Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
samo srce, korak pa pel od užitka - kakšen veličasten<br />
svet je to, tako blizu, a vendar neskončno daleč in skrit,<br />
ker <strong>si</strong> hodil h gori v goste, zapeljan od pogledov odprtih<br />
širjav, le z južne strani, iz doline Drage in od planine<br />
Preval navzgor!<br />
Tu, v senci skal, ne moreš niti nočeš hiteti, saj se steza<br />
(»ponekod zahtevna«, kot opozarja planinska karta) še<br />
tako vse prehitro izteče čez ozko grlo na toplo, dišečo<br />
stran travnatih strmali Begunjščice. Razpotje nudi izbiro:<br />
še z malce truda na vrh ali odpočivajoče navzdol, do<br />
Roblekovega doma. Počutje nog, ki kroji razpoloženje<br />
sopotnic, pravi: navzdol, v prijazno blagodat doma, kjer<br />
klopi vabijo; ustavi čas, vrzi z nog težke gojzarje in nastavi<br />
soncu podplate, čustvom pa odmakni zapornico,<br />
da se, glasno, kot žuboreč studenec, ali molče, le s<br />
svetlikanjem v očeh, zlijejo iz duše. Da pripravijo prostor<br />
novim doživetjem, saj je še nekaj poti pred teboj:<br />
mimo studenca Rože na planino Preval in od tod po<br />
neoznačeni (napisna tabla te opozarja, da »hodiš na<br />
Roblekov dom<br />
Foto: Helena Giacomelli<br />
lastno odgovornost«) stezi, ki za hip ponikne v temo<br />
nizkega predora, nazaj na izhodišče na Ljubelju.<br />
Tudi tu se izkaže, da <strong>si</strong> s svojimi planinskimi znanci<br />
ubran v sozvočje istih strun doživljanja narave - lepšega<br />
zaključka neke ture <strong>si</strong> skoraj ne bi mogel želeti.<br />
Zahvala za čestitke<br />
Zahvaljujem se vsem za čestitke in<br />
dobre želje, ki ste mi jih zaželeli ob<br />
praznovanju moje osemdesetletnice<br />
v juniju 2000.<br />
Upam, da se bo vse zaželeno uresničilo<br />
in da se bom v resnici še dolga<br />
leta z vami družil, da bomo sodelovali<br />
v naši planinski organizaciji<br />
v veselje in korist slovenskih planincev,<br />
seveda kolikor mi bodo moči<br />
dovoljevale.<br />
Planinski srečno!<br />
Lojze Motore<br />
Da bi planinske koče<br />
ostale to, kar so<br />
Pravzaprav moram čisto na začetku<br />
povedati, da mi je hudo žal, da<br />
moram pisati članek s pričujočo<br />
vsebino v to revijo, ki jo imam zelo v<br />
čislih in jo sam redno prebiram, ko<br />
bi lahko na tem mestu napisal, recimo,<br />
hvalnico našim čudovitim goram,<br />
ki so ravno v tem času odete v<br />
nebeško pisane preproge alpskega<br />
cvetja. Dejansko imam samo en<br />
razlog za ta članek: prepričan sem,<br />
da je bolje o tem pisati danes kot o<br />
osamljenem primeru kot morda čez<br />
pet ali več let kot o nečem normalnem.<br />
Pripetilo se je sobotnega julijskega<br />
dopoldneva, ko smo s skupinico še<br />
^<br />
/<br />
dvanajstih mladih gornikov, <strong>si</strong>cer<br />
skavtov, končevali naše nekajdnevno<br />
potepanje po Zlatorogovih poteh<br />
v naših čudovitih Julijskih gorah. Ko<br />
zadnji dan pred spustom v dolino<br />
nismo mogli prehvaliti čudovitega<br />
vremena, ki je spremljalo vse dni<br />
našega prijetnega pohajkovanja, in<br />
temu primernih razgledov in vzdušja<br />
v skupini, se je za našim hrbtom<br />
nekje onkraj Bogatinskega<br />
sedla že vzdigovala nevihta in nas<br />
z odmevajočim grmenjem grozeče<br />
preganjala po stezici proti Domu na<br />
Komni. Kratko smo se ustavili še pri<br />
Koči pod Bogatinom, kjer nam je<br />
dobrodušna in prijazna oskrbnica<br />
<strong>si</strong>cer dejala, da bomo ta dan še mokri,<br />
in nam zaželela srečno pot.<br />
Vendarle smo oprtali svoje nahrbtnike<br />
in naglo odhiteli dalje po poti.<br />
Debele dežne kaplje so že padale<br />
izpod temačnega neba, ko smo se<br />
zatekli v Dom na Komni in <strong>si</strong> globoko<br />
oddahnili. V veži smo odložili<br />
nahrbtnike in anorake in se odpravili<br />
proti osrednjemu zgornjemu<br />
prostoru. Izza pulta nas je prijazno<br />
pozdravila točajka. Čeprav je bila<br />
soba razen dveh gornikov, ki sta<br />
zasedala eno mizo, povsem prazna,<br />
smo se odpravili k zadnji mizi<br />
na koncu sobe.<br />
Nismo se še dodobra usedli in <strong>si</strong><br />
oddahnili, ko je iz kuhinje stopil gospod<br />
srednjih let, se postavil ob<br />
našo mizo ter z mrkim pogledom in<br />
največjo možno robatostjo dobesedno<br />
zakričal na nas: »Če ne bo-<br />
ste ničesar konzumirali, potem ven!<br />
Razumete, ven!«<br />
Četudi odmislim dejstvo, da nas<br />
omenjeni gospod pred svojim nastopom<br />
ni niti pozdravil, in če odmislim<br />
dejstvo, da se ni niti predstavil<br />
- zgolj po njegovi suverenosti sklepam,<br />
da je oskrbnik Doma - moram<br />
omeniti, da sem bil ob tem povsem<br />
ogorčen in sem se počutil osramočenega.<br />
Ta članek pišem več<br />
kot en teden po tem dogodku; če bi<br />
ga bil pisal takoj, bi se težko vzdržal<br />
besed, ki bi <strong>si</strong>cer verjetno bolje opisale<br />
ta dogodek in moja čustva, ki<br />
pa naši civilizacijski in kulturni stopnji<br />
ne pristajajo.<br />
Moji kolegi so naročili pijačo, ko je<br />
prišla točajka in se opravičila (!),<br />
sam je nisem: deloma iz svoje časti<br />
- četudi bi omenjeni gospod tudi<br />
posamič opravil svoj »posel« in me<br />
morebiti zares postavil na dež pred<br />
kočo - deloma iz dejstva, da bi<br />
takrat zaradi jeze težko kaj spravil<br />
po grlu.<br />
Vendar pa nisem bil le jezen in<br />
ogorčen. Če bi šlo samo za moja<br />
osebna čustva, bi o tem zapisal kaj<br />
v svoj gorniški dnevnik, ne pa v Planinski<br />
vestnik. Bil sem predvsem<br />
žalosten in razočaran nad dejstvom,<br />
da se kaj takega lahko zgodi<br />
na kaki od postojank Planinske<br />
zveze Slovenije. Če bi pred tem devet<br />
let ne zahajal v gore in bi ne<br />
srečal povsod v kočah prijaznih<br />
oskrbnikov, s katerimi lahko izmenjaš<br />
prijazno besedo, ki so ti 397
Change language