehnika, vas usmerjevalne table vodijo do

ribnika. Tukaj pustite avtomobil, si nadenete nahrbtnik in pot pod

noge. Pričnete pri Gostišču ribnik, nato se sprehodite ob lepo urejenem

ribniku, kjer vas bodo pozdravili ribiči. Prispete do gozdiča. Ob poti

boste naleteli na kamnito ploščo, ki opozarja na starodavne čase

čarovništva, saj so ravno tukaj sežgali na grmadi zadnjo čarovnico v teh

krajih, in sicer leta 1701. Pot nadaljujete po gozdu in prispete do

Ornigove vile. Naredite krajši postanek, saj ponuja čudovit razgled na

podlehniško dolino in cerkev Sv. Trojice. Prav tako si vzemite čas za

ogled prelepe vile, v kateri je bil včasih gostinski lokal, po 2. sv. vojni pa

je bila preurejena v Dom igre in dela, kjer so bili v varstvu predšolski

otroci delavcev, ki so delali v vinogradih. V 19. stoletju je bila priljubljena

oblika zdravljenja z grozdno kuro, ki se je odvijala v njej. Pred Ornigovo

vilo pa stoji sredi vinogradov tudi vrtna uta.

Pot nadaljujete med vinogradi. Spomladi vas po pozdravljala trta, ki

bogato cveti, jeseni pa trta, obložena s sladkim grozdjem. Klopotec bo

veselo naznanjal trgatev.

Pohodniška pot se zaključi na Gorci ob Viničarskem muzeju in

Etnološkem muzeju. Ob slednjem so postavljene klopce, na katerih si

popotnik počije in se zazre v lepote Dravskega in Ptujskega polja,

Ptujskega jezera, vse do Pohorja in Alp nese razgled. V muzeju pa si

lahko ogledate zbirko vinogradniškega orodja in gospodinjskih

pripomočkov. Če vam čas dopušča, si lahko ogledate še multimedijsko

predstavitev Podlehniške občine.

Ogledate si tudi zunanjost in notranjost prave viničarske hiše. Pot

nadaljujete krožno, nazaj v dolino. Oko se vam zazre na Maceljsko

hribovje, na 'haloški Triglav' – Donačko goro, vse tja do Boča.

Nato se podate v gozd, kjer boste prehodili Gozdno učno pot z

označbami. Prispete do pravega haloškega studenca. Zajamete lahko

vodo in se odžejate s hladno izvirsko studenčnico. Iz gozda se nato

odpravite na cesto in po njej med vinogradi, počitniškimi hišami in

zidanicami v dolino, na izhodiščno točko do ribnika, kjer vas čaka

jekleni konjiček.

Pridite v oazo miru in naravnih lepot!

Besedilo: Zdenka Golub, TD Podlehnik

Fotografija: TD Podlehnik

V muzeju si lahko ogledate zbirko vinogradniškega orodja in

gospodinjskih pripomočkov.


46

Potepanja

Gozdno učno pot najdete na vzpetini Zaplaz nad krajem Čatež pri Trebnjem.

Po sledeh škrata, čarovnice in

magičnih lepot narave

Ali veste, kaj so bodika, mokovec in hribski urh? Tudi to vam lahko v okviru organizirane skupine

razkrijeta škrat Čatež in Hostn'ca cuprn'ca na Zaplaških stezicah. Gre za gozdno učno pot, ki jo najdete

na vzpetini Zaplaz nad krajem Čatež pri Trebnjem, blizu znanega romarskega središča, znanega tudi kot

'dolenjske Brezje'. Zaplaške stezice, s katerima sta povezana tudi Fran Levstik in Simon Ašič, vodijo mimo

številnih legend in zgodb, predvsem pa do raznovrstnih drevesnih in rastlinskih vrst.

Na voljo sta dve trasi – krajša je dolga približno kilometer, daljša pa tri

kilometre. Zaradi dostopnosti lahko opravite svojevrsten potep po

Zaplaških stezicah. Ob poti se lahko seznanite z gozdnim bontonom,

ki opozarja na pravi odnos do gozda in njegovih prebivalcev.

Spoznate lahko raznovrstna drevesa in rastlinje, bivanjsko okolje

mlake in gozdne jase; se povzpnete do Marijinega studenca z vodo,

ki je po prepričanju domačinov čudodelna. Medtem vas lahko

prestreže Hostn'ca cupr'nca, prava poznavalka rastlin, legend in

življenjskih modrosti, in vas mimo Grajske hoste usmeri do najvišjega

vrha v občini Trebnje – to je Bajturn s 609 metri. Ob iskanju škrata

Čateža, ki se menda velikokrat skriva v votli bukvi, pot vodi tudi do

Volčjih jam, kjer si lahko ogledate lovsko prežo, jasli in solnico. Na vas

čakajo tudi izjemni razgledi, ki ob lepem vremenu sežejo do

Gorjancev in Snežnika.

Zaplaške stezice, katerih osrednji in zaščitni znak je 'božje drevce'

oziroma navadna bodika, kljub vse večji priljubljenosti med pohodniki

ostajajo zavetje narave, ker lahko najdete mir in (p)ostanete čuječi. V

Turističnem društvu Čatež pripravljamo dodatna manjša presenečenja

za obiskovalce Zaplaških stezic, s katerimi bomo poudarili skrb za

naravo, notranji mir in soodgovornost za ohranjanje biotske

raznovrstnosti na območju.

Vabljeni torej na Čatež, Zaplaz in Zaplaške stezice. Se vidimo, tudi na

www.nacatez.si!

Fotografija: Arhiv TD Čatež

Besedilo: Luka Bregar, TD Čatež

V TD Čatež pripravljajo dodatna manjša presenečenja za

obiskovalce Zaplaških stezic.

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

Avgust 2022

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Polona Jericijo, PriMS mediji, d.o.o., Ljubljana

Uredniški odbor:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc

Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.


Oglje je črno zlato na Jesenicah

Stara Sava, torek, 27. september 2022

Če ste bili na Jesenicah, ste zagotovo

slišali za Fužinarsko naselje Stara Sava.

Eden od objektov, ki so se ohranili v

tem muzejskem območju, je Kolpern,

nekdanje skladišče za oglje. Letos

bomo prav na tem mestu gostili

osrednjo prireditev ob Svetovnem

dnevu turizma in Dnevih evropske

kulturne dediščine z naslovom

Oglje je črno zlato.

Vabljeni v Fužinarsko naselje

Stara Sava na Jesenicah,

torek, 27. september 2022

Program:

16:00 Voden ogled Po Murovi do Stare Save

16:00 Ustvarjalne delavnice na temo oglja na Trgu na Stari Savi

17:30 Montaža in predaja kovane verige

18:00 Muzejski večer v Kolpernu na Stari Savi, v nekdanjem skladišču oglja:

Etnološki in zgodovinski oris oglarstva na Slovenskem

Predstavitev oživljanja tradicije kuhanja oglja

Predstavitev kope velikanke in knjige o oglarstvu na Slovenskem

19:30 Ortenburški rudarski nered, predstava v izvedbi mladinske igralske

skupine pri gledališču Toneta Čufarja Jesenice

Vstopnine ni.

Informacije in prijave na ogled Po Murovi do Stare Save

TIC Jesenice | T: +386 4 586 31 78 | E: info@turizem.jesenice.si

MOJA DEŽELA – LEPA IN GOSTOLJUBNA 2022

GLASUJTE ZA SVOJE IZBRANCE!

MOJA DEŽELA – LEPA IN

GOSTOLJUBNA

Vseslovenski natečaj Moja

dežela – lepa in gostoljubna je

v polnem teku. Naše komisije

si bodo še do konca poletja

ogledovale slovenska mesta,

vasi, kraje, glampinge, hostle in

tematske poti ter mestna, trška

in vaška jedra.

2022

V tem času lahko na naši spletni strani tudi vi oddate svoj glas za tiste

slovenske kraje, ki so vam najbolj pri srcu: https://turisticna-zveza.si/

Glasovanje poteka od 15. julija do vključno

9. septembra 2022.

Na naši spletni strani lahko svoj glas oddate enkrat na dan v vsaki

posamezni kategoriji:

• NAJ lepše – NAJ gostoljubnejše večje mesto,

• NAJ lepše – NAJ gostoljubnejše srednje mesto,

• NAJ lepše – NAJ gostoljubnejše manjše mesto,

• NAJ lepši – NAJ gostoljubnejši zdraviliški kraj,

• NAJ lepši – NAJ gostoljubnejši turistični kraj,

• NAJ lepši – NAJ gostoljubnejši izletniški kraj,

• NAJ lepše – NAJ gostoljubnejše mestno/trško/vaško jedro,

• NAJ tematska pot,

• NAJ kamp,

• NAJ glamping,

• NAJ mladinsko prenočišče in

• NAJ izletniška točka.

Tistim mestom, krajem, tematskim potem … ki bodo prejeli

največ glasov, bomo podelili posebno priznanje za NAJ lepši –

NAJ gostoljubnejši kraj po izboru ljudstva.

Slovesna podelitev priznanj pod častnim pokroviteljstvom predsednika

RS Boruta Pahorja bo potekala v okviru Dnevov slovenskega turizma

med 14. in 16. novembrom 2022 v Laškem.

Za udobno, prijetno in varno ocenjevalno izkušnjo so poskrbeli pri

Špan Centru mobilnosti, kjer so nam omogočili sponzorski najem

avtomobilov, ki jih boste prepoznali po nalepki Turistična zveza

Slovenije in sloganu Turizem smo ljudje.

Moja dežela – lepa in gostoljubna je letos vključena tudi v akcijo 66 dni

poletja, ki jo pripravlja Radio 1. Na terenu je ekipa z Mihom Deželakom,

ki ji lahko prisluhnete do vključno 24. avgusta 2022.

Revija Lipov list 8/2022

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?