Leto VIII/02 - Slovenska vojska

More documents

Recommendations

Info

I n te r v j u Ob 20. obletnici MSNZ smo se pogovarjali z brigadirjem Krkovičem Foto: Delo Kakšen je vaš pogled na to, da je 1. brigada nosilka nadaljevanja tradicije specialne brigade MORiS Iskreno si želim, da bi bilo tako. Toda v nazivu in ikonografiji, ki simbolizira 1. brigado, ter obletnicah, ki jih praznuje, ne prepoznam veliko značilnega za brigado MORiS. Za zdaj se še ne morem povsem strinjati z vašo trditvijo. V 1. brigadi pogrešam brošuro ali prospekt, ki bi jasno opredelil njene temeljne vrednote. Pred nami je 17. december, ko bo preteklo 20 let od dne, ko je v brigadi MORiS prvič »zadišalo« po slovenski vojski. Pustim se presenetiti. Dokončen odgovor na vaše vprašanje pa lahko dobite že 18. decembra. V nadaljevanju poskušajva biti bolj kronološka. Prosim, povejte, kdaj ste zaznali, da iz Jugoslavije ne bomo odšli po mirni poti. To dejstvo sem zaznal v trenutku, ko sem v navidezno dobrohotni asistenci JNA pri varovanju orožja TO SRS prepoznal (samo)razorožitev TO SRS in v tem izdajalskem dejanju prvi korak agresije JNA na Slovenijo. Tukaj je začetek vojne za Slovenijo, ki jo je začela JNA s popolno zmago v prvi bitki. Takšno temeljno razumevanje takratnih vojaško-političnih razmer me je vodilo k naslednjim korakom, ki sem jih naredil povsem samoiniciativno. To, kar danes poznamo pod imenom MSNZ, je bil izhod v sili, zasnovan na opisani temeljni strateški predpostavki, ki jo je čas potrdil kot pravilno. Morda me je tudi zato na nedavnem predavanju pred 350 predstavniki poveljniške strukture SV v vaši vojašnici vaš poveljnik polkovnik Božič osebnostno označil kot človeka z vizionarsko intuicijo. Kdo vam je pomagal do ministra Janše, kako vam je uspelo priti do njega in kako ste dosegli zaupanje pri njem Pot do takrat ravno imenovanega ministra za obrambo oziroma republiškega sekretarja za ljudsko obrambo sem si zagotovil sam, čeprav ga takrat osebno nisem poznal. Usodni pomen tega koraka je opisal gospod Janša sam v svoji knjigi Premiki, in sicer: »Težko bi se odločil, kateremu dejanju bi pripisal pomen začetnega udarca v tej igri. Nedvomno je bil odločilnega pomena obisk takratnega sekretarja za ljudsko obrambo občine Kočevje, danes že legendarnega Toneta Krkoviča, v moji pisarni tik po prevzemu funkcije ...« Z zaupanjem pa je bilo še za stopnjo težje. Prihajal sem iz, milo rečeno, »čudnih logov« strogo varovanega zaprtega prostora Gotenica in Kočevska Reka, ki ga ni upravljala tajna služba Udba, zato mu na prvi pogled nisem mogel vzbujati posebno visoke ravni zaupanja. Brigada Edvard Kardelj Krištof, iz katere sem profesionalno izhajal, je bila instrument nekdanje totalitarne države in ni bila sistematizirana kot zaščitnica političnih procesov, ki jim je s svojo politično držo pripadal gospod Janša. Tega elementa strateške kolizije občutkov med nama in nujnosti njihove prioritetne eliminacije sem se že v prvih dneh zelo dobro zavedal. Zato sem že kmalu po prvem srečanju izvedel eno izmed drznih in tveganih akcij »na vse ali nič«, da bi si pridobil nujno potrebno zaupanje, brez katerega ne bi bilo mogoče uresničiti zamisli o ustanovitvi nacionalne vojske pod takratnimi pogoji. To je bilo namreč izvedljivo le na podlagi popolnega 16 P R V I
zaupanja med sodelujočimi, pri čemer smo morali posamezniki, vsak na svoji ravni, prevzeti odgovornost za svoje početje. Tako mi je uspelo pridobiti najstrožje varovano skrivnost tistih dni, dokument – Ukaz št. SZ625/1-90. V tem, da je bil to v tistem času najbolj iskan dokument, sem videl priložnost za pridobitev zaupanja gospoda Janše, zato se mi je zdelo tudi tako tveganje racionalno. Priložnost sem dobro izkoristil in uspelo mi je. Od tu naprej so stvari glede zaupanja potekale z boljšimi občutki. O veščini, ali po vojaško rečeno, taktiki, kako sem opravil »krajo« tega strogo varovanega strateškega dokumenta, pa kdaj drugič. Zgodba bi utegnila biti zanimiva za vsakega pripadnika SV. Iz vašega pisma, ki ste ga napisali ob 20. obletnici nastanka manevrske strukture, je mogoče razbrati, da vi vidite začetek agresije na Slovenijo nekoliko drugače, kot so uradna stališča. Prav tako vojna za slovensko samostojnost (ali kot sem tudi že slišal od ljudi, ki se niso znali ali zmogli pravilno odločiti, malce večja prometna nesreča) po vašem mnenju ni trajala deset dni. Ali lahko to pojasnite in ali se vaše stališče sklada s polemološkim in najbolj uporabljanimi definicijami vojne Ali obstaja o tem uradno stališče Prvič slišim. Osebno mislim, da po 20 letih o tem še ni uradnega stališča in se bolj ali manj prilagaja dnevnim političnim potrebam. Glede mojega stališča, zapisanega v pismu ob 20-letnici MSNZ, pa z vso odgovornostjo trdim, da je zapis rezultat znanja, osebne empirike in temeljitega vsestranskega razmisleka. Vsako trditev v tem pismu sem zmožen in pripravljen strokovno argumentirano zagovarjati na kateri koli ravni. Med drugim brez zadržkov lahko pritrdilno odgovorim tudi na zadnji del vašega vprašanja, da so moja stališča, izražena v pismu, povsem skladna s polemološkimi vidiki in definicijami vojne. Še zlasti sem ponosen na to, da se nam je uspelo, kolikor je najbolj mogoče, približati definiciji, ki pravi, da je umetnost vojne zmagati brez boja (beri brez žrtev in materialnega opustošenja). Naj na koncu povem le še to, da so podtikanja o (samo!) desetdnevni vojni in žrtvah na ravni večje prometne nesreče, le brezupna dejanja »nesrečnikov«, ki bodisi ne morejo preboleti lastnega poraza ali nevoščljivosti ob takšnem enkratnem uspehu. Ali ste kdaj razmišljali, kaj bi se zgodilo v primeru spodrsljaja, če bi, na primer, jugoslovanska armada, ki je veljala za eno močnejših vojsk v Evropi v tistem času, prevzela nadzor v Sloveniji in zadušila upor Slovencev Vsak človek razmišlja z razumom celo takrat, ko bi kazalo razmišljati predvsem s srcem. Prav bi bilo, da je razum v takšnih primerih le tehnični korektiv. To natančno vem, ker je to del moje osebne filozofije. Pa vendar, v življenju stvari ne gredo skladno z aksiomi, čeprav so vaši lastni, ker življenje pač ni idealno, je le realno. Čeprav sem ves čas čutil, da je to, kar delam, prav, sem si tudi jaz dovolil v nekem obdobju preveč razmišljanja z razumom in se preveč spraševal, kaj bo, če bodo šle stvari v nasprotju z želenim. Tako so mi v začetnem obdobju organiziranja nacionalne vojske, ko sem bil prisiljen delovati v razmerah ilegalnega dela (glede na zvezno jugoslovansko oblast), sanje neko noč refleksno nanesle motiv iz kočevske klavnice, kjer sem v obrazih svinjskih polovic, obešenih na kavlje, prepoznaval ljudi, ki sem jih tajno pridobival k sodelovanju. V tem je simboličen odgovor na vaše vprašanje, kaj bi bilo, če bi stvari šle drugače. Kako danes gledate na Slovensko vojsko, ste si jo predstavljali takšno pred dvajsetimi leti in, kar nas še bolj zanima, kakšen je vaš pogled na 1. brigado SV Na SV v celoti, vse od 17. maja 1990 do danes, gledam z izjemnim spoštovanjem in ponosom. Brez SV leta 1991 tisočletne sanje našega naroda po lastni državi ne bi postale realnost. SV ima v svetovnem merilu svojo zgodovinsko posebnost v dejstvu, da je v skladno s svojim poslanstvom že v fazi pred formalnim nastankom države varovala proces njenega nastajanja. Pripadniki SV smo lahko upravičeno ponosni na dejstvo, da je SV skupaj z milico in ob podpori naroda v vojni za samostojno Slovenijo porazila JNA, ki je bila statistično ena izmed takratnih vojaških velesil. Prva brigada je vlečna sila razvoja in profesionalizacije SV ter opravlja svoje poslanstvo častno v mednarodnih mirovnih operacijah. Resnici na ljubo pa moram priznati, da sem si takrat SV po 20 letih predstavljal v marsikaterem pogledu drugače. I n te r v j u Kot brigadir SV se srečujete s tujimi visokimi častniki. Kakšen je njihov pogled na organizacijo in izvedbo obrambe slovenske samostojnosti Žal se s položaja, ki bi ga logično lahko pomenil čin brigadirja v SV, v preteklosti nisem veliko srečeval s predstavniki tujih vojsk. Prva leta po osamosvojitveni vojni so bile moje prednostne naloge pri delu usmerjene v intenzivno nadgradnjo organizacije SV. Po letu 1994 sem doživel, kar se vojakom navadno dogaja, ko se znajdejo s svojo vlogo, podobno moji na tektonskih zgodovinskih prelomnicah. Tako nas uči zgodovina. Že več kot desetletje pa mi usoda namenja poseben položaj, ki ga pogosto nekoliko za šalo in delno tudi zares primerjam s posebno vrsto hišnega pripora. Je pa bilo v tej nesreči, tako kot vedno, tudi nekaj sreče. Tako sem imel med letoma 2000 in 2008 možnost študirati na različnih izobraževalnih ustanovah v tujini, vse od Anglije, ZDA, Nemčije itn. Tu sem se srečeval z ljudmi na ravni mojega čina tako rekoč iz vseh držav sveta. Presenečen sem bil, da so kot vojaški strokovnjaki in strokovnjaki za varnostna vprašanja ter mednarodne odnose večinoma temeljito poznali balkansko vojno, ki se je, ne pozabite, začela z agresijo JNA na Slovenijo. Kot predstavnik Slovenije in SV ter tudi osebno, zaradi vloge, ki sem jo v tej vojni imel, sem v tujini vedno užival posebno spoštovanje. Izraelski general mi je, na primer, vpričo vašega poveljnika polkovnika Božiča ob neki priložnosti izrekel iskreno zavidanje vseh vojakov sveta zato, ker mi je bila dana priložnost organizirati zmagovito nacionalno vojsko za doseganje zgodovinskih političnih ciljev osamosvojitve svojega naroda. Ali menite, da se v družbi na splošno, predvsem pa v SV, ohranja in prenaša spomin na osamosvojitveno vojno Ali imajo veterani vojne za slovensko samostojnost pošteno urejen status v družbi in znotraj SV Veterani imajo povsem urejen status. Večjo težavo vidim v krizi vodenja organizacije in opravljanja temeljnega statutarno določenega poslanstva. Zato ni zadovoljivih rezultatov pri ohranjanju in prenašanju spomina na osamosvojitveno vojno na mlajše generacije tudi v SV. Odnos do vrednosti osamosvojitve je tudi na račun tega, da se ZVVS že leta bolj ali manj ukvarja predvsem sama s seboj in s stvarmi, ki ne spadajo v okvir poslanstva veteranske organizacije, v družbi nasploh neustrezen. Kako naj normalen človek dojame nedavni nastop predsednika ZVVS v Postojni ob obletnici Titove smrti, pod ikonografijo nekdanje SFRJ, kjer nas obtožuje, da smo z osamosvojitvijo razdelili slovenski narod Razumi, če moreš. Jaz težko, čeprav mislim, da stvari zelo dobro razumem. Za morebitne težave veteranov vojne za Slovenijo so ti najbolj krivi sami. Tudi za veterane velja, da so si vodstvo demokratično izvolili sami, zato imajo takšno vodstvo, kakršnega si zaslužijo. Za konec vas prosim, da nam izdate, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili visoki častnik SV. Natova klasifikacija opredeljuje moj osebni čin v kategorijo OF6, kar je generalski čin. Torej nisem visoki častnik, sem general. In to bi bil, čeprav to ne bi bil ... P R V I 17
Page 1 and 2: Glasilo 1. brigade SV ISSN1855-573X
Page 3 and 4: Kazalo Dogodki ....................
Page 5 and 6: 1. brigadi SV 8 D o g o d k i 9 10
Page 7 and 8: Poveljnik 1. motorizirane čete Pos
Page 9 and 10: podčastnikom Otroci z zanimanjem p
Page 11 and 12: Desetnica Mateja Rajterič ponovno
Page 13 and 14: Prvič na misiji - Kfor rotacija 20
Page 15: Utrinki MOTV Sikona 12 Isafa Končn
Page 19 and 20: če bi bil njihov potek drugačen.
Page 21 and 22: pozabijo. Objavljamo trenutni vrstn
Page 23 and 24: N a š e e n o te - 10 . M OT B CAS
Page 25 and 26: Misija družina - mogoče Tale čla
Page 27 and 28: pravah na JMRC v Nemčiji, na medna
Page 29 and 30: Čista voda zagotavlja življenje V
Page 31 and 32: Kar hočem, to zmorem! Letos smo or
Page 33 and 34: Prva štirikrat v finalu Aprila smo
Page 35 and 36: ŽENSKA MOLITEV vs MOŠKA MOLITEV

Leto VIII/02 - Slovenska vojska

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?