Julij - Planinski Vestnik

pa če sem se »opekel«, sem se pač vrnil z dolgim nosom, če sem uspel, sem dobil za
nagrado na vse vrh še en procent prvopristopniške slasti. Zato pa so moji opisi »originalni«,
to je večji del neodvisni od vodniške literature. Saj če bi se je držal kot
ijanec plota, bi ravno najlepše »svoje« ferrate ne mogel omeniti, tiste na Tofano di
ozes, ker je v nobeni od navedenih knjižic ni mogoče najti.
Zemljevidi. Sedaj obstoji odlična serija nemških Kompasovih zemljevidov (KOM-
PASS VVANDERKARTE ali KOMPASS CARTA TURISTICA, 1 :50 000 iz založbe Geographischer
Verlag Starnberg). Serija pokriva vse Dolomite in zemljevidi so tako
popolni, da poprečnemu planincu že skoraj nadomestijo vodnik. (Napake so seveda
možne, kot povsod.) Vrisane so tudi vse gorske ceste, tako da motorizirani planinec
lahko ugotovi, do kam se bo pripeljal in kje naj si išče prostor za taborjenje. - Za
podrobnejše razvedanje na gori bi bile priporočljive alpenvereinovske specialke
(Alpenvereinskarten 1 : 25 000), ko bi jih bilo malo več. Trenutno obstoje menda samo
za nekatere skupine, npr. za Langkofel s Sello, Marmolato. Palo, Brento, in morda
še katero. - Za preglednost večjega dela ozemlja in planiranje »en gros« pa so še
vedno dobre tradicionalne freytagovke (Freytag-Berndt VVanderkarten 1 :100 000, in
sicer št. 16 in 17, ki pokrivata praktično vse Dolomite, le Brenta je na št. 50). Še zlasti
prijazne so zato, ker se dobijo včasih tudi v Ljubljani.
»Duhovna oprema«. Kar zadeva vednost o nevarnostih v gorah, obvladanje
tehnike hoje in pleze, presojo vremena in osebne kondicije, vedenje v določenih
situacijah, tudi ob kuhalniku, o tem tukaj ne mislim govoriti, saj je to nepogrešljiv
privatni »inventar« vsakega planinca, ki se misli z gore tudi vrniti in se uspeha
veseliti. Brez tega inventarja razumljivo nikogar ne vabim s seboj. »Nabavi« si ga
v domačih gorah, v družbi izvedencev in na začetniških tečajih ter s študijem primerne
literature. In nabaviti si ga mora, če hoče upravičiti svoj korak v gore. Vse preveč
krvave so že naše domače stene v zadnjih časih in ni potrebe, napajati s srčno
krvjo še tuje!*
Zato pri opremi, bodisi ori »notranji« ali pri »zunanji«, ne morem pristati na nobeno
devalvacijo«, pa četudi sam prav dobro vem, da je katero od opisanih tur izjemoma
mogoče opraviti tudi v »teniški oblekci«. Vsak naj namreč tudi sebe presodi, in »kdor
misli, da stoji, naj gleda, da ne pade«.
Ko sva šla s prijateljem na Srednjo Tofano, še preden se ji je na sam sveti vrh ponesnažila
gondolska žičnica, se nama je pridružil debel Nemec v irhastih hlačah brez
srajce in brez nahrbtnika, skratka brez vsega razen čevljev, omenjenih hlač in nemara
vate v ušesih; še bonbona ni premogel. Izletnik, ki ga je sedežnica dostavila k vstopu
v steno, ki jo je hotel malo »degustirati«. Potem pa mu je v najini družbi »apetit«
zrasel, razgrel se je, hodil in plezal je konec koncev dobro, in prišli smo na vrh in
nazaj brez zatikljajev. - Moj prijatelj pa, ki je nagačen z izkušnjami in doživetji in
pogumom, med arugim je kakor za šalo v rekordnem času sam splezal na Matterhorn,
in ima tudi sicer vse Alpe od Pece do Dauphineja takorekoč v mezincu, se je
hotel na »nedolžnem« snegcu v vznožju Civette na smrt potolči. Šele zadnji hip se
je odločil, da bo v skale priletel raje na zadnjo plat namesto na glavo.
Ta dva primera kažeta, da so določene težave z »obče veljavnimi pravili«. Vse je
dostikrat tudi stvar okusa, o tem pa, kot vemo že izza latinske klasike, ni da bi se
prerekal. Vendar ni vse za vsakogar, zato pravim, naj vsak sebe presodi. Nanga
Parbat je (bil) za Buhla in Messnerja, pa še za ta dva ne vsak hip. Kar se mene tiče,
se bom po lastnih izkušnjah pridružil prevladujočim nazorom avstrijskih gorniških šol,
ki jemljejo goro kot celoto in zahtevajo previdnost od prvega koraka na turi. Kako
koristne bi bile podobne šole, še zlasti pa njihovi nazori, tudi pri nas!
1. TOFANE. Tofane so tri: Tofana di Rozes, 3225 m, Tofana di Mezzo, 3243 m, in Tofana
di Dentro, 3237 m, imenovane tudi prva, druga in tretja. Za tretjo velja skoraj
»nomen est omen« (»dentro« - notri): gorniki so jo kot manj plemenit vrh potlačili
»notri« in jo - pustili na cedilu. Nič boljše ni nemško ime: Hintere Tofana - Zadnja
Tofana. Tako tudi pri našem načrtovanju ne pride v poštev, čeravno je od koče Cantore
ali po grebenu od Srednje Tofane razmeroma lahko dostopna. (Gore že od
nekdaj niso varne pred snobizmom.) Na Srednjo Tofano (Tofano di Mezzo), ki je od
vseh najvišja, pripelje iz Cortine gondolska žičnica, tako da si »planinec«, ki je zmogel
• Kako draae so postale naše domače gore zadnja leta zaradi krvnega davka! Niso vseh nesreč kriva
samo elementarna naključja - teh je v resnici prav presneto malo! - pac po napačna vzgoja ki vod.
mlade v prezir nevarnosti. Razpasla se je med nami razvada, ocenjevati pot ali smer, kot da_ »vse
skupaj nič ni«, da je »šoder- in podobno, ko pa pride do nesreče, se njeni duhovni botri na široko
razgovorijo o »začetništvu« in »neizkušenosti« in »neprevidnosti«, samo da odvrnejo od sebe vsak sum
sokrivde Kdo si upa pri taki vzgoji reči: »Danes nisem zadosti močan, nazaj grem,- ali »Cez ta sneg
ne morem kar tako, naveživo se,« ne da bi tvegal trajno blamažo? Zatrdno vem, da smo vsi sokrm.
če se kdo ubije - razen če je nesreča res docela nepredvidl|iva. Ali bo ostalo vse, kot |e< Ali bo nasa
mladina postala žrtev »ekspedicionitisa-, ki jo v domačih gorah tira tudi v tveganje preko razumnih
meja? Čas bi že bil, da bi nekdo »zavpil« - da bi z razumno in zrelo besedo ponovil za naso mladino
že stokrat dognane resnice in zavrl tendenco razvrednotenja nevarnosti!