HS 9 - Historični seminar ZRC SAZU

Katarina Šter
Rokopis 273 izkazuje posebno razumevanje glasbe, ki je bila v času
njegovega nastanka še del širšega glasbenega življenja. Še bolj kot za 13.
stoletje je bilo takšno dojemanje značilno za predhodna stoletja, ohranilo pa
se je še v tistem času: razumevanje melodije korala, v katerem tonske višine
niso najpomembnejši glasbeni aspekt. Enako pomembna sta skupinjenje v
zaporedje melodičnih obrazcev, sosledje formul oz. drobnih gest – lahko bi
rekli tudi figur in skupin figur–, in značilna izvedba, povezana z osnovnimi
glasbenimi značilnostmi spevov, kot je npr. modus. 90 Ko je bila glasbena
zavest o teh obrazcih še živa in je nekaj pomenila, so imeli tudi posamezni
obrazci povsem drugačen pomen kot v poznejših časih, ko se je modalna
zavest izgubljala.
Skupinjenje not v figure je tesno povezano tudi zgolj z izvajalskim in
interpretacijskim aspektom, ne le s strukturo glasbe. Izolirana nota v skupini
ima večjo težo kot tista, ki je vključena v nek verižni prehod; podobno velja
običajno za prvo ali zadnjo noto posameznih figur. Note z večjo napetostjo se
izmenjujejo s tistimi z manjšo napetostjo, zato je takšna izvedba razgibana in
živa, čeprav ni nujno hitra. V zapisu s samimi verigami kvadratnih not ni nobenih
razlik v napetosti, prehodnosti in teži not, zato je možnost monotonega
in počasnega petja dosti bolj verjetna.
V primerjavi s sodobnim antifonarjem so si žički srednjeveški rokopisi
med seboj pravzaprav še dokaj podobni. Res je, da v njih najdemo različno
členjene zapise iste melodije. Najbolj podrobno razčlenjeni oz. ritmično diferencirani
so zapisi v zgodnjem rokopisu – rokopisu 273, kjer so dolgi melizmi
skrbno členjeni na več drobnih notnih figur. V kasnejših rokopisih je melodija
členjena drugače ali pa se členitev ponekod celo izgubi. Ista vsebina se je
glede na notacijo v kasnejših rokopisih razumela drugače – z drugačnimi figurami.
Še vedno pa je bila pomembna. Zakaj bi sicer ti rokopisi sploh zapisovali
posamezne figure, ko pa je za kopista toliko lažje pisati dolge verige not,
v katerih mu ni treba odstavljati peresa? Figure so ostale pomembne za značaj
in ritmično interpretacijo melodije, so pa tudi lažje za učenje melodij na
pamet. Če povzamemo poenostavljeni primer: dogajanje v glasbenem času je
v posamezne drobce ali dogodke v žičkih rokopisih poznega srednjega veka
razčlenjeno nekoliko manj, predvsem pa drugače kot v rokopisu 13. stoletja.
Še vedno pa žički rokopisi izražajo težnjo, da bi to glasbeno dogajanje uredili
v posamezne dogodke in hierarhijo med njimi – v zgodbo.
90
Prim. Treitler, Reading and singing, str. 156, 159 in 162.
116