Slovenian Language I Syllabus (Primary Cycle)

3. Učenci po sprejemanju z učiteljevo pomočjo razčlenjujejo besedilo (in sicer predvsem
okoliščinsko, naklonsko in pomensko, prebrano besedilo pa tudi besedno-skladenjsko in tvarno)
ter vrednotijo njegovo učinkovitost, ustreznost, razumljivost in pravilnost.
4. Ob učiteljevem vodenju prepoznavajo, predstavljajo in povzemajo značilnosti dane besedilne
vrste.
5. Če je v učnem načrtu predvideno tudi tvorjenje besedila iste vrste, se učenci nanj pripravijo (npr.
predstavijo svoje izkušnje s tvorjenjem podobnih besedil in svoje težave pri tem, predstavijo
značilnosti dane besedilne vrste, izberejo ustrezno strategijo sporočanja, izdelajo načrt, ponazorila
ipd.).
6. Učenci pišejo besedilo oziroma izdelajo pisno podlago za govorni nastop.
7. Po pisanju/govornem nastopu skupaj s sošolci in učiteljem vrednotijo svoje besedilo in besedila
sošolcev ter utemeljijo svoje mnenje; če je potrebno, odpravijo napake v svojem besedilu in ga
prepišejo.
8. Učenci v vodenem pogovoru presojajo učinek pridobljenega vsebinskega in procesnega znanja na
svojo zmožnost sprejemanja in tvorjenja besedil dane vrste ter ob učiteljevih napotkih izdelajo
načrt za izboljšanje teh zmožnosti.
B. Književni pouk
Književni pouk tudi v drugem obdobju temelji na komunikacijskem modelu književne vzgoje,
katere glavni cilj je ohranjanje učenčevih interesov za branje in poslušanje umetnostnih
besedil ter razvijanje zmožnosti ustvarjalnega dialoga z umetnostnim besedilom.
Pri književnem pouku učenci namreč razvijajo recepcijsko zmožnost z branjem ali
poslušanjem oziroma gledanjem umetnostnih besedil in govorjenjem/pisanjem o njih ter s
tvorjenjem/(po)ustvarjanjem ob umetnostnih besedilih. V procesu šolske interpretacije
besedila razvijajo zmožnost doživljanja, razumevanja in vrednotenja književnih besedil,
literarno besedilo razčlenjujejo, po razčlenjevanju pa sintetizirajo spoznanja o besedilu ter
izražajo vrednostne sodbe o njem in jih utemeljijo. Posamezna književna besedila tudi
medsebojno primerjajo in vrednotijo. Recepcijsko zmožnost razvijajo tudi s tvorjenjem
poustvarjalnih besedil ob umetnostnih besedilih.
Kot najprimernejša metoda dela se tudi tukaj priporoča šolska interpretacija umetnostnega
besedila, ki zajema naslednje dejavnosti:
uvodna motivacija,
napoved besedila, umestitev in interpretativno branje,
premor po branju,
izražanje doživetij ter analiza, sinteza in vrednotenje,
ponovno branje in nove naloge.
Šolsko branje (in književna vzgoja sploh) mora ostati tudi v drugem obdobju osredinjeno na
učenca, kar pomeni, da je najpomembnejša učiteljeva naloga posredovati/ohraniti otrokovo
prepričanje, da se človek v književnosti srečuje predvsem/tudi s samim seboj, kar je namreč
najmočnejša motivacija za branje leposlovja sploh.
Učenci ob srečevanju z umetnostnim besedilom razvijajo vse štiri sporazumevalne dejavnosti.
Branje in poslušanje ter pisanje in govorjenje se v okviru vsake učne enote prepletajo in so
usmerjeni k istim ciljem. Ob prvem stiku z besedilom naj učitelj učencem prozo in dramatiko
pripoveduje, pesem pa deklamira, šele nato pa prebere. Sledi individualno branje učencev.
Izbira metod in oblik dela je prepuščena učitelju, ta pa jo prilagaja naravi umetnostnega
besedila in interesom ter nagnjenjem svojih učencev. V fazi interpretacije besedila se tako
2011-01-D-67-sl-2
55