HS 9 - Historični seminar ZRC SAZU

Katarina Šter
(rokopis 7 ima porrectus praepunctis z obliquo oz. poševno črtico, rokopis 18
pa ne …). V nekaterih rokopisih lahko razpoznamo sestavo posamezne figure
– npr. pes z dvema sledečima punctumoma navzdol (pes subbipunctis), drugi
imajo samo še verige med seboj povezanih tonov. Figur, ki bi bile enako
zapisane v več rokopisih, je z večjim številom not vse manj; pogosto je neka
figura v določeni obliki zapisana samo v enem rokopisu ali dveh.
V sestavi istih figur so razlike že precejšnje, še večje pa so, če primerjamo,
na katerih mestih istih melodij so posamezni znaki in figure v posameznih
rokopisih sploh uporabljeni. Velike razlike med rokopisi nastopijo zlasti
v melizmih, ki vsebujejo veliko not oz. notnih figur. Ti so v večini rokopisov
še sestavljeni iz posameznih osnovnih notnih znakov in figur (predvsem to
velja za rokopis iz 13. stoletja), drugi imajo na istih mestih verižno povezane
note. Nekateri rokopisi (npr. rokopis 145) imajo malo daljših verižnih povezav
med notami, drugi pa zelo veliko (rokopisa 21 in 51); v teh bi že lahko
našli sledi tiste »dekadence« notacije, o kateri je govoril Degand.
Določene notacijske značilnosti so v posameznih rokopisih stalno prisotne
in vsak rokopis ima nek svoj notacijski sistem. Med sabo se sicer razlikujejo
že notni zapisi v rokopisih 15. stoletja, vendar v korpusu izbranih žičkih
antifonarjev največje razlike v notnem zapisu nastopijo med rokopisom iz 13.
stoletja na eni in rokopisi iz 15. stoletja na drugi strani.
Podrobnosti notacije nas na tem mestu sicer ne zanimajo same na sebi: 83
iz notacijskih razlik med rokopisi je razvidno predvsem, da sta se v Žičah
odnos do glasbenega zapisa istega speva – in s tem verjetno tudi izvedba
korala – skozi stoletja spreminjala.
Koliko pa so se žički glasbeni zapisi in izvedbe spevov v resnici spremenili
med 13. in 15. stoletjem? Ali so žički rokopisi v 15. stoletju že stopili
v t. i. dekadenčno fazo notacije kartuzijanskega korala? Če bi gledali samo
nekatera mesta v rokopisu 21 ali 51, bi temu lahko pritrdili (glej Glasbeni primer
1, beseda »renum« v rokopisu 21). Če pa v primerjavo pritegnemo še tisk
antifonarja iz 20. stoletja, ki ga kartuzijani trenutno uporabljajo pri svojem
bogoslužju (Glasbeni primer 2) in ki pravzaprav predstavlja skrajno stopnjo
t. i. dekadence kvadratne notacije (v melizmih uporablja samo še verižne
povezave not), je podoba vendarle drugačna. Srednjeveški žički antifonarji se
zdijo veliko bolj enotni med sabo kot pa so podobni sodobnemu glasbenemu
zapisu. Opaznejših melodičnih razlik med notnimi zapisi sicer skoraj ni; značilna
različnost med njimi izhaja zgolj iz (ne)povezovanja not v daljše verige
not, ki je v sodobnem tisku bistveni del notacijskega sistema, v srednjeveških
žičkih rokopisih pa je v sistemu izjema ali le njegov del – ena od možnosti
zapisa, ki ni vedno realizirana.
83
Več o tem v Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja.
110