RAZISKOVALNA NALOGA PLAÄŒILNA SREDSTVA SKOZI ÄŒAS - Arnes
RAZISKOVALNA NALOGA PLAÄŒILNA SREDSTVA SKOZI ÄŒAS - Arnes
RAZISKOVALNA NALOGA PLAÄŒILNA SREDSTVA SKOZI ÄŒAS - Arnes
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
OSNOVNA ŠOLA CIRKOVCE<br />
<strong>RAZISKOVALNA</strong> <strong>NALOGA</strong><br />
PLAČILNA <strong>SREDSTVA</strong> <strong>SKOZI</strong> ČAS<br />
RAZISKOVALKE: Lara Draškovič, Eva Frangež, Liza Klajnšek, Teja Kušar, Nina Slanič<br />
STAROST: 12 let<br />
IME IN PRIIMEK MENTORICE: Metka Kodrič<br />
DELOVNO MESTO MENTORICE: učiteljica geografije in zgodovine<br />
IME IN KRAJ ŠOLE: OŠ Cirkovce, Cirkovce<br />
ŠOLSKO LETO: 2011/2012<br />
1
LODNI<br />
OŠ Cirkovce, marec 2012<br />
2
KAZALO<br />
ZAHVALA………………………………………………………………………………….........4<br />
POVZETEK……………………………………………………………………………………...5<br />
POROČILO MENTORICE………………………………………………………………...….…6<br />
CILJI RAZISKOVALNE NALOGE………………………………………………….…...…….7<br />
PREDSTAVITEV OBMOČJA RAZISKOVANJA…………………………………………..8<br />
PREDSTAVITEV TEME RAZISKOVANJA………………………..……………………...11<br />
NAČRTI IN METODE RAZISKOVANJA…………………………………………….…....13<br />
SHRANJEVANJE DENARJA…………………………………………………………….….14<br />
NAČINI PLAČEVANJA IN PLAČILNA <strong>SREDSTVA</strong>…………………………………….16<br />
MENJALNA TRGOVINA…………………………………………........................................19<br />
TRGOVINE V NAŠIH VASEH………………………………………………………………20<br />
UGOTOVITVE……………………………………………………………………...…………36<br />
VIRI……………………………………………………………………..………………………39<br />
FOTOGRAFIJE……………………………………………………………………...………….40<br />
INFORMATORJI……………………………………………………………………...…….….41<br />
SEZNAM NAREČNIH IZRAZOV……………………………………………………...……..42<br />
Oblikovano: Barv a pisav e: Barv a po<br />
meri(RGB(251;102;55))<br />
3
ZAHVALA<br />
Zahvaljujemo se vsem informatorjem, še posebej gospema Mariji Kaiser in Mariji Frangež za<br />
prijazno pomoč in zaupanje.<br />
4
POVZETEK<br />
V raziskovalni nalogi Lodni smo raziskovale obdobje od začetka 20. stoletja do leta 1948.<br />
Zanimalo nas je, kako so v naših vaseh shranjevali denar, katera so bila plačilna sredstva in<br />
kako je potekala menjalna trgovina. Raziskovale smo zgodovino trgovin na območju med<br />
Stražgonjco, Starošincami in Šikolami.<br />
Ugotovile smo, da je bilo življenje kmečkih družin v času pred drugo svetovno vojno zelo<br />
skromno, denarja je bilo malo. Kmečki gospodarji so imeli glavno besedo pri denarju, pogosto<br />
so ga skrivali pred drugimi družinskimi člani. Ženske so šele kasneje, predvsem po vojni<br />
pridobile večjo veljavo v družini in začele razpolagati z denarjem.<br />
Ugotovile smo, da so bili poleg denarja plačilna sredstva v naših vaseh skoraj vsi kmetijski<br />
pridelki.<br />
Svoje pridelke so naši kmetje pogosto menjavali s kmet iz Haloz, menjalna trgovina je bila vse<br />
do sedemdesetih let dvajsetega stoletja.<br />
Z raziskovanjem zgodovine trgovin smo ugotovile, da je v bilo v naših vaseh od leta 1903 do<br />
leta 1948 deset zasebnih trgovin. Nekatere so ob začetku vojne prenehale z delovanjem, vse<br />
ostale pa leta 1948, ko je država prepovedala zasebne trgovine.<br />
Z raziskovanjem smo spoznale, da v preteklosti denar ni bil edino plačilno sredstvo.<br />
Presenečene smo bile, da je bilo v našem okolju v preteklosti deset trgovin, danes pa so na tem<br />
območju samo štiri. Drugačen način življenja, zaposlitev v mestih in dobre prometne povezave<br />
omogočajo ljudem v našem okolju, da večinoma kupujejo v bližnjih mestih.<br />
5
POROČILO MENTORICE<br />
Ob temi letošnjega razpisa sem se spraševala, kaj naj raziskujemo v domačem okolju. Nisem<br />
vedela, ali bom z učenkami našla dovolj ustreznih virov za nalogo. Takoj sem se spomnila na<br />
najdbo rimskih novcev v Cirkovcah in na ponarejevalce denarja v Starošincah. Za ti temi ni bilo<br />
dovolj virov, da bi lahko nastala naloga.<br />
Spomnila sem se na propadajočo zgradbo sredi Cirkovc, ki čaka na rušenje. V njej je bila<br />
trgovina. Ker sem vedela, da so bile trgovine tudi v sosednjih vaseh in da starejši ljudje o njih in<br />
trgovcih še vedno radi govorijo, smo se z učenkami odločile raziskati njihovo zgodovino. Mlade<br />
raziskovalke so povedale, da bodo lahko veliko izvedele tudi v svojih družinah. Starejši ljudje v<br />
naših vaseh nam vedno radi pomagajo pri našem raziskovanju, radi se spominjajo starih časov<br />
iz svoje mladosti. Povedo nam, da so veseli, če se še kdo v današnjem času zanima za njihovo<br />
mladost in način življenja. Ob raziskovanju trgovin so izvedele tudi o shranjevanju denarja,<br />
načinih plačevanja in menjalni trgovini.<br />
Mlade raziskovalke, sedmošolke, ki so letos prvič raziskovale zgodovino domačega kraja, je<br />
tema zelo pritegnila. Pogovori s tremi starejšimi generacijami, prastarši, starimi starši in starši<br />
so jim ponujali primerjavo skromnega življenja v času pred 2. svetovno vojno in po njej z<br />
današnjim časom potrošništva.<br />
6
CILJI RAZISKOVALNE NALOGE<br />
Ob letošnjem razpisu raziskovalne naloge za zgodovinske krožke osnovnih šol Plačilna<br />
sredstva skozi čas smo se z mentorico Metko Kodrič odločile, da bomo raziskovale zgodovino<br />
zasebnih trgovin, ki so bile v naših vaseh od začetka 20. stoletja do leta 1948. Pogovarjale smo<br />
se s temi generacijami. Ob raziskovanju trgovin smo izvedele tudi o shranjevanju denarja,<br />
načinih plačevanja in menjalni trgovini. Zanimalo nas je, kakšne so razlike v načinih plačevanja<br />
in obisku trgovin v času pred drugo svetovno vojno in po njej.<br />
7
PREDSTAVITEV OBMOČJA RAZISKOVANJA<br />
Cirkovce so obcestno podeželsko naselje na Dravskem polju, natančneje v občini Kidričevo. Od<br />
Ptuja so oddaljene 13 km, od Maribora pa 30 km. So središče devetih vasi: Mihovc, Dragonje<br />
vasi, Spodnjih Jablan, Zgornjih Jablan, Pongrc, Starošinc, Stražgonjce in Šikol. Veliko ljudi je<br />
zaposlenih v Mariboru, Slovenski Bistrici in na Ptuju.<br />
Fotografija 1: Cirkovce.<br />
Pisni viri poročajo, da sega zgodovina Cirkovc v srednji vek. Krajevno ime Cirkovce – Stauden<br />
je omenjeno v listini patriarha Bertholda z dne 27. oktobra 1249, izdane v samostanu Studenice.<br />
V listini piše, da je ženski samostan Studenice dobil od Riche, žene Otona vonKönisberga,<br />
podarjeno na polju (in campo) Dragonjo vas (Drazigoisdorf) in Cirkovce (Stauden). Ali je bila v<br />
Cirkovcah cerkev, listina ne navaja. Dejstvo, da so imele nune iz Studenic v Cirkovcah in v<br />
Dragonji vasi podložnike in majerijo, bi lahko pričalo tudi o domnevni cerkvi.<br />
____________________<br />
Vir 1: Pisni vir o nastanku Cirkovc (ZAP, Cerkvena zgodovina, Simon Podoven, Sing. R- 42).<br />
8
Vir 2: Pisni vir o nastanku Cirkovc.<br />
Fotografija 2: Cirkovce leta 1902.<br />
9
Tudi bližnje vasi Cirkovc, ki so njihovo središče, so prvič omenjene v srednjem veku. Prebivalci<br />
so bili revni kmetje podložniki, ki so jih izkoriščali različni zemljiški gospodje.<br />
Dragonja vas<br />
Omenjena je leta 1237 kot Dresogoystrof, leta 1527 pa v imenjski cenitvi Drassinganawess,<br />
kjer je imel studeniški samostan 9 družin.<br />
Mihovce<br />
Leta 1384 so omenjene kot Muenchendorf.<br />
Jablane, Spodnje in Zgornje<br />
Leta 1259 zapisano: »IV mansos in Polschach Maiori et duos mansos in Jablaniach Superioris«,<br />
24. februarja 1312 se imenuje neki Fricel iz Jablan »Fritzel von Jablanach«.<br />
Stražgonjca<br />
Leta 1823 zapisana kot Drascoy, okoli 1461 »Sdressendorff. Daselbst sind vier hueben«.<br />
Šikole<br />
Zapisi z dne 21. januarja 1374, kjer so omenjene štiri hube, od tega tri v Šikolah: »vier hueben,<br />
der drey gelegen sind dacz Sycolach«.<br />
V prvi polovici 20. stoletja in po prvi svetovni vojni so bile naše vasi izrazito kmetijske. Vse<br />
družine so se preživljale s poljedelstvom in so se večinoma same oskrbovalo s hrano.<br />
____________________<br />
Vir 3: Zbornik občine Kidričevo<br />
10
1.1 PREDSTAVITEV TEME RAZISKOVANJA<br />
Zlati novci iz rimske dobe<br />
Naše območje je bilo naseljeno že v prazgodovini. O življenju v starem veku pričajo arheološke<br />
najdbe. Mimo Stražgonjce, Šikol in Cirkovc jetekla rimska državna cesta – viapublica, ki je<br />
povezovala Celeo s Poetoviono.Najdba rimskih novcev v Cirkovcah dokazuje, da je bil denar na<br />
našem območju pomemben že v rimski dobi.<br />
Spomladi leta 1850 je Franc Napast, kmet iz Cirkovc na Dravskem polju, nedaleč od Lovrenca<br />
in Ptujske Gore, našel lonec z zlatniki v bližini Cirkovc na posestvu svojega sina Jožefa.<br />
Nedaleč od kokošnjaka je kopal pri kupu gnoja jarek (po drugi inačici na polju) in v globini 1<br />
metra naletel na lončeno posodo, ki je bila polna zlatih kovancev. Najditelj je povedal samo za<br />
50 kosov, vendar jih je bilo več, kot je svojemu varuhu povedala neželena priča odkritja<br />
štirinajstletni sluga Joh.Navačič . Od posode so ostale samo črepinje; kovanci rimskih cesarjev<br />
Tiberija, Klavdija, Nerona, Vespazijana, Tita in Dioklecijana so iz obdobja med letom 10 in 80.<br />
Vsi vpleteni so prejeli nagrade za najdbo. Le s težavo je z združenim prizadevanjem okrajnega<br />
vodje v Mariboru in vodje ptujskega okrožja od najditeljev uspelo dobiti 25 kosov.V ptujskem<br />
muzeju je le zlatnik cesarja Tiberija iz Cirkovc. Triinpetdeset zlatnikov je v Joanneumu pri<br />
Gradcu, drugi so ostali v zasebni lasti in za njimi se je izgubila vsaka sled.<br />
Prva denarna ustanova v Cirkovcah<br />
Hranilnice in posojilnice na ptujskem podeželju so bile ustanovljene po raiffeisnovih načelih v<br />
prvem desetletju 20. stoletja. To so bili najštevilnejši denarni zavodi, ki so bili ustanovljeni<br />
skorajda v vsaki župniji in so bili dostopni slehernemu kmetu, ki je želel varčevati ali najemati<br />
posojilo. Denar za najemanje hipotekarnih posojil je bil za te hranilnice predrag, zato so se<br />
ukvarjale samo z osebnimi posojili. Za osebna posojila je bilo potrebno dobro poznati<br />
premoženjsko stanje posojilojemalca, zato je bil delovni okoliš zadruge majhen Vloge so<br />
posojilnice obrestovale večinoma s 4,5% do 5% , za posojila so zahtevale 5,5% do 6%. Zadruge<br />
so bile večinoma članice Zveze slovenskih posojilnic s sedežem v Celju, od leta 1930 naprej pa<br />
po pridružitvi celjske zveze, članice Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani.<br />
____________________<br />
Vir 4: Zbornik občine Kidričevo.<br />
Vir 5: www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale.../denarni_zavodi (24.03.2012)<br />
11
Hranilnica in posojilnica v Cirkovcah je bila ustanovljena 2. 5. 1907, sodno se je registrirala<br />
23.3. istega leta. Zadruga je imela neomejeno jamstvo, višina deležev je bila 10 dinarjev. Od<br />
leta 1942 do 1947 se je imenovala RaiffeisabkassenStauden. Delovala pa je do leta 1947.<br />
Ponarejevalci denarja<br />
Starošince, vas, ki je najbolj odmaknjena od Cirkovc, je bila v začetku 20. stoletja krajši čas<br />
zatočišče ponarejevalcev denarja iz bližnjih vasi.<br />
V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je več let potekala obsežna preiskava zaradi več primerov<br />
ponarejenih bankovcev, ki so se pojavili v obtoku. Glavne ponarejevalce, doma iz krajev<br />
Dravskega polja, so našli leta 1925 in jih tudi obsodili, vendar takrat niso našli tiskarskega<br />
stroja, s katerim so ponarejene bankovce tiskali. Poleg glavnih ponarejevalcev je bil v<br />
preiskovalnem zaporu tudi posestnik iz Starošinc. Leta 1928so našli tiskarski stroj in več drugih<br />
potrebščin za ponarejanje pri drugem posestniku na Spodnji Polskavi, kamor so jih pripeljali iz<br />
Starošinc. V Starošincah pa so bili pripomočki hranjeni takoj po nakupu stroja iz Mariborske<br />
tiskarne, ponarejevalca sta del postopkov pri ponarejanju opravila na gostiteljevem podstrešju. Z<br />
začetkom aretacij so stroje odpeljali iz Starošinc na Spodnjo Polskavo, kjer pa niso več<br />
ponarejali. Oba pomočnika ponarejevalcev so obsodili na tri mesece ječe.<br />
V tem času, na začetku 20. stoletja so bile naše vasi izrazito kmetijske, prebivalstvo se je<br />
ukvarjalo s kmetijstvom. Življenje kmečkih družin je bilo skromno, vso hrano so pridelale<br />
doma. Denarja je bilo malo, zato so bili kmetijski pridelki pogosto plačilno sredstvo ali pa so jih<br />
menjavali za druge pridelke. V večini vasi pa so v prvi polovici 20. stoletja že bile prvi lodni z<br />
mešanim blagom.<br />
____________________<br />
Vir 6: Zbornik občine Kidričevo.<br />
12
1.2 NAČRT METODE RAZISKOVANJA<br />
Naloga je nastala predvsem na osnovi ustnih, pisnih in materialnih virov ter fotografiranja.<br />
Obiskale smo zgodovinski arhiv na Ptuju in študijsko knjižnico, kjer nismo zasledile pisnih<br />
virov o naši temi. Pogovarjale smo se z ljudmi, ki so živeli v vaseh v obdobjih, ki so nas<br />
zanimala. Ljudje so nam zaupali tudi dokumente in fotografije o trgovinah. Pri raziskovanju in<br />
oblikovanju naloge smo uporabile različne raziskovalne metode:<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
zbiranje in opazovanje pisnih virov - dokumentov,<br />
zbiranje in opazovanje starih fotografij,<br />
fotografiranje,<br />
delo s pisnimi viri,<br />
pogovor,<br />
primerjavo,<br />
analizo,<br />
delo z računalnikom.<br />
13
2.1 SHRANJEVANJE DENARJA<br />
V času otroštva naših prababic, v tridesetih letih 20. stoletja so kmečke družine v naših vaseh<br />
živele skromno. Vso hrano so pridelale same. Denarja ni bilo veliko, še največ so ga zaslužili s<br />
prodajo krompirja. Zgodovinar Slekovec je o pridelavi krompirja zapisal: »… debeli bob je za<br />
Polance zelo imeniten pridelek, rekel bi najzdatnejši vinograd. Sadijo ga več vrst in sicer na<br />
gnoj ali pa repišče. Zelo rani je že v Petrovem zrel, rani pa pozneje. Pozni, »pemšak« imenovan,<br />
prekosi glede okusnosti in rodovitnosti vse druge vrste, tudi tako hvaljenega »amerikanca«.<br />
Vsak kmet reši zanj precej denarja, vrh tega pa mu služi za hrano ljudem in živini.«<br />
V času naših pradedov je v kmečkih družinah živelo več generacij, npr. starši in družine<br />
njihovih otrok. Stanko Frangež pripoveduje, da je njegov oče, ker je bil lastnik kmetije, edini<br />
razpolagal z denarjem. Odločal je o nakupih, njegova žena in mlada družina je bila glede<br />
denarja odvisna od njegove volje. V nekaterih družinah je le gospodar vedel, kje skriva denar.<br />
Tak skrit kraj je bil na podstrešju. Šele tik pred smrtjo je sinu povedal, kje skriva denar.<br />
Marija Hergan pripoveduje, da je za birmo dobila toliko denarja, da sta si s sestro kupili novo<br />
kolo. Pred vojno je njen oče kolo razstavil, da ga ne bi zaplenili partizani ali Nemci.<br />
V generaciji naših starih staršev so ženske že imele pravico razpolagati z denarjem. Tudi otroci<br />
so za birmo dobili denar od svojih botrov. Marija Kaiser se spominja, da je od svoje botre, ki ni<br />
imela svojih otrok, dobila za tiste čase, ker je bila njena družina zelo revna, veliko denarja.<br />
Dobila je 500 dinarjev, kupila si je obleko, nekaj denarja ji je še ostalo.<br />
V starih časih so ljudje denar večinoma shranjevali doma. Za to so imeli posebne skrinjice, ki so<br />
jih shranjevali v omarah. V družinah so denar pogosto skrivali tudi drug pred drugim, zato so<br />
poiskali različna mesta v hiši. Denar je tako bil skrit za nabožnimi slikami in v božjem kotu,<br />
med perilom v omari, pod modrocami in v pojšterciglu. Če je kdo v vasi bil gajc, so se sosedje<br />
norčevali in govorili, da daje denar v štumf. Kasneje, po drugi svetovni vojni, so predvsem<br />
otroci shranjevali denar v šparovčkih v obliki pujsa. Največkrat so šparali za obleke, kolesa in<br />
šolske potrebščine.<br />
Ker je bila v Cirkovcah že od leta 1907 ustanovljena hranilnica in posojilnica, so nekateri<br />
bogatejši kmetje že vlagali denar in najemali posojila<br />
____________________<br />
Vir 7: Zbornik občine Kidričevo<br />
Vir 8: Ustni vir<br />
14
Fotografija 3: Platnena denarnica iz začetka 20. stoletja.<br />
15
2.2. NAČINI PLAČEVANJA IN PLAČILNA <strong>SREDSTVA</strong><br />
Ker je bilo pred drugo svetovno vojno življenje kmečkih ljudi v naših vaseh zelo skromno,<br />
denarja je bilo zelo malo, so pogosto plačevali s pridelki.<br />
Delo na polju<br />
Marija Kaiser, ki je živela v revni kočarski družini, se spominja, da je že s petimi leti pomagala<br />
mami in sestram pri delu na polju. Ker družina ni imela svoje hiše in zemlje, so si z delom pri<br />
bogati gruntarski družini plačevali stanovanje in hrano. Če so delali več dni, so dobili tudi<br />
plačilo, največkrat v obliki pridelka, le redko pa denar.<br />
Pobiranje krompirja<br />
Marija Hergan se spominja pobiralcev krompirja. Jesensko pobiranje krompirja, ki je bil v naših<br />
vaseh nekoč glavni pridelek, so opravljali ročno. To je zahtevalo veliko delovne sile. To delo so<br />
poleg družine in sosedov opravljali pobiralci krompirja iz Haloz, ki so jih kmetje od tam<br />
pripeljali z vozovi. V vasi so ostali več dni in se selili od kmeta do kmeta. Pobirali so ves dan,<br />
plačilo je bila hrana in košara krompirja. Nekateri kmetje so kasneje pobiralce krompirja<br />
plačevali z denarjem.<br />
Mlačev žita<br />
Jožef Goričan pripoveduje, da so v starih časih žito mlatili ročno. To delo so moški opravljali v<br />
parni. Ker je bilo za to delo potrebnih veliko močnih rok, so velike kmetije najele mlatiče, ki so<br />
prihajali iz Haloz. Mlatiči so ostali pri družini tudi več dni. Plačilo je bilo odvisno tudi od letine.<br />
Plačilo za mlatiče je bila hrana in stanovanje, poleg tega pa vsak deseti mecl žita. Poleg tega je<br />
mlatič dobil za vsak dan četrt hleba kruha. Če je bila slaba letina, so dobili manj žita. Le redko<br />
so mlatiče plačali delno tudi z denarjem. Pri plačilu za delo so bili nekateri kmetje bolj<br />
radodarni, nekateri manj. O tem priča Pesem mlatičev, ki je nastala v Dragonji vasi v petdesetih<br />
letih 20. stoletja. Povedal nam jo je Andrej Korez, ki je bil takrat mlatič.<br />
Pesem mlatičev<br />
Haloški mlatič je en bogi hudič.<br />
Celi den bi tuko,<br />
jau pa bi samo župo.<br />
Ko pa mati kruh pečejo,<br />
zmerom tako rečejo:<br />
»Keri bo najbol mali, ga bomo mlatičom dali!«<br />
16
Paša živine<br />
Marija Kaiser pravi, da je pred drugo svetovno vojno in do leta 1955 imela vsaka vas skupni<br />
pašnik – gmajno. Vasi so imele pastirja, ki je pasel živino vseh kmetov. Pastirji so prihajali iz<br />
Haloz in so tu ostajali poleti. Selili so se od hiše do hiše, kjer so prenočevali in dobili hrano.<br />
Kravarji in konjarji so bili pri hiši toliko dni, kolikor živali so imeli. Ob koncu tedna so jih<br />
kmetje plačevali s hlebci kruha. Odnesli so ga svojim družinam v Haloze. Če so ga imeli preveč,<br />
so ga tudi prodajali.<br />
Andrej Korez, ki je štiri leta pasel živino v naših vaseh pripoveduje, da je najprej leta 1954 , star<br />
je bil štirinajst let, eno leto pasel živino na Polskavi, kasneje pa tri leta v Cirkovcah, Jablanah in<br />
Dragonji vasi. Pasel je okrog osemdeset živali, govedo in konje. Stanoval je pri vaškem županu,<br />
spal je v hlevu in na skednju. Nekateri kravarji in konjarji so se selili od hiše do hiše, pri hiši so<br />
bili toliko dni, kolikor živali so jim pasli. Delno plačilo so dobili ob koncu tedna, ko so jim<br />
kmetje plačevali s hlebci kruha. Kruh so odnesli svojim družinam v Haloze. Če so ga imeli<br />
preveč, so ga tudi prodajali ali pa jim je kmečka družina namesto s kruhom plačala z denarjem,<br />
vendar to ni bilo pogosto. Ob koncu paše, v jeseni, je dobil na Polskavi za plačilo dvanajst<br />
meclov pšenice. V Cirkovcah so bili kmetje manj radodarni, tu so pastirji dobili deset meclov<br />
rži, ajde ali koruze. To je bilo dovolj za preživetje njihove družine v Halozah.<br />
Če so pastirji opravljali druga dela, sekanje drv in pobiranje krompirja, so dobili nekaj denarja.<br />
Včasih so prosili gospodarja, da jim je dal namesto kruha denar, ki so ga potrebovali za nakup<br />
cigaret.<br />
Pisni viri navajajo, da so bili pastirji pogosto starejši ljudje, ki so dobili plačilo ob koncu paše.<br />
V tridesetih letih jih je izplačal soseski – gmajnski župan z devetimi merniki žita in s po 5<br />
dinarji za vsako žival. Poleg tega so bili med pašo na hrani pri vsaki hiši toliko dni, kakor živine<br />
so imeli gospodarji na paši. Tudi po letu 1945 so bili pastirji plačani v naturalijah in denarju. Za<br />
svoje delo so bili odgovorni predsedniku vaške skupnosti, ki je takrat odločala o uporabi gmajne<br />
in drugih skupnih vaških zadevah. Leta 1945 je pastirstvo zašlo v težave, kajti vsi pastirji so bili<br />
odpuščeni, ker je zavod za socialno zavarovanje zahteval njihovo zavarovanje, česar pa kmetje<br />
niso bili zmožni plačati. Občinski svet za zdravstvo in socialno politiko je takrat ugotavljal, da<br />
zato kmetje pošiljajo na pašo svoje odrasle otroke, ki pa bi jih lahko koristneje uporabili za<br />
druga dela. Svet je bil še mnenja, da bi bilo dobro ponovno zaposliti pastirje, ker so to ljudje, ki<br />
niso za drugo delo, s pašo pa zaslužijo za preživetje. O neprimernosti otrok za pašo je občino<br />
opozarjala tudi železnica, ker so pastirji in živina uničevali ograjo ob progi in s tem ogrožali<br />
prometno varnost. Zato so prosili, da naj živino pasejo odrasli ljudje, ki bodo za svoja dejanja<br />
tudi odgovarjali.<br />
17
Kovaška dela<br />
Vsak kmet v vasi je kovača nujno potreboval. Brez kovaških izdelkov in njegovih uslug ne bi<br />
mogel obdelovati njiv. Kmetje so imeli v tistih časih malo denarja, zato je bilo kovaško delo<br />
zanje drago.Kovaču so kmetje plačevali na dva načina. Prvi je bil plačevanje sproti z denarjem.<br />
Tako so plačevali le premožnejši kmetje. Drugi način je bil plačevanje z uslugo ali pridelkom.<br />
Kovač je v posebno knjigo zapisoval dolžnike, ki so želeli plačati s pridelkom, s pšenico. Na to<br />
plačilo je moral počakati do zime. Takrat je svoje otroke poslal po ˇvojštrjeˇ. Beseda izvira od<br />
ostriti, kovač je moral kmetu stalno ostriti orodja. Otroci so šli h kmetu z listkom, na katerem je<br />
pisalo, koliko kmet dolguje. Za kovačeve otroke je bilo to opravilo zelo težko breme, zelo so se<br />
ga bali. Strah jih je bilo zato, ker so bili kmetje, ko so zagledali kovačeve otroke, pogosto<br />
nejevoljni in so se včasih celo skrili. Otroci so se morali zato zelo potruditi, da so dobili vojštrje,<br />
zavedali so se, da bi bili brez tega lačni.<br />
Šiviljska dela<br />
Šivilja Veronika Klasinc pripoveduje, da so ji šivanje plačevali z denarjem, večkrat so ji rekli,<br />
da je draga, a so bili z njenim delom zelo zadovoljni.Včasih ji je kdo ostal tudi dolžan,<br />
ponavadi so ji takšni plačali po nekaj tednih. Vendar se pa še najde kdo, ki ji še sedaj ni<br />
plačal.Pozimi so jo plačevali tudi s kolinami. Če niso imeli denarja za plačilo šivilje, so ji<br />
pomagali pri kmečkih opravilih.<br />
____________________<br />
Vir 9: Zbornik občine Kidričevo.<br />
Vir 10: Raziskovalna naloga: En kovač konja kuje.<br />
18
2.3 MENJALNA TRGOVINA<br />
Menjalna trgovina, menjava pridelkov za pridelke je bila značilna v času pred drugo svetovno<br />
vojno in po njej do leta 1970. Vaščani so menjavali svoje pridelke predvsem s kmeti iz Haloz.<br />
Trgovanje je potekalo zunaj, ob vaški cesti in na prostoru pred vaško trgovino.<br />
Krompir za jabolka<br />
Kmečka gospodarstva so v času pred drugo svetovno vojno in po njej pridelala vso potrebno<br />
hrano za svojo družino. Nekaterih pridelkov, predvsem krompirja, je bilo več kot so jih<br />
potrebovali. Kljub temu da so imeli dovolj zemlje, Polanci niso bili navajeni gojiti sadja.<br />
Starejši ljudje se spominjajo, da so zelo težko čakali na Haložane, ki so v vas pripeljali svoje<br />
pridelke. Poleti so po vaseh vozili češnje in jih menjavali za žito. Najbolj živahna menjalna<br />
trgovina je bila jeseni. Največkrat so naši kmetje menjavali krompir za haloška jabolka. Iz<br />
Haloz so kmetje pripeljali tudi kostanje,orehe, šnops, belo vino. Menjava je bila odvisna od<br />
letine. Običajno so naši kmetje menjali dve košari krompirja za košaro jabolk. Redkeje so<br />
menjavali za pšenico, koruzo in ostala žita.<br />
Jajca in žito za korpe, cekre in slamce<br />
Iz Haloz pa tudi iz Hrvaškeso se s kolesi pozno spomladi pripeljali prodajalci košar, ki so jih<br />
naši kmetje potrebovali predvsem za krompir. Vse stvari iz trgovine so prinašali v cekarjih,<br />
slamce so potrebovali za oblikovanje kruha. Kmetje so te izdelke plačevali z jajci in žitom,<br />
kasneje tudi z denarjem.<br />
Jajca za suho robo<br />
V naše vasi so prihajali krošnjarji s kolesi iz Ribnice na Dolenjskem. Po vasi so prodajali suho<br />
robo - kuhle, sita, rešeta ter druge lesene izdelke. Ljudje so jih plačevali z jajci ali z denarjem.<br />
Krompir in jajca za slatino<br />
Iz Rogaške Slatine so z vozovi vsak teden prihajali prodajat slatino. Bogatejši kmetje so lahko<br />
kupili cel zaboj, revnejši kmetje pa le eno ali dve steklenici. Redkeje so plačevali s pridelki,<br />
največkrat je to bil krompir, včasih pa tudi jajca. Slatino so pogosteje plačevali z denarjem.<br />
Jajca za sladoled<br />
Poleti so na vasi lahko menjali jajca za sladoled, ki ga je sladoledar vozil s kolesom.<br />
____________________<br />
Vir 11: Ustni vir.<br />
19
2.4 TRGOVINE V NAŠIH VASEH<br />
Od začetka 20. stoletja, natančneje od leta 1903 do leta 1948 je bilo v naših vaseh 10 zasebnih<br />
trgovin.<br />
CIRKOVCE<br />
MIHOVCE<br />
SP. JABLANE<br />
STAROŠINCE<br />
STRAŽGOJNCA<br />
ŠIKOLE<br />
ZG. JABLANE<br />
3 trgovine<br />
1 trgovina<br />
1 trgovina<br />
1 trgovina<br />
1 trgovina<br />
2 trgovini<br />
1 trgovina<br />
Trgovine so bile na območju med Stražgonjco, Starošincami in Mihovcami na razdalji okrog 6<br />
kilometrov.<br />
Zemljevid Dravskega polja.<br />
____________________<br />
Vir 12: Zbornik Občine Kidričevo.<br />
20
CIRKOVŠKE TRGOVINE<br />
Starašina<br />
Trgovina B. Staraschina je najprej od 1. julija 1898 delovala v Majšperku z imenom<br />
Gemischtwarenhandung. To dokazuje vpis v trgovski register. Leta 1903 se je trgovina preselila<br />
v Cirkovce, bila je trgovina z mešanim blagom. Lastnica trgovine je bila trgovka Pavlina<br />
Starašina. Kot je razvidno iz imena tvrdke, je v njem obdržala ime prejšnjega lastnika, kar je<br />
bilo pogosto pravilo.<br />
Fotografija 4: Trgovina Starašina v Cirkovcah leta 1908.<br />
Fotografija prikazuje hišo, ki še danes stoji sredi Cirkovc. V njej je bila trgovina P. Starašina.<br />
Ime lastnika trgovine je napisano v slovenščini. Na fotografiji vidimo, da sta bili dve trgovini,<br />
trgovina z mešanim blagom in železnina.<br />
Trgovina je bila sredi vasi kasneje v lasti trgovca Viktorja Starašine. Marija Kaiser, ki je bila<br />
pred vojno stara okrog deset let, pripoveduje, da so nekateri ljudje zanj menili, da je nemško<br />
usmerjen. Dobro je znal govoriti nemški jezik. Bil je zelo dober in pošten človek, zavzemal se je<br />
tudi za reveže. Imel je največjo trgovino na našem območju. Sem so prihajali ljudje iz bližnjih<br />
vasi, saj je bila trgovina zelo dobro založena. V njej so prodajali mešano blago in železnino.<br />
Pogosto je otrokom dal bombone, Marija Kaiser se spominja predvsem svilenih karamelnih<br />
bombonov, ki so jih imenovali kangelcuker. Še danes pripovedujejo, da je bil Starašina zelo<br />
prijazen gospod. Trgovina je bila iz trgovskega registra izbrisana leta 1934 zaradi prenehanja<br />
poslovanja. V registru pa ni podatka, kdaj je v resnici prenehala, saj se je večkrat zgodilo, da je<br />
sodišče samo obvestilo lastnika, da sporoči, ali trgovina še posluje.<br />
21
Veronike Klasinc se spominja trgovca Starašina, ljudje so njegov priimek spremenili v<br />
Starešina. »V Cirkovcah je bila do leta 1945 trgovina Starašina. To je bila večja trgovina, kjer<br />
so prodajali živila, blago na metre in železnino. V tej trgovini sem lahko kupila vse, kar sem<br />
potrebovala. Česar niso imeli, so naročili in dobil si že čez nekaj dni. Starešina je bil zelo dober<br />
trgovec. Pri njem sem kupovala tudi blago za obleke, ki sem jih šivala.«<br />
Veliko trgovcev, med njimi tudi Viktor Starašina, se je ukvarjalo tudi z izdajo razglednic kraja,<br />
kjer so imeli trgovino. Tako je Viktor Starašina leta 1937 založil razglednico Cirkovc. Na njej je<br />
še posebej vidna njegova trgovina. Razglednica je pomemben zgodovinski vir za našo vas.<br />
Fotografija 5: Cirkovce leta 1937.<br />
Viktor Starašina je bil med drugo svetovno vojno do sredine oktobra 1944 vodja krajevne<br />
skupine v Cirkovcah. Pri napadu na orožniško postajo v Cirkovcah v noči z 20. na 21. oktober<br />
so ga ujeli borci Pohorske čete Lackovega odreda ter ga ob vračanju na Pohorje predali enoti<br />
Vojske državne varnosti. Viktor Starašina se v Cirkovce ni več vrnil.<br />
____________________<br />
Vir 13: Ustni vir.<br />
Vir 14:Zbornik občine Kidričevo.<br />
22
Korže in Baštevc<br />
Blizu Starašinove trgovineje imel pred drugo svetovno vojno trgovino Ivan Korže, tik pred<br />
vojno pa eno leto Janko Baštevc. To je bila manjša trgovina, v kateri so imeli večinoma živila,<br />
prodajali so pa tudi blago, perilo in oblačila. Trgovec Janko Baštevc je večkrat pripovedoval,<br />
kako prijazen in ustrežljiv trgovec je bil Starašina. Kljub temu da je bil mlad trgovec in njegov<br />
konkurent, mu je Starašina priskočil na pomoč. Nekoč ko mu je zmanjkalo žemljic, je odšel do<br />
sosednje trgovine –Trgovine Starašina, kjer mu je Viktor Starašina posodil nekaj žemljic za<br />
njegovo stranko. Janko Baštevc je vedno poudaril, da je tako pomagal le Starašina.<br />
Fotografija 6: Koržetova hiša s trgovino in gostilno okrog leta 1930.<br />
____________________<br />
Vir 15: Ustni vir.<br />
23
Učno pismo – spričevalo trgovca Janka Baštevca dokazuje, da je končal trgovsko šolo in učno<br />
dobo leta 1935 pri trgovcu Hinku Kreftu na Ptuju. Potrdil ga je Gremij trgovcev v Ptuju,<br />
združenje ljudi, ki opravljajo enak poklic. Angela Marčič iz Starošinc se Baštevca spominja kot<br />
prijaznega trgovca in pravi, da bi lahko uničil trgovca Starašino.<br />
Vir 17: Učno pismo trgovca Janka Baštevca.<br />
Ivančič<br />
Trgovina je bila v Cirkovcah nasproti sedanje šole. Odprta je bila kratek čas po 2. svetovni<br />
vojni. Prevladovala je predvsem menjalna trgovina. Ljudje so prinašali jajca, dobili pa so do pol<br />
kilograma soli, sladkorja ali moke.<br />
24
Trafika v Cirkovcah<br />
Nekaj let po prvi svetovni vojni je v Cirkovcah odprl trafiko Miha Kaiser. Odprta je bila do leta<br />
1948. O tem nam je pripovedovala njegova hčerka Marija Kaiser.<br />
Miha Kaiser se je rodil leta 1878 v Cirkovcah. Imel je družino ssedmimi otroki. Bili so kočarji,<br />
kar pomeni, da so živeli v hiši velikega kmeta. Med 1. svetovno vojno je bil vojak avstroogrski,<br />
kjer je bil leta 1918 ranjen in je izgubil nogo. Po vojni so oblasti ranjencem pomagale, da so<br />
lahko zaživeli. Miha Kaiser je zgradilsredi Cirkovc leseno trafiko. V njej je imel leseno posteljo<br />
in štedilnik, da je v njej lahko prenočil in jo ogreval.Prodajal je cigarete, tobak in vžigalice. Na<br />
zalogi so imeli štiri vrste cigaret. To so bile ibar, morava, primorka in sutjeska. Tobačne izdelke<br />
je kupoval na Ptuju. Trafika je bila med tednom odprta cel dan, ob sobotah in nedeljah pa ob<br />
dopoldnevih. Stranke so bile redne. To so bili odrasli, starejši moški, ki so kadili. Kupovali so<br />
majhne količine – po 5 cigaret. Veliko moških je v tistih časih čikalo – žvečilo tobak, tudi<br />
lastnik trafike. Z denarjem, ki ga je prinašala trafika, so se lahko preživljali.<br />
Leta 1945, med 2. svetovno vojno, je žena gospoda Miha Kaiserja prodajala cigarete in tobak<br />
doma, ker so se ljudje bali Nemcev. Nekega dne so partizani prišli po cigarete. Imeli so Rauch<br />
karte, na katerih je bilo določeno, kolikšno količino lahko kupijo. Žena jim je dala cigarete in<br />
nato so odšli.<br />
Čez nekaj dni so prišli drugi partizani, ker so izvedeli, kje prodajajo cigarete in tobak. Tokrat so<br />
jim rekli, da nimajo ničesar. Partizani so odšli, a ko so odhajali, so opazili, da nekaj skrivajo na<br />
podstrešju in se takoj vrnili. Gospod Miha jih je moral spustiti v hišo, da so jo preiskali, njegova<br />
žena pa se je v strahu skrila. Vojaki so odnesli vso zalogo in zahtevali, da gospod Kaiser poišče<br />
svojo ženo. Ko jo je našel, so partizani odšli.<br />
Trafikant je umrl leta 1946 in takrat so trafiko zaprli in v njej niso več prodajali. Trafika je stala<br />
vse do leta 1949, ko so jo podrli.<br />
____________________<br />
Vir 17: Ustni vir.<br />
25
Na obeh fotografijah vidimo v ozadju, za drevesi, cirkovško trafiko.<br />
Fotografija 7: Cirkovce s prebivalci leta 1920.<br />
Fotografija 8: Cirkovški fantje pred trafiko okrog leta 1935.<br />
26
MIHOVŠKA TRGOVINA<br />
Črešnar<br />
Leta 1936 je prišel v Mihovce mladi trgovec Ivan Črešnar. Najprej je odprl trgovino v najetem<br />
prostoru pri družini Rotvajn. Kmalu se mu je pridružila mlada trgovka Milica. Po poroki sta<br />
začela v Mihovcah graditi nadstropno hišo. V pritličju sta imela trgovino in skladišče, v<br />
nadstropju pa stanovanje. V trgovini so prodajali sol, sladkor, kavo, kvas, začimbe, žemljice,<br />
bombone, lizalke, milo, cigarete in vžigalice. V trgovini niso prodajali blaga za obleke,<br />
zvezkov, svinčnikov in drugih potrebščin za šolo. Te so kupci hodili kupovat v Cirkovce.<br />
Katarina Sagadin se spominja, da je njena družina kupovala v trgovini dva do trikrat tedensko.<br />
Plačevali so sproti, samo z denarjem. Najpogosteje so kupili kilogram soli in sladkorja. Zelo<br />
poredko so starši otrokom kupili bombone. Le redko so kupili žemljico, saj so doma pekli<br />
kruh.<br />
Sorodniki pripovedujejo, da je trgovina delovala tudi med 2. svetovno vojno. V neki noči pa so<br />
trgovca Ivana Črešnarja odpeljali in se nikoli več ni vrnil. Najbrž je bil izdan, ker je prodajal<br />
tudi Nemcem. Njegova žena je imela trgovino še po vojni do leta1948. Takrat so oblasti<br />
prepovedale delovanje zasebnih trgovin, vendar hiše niso zaplenili.<br />
Na dvorišču hiše je še vodnjak z letnico odprtja trgovine.<br />
Fotografija 9: Letnica na vodnjaku.<br />
27
STRAŽGOJNSKA TRGOVINA<br />
Skribe, Popušar, Kmetec<br />
V Stražgonjci je bila prva trgovina leta 1934, trgovca sta bila Marija in Franc Skribe. Leta 1936<br />
jo je prevzel Joško Rajšp, nato pa trgovec Popušar iz Šoštanja do leta 1940. Takrat je svojo<br />
podružnico odprla trgovka Rozalija Kmetec iz Zg. Jablan.Že po enem letu jo je nasledila Justina<br />
Kuclar. Po letu 1948 tudi v Stražgonjci ni bilo nikoli več trgovine.<br />
Jože Goričan se spominja, da so imeli v Stražgonjci majhno trgovino, v kateri so lahko kupili le<br />
najnujnejše stvari. Njegova družina je največkrat kupovala sol, cuker, žajfo, šibice in platno z<br />
vzorci. Plačevali so z denarjem. Če denarja niso imeli, je njihov dolg trgovec zapisal v knjigo<br />
dolžnikov in nato so morali v določenem roku plačati. Če želenega blaga v Stražgonjci niso<br />
dobili, so ga kupili v Cirkovcah, največkrat šolske potrebščine. Blago za obleke in čevlje so<br />
kupovali na Ptuju, le redko v Mariboru.<br />
STAROŠINSKA TRGOVINA<br />
Šerbec in Kmetec<br />
Vaščanka Angela Marčič, rojena leta 1924, se spominja, da je bila trgovina v Starošincah že<br />
okrog leta 1932, ko je bila stara osem let. Prvi trgovec je bil Šerbec, ki je imel trgovino pri<br />
družini Mesarič. Trgovec je bil prijazen, pri njem so kupovali le najosnovnejše stvari, kruha ni<br />
prodajal. Kasneje leto pred 2. svetovno vojno, sta imela trgovino Rozalija in Jakob Kmetec iz<br />
Zgornjih Jablan pri družini Kirbiš. Trgovini v Starošincah sta bili kar v ene od najetih prostorov<br />
v kmečki hiši. Že pred 2. svetovno vojno sta lastnika trgovino zaprla, ker jim je pogorela.<br />
28
ŠIKOLSKI TRGOVINI<br />
Drevenšek<br />
Po pripovedovanju Marije Drevenšek je bila trgovina v Šikolah že pred drugo svetovno vojno.<br />
Ohranila se je fotografija, ki prikazuje trgovino še po drugi svetovni vojni. Delovala je do leta<br />
1948. Prodajali so špecerijo, blago za predpasnike in obleke in petrolej. Nakupljene stvari so<br />
dali v škrnicle. Petrolej pa so prodajali v flaškah. V tej trgovini so lahko kupci namesto z<br />
denarjem plačevali s fižolom in jajci. Bučnice so kmetje v trgovini lahko zamenjali za bučno<br />
olje. V trgovini so sprejemali pridelke, predvsem žita večjih kmetov, ki niso vsega porabili za<br />
svojo družino. Pridelki so v trgovini počakali na kupce, ki so nakup morali plačati na domu<br />
kmeta.<br />
Fotografija 9: Trgovina Drevenšek med drugo svetovno vojno z napisom Kaufhaus in<br />
Tobaktrafik.<br />
Majerič<br />
Drugo trgovino v Šikolah, na Forštatu, je imel Friderik Majerič že pred drugo svetovno vojno.<br />
Trgovina je bila v hiši poleg stanovanja. Ko je prišel kupec in vstopil v trgovino, je pozvonil<br />
zvonček in trgovec Majerič je prišel iz stanovanja. Trgovina je bila odprta ves dan. Angela<br />
Auguštin pripoveduje, da so med drugo svetovno vojno in po njej lahko kupovali le z živilskimi<br />
kartami. Posebnost te trgovine je bila, da so v njej lahko menjavali jajca za cigarete.<br />
____________________<br />
Vir 18: Ustni vir.<br />
29
JABLANSKA TRGOVINA<br />
Kmetec<br />
V Zgornjih Jablanah je imela trgovino Rozalija Kmetec od leta 1934 do leta 1948. Je edina<br />
trgovka, ki je imela dve podružnici, v Stražgonjci in Starošincah.<br />
Rozalija Kovačič se je rodila 3. 4. 1910 v Zgornji Gorici v kmečki družini. V družini je bilo<br />
veliko otrok. V šolo je hodila v Podovo. Po četrtem razredu je odšla k nunam v Malečnik, kjer<br />
se je šolala dve leti. Ko je bila stara 16 let, ji je brat poiskal učno mesto za trgovko v Kozarščah<br />
blizu Starega trga pri Rakeku. Trgovske šole takrat še ni bilo.<br />
Fotografija10: Mlada trgovka Rozalija Kovačič.<br />
V učni pogodbi, ki jo je trgovec Janko Šumrada sklenil z Rozalijinim bratom, ugotovimo, da se<br />
je za trgovko izučila v času med 1. novembrom 1926 in1. novembrom 1929. V pogodbi piše, da<br />
vajenec ne dobi nikakega plačila in da morajo stariši sami skrbeti za obleko in obutev. V tistih<br />
časih so se le redka dekleta izučila poklica.<br />
30
Vir 19: Učna pogodba trgovke Rozalije.<br />
____________________<br />
Vir 20: Ustni vir.<br />
31
Rozalija je kasneje, do leta 1933 delala v treh trgovinah v okolici Ljubljane. V času, ko je<br />
delala v Štepanji vasi pri Ljubljani, je spoznala bodočega moža Jakoba Kmetca iz Pongrc. Leta<br />
1933 sta se vrnila v domače kraje, na Jakobovo domačijo v Pongrcah. Ker pred poroko nista<br />
smela živeti skupaj, je Rozalija živela v Sp. Jablanah. V Klasinčevi koči je 20. 10. 1933 odprla<br />
svojo prvo majhno trgovino.<br />
Od 26. 11. 1935 je imela trgovino v svoji hiši, ki sta jo z možem zgradila v Zg. Jablanah. Ker<br />
mož Jakob ni bil trgovec, ga je morala izšolati, postal je njen učenec. Na potrdilu o trajanju<br />
učenja piše, da se je šolal dve leti. Na dokumentu je tudi žig trgovine in žig združenja trgovcev<br />
za okolico v sodnem okraju ptujskem.<br />
Vir 21: Potrdilo o šolanju trgovca Jakoba Kmetca.<br />
32
Kmetečeva sta imela tri otroke, ki so s staršema odraščali v trgovini. Mlajša hčerka Marija<br />
skrbno hrani dokumente in spomine na starše in trgovino.<br />
Fotografija 11: Kmetečevi otroci pred trgovino<br />
33
Marija Frangež še vedno hrani reklamne kovinske ploščice za kavo in tobak. Pritrjene so bile na<br />
sprednjo stran trgovinskega pulta.<br />
Fotografija 12: Reklami za kavo.<br />
Fotografija 13: Reklama za cigarete.<br />
34
Oprema trgovine je bila lesena s številnimi majhnimi predalčki za shranjevanje različnega<br />
prodajnega blaga. V trgovini niso imeli blagajne, denar so shranjevali v predal, ki so ga zvečer<br />
izpraznili.<br />
Fotografija 14: Predalnik iz stare trgovine.<br />
Marija Hergan se spominja, da so pred 2. svetovno vojno v trgovini kupovali le najnujnejše, ker<br />
ni bilo denarja. Kupovali so le sol, sladkor, moko, kvas, začimbe in cigarete. Le redko so<br />
kupovali na porgo, kar pomeni, da je trgovec zapisal dolg, ki so ga poravnali v določenem času.<br />
V trgovini so od kmetov kupovali zrnje in bučnice. Te so tudi menjavali za olje. Trgovina je bila<br />
odprta vsak dan od sedmih zjutraj do večera, dokler so prihajali kupci. Trgovina je bila<br />
zbirališče ljudi, nekateri so prihajali vsak dan, tu se je dogajalo vaško družabno življenje. Tudi<br />
ob nedeljah, če je kupec prišel samo po vžigalice, so odprli trgovino in mu postregli.<br />
Ko se je bližala 2. svetovna vojna, so Lodnski, to je bilo hišno ime, zaprli obe podružnici in so<br />
trgovali samo v Zg. Jablanah, tudi med vojno. Stanko Frangež se spominja časa med vojno, leta<br />
1944, ko so ponoči prišli partizani in jim je oče moral vpreči konja za voz . Postaviti ga je moral<br />
pred trgovino, partizani pa so nanj naložili vse, kar so potrebovali. Oče je moral naložen voz<br />
peljati v Planico nad Framom. To se je zgodilo dvakrat v istem letu. Kmetečevo družino je zelo<br />
prizadelo, ko je oblast leta 1948 zaprla tudi njihovo trgovino.V njihovi trgovini so prodajali še<br />
nekaj mesecev, vendar je oblast poslala tja drugo trgovko. Kasneje so v trgovino pripeljali<br />
knjige in jo preuredili v knjižnico.Kmalu so te knjige prepeljali v šolo. Tako so Kmetečevi<br />
dobili nazaj prostore trgovine v svoji hiši. Rozaliji Kmetec so oblasti ponujale zaposlitev v<br />
cirkovški trgovini, vendar je ni sprejela. Na moževo željo so po propadu trgovine Kmetečevi<br />
postali kmetje.<br />
____________________<br />
Vir 22: Ustni vir.<br />
35
3.1 UGOTOVITVE<br />
Shranjevanje denarja<br />
Na začetku 20. stoletja so kmečke družine živele skromno, denarja pri hiši je bilo malo. Denar<br />
so hranili doma, o denarju in porabi je odločal gospodar. Ta je denar pogosto skrival pred ženo<br />
in otroki. V hiši je bilo veliko skrivnih kotičkov za denar. Nekateri odločni kmečki gospodarji<br />
so za skrivališče povedali šele na smrtni postelji. Pred drugo svetovno vojno in po njej so<br />
ženske počasi pridobivale več pravic pri odločanju o denarju. Otroci so svoj denar, ki so ga<br />
največkrat dobili od botrov za birmo, morali deliti s starši.<br />
Danes je v našem okolju veliko več nekmečkega prebivalstva. Ljudje so zaposleni v bližnjih<br />
mestih, kjer s svojim denarjem poslujejo v bankah.<br />
Načini plačevanja in plačilna sredstva<br />
V času pred drugo svetovno vojno so kmečke družine, ki so potrebovale delovno silo za večja<br />
dela na polju in pri živini, večino teh del plačevala s pridelki, le redko z denarjem. Plačilna<br />
sredstva v našem okolju so bila:<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
delo na polju,<br />
hrana,<br />
stanovanje,<br />
krompir,<br />
žita - rž, ajda, koruza, pšenica,<br />
kruh,<br />
koline,<br />
jajca.<br />
V današnjem času je plačevanje s pridelki zelo redko. S kolinami še vedno delno plačujejo<br />
mesarja in delo na polju.<br />
Menjalna trgovina<br />
Menjava pridelek za pridelek je bila značilna od časa pred drugo svetovno vojno do<br />
sedemdesetih let 20. stoletja. Naši kmetje, Polanci, so svoje poljske pridelke menjavali s<br />
Haložani za njihovo sadje in vino.<br />
36
Tudi v trgovinah so lahko kmetje nekatere svoje pridelke menjavali za trgovsko blago.<br />
Menjalne trgovine v našem okolju sedaj ni več.<br />
Trgovine nekoč in danes<br />
V času od začetka 20. stoletja (1903), ko je začela delovati trgovina Starašina v Cirkovcah, do<br />
leta 1948 je bilo v sedmih vaseh na našem območju deset trgovin. Največ trgovin so odprli v<br />
času od leta 1930 do 1940. Šest trgovin so že pred vojno lastniki zaprli. Med vojno je prenehala<br />
delovati trgovina Starašina v Cirkovcah. Do leta 1948 so delovale tri trgovine: Kmetec v Zg.<br />
Jablanah, Majerič v Šikolah in Črešnar v Mihovcah. Takrat je država Jugoslavija prepovedala<br />
delovanje zasebnih trgovin. Hišo trgovca Viktorja Starašina so podržavili, v njej je bila trgovina<br />
trgovskega podjetja Panonija Ptuj, kasneje pa Mercator, ki danes posluje v novih prostorih.<br />
Celotno območje, ki smo ga raziskovale, ima danes štiri trgovine. Ljudje, ki so zaposleni v<br />
bližnjih mestih, kupujejo na poti iz službe v mestih in v okoliških krajih.<br />
Zgradbe nekdanjih trgovin<br />
Mogočna stavba sredi Cirkovc, nekdanja trgovina Starašina, je zapuščena in razpada. V načrtu<br />
Občine Kidričevo, ki je lastnica, je rušenje in ureditev krožišča.<br />
Fotografija 15: Starašinova trgovina.<br />
37
Hiša, v kateri je bila trgovina Črešnar v Mihovcah, je po letu 1948 ostala v zasebni lasti in je<br />
danes lepo obnovljena stanovanjska hiša. Vrata v pritličju še spominjajo na nekdanjo trgovino.<br />
Fotografija 18: Preurejena stara trgovina v Mihovcah.<br />
Hiša, v kateri je bila trgovina Kmetec v Zg. Jablanah, je danes lepo obnovljena stanovanjska<br />
hiša.<br />
Fotografija 19: Preurejena stara trgovina iz Zgornjih Jablan.<br />
38
VIRI:<br />
Vir 1,2: Pisni vir o nastanku Cirkovc (ZAP, Cerkvena zgodovina, Simon Povoden, sign., R-42)<br />
Vir 3: Zbornik občine Kidričevo, Marija Hernja Masten, Zgodovina prostora občine Kidričevo s<br />
prikazom nekdanje občine Sveti Lovrenc na Dravskem polju, str.:124, 125, Občina Kidričevo,<br />
Kidričevo 2010<br />
Vir 4: Zbornik občine Kidričevo, Marjana Tomanič Jevremov, Poselitvena slika občine<br />
Kidričevo v arheoloških obdobjih, str.: 79, 81, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010<br />
Vir 5: www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale.../denarni_zavodi ( 24.03.2012)<br />
Vir 6: Zbornik občine Kidričevo, Emica Ogrizek, Območje občine Kidričevo in njeni ljudje v<br />
gradivu okrožnega sodišča v Mariboru 1898 – 1941, str.:190, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010<br />
Vir 7: Zbornik občine Kidričevo, Marija Hernja Masten, Zgodovina prostora občine Kidričevo s<br />
prikazom nekdanje občine Sveti Lovrenc na Dravskem polju, str.: 131, Občina Kidričevo,<br />
Kidričevo 2010<br />
Vir 8, 11, 12, 13, 15, 17, 18, 20, 22: Ustni vir<br />
Vir 9: Zbornik občine Kidričevo, Andrej Brence, Občina Cirkovce od leta 1933 - 1957,<br />
str.:116, 117, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010<br />
Vir 10: Raziskovalna naloga En kovač konja kuje<br />
Vir 14: Zbornik občine Kidričevo, Irena Mavrič-Žižek, Občina Kidričevo v času okupacije in<br />
narodnoosvobodilnega boja 1941 – 1945, str.: 206<br />
Vir 16: Učno pismo trgovca Janka Baštevca<br />
Vir 19: Učna pogodba gospe Rozalije<br />
Vir 21: Potrdilo o šolanju gospoda Jakoba Kmeteca<br />
39
FOTOGRAFIJE:<br />
Fotografija 1: fotografirala Nuša Gregorc<br />
Fotografija 2: www.arhiv-ptuj.si/razglednice?razglednica=498<br />
Fotografija 3: fotografirala Metka Kodrič<br />
Fotografija 4, 7: lastnik Metod Skamlič<br />
Fotografija 5: www.arhiv-ptuj.si/razglednice?razglednica=493<br />
Fotografija 6: http://www.kamra.si/Default.aspx?region=10&module=5&id=345<br />
Fotografija 8: lastnica Marija Kaiser<br />
Fotografija 9, 16: fotografirala Liza Klajnšek<br />
Fotografija 10: lastnik Jože Pleteršek<br />
Fotografija 11, 12: lastnica Marija Frangež<br />
Fotografija 13, 14, 19: fotografirala Eva Frangež<br />
Fotografija 15: fotografirala Metka Kodrič<br />
Fotografija 16, 18: fotografirala Liza Klajnšek<br />
40
INFORMATORJI:<br />
Angela Avgustin, 92 let<br />
Veronika Klasinc, 90 let<br />
Marija Hergan, 89 let<br />
Jože Goričan, 86 let<br />
Katarina Sagadin, 81 let<br />
Marija Drevenšek, 76 let<br />
Marija Kaiser, 76 let<br />
Stanko Frangež, 73 let<br />
Andrej Korez, 71 let<br />
Marija Frangež, 70 let<br />
Jožef Pleteršek, 65 let<br />
Franc Avgustin, 62 let<br />
Jože Kušar, 51 let<br />
41
SEZNAM NAREČNIH IZRAZOV<br />
bob – krompir<br />
ceker – pletena torba<br />
cuker – sladkor<br />
flaške - stekleničke<br />
gajc – skop<br />
korpa – košara<br />
kuhla – kuhalnica<br />
modroce –žimnice<br />
mecl –merska enota za žito<br />
najzdatnejši - najizdatnejši<br />
na porgo – na up<br />
nikakega - nobenega<br />
parna – prostor za shranjevanje slame<br />
pojštercigl –preobleka za vzglavnik<br />
slamca – posoda iz slame in ličja<br />
škrnicelj – papirnat ovoj(vrečka)<br />
šnops – žgana pijača<br />
šparati – varčevati<br />
šparovček – hranilnik<br />
štumf – nogavica<br />
vojštrje – beseda izvira iz ostriti, ker je mogel kovač kmetu ostriti orodje, plačilno sredstvo<br />
žajfa– milo<br />
42