RAZISKOVALNA NALOGA PLAÄŒILNA SREDSTVA SKOZI ÄŒAS - Arnes

OSNOVNA ŠOLA CIRKOVCE 

RAZISKOVALNA NALOGA 

PLAČILNA SREDSTVA SKOZI ČAS 

RAZISKOVALKE: Lara Draškovič, Eva Frangež, Liza Klajnšek, Teja Kušar, Nina Slanič 

STAROST: 12 let 

IME IN PRIIMEK MENTORICE: Metka Kodrič 

DELOVNO MESTO MENTORICE: učiteljica geografije in zgodovine 

IME IN KRAJ ŠOLE: OŠ Cirkovce, Cirkovce 

ŠOLSKO LETO: 2011/2012 

1

LODNI 

OŠ Cirkovce, marec 2012 

2

KAZALO 

ZAHVALA………………………………………………………………………………….........4 

POVZETEK……………………………………………………………………………………...5 

POROČILO MENTORICE………………………………………………………………...….…6 

CILJI RAZISKOVALNE NALOGE………………………………………………….…...…….7 

PREDSTAVITEV OBMOČJA RAZISKOVANJA…………………………………………..8 

PREDSTAVITEV TEME RAZISKOVANJA………………………..……………………...11 

NAČRTI IN METODE RAZISKOVANJA…………………………………………….…....13 

SHRANJEVANJE DENARJA…………………………………………………………….….14 

NAČINI PLAČEVANJA IN PLAČILNA SREDSTVA…………………………………….16 

MENJALNA TRGOVINA…………………………………………........................................19 

TRGOVINE V NAŠIH VASEH………………………………………………………………20 

UGOTOVITVE……………………………………………………………………...…………36 

VIRI……………………………………………………………………..………………………39 

FOTOGRAFIJE……………………………………………………………………...………….40 

INFORMATORJI……………………………………………………………………...…….….41 

SEZNAM NAREČNIH IZRAZOV……………………………………………………...……..42 

Oblikovano: Barv a pisav e: Barv a po 

meri(RGB(251;102;55)) 

3

ZAHVALA 

Zahvaljujemo se vsem informatorjem, še posebej gospema Mariji Kaiser in Mariji Frangež za 

prijazno pomoč in zaupanje. 

4

POVZETEK 

V raziskovalni nalogi Lodni smo raziskovale obdobje od začetka 20. stoletja do leta 1948. 

Zanimalo nas je, kako so v naših vaseh shranjevali denar, katera so bila plačilna sredstva in 

kako je potekala menjalna trgovina. Raziskovale smo zgodovino trgovin na območju med 

Stražgonjco, Starošincami in Šikolami. 

Ugotovile smo, da je bilo življenje kmečkih družin v času pred drugo svetovno vojno zelo 

skromno, denarja je bilo malo. Kmečki gospodarji so imeli glavno besedo pri denarju, pogosto 

so ga skrivali pred drugimi družinskimi člani. Ženske so šele kasneje, predvsem po vojni 

pridobile večjo veljavo v družini in začele razpolagati z denarjem. 

Ugotovile smo, da so bili poleg denarja plačilna sredstva v naših vaseh skoraj vsi kmetijski 

pridelki. 

Svoje pridelke so naši kmetje pogosto menjavali s kmet iz Haloz, menjalna trgovina je bila vse 

do sedemdesetih let dvajsetega stoletja. 

Z raziskovanjem zgodovine trgovin smo ugotovile, da je v bilo v naših vaseh od leta 1903 do 

leta 1948 deset zasebnih trgovin. Nekatere so ob začetku vojne prenehale z delovanjem, vse 

ostale pa leta 1948, ko je država prepovedala zasebne trgovine. 

Z raziskovanjem smo spoznale, da v preteklosti denar ni bil edino plačilno sredstvo. 

Presenečene smo bile, da je bilo v našem okolju v preteklosti deset trgovin, danes pa so na tem 

območju samo štiri. Drugačen način življenja, zaposlitev v mestih in dobre prometne povezave 

omogočajo ljudem v našem okolju, da večinoma kupujejo v bližnjih mestih. 

5

POROČILO MENTORICE 

Ob temi letošnjega razpisa sem se spraševala, kaj naj raziskujemo v domačem okolju. Nisem 

vedela, ali bom z učenkami našla dovolj ustreznih virov za nalogo. Takoj sem se spomnila na 

najdbo rimskih novcev v Cirkovcah in na ponarejevalce denarja v Starošincah. Za ti temi ni bilo 

dovolj virov, da bi lahko nastala naloga. 

Spomnila sem se na propadajočo zgradbo sredi Cirkovc, ki čaka na rušenje. V njej je bila 

trgovina. Ker sem vedela, da so bile trgovine tudi v sosednjih vaseh in da starejši ljudje o njih in 

trgovcih še vedno radi govorijo, smo se z učenkami odločile raziskati njihovo zgodovino. Mlade 

raziskovalke so povedale, da bodo lahko veliko izvedele tudi v svojih družinah. Starejši ljudje v 

naših vaseh nam vedno radi pomagajo pri našem raziskovanju, radi se spominjajo starih časov 

iz svoje mladosti. Povedo nam, da so veseli, če se še kdo v današnjem času zanima za njihovo 

mladost in način življenja. Ob raziskovanju trgovin so izvedele tudi o shranjevanju denarja, 

načinih plačevanja in menjalni trgovini. 

Mlade raziskovalke, sedmošolke, ki so letos prvič raziskovale zgodovino domačega kraja, je 

tema zelo pritegnila. Pogovori s tremi starejšimi generacijami, prastarši, starimi starši in starši 

so jim ponujali primerjavo skromnega življenja v času pred 2. svetovno vojno in po njej z 

današnjim časom potrošništva. 

6

CILJI RAZISKOVALNE NALOGE 

Ob letošnjem razpisu raziskovalne naloge za zgodovinske krožke osnovnih šol Plačilna 

sredstva skozi čas smo se z mentorico Metko Kodrič odločile, da bomo raziskovale zgodovino 

zasebnih trgovin, ki so bile v naših vaseh od začetka 20. stoletja do leta 1948. Pogovarjale smo 

se s temi generacijami. Ob raziskovanju trgovin smo izvedele tudi o shranjevanju denarja, 

načinih plačevanja in menjalni trgovini. Zanimalo nas je, kakšne so razlike v načinih plačevanja 

in obisku trgovin v času pred drugo svetovno vojno in po njej. 

7

PREDSTAVITEV OBMOČJA RAZISKOVANJA 

Cirkovce so obcestno podeželsko naselje na Dravskem polju, natančneje v občini Kidričevo. Od 

Ptuja so oddaljene 13 km, od Maribora pa 30 km. So središče devetih vasi: Mihovc, Dragonje 

vasi, Spodnjih Jablan, Zgornjih Jablan, Pongrc, Starošinc, Stražgonjce in Šikol. Veliko ljudi je 

zaposlenih v Mariboru, Slovenski Bistrici in na Ptuju. 

Fotografija 1: Cirkovce. 

Pisni viri poročajo, da sega zgodovina Cirkovc v srednji vek. Krajevno ime Cirkovce – Stauden 

je omenjeno v listini patriarha Bertholda z dne 27. oktobra 1249, izdane v samostanu Studenice. 

V listini piše, da je ženski samostan Studenice dobil od Riche, žene Otona vonKönisberga, 

podarjeno na polju (in campo) Dragonjo vas (Drazigoisdorf) in Cirkovce (Stauden). Ali je bila v 

Cirkovcah cerkev, listina ne navaja. Dejstvo, da so imele nune iz Studenic v Cirkovcah in v 

Dragonji vasi podložnike in majerijo, bi lahko pričalo tudi o domnevni cerkvi. 

____________________ 

Vir 1: Pisni vir o nastanku Cirkovc (ZAP, Cerkvena zgodovina, Simon Podoven, Sing. R- 42). 

8

Vir 2: Pisni vir o nastanku Cirkovc. 

Fotografija 2: Cirkovce leta 1902. 

9

Tudi bližnje vasi Cirkovc, ki so njihovo središče, so prvič omenjene v srednjem veku. Prebivalci 

so bili revni kmetje podložniki, ki so jih izkoriščali različni zemljiški gospodje. 

Dragonja vas 

Omenjena je leta 1237 kot Dresogoystrof, leta 1527 pa v imenjski cenitvi Drassinganawess, 

kjer je imel studeniški samostan 9 družin. 

Mihovce 

Leta 1384 so omenjene kot Muenchendorf. 

Jablane, Spodnje in Zgornje 

Leta 1259 zapisano: »IV mansos in Polschach Maiori et duos mansos in Jablaniach Superioris«, 

24. februarja 1312 se imenuje neki Fricel iz Jablan »Fritzel von Jablanach«. 

Stražgonjca 

Leta 1823 zapisana kot Drascoy, okoli 1461 »Sdressendorff. Daselbst sind vier hueben«. 

Šikole 

Zapisi z dne 21. januarja 1374, kjer so omenjene štiri hube, od tega tri v Šikolah: »vier hueben, 

der drey gelegen sind dacz Sycolach«. 

V prvi polovici 20. stoletja in po prvi svetovni vojni so bile naše vasi izrazito kmetijske. Vse 

družine so se preživljale s poljedelstvom in so se večinoma same oskrbovalo s hrano. 

____________________ 

Vir 3: Zbornik občine Kidričevo 

10

1.1 PREDSTAVITEV TEME RAZISKOVANJA 

Zlati novci iz rimske dobe 

Naše območje je bilo naseljeno že v prazgodovini. O življenju v starem veku pričajo arheološke 

najdbe. Mimo Stražgonjce, Šikol in Cirkovc jetekla rimska državna cesta – viapublica, ki je 

povezovala Celeo s Poetoviono.Najdba rimskih novcev v Cirkovcah dokazuje, da je bil denar na 

našem območju pomemben že v rimski dobi. 

Spomladi leta 1850 je Franc Napast, kmet iz Cirkovc na Dravskem polju, nedaleč od Lovrenca 

in Ptujske Gore, našel lonec z zlatniki v bližini Cirkovc na posestvu svojega sina Jožefa. 

Nedaleč od kokošnjaka je kopal pri kupu gnoja jarek (po drugi inačici na polju) in v globini 1 

metra naletel na lončeno posodo, ki je bila polna zlatih kovancev. Najditelj je povedal samo za 

50 kosov, vendar jih je bilo več, kot je svojemu varuhu povedala neželena priča odkritja 

štirinajstletni sluga Joh.Navačič . Od posode so ostale samo črepinje; kovanci rimskih cesarjev 

Tiberija, Klavdija, Nerona, Vespazijana, Tita in Dioklecijana so iz obdobja med letom 10 in 80. 

Vsi vpleteni so prejeli nagrade za najdbo. Le s težavo je z združenim prizadevanjem okrajnega 

vodje v Mariboru in vodje ptujskega okrožja od najditeljev uspelo dobiti 25 kosov.V ptujskem 

muzeju je le zlatnik cesarja Tiberija iz Cirkovc. Triinpetdeset zlatnikov je v Joanneumu pri 

Gradcu, drugi so ostali v zasebni lasti in za njimi se je izgubila vsaka sled. 

Prva denarna ustanova v Cirkovcah 

Hranilnice in posojilnice na ptujskem podeželju so bile ustanovljene po raiffeisnovih načelih v 

prvem desetletju 20. stoletja. To so bili najštevilnejši denarni zavodi, ki so bili ustanovljeni 

skorajda v vsaki župniji in so bili dostopni slehernemu kmetu, ki je želel varčevati ali najemati 

posojilo. Denar za najemanje hipotekarnih posojil je bil za te hranilnice predrag, zato so se 

ukvarjale samo z osebnimi posojili. Za osebna posojila je bilo potrebno dobro poznati 

premoženjsko stanje posojilojemalca, zato je bil delovni okoliš zadruge majhen Vloge so 

posojilnice obrestovale večinoma s 4,5% do 5% , za posojila so zahtevale 5,5% do 6%. Zadruge 

so bile večinoma članice Zveze slovenskih posojilnic s sedežem v Celju, od leta 1930 naprej pa 

po pridružitvi celjske zveze, članice Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani. 

____________________ 

Vir 4: Zbornik občine Kidričevo. 

Vir 5: www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale.../denarni_zavodi (24.03.2012) 

11

Hranilnica in posojilnica v Cirkovcah je bila ustanovljena 2. 5. 1907, sodno se je registrirala 

23.3. istega leta. Zadruga je imela neomejeno jamstvo, višina deležev je bila 10 dinarjev. Od 

leta 1942 do 1947 se je imenovala RaiffeisabkassenStauden. Delovala pa je do leta 1947. 

Ponarejevalci denarja 

Starošince, vas, ki je najbolj odmaknjena od Cirkovc, je bila v začetku 20. stoletja krajši čas 

zatočišče ponarejevalcev denarja iz bližnjih vasi. 

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je več let potekala obsežna preiskava zaradi več primerov 

ponarejenih bankovcev, ki so se pojavili v obtoku. Glavne ponarejevalce, doma iz krajev 

Dravskega polja, so našli leta 1925 in jih tudi obsodili, vendar takrat niso našli tiskarskega 

stroja, s katerim so ponarejene bankovce tiskali. Poleg glavnih ponarejevalcev je bil v 

preiskovalnem zaporu tudi posestnik iz Starošinc. Leta 1928so našli tiskarski stroj in več drugih 

potrebščin za ponarejanje pri drugem posestniku na Spodnji Polskavi, kamor so jih pripeljali iz 

Starošinc. V Starošincah pa so bili pripomočki hranjeni takoj po nakupu stroja iz Mariborske 

tiskarne, ponarejevalca sta del postopkov pri ponarejanju opravila na gostiteljevem podstrešju. Z 

začetkom aretacij so stroje odpeljali iz Starošinc na Spodnjo Polskavo, kjer pa niso več 

ponarejali. Oba pomočnika ponarejevalcev so obsodili na tri mesece ječe. 

V tem času, na začetku 20. stoletja so bile naše vasi izrazito kmetijske, prebivalstvo se je 

ukvarjalo s kmetijstvom. Življenje kmečkih družin je bilo skromno, vso hrano so pridelale 

doma. Denarja je bilo malo, zato so bili kmetijski pridelki pogosto plačilno sredstvo ali pa so jih 

menjavali za druge pridelke. V večini vasi pa so v prvi polovici 20. stoletja že bile prvi lodni z 

mešanim blagom. 

____________________ 


12

1.2 NAČRT METODE RAZISKOVANJA 

Naloga je nastala predvsem na osnovi ustnih, pisnih in materialnih virov ter fotografiranja. 

Obiskale smo zgodovinski arhiv na Ptuju in študijsko knjižnico, kjer nismo zasledile pisnih 

virov o naši temi. Pogovarjale smo se z ljudmi, ki so živeli v vaseh v obdobjih, ki so nas 

zanimala. Ljudje so nam zaupali tudi dokumente in fotografije o trgovinah. Pri raziskovanju in 

oblikovanju naloge smo uporabile različne raziskovalne metode: 

 

 

 

 

 

 

 

 

zbiranje in opazovanje pisnih virov - dokumentov, 

zbiranje in opazovanje starih fotografij, 

fotografiranje, 

delo s pisnimi viri, 

pogovor, 

primerjavo, 

analizo, 

delo z računalnikom. 

13

2.1 SHRANJEVANJE DENARJA 

V času otroštva naših prababic, v tridesetih letih 20. stoletja so kmečke družine v naših vaseh 

živele skromno. Vso hrano so pridelale same. Denarja ni bilo veliko, še največ so ga zaslužili s 

prodajo krompirja. Zgodovinar Slekovec je o pridelavi krompirja zapisal: »… debeli bob je za 

Polance zelo imeniten pridelek, rekel bi najzdatnejši vinograd. Sadijo ga več vrst in sicer na 

gnoj ali pa repišče. Zelo rani je že v Petrovem zrel, rani pa pozneje. Pozni, »pemšak« imenovan, 

prekosi glede okusnosti in rodovitnosti vse druge vrste, tudi tako hvaljenega »amerikanca«. 

Vsak kmet reši zanj precej denarja, vrh tega pa mu služi za hrano ljudem in živini.« 

V času naših pradedov je v kmečkih družinah živelo več generacij, npr. starši in družine 

njihovih otrok. Stanko Frangež pripoveduje, da je njegov oče, ker je bil lastnik kmetije, edini 

razpolagal z denarjem. Odločal je o nakupih, njegova žena in mlada družina je bila glede 

denarja odvisna od njegove volje. V nekaterih družinah je le gospodar vedel, kje skriva denar. 

Tak skrit kraj je bil na podstrešju. Šele tik pred smrtjo je sinu povedal, kje skriva denar. 

Marija Hergan pripoveduje, da je za birmo dobila toliko denarja, da sta si s sestro kupili novo 

kolo. Pred vojno je njen oče kolo razstavil, da ga ne bi zaplenili partizani ali Nemci. 

V generaciji naših starih staršev so ženske že imele pravico razpolagati z denarjem. Tudi otroci 

so za birmo dobili denar od svojih botrov. Marija Kaiser se spominja, da je od svoje botre, ki ni 

imela svojih otrok, dobila za tiste čase, ker je bila njena družina zelo revna, veliko denarja. 

Dobila je 500 dinarjev, kupila si je obleko, nekaj denarja ji je še ostalo. 

V starih časih so ljudje denar večinoma shranjevali doma. Za to so imeli posebne skrinjice, ki so 

jih shranjevali v omarah. V družinah so denar pogosto skrivali tudi drug pred drugim, zato so 

poiskali različna mesta v hiši. Denar je tako bil skrit za nabožnimi slikami in v božjem kotu, 

med perilom v omari, pod modrocami in v pojšterciglu. Če je kdo v vasi bil gajc, so se sosedje 

norčevali in govorili, da daje denar v štumf. Kasneje, po drugi svetovni vojni, so predvsem 

otroci shranjevali denar v šparovčkih v obliki pujsa. Največkrat so šparali za obleke, kolesa in 

šolske potrebščine. 

Ker je bila v Cirkovcah že od leta 1907 ustanovljena hranilnica in posojilnica, so nekateri 

bogatejši kmetje že vlagali denar in najemali posojila 

____________________ 

Vir 7: Zbornik občine Kidričevo 

Vir 8: Ustni vir 

14

Fotografija 3: Platnena denarnica iz začetka 20. stoletja. 

15

2.2. NAČINI PLAČEVANJA IN PLAČILNA SREDSTVA 

Ker je bilo pred drugo svetovno vojno življenje kmečkih ljudi v naših vaseh zelo skromno, 

denarja je bilo zelo malo, so pogosto plačevali s pridelki. 

Delo na polju 

Marija Kaiser, ki je živela v revni kočarski družini, se spominja, da je že s petimi leti pomagala 

mami in sestram pri delu na polju. Ker družina ni imela svoje hiše in zemlje, so si z delom pri 

bogati gruntarski družini plačevali stanovanje in hrano. Če so delali več dni, so dobili tudi 

plačilo, največkrat v obliki pridelka, le redko pa denar. 

Pobiranje krompirja 

Marija Hergan se spominja pobiralcev krompirja. Jesensko pobiranje krompirja, ki je bil v naših 

vaseh nekoč glavni pridelek, so opravljali ročno. To je zahtevalo veliko delovne sile. To delo so 

poleg družine in sosedov opravljali pobiralci krompirja iz Haloz, ki so jih kmetje od tam 

pripeljali z vozovi. V vasi so ostali več dni in se selili od kmeta do kmeta. Pobirali so ves dan, 

plačilo je bila hrana in košara krompirja. Nekateri kmetje so kasneje pobiralce krompirja 

plačevali z denarjem. 

Mlačev žita 

Jožef Goričan pripoveduje, da so v starih časih žito mlatili ročno. To delo so moški opravljali v 

parni. Ker je bilo za to delo potrebnih veliko močnih rok, so velike kmetije najele mlatiče, ki so 

prihajali iz Haloz. Mlatiči so ostali pri družini tudi več dni. Plačilo je bilo odvisno tudi od letine. 

Plačilo za mlatiče je bila hrana in stanovanje, poleg tega pa vsak deseti mecl žita. Poleg tega je 

mlatič dobil za vsak dan četrt hleba kruha. Če je bila slaba letina, so dobili manj žita. Le redko 

so mlatiče plačali delno tudi z denarjem. Pri plačilu za delo so bili nekateri kmetje bolj 

radodarni, nekateri manj. O tem priča Pesem mlatičev, ki je nastala v Dragonji vasi v petdesetih 

letih 20. stoletja. Povedal nam jo je Andrej Korez, ki je bil takrat mlatič. 

Pesem mlatičev 

Haloški mlatič je en bogi hudič. 

Celi den bi tuko, 

jau pa bi samo župo. 

Ko pa mati kruh pečejo, 

zmerom tako rečejo: 

»Keri bo najbol mali, ga bomo mlatičom dali!« 

16

Paša živine 

Marija Kaiser pravi, da je pred drugo svetovno vojno in do leta 1955 imela vsaka vas skupni 

pašnik – gmajno. Vasi so imele pastirja, ki je pasel živino vseh kmetov. Pastirji so prihajali iz 

Haloz in so tu ostajali poleti. Selili so se od hiše do hiše, kjer so prenočevali in dobili hrano. 

Kravarji in konjarji so bili pri hiši toliko dni, kolikor živali so imeli. Ob koncu tedna so jih 

kmetje plačevali s hlebci kruha. Odnesli so ga svojim družinam v Haloze. Če so ga imeli preveč, 

so ga tudi prodajali. 

Andrej Korez, ki je štiri leta pasel živino v naših vaseh pripoveduje, da je najprej leta 1954 , star 

je bil štirinajst let, eno leto pasel živino na Polskavi, kasneje pa tri leta v Cirkovcah, Jablanah in 

Dragonji vasi. Pasel je okrog osemdeset živali, govedo in konje. Stanoval je pri vaškem županu, 

spal je v hlevu in na skednju. Nekateri kravarji in konjarji so se selili od hiše do hiše, pri hiši so 

bili toliko dni, kolikor živali so jim pasli. Delno plačilo so dobili ob koncu tedna, ko so jim 

kmetje plačevali s hlebci kruha. Kruh so odnesli svojim družinam v Haloze. Če so ga imeli 

preveč, so ga tudi prodajali ali pa jim je kmečka družina namesto s kruhom plačala z denarjem, 

vendar to ni bilo pogosto. Ob koncu paše, v jeseni, je dobil na Polskavi za plačilo dvanajst 

meclov pšenice. V Cirkovcah so bili kmetje manj radodarni, tu so pastirji dobili deset meclov 

rži, ajde ali koruze. To je bilo dovolj za preživetje njihove družine v Halozah. 

Če so pastirji opravljali druga dela, sekanje drv in pobiranje krompirja, so dobili nekaj denarja. 

Včasih so prosili gospodarja, da jim je dal namesto kruha denar, ki so ga potrebovali za nakup 

cigaret. 

Pisni viri navajajo, da so bili pastirji pogosto starejši ljudje, ki so dobili plačilo ob koncu paše. 

V tridesetih letih jih je izplačal soseski – gmajnski župan z devetimi merniki žita in s po 5 

dinarji za vsako žival. Poleg tega so bili med pašo na hrani pri vsaki hiši toliko dni, kakor živine 

so imeli gospodarji na paši. Tudi po letu 1945 so bili pastirji plačani v naturalijah in denarju. Za 

svoje delo so bili odgovorni predsedniku vaške skupnosti, ki je takrat odločala o uporabi gmajne 

in drugih skupnih vaških zadevah. Leta 1945 je pastirstvo zašlo v težave, kajti vsi pastirji so bili 

odpuščeni, ker je zavod za socialno zavarovanje zahteval njihovo zavarovanje, česar pa kmetje 

niso bili zmožni plačati. Občinski svet za zdravstvo in socialno politiko je takrat ugotavljal, da 

zato kmetje pošiljajo na pašo svoje odrasle otroke, ki pa bi jih lahko koristneje uporabili za 

druga dela. Svet je bil še mnenja, da bi bilo dobro ponovno zaposliti pastirje, ker so to ljudje, ki 

niso za drugo delo, s pašo pa zaslužijo za preživetje. O neprimernosti otrok za pašo je občino 

opozarjala tudi železnica, ker so pastirji in živina uničevali ograjo ob progi in s tem ogrožali 

prometno varnost. Zato so prosili, da naj živino pasejo odrasli ljudje, ki bodo za svoja dejanja 

tudi odgovarjali. 

17

Kovaška dela 

Vsak kmet v vasi je kovača nujno potreboval. Brez kovaških izdelkov in njegovih uslug ne bi 

mogel obdelovati njiv. Kmetje so imeli v tistih časih malo denarja, zato je bilo kovaško delo 

zanje drago.Kovaču so kmetje plačevali na dva načina. Prvi je bil plačevanje sproti z denarjem. 

Tako so plačevali le premožnejši kmetje. Drugi način je bil plačevanje z uslugo ali pridelkom. 

Kovač je v posebno knjigo zapisoval dolžnike, ki so želeli plačati s pridelkom, s pšenico. Na to 

plačilo je moral počakati do zime. Takrat je svoje otroke poslal po ˇvojštrjeˇ. Beseda izvira od 

ostriti, kovač je moral kmetu stalno ostriti orodja. Otroci so šli h kmetu z listkom, na katerem je 

pisalo, koliko kmet dolguje. Za kovačeve otroke je bilo to opravilo zelo težko breme, zelo so se 

ga bali. Strah jih je bilo zato, ker so bili kmetje, ko so zagledali kovačeve otroke, pogosto 

nejevoljni in so se včasih celo skrili. Otroci so se morali zato zelo potruditi, da so dobili vojštrje, 

zavedali so se, da bi bili brez tega lačni. 

Šiviljska dela 

Šivilja Veronika Klasinc pripoveduje, da so ji šivanje plačevali z denarjem, večkrat so ji rekli, 

da je draga, a so bili z njenim delom zelo zadovoljni.Včasih ji je kdo ostal tudi dolžan, 

ponavadi so ji takšni plačali po nekaj tednih. Vendar se pa še najde kdo, ki ji še sedaj ni 

plačal.Pozimi so jo plačevali tudi s kolinami. Če niso imeli denarja za plačilo šivilje, so ji 

pomagali pri kmečkih opravilih. 

____________________ 


Vir 10: Raziskovalna naloga: En kovač konja kuje. 

18

2.3 MENJALNA TRGOVINA 

Menjalna trgovina, menjava pridelkov za pridelke je bila značilna v času pred drugo svetovno 

vojno in po njej do leta 1970. Vaščani so menjavali svoje pridelke predvsem s kmeti iz Haloz. 

Trgovanje je potekalo zunaj, ob vaški cesti in na prostoru pred vaško trgovino. 

Krompir za jabolka 

Kmečka gospodarstva so v času pred drugo svetovno vojno in po njej pridelala vso potrebno 

hrano za svojo družino. Nekaterih pridelkov, predvsem krompirja, je bilo več kot so jih 

potrebovali. Kljub temu da so imeli dovolj zemlje, Polanci niso bili navajeni gojiti sadja. 

Starejši ljudje se spominjajo, da so zelo težko čakali na Haložane, ki so v vas pripeljali svoje 

pridelke. Poleti so po vaseh vozili češnje in jih menjavali za žito. Najbolj živahna menjalna 

trgovina je bila jeseni. Največkrat so naši kmetje menjavali krompir za haloška jabolka. Iz 

Haloz so kmetje pripeljali tudi kostanje,orehe, šnops, belo vino. Menjava je bila odvisna od 

letine. Običajno so naši kmetje menjali dve košari krompirja za košaro jabolk. Redkeje so 

menjavali za pšenico, koruzo in ostala žita. 

Jajca in žito za korpe, cekre in slamce 

Iz Haloz pa tudi iz Hrvaškeso se s kolesi pozno spomladi pripeljali prodajalci košar, ki so jih 

naši kmetje potrebovali predvsem za krompir. Vse stvari iz trgovine so prinašali v cekarjih, 

slamce so potrebovali za oblikovanje kruha. Kmetje so te izdelke plačevali z jajci in žitom, 

kasneje tudi z denarjem. 

Jajca za suho robo 

V naše vasi so prihajali krošnjarji s kolesi iz Ribnice na Dolenjskem. Po vasi so prodajali suho 

robo - kuhle, sita, rešeta ter druge lesene izdelke. Ljudje so jih plačevali z jajci ali z denarjem. 

Krompir in jajca za slatino 

Iz Rogaške Slatine so z vozovi vsak teden prihajali prodajat slatino. Bogatejši kmetje so lahko 

kupili cel zaboj, revnejši kmetje pa le eno ali dve steklenici. Redkeje so plačevali s pridelki, 

največkrat je to bil krompir, včasih pa tudi jajca. Slatino so pogosteje plačevali z denarjem. 

Jajca za sladoled 

Poleti so na vasi lahko menjali jajca za sladoled, ki ga je sladoledar vozil s kolesom. 

____________________ 

Vir 11: Ustni vir. 

19

2.4 TRGOVINE V NAŠIH VASEH 

Od začetka 20. stoletja, natančneje od leta 1903 do leta 1948 je bilo v naših vaseh 10 zasebnih 

trgovin. 

CIRKOVCE 

MIHOVCE 

SP. JABLANE 

STAROŠINCE 

STRAŽGOJNCA 

ŠIKOLE 

ZG. JABLANE 

3 trgovine 

1 trgovina 

1 trgovina 

1 trgovina 

1 trgovina 

2 trgovini 

1 trgovina 

Trgovine so bile na območju med Stražgonjco, Starošincami in Mihovcami na razdalji okrog 6 

kilometrov. 

Zemljevid Dravskega polja. 

____________________ 

Vir 12: Zbornik Občine Kidričevo. 

20

CIRKOVŠKE TRGOVINE 

Starašina 

Trgovina B. Staraschina je najprej od 1. julija 1898 delovala v Majšperku z imenom 

Gemischtwarenhandung. To dokazuje vpis v trgovski register. Leta 1903 se je trgovina preselila 

v Cirkovce, bila je trgovina z mešanim blagom. Lastnica trgovine je bila trgovka Pavlina 

Starašina. Kot je razvidno iz imena tvrdke, je v njem obdržala ime prejšnjega lastnika, kar je 

bilo pogosto pravilo. 

Fotografija 4: Trgovina Starašina v Cirkovcah leta 1908. 

Fotografija prikazuje hišo, ki še danes stoji sredi Cirkovc. V njej je bila trgovina P. Starašina. 

Ime lastnika trgovine je napisano v slovenščini. Na fotografiji vidimo, da sta bili dve trgovini, 

trgovina z mešanim blagom in železnina. 

Trgovina je bila sredi vasi kasneje v lasti trgovca Viktorja Starašine. Marija Kaiser, ki je bila 

pred vojno stara okrog deset let, pripoveduje, da so nekateri ljudje zanj menili, da je nemško 

usmerjen. Dobro je znal govoriti nemški jezik. Bil je zelo dober in pošten človek, zavzemal se je 

tudi za reveže. Imel je največjo trgovino na našem območju. Sem so prihajali ljudje iz bližnjih 

vasi, saj je bila trgovina zelo dobro založena. V njej so prodajali mešano blago in železnino. 

Pogosto je otrokom dal bombone, Marija Kaiser se spominja predvsem svilenih karamelnih 

bombonov, ki so jih imenovali kangelcuker. Še danes pripovedujejo, da je bil Starašina zelo 

prijazen gospod. Trgovina je bila iz trgovskega registra izbrisana leta 1934 zaradi prenehanja 

poslovanja. V registru pa ni podatka, kdaj je v resnici prenehala, saj se je večkrat zgodilo, da je 

sodišče samo obvestilo lastnika, da sporoči, ali trgovina še posluje. 

21

Veronike Klasinc se spominja trgovca Starašina, ljudje so njegov priimek spremenili v 

Starešina. »V Cirkovcah je bila do leta 1945 trgovina Starašina. To je bila večja trgovina, kjer 

so prodajali živila, blago na metre in železnino. V tej trgovini sem lahko kupila vse, kar sem 

potrebovala. Česar niso imeli, so naročili in dobil si že čez nekaj dni. Starešina je bil zelo dober 

trgovec. Pri njem sem kupovala tudi blago za obleke, ki sem jih šivala.« 

Veliko trgovcev, med njimi tudi Viktor Starašina, se je ukvarjalo tudi z izdajo razglednic kraja, 

kjer so imeli trgovino. Tako je Viktor Starašina leta 1937 založil razglednico Cirkovc. Na njej je 

še posebej vidna njegova trgovina. Razglednica je pomemben zgodovinski vir za našo vas. 

Fotografija 5: Cirkovce leta 1937. 

Viktor Starašina je bil med drugo svetovno vojno do sredine oktobra 1944 vodja krajevne 

skupine v Cirkovcah. Pri napadu na orožniško postajo v Cirkovcah v noči z 20. na 21. oktober 

so ga ujeli borci Pohorske čete Lackovega odreda ter ga ob vračanju na Pohorje predali enoti 

Vojske državne varnosti. Viktor Starašina se v Cirkovce ni več vrnil. 

____________________ 


Vir 14:Zbornik občine Kidričevo. 

22

Korže in Baštevc 

Blizu Starašinove trgovineje imel pred drugo svetovno vojno trgovino Ivan Korže, tik pred 

vojno pa eno leto Janko Baštevc. To je bila manjša trgovina, v kateri so imeli večinoma živila, 

prodajali so pa tudi blago, perilo in oblačila. Trgovec Janko Baštevc je večkrat pripovedoval, 

kako prijazen in ustrežljiv trgovec je bil Starašina. Kljub temu da je bil mlad trgovec in njegov 

konkurent, mu je Starašina priskočil na pomoč. Nekoč ko mu je zmanjkalo žemljic, je odšel do 

sosednje trgovine –Trgovine Starašina, kjer mu je Viktor Starašina posodil nekaj žemljic za 

njegovo stranko. Janko Baštevc je vedno poudaril, da je tako pomagal le Starašina. 

Fotografija 6: Koržetova hiša s trgovino in gostilno okrog leta 1930. 

____________________ 


23

Učno pismo – spričevalo trgovca Janka Baštevca dokazuje, da je končal trgovsko šolo in učno 

dobo leta 1935 pri trgovcu Hinku Kreftu na Ptuju. Potrdil ga je Gremij trgovcev v Ptuju, 

združenje ljudi, ki opravljajo enak poklic. Angela Marčič iz Starošinc se Baštevca spominja kot 

prijaznega trgovca in pravi, da bi lahko uničil trgovca Starašino. 

Vir 17: Učno pismo trgovca Janka Baštevca. 

Ivančič 

Trgovina je bila v Cirkovcah nasproti sedanje šole. Odprta je bila kratek čas po 2. svetovni 

vojni. Prevladovala je predvsem menjalna trgovina. Ljudje so prinašali jajca, dobili pa so do pol 

kilograma soli, sladkorja ali moke. 

24

Trafika v Cirkovcah 

Nekaj let po prvi svetovni vojni je v Cirkovcah odprl trafiko Miha Kaiser. Odprta je bila do leta 

1948. O tem nam je pripovedovala njegova hčerka Marija Kaiser. 

Miha Kaiser se je rodil leta 1878 v Cirkovcah. Imel je družino ssedmimi otroki. Bili so kočarji, 

kar pomeni, da so živeli v hiši velikega kmeta. Med 1. svetovno vojno je bil vojak avstroogrski, 

kjer je bil leta 1918 ranjen in je izgubil nogo. Po vojni so oblasti ranjencem pomagale, da so 

lahko zaživeli. Miha Kaiser je zgradilsredi Cirkovc leseno trafiko. V njej je imel leseno posteljo 

in štedilnik, da je v njej lahko prenočil in jo ogreval.Prodajal je cigarete, tobak in vžigalice. Na 

zalogi so imeli štiri vrste cigaret. To so bile ibar, morava, primorka in sutjeska. Tobačne izdelke 

je kupoval na Ptuju. Trafika je bila med tednom odprta cel dan, ob sobotah in nedeljah pa ob 

dopoldnevih. Stranke so bile redne. To so bili odrasli, starejši moški, ki so kadili. Kupovali so 

majhne količine – po 5 cigaret. Veliko moških je v tistih časih čikalo – žvečilo tobak, tudi 

lastnik trafike. Z denarjem, ki ga je prinašala trafika, so se lahko preživljali. 

Leta 1945, med 2. svetovno vojno, je žena gospoda Miha Kaiserja prodajala cigarete in tobak 

doma, ker so se ljudje bali Nemcev. Nekega dne so partizani prišli po cigarete. Imeli so Rauch 

karte, na katerih je bilo določeno, kolikšno količino lahko kupijo. Žena jim je dala cigarete in 

nato so odšli. 

Čez nekaj dni so prišli drugi partizani, ker so izvedeli, kje prodajajo cigarete in tobak. Tokrat so 

jim rekli, da nimajo ničesar. Partizani so odšli, a ko so odhajali, so opazili, da nekaj skrivajo na 

podstrešju in se takoj vrnili. Gospod Miha jih je moral spustiti v hišo, da so jo preiskali, njegova 

žena pa se je v strahu skrila. Vojaki so odnesli vso zalogo in zahtevali, da gospod Kaiser poišče 

svojo ženo. Ko jo je našel, so partizani odšli. 

Trafikant je umrl leta 1946 in takrat so trafiko zaprli in v njej niso več prodajali. Trafika je stala 

vse do leta 1949, ko so jo podrli. 

____________________ 


25

Na obeh fotografijah vidimo v ozadju, za drevesi, cirkovško trafiko. 

Fotografija 7: Cirkovce s prebivalci leta 1920. 

Fotografija 8: Cirkovški fantje pred trafiko okrog leta 1935. 

26

MIHOVŠKA TRGOVINA 

Črešnar 

Leta 1936 je prišel v Mihovce mladi trgovec Ivan Črešnar. Najprej je odprl trgovino v najetem 

prostoru pri družini Rotvajn. Kmalu se mu je pridružila mlada trgovka Milica. Po poroki sta 

začela v Mihovcah graditi nadstropno hišo. V pritličju sta imela trgovino in skladišče, v 

nadstropju pa stanovanje. V trgovini so prodajali sol, sladkor, kavo, kvas, začimbe, žemljice, 

bombone, lizalke, milo, cigarete in vžigalice. V trgovini niso prodajali blaga za obleke, 

zvezkov, svinčnikov in drugih potrebščin za šolo. Te so kupci hodili kupovat v Cirkovce. 

Katarina Sagadin se spominja, da je njena družina kupovala v trgovini dva do trikrat tedensko. 

Plačevali so sproti, samo z denarjem. Najpogosteje so kupili kilogram soli in sladkorja. Zelo 

poredko so starši otrokom kupili bombone. Le redko so kupili žemljico, saj so doma pekli 

kruh. 

Sorodniki pripovedujejo, da je trgovina delovala tudi med 2. svetovno vojno. V neki noči pa so 

trgovca Ivana Črešnarja odpeljali in se nikoli več ni vrnil. Najbrž je bil izdan, ker je prodajal 

tudi Nemcem. Njegova žena je imela trgovino še po vojni do leta1948. Takrat so oblasti 

prepovedale delovanje zasebnih trgovin, vendar hiše niso zaplenili. 

Na dvorišču hiše je še vodnjak z letnico odprtja trgovine. 

Fotografija 9: Letnica na vodnjaku. 

27

STRAŽGOJNSKA TRGOVINA 

Skribe, Popušar, Kmetec 

V Stražgonjci je bila prva trgovina leta 1934, trgovca sta bila Marija in Franc Skribe. Leta 1936 

jo je prevzel Joško Rajšp, nato pa trgovec Popušar iz Šoštanja do leta 1940. Takrat je svojo 

podružnico odprla trgovka Rozalija Kmetec iz Zg. Jablan.Že po enem letu jo je nasledila Justina 

Kuclar. Po letu 1948 tudi v Stražgonjci ni bilo nikoli več trgovine. 

Jože Goričan se spominja, da so imeli v Stražgonjci majhno trgovino, v kateri so lahko kupili le 

najnujnejše stvari. Njegova družina je največkrat kupovala sol, cuker, žajfo, šibice in platno z 

vzorci. Plačevali so z denarjem. Če denarja niso imeli, je njihov dolg trgovec zapisal v knjigo 

dolžnikov in nato so morali v določenem roku plačati. Če želenega blaga v Stražgonjci niso 

dobili, so ga kupili v Cirkovcah, največkrat šolske potrebščine. Blago za obleke in čevlje so 

kupovali na Ptuju, le redko v Mariboru. 

STAROŠINSKA TRGOVINA 

Šerbec in Kmetec 

Vaščanka Angela Marčič, rojena leta 1924, se spominja, da je bila trgovina v Starošincah že 

okrog leta 1932, ko je bila stara osem let. Prvi trgovec je bil Šerbec, ki je imel trgovino pri 

družini Mesarič. Trgovec je bil prijazen, pri njem so kupovali le najosnovnejše stvari, kruha ni 

prodajal. Kasneje leto pred 2. svetovno vojno, sta imela trgovino Rozalija in Jakob Kmetec iz 

Zgornjih Jablan pri družini Kirbiš. Trgovini v Starošincah sta bili kar v ene od najetih prostorov 

v kmečki hiši. Že pred 2. svetovno vojno sta lastnika trgovino zaprla, ker jim je pogorela. 

28

ŠIKOLSKI TRGOVINI 

Drevenšek 

Po pripovedovanju Marije Drevenšek je bila trgovina v Šikolah že pred drugo svetovno vojno. 

Ohranila se je fotografija, ki prikazuje trgovino še po drugi svetovni vojni. Delovala je do leta 

1948. Prodajali so špecerijo, blago za predpasnike in obleke in petrolej. Nakupljene stvari so 

dali v škrnicle. Petrolej pa so prodajali v flaškah. V tej trgovini so lahko kupci namesto z 

denarjem plačevali s fižolom in jajci. Bučnice so kmetje v trgovini lahko zamenjali za bučno 

olje. V trgovini so sprejemali pridelke, predvsem žita večjih kmetov, ki niso vsega porabili za 

svojo družino. Pridelki so v trgovini počakali na kupce, ki so nakup morali plačati na domu 

kmeta. 

Fotografija 9: Trgovina Drevenšek med drugo svetovno vojno z napisom Kaufhaus in 

Tobaktrafik. 

Majerič 

Drugo trgovino v Šikolah, na Forštatu, je imel Friderik Majerič že pred drugo svetovno vojno. 

Trgovina je bila v hiši poleg stanovanja. Ko je prišel kupec in vstopil v trgovino, je pozvonil 

zvonček in trgovec Majerič je prišel iz stanovanja. Trgovina je bila odprta ves dan. Angela 

Auguštin pripoveduje, da so med drugo svetovno vojno in po njej lahko kupovali le z živilskimi 

kartami. Posebnost te trgovine je bila, da so v njej lahko menjavali jajca za cigarete. 

____________________ 


29

JABLANSKA TRGOVINA 

Kmetec 

V Zgornjih Jablanah je imela trgovino Rozalija Kmetec od leta 1934 do leta 1948. Je edina 

trgovka, ki je imela dve podružnici, v Stražgonjci in Starošincah. 

Rozalija Kovačič se je rodila 3. 4. 1910 v Zgornji Gorici v kmečki družini. V družini je bilo 

veliko otrok. V šolo je hodila v Podovo. Po četrtem razredu je odšla k nunam v Malečnik, kjer 

se je šolala dve leti. Ko je bila stara 16 let, ji je brat poiskal učno mesto za trgovko v Kozarščah 

blizu Starega trga pri Rakeku. Trgovske šole takrat še ni bilo. 

Fotografija10: Mlada trgovka Rozalija Kovačič. 

V učni pogodbi, ki jo je trgovec Janko Šumrada sklenil z Rozalijinim bratom, ugotovimo, da se 

je za trgovko izučila v času med 1. novembrom 1926 in1. novembrom 1929. V pogodbi piše, da 

vajenec ne dobi nikakega plačila in da morajo stariši sami skrbeti za obleko in obutev. V tistih 

časih so se le redka dekleta izučila poklica. 

30

Vir 19: Učna pogodba trgovke Rozalije. 

____________________ 


31

Rozalija je kasneje, do leta 1933 delala v treh trgovinah v okolici Ljubljane. V času, ko je 

delala v Štepanji vasi pri Ljubljani, je spoznala bodočega moža Jakoba Kmetca iz Pongrc. Leta 

1933 sta se vrnila v domače kraje, na Jakobovo domačijo v Pongrcah. Ker pred poroko nista 

smela živeti skupaj, je Rozalija živela v Sp. Jablanah. V Klasinčevi koči je 20. 10. 1933 odprla 

svojo prvo majhno trgovino. 

Od 26. 11. 1935 je imela trgovino v svoji hiši, ki sta jo z možem zgradila v Zg. Jablanah. Ker 

mož Jakob ni bil trgovec, ga je morala izšolati, postal je njen učenec. Na potrdilu o trajanju 

učenja piše, da se je šolal dve leti. Na dokumentu je tudi žig trgovine in žig združenja trgovcev 

za okolico v sodnem okraju ptujskem. 

Vir 21: Potrdilo o šolanju trgovca Jakoba Kmetca. 

32

Kmetečeva sta imela tri otroke, ki so s staršema odraščali v trgovini. Mlajša hčerka Marija 

skrbno hrani dokumente in spomine na starše in trgovino. 

Fotografija 11: Kmetečevi otroci pred trgovino 

33

Marija Frangež še vedno hrani reklamne kovinske ploščice za kavo in tobak. Pritrjene so bile na 

sprednjo stran trgovinskega pulta. 

Fotografija 12: Reklami za kavo. 

Fotografija 13: Reklama za cigarete. 

34

Oprema trgovine je bila lesena s številnimi majhnimi predalčki za shranjevanje različnega 

prodajnega blaga. V trgovini niso imeli blagajne, denar so shranjevali v predal, ki so ga zvečer 

izpraznili. 

Fotografija 14: Predalnik iz stare trgovine. 

Marija Hergan se spominja, da so pred 2. svetovno vojno v trgovini kupovali le najnujnejše, ker 

ni bilo denarja. Kupovali so le sol, sladkor, moko, kvas, začimbe in cigarete. Le redko so 

kupovali na porgo, kar pomeni, da je trgovec zapisal dolg, ki so ga poravnali v določenem času. 

V trgovini so od kmetov kupovali zrnje in bučnice. Te so tudi menjavali za olje. Trgovina je bila 

odprta vsak dan od sedmih zjutraj do večera, dokler so prihajali kupci. Trgovina je bila 

zbirališče ljudi, nekateri so prihajali vsak dan, tu se je dogajalo vaško družabno življenje. Tudi 

ob nedeljah, če je kupec prišel samo po vžigalice, so odprli trgovino in mu postregli. 

Ko se je bližala 2. svetovna vojna, so Lodnski, to je bilo hišno ime, zaprli obe podružnici in so 

trgovali samo v Zg. Jablanah, tudi med vojno. Stanko Frangež se spominja časa med vojno, leta 

1944, ko so ponoči prišli partizani in jim je oče moral vpreči konja za voz . Postaviti ga je moral 

pred trgovino, partizani pa so nanj naložili vse, kar so potrebovali. Oče je moral naložen voz 

peljati v Planico nad Framom. To se je zgodilo dvakrat v istem letu. Kmetečevo družino je zelo 

prizadelo, ko je oblast leta 1948 zaprla tudi njihovo trgovino.V njihovi trgovini so prodajali še 

nekaj mesecev, vendar je oblast poslala tja drugo trgovko. Kasneje so v trgovino pripeljali 

knjige in jo preuredili v knjižnico.Kmalu so te knjige prepeljali v šolo. Tako so Kmetečevi 

dobili nazaj prostore trgovine v svoji hiši. Rozaliji Kmetec so oblasti ponujale zaposlitev v 

cirkovški trgovini, vendar je ni sprejela. Na moževo željo so po propadu trgovine Kmetečevi 

postali kmetje. 

____________________ 


35

3.1 UGOTOVITVE 

Shranjevanje denarja 

Na začetku 20. stoletja so kmečke družine živele skromno, denarja pri hiši je bilo malo. Denar 

so hranili doma, o denarju in porabi je odločal gospodar. Ta je denar pogosto skrival pred ženo 

in otroki. V hiši je bilo veliko skrivnih kotičkov za denar. Nekateri odločni kmečki gospodarji 

so za skrivališče povedali šele na smrtni postelji. Pred drugo svetovno vojno in po njej so 

ženske počasi pridobivale več pravic pri odločanju o denarju. Otroci so svoj denar, ki so ga 

največkrat dobili od botrov za birmo, morali deliti s starši. 

Danes je v našem okolju veliko več nekmečkega prebivalstva. Ljudje so zaposleni v bližnjih 

mestih, kjer s svojim denarjem poslujejo v bankah. 

Načini plačevanja in plačilna sredstva 

V času pred drugo svetovno vojno so kmečke družine, ki so potrebovale delovno silo za večja 

dela na polju in pri živini, večino teh del plačevala s pridelki, le redko z denarjem. Plačilna 

sredstva v našem okolju so bila: 

 

 

 

 

 

 

 

 

delo na polju, 

hrana, 

stanovanje, 

krompir, 

žita - rž, ajda, koruza, pšenica, 

kruh, 

koline, 

jajca. 

V današnjem času je plačevanje s pridelki zelo redko. S kolinami še vedno delno plačujejo 

mesarja in delo na polju. 

Menjalna trgovina 

Menjava pridelek za pridelek je bila značilna od časa pred drugo svetovno vojno do 

sedemdesetih let 20. stoletja. Naši kmetje, Polanci, so svoje poljske pridelke menjavali s 

Haložani za njihovo sadje in vino. 

36

Tudi v trgovinah so lahko kmetje nekatere svoje pridelke menjavali za trgovsko blago. 

Menjalne trgovine v našem okolju sedaj ni več. 

Trgovine nekoč in danes 

V času od začetka 20. stoletja (1903), ko je začela delovati trgovina Starašina v Cirkovcah, do 

leta 1948 je bilo v sedmih vaseh na našem območju deset trgovin. Največ trgovin so odprli v 

času od leta 1930 do 1940. Šest trgovin so že pred vojno lastniki zaprli. Med vojno je prenehala 

delovati trgovina Starašina v Cirkovcah. Do leta 1948 so delovale tri trgovine: Kmetec v Zg. 

Jablanah, Majerič v Šikolah in Črešnar v Mihovcah. Takrat je država Jugoslavija prepovedala 

delovanje zasebnih trgovin. Hišo trgovca Viktorja Starašina so podržavili, v njej je bila trgovina 

trgovskega podjetja Panonija Ptuj, kasneje pa Mercator, ki danes posluje v novih prostorih. 

Celotno območje, ki smo ga raziskovale, ima danes štiri trgovine. Ljudje, ki so zaposleni v 

bližnjih mestih, kupujejo na poti iz službe v mestih in v okoliških krajih. 

Zgradbe nekdanjih trgovin 

Mogočna stavba sredi Cirkovc, nekdanja trgovina Starašina, je zapuščena in razpada. V načrtu 

Občine Kidričevo, ki je lastnica, je rušenje in ureditev krožišča. 

Fotografija 15: Starašinova trgovina. 

37

Hiša, v kateri je bila trgovina Črešnar v Mihovcah, je po letu 1948 ostala v zasebni lasti in je 

danes lepo obnovljena stanovanjska hiša. Vrata v pritličju še spominjajo na nekdanjo trgovino. 

Fotografija 18: Preurejena stara trgovina v Mihovcah. 

Hiša, v kateri je bila trgovina Kmetec v Zg. Jablanah, je danes lepo obnovljena stanovanjska 

hiša. 

Fotografija 19: Preurejena stara trgovina iz Zgornjih Jablan. 

38

VIRI: 

Vir 1,2: Pisni vir o nastanku Cirkovc (ZAP, Cerkvena zgodovina, Simon Povoden, sign., R-42) 

Vir 3: Zbornik občine Kidričevo, Marija Hernja Masten, Zgodovina prostora občine Kidričevo s 

prikazom nekdanje občine Sveti Lovrenc na Dravskem polju, str.:124, 125, Občina Kidričevo, 

Kidričevo 2010 

Vir 4: Zbornik občine Kidričevo, Marjana Tomanič Jevremov, Poselitvena slika občine 

Kidričevo v arheoloških obdobjih, str.: 79, 81, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010 

Vir 5: www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale.../denarni_zavodi ( 24.03.2012) 

Vir 6: Zbornik občine Kidričevo, Emica Ogrizek, Območje občine Kidričevo in njeni ljudje v 

gradivu okrožnega sodišča v Mariboru 1898 – 1941, str.:190, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010 

Vir 7: Zbornik občine Kidričevo, Marija Hernja Masten, Zgodovina prostora občine Kidričevo s 

prikazom nekdanje občine Sveti Lovrenc na Dravskem polju, str.: 131, Občina Kidričevo, 

Kidričevo 2010 

Vir 8, 11, 12, 13, 15, 17, 18, 20, 22: Ustni vir 

Vir 9: Zbornik občine Kidričevo, Andrej Brence, Občina Cirkovce od leta 1933 - 1957, 

str.:116, 117, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010 

Vir 10: Raziskovalna naloga En kovač konja kuje 

Vir 14: Zbornik občine Kidričevo, Irena Mavrič-Žižek, Občina Kidričevo v času okupacije in 

narodnoosvobodilnega boja 1941 – 1945, str.: 206 

Vir 16: Učno pismo trgovca Janka Baštevca 

Vir 19: Učna pogodba gospe Rozalije 

Vir 21: Potrdilo o šolanju gospoda Jakoba Kmeteca 

39

FOTOGRAFIJE: 

Fotografija 1: fotografirala Nuša Gregorc 

Fotografija 2: www.arhiv-ptuj.si/razglednice?razglednica=498 

Fotografija 3: fotografirala Metka Kodrič 

Fotografija 4, 7: lastnik Metod Skamlič 

Fotografija 5: www.arhiv-ptuj.si/razglednice?razglednica=493 

Fotografija 6: http://www.kamra.si/Default.aspx?region=10&module=5&id=345 

Fotografija 8: lastnica Marija Kaiser 

Fotografija 9, 16: fotografirala Liza Klajnšek 

Fotografija 10: lastnik Jože Pleteršek 

Fotografija 11, 12: lastnica Marija Frangež 

Fotografija 13, 14, 19: fotografirala Eva Frangež 

Fotografija 15: fotografirala Metka Kodrič 

Fotografija 16, 18: fotografirala Liza Klajnšek 

40

INFORMATORJI: 

Angela Avgustin, 92 let 

Veronika Klasinc, 90 let 

Marija Hergan, 89 let 

Jože Goričan, 86 let 

Katarina Sagadin, 81 let 

Marija Drevenšek, 76 let 

Marija Kaiser, 76 let 

Stanko Frangež, 73 let 

Andrej Korez, 71 let 

Marija Frangež, 70 let 

Jožef Pleteršek, 65 let 

Franc Avgustin, 62 let 

Jože Kušar, 51 let 

41

SEZNAM NAREČNIH IZRAZOV 

bob – krompir 

ceker – pletena torba 

cuker – sladkor 

flaške - stekleničke 

gajc – skop 

korpa – košara 

kuhla – kuhalnica 

modroce –žimnice 

mecl –merska enota za žito 

najzdatnejši - najizdatnejši 

na porgo – na up 

nikakega - nobenega 

parna – prostor za shranjevanje slame 

pojštercigl –preobleka za vzglavnik 

slamca – posoda iz slame in ličja 

škrnicelj – papirnat ovoj(vrečka) 

šnops – žgana pijača 

šparati – varčevati 

šparovček – hranilnik 

štumf – nogavica 

vojštrje – beseda izvira iz ostriti, ker je mogel kovač kmetu ostriti orodje, plačilno sredstvo 

žajfa– milo 

42

RAZISKOVALNA NALOGA PLAÄŒILNA SREDSTVA SKOZI ÄŒAS - Arnes

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?