Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
»Ne vem, od česo sploh živimo. Kar posadimo, požrejo svinje.« Možev obraz je izklesan.<br />
Nič na njem se noče predati razpadanju. Drugie sedi|0 črne zene na kam-<br />
Na^svojt^emNi^varujejo čredo. Težka rdeča prst je pripravljena na dajanje, toda vsaka<br />
noč jo tepta, trga in pustoši. Izčrpana je od tega večnega bo|a. L|ud|e so prav tako<br />
izčrpani in naveličani. . . . . . . . . i- j<br />
Življenje je večno izgubljanje vsega. Umik |e iskanj sreče ali pa padec v se globl|o<br />
Visoko°pod Velebitom živijo ljudje vse leto. Cvetoče veje zastirajo kamnite ograde,<br />
larata se. Ugledala sta tujca in dečkov obraz se zazre v n|eno temno lice. Una se<br />
še kar igra, toda ljudje čakajo, in deček se jim odrešujoče nasmehne. N|ena glava<br />
pa se skrije v babičino črnino.<br />
Starka prinese kruh. Njeni prsti se dotaknejo volnenih kosmicev Zvi|a|o, vi|ejo in<br />
manjejo . . Sram jih je, ko tako hitijo in pozabljajo na tu|ce. Ve, da sta otroka<br />
umazana, ker je povsod med temi zidovi zemlja in otroka se igrata z zeml|0.<br />
Burja je tudi umetnik. Oblikuje. Razkuštrala, povesila, razširila |e borovce na vrhu<br />
hriba. Kot obrazi so. Vsaka poteza je drugačna, vendar nobena ni prazna.<br />
Ko se s svetleaa spustiš v temo, ničesar ne vidiš. Potem pa |e tema raztrgana, oci<br />
polzijo po stvareh. S stropa kaplja. V kotanji leži jezero. Svetli pramen. pada|0<br />
s stebrov, legajo na kamnite obraze. Črne gmote drže globl|e v svet mrtve tišine.<br />
Brez svetlobe ga ne moremo spoznati. . . . •<br />
Otrok še v sanjah ljubi drobno jagnje. Starka stopa za nami in kar napre| govori<br />
žalostne besede. Ponoči prižgemo svečnik. Nobenih zgodb, samo trepeta|oca toplota<br />
vzhaja iz temnih brazd mojega kamna.<br />
Če bi bila otrok, bi strmela v tisto steno,<br />
in ne bi verjela ljudem, da so jo premagali.<br />
V svetu pa je še mnogo težjih sten.<br />
Minil je dan. Prilezla sva na Sulico. Težak veter je prinašal umazane oblake, potem<br />
pa jih ie mahoma vzel in stena je stopila iz teme. Noč |e kot dolga misel. Včasih<br />
fe prav, da si sam s svojo mislijo. Noč je neusmil|eno hladna, ampak človek |e<br />
Svetloba 1 zdrsne na obzorje, stena miruje. Prvi udarec, zven in človek se dvigne<br />
Vsako jutro najdem drugo stezo. Njun vrh je tih. Ležim v sončni lisi. Goli jeziki<br />
v morju so kot puščavski hrbti pomazani s soncem pod modro gladino. Tako od daleč<br />
je vse neaibno. Samo avtomobili hitijo za umikajočimi se cil|i. Mo|a sončna lisa<br />
izainja. Ljudje strmijo v steno. Zdajci plane jasen glas v našo tis.no. Globina me<br />
udari - izgubljam boj, padec, konec vsega... Tega nočem N|egove roke pa se<br />
tresoče spet zagrebejo vanjo in hlastajo za njenimi robovi. Odletel |e, pristal v sanjah,<br />
tako rahlo so qa zazibale te sanje. Tisti, ki je bil nad n|im, |e ves srečen |okal<br />
Kako dobre so solze. In ko se je dvignil iz sanj, se je nebog jeno in utajeno vračal<br />
k nam. Smrt ni samo padec, obup in žalost ostaneta še dolgo in nočne sence pa<br />
trepetajoče sveče, ki ne morejo ničesar vrniti. v . kA nr \~<br />
Z Velebita se je spustil mračen oblak. V vrhove so se zakadili snežni sunki. Morie<br />
je temnelo. v .<br />
Dvojni boj. Orel beži iz viharja kot pobešena črnina. . .<br />
Poslednji boj za navpični konec. Ko se mu izvijeta, sta raztrgana in n|une roke<br />
krvavijo. Njeno telo je bilo trdo. Spomnilo ju je, da sta samo popotnika, ki |i ne<br />
moreta ničesar vzeti.<br />
Ali ju razbije ali pa vzdigne k soncu. . . . . . M . - , • Q l _<br />
Orel je zakrožil nad vrhom. Splaval je nad zelene in u|el ptico. Nad šotori se brezskrbno<br />
spreletavajo lastovke. .<br />
Vsako jutro odhajajo s črnino pokrite žene daleč pod vrhove. N|ihovi prsti navi|a|0<br />
Potopljene v sence, ki varujejo njihovo zemljo, se vračajo v svoj svet ob morju. Nad<br />
stenami je vedno več orlov.
Change language