Leto VIII/02 - Slovenska vojska

N a š i p o d č a s t n i k i
Družina vodnika Dušana Horvata
iz 2. motorizirane čete
Moj ati – podčastnik slovenske vojske
Moj ati ni čisto navaden ati, moj
Sin Luka, 5 let:
ati je vojak Slovenske vojske.
Ko atija ni
Ima vojaški nahrbtnik, vojaške
doma, moram
čevlje, vojaško uniformo in
sam poprijeti
seveda vojaško frizuro. Obožujem
vse, kar je vojaškega, zato
za moška dela.
imam tudi jaz najraje »vojaško
frizuro«, ki mi jo navadno naredi
kar ati sam. Ja, saj ati obvlada
tudi friziranje, ampak narediti
zna samo »vojaško frizuro«,
zato gre mamica raje sama k
frizerju. Naučil me je tudi, kako
se delajo trebušnjaki in sklece.
Z atijem jih večkrat delava skupaj.
Enkrat me je peljal k sebi v službo. To je bilo razburljivo, videl sem veliko
pušk in velika vojaška vozila. Dovolil mi je celo, da sem malo pokukal v notranjost
enega, bilo je zanimivo. Enkrat pa je moj ati celo obiskal vrtec,ki ga obiskujem,
in nam vsem otrokom predstavil, kdo sploh je vojak Slovenske vojske
in pokazal nekaj vojaške opreme. Takrat sem bil zelo ponosen na svojega atija,
vsi v vrtcu so mi zavidali, da je moj ati čisto pravi vojak. Včasih pa mora za nekaj
dni oditi na teren. Takrat sem malo žalosten in ga močno pogrešam. Takrat
si želim, da bi bil z mano doma, da bi lahko igrala nogomet ali kaj podobnega,
ker take stvari znajo samo očetje, mamici nogomet res ne gre preveč od »nog«.
Življenje družinskih članov s
Da veste,
to pa je moj
ati, po poklicu
je vojak!
Vendar ima atijeva občasna odsotnost tudi dobro stran. Takrat, ko ga ni, ko je
na terenu, ga doma nadomeščam jaz. Takrat sem jaz glavni »moški« pri hiši in
vedno, ko gre, mi naroči, naj pazim na mamico in našo hiško. To je velika odgovornost
in ponosen sem, da mi jo zaupa. Takrat, ko ga ni, vedno spim v njegovi
postelji. Ker sem še majhen in še ne poznam najbolje številk, mi mora mamica
vsak večer, preden zaspim, pokazati na roki »koliko prstkov še spim«, da bo ati
spet pri meni doma. Seveda me vsak večer tudi pokliče, ko je od doma. Takrat
si poveva vse, kar sva čez dan počela, jaz mu povem vse, kaj sem počel v vrtcu
in popoldan doma, ati pa mi pove, da me pogreša in me ima rad, nikoli pa mi
ne pozabi naročiti, da moram ubogati in biti priden, da bom mogoče nekoč
tudi jaz lahko postal vojak.
Moj mož je vojak že osem let. Čeprav je pred tem počel že marsikaj in pridno
služil denar z drugimi deli in mu nikoli ni bilo nič težko, si ga danes ne znam
predstavljati drugače kot vojaka. Nekako se mi zdi, da ga to delo osrečuje in
dopolnjuje njegovo osebnost. Čeprav sem morala zaradi njegovega poklica
Življenje s podčastnikom
Je življenje vojaških družin podobno življenju civilnih Zame je na to vprašanje
preprosto odgovoriti. Ko vojak ni na misiji, poteka družinsko življenje
normalno in »stresno« kot v marsikateri povprečni družini v Sloveniji. Je
sicer res, da je vojaški poklic odgovorno delo, vendar čigavo pa ni
Življenje z našim podčastnikom je vsekakor pestro. Pestrost se kaže sleherni
dan. Služba zavzema v njegovem vsakdanu precejšnji del dneva.
Vendar ni samo podčastnik, temveč je tudi mož in oče dveh otrok. Osemletne
hčerke, ki obožuje svojega očeta in ceni njegovo delo, ter dveletnega
sinka, ki še ne razume čisto, da je njegov oče vojak. Res je, da si rad sposodi
njegove vojaške stvari, posebej čelado, in se dela vojaka. Za vsakim
podčastnikom pa stoji partnerica, in to sem jaz, učiteljica. Tudi moje delo
je pomembno in zahteva veliko truda in odgovornosti. Posledica vojaškega
načina življenja, za katerega sva se odločila, zahteva od obeh kar
nekaj prilagajanja. Prevzemanje odgovornosti za otroke in organizacija
družinskega življenja zahtevata dobro komunikacijo. Večino pomembnih
stvari se pomeniva prav po telefonu.
Življenje pa se pri nas obrne, ko naš vojak odide na teren ali na misijo. Takrat
je življenje vojaških družin šele na preizkušnji. Priprave, ne le vojaka,
temveč vseh družinskih članov, niso preproste. Otrokom je treba razložiti,
da očeta nekaj časa ne bo doma, da se ne bo vrnil vsak dan ob določeni
uri in pobožal svojih otrok. Še dobro, da obstajajo različne komunikacijske
poti za sporazumevanje, kot so mobilni telefoni ali internetne poti. Česa
vse se moraš naučiti, če hočeš slišati in videti svojo ljubljeno osebo Česa
vsega ne žrtvuješ, ko družina ni popolna Kakšne besede tolažbe moraš
izrekati svojim otrokom, ko vidijo, da gredo drugi kot celotna družina na
sprehod Tega te nauči le življenje.
Pa vendar ni vse tako mračno ali žalostno. Veselje, ko se vrača naš vojak
domov, pa naj bo to misija ali teren, je nepopisno. Vedno nas spremlja
misel, da je mož vojak in da nas varuje.
Partner vojaka ima tudi pomembno nalogo, da skrbi za urejeno družinsko
življenje in s tem zelo vpliva, da dobro opravlja službo.
Andrea Šemen
8 P R V I