Å rauf - december 2012 - Å olski center Celje

sc.celje.si

Å rauf - december 2012 - Å olski center Celje

Nekaj starega,

nekaj novega

in nič sposojenega

ŠR@UF

Srednja šola

za strojništvo,

mehatroniko in

medije

2012-13


ŠR@UF

Glas(b)ilo dijakov in dijakinj Srednje šole za strojništvo,

mehatroniko in medije / Šolski center Celje

Mentorica:

Suzana Slana

Oblik-kovanje:

Tjaša Hriberšek, Katja Novak,

(obe M-3. d), Sabina Tržan (M-4.e)

in Iztok Virant

Fotografija na naslovnici:

Aleš Jazbec, M-3.e

Letnik 2012/13

številka 6

december 2012

Beseda staršev

MOJ SIN,

STROJNI

TEHNIK

V zadnjem razredu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kam v srednjo šolo. Na pobudo

strokovne svetovalke sva skupaj z Urhom obiskala obrtni sejem v Celju, kjer se je z delom in

izdelki predstavljala Srednja šola za strojništvo in mehatroniko.

Odločitev ni bila težavna, saj je Urh že imel izdelano željo - delo s kovinami. Vsekakor smo

bili doma veseli, saj se je že v rani mladosti doma spoznal s tehniko in strojništvom.

Tako se je Urh vpisal na Srednjo šolo za strojništvo in mehatroniko - smer orodjar in postal

dijak prvega letnika. Dobil je nove sošolce in profesorje, nova so bila pravila in obveznosti.

Vsa leta poklicnega izobraževanja smo mu doma dajali moralno podporo in bili pripravljeni

na pogovor in mu bili v pomoč, ko jo je potreboval. Tudi Urh se je v šoli naučil, kako iskati poti

do rešitve, zgradil je dobre odnose s profesorji, se zelo zbližal s svojimi sošolci, s katerimi je

postal dober prijatelj, ki jim je vedno pripravljen pomagati.

Po končanem triletnem izobraževanju pa je bil spet pred odločitvijo. V Štorah so mu

ponujali službo, vendar se je odločil za nadaljevanje šolanja. Ker je bil vsa tri leta šolanja

odličen, smo ga prepričali, da se je vpisal v program poklicno tehniškega izobraževanja, smer

strojni tehnik, kar je pomenilo dve leti dodatnega šolanja. Učenje mu ni povzročalo težav,

kljub temu da teoretičnih predmetov ne mara preveč, saj, kot pravijo profesorji in kot vidimo

doma, je najraje v delovni obleki za strojem, kjer kar naprej nekaj izdeluje in išče izboljšave. V

delavnici za strojem se zares počuti kot "doma".

Ponosna in vesela sem, da je moj sin dijak SŠSMM in da je njegova pot usmerjena v prihodnost

z jasnimi cilji tudi ob pomoči šolskega kolektiva. Še posebej sem ponosna, ker sta v

zadnjem letniku s sošolcem razvila napravo - inovacijo, za katero sta prejela zlato priznanje

na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev Zotkini talenti.

Tudi kot predstavnica sveta staršev sem v dveh letih spoznala mnogo različnih dijakov,

staršev, profesorjev in razrednika, s katerimi smo iskali rešitve za težave v šoli in izven nje in

s skupnimi močmi smo prišli do uspešnega zaključka.

Fotografija: Teja Es, M-1.e

Irena Cvetko


Bivši dijaki

SREDNJEŠOLSKI

SPOMINI

Miha Kovačič

TEŽKO JE NAPOVEDATI, KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE, ŠE TEŽJE, KAM NAS BO NA KONCU PRIPELJALO. TO VELJA TUDI ZA ČAS

NAŠEGA ŠOLANJA, KAJTI ŠTEJE VSAK TRENUTEK OD PRVEGA PRESTOPA ŠOLSKEGA PRAGA. KLJUB TISOČIM BESEDAM, KI NAM JIH

VSAKODNEVNO PONUJA SVET, NAM NIHČE NE MORE NAPOVEDATI, KJE SE BO NAŠE IZOBRAŽEVANJE KONČALO. TOKRAT SEM ZA

MNENJE POPROSILA BIVŠEGA DIJAKA STROJNIŠTVA GOSPODA MIHA KOVAČIČA, KI SE JE Z VESELJEM IN NAVDUŠENJEM ODZVAL

NAŠEMU VABILU NA ŠOLO, KJER SE JE ZA TRENUTEK VRNIL V SVOJE DIJAŠKE DNI.

Pred koliko leti ste se izobraževali na naši šoli?

Četrti letnik sem končal pred 19 leti, torej leta 1993.

Kako se spominjate svojega vpisa v prvi letnik?

Moja zgodba o vpisu je zelo zanimiva, kajti za vpis se nisem prav

dosti zanimal. Ko je prišel dan, da smo v razredu morali izpolniti

vpisni obrazec, sem v dilemi povprašal sošolca, kam namerava. Tako

sem njegovo odločitev preprosto prepisal še na svoj obrazec in v

septembru kot dijak pristal na tej šoli v izobraževalnem programu

strojni tehnik.

Kako so potekale ure praktičnega pouka v delavnicah?

Kakšna je bila oprema?

Pri praktičnem pouku je bilo zanimivo. Dijaki smo odkrivali nove

stroje, spoznavali nove postopke, stvari ... hkrati pa se s tem tudi učili.

Glede opreme nisem imel nikoli nikakršnih pritožb, bila je v koraku s

časom, tako da smo se na njej lahko naučili strojniških veščin. V času

mojega šolanja smo preživeli tudi poplavo, tako da so morali stroje

očistiti, popraviti in po potrebi tudi zamenjati.

Kako je potekalo vaše izobraževanje po srednji šoli?

Po končanem štiriletnem izobraževanju na srednji šoli sem s študijem

nadaljeval najprej na višji šoli v Celju, nato pa še na fakulteti v

Mariboru (Fakulteta za strojništvo, višješolski študij, univerzitetni

študij). Doštudiral sem in pridobil naziv univerzitetni diplomirani

inženir strojništva. Kasneje sem svoje izobraževanje nadaljeval na

direktnem doktorskem študiju na Fakulteti za strojništvo v Mariboru,

kjer sem 2004 doktoriral in končno 2007 postal docent (profesor) za

področje obdelovalne tehnologije in sistemov.

Ali ste imeli pri iskanju zaposlitve kakšne težave?

Najprej sem delal kot mladi raziskovalec na fakulteti v Mariboru, nato

pa sem se zaposlil v železarni Štore Steel, kjer delam še danes. Ne, pri

iskanju zaposlitve nisem imel nikakršnih težav, delo sem hitro našel.

Kaj počnete na vašem delovnem mestu danes?

V železarni Šore Steel sem najprej delal sedem let v službi razvoja,

sedaj pa sem pol leta vodja oddelka kakovosti, znotraj katerega so

trije laboratoriji, skrbimo pa za kakovost in kontrolo izdelkov. Še

vedno lahko pišem znanstvene članke za svetovno uveljavljene revije

iz popolnoma različnih področij, kot sta npr. medicina in metalurgija.

Pri svojem znanstvenem delu največ uporabljam genetske metode

(metode umetne inteligence) – na tem področju se lahko, objektivno,

kosam z najboljšimi na svetu.

Kakšen se vam zdi današnji šolski sistem? Kaj bi spremenili, če bi

imeli to možnost?

O šolskem sistemu ne morem kaj dosti soditi. Kar se tiče sprememb,

pa je stvar bolj zapletena, saj če želiš nekaj spremeniti, moraš

spremembo najprej formalno predpisati. To pa je težko, ker vsi vemo,

kaj je prav in kaj je narobe, pa kljub temu še vedno kršimo veliko pravil.

Zato je tako težko uveljavljati učinkovite spremembe, ki bi izboljšale

kakovost na nekem področju.

Kateri profesor Vam je iz dijaških let ostal najbolj v spominu?

V spominu so mi ostali profesorji, pri katerih je bilo kaj nenavadno,

zanimivo, zabavno. Spomnim se profesorja, katerega imena žal

ne vem več, zapomnil pa sem si ga po njegovih čudnih vprašanjih.

Spomnim se, da me je enkrat vprašal, koliko sestavin ima solata. Brez

premisleka sem odgovoril, da pet. Profesor se je začudil, kje sem jih

toliko našel in mi rekel, če jih še naštejem, mi da petico. Malo sem

razmislil in mu jih hitro naštel, a kljub pravilnemu odgovoru petice

nisem dobil, vendar pa tisto uro nisem bil vprašan za oceno.

V spominu mi je ostala tudi profesorica Marija Marolt, ki me je

poučevala matematiko. Ta profesorica je resnično znala vzdrževati red

in disciplino v razredu, bali smo se je. Ko je prišla v razred in je bil čas za

spraševanje, smo vsi povesili glave, kot da smo globoko zatopljeni v

knjige in snov. Nihče si ni upal pokončno sedeti z dvignjeno glavo, ker

bi s tem pokazal, da "obvlada" snov. Seveda pa mi je v spominu ostal

tudi moj razrednik Igor Lah. Spomnim se, da me je neko uro poklical

pred tablo in mi zastavil težko nalogo, pri kateri je bila potrebna

formula, ki bi se jo morali naučiti doma. Formule seveda nisem znal na

pamet, zato sem jo poskušal izpeljati. Profesor ni pričakoval, da mi bo

uspelo rešiti nalogo. Na koncu me je ob pravilnem rezultatu napol v

smehu napol v začudenju poslal v klop.

Se morda spomnite kakršne vragolije, ki ste jo ušpičili skupaj s

sošolci?

Spomnim, se da smo enkrat sošolcu poskušali najti dekle, tako da smo

na list napisali ponudbo, po kateri dekle v zameno, če bo s sošolcem,

dobi sendvič. Ko se je vse skupaj razvedelo, smo bili poklicani v

kabinet, kjer smo vragolijo zagovarjali, nikakor pa ne izdali tistega, ki se

je tega spomnil.

Bi se vrnili v srednješolske klopi?

Bilo je lepo, vendar se ne bi vrnil, ker je to obdobje, ko moraš biti

močan in zdržati različne vplive zunanjega okolja, predvsem pa so še

tu najstniška leta, ko človek deluje čisto drugače.

Z gospodom Kovačičem sva se po koncu mojega brskanja po njegovih spominih

sprehodila še po delavnicah, kjer pridno ustvarjajo naši zdajšnji dijaki. Ob tem sta

skupaj z nekdanjim razrednikom Igorjem Lahom obudila še kakšen spominček več.

Vesna Pinter, M-3. e

Foto: Nejc Urisk, M-4. e


Naši učitelji

eter Kuzman

OUCEVAL ŽE V ŠESTEM

S FOTOGRAFOM NEJCEM SVA

OBISKALA UČITELJA PETRA

KUZMANA. PRIJETNO NAJU JE

RAZREDU

SPREJEL S ČOKOLADO, KI JE NA

KONCU NI OSTALO NIČ. V ZELO Kako bi predstavili svojo

PRIJETNEM POGOVORU SEM življenjsko oz. poklicno

pot?

IZVEDELA ZANIMIVE STVARI IZ

S profesionalnim

ŽIVLJENJA NAŠEGA UČITELJA. poučevanjem, sem po

NEKAJ JIH JE ZBRANIH V

nalogi ravnatelja, pričel,

ko sem obiskoval šesti

NASLEDNJIH VRSTICAH, ZATO

razred osnovne šole. Učil

VESELO NADALJUJTE Z BRANJEM. sem matematiko v petem

razredu. Naša učiteljica

matematike je bila na daljši bolniški odsotnosti. Imel sem vsa

pooblastila, z izjemo vpisovanja ocen v redovalnico. To mi je bilo

v veliko zabavo, saj je med temi učenci bila tudi deklica, v katero

sem bil noro zaljubljen. Po tej učiteljski izkušnji na vlogo učitelja

nisem pomislil, vse dokler nisem kot diplomant na Fakulteti za

elektrotehniko dobil ponudbe za službo pri znanem podjetju.

Pogodbe nisem hotel podpisati ne da bi raziskal še druge možnosti

za zaposlitev. Tako sem se skoraj po nakjučju znašel na razgovoru,

pri takrat še ravnatelju, Igorju Dosedli. Odločil je kar namesto mene

in dejal, da pričnem prvega septembra. Najprej sem poučeval na

Srednji šoli za kemijo, elektrotehniko in računalništvo, potem pa

sem začel poučevati na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in

medije.

Na vprašanje, če je kot šestošolec petošolce kaj naučil

matematike, se profesor le nasmehne in odgovori, da se tega ne

spomni. Kaj pravzaprav učite, kaj je vaše področje?

Učil sem že marsikaj. V tem obdobju učim krmilno in regulacijsko

tehniko. V to področje spadajo mikrokrmilniki, industrijski krmilniki

(PLK), pnevmatika, hidravlika, merilniki fizikalnih veličin ...

Kaj vam pomeni priti v razred, pred dijake in z njimi deliti svoje

znanje?

To je moja služba. So dnevi, ko ob učenju uživam, so pa tudi dnevi,

ko bi raje delal nekje v miru in tišini. Vendar je dejstvo, da če

hočeš delati to, kar ti je v užitek, moraš narediti tudi stvari, ki jih je

enostavno treba narediti.

Marsikdo od naših bralcev, seveda so izjema mehatroniki, ne ve,

kaj pomeni mehatronika. Po čem se razlikuje npr. od strojništva?

Mogoče bi bil bolj razumljiv pojem elektromehanika. Torej

mehatronika je tehnična smer, ki predstavlja nekakšno unijo

elektrotehnike in strojništva.

Kakšen je vaš način poučevanja?

Najbližje mi je učenje z raziskovanjem. V stilu, poskusi, ko pa se

prične kaditi in smrdeti, preberi navodila. Ta način je v šoli žal

možno uporabiti zelo redko.

Ste tudi mentor projektnih nalog zaključnim letnikom.

Kako usmerjate dijake pri izdelavi teh nalog?

Hmmm ... težko! Na tem področju se je nekaj spremenilo. Ne vem,

ali sem postal prezahteven ali pa so dijaki našli lažjo pot. Letošnje

šolsko leto namreč ni bilo povpraševanja po mentorstvu. Zadnja

leta pa narašča zanimanje za mentorstvo pri izdelavi diplomskih

nalog na naši Višji strokovni šoli, kjer predavam Programiranje v

avtomatiki.

Kje vidite svoje dijake čez nekaj let?

Veste, jaz že srečujem svoje bivše dijakinje in dijake, ki so letos v

mesecu marcu prejeli dodatek za veliko družino, to pomeni, da

imajo tri otroke ali več. Upam, da se bo takšno pozitivno vzdušje

tudi nadaljevalo.

Imate za dijake kakšne nasvete, spodbudo, mnenje?

Za vas se bo igra šele začela. Sedaj ste v fazi nabiranja orožja. V igri

življenja pa ni samo znanje tisto, ki šteje. Mediji vsiljujejo veliko

laž, ki poskuša izpodriniti resnico, da dolgoročno največ štejeta

poštenost in odgovornost.

Predavate na srednji in višji strokovni šoli. Kje vam je ljubše?

Da, predavam tudi na Višji strokovni šoli v programu mehatronika.

Ker sem po naravi takšen, da sem težko osredotočen na več stvari

hkrati, mi je način dela na Višji strokovni šoli bližji. Študenti imajo

strnjene ure, tako pri predavanjih kot pri vajah. Mogoče bomo

enak učinek dosegli z uvedbo modularno zasnovanih programov

v srednješolskem izobraževanju. V srednji šoli je delo bolj pestro,

čeprav mi potem ta pestrost včasih zraste čez glavo. Pogrešam

pa čase, ko sem poučeval v mešanih razredih (dekleta in fantje) v

programu kemijski tehnik.

Ko niste v razredu, ko ste doma in se ne pripravljate za naslednjo

uro v šoli, kaj počnete? Kako preživite prosti čas?

Imam ženo in tri otroke. Ti štirje mi nikoli ne pustijo, da bi se razvajal

v dolgočasju. Rad delam z rokami, najraje »šraufam«. Prvo mesto

med športnimi aktivnosti pa zaseda prosto plezanje. Zanima me

tudi literatura s področja odnosov, zgodovine in religije.

Urša Prislan, M-4. e

Foto: Nejc Urisk, M-4. e


Sveže zapisano

Slabo vreme

Nika Hohnjec M-2. e

Kristjan Vreže, M-2. d

Moja misel je sledeča:

Rad bi, da zbudi me krava Milka,

ne pa, da pokonci vrže me budilka.

Vsako jutro nekaj minut čez pet,

počasi se mi več ne da živet.

Še posebej, ko je zima …

ko še naša muca komaj kima.

Jaz že vstanem in odidem,

z mislijo, da nazaj k tebi pridem.

Lesena tvoja je struktura,

ti si kriva, da stoji mi ne frizura.

Obnorela me tvoja je toplina,

zares si dama prava, fina.

Ko bi lahko, bi te poročil,

na nobeno drugo ne bi skočil.

Prav zares je fino,

ko si nadeneš tisto seksi posteljnino.

Zato naprošam te minister Žiga,

da se tvoja vest za to pobriga.

Ker jutra rad preživel bi z njo,

z mojo ljubo postel'co.

Res ne peče me vest,

ti si tisti ko šou je čez,

ti si tisti ko ostau bo brez.

Boli me, stara rana se para,

ljubezn se sama ne prčara.

A te kej boli glava?

Hočem razumet,

stvari ne na tk grdo vzet

sam ko se ponavla,

nočm da naju kej zaustavlja.

Hočm da rata,

zgleda da bom mogla met

odprta vrata.

Kje si, kam si šou?

Pazi da neboš sam ostau.

Velik me jih je že prizadelo,

orng je bolelo,

zdej sm se naučila,

nebom dovolila,

da stvar se vleče, razvleče,

ker delj ko traja

večja je razdalja do sreče.

Upam da moje telo še kdaj tvojo

majco obleče in vedi,

mam te rada pa ni mi useen,

Zgleda da si en.. en izmed takih

ko niso v oblakih,

ko razumejo sam se ne potrudijo,

dej mi vedet da te mam,

naj nebo te sram.

Če daš mi vedet, nebo treba mi

več letet od žalostne misli do

misli, bedet po cele noči,

dokler um ne zaspi.

Pa sej um zaspi

sam ko duša še vedno boli.

Če me hočeš povej,

če nisi ziher, poglej,

najd pot stran od mene,

ker drugač preveč se blede.

Js bom vedla, da vse sm naredla,

da bi skupi ostala,

da te nism prodala.

Sam da žau je tebe preveč

skušnjava majala.

Poklič, veš kje me najdeš,

bom čakala na klic,

ker tole je do zdej zate biu vic.

Na začetku sm se znajdla,

upam da boma skup se za naprej

najdla,

upam tud da bo moja telefonska

poklicana pa naj bo tvoja roka

prepričana.

Za mano so slabi dnevi,

v glavi sami odmevi od

zafrustriranih misli,

zvečer preveč glava misli in

pol se ne spi mi.

Prosim potrudma se,

za naju se gre pa ko vem,

da nama lahka uspe.

Pober me, pokaž da ti je mar,

bod princ, pa bom tvoja pricesa

če se nebom prej obesla.

Poštudiri, pokapiri,

če v pravo smer grejo tiri,

naj naju tole ne iztiri.

Trenutno diham za dotike tvoje,

sam si nekak brez volje,

trgam od znotri se,

ne mi rečt da neveš kk to je.

Reč mi, sori, pogrešam te

sam ko vse ti lahko oblubit je.

Kam to pelje?!

Ni mi v veselje po cele dneve

jokat,

tokrat bo drugač,

sama rešla se bom pred nevihto,

nebom rabla druga,

da stvar bi šlihto.

Rada te mam,

vse nardim da bi meu ti tud mene,

nosim težko breme,

sam čakam pa čakam da se

popravi vreme.


Fazani pripovedujejo

Nejc Venek, Klemen Finkšt, M-2. e

...kot DOMA

ŽAN KRUMPAK, M-1. d

Na šoli se počutim več kot odlično,

zaradi majhnih prostorov in ker ni gneče

po hodnikih. Ne maram zgodnjega

vstajanja, zato so mi najmanj všeč nulte

ure. Ker je poučevanje zanimivo, mi

pouk mine hitreje kot v osnovni šoli.

Za to šolo sem se odločil, ker je veliko

deklet in me izobrazba v tej smeri

zanima. Rad bi postal medijski tehnik. S

svojo odločitvijo nisem zgrešil in je ne

obžalujem.

DAŠA ŠELIGO, M-1. d

Na šoli se zaradi sproščenega okolja

počutim tako kot doma. Všeč mi je na

splošno vse razen včasih predolgih

urnikov. Za šolanje na SŠSMM, smer

medijski tehnik, sem se odločila,

ker me to delo veseli in se mi je na

informativnih dnevih zdelo najbolj

primerno. Od šolanja na osnovni šoli

se ne razlikuje kaj dosti, razen po

sestavi urnikov in predmetih.

ANDRIJANA ZERA, M-1. e

Ker se hitro prilagajam na nova okolja,

se na šoli počutim super, odlično. Ker je

petek zadnji dan v tednu, mi ni všeč, da

imamo ravno takrat najdaljši in najtežji

urnik. Profesorji so boljši kot na osnovni

šoli, ker ima vsak določeno svojo smer

poučevanja, ki jo obvlada. Za to šolo

sem se odločila, ker se v prihodnosti

vidim ravno v tem poklicu in bom

to z veseljem počela. Ker je najbolj

pomembno, da ob delu uživaš, svoje

odločitve ne obžalujem.


Pheasants

The students of M-1. c class, our future mechatronics

technicians, have been asked to give their impressions of the

new school in English. Let's see how pleased they are with the

school they selected, their teachers, the timetable etc.

Dijake M-1. c-razreda, naše bodoče tehnike mehatronike, smo

prosili, da povedo, kakšni so njihovi vtisi o novi šoli. Poglejmo,

kako zadovoljni so s šolo, ki so jo izbrali, z učitelji, urnikom itd.

Simona Tadeja Ribič

»I don't think that my

choice of school could

be any better. This school

is the best of the best,

but it's pretty big. The

classmates are amazing,

we have a lot of fun in the

classroom, although I must

admit that I miss having

girls around. I'm also

satisfied with the offer of

extracurricular activities.«

Matic Majer

»The school is big, but still too

small for so many students.

My classmates are OK, they are

actually better than in primary

school. The teachers are OK,

but some of their explanations

could be a little simpler. Then

we would be even happier. I

believe I have chosen the right

school because I'm interested

in robots.« Kristjan Fišer

»Our school is quite cool. I

have great classmates, too,

and I'm happy to be part of

this class. My timetable is

OK, but it's tiring when we

have 9 lessons a day. The

teachers are nice, at least

most of them. I really like

the food at school, although

I must say that the portions

are too small for me and I

still feel hungry after lunch.

I think it's the right school

for me and that I'll have a lot

of fun here.« Denis Turnšek

»The school looks awesome, the only problem are the stairs!

You need a lot of energy to get to the top. I think I have a good

relationship with my classmates and the teachers are pretty good,

too, they are not too strict. I'm not happy with the timetable,

there are too many lessons. I don't know yet if I have made the

right decision to become a mechatronics technician, it's too early

to say.« Darvin Romih

»It's a nice school. I really

like it and I wouldn't

choose any other school.

I feel great in my class

and I like the timetable,

too, except on Monday

and Thursday, when we

start at 9 o'clock. The

teachers are better than

in primary school. The

extracurricular activities

are great, I'm going to

London in March and I

have also chosen the

adrenalin park.«

Niko Strahovnik

The school is amazing

»The school is amazing. Now I

know I have chosen the right

school because I feel great in

my class, the timetable is fine

and the teachers are cool.«

Tilen Zidar

»I like the school but it's completely

different now that I'm in high school

because I wake up early and have to

go to the bus station. I like the lunch

break because it's 45 minutes long

but I don't like the timetable because

we sometimes finish classes at half

past three.« Tomi Pšeničnik

»So far I'm pleased with my decision

to come to this school but I must say

that the timetable is wild and the

teachers are quite strict. I like the

class I'm in, it's much better than my

old class.« Gregor Kušar

»The school is OK but there is too

much walking up and down the

stairs. I feel OK in the class and the

teachers are great, they are good at

teaching and fun. We have a lot of

extracurricular activities to choose

from, which is very good.«

Rok Hrovat

»I know I've decided for the

right school. The school is

very nice and I am happy

with the class, I feel that I

belong here. I also like the

food.« Valentin Bukšek

»The school looks like a big

container on the outside

but on the inside it's still too

small and the students are

packed like sardines in a can,

which goes for our class, too.

The schedule is pretty filled

but at least the teachers are

fine. I think I've chosen the

right school.« Anonymous

Our main floor is the fourth, which isn't

so good because we have to walk a lot.

Otherwise it's all right. I'm not satisfied with

the schedule, either, because we sometimes

finish very late. I like most of the teachers,

but there are a few exceptions. It's easy

to get a high grade if you try enough. Our

class is kind of weird because we don't have

any girls, so we are not organised enough.

However, I really like my classmates.« Alex

Milovanović

»I like this school

because it has good

teachers. I have

some excellent

schoolmates and I

feel comfortable in

my class. It's amazing

how many students

are at this school, but

there's still enough

space for everyone.«

Robert Plevčak

»This high school is OK.

Actually, I love it. It's

better than primary

school. I feel good

in my class and the

teachers are OK, too.

However, the timetable

is stupid, lessons start

late and finish late.«

Dominik Nemec

»I think the school is huge.


Projekti in interesne dejavnosti

Malavija

V ponedeljek, 4. junija 2012, smo se namesto pouka zbrali na Šolskem centru, v

predavalnici B-12. Dobili smo namreč zelo zanimiv obisk. Obiskala sta nas Fotina in Martin

iz južnoafriške države Malavi.

V juniju smo na šolo dobili gosta iz Malavija, ki sta

govorila o podnebnih spremembah in kako to vpliva na

njih, npr. da zmanjkuje pitne vode, nimajo raznolike hrane

itd.

Celoten program se me je dotaknil, saj se mi, ki imamo

praktično vse, pritožujemo, česa nimamo in kaj bi še imeli.

V Afriki pa nimajo dovolj denarja za novo majico, za hrano

in pijačo. Hkrati pa še naše slabo ravnanje z okoljem

otežuje situacijo, saj povzroča podnebne spremembe,

ki zelo vplivajo na njihovo vsakdanje življenje, običaje,

glasbo in razmišljanje. So zelo pozitivni, čeprav imajo

veliko težav in skrbi. Želim jim pomagati, a ne vem točno

kako. Upam, da jim bom, ko odrastem, lahko pomagala

finančno in materialno. Pomagali bi jim lahko tudi tako,

da bi z Zemljo ravnali lepše in skrbeli za okolje, saj je to

okolje vseh nas in prihodnjih generacij. Če ne za okolje,

vsaj zase in za druge ljudi.

Ta, ki sta nam predstavljala svojo deželo,

sta bila Martin in Fotina. Ohranjala sta dobro

vzdušje in sta hotela biti za vse, kar sta povedala,

prepričana, da razumemo, saj njuna angleščina

ni bila najboljša, ampak to ni bil problem, saj

sta govorila z navdušenjem in ju je bilo prijetno

poslušati. Ob koncu smo jima mi predstavili Slovenijo,

našo hrano, navade, običaje, glasbo … Po mojem mnenju

smo jim našo deželo dobro predstavili in k temu srečanju

je vsak prispeval svoj delež.

Gosta sta prišla z namenom, da kot predstavnika države predstavita svojo domovino,

življenje, ljudi in spregovorita predvsem o vplivu podnebnih sprememb. Obisk je bil

organiziran pod okriljem Karitasa, bil pa je neke vrste nagrada za nas dijake, ki smo pri

uri športne vzgoje tekli za Tek solidarnosti oz. Tek za Afriko.

Delavnica je bila sestavljena iz dveh delov. V prvem delu sta obiskovalca predstavljala

svojo državo. Večinoma je govoril Martin. Govoril je v angleščini, a ga je bilo zaradi

afriškega naglasa malo težje razumeti. Med predstavitvijo bi lahko spraševali, če bi nas

kaj zanimalo, a vsi smo bili tiho. Potem je nastopila še Fotina. Skupaj sta predstavila nekaj

zanimivosti, običajev. Pokazala sta zanimiv in zabaven ples ob njihovi glasbi, kateremu

smo se lahko tudi sami priključili. Ogledali smo si film, kjer smo lahko spoznali, kako revni,

ubogi in skromni so malavijski ljudje. Veliko dela opravljajo ženske, moški skoraj nič. Tudi

jedo le enkrat, malokdaj dvakrat na dan. Največkrat je to le kaša iz moke in vode. Gospa

Fotina nam je predstavila tudi svojo obleko, lahko bi rekli, da je neke vrste uniforma. Bila

je v barvah malavijske zastave. Črna predstavlja njihovo raso, saj je večina ljudi tam črnih,

rdeča je kot barva krvi, ki je pretekla v vojni, in zelena kot barva za vegetacijo. Obleka je

sestavljena iz pokrivala in dolgega krila. Gospa je povedala, da to obleko nosi, kadar kam

gre in tudi doma. To je zato, ker je na svojo državo ne glede na vse izjemno ponosna in to

se zares opazi.

Od srečanja sem odnesla to, da bi morali biti bolj

hvaležni za vse, kar imamo, in zavedati bi se morali začeti,

da nekateri ljudje nimajo niti hrane niti dovolj oblačil.

Upam tudi, da se bomo začeli bolj truditi za okolje in bolj

nuditi pomoč revnim državam.

Nika Hohnjec, M-2. e

V drugem delu predstavitve pa smo svojo državo Slovenijo našima obiskovalcema

predstavili še mi, dijaki. Predstavili smo osnovne podatke, običaje, poroko, nekatere

kulturne in naravne znamenitosti, jedi. Gosta sta bila navdušena. Po predstavitvah smo

se lahko z njima fotografirali in kaj vprašali.

Delavnica oz. predstavitev mi je bila zelo všeč. Bila je zares osupljiva. Obiskovalca sta

bila zelo prijazna, zabavna in prikupna. Resnično spoštujem vse ljudi iz Malavija. Kljub

vsemu, kar se jim dogaja, ostajajo pozitivni in predvsem ljudje z velikim srcem. Bila bi

vesela, če bi se s temi gosti še kdaj srečali. Vesela bi bila tudi kakšnega drugega obiska iz

držav, kot je Malavi, saj so ljudje zares ljubki in vznemirljivi.

Po delavnici sem se zamislila in ugotovila, da sem lahko zelo zadovoljna s svojim

življenjem, saj imam proti najstnikom iz Malavija »polno rit« vsega. In da moram res začeti

uživati in biti zadovoljna s svojim življenjem, saj nikoli ne vem, kaj me lahko doleti.

Klementina Koren, M-2. e


Projekti in interesne dejavnosti

Evropski vlak

na naši šoli

Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije je postala za nekaj

dni prava Evropa v malem. Mladi iz 23 evropskih držav in njihovi

mentorji so obiskali Šolski center Celje v okviru mednarodnega

projekta Comenius. Morda nas prav vlak, ki nastaja v okviru projekta,

odpelje v lepši jutri.

Na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije je bilo čutiti utrip

medkulturnega sožitja in optimistične zazrtosti v prihodnost 130

mladih in njihovih mentorjev, ki so prišli v Celje iz 23 evropskih držav v

okviru programa Vseživljenjskega učenja Evropske skupnosti, ki projekt

tudi financira. Gre za projekt z naslovom EUROPEAN CNC-NETWORK –

TRAIN FOR EUROPE – RELOADED.

V projektu je sodelovalo 25 partnerjev iz 23 evropskih držav, ki so

na projektnem srečanju od 10. do 16. maja na Šolskem centru Celju

uresničevali načrte in ideje, zasnovane na preteklih srečanjih v Zagrebu

in Lizboni.

Osnovna ideja projekta je izdelava vlaka EU, ki nas bo s pomočjo

lokomotive varno pripeljal v svet, v katerem ni prostora za krizo, v

katerem lahko mladi brez težav razvijajo svoj potencial, v katerem sta

znanje in delo vrednota.

Gre za skupno načrtovanje in izvedbo projekta s pomočjo CNCtehnologij.

V okviru projekta bo vsak partner izdelal pomanjšano

verzijo železniškega vagona, v katerem bodo kulturne značilnosti

posamezne države. V zaključku projekta, tj. maja 2013, se bodo

vsi vagoni sestavili v vlak EU, ta pa bo simbolično popeljal tudi v

Evropski parlament.

Koordinator projekta Denis Kač je z izvedbo projektnega srečanja

zelo zadovoljen. Mladi so z veliko zagnanosti in kreativnosti snovali

v timskem duhu načrte za uresničitev končnega cilja. Spoznavali so

kulturno drugačnost, urili svoje veščine obvladovanja tujega jezika,

navezovali nove stike in širili svoje obzorje védenja, kar je v življenju

velikega pomena. Seveda so z navdušenjem spoznavali tudi utrip

življenja in kulturne znamenitosti naše dežele. Obiskali so Celjski

grad, Lipico, Postojnsko jamo in Ljubljano.

Posebej pa nas veseli, da mlade povezuje tudi zanimanje za tehniko,

brez katere si danes ne moremo predstavljati sodobne in uspešne

družbe. Strojništvo je tokrat tisto področje, ki omogoča mladim

nove izzive tudi v okviru mednarodnega sodelovanja. Zato so

udeleženci projekta obiskali Emo-Orodjarno in Unior.

Z obljubo, da zagotovo ponovno obiščejo mesto ob Savinji in

še bolje spoznajo lepote naše dežele, so se mladi poslovili do

naslednjega srečanja na Finskem.

Morda bi bilo koristno, da bi se odrasli večkrat učili od mladih …

Potem bi bilo vse lažje in enostavneje … Morda bi celo uspeli ujeti

evropski vlak.

Simona Črep

Uroš Sajko, M-4.c

EU-KAMP za

srednješolce

Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije iz je

pripravila EU-KAMP za srednješolce, ki je potekal od 23.-25. 3. 2012

v Celju in Zrečah. Kampa sva se udeležila tudi dva dijaka iz Srednje

šole za strojništvo, mehatroniko in medije, in sicer poleg mene še

Blaž Wravor iz S-4. a-razreda.

Prvi dan je potekal tako, da so nam predstavili potek delavnic EU-

KAMP-a in čemu je kamp namenjen. Delavnice za srednješolce so

slovesno odprli dekan MFDPŠ dr. Srečko Natek, podžupan mestne

občine Celje Stane Rozman in vodja projekta EU-PIKA dr. Nada

Trunk Širca. Po otvoritvi nam je predavala dr. Romana Jordan, s

katero smo se pogovarjali o razlogih za nastanek Evropske unije,

njenih

institucijah in ključnih simbolih kot tudi o karierni poti

profesionalnih politikov. Dan se je nadaljeval s predavanjem

o evropskem državljanstvu dr. Franka Delmartina, profesorja

Univerze v Leuvnu in College of Europe (Belgija). Preostanek dneva

smo preživeli v CŠOD Gorenje, kjer smo se družili in se pogovarjali o

vsem, o čemer se srednješolci pač pogovarjajo.e začela z zajtrkom,

kasneje pa je sledilo celodnevno predavanje. Predavali so Georg

Kratsas (Univerza v Londonu, VB), Špela Majcen (MFDPŠ) in mag.

Urška Štremfel (Pedagoški inštitut). Seveda pa nismo samo

poslušali, saj smo sodelovali v debatah ter reševali razne pole in

kvize. Preostanek večera je zopet potekal v obliki druženja ter z

manjšo zabavo v sosednji gostilni. Ta tridnevni brezplačni EU-

KAMP za srednješolce je bil prvi dogodek v sklopu enoletnega

projekta EU-PIKA (Politike, Institucije, Kooperacija, Akcije). Projekt

izvaja Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije

(MFDPŠ) in je sofinanciran s strani Evropske komisije v okviru

projektov Jean Monnet. Namen in cilj projekta je posredovanje

EU vsebin širši javnosti, študentom, dijakom in učencem. V okviru

projekta EU-PIKA bodo potekali številni dogodki (okrogle mize,

tridnevni tabor za srednješolce, delavnice za osnovnošolce,

izobraževanje za učitelje, tematske delavnice za študente) na

temo delovanja in institucij Evropske unije. Zelo sem vesel, da me

je svetovalna delavka prijavila na ta dogodek, saj je bila to zame

izredno zanimiva izkušnja. Naučil sem se veliko novega in spoznal

veliko novih ljudi, predvsem deklet!


Projekti in interesne dejavnosti

Tudi na SŠSMM je bilo pestro in ustvarjalno ...

Poglejte, katere delavnice so 12. oktobra 2012,

pripravili naši učitelji.

RAČUNALNIŠKO PODPRTE TEHNOLOGIJE

obraznih kozmetičnih detajlov, očem smo

dodajali barvne leče in napenjali mišice do

popolnega videza. Spoznali smo zapeljivi svet

fotomontaže in z dodajanjem svetlobnih

efektov, filtrov in drugih slikovnih elementov

postali pravi čarovniki.

David Korošec

izbrali animacijo v tehniki stop-motion in

računalniško 3D animacijo. Ogledali smo

si različne načine osvetljevanja scene in

se seznanili s potrebno fotografsko in

programsko opremo za izdelavo animacije.

Dijakinje so pripravile dve krajši animaciji v

omenjenih tehnikah.

Peter Arlič

PRAVLJICE ŽIVIJO

V laboratoriju računalniško podprte

tehnologije so udeleženci spoznali različne

računalniško vodene stroje. Na nekaterih

strojih smo demonstrirali potek izdelave

vnaprej pripravljenega izdelka. Izdelek smo s

programsko opremo zmodelirali, nato smo na

stružno-frezalnem centru izdelali program, ga

virtualno simulirali in izdelali. Delavnico smo

uspešno zaključili, udeleženci pa so spoznali,

kako nastajajo razni izdelki, ki jih dnevno

srečujemo ali uporabljamo.

Roman Zupanc

INDUSTRIJSKA ROBOTIKA

Dijaki so okviru 3-Konsa pri delavnici

spoznali zanimivosti v povezavi z roboti, ki

se uporabljajo v industriji. V vlogi mentorjev

so bili tudi naši dijaki mehatroniki, ki robotiko

obvladajo in so z veseljem prenesli svoje

znanje na druge dijake. Zanimivo in poučno!

Matej Veber

OBDELAVA DIGITALNIH FOTOGRAFIJ

Namen delavnice obdelave digitalnih fotografij

je bil popeljati dijake skozi čarobni svet

obdelave fotografij na praktičnih primerih.

Preizkusili smo se v retuširanju fotografij:

pozabavali smo se s »popravljanjem«

SNEMANJE IN REŽIJA TV-ODDAJE

V delavnici smo si lahko ogledali kako poteka

nastajanje tv oddaje v živo. Udeleženci

delavnice so sprva kot gostje sodelovali pri

snemanju in z aplavzom spodbujali voditeljico

Laro. Nato pa so se preizkusili še kot

kamermani, režiserji, lučkarji, tonski tehniki,

operaterji grafike in asistenti režije.

Alen Pavšar

ANIMIRANJE OBJEKTA

V delavnici so dijakinje teoretično spoznale

razvoj in tehnike animiranja. Za prikaz smo

V naši delavnici smo na prav poseben

način oživili dve pravljici, ki sta spremljali

naše odraščanje, burili našo domišljijo in

uresničevali naše otroške želje. Sneguljčico

smo spremenili v razvajeno najstnico, ki se

upira svoji mačehi in je ob svojem bogatem

očetu brezmejno razvajena in neodgovorna.

Njen princ na belem konju pa je pravi sodobni

nepridiprav. Ob dramatizaciji Rdeče kapice

smo se poskušali v improvizaciji dramske igre.

Obe pravljici smo aktualizirali tudi tako, da smo

pravljična lika, mačeho iz Sneguljčice in volka

iz Rdeče kapice, spremenili v Angleža, ki živita v

Sloveniji. Zabave in smeha ni manjkalo.

Damjana Hundrić in Barbara Škorc

GRAFIČNO OBLIKOVANJE

Po uvodni predstavitvi delavnice so dijaki in

dijakinje že pristopili k prvi oblikovalski nalogi.

Z barvnim obrisom svoje roke na papir je vsak

prispeval svoj del pri oblikovanju plakata, ki

predstavlja razred kot celoto. Pri drugi nalogi

so z besedami opisali sebe, svoje dobre in

slabe lastnosti ter dejavnosti, ki jih veselijo.

Te besede so pretvorili v likovne znake in iz

njih sestavili osebni simbol. V delavnici so pri

načrtovanju in izvedbi spoznali in uporabili

osnovna načela grafičnega oblikovanja.

Iztok Virant


Projekti in interesne dejavnosti

PORTRET IN SVETLOBA

Peti

festival

kratkega

dijaškega

filma

Cilj delavnice je bil dvigniti splošno znanje

fotografskih navdušencev o portretih in

kakovost končnih izdelkov, podati praktične

nasvete o uporabi različnih fotografskih

pripomočkov in vpogled v življenje poklicnega

fotografa. Ob tem smo spoznali zgodovino in

pojem portretne fotografije, dobili praktične

nasvete za osvetljevanje in postavitev

studijske osvetlitve ter na koncu posneli nekaj

lepih portretov.

Rok Tržan

PRELEP PODVODNI SVET

Potopili smo se v barve modrine, v skrivnostni

podvodni svet tišine, spoznali tretjo dimenzijo

našega planeta. Zadihali pod vodo, postali

ribe in se prepustili svetu drugačnih barv,

občutkov, življenjskih oblik in avantur.

Delavnica je potekala ob sliki in besedi, razstavi

školjk in potapljaške opreme. V devetdesetih

minutah smo se potapljali od Jadrana do

Pacifika, spregovorili o ekologiji in se imeli

lepo.

Mateja Planinc

DELO NA RADIU

Najprej smo pokazali, kako se s programom

Soundtrack Pro lotimo osnovne avdio

montaže, napravili smo nekaj osnovnih

operacij pri obdelavi zvoka, nato pa smo v

radijskem studiu pokazali delovanje radijske

postaje z vsemi elementi ustvarjanja

radijskega programa ”v živo”. Posneli smo

nekaj dijakov in predvajali njihove posnetke.

Dušan Vešligaj

Peti festival kratkega dijaškega filma

11. in 12. oktobra 2012

V organizaciji Mestnega kina Metropol Celje,

Celjskega mladinskega centra in

festivala 3-Kons.

Nagrada občinstva

Več kot 400 gledalcev je z glasovanjem določili

zmagovalca občinstva. Največ glasvov je dobil film

Bož(j)idar.

Avtorji: Mario Knapić in Matej Brunšek iz Gimnazije Lava,

Janez Pustoslemšek iz Srednje šole za strojništvo,

mehatroniko in medije ter Jan Ulaga iz Srednje šole za

gostinstvo in turizem Celje, sodelovali pa so tudi dijaki

Gimnazije Celje - Center.

Posebna omemba žirije

Naslov: Škatla

Avtorji: Nejc Planinšek, Filip Kač Šelih, Kristjan Vreže –

Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije

Obrazložitev nagrade

V svojih zmožnostih tehnično dovršen film, žanrsko

opredeljen, dinamičen. Preizkušanje različnih kadrov

in perspektiv je učinkovito. Film je zelo gledljiv in

kinematičen. Poučna zgodba je jasno in razumljivo

podana in zaokrožena.


Projekti in interesne dejavnosti

Slavica Mikać in Špela Uranjek, M-2.

e

V SOBOTO, 23. 9. 2012, SMO SODELOVALI PRI PROJEKTU POZDRAV

PTIC MIRU. POLEG TEGA, DA SMO MIMOIDOČE RAZVESELJEVALI Z

LEPIMI MISLI, SMO JIH POVPRAŠALI, KAKŠNO JE NJIHOVO MNENJE

O NESTRPNOSTI, NEMIRU, NASILJU IN KAJ BI SPREMENILI, ČE BI

IMELI TO MOŽNOST. NAZADNJE PA TUDI O DANAŠNJEM PROBLEMU:

PREHITREM TEMPU ŽIVLJENJA IN O DRUŽENJU Z NAJBLIŽJIMI.

Jasna Kolar

Veliko o tem razmišljam, se v to poglabljam, ukvarjam se

s filozofijo. Pomembno je osveščanje ljudi o tej temi in na

sploh o stanju, kakršno je, ker se večina ljudi slepi in tudi

ne dojame, da je preveč nemira. Veliko razmišljam o vrnitvi

nazaj k naravi. Časa z najbližjimi preživim premalo, sploh

zato ker sem glasbenica.

Dušan Kotnik

Preveč je nestrpnosti do drugih. To je potrebno spremeniti

in otroke vzgajati v tej smeri že od malih nog. Zdaj, ko sem

v pokoju, z družino preživim dovolj časa, prej sem ga pa

premalo.

Breda Jelen

Mislim, da je preveč nestrpnosti že med nami sosedi.

Spomnim se, da smo včasih delali prostovoljno, ko se

ni nihče grebel za denar. Zdaj pa ljudje vidijo še samo

denar. Nihče ne naredi nič brez plačila. Meni je žal za

vas mlade, če imate tak vzor. Upam, da vas v šoli učijo

kaj v tej smeri. Nikakor skupaj ne preživimo dovolj časa.

Imam vnukinji in tri pravnuke in boli me, ker jih ne vidim.

Mislim, da samo mislite, da imate premalo časa in da ga

morate porabiti za vse drugo, za starejše pa časa ni.

Albert Koštomaj

Veliko več pogovorov in strpnosti bi bilo potrebno. Kmalu

bom imel zlato poroko, saj sem z ženo in otroki že 50 let.

Družina je vrednota. Zdaj se pa mladi preveč ločujete … kar

ni prav.

POZDRAV

PTIC MIRU

Ali imamo isti občutek, če se pogovarjamo z najbližjimi preko telefona, skypa, facebooka ali če se

pogovarjamo doma na kavču, pri kosilu, mogoče ob kavi? Ne, ni in to je potrdilo mnogo ljudi, tako mladih kot

starejših. Ljudje si za svoje najbližje vzamemo premalo časa. Za izgovore najdemo vse mogoče stvari, kot na

primer "delo me omejuje" ali pa "Veš, kakšno stanovanje imam? Nekdo mora očistiti, samo se ne bo."

ČAS JE

DENAR

Ob poslušanju starejših občanov sem dobila kurjo polt, saj je vsaka njihova misel na nek način resnična,

vendar se tega do zdaj nisem zavedala."Najlepši občutek je, ko vidiš na vratih vnuke, vendar se to redkokdaj

zgodi," so besede enega od njih. Pomislila sem na svoje stare starše in na to, kako dolgo jih že nisem obiskala.

Je to prav, sem se vprašala? Odločila sem se, da jih bom še isti dan obiskala. Pa sem jih? Ne. Izgovor je bil

seveda šola.

Sprašujem se, zakaj si ljudje ne vzamemo časa za sebe in domače. Ali je kriv prehiter tempo življenja ali pa

smo krivi mi sami? Upam, da bomo ljudje kmalu spoznali in se začeli zavedati, da so družina, prijatelji in vsi,

ki nam nekaj pomenijo, na prvem mestu. Za njih si je treba vzeti čas, ki ga imamo, a ga nočemo ali ne znamo

izkoristiti.

Laura Ikić, M-2. e


Projekti in interesne dejavnosti

Romunija

V nedeljo, 27. 6. 2012, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na

pot proti Romuniji, kjer smo sodelovali v evropskem projektu EU

VET STARS 2. Ekipo smo sestavljali štirje dijaki, dva iz programa

tehnik mehatronike in dva iz programa medijski tehnik, spremljali

pa so nas trije učitelji.

Prva dva dni smo preživeli v mestu Braila, kjer smo na tamkajšni

srednji šoli začeli s projektnim delom. Sodelovale so še šole iz

Hrvaške, Nemčije, Belgije in Španije. Mehatroniki smo bili razdeljeni

na tri skupine. Vsaka skupina je delala na svojem mini projektu.

V najini skupini smo simulirali prezračevalni sistem. Naredili smo

vezje, ki smo ga krmilili s Siemensovim krmilnikom.

Za naslednje tri dni smo se odpravili v mesto Sinaia, kjer smo si

v tamkajšnji okolici ogledali znamenitosti. Ogledali smo si grad

Drakule, cerkve, tamkajšnje smučišče in bližnji grad. Najbolj nam

bodo v spominu ostale tamkajšnje ceste in vozila, s katerimi smo

potovali po njih, saj je bila vožnja z njimi zelo naporna. Zaradi hrupa

motorja in lukenj v cesti ter veliko neenakomernega pospeševanja

ter intenzivnega ustavljanja med potjo nismo veliko spali in smo

si lahko ogledali pokrajino ob cesti. Opazili smo, da je življenjski

standard v Romuniji res nižji kot v Sloveniji, saj smo ob cesti videli

veliko revnih hiš in prehiteli kar nekaj konjskih vpreg na tamkajšnji

''avtocesti''. Utrip tamkajšnjega življenja je počasnejši in ljudje tam

živijo bolj umirjeno, ker smo kar veliko časa porabili za čakanje.

Romunija nam bo ostala v lepem spominu, vendar želja po

ponovnem obisku še nekaj časa ne bo velika.

Matjaž Pungeršek, M-4. c

Jure Leskovšek, M-4. c


Strokovne ekskurzije

2011-2012

V petek, 3. 2. 2012, smo se dijaki oddelka M-2. c in še nekateri

dijaki iz drugih oddelkov zbrali pred ŠCC. Naša spremljevalca

sta bila profesorja Matej Veber in Andro Glamnik. Iz Celja

smo odšli prej, torej ob 1:20, zaradi napovedanih slabih

vremenskih razmer.

V Nemčijo smo prišli približno ob 10. uri in si najprej ogledali

Audijev muzej. Po dveh urah smo si ogledali proizvodnjo

avtomobilov, a tam ni bilo dovoljeno fotogrfirati ali snemati.

Izvedeli smo, da 98 % avta naredijo roboti, 2 % pa ljudje in da

izdelajo približno 2600 avtomobilov na dan. V Ingolstadtu

je montiranih 1600 robotov, zaposlenih pa 33000 delavcev.

Pogledali smo si tudi, kako poteka prodaja avtov.

Potem smo odšli v areno Allianz v Münchnu, kjer smo

si razdeljeni v dve skupini ogledali stadion, garderobe,

konferenčne sobe ... Bilo je zelo zanimivo.

Po končanem ogledu smo odšli v hotel, se namestili in odšli na

večerjo. Kasneje smo šli s podzemno železnico do Olympic Parka,

kjer smo si lahko ogledali Olympic Tower (291 m) ali pa se kopali v

olimpijskem bazenu. Ob 23. uri smo se odpravili nazaj proti hotelu.

Naslednje jutro smo se z avtobusom odpeljali v tehniški muzej.

Tam smo bili približno štiri ure in nato smo imeli kosilo.

Po končanem ogledu muzeja smo se odpeljali v BMW Welt Center,

kjer smo si ogledali zanimivosti.

Nato smo se odpravili nazaj proti Sloveniji. Skoraj celo pot nazaj smo

prepevali in igrali na harmoniko. Domov smo se vrnili okoli 23. ure

polni novih spoznanj in veseli, da smo se udeležili ekskurzije.

Klemen Ocvirk, M-3. c


Strokovne ekskurzije

2012-2013

Dne 5. 10. 2012 smo se dijaki 3. letnikov SŠ za strojništvo,

mehatroniko in medije odpravili na ekskurzijo v Nemčijo v

Bavaria Filmstadt snemat film.

Pot se je začela v Tepanju, od koder smo se z avtobusom

odpeljali do Celja, kjer smo pobrali še ostale sošolce. Ko

smo po šestih urah prispeli v Nemčijo, smo šli v Bavaria

Filmstadt snemat film. Najprej smo določili zgodbo, potem

smo si razdelili vloge, nato pa smo posneli film. Po dolgem

in napornem snemanju smo odšli na ogled studia. Tam smo

videli, kjer so posneli Asterixa in Obeliksa, kako snemajo

kadre z avtom, podmornico, v katerem so snemali film in

podobno. Po 90-minutnem ogledu smo si še ogledali naš

film in nepričakovano nam je bil zelo všeč.

Kot nagrado za našo pridnost smo odšli na Oktoberfest.

To je osemnajstdnevni festival, ki v Münchnu poteka vsako

leto od konca septembra do začetka oktobra. Je ena izmed

najpopularnejših prireditev v Nemčiji in s šest milijoni

obiskovalcev vsako leto eden največjih festivalov na svetu.

Hkrati predstavlja tudi pomemben del bavarske kulture.

Ob osmi uri zvečer smo se odpravili nazaj proti Sloveniji. V

Šempeter v Savinjski dolini smo prišli ob treh zjutraj.

Izlet je bil za nas nova izkušnja.

Katja ROJŠEK in Sandra ČOPAR, M-3. d

2011-2012

Z novinarsko ekipo, fotografom in mentorico Šr@ufa Suzano

Slana smo se odpravili na uredništvo Novega tednika, kjer so

nam predstavili svoje delo, mi pa smo pridobili nekaj novih in

koristnih informacij.

Zdaj pa nekaj o Novem tedniku. Novi tednik izhaja na območju

širše Savinjske regije dvakrat tedensko, in sicer ob torkih s 24

stranmi in ob petkih z 32 stranmi. Ob petkovih izdajah je poleg

rednega časopisa tudi priloga TV Okno. Novi tednik objavlja

novinarske prispevke in fotografije o pomembnejših političnih,

gospodarskih, kulturnih, izobraževalnih in športnih dogajanjih.

Poleg resne vsebine je časopis namenjen tudi sproščanju

in zabavi. Za dober videz in vsebino so zaslužni novinarji,

oblikovalci, fotografi in uredniki, ki predano delajo ne samo med

tednom, ampak tudi konec tedna.

NOVI TEDNIK in RADIO CELJE

Ker v prostorih zraven uredništva deluje Radio Celje, smo

pokukali tudi k njim. Radijska ekipa, ki nas zabava in kratkočasi

ob zaspanih jutrih, dolgočasnih popoldnevih in večerih, oddaja

na štirih frekvencah. Popoldanska ekipa nam je razkazala studie,

ki so zelo podobni našim na medijski šoli. Všeč nam je bilo,

predvsem naši mentorici slovenistki, da "speaker" za pravilno

izgovorjavo uporablja SSKJ in ostale jezikovne priročnike.

Člani ekipe Novega tednika in Radia Celje so zelo gostoljubni,

podarili so nam lončke, sproščeni, zabavni (na stenah pisarn so

različna smešna sporočila) in prijazni.

Laura Ikić, Manca Zupanc, M-2. e, Foto: Nejc Urisk, M-4. e


Strokovne ekskurzije

Dijaki Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije so si spomladi v treh

skupinah ogledali in začutili utrip ene izmed največjih prestolnic Evrope,

multikulturnega Londona.

Da bi spoznali razsežnosti mesta, smo se popeljali z ladjo po reki Temzi do

protipoplavnih zapornic, se izkrcali na Greenwichu in prečkali ničelni poldnevnik.

Mesto je ogromno, zato smo razdalje premagovali s podzemno železnico.

Zanimivo, v času prometnih konic pa za večjo skupino kar smelo dejanje. Običajno

teče kot po maslu, smo pa doživeli zastoje ravno takrat,

ko se nam je kam mudilo.

London premore tudi veliko muzejev. Med drugim smo občudovali dinozavre

v prirodoslovnem muzeju, bili na predstavi v IMAX 3D kinu, v muzeju znanosti,

med potjo pa smo zašli še v pomorski muzej. Veličastne zbirke eksponatov, ni

kaj. Najlepši izmed mnogih mostov v Londonu je zagotovo dvižni most Tower

Bridge. Doživeli smo tudi ulični utrip na londonskih trgih Covent Garden in

Leicester Square, kjer so ulice polne ljudi, domačinov in turistov. Še vedno je

kraljeva družina pomembna turistična atrakcija, zato smo si tudi mi ogledali

menjavo kraljeve straže pred Buckinghamsko palačo. Najvztrajnejši so si uspeli

priboriti mesto ob ograji in si menjavo ogledali od blizu. Tudi zapravljali smo. Kar

nekaj trgovin različnih blagovnih znamk smo našli na največji nakupovalni ulici v

Londonu, Oxford Street. Nismo pa vsi navdušeni nad pohajkovanjem po trgovinah,

zato smo si ogledali tudi stadion zmagovalcev letošnje Lige prvakov, nogometni

klub Chelsea. Nekaj časa smo preživeli med zvezdniki, živimi in pokojnimi,

resničnimi in fantazijskimi v muzeju voščenih lutk Madame Tussaud's.

Organizatorici izletov

Tjaša Ogrizek in Simona Vincelj

London

Vtisi 2012

Mislila sem, da je moje srce že oddano. A sem se znova

zaljubila – tokrat v London.

Hana Pirnat, M-4. e

Londona sicer nisem obiskala prvič, a sem se že takrat

zaljubila in odločila, da se ponovno vrnem. Težko je

opisati, kako smo se imeli, a če bi imela na voljo eno

besedo, bi rekla SUPERMEGANORO! Zelo mi je bilo všeč

to, da je bil ves program zelo prilagodljiv in smo res lahko

videli, kar smo hoteli.

Maja Rosina, M-4. e

Pričakovanja 2013

Sara Jelenko, M-1. e: Vedno sem si želela iti v London in zdaj se mi bo želja uresničila!

Pričakujem, da se bomo imeli fajn in da učitelji ne bodo veliko težili.

Tea Es, M-1. e: London je eno mojih najljubših mest. Pričakujem primerno in nedolgočasno

predstavitev londonskih znamenitosti.

Petra Potočnik, M-2. e: Obiskati želim eno najlepših mest na svetu. Upam, da se bomo zelo

zabavali, saj odhajamo v skupinah s sošolci. Mislim, da bomo videli veliko znamenitosti in da

se bomo lahko izkazali s svojo angleščino.

Tim Ferlež, M-1. e: Najbolj si želim ogledati Stamford Bridge (stadion Chelsea).

Lana Rak, M-2. e: Za London sem se odločila, ker je eno izmed mest, ki ga še nisem obiskala,

ker si ga zelo želim videti in ker preprosto rada potujem. Pričakujem, da bom videla čim več

znamenitosti, izvedela čim več novega in da se bomo imeli FUL - NORO - FAJN!

Sabina Selimović, M-1. e: Na ekskurzijo v London sem se prijavila zato, ker me London že

od nekdaj zanima. Prav tako obožujem angleški jezik in se že veselim ogledov. Pričakujem

veliko znanja in novih spoznanj, prav tako pa veliko druženja in zabavanja s sošolci.


Tekmovanja

Finalisti iz naše šole

Festival Vetrnica že tretje leto poteka pod okriljem Skupnosti za medijske in

grafične komunikacije. Skupnost sestavljajo ravnatelji in ravnateljice šol, ki izvajajo

izobraževalna programa medijski in grafični tehnik. Festival mlade sooča z realnim

okoljem, v katerega bodo stopili po končanem šolanju. Hkrati je priložnost za

primerjavo nivoja znanja med dijaki slovenskih srednjih šol in promocijo programov

medijski in grafični tehnik. Tema festivala je bila Stare besede, nove podobe. Izdelki

predstavljajo svet, kot ga vidijo dijaki. Festival dijakom nudi možnost za predstavitev

ustvarjalnega razmišljanja, inovativnosti in znanja uporabe sodobne tehnologije ter

medsebojnega sodelovanja.

Blaž Mastnak, M-2.d (fotografija)

Dijaki so se z ustvarjalnimi in izvirnimi izdelki pomerili na ravni svoje šole, najboljše

pa je ocenila komisija, sestavljena iz strokovnjakov – učiteljev strokovnih modulov

posameznih šol in zunanjih ocenjevalcev iz gospodarstva. Tekmovali so v šestih

kategorijah: grafično oblikovanje in ilustracija, fotografija, animacija (2D in 3D),

spletne predstavitve, filmska produkcija (kratki film / video), oblikovanje tiskovin.

Na zaključni prireditvi, ki je potekala v organizaciji Srednje šole za strojništvo,

mehatroniko in medije v Narodnem domu v Celju v sredo, 25. aprila 2012, so bila

razglašena nominirana dela in zmagovalci v posamezni kategoriji. Zmagovalci so

prejeli helikopter in nagrade, ki so jih prispevali pokrovitelji.

Lara Safran, M-2.d (fotografija)

Mateja Zorko

Alja Grofelnik, M-4.d (graf. oblikovanje)

Zaključna prireditev festivala

Tjaša Komerički, M-3.e (graf. oblikovanje)


Tekmovanja

USPEHI NA

TEKMOVANJU

V ZNANJU

MATEMATIKE

2011/12

Tudi lani smo v skladu z urnikom tekmovanj iz znanja matematike

za šolsko leto 2011/12 organizirali tekmovanja, ki potekajo v

organizaciji DMFA Slovenije in potekajo na treh ravneh: šolski,

regijski in državni.

Začeli smo v četrtek, 15. marca 2012, s tekmovanjem Kenguru.

Udeležilo se ga je 316 tekmovalcev naše šole, kar pomeni, da je

tekmoval vsak tretji dijak. Skupaj so naši dijaki osvojili 104 bronasta

priznanja, 43 dijakov pa se je uvrstilo na regijsko tekmovanje, ki je

28. marca 2012 pod organizacijskim vodstvom profesorice Maje

Stanek in ob pomoči profesorice Brigite Mastnak potekalo na naši

šoli. Na regijskem tekmovanju je sodelovalo 282 tekmovalcev iz

celjske regije in naši dijaki so osvojili 26 srebrnih priznanj.

Na državnem tekmovanju, ki je letos potekalo 21. aprila 2012 na

ŠC Novo mesto na Srednji zdravstveni in kemijski šoli pa je

sodelovalo 161 najboljših dijakov srednjih tehniških šol iz vse

Slovenije. Našo šolo je zastopalo 9 dijakov. V skladu s tradicijo

smo spet bili uspešni, saj smo osvojili 6 zlatih priznanj in eno prvo

nagrado.

Terezija Igrišnik

Državni prvak

v matematiki

Bernie Bezenšek

z mentorico

ZLATA PRIZNANJA so v kategoriji B osvojili:

Lovro Borovnik, S-2. b, mentorica Maja Stanek

Urban Remic, M-2. c, mentorica Terezija Igrišnik

Tomaž Oprešnik, M-2. c, mentorica Terezija Igrišnik

Matjaž Pungeršek, M-3. c, mentorica Terezija Igrišnik

Robert Vitez, M-4. c, mentorica Terezija Igrišnik, (v 4 letih

osvojil cel komplet priznanj: 4 bronasta, 4 srebrna in 4 zlata

priznanja)

ZLATO PRIZNANJE IN PRVO NAGRADO pa je osvojil

Bernie Bezenšek, M-3. c, mentorica Terezija Igrišnik

Vsem iskrene čestitke!

LOGIKa 2012/13

V petek, 28. septembra 2012, je potekalo šolsko tekmovanje v

znanju logike. Tekmovanja se je udeležilo 149 dijakov naše šole.

Od teh je bronasto priznanje je prejelo kar 33 dijakov.

Najvišja tri mesta po posameznih letnikih so zasedli:

1. letnik: 1. Ivan Verboten Mastnak, M-1. c

2. Jože Vovk, M-1. f

3. Luka Lilija Sotlar, M-1. c

2. letnik: 1. Miha Brinovec, M-2. c

2. Jean Marinšek, M-2. c

3. Klementina Koren, M-2. e

3. letnik: 1. Lovro Borovnik, S-3. b

2. Miha Podbregar, M-3. c

3. Marko Strnad, M-3. c

4. letnik: 1. Tomaž Flere, M-4. c

2. Bernie Bezenšek, M-4. c

3. Lovro Bolko, M-4. c

Na državno tekmovanje, ki je potekalo v soboto, 10. novembra 2012,

so se uvrstili:

Ivan Verboten Mastnak, M-1. c (mentorica Maja Stanek)

Miha Brinovec, M-2. c (mentorica Terezija Igrišnik)

Lovro Borovnik, S-3. b (mentorica Maja Stanek)

Tomaž Flere, M-4. c (mentorica Terezija Igrišnik)

Lovro Borovnik je na državnem tekmovanju prejel srebrno priznanje.

Vsem dobitnikom priznanj iskrene čestitke!

Organizatorica tekmovanja

Brigita Mastnak


Tekmovanja

FORUM

MEHATRONIKE

Udeleženci 4. foruma mehatronike z mentorjema

Dijaki naše šole, smeri tehnik mehatronike in mehatronik operater, so

se 10. maja 2012 udeležili 4. foruma mehatronike na Ptuju. Organizirala

ga je Elektro in računalniška šola, ki deluje v okviru Šolskega centra

Ptuj.

Dijaki programa tehnik mehatronike (Tilen Bojanc, David Gorenak,

Aleš Guzelj, Denis Ocvirk, Klemen Pušnik, Robi Vitez, Marko Volčič, Jan

Weichardt in Žiga Žunter – vsi M-4. c) so se pod mentorstvom mag.

Andra Glamnika predstavili s projektom Robotska sestava komponent,

dijaka programa mehatronik operater (Momir Đukić in Peter Kolar –

oba M-3. f) pa pod mentorstvom Mateja Vebra, mag. Andra Glamnika,

Marjana Jamniška in Alojza Svetca s projektom Naprava za krivljenje

pločevine.

Sodelovalo je še 14 šol, naši ekipi pa sta ugnali vso konkurenco in

v obeh kategorijah dosegli 1. mesto. S tem so že tretjič zapored

ubranili naslov najboljših mehatronikov v Sloveniji.

Mag. Andro Glamnik

Cankarjevo tekmovanje

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je tekmovanje osnovnih

in srednjih šol iz znanja slovenskega jezika, natančneje iz

književnosti. Tekmovalci pišejo spis ali esej o knjigi, ki jo izbere

komisija za tekmovanje iz slovenščine. Že osnovni šoli sem vsako

leto sodelovala na tem tekmovanju in osvojila kar nekaj priznanj.

Miško Kranjec

Letos mi je uspelo priti na državno tekmovanje. Za šolsko

raven smo prebrali knjigo Miška Kranjca Povest o dobrih ljudeh, za

regijsko in državno raven pa smo morali prebrati še eno knjigo, in

sicer Rizling polko avtorja Štefana Kardoša. Tema letošnjih knjig mi

ni bila ravno najbolj všeč, saj govori o težavah v zakonu. Priprave so

potekale pod vodstvom profesorice Suzane Slana, ki nam je dajala

navodila in nas usmerjala v razmišljanje.

Šolsko raven tekmovanja sem vzela bolj na »izi«. Priznam, da

knjige nisem v celoti prebrala. Rezultati, ki so prišli, so me zelo

presenetili, saj je zraven pisalo tudi, da sem uvrščena na regijsko

tekmovanje. Na naslednjo raven je bila uvrščena tudi moja

sošolka Lara Safran in pa dijakinje in dijak iz M-1. e-razreda. Za

naslednjo stopnjo sem prebrala obe knjigi. Priprave so potekale

še bolj intenzivno, saj smo se sestajali tudi med poukom. Regijsko

tekmovanje je potekalo v Zrečah. Tam sem srečala tudi mojo

nekdanjo mentorico iz osnovne šole. Tudi na regijskem sem bila

uspešna, izgubila sem le dve točki in se uvrstila še na zadnje,

glavno tekmovanje - to je državno tekmovanje.

Državno tekmovanje je bilo v Mariboru. Konkurenca je bila zelo

močna. Z doseženim rezultatom nisem bila zadovoljna in nikakor

nisem pričakovala še enega priznanja. Vendar vseeno mi je uspelo

in osvojila sem zlato Cankarjevo priznanje.

Ni vse v tekmovanju in priznanjih. Pomembno je, da prebereš

knjigo, ki je mogoče nikoli ne bi, da se poučiš o nečem novem: o

avtorjih, o tematiki, ki te potegne v razmišljanje in filozofijo, iz

katere nastane umetnost. Umetnost ni za vsakogar, kajti če bi

bila, potem ji ne bi rekli umetnost.

Špela Šošterič, M-2.d

PFIFFIKUS

Bralno tekmovanje za srednješolce v nemščini, ki ga radi

imenujemo kar nemška bralna značka ali na kratko Pfiffikus,

je pri nas prisotno že vrsto let. Izvajamo ga mentorice v

sodelovanju z Mladinsko knjigo, Centrom Oxford, ki vsako

leto razpiše tekmovanje. Tekmovanje poteka na dva načina,

in sicer kot bralno tekmovanje, pri katerem se rešujejo

naloge v papirnati obliki, in kot bralni maraton, pri katerem

na spletnem maratonu tekmujejo trojke: naloge na spletu

rešujejo na točno določen dan, ob točno določeni uri. Za oba

tipa tekmovanja je treba prebrati dve knjižici v nemščini. Gre

za mladinsko književnost v poenostavljeni obliki, primerna za

dijake, ki se učijo nemščino kot drugi tuj jezik.

Letos oz. v letu 2013 (tekmovanje poteka v mesecu marcu)

bomo brali naslednje knjižice:

Sicher ist nur eins in Schöne Ferien za bralno tekmnovanje ter

Schwere Kost in Siegfrieds Tod za bralni maraton.

Do konca novembra se še lahko prijavite pri mentorici nemške

bralne značke.

Pri Pfiffikusu nič ne izgubite. Lahko samo pridobite: besedni

zaklad, točke in morda priznanje. Bronasto, srebrno ali zlato!

Mentorica: Lucija Bratina Pešec


Tekmovanja

Fotografiram,

torej sem

V četrtek, 15. novembra 2012, je potekal 5.

vseslovenski srednješolski fotografski natečaj z

naslovom "Fotografiram, torej sem". Dogodek je

gostila 1, gimnazija v Celju pod okriljem Društva

fotografov SVIT in Fotografske zveze Slovenije (FZS).

Nagrajena dijak z mentorjem

Srednja šola za strojništvo,

mehatroniko in medije je med

vsemi sodelujočimi srednjimi

polami osvojila 1. mesto in

prejela zlato medaljo.

V sklopu tega tekmovanja je potekalo tudi

tekmovanje med dijaki sodelujoćih srednjih

šol. Našo šolo je zastopalo 33 dijakov. Dijaka

Kristjan Vreže (M-2.e) in Matic Trepelj (M-3.e)

sta v konkurenci vseh dijakov osvojila diplomi.

Mentor dijakom je bil David Korošec.


Šport

MORDA VESTE KAKO SE PIŠEJO

ZGODBE O USPEHU? NO, ČE

STE V DILEMI VAS MORAM

RAZOČARATI, DA ZANJO NI

NAVODIL NITI VZORCA ...

JE PA ZNAN CILJ: USPEH!

V NADALJEVANJU VAM

ZAUPAM ENO TOVRSTNIH

ZGODB, KI SEM JO

SPREMLJALA V LETOŠNJEM

ŠOLSKEM LETU.

Končno je uspelo tudi nam! ŠCC je po

šestih neuspelih poskusih postal državni

prvak v šolski košarkaši ligi (ŠKL) za šolsko

leto 2011/2012. Finalni obračun, ki so si ga

fantje priborili z največ zmagami v sezoni

2011/2012, se je odvijal 25. aprila 2012

v dvorani Bonifika v Kopru. Tako smo se

košarkarji in navijači 25. aprila ob dvanajsti

uri odpravili izpred ŠCC proti sončnemu

Kopru. Najpomembnejši člen naše verige

je bila zagotovo ekipa, od katere je bil v

prihajajočih urah odvisen uspeh in končni

rezultat. Ekipi v podporo smo se z njimi

odpravili tudi navijači, mentorji, fotografi

in vsi, ki smo kakorkoli sodelovali v projektu

ŠKL.

Vzdušje na avtobusu je bilo sproščeno, pri

ekipi pa se je zlahka začutila prisotnost

adrenalina in nervoze pred tekmo. Po

približno dveh urah vožnje smo prispeli na

kraj dogajanja. Seveda brez formalnosti ni

šlo, tako so nas označili s posebnimi trakci,

mentorji pa so poskrbeli za prijavo ekipe

in garderobne prostore. Ujeli smo še del

programa tekmovanja med navijaškimi

skupinami. Letos ŠCC s svojimi poskočnimi,

akrobatskimi in nadvse uspešnimi Skokci

žal ni sodeloval v tekmovalnem programu

navijaških skupin ŠKL. Po atraktivnih

predstavah navijačev je sledila še tekma

med ženskima košarkarskima ekipama ter

razglasitev in podelitev letošnjih priznanj.

Pred začetkom sem povprašala igralca

in trenerja o pričakovanjih finalnega

obračuna.

JAKA BRODNIK

Kaj pričakuješ od današnje tekme?

Finale se ne igra, finale se zmaga!

Pričakujem samo zmago.

Kako dolgo ste se pripravljali na to

tekmo?

Posebnih priprav nismo imeli, ker ni

bilo časa.

Kakšne prednosti imate pred

tekmeci?

Mislim, da pod košem, da imamo

več izkušenj in da naša višina danes

mora prevladati.

Kako dolgo že igraš košarko in kdaj

si se pridružil šolski ekipi?

Igram že zelo dolgo, ne vem niti,

kdaj sem točno začel. Začel sem pri

Slovanu, nato pri Olimpiji, bil sem v

Kopru, zdaj sem v Laškem že tri leta.

V šolsko ekipo sem se vključil pred

tremi leti.

PETER JOVANOVIĆ

Ali mislite da so vaši varovanci

dobro pripravljeni za tekmo?

Mislim, da so dobro pripravljeni,

manjša težava je samo v tem, da

so naši ključni igralci imeli včeraj

tekme za prvo slovensko ligo, poleg

tega pa niso najbolj uigrani.

Kaj si mislite o današnjem

nasprotniku?

Za razliko od nas so zelo uigrani in

glede na to, da so osvojili mladinsko

lovoriko, moramo vedeti, da so zelo

neugoden nasprotnik.

Kakšno taktiko pa boste ubrali za

to tekmo?

Glede na to, da ne poznam

nasprotne ekipe, mislim,

da smo močnejši pod obročem, se

pravi v centru.

In končno je napočil čas za nas!

Za igro naših košarkarjev, ki so se že poprej pridno

ogrevali in pripravljali na začetek. Ob 16:00 se je začela

odločilna borba med ekipo ŠC Celje in ekipo ŠC Novo

mesto. Kot veleva navada, so uvodnemu pozdravu ekip

sledile predstavitve sodnikov, trenerjev, hima ŠKL-ja

... Takoj zatem je sledila napeta igra igralcev, tako eni

kot drugi so se na vso moč trudili priti do zadetka in

do dodatnih točk. V prvi četrtini igre sta bila izkupička

zadetkov ekip dokaj enaka, v drugi četrtini pa je naša

ekipa že prevzela vodstvo, ki ga je v nadaljevanju igre le

še večala. Naši navijači so pridno navijali in spodbujali

svoje košarkarske predstavnike. Ob vsakem zadetku sta

se veselje in navdušenje večala. Zadovoljstvo nad ekipo

je bilo lahko razbrati tudi iz obrazov trenerjev, mentorjev

in profesorjev, ki so spremljali ekipo (Peter Jovanović,

Rudolf Jerič, Boštjan Jeraša), z navijaške klopi pa je

naše košarkarje budno spremljal tudi direktor ŠCC Igor

Dosedla. Bolj ko je čas mineval, bolj je postajala igra naših

dijakov sproščena, kajti razliko v koših so le še zviševali

in zmagali z več kot prepričljivim rezultatom 60 : 40.

Veselje ekipe in navijačev ob zmagi je bilo nepopisno in

visoko adrenalinsko. Sledila je še uradna predaja pokala,

medalj in priznanj. Iz koprske dvorane smo se domov

vračali polni veselja in zadovoljstva, kar se je občutilo

tudi pri vzdušju na avtobusu. To je zgodba o uspehu naših

dijakov. Tovrstnih zgodb je na naši šoli kar nekaj, ker njihov

scenarij pišejo najboljši - dijaki. Vesela sem, da sem lahko

bila del letošnjega nadvse uspešnega ŠKL dogajanja na

šoli. Fantom čestitam za izjemen uspeh, ki ga bo dolgo

pomnila tako šola kakor tudi oni.

Hvala vam za nepopisno dobre občutke, polne

adrenalina, ki ste jih na tekmah izvabili iz slehernega

gledalca oz. navijača. S svojim trudom, delom in trdno

voljo ste napisali svojo zgodbo o uspehu. Vsem zaslužnim

za zmago želim še ogromno uspehov na področju košarke

in tiho upam, da se kaj kmalu spiše še nadaljevanje ...

Vesna Pinter, M-3. e


Šport

Katja Novak in Ana Ravnjak, M-3. d

David Kumer

Ko “daš piko”,

te prevzame

poseben občutek.

V katerem klubu in katerih selekcijah igraš?

Odbojkarski klub Šempeter, trenutno igram za kadetsko,

mladinsko in člansko ekipo. Vse igram v 1. postavi.

Kaj v igri igraš?

Igram sprejemalca, v bistvu imam vse funkcije, razen

podaje. Sprejemam žogo, napadam; če ne dobim žoge,

grem ščitit soigralce, pa tudi blokiram.

Kdaj si se začel ukvarjati z odbojko?

Ko sem bil star približno deset let. Tako da igram že

dobrih sedem let.

Ali se z odbojko ukvarjaš samo ljubiteljsko ali si želiš

ustvariti kariero?

Zagotovo si želim z odbojko ustvariti kariero. Od začetka

mi sploh ni bilo pretirano do odbojke, potem pa mi je

postajala čedalje bolj všeč, zdaj pa že težko preživim dva

dni brez nje (smeh). Še poletje preživljam po štiri ure na

“beachvolleyu”.

Kaj te pritegne pri odbojki?

Pritegne me to, da ko “daš piko” ali pa ko zmagamo težko

tekmo, te prevzame poseben občutek. Takšnega občutka

ne dobiš nikjer drugje. Seveda pa tudi ekipni duh.

Kdo je tvoj življenjski vzornik in zakaj?

Prav gotovo moj oče, saj mi že od začetka mojega

ukvarjanja s športom vedno stoji ob strani. Pomaga mi in

mi pusti, da se odločim po svoje.

Kakšen je tvoj cilj?

Da s sedanjo ekipo osvojimo čim več lovorik, osebno pa

da pridem v ekipo ACH Volley ali v kakšno drugo evropsko

ekipo.

Kolikokrat na teden imaš treninge in kaj ti je najbolj všeč?

Treniram petkrat tedensko. Seveda mi je najboljše

uigravati, to bi lahko delal ves čas na treningu, a moramo

izpiliti tudi druge stvari.

S čim se poleg odbojke še ukvarjaš?

Vozim se z monociklom. Vozim ga že dve leti. Prvič sem

videl prijatelja, ki se je vozil s tem in sem potem še jaz

celo popoldne poskušal, dokler mi ni uspelo. Postalo mi

je všeč, potem pa sem si kupil svoj monocikel in treniral,

kolikor sem le lahko. Zdaj za to nimam več toliko časa.

Pri odbojki za žogo vzklikneš »moja«, je tako tudi v

zasebnem življenju (ljubezni)?

Hehe, ja, tako nekako bi lahko rekli.

Zagotovo si želim

z odbojko ustvariti

kariero.

.


Glasba

"MLADI KORENJAK"

ROBI NOVAK

ROBI JE MOJ SOŠOLEC. PRIJETEN, SIMPATIČEN, ZABAVEN

… PRIDEN DIJAK IN DOBER PRIJATELJ. NAJBRŽ JE TAKŠEN

TUDI ZARADI TEGA, KER V SVOJEM SRCU NOSI GLASBO.

LEPO JE BITI NJEGOV SOŠOLEC. DA BI O NJEGOVI VELIKI

LJUBEZNI – GLASBI – IZVEDELA KAJ VEČ, SEM Z NJIM

MALCE POKLEPETALA.

Koliko časa se že ukvarjaš z igranjem harmonike?

Z glasbo se ukvarjam že od svojega sedmega leta, pri devetih

letih pasem začel igrati klavirsko harmoniko.

Kako ste se fantje našli in zbrali v ansambel in od kod vam ideja

za ime Mladi korenjaki?

Skupaj nas je zbral trobentačev oče. V ansamblu nas je pet. Po

enem tednu skupnega igranja smo že imeli nastop in takrat smo

se morali odločiti, kako se bomo imenovali. Dobili smo idejo, da

postanemo Mladi korenjaki.

Pogosto nastopate in tekmujete?

Na tekmovanja verjetno ne bomo več hodili. Nastopamo po

Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji, letos gremo tudi na

Nizozemsko, tudi do 70-krat na leto.

Bo vloga glasbenika v prihodnosti samo še tvoj hobi ali kar

redna zaposlitev, služenje denarja?

Moj cilj je postati profesor harmonike in učiti na glasbeni šoli,

zraven tega pa še igrati v ansamblu. Če mi bo šlo vse po načrtih,

si želim postati poklicni glasbenik. Je pa res, da bom poleg

tega imel še redno zaposlitev - poklic, da ne bom odvisen le od

denarja, ki ga bom zaslužil z ansamblom, ker igram za dušo in ne

za denar.

Katero priznanje ti pomeni največ?

To je priznanje Oberkrainer Award - nagrada za najobetavnejši

mladi ansambel v Evropi. Prejeli smo jo 10. marca letos na

nastopu med petnajstimi ansambli iz cele Evrope.

Taja Polanc, M-3. e

Urica kulture z

Adijem Smolarjem

Adi Smolar se je rodil 25. marca 1959 v Slovenj Gradcu, živel pa v

več krajih: v Vuzenici, na Muti, v Ljubljani je preživel študentska

leta ter se za nekaj časa tam tudi ustalil. Precej let so bile njegov

dom Ravne na Koroškem, kjer je živel s svojo ženo in sinovoma.

Prvi kantavtorski nastop je imel leta 1981 v Cerknici. Njegov

repertoar je že takrat obsegal zgolj njegove avtorske pesmi.

Sledilo je približno desetletno obdobje nastopanja na raznih

literarnih večerih in otvoritvah likovnih razstav, predvsem pa

so ga vabili v mladinske klube po vsej Sloveniji in na dobrodelne

nastope. Tako si je počasi pridobival zvesto publiko in budil

zanimanje tudi med ljudmi iz glasbenih in medijskih krogov.

Nekaj časa so bili njegova spremljevalna skupina Leteči potepuhi.

Napisal je tudi kakšnih 40 besedil za različne slovenske izvajalce

zabavne glasbe.

Manj znano je, da je leta 1989 je izdal pesniško zbirko z naslovom

Naš svet se pa vrti. Leta 1996 je izdal kratko mladinsko prozo z

naslovom Pujsa in Andrej Migec, sicer pa je v reviji Firbec objavljal

otroške zgodbe Zgode in prigode Tečka Sitnobe.

Za nas je nastopil v

preteklem šolskem letu.

Njegov nastop nas je

navdušil, navdušila so nas

njegova glasba in besedila,

ki na preprost način

veliko povedo o življenju,

vsakdanjem življenju,

vrednotah …


Razred se predstavi

V našem razredu smo vsi raznoliki,

smo suhi, debeli ter mali in veliki.

Prvi je Luka, mojster varilec,

in za povrhu je fant še gasilec.

Naslednji je Klemen, se piše Bračun,

ko škili z učkam, je tak kot vohun.

Naslednji je Đukić, razredni šaljivec,

naklada nam vice, kot prede predilec.

Aljaž Goropevšek v razredu je tiho

in kam gre po šoli, ne ve se veliko.

Ježovnik Jernej med poukom se skrije,

ko pride iz šole, pa dela norčije.

Kadenšek David je v šoli zaspan,

ko špila se fuzbal, pa najbolj zagnan.

Peter Kolar, to sem pa jaz,

se šalim, vesel sem in vzklikam na glas.

Roki Kolar, ta prav velikan,

ko ni na igrišču, je vedno zaspan.

Kovačević Nikola najbolj je glasen,

ko pride pa delo, je najbolj počasen.

Kovačič Tadej pa športni je tip,

ko vidi žogo, se mu dvigne srčni utrip.

Matic Pungartnik v šoli je priden,

ko pride iz šole, je vedno previden.

Račnik Tomaž trenira odbojko,

matematiko pa ima le dvojko.

V

NA-

ŠEM

RAZ-

REDU

SMO

VSI

RAZNO-

LIKI

Strniša Matjaž vsem je poznan,

ima jezik vrteč, kot bi bil na kardan.

Špegličev David je en in edini,

fant je ponosen in zvest domovini.

Trupej Matej je nogometaš,

ko dribla z žogo, se lahk kr predaš.

Klemen Tržan je priden pri praksi,

ne hodi rad peš, zato klical bo taksi.

Gregor Urbančič vedno je miren,

ko govori, je pa tak kot Prešeren.

M

1Ḟ

Jože Vovk je pravi umetnik,

kar tiče se športa, je fant še začetnik.

Vršnakov Janko, ne najdeš mu para,

lahko je tih ali glasen kot elektro kitara.

Peter Kolar

More magazines by this user
Similar magazines