28. oktober 1965 (št. 814) - Dolenjski list

NESREČE
Mopedist podlegel
poškodbam
Na križišču Trdinove in Gubčeve
ulice v Novem mestu se je
Crtko Rugelj 22. oktobra ob 15.30
z mopedom zaletel v tovornjak,
ki ga je vozil Danilo Bakič iz
Beograda. Mopedist je dobil hude
poškodbe na glavi, katerim je v
novomeški bolnišnici podlegel.
Konja sta podivjala
Hude telesne poškodbe je dobil
12. oktobra Janez Košiček iz Žužemberka,
ko so se mu na poti v
peskolom med Prapročami in
Poljanami pri Žužemberku splašili
konji. Voz je treščil v telefonski
drog, voznik pa je padel
na cesto in nekaj časa drsel po
tleh, pri čemer se je hudo ranil.
Težko ranjenega na glavi so odpeljali
v ljubljansko bolnišnico.
Vinjena padla
pod voz
Na poti med vinogradi na Medvedjeku
v trebanjski občini je
Rozalija Femec iz Stehanje vasi
18. oktobra padla pod vprežni
voz, kjer ji je kolo zdrobilo komolec
leve roke Ponesrečila se
je. ko je hotela sesti na voz, zaradi
močne vinjenosti pa je padla
pod kolesa. Odpeljali so jo v
ljubljansko bolnišnico.
F i15« sta z motorjem
M a gorjanski cesti pri Trnovcu
tsa se 22. oktobra dopoldne z motorjem
prevrnila Janko Grgurič iz
Novega mesta in Dragutin Trbušič.
Voznik Grgurič se je lažje
rar.il sopotnik Trbušič pa si je
zlomil desno nogo. Škodo na motorju
cenijo na 40.000 din.
Tovornjak zadel
vprego
22. oktobra dopoldne je na cesti
v Malih Brusnicah tovornjak
Jožtta Mikca z zadnjim kolesom
zadel vprežni voz Jožeta Konda
in mu prizadejal kakšnih 25.000
din škode. Voznika in tovornjak
niso poškodovani.
Mopedist z ranjenim
obrazom
23. oktobra, nekaj minut pred
polnočjo, se je pri Žužemberku na
poti domov prevrnil mopedist Albin
Erbida iz Stranske vasi. Pri
padcu si je hudo ranil obraz in so
ga odpeljali v novomeško bolnišnico.
'"^v^ **:y •''':?;'* x —- v i
Kolesarka trčila
v osebni avto
23. oktobra popoldne je bila
prometna nesreča v Semiču. Kolesarka
Slavica Mihe^ič iz Vapče
vasi se je zaletela v osebni avto,
ki ga je vozil Jože Zvab z Mirne
noči. Mihelčičeva si je ranila
levo nogo, avtomobilistu in sopotnici
pa ni bilo nič. Na vozilih
cenijo škodo na 115.000 din.
S ceste v bukev
24. oktobra zvečer je z gorjanskc
coste na Gorjancih zapeljal in
se naletel v bukev osebni avto, ki
ga '3 vozil Miran Simič. Voznik
se je lažje ranil na licih, sorodnica
pa ima dvakrat idomljeno levo
roko. Škodo "na avtomobilu
cenijo na 800.000 din.
flrazie, f ta Anna di Ratež!
Včasih so rekli o nekaterih Lahih: »»Tak je. da bi še mater božjo
ukradel...« No, Salvatore jo je pa zares, čeprav le njeno mater,
sveto Ano. To je bilo na binkoštni ponedeljek v hudem vojnem letu
1942. Preberite, kaj se je zgodilo po dobrih 23 letih ...
Salvatore ni nosil oficirskih grešil zoper ducejeve zapo­ je zrasel nov dom s štev 20 a,
našitkov in ne ozkih usvetvedi. v njem pa prebiva družina
ijenih škornjev. Ko je bolj »Salvatore, gospodar si, to­ Ivane Gorenc, po domače
šajtral kot korakal v stroju da — mamma mia! — vsak Kostrevčeve Johance.
zelenih uniform, je delal prav trenutek si lahko ob glavo. Ko je 27. septembra letos
to, kar je želel tenente, tudi Bodi previden in ostani ve­ Kostrevčeva Johanca nedaleč
tedaj, ko je bilo treba bežati. ren. Mati božja bo blagoslo­ od doma napravljala pušlje v'
Kot tak je bil v vojski, ki je vila tvoje delo in te varova­ vinogradu, je pritekel sose­
večkrat tekla nazaj kot prola vsega hudega!« si je dedov fantek in v sapi povedal,
dirala naprej, eden izmed tijal ducejev vojščak Salvatore da iščejo njo, Ivano Gorenc,
sočerih zelencev, od katerih nekega dne, ko je hodil s neki tujci, dva moška in dve
je duce zahteval, da zavza­ patrolo po brusniški cesti. ženski in da mora takoj domejo
Balkan.
mov.
Mati božja bi ga najbrž
Salvatore je pripadal sku­ prej uslišala, ce bi imel pri Johanca je že od daleč vipini
ducejevcev, ki so se šli sebi njeno podobo. Kje jo dela lepo oblečena moža in
okupatorsko vojsko tostran dobiti? »Ecco,« si je rekel, ženski. Besed, ki so jih govo­
Gorjancev. Poznal je notranj­ ko se je spomnil, da je nerili, ni razumela, vendar je
ščino vseh hlevov v Brusnikaj takega videl v Kostrevče­ nekoč že slišala to govorico
cah, na Ratežu in v drugih vi gostilni. Ob neki priložno­ v domači gostilni. Možje so
krajih, kjer je bilo možno sti, menda je bilo na sam se predstavili za Italijane.
prespati. Prav tako dobro je binkoštni ponedeljek 1942, je »Tale gospod vam vrača sli­
poznal koruzišča in grme, ka­ v gostilni vzel podobo sv. Ane ko, ki jo je v vaši gostilni
mor ga je naganjalo še in in si to »Marijo« zataknil za vzel med vojno,« je po slo­
še: včasih zavoljo strahu, srajco. Od tedaj se ni ničevensko rekla ena od žensk in
včasih zato, ker ga je ustavisar več bal, kajti prepričan pokazala na moža, ki je imel
lo vino, ki se ga je z drugi­ je bil, da se bo vsaka kro­ v roki zavit nekakšen okvir.
mi pajdaši vred zastonj nagla od njega odbila . . .
lokal v Kostrevčevi gostilni
Johanca se je v gospoda za­
na Ratežu. Naj so bili taki Potem je prišel dan, ko je gledala s priprtimi očmi in
ali taki, pa so se ti zeleni zelena vojska odšla in z njo če bi kdo v te oči globlje po­
možje nepogrešljivo ravnali tudi Salvatore, stiskajoč pod gledal, bi videl v njih prezir
po zapovedih boga duceja: srajco božjo podobo. Poraz in zaničevanje.
Tole je sveta podoba, ki jo je italijanski vojak
ubijaj, jemlji, zlasti v domo­ velikega ducejevega načrta je Mož, ki ga je opazovala, je po več kot 23 letih prinesel nazaj v Ratež pod Gorvih
rdečkarjev! »Zapomnite bil blizu.
imel kakšnih petdeset let. jance. Takrat, na binkoštni ponedeljek vojnega leta
si, v tuji deželi ste!« Tako Ce bi tedaj naredili spisek Gladki, nazaj počesani svetli 1942, je vzel ali izrezal samo srednji del podobe,
jim je tenente često govoril. grozodejstev, tatvin in poži­ lasje so mu okrog ušes rah­ zdaj, ob vrnitvi, pa je slika na temnem baržunu in
V tem poslušnem stroju Salgov, ki so jih zagrešili Sallo posiveli. V obraz ni bil v novem okviru. Ali ga je pekla vest ali pa ga je kaj
vatore ni bil izjema. Ce bi vatore in njegovi zeleni, na suh, ne zavaljen, postave pa drugega pripeljalo po tolikih letih nazaj pod Gorjan­
se obotavljal, bi ga tenente koncu že močno razcapani take, da bi se ob pogledu ce? Na vrnjeno sliko je sam napisal: »Per ricono
brž dobil na piko. To pa zanj sobojevniki, bi morali vanj nanjo kar težko zamislili, ka­ scenza ... Ratez, 27. 9. 1965
ne bi bilo dobro in kdo ve, vnesti tudi rop in požig Koko je bila včasih stlačena
kje bi dočakal konec vojne. strevčeve gostilne. Do danes v zeleno uniformo.
oficirskih našitkov in brez Ob odhodu je dal Salvato­
Zato je vestno nastavljal od te gostilne, ki je imela Preden je gospod Johanci usvetljenih škornjev. Vseeno: re Johanci 1000 din.
ušesa in bil ubogljiv, zlasti štev. 2, ni-ostalo drugega kot izročil zavitek, je z njega od­ Salvatore gor, Salvatore dol, Vest o tam, da je Italijan
pa je pazil, da se ne bi pre­ ruševine. Nekaj metrov vstran stranil papir in podobo polju­ tak je kot nešteto drugih, po več kot dvajsetih letih
bil. »Hvala ti, da si me sprem­ ki so odnesli žive glave vrnil Ivani Gorenc podobo
ljala vse do danes,« si je naj­ domov.
sv. Ane, je presenetila okolibrž
mislil mož, zakaj oči so »Bo še kaj prišel?«
co in vsakdo je hotel tisto
se mu zelo zasvetile, ko je »Marca ali maja prihodnje podobo videti.
predajal podobo.
leto.«
IVAN ZORAN
IVANA GORENC: »Povedala sem jim, da so mi
med vojno Vse razbili in vse vzeli...«
»Grem!« je zašepetala, »grem, četudi oče izvedd.
Videti ga moram in hočem. Ena beseda od njega,
zagotovilo, da me ima rad, in zopet bom hitela domov.
In če oče izvedo? Naj. Na kolenih jih bom za
zamero prosila in, če jim povem, kako ga ljubim, ne
morejo me zamotati, morajo mi odpustiti-.«
V tem hipu zasliši, da se odspodaj vrata odpirajo,
naglo skoči na okno. Sodnik, Grniščak in še trije
meščanje so šli ven. Od veselja je deklica poskočila.
Brž pokliče svojo strežajko in ji veli, naj pomaga
obleči se, ker bode šla za trenutek ven na sprehod.
Mrak se je bil ravno storil, ko ste šli dve ženski
skozi vrtna vrata. Obe ste bili tako oblečeni in s tako
gostimi naličji zagrnjeni, da ni mogel nihče poznati
hčere mestnega sodnika in njene služabnice.
Na poldanski strani ljubljanskega mesta je tačas
nekaj drevja stalo nedaleč od ceste, ki pelje na dolenjsko
stran. Tam je oborožen možak v zasenčju
uzde držal dva konja. Prvi je imel široko sedlo in
podgrinjalo, na katerem je bil uvezen grb Auerspergov.
Nedaleč od konj je na deblu slonel mlad mož,
v žamet oblečen, z velikim črnim plaščem ograjen.
Levico je naslanjal na dolg meč, z desnico pa je glavo
podpiral in premišljeval. Kakor da bi se hotel
vseh dvomov in pomislekov iznebiti, otrese z glavo
in pogleda po poti. Tamkaj vidi visokega moža bližati
se.
»Pozno si prišel,« pravi mož pri deblu, ki ni bil
nihče drug kot Italijan. »Pa ko ne bi bil, bilo bi tudi
dobro, zakaj danes je ne bo, mačice. Boječe dete je
to, ne bom nič opravil.«
»ZdaDe v mraku pride, če res tako nori in gori
za vas, dal bi si trideset palic nametati, če je ne bo.
Pa če se nisem motil, bili ste prav v premislekih,
preden ste me videli?«
»Kaj meniš, da je vsak brez vesti kakor ti? Zares
sem premišljal, ali bi izvršil namen ali ga ne bi.
Kako bom dekle potem zagovoril? In če njen oče
Johanca se je za hip zagledala
v podobo sv. Ane, prav
tisto, ki jo je imela v gostilni
njena mati Ana Kostrevc.
Podoba je bila prav taka kot
nekdaj, le v rdeči baržun je
bila zdaj oblečena. (Kako jo
je skrbno hranil ta verni
tujec!)
»Kako se piše gospod?« je
vprašala Johanca. '
Tuji gospod, ki so mu prevedli,
kaj Johanca želi, je za
' trenutek vzel sliko nazaj in
na njeno zadnjo stran napisal:
SALVATORE TERAOLO,
Seala Monticello No. 4, TRI-
ESTE.
— Salvatore? Torej prav
tisti, ki se ga spominjajo na
Ratežu in Brusnicah kot vojaka
v zeleni uniformi brez
II JOSIP T JURČIČ r?tf