Julij - Planinski Vestnik

Alpenvereina z Rjavine, iz leta 1896. Od nečaka partizana da jo je dobil med
okupacijo.
Nič se je nisem branil. 2e površen pregled mi je dal slutiti, da bom našel v njej
dosti zanimivega. Zadnji vpis je bil od 8. sept. 1940. Stiriinštirideset let zveste službe
na samotnem vrhu v meglah in nalivih, v strelah in viharjih, na voljo dobrim
slabim ... nobene take ni več ...
Po vpisnih številkah sem ugotovil, da manjka že na začetku nekaj listov, odnosno
številke 8 do 16, in to v časovnem razdobju od 1900 do 1925. Kdo je bil med to
deveterico in kako so se porazvrstili v petindvajsetih letih?... Zaman bi čakal odgovora,
da se mi ni ponudil sam od sebe čez nekaj let pri zbiranju Koledarskih
beležk iz našega planinstva (priloga PV 1958). Takrat sem moral prebrskati za datumi
vse letnike, stran za stranjo (težko, da jih bo še kdo za mano...) Na vrsto je prišel
tudi članek M. M. Debelakove »Plezalna tura na Rjavino«, PV 1925/80. Heureka!
Debelakova in njen bratranec sta 1. avgusta 1924 dobila na glavnem vrhu Rjavine
lepo vezano vpisno knjigo z naslovom na prvi strani: Den Besteigern der Rjovina
gevvidmet von der Section »Krain« des deut. u. ost. Alpenvereines in Laibach, 1896
(Obiskovalcem Rjavine posveča sekcija nem. in avstr. Alpenvereina za Kranjsko v
Ljubljani, 1896). Le poldruga stran je popisana, ostali listi kar vpijejo praznote, pravi
v članku in dostavlja, da je bilo turistov, vštevši vodnike in lovce, do tega dne na
vrhu v vseh 28 letih samo 14, z njima vred torej 16. Sledi prepis vseh zapisov, med
katerimi je bil takrat najbolj zanimiv štirinajsti - dr. Klementa Juga 31. VII. 1924.
Sam priplezal po sev. grebenu od Macesnovca do sem v 6V 4 h, ker mi
je bila smer plezanja neznana in sem moral prehode šele iskati. Sicer bi
priplezal prej, saj greben ni težak, če se ne zapleza v slepa mesta.
Kaj sta zapisala Debelakova in njen spremljevalec pod št. 15 in 16, ne bomo nikoli
zvedeli. Gotovo niti slutila nista, da se Jugu iztekajo zadnji dnevi...
in
Prav letos je posebnega zanimanja vreden prvi vpis, petnajstletnega Borisa Zamika
z njegovim vodnikom Lorencem Skantarjem, ki ju oba že poznamo s prve skupne poti
na Triglav (1. 8. 1893).
(Najbrž je to edini Zamikov še ohranjen planinski rokopis.)
Tretji in četrti list z vpisnimi številkami 7 do 16 sta iztrgana. Očitno si je hotel nekdo
na ta način prisvojiti enega zadnjih Jugovih rokopisov. To pa se ni moglo zgoditi
pred letom 1925, sicer bi prvi vpisnik tega leta (7. VIII.) ne vedel, da ima vpisno
številko 17).