Manj izpustov in več obnovljivih virov do leta 2020 HSE ima ... - dLib.si

El Jem
nevarnosti, so žrtvovali predvsem slabotnejše otroke.
V šeststo letih so zažgali toliko otrok, da so arheologi
odkrili več plasti žar in stel (nagrobnih spomenikov).
Še dva mirna vaška zaliva, ki sta bila nekdaj punski
pristanišči, in to je vse, kar je še feničanskega. Kar
smo si ogledovali od tu naprej, so ostanki rimske
Kartagine.
Rimljani
Antonijeve terme je v začetku 2. stoletja začel graditi
cesar Hadrijan, dokončal pa njegov naslednik Pij
Antonij, po katerem so tudi dobile ime. Raztezale so se
na območju 3,6 hektarja, od tega je en hektar obsegal
samo frigidarij. Objekt je moral biti zares veličasten,
saj to, kar vidimo danes, predstavlja šele pritličje
toplic, medtem ko so bile kopalnice v zgornjem
nadstropju. Strop je podpiralo dvanajst granitnih
stebrov, od katerih je vsak tehtal 70 ton. Rekonstruiran
je en sam veliki steber s korintskim kapitljem. Unesco
je leta 1972 zaščitil Kartagino in začel reševati, kar je
še ostalo. Veliko materiala pa so od 7. stoletja naprej
Arabci vgradili v svoje mošeje.
Zapustili smo Kartagino in se čez plodno območje
ob reki Medjerda podali proti zahodu države do
Bulla Regie. Zgodovina kraja sega v predrimske čase.
Ko so Rimljani prišli v kraj, so mu nadeli vzdevek
Regia, da bi s tem poudarili, da gre za glavno mesto
enega od treh majhnih numidijskih kraljestev, ki
so ga ustanovili. Mesto se je razcvetelo zlasti v 2.
in 3. stoletju. Imelo je 30.000 prebivalcev in po
ostankih sodeč, je bilo dobro razvito. Razvaline tega
veličastnega, stopničasto grajenega rimskega mesta, se
od drugih razlikujejo po razkošnih podzemnih vilah
z mnogimi, še odlično ohranjenimi mozaiki. Hiše
imajo imena po najlepših mozaikih, ki so jih našli v
45
Dougga
njih (Pavja hiša, Lovska hiša, Ribiška hiša, Amfitritina
hiša). Nekaj mozaikov je bilo prenesenih v muzej
Bardo v Tunisu. Mesto je povezovala cesta, ki je peljala
od Kartagine do današnje Alžirije. Njen del in ostanke
foruma, gledališča, krščanske bazilike, nekropole,
knjižnice, tržnice, javnih kopališč in vodnega zajetja,
si lahko ogledamo. Poleg občudovanja umetnosti pa
lahko zaznamo tudi udobje, ki so ga imele rimske vile:
vodnjake v kleteh, urejeno prezračevanje, in podobno,
čemur bi danes rekli urejena infrastruktura.
Še vedno smo na severozahodu države. Peljemo
se prek prelaza proti jugu, mimo obdelanih polj in
nasadov oljk do najpomembnejšega rimskega mesta
in središča krščanstva, do Dougge, ki je s svojimi 25
hektari dobro ohranjenih spomenikov na višini 600
metrov zelo pomembna za tunizijsko arheologijo.
Še vedno stojijo: gledališče za 3.500 ljudi, dobro
ohranjeni ostanki templja, slavolokov zmage, bazenov,
vil in podobno. Naš ogled je skrajšala nevihta.
Jugozahodno od Tunisa so ruševine še enega rimskega
mesta, ki je zraslo iz berberske naselbine v feničansko
mesto, s porazom Kartagine pa je postalo rimsko, to
je Thuburbo Maius. Mesto je obsegalo 40 hektarov.
Ruševine so izkopali in znova postavili šele leta
1912. Najopaznejši so osemmetrski stebri kapitola
in stopnice do foruma. Za kapitolom so našli dele
Jupitrovega kipa, ki jih enako kot mozaike, hranijo v
muzeju Bardo. V bližnjem Zaghouanu so na ogled še
ostanki 123-kilometrskega akvadukta iz 2. stoletja, ki
je vodil do Kartagine.
Največji rimski amfiteater na afriških tleh in šesti
največji na svetu, je v El Jemu, antičnem Thysdrusu na
vzhodu države, ki je bil v preteklosti znan kot križišče
trgovskih poti in še posebej kot središče proizvodnje
olivnega olja za potrebe celotne rimske province.