JoÅ¾e Rituper - Dodo, - Pomurje.si

VESTNIKOV 

MESEČNIK 

četrtek 

27. 10. 2011 

200. številka 

… iden, ka si 200 

svejčk gor vužgén. 

Jože Rituper - Dodo, 

Penov prvoborec 

Zgodba z naslovnice, str. 14 

Natalija Juhnov 

200 deljeno z 12 je koliko? Ja, prav toliko časa prihaja Pen na vaše naslove, v vaše domove. 

Ponosni in veseli smo, da nas gostite vsak mesec znova. To nam daje voljo in zagon, 

da se ponovno snidemo v četrtek, 24. novembra. Do takrat pa vam pénovci želimo mirne 

prihajajoče praznike in čim prijetnejši mesec. Tudi ob branju jubilejne številke.

2 oktober 2011 pen 

22 

Vroča jesen (nadaljevanje iz prejšnje številke) 

Nataliteta 

Ali bom dedek 

ali še enkrat oče? 

Zaloge so neomejene 

Za vsakega pomurskega kandidata, ki 

bo kupil tri buče, bo četrta zastonj! 

Ferdinand Gyerek iz Dolnje Bistrice se 

je odzval na potezo apaškega župana Pižmohta, 

ki je v septembrski številki Pena 

ponudil »bučno« pomoč parlamentarcem 

in vladi v Ljubljani. Ker ponudba ni padla 

na plodna tla – nimamo več ne vlade in ne 

parlamenta –, se je odločil »rezervne dele« 

investirati v nove glave. Za vse kandidate na 

območju Pomurja je pripravil ekskluzivno 

ponudbo buč, ki so lepe oblike, z debelo 

in trdo lupino, prav primerno nagubane in 

prefinjeno sladke. Če jih kljub vsem tem 

lastnostim ne bodo znali drugače uporabiti, 

se bodo z njimi lahko, ko jim poidejo drugi 

argumenti, tudi veselo obmetavali. Tistim 

preudarnejšim in upa, da tudi izvoljenim, pa 

priporoča, da si iz teh buč skuhajo marmelado, 

ki je odličnega okusa in preizkušeno 

– deluje na male sive celice. Vsestranska 

korist torej, zato Ferdinand pričakuje, da bo 

v naslednjem mesecu le prodal svoj letošnji 

pridelek. Ob tem se sprašuje, kako je mogoče, 

da slovenski politiki tarnajo o prenizki 

samooskrbi s hrano, on pa niti svojih buč 

ne more prodati. Kje je tu zdrava kmečka 

pamet, na katero se v predvolilni kampanji 

zdaj že vsi povprek sklicujejo? 

-ge- 

Novi obrazi na politični sceni 

Tik pred iztekom roka 

za sodelovanje v tekmi na 

letošnjih izrednih parlamentarnih 

volitvah sta se v 

Pomurju pojavila kandidata 

liste Novi obrazi, ki bosta 

kandidirala vsak v treh od 

šestih volilnih okrajev. Presenečenje 

je veliko. Sta pravi 

boom in menda uspešno 

mešata štrene. Pentute, ki 

izvohajo vse, so se tokrat 

uspele dokopati le do skopih 

informacij in fotografije, 

na kateri je kandidat Branko 

Celinič (ne spreglejte, da z 

zaprtimi očmi) objel kandidata 

Čidarja Našuda. Imata 

preprost slogan in sta, vsaj 

za Pentute, nesporno nov 

obraz na slovenski politični 

sceni. 

-ra- 

Nič ne obljubljava! Kar bo 

narod hotel, to bova naredila! 

Vsako znanje kdaj prav pride 

Župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici Anton 

Slana živi po načelu Več znaš, več veljaš, 

zato izkoristi vsako priložnost, da se nauči 

kaj novega in da to obvlada v praksi. Nazadnje 

se mu je v radgonskem zdravstvenem 

domu uspelo mimogrede naučiti, kako se 

uporablja najnovejši pripomoček za prenašanje 

dojenčkov. 

Direktorica zdravstvenega doma Silvestra 

Kranjc Bezjak je bila očitno zadovoljna, 

kako spreten in sproščen je pri tem, čeprav 

že več kot četrt stoletja pri hiši ni dojenčka. 

Hčerka Maja jih ima 28, sin Blaž pa 26 – oba 

sta študirala jezike in že diplomirala. Naraščaja 

pa še vedno ni, da bi se oče lahko preizkusil 

v vlogi dedka. Na to nimam vpliva, 

lahko pa še kaj sam postorim, če mislite, da 

mi dojenček v naročju res tako lepo pristoji, 

je odpravil Pentute. 

-ba- 

Iz Radgone na Juilliard v New York 

Talenti 

Prešernu bi bila zagotovo 

bolj všeč kot Julija! 

Radgončanka Tina Mauko (za klavirjem 

in v družbi z očetom Stanetom) jih 

še nima trideset, pa jo že lahko uvrstimo 

med najboljše slovenske pianistke 

vseh časov. Že nekaj let živi na Wolfovi 

ulici v osrčju Ljubljane, in če bi to bilo 

v Prešernovih časih, bi tam z Glavnega 

trga gotovo poškilil v njeno ulico in se 

morda celo zanimal zanjo. Ker pa je ta 

čas mimo, se namesto njega ona posveča 

njemu. »Nekoč bom napisala opero 

o Prešernu, kar si naš veliki pesnik in 

Slovenija zaslužita.« Da bi to naredila 

res vrhunsko, bo ob briljantni izobrazbi 

vpisala še specialistični študij na Julliardu. 

Oboževalcev ima vedno več, njen 

najsrečnejši pa je oče. 

-ba- 

Trenira pri Nafti, navija za Muro 

Nasprotja 

Desetletni Luka Laci iz Dobrovnika 

(na fotografiji med nogometašema Arpadom 

Vašem in Zoranom Lesjakom) 

že pet let trenira pri Nafti in ves ta čas 

vneto navija za Muro 05. Pentute so 

primer raziskale in ugotovile, da je to 

posledica maminega vpliva, saj Sobočanka 

ne more iz svoje kože. Luka pa je 

to namigovanje odločno zavrnil in pozval 

vse navijače obeh klubov, da stopijo 

skupaj in navijajo za oba prekmurska 

prvoligaša. To bi bila velika zmaga za 

pomurski nogomet, ki bi preprečila 

črne nogometne konce tedna, kot je 

bil zadnji, ko sta oba krepko izgubila. 

Lukov poziv je navdušil celo njegovega 

idola Zorana Lesjaka ( na fotografiji 

desno), ki je sicer pred kratkim zapustil 

Nafto in se preselil v Ljudski vrt. 

-bo- 

Ko bom boljši od Zorana, 

ga čakam v Madridu!

Še enkrat se bom 

sprehodil po krajih 

svoje mladosti, 

hodil po stopinjah 

Kranjčevih stricev, ki 

smo jih ovekovečili 

v televizijski 

nadaljevanki, 

spremljali njihova 

poslavljanja od 

rodbine, grünta, 

šli za njimi na 

prekmurski cintor, 

pokopali literarno, 

da bi jih ovekovečili 

na platnu in v 

spominu. 

Smrt 

in 

mrtvi 

23 p en 

oktober 2011 3 

Milan Zrinski, 

raziskovalec 

preteklosti 

RAZMIŠLJAM 

Ne vem, ampak nemara je nastal ta ljudski rek ob času, ki se zdaj 

bliža: To je začetek temnega, mrzlega, morečega, tesnobnega dela 

koledarskega leta, ki ga v krščanskem koledarju označujejo vsi sveti – prvi 

november, praznik spomina na mrtve. Ta ni slučajno v tem času. Ob 

znakih pospešenega umiranja narave, ki so ga predniki nujno povezovali 

z dejstvi temnih, človeku neobvladljivih in nenaklonjenih sil, si v bojazni, 

polni negotovosti preživetja neprijaznega zimskega obdobja, pač niso 

znali pomagati drugače kot s čarnimi sredstvi – največ s kresnim ognjem 

in svetlobo sveč ali bakel, s katero najbolje preženeš mraz in temo – čeprav 

le simbolično, z izrezanimi in izvotljenimi bučami v obliki človeškega 

obraza s prižgano svečo v sredini, nataknjenimi na kol ali ograjo, morda 

– v stilu keltskega izročila »samhaina« (noči čarovnic in duhov) – tudi 

oblečeni v kakšen prt ali tančico … Srhljivo v temni in megleni noči! A 

čeprav je običaj – kot mnogi drugi v današnjem komunikativno pestrem 

svetu, ki koprni po novotarijah, saj dela iz njih komercialo, posel – prispel 

k nam iz tujih logov, ima sporočilo, domače tudi nam: spomni se duhov 

prednikov, ki, hote ali nehote, razpolagajo s tvojim duhovnim svetom, še 

vedno polnim neznanega in nerazložljivega, čeprav drugače razgledanim 

in bolje izobraženim, kakor je bilo dano ljudem preteklosti … 

Verjeti ali ne v čarovnije, magične pojave, horoskope, znamenja, nenavadne 

naravne pojave ob nepravem času, čarovnice, duhove, vedeževanja 

… – da ali ne? Hamletovska uganka ali pa tista v stilu – kaj je bilo prej, 

kokoš ali jajce. Glede na to, da je po znanstvenih ugotovitvah menda velika 

večina človekove možganske skorje, v kateri so razporejene pomnilne 

celice razuma, neraziskana, bi romantiki rekli, da čarovnije obstajajo, 

realisti pa, da nikakor ne. Kateri so torej po mojem modelu? 

V rosnih letih so bile različne pripovedi in izkušnje ljudi, ki so živeli v 

moji bližini in se občasno, predvsem v temnih in mrzlih večerih, zbirali v 

očetovi mizarski delavnici »po fajruntu« (moški) ali v mamini zbiralnici 

mleka ob komaj se rojevajočih jutrih (ženske), polne nenavadnih dogodkov 

in ljudi ali prikazni, ob katerih so se mi kdaj pa kdaj tudi ježili lasje 

Ni več pisatelja Miška Kranjca, malokdo se ga še spomni, 

še manj citira, obuja njegovo panonsko nostalgijo iz 

Velike (Polane) Poljane (nežno koketiranje s Tolstojem, 

njegovo Jasno Poljano). Tako kot vsi književniki je tudi on 

iskal odgovore o smislu življenja: malemu prekmurskemu 

človeku je postavil literarni spomenik, njegov lik prenesel iz 

podeželja v domače in tuje knjižnice. Večkrat sva posedala 

ob murskih muricah (on je lovil ribe), sam sem mu postavljal 

novinarska vprašanja, snemal na velik magnetofon, 

na nagro, a je z leti njegov glas zbledel z magnetofonskega 

zapisa, kot murica je odtekel v močvirje pozabe. Takrat sva 

na veliko govorila tudi o življenju in smrti, o normalnem 

odhodu s tega sveta, o nasilni smrti, kakršno je doživel zaradi 

izdajstva diplomirani pravnik Štefan Kovač. In potem 

mi je tako mimogrede, ko je vrgel trnek v vodo, gledal, ali 

bo riba zagrizla, priznal, da se ne boji smrti, samo starosti. 

Ko pridem zvečer domov in zaspim, pozabim na skrbi, tudi 

nase. V spanju ni ničesar hudega. Če je smrt prehod v boljše 

življenje, kot mnogi mislijo, tedaj smrt ni nič hudega, tedaj 

je smrt sreča. 

Tudi drugi prekmurski književnik Ferdo Godina je gledal 

smrti v oči. Umrl je žalosten, pokosila ga je smrt njegovega 

sina, v svetu medicine priznanega mikrokirurga. In če je 

narodni heroj imel konspirativno, tajno ime Marko, je 

Godinov sin Marko nosil to ime ponosno skozi življenje. 

Ne vem, kje je grob pesnika Jožeta Olaja, tako kot mnogi 

spremljevalci slovenske književnosti ne vedo, kako je živel. 

In živel je en dan veselo, drugi dan žalostno: treniral je svoje 

zahteve, saj je imel kot mladenič v Soboti zaradi skromnega 

stanovanja, katerega je delil z materjo, svojo posteljo v 

kopalnici, v kadi, obloženi s starimi časopisi, in napisal več 

odličnih pesmi, izdal pa eno samo pesniško zbirko. 

Hodil sem po grobiščih, iskal sem svoje sorodnike, čigar 

grobove je obrasla trava, in samo na dan mrtvih, za vse 

svete, se je na njih pojavila kakšna izgubljena sveča, trepetajoča 

v hladnem prekmurskem severnem vetru, čarna roža 

spomina. Bližajo se dnevi, ko bomo manj mislili na smrt 

in več na mrtve. Včasih sem začuden, kako ljudje mnogo 

dajo na to, ali je grob očiščen ali je pozabljen, zanemarjen. 

Morda ne vedo, da ima vsak človek v srcu, v mislih svoje 

pokopališče, da nosi spomin na mrtve v sebi. Da ga zaliva z 

nevidno vodo razmišljanja, da nosi nanj iz čustev spletene 

šopke ali vence, ki ne ovenijo, ki ostanejo sveži, dokler je 

živ tudi tisti, ki misli na mrtve. In z leti bo vse manj ljudi, 

ki bodo mislili na nas. 

Pred dnevi sem bil na judovskem pokopališči v Lendavi. 

Sijajno urejen spominski prostor. Mir med kamnitimi, iz 

črnega marmorja izdelanimi masivnimi spomeniki in z 

gotičnimi črkami izpisanimi judovskimi priimki je obvisel 

v zraku kot ptičji glas. V bližini, zunaj sakralnega prostora 

sta na klopi sedeli dve dekleti, jedli sendviče, pili iz steklenice, 

se pogovarjali o velikih in majhnih zadevah svojih 

duš. Našli sta miren kotiček za izmenjavo svojih problemov, 

stisk, dvomov in upanj. Razmišljali sta o vsem, česar mrtvi 

za njunima hrbtoma niso več mogli. Umrli so davno prej, 

preden sta se rodili. In tako sem tistega popoldneva, ko 

sem hodil po judovskem pokopališču, še enkrat ugotovil, 

da med smrtjo in življenjem ni razlike, je samo meja, je 

samo spomin, pozaba. Vsi problemi tega sveta, ki so jih 

mrtvi doživeli na najrazličnejše načine, so ostali. Mi jih 

nosimo dalje, mi jih podoživljamo, misleč, da so to naši 

izvirni problemi, stiske in usode. 

Večkrat se spomnim pokopališča, ograjenega z nebotičniki 

v Westwoodu v Los Angelesu, kjer je grob Marilyn 

Monroe, kjer sem v travi našel tudi kamnito ploščo s slovenskim 

imenom ženske, pokopane tako daleč od rojstnega 

kraja. Nekam izgubila se je med znanimi imeni, med spominskimi 

ploščami, ki vsako jesen dobijo svojo cvetasto 

pozornost, samo njena spominska plošča ostaja sama pod 

večno vedrim kalifornijskim nebom. 

Ko sem to jesen sedel s prijatelji pod divjimi kostanju 

pred nekdanjim hotelom Dobray, ko smo se zagledali v čaše 

zanimivega pogovora, me je prešinilo, kako nihče od nas 

za mizo ni imel staršev. Del naše preteklosti je bil pokopan. 

Takrat je Vinci vrgel karte na mizo. Rekel je, življenje mora 

biti ena sama neprestana radost. Strinjali smo se. Dodal 

sem, kako je treba živeti tako, da se ne bi bali smrti, da ne 

bi hrepeneli po njej. Bojan je rekel, kako je to hrepenenje 

odveč, kajti smrt je tista, ki hrepeni za nami. Ali nam tudi 

zdaj, ko sedimo tukaj, koplje grob? Tudi zdaj, to počne od 

trenutka, ko smo se rodili. Ves čas, nevidno, v tišini, onkraj 

naše zavesti. Vedno so v nas nevidne meje, okrog nas vidni 

plotovi. Ujeti smo v štiri letne čase, izmerjeni v vesolju, 

njihovo dolgost življenja prepoznavamo v jesenskih plodovih, 

v zlatih, oktobrskih krošnjah posameznih dreves, ne 

da bi se zavedali, da se v življenju vse začne z življenjem, 

da traja, da mine. Pametni ljudje poznajo te spremembe, 

spoštujejo usodo, ravnajo se bo bitju srca in tiktakanju 

duše. Kaj pravijo o tem svete knjige, je vprašal nekdo za 

mizo, na katero so legale večerne sence, bližal se je konec 

dneva, konec druženja. 

Človek prihaja na svet s stisnjenimi dlanmi, ko da bi 

hotel reči: ves svet je moj, in odhaja s tega sveta z odprtimi 

dlanmi, kot da bi nam hotel sporočiti: poglejte, ničesar 

ne odnašam s sabo. Niti življenja niti smrti. Življenje sem 

preživel, porazgubilo se je v objemih in razočaranjih, radostih 

in padcih, skrbeh in zadovoljstvu, v otroških očeh, 

v sezonski krizantemi, v gumbnici iskanja, a smrt – o njej 

še naprej ne vem ničesar. 

MADE IN EU 

Branko Šömen 

»Ka me 

glejdaš? Vej 

san tikef! Če 

me vkradneš, 

v pekel 

spadneš …« 

na glavi. Rekel bi, da sem intenzivno verjel v neznano in nerazložljivo, 

tudi po zaslugi ljubezni do branja knjig, predvsem romantičnih in tistih 

iz ljudske zapuščine, kjer tovrstnih pripovedi zares ne manjka. Odraščal 

in zorel pa sem v času najizrazitejšega razvoja naše družbe, ki je – v 

nasprotju z današnjo, nekam čudno »pricoprano« skepso pri zrenju v 

prihodnost – obremenjeval našega duha s sočnimi in oprijemljivimi 

tuzemskimi, nič kaj mistično nejasnimi in zlahka uresničljivimi projekti, 

ki smo se jih lotevali in z njimi tudi uspevali. Skratka – slabi obeti za 

vraževerje v tem času so bili. 

Pred leti sem v jutranjem programu Murskega vala prebiral tradicionalni 

horoskop. Po njem me je poklicala zgrožena poslušalka in me 

okarala, da nisem prebral napovedi zvezd za njeno znamenje. Opravičil 

sem se ji, ker sem ga res izpustil, in se začudil, da ji to toliko pomeni. Da 

ni vraževerna, mi je zagotovila, saj je vendar fakultetno izobražena, a 

da se skuša vseeno ravnati po teh navodilih tisti dan, ker napovedujejo 

izključno dobre reči, obenem pa svarijo pred slabim obnašanjem. Ko sem 

ga potem naknadno prebiral, sem moral priznati, da ima tudi ta stvar 

svoj smisel. Čemu bi jo sicer sestavljali timi priznanih psihologov? Poleg 

posla, ki ga delajo s tem za svoj žep, lahko ob poštenem uporabljanju 

svojega strokovnega znanja komu tudi pomagajo … 

Prepričan sem, da črna mačka prav nič ni kriva, da je ravno takrat 

na cesti, ko sem tudi jaz tam, da trinajstica v koledarskem sistemu zares 

ne more manjkati, četudi pade na petek, da kakšna ženska z bradavico 

na licu, ki pride k hiši, ne more vzeti kravam mleka, da tudi sova ne 

napoveduje nujno skorajšnje smrti … Bolj kot te me v svojo čarno moč 

prepričujejo druge sodobne »coprnije«. Ne znam si razložiti, kako je mogoče 

zavoziti firmo in poslati njene delavce v bedo, pa za to ne odgovarjati 

pred zakoni, kvečjemu prejeti še bajno odpravnino. Najbrž posega sam 

satan v ravnanje sodnih procesov, ko po desetletja trajajočem sojenju 

postanejo največji dokazani grešniki najčistejši nedolžniki s pravico do 

mastne državne odškodnine. Dalje – občudujem čarovniško sposobnost 

sindikalnega politika, ki ob nekaj (deset)tisoč evrih rednega mesečnega 

prihodka zna prepričati delavce, da v nedogled stavkajo za nekaj deset 

evrov dodatka ali pa vsaj za prejem že zdavnaj zaslužene plače … Čarovnij 

kakšnega Gandalfa iz Gospodarja prstanov so sposobni ljudje –samohranilci, 

ki ob oprostitvi vseh vrst obveznosti pri plačilih zaradi nezaposlenosti 

živijo v nadstandardnem stanovanju in se vozijo z lastnimi mercedesi ali 

beemveji. Svečeniki slehernih ljudstev, o katerih navadno ni niti zdravo 

razmišljati, kaj šele jim kaj očitati, pa so tako ali tako vseskozi pripadniki 

najvišje kaste, vajeni vseh vrst trikov, s katerimi čarajo po dušah svojih 

vernih ovčic … Rad bi iskreno verjel, da se to ne dogaja, da se preprosto 

ne more dogajati, pa ne morem, ker se dogaja. Postajam iskreno vraževeren 

kakor predniki, ki so bili taki, ker si stvari po goli pameti niso mogli 

razložiti. Čarovnice pa obstajajo, le da so maskirane namesto v grde črne 

babe na metlah v zraku kar tu, na zemlji, opravljene v sakoje in kravate 

ali talarje, v dragih limuzinah in z bančnimi sefi v tujini …


24 

Nika samozavestno na pot proti Azerbajdžanu 

Nikin prvi javni televizijski nastop v živo v oddaji Misija – 

Evrovizija je bil fantastičen. »Kot vedno sem imela tremo tudi 

pred tem nastopom. Predvsem zaradi odgovornosti, ki jo čutim. 

Ko sem stopila na oder, pa sem se preprosto prepustila glasbi. 

Jaz in oder, to je bilo vse! Le za trenutek me je obšla misel, 

da pojem v živo in da to ni hec, vendar je bil na srečo to res 

samo trenutek, ki ga nihče ni opazil. Vedela sem, da mi je moja 

svetovalka Sanja Veličkovič izbrala obleko, ki poudarja mojo 

osebnost, in da mi je glasbenica Dada Kladenik dala prave in 

koristne nasvete za ta nastop in za vse življenje … Koreografija 

pa je dobesedno privrela iz mene. To je bil moj dan!« je Nika 

še vedno pod močnim vtisom prvega nastopa. 

Po nastopu resen obraz, ko v družbi izvrstnega in vsestranskega 

voditelja Klemna Slakonje stopi pred strogo sodniško četverico. 

Po nastopu ni imela slabega občutka in je upala na najboljše … 

Ampak Raay, Darja Švajger, Tina Marinšek in Jonas Žnidaršič 

so nastopajoče postavljali na realna tla. V dobrem in slabem. 

Iščejo samo dobro petje in karizmatičnega izvajalca. In Nika je 

izpolnila njihova pričakovanja. V glavnem same pohvale … 

Po razglasitvi rezultatov se je na Nikin obraz prikradel širok 

nasmeh, ki so ga po odhodu z odra zamenjale solze sreče. Bil 

je trenutek, ko bi se najraje na ves glas zahvalila sestri in fantu, 

da sta jo prijavila, vsem članom družine, da so jo maksimalno 

podprli in spremljali njen nastop, prijateljem, sošolcem in vsem, 

ki so glasovali zanjo. »Bilo je super. Vsi smo bili sproščeni, nikjer 

nobenega ljubosumja, samo peli smo, se zabavali in postali 

prijatelji. Verjamem, da bo tako tudi v naslednjem krogu. Se 

že veselim.« 

Misija – Evrovizija prepoznala talent iz Prekmurja 

Za Niko bomo navijali in glasovali spet 

v nedeljo, šestega novembra, zvečer! 

Leopold Zorjan, prekmurska legenda na diatonični harmoniki, mnogim še bolj znan kot Veseli kmet s Petanjec, je svoj glasbeni 

talent prenesel na vse sinove, geni pa se tam niso ustavili. Vnukinja Nika je že v otroštvu rada zapela z dedkom, nekajkrat sta 

celo skupaj nastopila z venčkom slovenskih narodnih. Dedek bi še zdaj raje videl, da bi se posvetila narodnozabavni glasbi, ki 

mu je najbolj pri srcu in mu je zapolnila življenje. Rad se spominja mnogih nastopov, med njimi je najmanj 500 gostij, kjer 

je nalezljivo razdajal dobro voljo in zabaval ljudi. Dolga leta je prijateljeval z Lojzetom Slakom. »Bil je najboljši, vsem nam 

vzornik. Zelo sem ga cenil. Kot spomin ostaja najina skupna fotografija, ki mi veliko pomeni.« Na vnukinjo pa je ne glede na 

njen izbor glasbene poti izjemno ponosen. »Nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo. Verjamem vanjo!« 

Na novo zastavljen slovenski izbor izvajalca, ki bo nastopil 

na Evroviziji 2012 v Bakuju, zapolnjuje nedeljske 

večere gledalcev Televizije Slovenija. 

V prvih štirih oddajah smo že spoznali 32 kandidatov, 

neizprosni sodniki in malo manj strogi gledalci pa so med 

njimi izbrali 16 talentov, za katere se naslednji krog bitke 

za Azerbajdžan začenja že to in naslednjo nedeljo. Med 

nastopajočimi bo tudi prekmursko dekle – Nika Zorjan s 

Petanjec. Na sceni se je odlično znašla, lepo jo je bilo videti 

in odlično je pela. Prepričala je tudi sodnike, ki so ji namenili 

same pohvale. In glede na to, kakšne ocene je bilo 

slišati pri drugih nastopih, je bilo že pred objavo rezultatov 

jasno, da gre Nika naprej. 

Presenečenje? Za vse, ki jo poznajo, najbrž ne. Zorjanovi 

glasbeni geni imajo svojo pot … od dedka Leopolda, 

prepoznavnega harmonikarja, k očetu Janezu, članu Nove 

legije, do Nike, ki jo petje prevzema od drugega leta starosti. 

Namenja mu večino svojega prostega časa, zdaj, ko 

gre zares, pa je temu itak podrejeno vse. 

Irma B. 

Nataša J. 

in družinski arhiv 

Zorjanovih 

Vsi Zorjanovi fantje (so štirje bratje in tri sestre) so podedovali glasbene gene. In ker je bila glasba 

v družini udomačena, se je talent pri mladih fantih dobro razvijal. Ustanovili so glasbeno skupino 

Legija, iz katere je pred dvajsetimi leti nastala Nova legija, prepoznavna v domačem okolju in na 

slovenski glasbeni sceni. Izdali so sedem cedejev in ogromno nastopali. Njen steber so še vedno 

bratje Zorjan, ki so polovica skupine. Na fotografiji od leve: Zvonko in Stanko Zorjan, pevka Andreja 

Pinotič, Robi Ciglar, Ivan Aladič in Janez Zorjan. Zdaj se pripravljajo na jubilejni koncert, ki bo 

v začetku prihodnjega leta. Tudi Nika ima del zaslug, da ob daljši Andrejini odsotnosti v skupini 

niso imeli težav s pevko. Preprosto je vskočila in odlično opravila svoj del posla. Oče Janez je 

tudi glede na to izkušnjo prepričan, da bo Niki s talentom, osnovno glasbeno izobrazbo (klavir), 

neizmerno voljo in trmo uspelo na poti k zahtevnim ciljem na mednarodni glasbeni sceni. 

Pri Zorjanovih je te dni vse podrejeno Nikinim pripravam na drugi televizijski nastop v oddaji 

Misija – Evrovizija. Nika se mora posvetiti pripravam na nastop, je pa še sto drugih podrobnosti, 

za katere z veseljem poskrbijo vsi drugi. Nekaj podrobnosti o pripravah so nam za mizo v 

domači jedilnici zaupali (od desne) oče Janez, Nika, mama Lidija in dedek Leopold, ki s sosednje 

domačije rad pride na obisk. Te dni so pogrešali sestro Evo, ker je morala v bolnišnico, ampak 

v najbolj napetih trenutkih bo že doma, upajo. Kaj bo pela in kako bo oblečena v nedeljo zvečer, 

še ne ve, ve pa, kaj hoče v življenju. Bo učiteljica razrednega pouka, čeprav se je letos glede 

na okoliščine začasno vpisala na ekonomijo, in bo mednarodno prepoznavna pevka kot njeni 

vzornici Christina Aquilera in Beyonce.

25 p en 


Res ni daleč, 

je pa zanimivo 

Iz Murske Sobote v Monošter 

Lili Šiftar, soproga bivšega generalnega konzula Slovenije v Monoštru, 

promotorka prijazne gostoljubnosti in odlične vegetarijanske hrane 

Približno pred dvajsetimi leti je Lili Šiftar iz 

Murske Sobote, tekstilna inženirka, lastnica 

kemične čistilnice, pomagala organizirati 

delavnice za ozaveščanje in iskanje samega 

sebe. Znala je pomagati ljudem, da izstopijo 

iz utečenosti, večinoma turobnih življenjskih 

položajev, da se pripravijo na spremembe. Tudi 

sama se jih nikoli ni branila. Bodisi da je zanje 

poskrbela sama, bodisi da jih je pripravilo življenje. 

Tako je tudi sprejela štiriletno bivanje v 

Monoštru, kamor je bil za generalnega konzula 

imenovan njen soprog, ekonomist mag. Drago 

Šiftar. Za oba je bilo to nekaj povsem novega, 

tudi zato, ker sta odhajala brez Maše in Vite, 

že samostojnih in odraslih hčera. 

Monošter – stičišče porabskih 

Slovencev z matično državo Slovenijo 

Slovenski konzulat v Monoštru obstaja že od 

leta 1998 in je namenjen vsakovrstni pomoči 

– kulturni, jezikovni, ekonomski – porabskim 

Slovencem, saj je zaradi že znanih dejstev ta 

narodna skupnost na Madžarskem najšibkejša. 

Drago Šiftar je ponujeno mesto z veseljem 

sprejel, predvsem zaradi želje pomagati Porabcem 

do boljšega življenja pa tudi zaradi svojega 

osnovnega nagnjenja do arhaičnega ljudstva in 

njegovega narečja, ki ga dobro obvlada, zaradi 

občutka sorodnosti s temi ljudmi. V Monoštru 

je deloval štiri leta, od 2007 do 2011, in ob slovesu 

je za časopis Porabje povedal bistveno: 

»Največ vredno pa je tou, ka mi do za veke 

vekomaj v srcej ostali lidge.« In za te »lidi« je v 

štirih letih skušal narediti kar največ, posebno 

v ekonomskem smislu, to pa ni tako preprosto. 

Porabje je namreč razglašeno za narodni park, 

to pa pomeni visoko stopnjo zaščite in skoraj 

nobene možnosti za razvoj kakršne koli industrije. 

V Porabju je mogoč le razvoj zelenega 

turizma in ekološkega kmetovanja. V ta namen 

je generalni konzul pomagal priskrbeti več kot 

štiri milijone evrov iz evropskih sredstev in 

navezoval stike z morebitnimi investitorji. Že 

v času prejšnjega konzula je bila ustanovljena 

Razvojna agencija Slovenska Krajina, novi pa 

je njeno delovanje podpiral in sodeloval. S 

sredstvi, ki so jih pridobili, so zgradili kulturni 

dom v Andovcih, prenavljajo kulturni dom 

na Gornjem Seniku, naredili bodo polnilnico 

soka za sadjarje, izvedli projekt izobraževanja 

porabskih sadjarjev. V njegov delokrog so 

spadala različna uradna in neuradna druženja, 

sprejemanje delegacij, obiskov, organiziranje 

kulturnih prireditev, udeležba na pomembnih 

slovenskih prireditvah v Budimpešti. Med vodenjem 

EU je na primer konzulat organiziral 

zelo uspeli koncert Vlada Kreslina v monoštrskem 

gledališču. Bil je eden od gostiteljev 

ob otvoritvi muzeja, imenovanega Küharjeva 

hiša po duhovniku, ki je deloval med Porabci 

na Gornjem Seniku več kot štirideset let, ob tej 

priložnosti je obiskal Porabje tudi minister za 

Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan 

Žekš. Tudi zato je Drago Šiftar dokončal svoj 

mandat z zadovoljstvom in mirno vestjo. 

Uspešna žena ob uspešnem možu 

Lili Šiftar je svoje nove protokolarne obveznosti 

vzela zelo resno, predvsem tiste gostiteljske, 

ki so ji tudi sicer zelo ljube. Pa tudi 

sama se je domislila nekaj manjših, pa vendar 

pomembnih akcij: njena je bila ideja za dobrodelni 

pohod na trasi že dolgo pričakovane 

ceste Gornji Senik–Verica, ki se ga je udeležilo 

okrog sto ljudi. Z zbranimi prispevki so kupili 

posodo za kuhinjo na Gornjem Seniku, ki pripravlja 

hrano za šolo, vrtec in ostarele ljudi. 

Na svojih potepanjih po porabskih vaseh si 

je zapisovala pogovore, predvsem o tem, kaj 

so ljudje jedli v težkih časih, in zvedela, da so 

mleli moko za kruh tudi iz lubja in koruznih 

storžev, da bi preživeli. Posebno ponosna pa je 

na svoj prispevek h kulinariki v hotelu Lipa v 

Lili in Drago Šiftar protokolarno 

Monoštru – poskrbela je za strokovni prevod jedilnika 

po standardih, ki veljajo na dvojezičnih 

območjih: najprej madžarsko, nato slovensko 

in na koncu nemško, dosegla je, da so jedilnik 

obogatili z vrsto jedi, ki so značilne za naš 

prostor pod skupnim imenom Okusi Slovenije 

(jedi iz ajdove kaše, buč, skute …). 

Sicer pa pravi, da mora biti žena generalnega 

konzula v glavnem na razpolago za vse, da mož 

lahko nemoteno dela. Ker z veseljem kuha in 

peče, »iz kuhinje mora dišati po dobrem kruhu«, 

je vedno sama spekla vsaj sveže rogljiče 

Lili in zelo njen Martin 

za kakšno dobrodošlico. Vse so delali sami z 

osebjem na konzulatu: prevajalko, administratorko, 

gospodinjo in šoferjem – vsi stalno 

zaposleni so porabski Slovenci. Ko so bili večji 

prazniki, so pripravili sprejem v generalnem 

konzulatu. Poleg protokolarnih obveznosti je 

našla tudi svoja prostočasna zanimanja: sodelovala 

je v ustvarjalnih delavnicah na osnovnih 

šolah in organizirala usposabljanje kuharjev iz 

Lipe za pripravljanje slovenskih jedi s pomočjo 

Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem 

v Mariboru. V to šolo se je vpisala in na njej 

diplomirala tudi sama in se poklicno preusmerila. 

Hotela je izpopolniti svoje kulinarično 

znanje in veščine strežbe ter gostoljubnosti. 

Snov za diplomsko nalogo – Organizacija 

protokolarnega kosila v restavraciji Lipa v 

Slovenskem kulturnem in informativnem 

centru v Monoštru na Madžarskem – je našla 

kar v svojem lastnem delu in za sodelovanje 

v kuhinji hotela Lipa dobila tudi diplomo 

»častne kuharice«. Ko je njena kulinarična 

strast postala splošno znana, so jo povabili 

tudi k televizijski oddaji Slovenski utrinki, v 

dveh oddajah je pripravljala jedi za postni čas 

ob veliki noči in božiču. Kot pravi, se je lotila 

težke naloge: opozoriti na odlične brezmesne 

jedi v okolju, kjer je meso zelo zastopano v 

vsakodnevni prehrani. 

V spominu bodo ostala tudi prijateljstva z 

Marijano Sukič, gospodinjo Biserko, prejšnjo 

gospodinjo Marijo, posebno dragoceni pa so 

bili stari Porabci, ki so jo že prepoznavali, ko sta 

z Dragom pohajala po tamkajšnjih vaseh. 

Spet doma in spet naprej 

Čeprav je bilo v Monoštru lepo in zanimivo, 

se je kot povsod v življenju poslovila brez 

obžalovanja. Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo 

druga. Iz teh štirih let in vsega, kar jo je 

življenje naučilo, so nastali spet novi načrti. 

Rada bi se poklicno ukvarjala s kulinariko, in 

sicer z uvajanjem vegetarijanskih jedi v naše 

gostinstvo, njene želje pa segajo še dlje. V prihodnosti 

bi na svojem kosu zemlje na Goričkem 

rada ustvarila trajnosti zeleni turizem in 

gostom pokazala, kaj je kakovostno in prijazno 

gostoljubje. Ob pomoči sredstev EU se je že 

prijavila za projekt Krajinskega parka Goričko 

za zasaditev sadovnjaka visokodebelnih starih 

sort jabolk. In ko smo že pri gostoljubju, predstavimo 

tudi Lilin recept za prihajajoče hladne 

dni: juha iz ajdove in prosene kaše ter suhih 

gob, za glavno jed pripravimo krompir, pečen 

v pečici, dušeno kislo zelje in pražen fižol ter 

za sladico atomsko gibanico. 

Atomska gibanica 

Sestavine za 20 oseb (1 pekač): 

150 g mletega maka 

150 g mletih orehov 

300 g moke 

100 g sladkorja 

ščepec soli 

1,5 kg naribanih jabolk, pomešanih z 1 žlico sladkorja, 

sokom 1 limone in cimetom 

1 kg skute (dodati 3 dcl mleka, 4 žlice sladkorja 

in 2 jajci) 

maslo za mazanje pekača 

Vse suhe sestavine med sabo pomešamo. 

Mešanico vsujemo v pekač in po njej razporedimo 

jabolčni nadev. Po njem razporedimo 

skutni nadev in gibanico pečemo 45 minut 

pri 160 °C. 

Lili bo obdržala tudi svoj nekdanji »poklic« 

svetovalke ženskam v stiski. Življenjske izkušnje, 

kot pravi, so ji dale sposobnost, da zna 

poslušati, zna zgraditi zdravo distanco, zna 

predstaviti konstruktiven pogled na problem, 

ki človeku v stiski da moč, da sam zleze iz 

zagatnega položaja. Najpomembnejše pa smo 

prihranili za konec, to je njen vnuk Martin, ob 

katerem se ji je povrnila tudi njena nekdanja 

ljubezen do fotografiranja, saj ga je fotografirala 

že neštetokrat. Veseli se, da se bosta 

hčerki Vita in Maša z družino prihodnje leto 

vrnili iz Washingtona. Martin prinaša življenje, 

pravi. Ko je na tleh, ji ni treba drugega, kot da 

pogleda njegovo fotografijo, in teh je veliko. 

Očitno je torej, da Lili Šiftar v svojem življenju 

udejanja vse, o čemer je učila na svojih delavnicah 

– treba se je prebuditi, se zavesti vseh 

svojih potencialov in zaživeti v vseh svojih 

razsežnostih. 

Bea Baboš Loga


26 

LEGENDE 

»Kar je tostran, je onstran, 

kar je onstran, je tostran.« 

(Š. Smej, Mura – Tu bi lahko 

lebdela duša) 

Mura mu je pomenila vse 

Štefan Smej (1952–1996), profesor filozofije in etnolog – Novinar pri časopisu Vestnik – Ekolog, ki je imel Muro za »sveto reko« 

Oktobra pred petnajstimi leti je mnoge presunila žalostna 

vest, da je umrl Štefan Smej, človek, ki ni bil samo dober 

prijatelj, ampak tudi dober mislec. S svojo pronicljivostjo in 

razgledanostjo je dal svetu pečat, ki ga ne bo mogoče izbrisati. 

Rodil se je leta 1952 mami Katarini, rojeni Glavač, in očetu 

Jožefu v Gregorčičevi ulici v Beltincih. Pištek je bil že kot otrok 

»nekaj ekstra.« Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, 

potem pa je med letoma 1967 in 1971 obiskoval soboško gimnazijo. 

V teh letih se je navduševal nad romani in spoznaval 

naravni svet svoje okolice, predvsem pa čarobnost Mure. Noči 

je večkrat preživel kje v gozdu kot »rapšicar« ali razmišljal o 

nadnaravnih bitjih, ki tavajo nad močvirjem. Leta 1971 se je 

vpisal na študij filozofije in etnologije. Za knjigami je sedel 

v glavnem ponoči, saj se je takrat zares poglobil v modrost 

velikih filozofov. Skoraj ni bilo konca tedna, da Pištek ne bi 

prišel z vlakom iz Ljubljane. V domači sobi, na njivi, v hlevu 

ali kot ribiču se je naštudirano znanje v njem usedlo. Sicer pa 

je bil človek, ki je živel z naravo. Nekoč ga je fasciniral znan 

ruski romski film Cigani letijo v nebo. V tem filmu so konji 

posneti tako, da simbolizirajo močne, elegantne in svobodne 

živali. Že kot študent si je kupil črnega žrebička Zorbo, ki je 

zrasel v pravega lepega toplokrvnega žrebca. Ježa na Zorbovem 

hrbtu brez sedla in galop do Mure – Smej se je približeval 

popolnosti. 

Gaba je bila prava … 

Še kot študent se je leta 1975 poročil z Beltinčanko Gabiko 

Šipoš, študentko matematike. Naslednje leto se jima je rodila 

hči Valentina – Nejca. Danes jo najbolj poznamo po kolumnah 

v Oni in po kuharski televizijski oddaji Ljubezen skozi želodec. 

Po diplomi, ki jo je opravil z odliko, se je z ženo leta 1978 vrnil 

v Prekmurje. Čeprav so se mu ponujale službe v Ljubljani in 

na Dunaju, Pištek brez Mure enostavno ni vzdržal. 

Zaradi različnih objavljenih člankov, ki so bili tudi provokativni, 

ni mogel dobiti takoj službe. Leta 1979 je postal 

profesor samoupravljanja na murskosoboški poklicni šoli, 

zatem pa profesor filozofije in temeljev marksizma na gimnaziji 

v Murski Soboti. Njegovi dijaki so ga oboževali zaradi 

svobodomiselnosti in načelnosti. Mnogi so mi povedali, da jih 

je učil za življenje in kako uporabljati lastno pamet. Službo 

profesorja je opravljal do leta 1991. Potem se je zaposlil na Vestniku. 

Tam je bil najbolj bran novinar in komentator. Njegovi 

članki so povzročali burne polemike ter botrovali političnim 

in družbenim spremembam. 

Prvi, ki je v Prekmurju javno organiziral tribune 

Posnetek je nastal v Gornji Bistrici pred Smejevo hišo. Na posnetku so Štefan Smej (skrajno desno), pred njim na tleh sedi 

njegova žena Gabika, hčerka Valentina - Nejca stoji druga z leve strani. Med veselo družbo so bili tudi Vlado Kreslin, njegova 

Eva, člani Kociprove bande, Katarina Kreslin, Milan Horvat in drugi. 

Leta 1984 je elektrogospodarstvo objavilo načrte za zgraditev 

verige hidroelektrarn na Muri. Smej, ki je sprevidel ta 

močan poseg v okolje, je s članki, javnimi nastopi, manifestacijami, 

protestnimi in medijskimi nastopi mobiliziral 

prekmursko in slovensko javnost. Na javni tribuni v soboški 

galeriji leta 1986 je večtisoččlanska množica Pomurcev izžvižgala 

zbrane projektante. Smej kot osrednja oseba je bil zaradi 

tega v pozitivnem in negativnem izpostavljen v različnih 

domačih in tujih medijih. To je izzvalo nadaljnjo pozornost 

takratne oblasti, ki ga je nadzorovala in mu nameščala prisluškovalne 

naprave. Prekmurcem in seveda Smeju je uspelo, 

da je elektrogospodarstvo leta 1988 začasno odložilo gradnjo 

hidroelektrarn. Civilni upor proti graditvi hidroelektrarn na 

reki Muri so pozneje nekateri analitiki političnega dogajanja 

v Sloveniji označevali kot začetek in prvo civilno pobudo, ki 

je spodbudila kasnejše spremembe v Sloveniji. Smej pa se je 

povezal z evropskimi zelenimi in slovenskimi naravovarstveniki, 

tako da so se zavzeli za krajinski park ob reki Muri. 

Pištekova »iža« je bila model za vse druge 

Na Gornji Bistrici, streljaj od Mure, sta si z ženo Gabiko leta 

1990 po štirih letih dela in pomoči okoliških mojstrov zgradila 

hišo. To je biohiša, lesena in blatna, kakršne so tradicionalno 

gradili v panonskem svetu. Njuna hiša je vzbudila pozornost 

pri turistih in arhitektih, ki so začeli projektirati tovrstne hiše, 

ki so se prilegale okolju, tradiciji in človeku, ki v njih biva. 

Prek politike do vzgoje ljudi 

V obdobju slovenske pomladi leta 1988 je javno in uspešno 

organiziral in se javno udeleževal manifestacij v podporo 

četverici. Leta 1991 je stranka Zelenih pod vodstvom Smeja 

postala najmočnejša stranka v družbenopolitičnem zboru 

takratne Občine Murska Sobota. To je bil daleč najboljši 

rezultat stranke Zelenih v Sloveniji. Brez Smeja to vsekakor 

ne bi bila. 

Od osemdesetih let dalje je Prekmurce vzgajal k ekološkemu 

kmetovanju in jih opozarjal na možnosti »mehkega« 

turizma v deželi. Svoji reki, ki jo je spoštoval kot nihče drug, 

pa je leta 1994 postavil spomenik z izidom knjige Mura – Tu 

bi lahko lebdela duša. V njej je objavil svoje tekste, posvečene 

reki, in fotografije. Smej je bil znan tudi kot snovalec načrtov. 

Skupaj z Vladom Kreslinom se je lotil obnove Copekovega 

mlina na potoku Črncu v Veliki Polani. Mlin, ki mu je Smej 

dal simbolni in praktični pomen za okolico, je leta 1996 začel 

mleti. V načrtu je imel, da bi na reki Muri postavil plavajoči 

mlin. Tega projekta se ni več lotil. Smrt je bila močnejša. Pokopal 

ga je njegov prijatelj in filozof dr. Jožef Smej. 

Valentina Smej - Novak, hčerka 

Gotovo je oče oseba, ki na bistveno bolj odločilen način 

vpliva na življenje, zato ni stvar otrok, da bi ga presojali. 

Odločitev za moj študij filozofije je bila kot neka naravna 

posledica okolja, v katerem sem odraščala, težko pa rečem, 

da me je on k temu nagovarjal niti da bi zavestno to naredila 

iz želje po nadaljevanju »družinske tradicije«. Gotovo imam 

po njem svojeglavost in lastnosti, ki jih odkrivam pri sebi iz 

leta v leto. Kljub temu pa je še preblizu, da bi lahko te stvari 

neprizadeto ocenjevala. 

Moj oče je bil predvsem intelektualec. Ves čas je bral in se 

izobraževal; bil je na tekočem z vsem svetovnim dogajanjem, 

kar v času pred internetom ni bilo tako samoumevno: tedensko 

se je zalagal z vsemi tujimi časopisi, od Spiegla do Profila 

in Newsweeka. Hkrati je sproti sledil vsej svetovni knjižni 

produkciji: to je bil tudi edini vzgib, ki ga ja zvlekel čez mejo: 

da je temeljito prebrskal graške ali dunajske knjigarne. Še zdaj 

na njegovih knjižnih policah odkrivam naslove in preseneča 

me sistematičnost in temeljitost, s katero je sledil svetovnim 

trendom na področju družboslovja, filozofije in ekologije. In 

še bolj cenim, da je to skušal – morda dvajset let prezgodaj 

– posredovati domačim ljudem, ki so ga spoštovali in cenili, 

vendar ga scela niso razumeli. Njegovo seznanjenost z duhom 

časa so vse pogosto razumeli kot obračanje k tradiciji, on pa 

je bil v bistvu zelo avantgarden mislec. 

Bil je kozmopolitski duh, ki za svoje svetovljanstvo ni potreboval 

letalskih milj, ampak širino duha, v duhu antičnih 

filozofov. 

Vlado in Pištek: Štefan Smej in Vlado Kreslin v usnjenih opravah na motorju v Beltincih 

Vlado Kreslin 

S Štefanom Smejem - Pištekom naju je vezalo neko daljno 

sorodstvo, pa še njegov oče je bil moj birmanski kuma, moj 

pa njegov. In dobila sva za las enake ruske ure, seveda. Pa ne

27 p en 


verjamem, da sva kaj dosti dala na to. Družilo naju je dosti 

več; nemirni duh in radovednost, požiranje knjig in pustolovščine. 

Oba sva občudovala Dimka, legendarnega beltinskega 

planinca in velikega originala. Poleg tega, da sva poznala vsako 

pokrajino in kotiček v romanih Karla Maya, sva s prav tako 

strastjo blodila ponoči po »gomajni« na robu vasi, spala na 

njihovem domačem seniku ali ponoči skakala skozi domača 

okna in običajno prišla k Muri ali v Ivanski log po gobe tako 

zgodaj, da sva zaradi popolne teme še malo zaspala. Z nahrbtniki 

sva romala k sv. Vidu raziskovat čudežni gozd, iskala Atilov 

grob ob Muri, pasla krave in v ogenj metala prave puškine 

naboje. Kar je bilo običajno in na površju, kar se je razločno 

videlo in pričakovalo, naju ni zanimalo. Tako nama učiteljica 

Osterčeva ni verjela, da je bila zgolj prometna nesreča, ko naju 

je nekoč na »herbeku« podrl avto. Pravzaprav sem se mu jaz 

za las izmaknil, Pišteka pa je vrglo v zrak in z zlomljeno nogo 

v vrt sosednje hiše. »Ne verjamem vama, vidva sta se šla tisto 

nevarno igro, kateri zadnji skoči izpred avtomobila!« 

Nekega dne ga je oče zadržal z nekim delom na polju, pa 

sva s Stančijem sama odšla k Muri lovit ribe. Popoldne sva se 

na poti domov ustavila na Melincih, kjer je gostoval cirkus 

Adria – kaj več bi si težko želela. Hitro sva se spoprijateljila s 

cirkuško ekipo, pojedli smo najine mrene in sodelovala sva 

na dveh predstavah kot asistenta, tista osebka, na katerih 

čarovnik izvaja nezaslišane cumprnije in grozovitosti. Kakšen 

blagor, kakšno odkritje za dvanajstletnega fantiča! Ob enajstih 

zvečer, ko sem starejšega Stančija poklical, da greva domov, 

je samo prhnil, da on pa že ne, da on ostane tu. Hm, kako pa 

naj se jaz sam v trdi temi, brez luči peljem mimo melinškega 

pokopališča, me je streslo. Po daljšem oklevanju in prepričevanju 

sem zaspal na pogradu v cirkuškem vagonu. Seveda se 

mi niti sanjalo ni, da med tem poteka celonočna reševalna 

akcija ob reki. Ob petih zjutraj so se odprla vrata vagona in v 

bleščeči rani svetlobi je stala moja mama vsa hlipajoča: »Živ 

si,Vlado, živ …!« 

Ko sem se potem peljal skozi Beltince, so me ljudje veselo 

pozdravljali kot kakšnega Toma Sawyerja, ki je pretental 

nevarno reko. Prišel je tudi kuma pa še nekaj sosedov. Malo 

so me karali, malo tolažili, zadnji pa je prišel Pištek. Rekel je 

samo: »Dobro si jih ... !« 

Franc Horvat, stomatolog 

S Štefanom sva se spoznala v prvem letniku gimnazije. 

Skozi vse leto sva se v šolo vozila s kolesi. Povezoval naju je 

najin dobri odnos do narave. Rad sem šel z njim ribarit in tudi 

skupaj sva hodila »rapšicat«. V meni je to bila le radovednost, 

njega pa je v to gnala notranja sila. 

Potem je prišel čas za študij. Najin gimnazijski sošolec je bil 

tudi Gabikin brat Drejči. Ta je bil prepričan, da se bo vpisal na 

strojno fakulteto. Midva s Pištekom pa nisva bila odločena kaj 

študirati. Mi trije smo z vlakom prispeli v Ljubljano na vpis. 

Drejči je s papirji odšel na strojništvo. Pištek in jaz sva se pa 

vpisala na Biotehniško fakulteto. Je bilo to pametno? Kaj če 

bi odnesla nekam, kjer bi bili sprejemni izpiti in bi si s tem 

pridobila še dva dodatna meseca za odločitev. Papirje iz referata 

sva čez dve uri šla prosit nazaj. Z njimi sem se odpravil na 

medicinsko fakulteto, Pištek pa na arhitekturo. Kasneje sem 

v Vestniku zasledil razpis štipendij za stomatologijo in sem 

se zanjo odločil. Pištek pa se je še isto leto vpisal na študij 

filozofije in nato še etnologije. Za stanovanje mu je poskrbel 

Jože Zadravec, ki mu je uredil sobico na Rakovniški 7. Čez 

nekaj mesecev sem se mu v sobi pridružil in tam sva ostala 

do konca študija. Prhat sva se pa hodila v salezijanski zavod. 

Kot študenti, največ smo se družili bivši sošolci iz gimnazije, 

smo se največ družili, igrali tarok in diskutirali. Občasno sva 

se odpravila na Visoko kosit travo, da sva potem lahko zastonj 

jahala konje. Ti so ga vedno navduševali kot simbol moči in 

elegance. Njegova ljubezen je bila Gabika. Poročila sta se še 

kot študenta. Na poroki sem bil njegova poročna priča. V Želimljah 

ju je poročil duhovnik Jože Zadravec, Venci Zadravec 

pa je igral na orgle. Potem smo odšli na večerjo. 

Skoraj ni minil dan, da se midva ne bi po telefonu slišala, 

komentirala novice in si izmenjevala nasvete. Tudi srečevala 

sva se. Če ne bi bilo Pišteka, tudi Kocipri, Miško Baranja in 

Vlado Kreslin ne bi igrali skupaj. Birmansko slavje Pištekove 

hčerke leta 1990 jih je povezalo. 

Dr. Sonja Hoyer, umetnostna zgodovinarka 

Spoznala sem ga kot novinarja na začetku 80. let. Skupaj z 

ženo Gabiko se je leta 1993 odzval mojemu povabilu na predstavitev 

knjige, ki je nastala po moji doktorski disertaciji. To 

je bilo v Doževi palači v Benetkah. Priznam, da je bil Štefan 

tam eden najljubših gostov, ki so prišli iz različnih krajev. K 

Copekovemu mlinu sem za doktorsko slavje povabila vse svoje 

prijatelje iz Prekmurja in od drugod iz Slovenije, od Benetk, 

Gradca in Dunaja. Vlado Kreslin je prišel s svojo bando in 

nastala je dobra »fešta«. S čolnom smo se vozili po Črncu 

in poimenovali so me »Karisima«. Hvaležna sem Vladu in 

Štefanu, da sta slavje izpeljala tako edinstveno. 

Če me kdo vpraša, kdo je Štefan Smej, takoj pomislim, da 

je on eden tistih evropskih Prekmurcev, ki sem ga doživljala 

vedno kot neke vrste svetovljana, ki je Prekmurje ponesel v 

svet. Da je prihajal iz Beltinec, se ne gre čuditi, saj to je bilo 

kulturno-duhovno središče, od koder so rekrutirali vse duhovnike, 

ki so prekmursko slovenstvo ponesli naprej. Najina 

večna tema pogovora je bilo Prekmurje, ki je izgubilo identiteto, 

Murska Sobota, ki je izgubila lice in ni bila ovrednotena 

njena »stara« Sobota. 

Njegova največja kvaliteta je bila odprtost, in da je znal 

umestiti Prekmurje. Iz tega je ustvarjal neko evropsko središče, 

ker ta pokrajina ima številne možnosti. Geografska lega je 

taka, da je streljaj do Dunaja in Budimpešte. Štefan je ostajal v 

Prekmurju in od tam je videl vse, kar se je dogajalo po svetu, 

in vse to je na svojevrsten način doživljal. Ker živim v Piranu, 

je Štefan v meni videl nekakšno diagonalo, ki se razteza od 

Panonskega morja do Jadranske obale. 

Jaz sem se iz Prekmurja odselila že po gimnaziji. Ko sem 

spoznala njega in Gabiko, sem našla neko novo vračanje, 

našla sem neki izgubljeni dom. Potem sem rada prihajala 

v Bistrico, ki je v meni obudila nostalgijo po prekmurskih 

ravnicah, vrednotah, ki jih je Štefan znal ceniti. Bistrica je 

bila nekakšno avantgardno, duhovno in kulturno središče, 

kjer so se zbirali še humanisti in ekologi. V njegovem času 

je bilo tam shajališče različnih ljudi, ki so k njemu prihajali 

na pogovore. V tem je bil Štefan Smej nepogrešljiv. Malo je 

takih ljudi, kot je bil on, ki bi znali o Prekmurju razmišljati 

na način, kot je bil njegov. 

Alenka in Rajko Stupar 

Štefan Smej, duša od človeka … Da, najprej duša. Iz nje je 

izhajal, o njej nenehno govoril, ker mu je pomenila neločljiv 

del človekovih dejanj, njegovega bivanja in bitja. Nenehno je 

kopal v njene globine, silil čisto do dna, a hkrati gledal v daljavo, 

zaobjemal Muro in njene mrtvice, loge, ravnico in gore, 

svet in celotno stvarstvo. In se spraševal: Zakaj? Kako? Čemu? 

Nenehno razmišljanje o neštetih rečeh, ki so ga zanimale, 

je prenašal na vse okoli sebe. Svoje poglobljeno etnološko 

védenje je prežemal s filozofskim razmišljanjem o temeljnih 

eksistencialnih vprašanjih svojega-našega časa in prostora. 

Odgovore, ki jih je našel, je ponudil vsakomur, ki mu je 

le prisluhnil, hkrati pa jih udejanjil, kjer je le mogel. Tu se 

je pokazala njegova optimistična, vesela, celo obešenjaška 

natura, ki mu je vsiljevala slo po novem, boljšem, mu krepila 

voljo, vero in moč. Le erudit njegovega kova je lahko posvetil 

temu ves svoj »žitek« do zadnjega diha. 

Janko Votek, novinar Vestnika 

Štefan Smej je že v času študija filozofije in etnologije veljal 

za dušo precejšnjega števila prekmurskih študentov, ki so se 

zbirali okrog njega, in je bil za skupino nesporna strokovna 

avtoriteta. Ne zaradi avtoritativnega nastopa, ampak zaradi 

svetovljanstva in širine, ki mu jo je poleg naravnega intelekta 

dajalo spremljanje tuje strokovne literature in medijev. Zaradi 

teh lastnosti je imel odprta vrata za akademsko kariero, vendar 

je imel že v tistih časih profiliran odnos do Prekmurja kot 

svoje pokrajine in do reke Mure. In ravno ta odnos je prispeval 

k temu, da sta pokrajina in družba ob reki Muri na ta način 

dobili od njega veliko več kot bi sicer. Kajti ob tej vpetosti v 

domače okolje ni mogoče prezreti njegovega najpomembnejšega 

dela življenjske poti, in sicer v pedagoškem poklicu. 

Štefan Smej je bil tisti, ki je videl v generacijah prihodnjih 

prekmurskih izobražencev potencial za prihodnost pokrajine 

in jim je s svojim pristopom uspel vzbuditi zelo potrebno 

samozavest. Prelomnica v njegovem življenju je bila povezana 

z reko Muro, kajti megalomanski apetiti po energiji in s tem 

povezano uničenje ekosistema reke Mure so ga prisilili, da je 

svoj intimni odnos z reko presegel, pa ne zato, da bi jo ohranil 

Štefan Smej s skupino v čolnu na Muri 

zase, ampak za ljudi v pokrajini. Z zoperstavljanjem uničenju 

okolja za ceno unificiranega razvoja je bilo to preseganje nujno, 

kajti s tem bojem ni samo vplival na zavest Prekmurcev in 

Prlekov in njihov odnos do okolja, ampak je s tem bojem prišlo 

do premika v politični zavesti Slovencev, ki so začeli vzpostavljati 

kritičen odnos ne samo do okolja, ampak do družbe kot 

celote. Tega zametka pluralnega dojemanja družbe pa ni pustil 

ob strani, ampak ga je dopolnjeval in tudi sklenil kot eden od 

pomembnih akterjev pri vzpostavljanju demokracije. Kljub 

nestorski vlogi ga ne najdemo v orbiti visoke politike, ampak 

mu to pomeni novo spodbudo za javno delovanje, in sicer v 

časnikarstvu, kjer spet ostaja v domačih logih, čeprav mu z 

njegovim izbrušenim stilom in intelektualno širino nikjer ne 

bi bila zaprta vrata. O tem času ne kaže izgubljati besed, kajti 

vsem, ki smo ga poznali in brali, je vse skupaj dovolj blizu. Je 

pa to tudi čas, ko ponovno vzpostavi oseben odnos z Muro, 

ki ga odslika z monografijo s preprostim naslovom Mura – Tu 

bi lahko lebdela duša. 

To je tudi čas, ko vso svojo energijo usmeri k udejanjanju 

razvojnih nastavkov v pokrajini ob Muri, ko išče možnosti v 

oživljanju tradicionalnih dejavnosti, vezanih na pokrajino in 

na Muro. Vendar ravno tu, kjer bi pričakovali največ podpore 

njegovim idejam in pronicljivosti, je bilo največ težko premagljivega 

kamenja iz družbenega okolja. In tu je to okolje 

ponovno pokazalo, da mu še veliko manjka do usklajenosti in 

sožitja, kot ga ima narava ob reki Muri. V stoičnem preseganju 

vsega tega je veličina Štefana Smeja. 

Bojan Zadravec


28 

Katja Ajdnik (1980) … 

Tomaž Rous (1983) … 

… res veliko dekle, pravzaprav že gospa, ki na videz deluje zelo 

umirjeno, a ko jo spoznaš bolje, ugotoviš, da jo držijo pokonci 

»peklenski« temperament, volja in predvsem strast do dela. 

Pucončanka, teologinja, ki ni tako daleč od naziva duhovnice, 

je že vrsto let izjemno dejavna v okviru cerkvene in posvetne 

občine. Tudi njo, tako kot njene stanovske kolege in kolegice, 

krasi občutek za humanitarno delo. Sicer pa Katja po študiju 

v tujini »bije« že dolgo in znano bitko skorajda slehernega 

študenta iz naše pokrajine, a vse kaže, da bodo želje faranov v 

ne tako daljni prihodnosti vendarle postale resničnost. 

1. Predstavi ga (opiši svoj življenjski slog, 

življenjsko filozofijo, kar koli …) 

Ker sem po veri, izobrazbi in upanju kristjanka, 

iščem in skušam hoditi svojo pot po teh 

stopinjah. Moja filozofija izhaja tako iz pogleda, 

da je človek mnogo več, kot pa le vidimo in 

vemo o njem mi sami. Kar pa je, pa je iskanje, 

oznanjevanje in delanje na tem področju, ki je 

moj življenjski slog. 

2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri 

uresničujejo oziroma imaš občutek, da si 

na pravi poti? 

Ravno to, kar sem zdaj in kjer sem, je dobro 

in tega ne bi želela spremeniti. Sem zadovoljna, 

a še mnogo tega je, kar moram storiti. Ali je pot 

prava oziroma ali so podrobnosti na njej dobre, 

to je nekaj, kar se je treba nenehno spraševati. 

3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš … 

V prvi vrsti naj omenim, da rada prebiram in 

berem knjige, ki danes na neki način »izumirajo«. 

Uporabljam skoraj vse možnosti, ki jih 

ponuja moderna tehnika, sem odprta za različne 

trende, žanre, vsebine. Dobro je vedeti, kaj se 

dogaja okrog tebe, a na koncu še vedno prisegam 

na dobro staro knjigo. 

4. Kako sprejemaš (osebno) zmago in kako 

preneseš poraz? 

Vse je del življenja in oboje mora biti. Lepo 

je, če »zmagaš«, dosežeš zastavljene cilje, a zadovoljstvo 

je toliko večje in smiselno, če imajo 

od tega kaj drugi. Smisel zmage je v tem, da tudi 

drugi zmagujejo s tabo. Ker je poraz del življenja, 

ga jemljem kot nekaj nujnega, saj te marsikaj 

nauči. Zelo dober je recimo poraz, ko človek ne 

dobi vsega, kar si zaželi, kajti ni vse dobro zanj. 

Potem tudi to v bistvu ni poraz … 

5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ 

odnose z njimi? 

Pravi prijatelji so redki, kdor pa je že, pa je 

pomembno, da sem ob njem takrat, ko me res 

potrebuje. To je mnogo več od kavice in čveka … 

6. 5-krat najljubše? 

- Barva: trenutno jesenske barve, 

- dan v tednu: vsak dan je edinstven, 

- blagovna znamka: se ne obremenjujem z znamko, 

ampak kupim, kar mi je všeč, 

- pijača: voda, ki je »izvir življenja« … 

- cvet: travniško cvetje, ki izginja izza naših 

domov. 

7. Kateri slovenski praznik je po tvojem 

mnenju bolj prazen kot poln? 

Noben praznik ni sam po sebi prazen, saj 

je več ali manj vsak poseben, ima svoj čar in 

notranjo lepoto, še posebej globoko prazniki 

s krščansko, duhovno vsebino. A težava je, da 

prazniki niso več prazniki v pravem pomenu 

besede, saj je to postal za mnoge ljudi le čas 

nakupovalne mrzlice, hitenja, čas praznih besed 

in utrujenih obrazov. Praznik pa je poseben dan, 

ko lahko svoje misli osredotočamo na nekaj zelo 

pomembnega, višjega, plemenitega, doseženega. 

Takrat postane praznik nepozabno osebno in 

družinsko doživetje. 

8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno 

potovanje? 

Nimam posebne želje, kamor bi se rada odpravila, 

priznam pa, da me potovanja privlačijo – 

spoznavati nove kulture, obraze in ljudi, njihovo 

zgodovino in sedanjost, ves viden in neviden 

utrip življenja, to je nekaj edinstvenega in pravo 

darilo življenja. A za zdaj ostaja moja najbližja 

destinacija kar Slovenija, kasneje pa bomo še 

videli, s čim bo življenje postreglo. 

9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli 

ne zarjavi … 

Mogoče pri nekaterih res ne, pri meni pa je. 

Zarjavela je, pozabila je ne bom. Ljubezni ne 

pozabiš nikoli, a z leti se vse spreminja, to pa je 

navsezadnje dobro za naša srca. 

10. Pravijo, da sta tragedija plus čas enako 

tragedija. Mar to pomeni, da brez denarja ni 

mogočega preobrata iz slabega v dobro? 

Težava je v tem, da ljudi danes vzgajajo v 

duhu, da je denar vse in da brez njega ni spremembe 

na dobro. To je skrajni materializem in iz 

tega izhajajoč negativizem. A so stvari v življenju, 

ki ne smejo biti nikoli odvisne od denarja. Ravno 

nasprotno trditev od te tako imenovane tragedije 

opisujejo različna življenjska dejstva – mnogi 

revni ljudje so recimo ohranili svoje človeško dostojanstvo 

in celo bolj kot tisti, ki so imeli mnogo 

pod palcem. Mnogo ljudi izbere skromen način 

življenja, ki jim omogoča, da ohranijo notranje, 

duhovno bogastvo. To je druga, pomembnejša 

stran zgodbe. Človek seveda potrebuje denar za 

preživetje, a da bi posploševali in povedali, da 

je naše dostojanstvo, vse, kar človek je in kako 

se počuti, odvisno od denarja, to je narobe. Duhovno 

življenje človeka naj vodi duhovnost kot 

recimo ljubezen, vera, upanje – to troje! 

… četudi ne bi bil doma iz Beltinec, bi mu človek po njegovi 

levo usmerjeni aktivistični drži pripisal, da je Beltinčan. 

Analitski politolog, ki ve, kaj hoče povedati, a zato porabi 

preveč časa in besed. In ker so ubesedene misli njegovo glavno 

orožje, potem je, po prvih odgovorih sodeč, zapravil ogromno 

streliva. Pravi, da smo ga »cenzurirali«. Sploh ne. Rous v sebi 

nosi naboj človeka, ki ima občutek za moderno zgodovino 

svojega kraja, ki mu ni mar, da se nekoč čislane osebe danes 

teptajo v zadovoljevanju apetitov nekih drugih oblasti željnih 

frustrirancev. Upajmo, da bo nekoč znal kultivirati svoje 

bogate misli in da se bodo te sredi beltinskega Trga Karla 

Marxa, ki je nedvomno imel prav, dotaknile množice. 

1. Predstavi ga 

Med spretnim vihtenjem bridkega meča usode 

odet v črnino pohajkujem po temačnih prekomurskih 

hostah. Aktivizem je vsakodnevni boj, 

je aktiven upor proti obstoječim družbenim nepravičnostim 

in neizprosen boj za boljše življenje 

slehernika. Za te ideale svoj glas in telo zastavim 

tudi na ulicah, na ograjah veleposlaništev, ali zgolj 

miroljubno sedeč v kadi sredi centra Beltinec, medtem 

ko mi »demokratični« strankarski aparatčiki 

grozijo s »čuzo«. 

2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri 

uresničujejo oziroma imaš občutek, da si na 

pravi poti? 

Recimo. »Sanjskega poklica« nikoli nisem 

imel definiranega. Že od majhnega si predvsem 

želim delovati na področju, kjer bi lahko s svojim 

znanjem in sposobnostmi po najboljših močeh 

pomagal soljudem in živalim. Znotraj medijskega 

sveta najbolj uživam ob pisanju kolumen, med 

skoraj desetletnim delovanjem v Ambasadi ŠKM 

pa sem pridobil ogromno izkušenj s področja 

organizacije koncertov, kulturnih prireditev, delavnic, 

vodenja projektov, pridobivanja sredstev. 

Zanima me tudi delo v nevladnem sektorju in na 

socialnem področju. 

3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš … 

Sledim resnemu političnoinformativnemu 

časopisju, revijam, aktivističnim fanzinom, zanimivim 

člankom na medmrežju. V uho najbolj 

sedejo melodije black in death metala. Spremljam 

TV-programe, filme in dokumentarce, ki pokrivajo 

področje družbe, zgodovine, politike, filozofije, 

ekologije, športa, potovanj. Obenem sem že od 

majhnega nepoboljšljiv oboževalec trilerjev, grozljivk 

in znanstvene fantastike. 

4. Kako sprejemaš (osebno) zmago in kako 

preneseš poraz? 

Iz lastnih izkušenj vemo, da so naša življenja 

sestavljena iz dihotomije vzponov in padcev. Ob 

zmagah me kajpak spontano preplavita olajšanje 

in veselje. Dobim neko (samo)potrditev, spodbudo 

za naprej. V najhujših trenutkih pa se ponavadi 

tolažim, da bi stvari lahko bile še slabše, a hkrati z 

vseskozi prisotnim zavedanjem, da po drugi strani 

kot take v neskončnost tudi ne morejo trajati. 

5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose 

z njimi? 

MOJ STIL 

So tisti, s katerimi modrujemo po lokalnih 

kafičih, skačemo po koncertih, obiramo grozdje 

na trgatvah in »vozimo vlakec« po vaških ulicah. 

Tisti, ki so ob meni v dobrem in slabem, in obratno. 

Moja najboljša prijateljica pa je v isti osebi hkrati 

tudi moje dekle. 

6. 5-krat najljubše? 

- Barva: črna, 

- dan v tednu: sobota, 

- blagovna znamka: DIY*, Ambasada Štefana Kovača 

Marka Beltinci, 

- pijača: ob koncu tedna bambus z domačo rdečko, 

med delom pa ledeni čaj Nestea z okusom 

limone, 

- cvet: regrat in bezeg delita prvo mesto. 

7. Kateri slovenski praznik je po tvojem mnenju 

bolj prazen kot poln? 

Ako se naslonimo na alegorijo polnega/praznega 

kozarca, bi izbral 1. maj, praznik dela. V realdružbeni 

situaciji, v kateri smo, praznovanje pod geslom 

»delu čast in oblast« žal postaja vse bolj zgolj privilegij 

srečnežev kot pa iskren, vesel praznik vseh 

državljank in državljanov. S težkimi srci in praznimi 

želodci je pač zmeraj težje kar koli proslavljati. 

8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno 

potovanje? 

Nisem ravno privrženec klasičnih dopustniških 

poležavanj ob morju. Neizmerno bolj uživam v aktivnem 

raziskovanju utripa velemest in prestolnic 

ter spoznavanju različnih »odštekanih« krajev in 

ljudi. Na karti Evrope mi v zbirki manjkata le še 

Baltik in Rusija. Vse to seveda v lastni režiji, brez 

kakršnih koli potovalnih agencij. Pod pojmom sanjskih 

počitnic pa se mi prikazujejo obrisi Avstralije 

in Nove Zelandije. 

9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne 

zarjavi … 

No, večina nas uspešno premaga ojdipovski 

kompleks, vodoodpornost pa je že odvisna od 

vsakega posameznika. Sam se sicer bolj nagibam 

k mnenju, da zarjavi že, a se ti hkrati za vselej neizbrisno 

vtisne v spomin. 

10. Pravijo, da sta tragedija plus čas enako 

tragedija. Mar to pomeni, da brez denarja ni 

mogočega preobrata iz slabega v dobro? 

Skupine, kot so na primer revni ali hendikepirani, 

so neizpodbitno v svojih (z)možnostih že 

v osnovi deprivilegirane, omejene in le stežka 

presežejo mizerne eksistencialne pogoje, v katere 

so bile ukalupljene s prihodom na svet. A tukaj ni 

neke brezpogojne univerzalne resnice. Vsekakor je 

z denarjem resnično marsikaj lažje, ni pa rečeno, da 

to velja vselej. Kennedyjevemu klanu recimo niti do 

vrha napolnjene zakladnice niso pomagale preprečiti 

prekletstva usode, ki se je zgrnila nad njih.

29 p en 

Vrhunski športniki v vojaški suknji 


Najhujši sovražnik – budilka 

Usposabljanja športne enote SV sta se udeležila Robi Markoja in Sonja Roman 

Osemindvajset športnikov, ki jim Slovenska vojska v 

športni enoti omogoča zaposlitev, da se potem lahko 

brezskrbno posvetijo tekmovanju v svojih disciplinah, je 

pred dnevi v murskosoboški vojašnici opravilo usposabljanje. 

Po besedah Franca Vučka, umirjenega nadporočnika, 

ki je vodil urjenje, je to ob sodelovanju na protokolarnih 

dogodkih vojske redna obveznost pripadnikov športne 

enote. V enoti je zaposlenih okoli 70 športnikov, naloge 

enote pa so zaposlovanje vrhunskih športnic, športnikov 

leta 2009. »Poškodba je že preteklost,« je optimistična 

tekačica na srednjih progah. Vojaški ritem je ni zmotil, 

saj je navajena discipline, najtežje je »vstati že ob šestih 

zjutraj«. 

Vojaška suknja ji pristaja, če ne, »pa drug drugega toliko 

popravimo, da je v redu«. Kmalu zatem je minut za pogovor 

Romanovi zmanjkalo, saj je podčastnik enote Simon 

Marič že klical k drugi nalogi. »Zdaj nas čaka ura preživetja 

v naravi oziroma iskanje vode in hrane. Prav skrbi me, ali 

Natančno prebiranje zemljevidov je nuja za slehernega vojaka, 

tudi pripadnika športne enote. 

Olimpijski zmagovalec Primož Kozmus je zavzeto poslušal 

navodila. 

Podčastniku enote Simonu Mariču ni bilo treba dvigovati glasu, ko je delil ukaze. 

Kanuist na divjih vodah Dejan Stevanovič usvaja veščine 

ravnanja s kompasom. 

»Dekleta, a lahko trenutek!« je zavpil Zauneker in jih že ujel v objektiv – po žilah izvrstne 

judoistke Raše Sraka Vuković (skrajno levo) teče tudi prekmurska kri. 

Vrhunska strelca Robi Markoja in Rajmond Debevec ter atletinja Sonja Roman so bili ves čas 

pod budnim očesom nadporočnika Franca Vučka, ki je vodil usposabljanje. 

in trenerjev, promocija Slovenske vojske skozi šport ter 

spodbujanje športa. 

»Imam se že za veterana,« je v smehu rekel Rajmond 

Debevec, najboljši slovenski strelec vseh časov ter nosilec 

zlatega in bronastega olimpijskega odličja iz Sydneyja leta 

2000 in Pekinga 2008, »saj sem v vojski zaposlen 20 let.« 

London bo za Debevca že osmi nastop na poletnih olimpijskih 

igrah, kot pa odkrito pove, toliko uspehov ne bi 

zmogel, če mu Slovenska vojska ne bi stala ob strani, zato 

se brez pomislekov udeležuje svetovnih vojaških prvenstev, 

kjer prav tako posega po najvišjih mestih. »Do vojske in 

domovine čutim posebno pripadnost,« je še dejal starosta 

slovenskega vrhunskega športa. 

Na olimpijskih igrah 2012 bi rada tekmovala tudi Sonja 

Roman, rojakinja s Hodoša, bronasta v teku na 1.500 metrov 

na atletskem dvoranskem evropskem prvenstvu v Torinu 

se bomo najedli,« je simpatična Goričanka zažvrgolela v 

slovo. 

Najboljši pomurski strelec Robi Markoja je služil vojsko 

kot nabornik, zato mu nošenje uniforme in uboganje navodil 

nadrejenih ni tuje. Markoji veliko pomeni zaposlitev 

v športni enoti: »Prepričan sem, da brez pripadnosti enoti 

ne bi uspel niti trenirati vseh disciplin niti dosegati podobnih 

rezultatov. Počaščen sem, da pripadam enoti, barve te 

vedno in povsod zastopam korektno in ponosno.« (Je)kleni 

strelec iz pokrajine ob reki Muri je merek prav tako usmeril 

v olimpijske kroge, vendar mu, žal, vse bolj polzijo iz rok. 

Na Olimpu pa je že stal Primož Kozmus, svojeglav izvrsten 

metalec kladiva, ki pekinškemu zlatu namerava dodati 

še eno medaljo najžlahtnejšega leska. Čez zimo odhaja 

na priprave onkraj luže, na vadišču Berek se mu je »zdelo 

zelo zanimivo poslušati, kako uporabljati zemljevid in se 

znajti v naravi«. Stopiti v vojaške čevlje vsake toliko časa 

ni breme, je dolžnost, ki jo treba opraviti, je še razmišljal 

Kozmus, znan tudi kot zagrizen borec za športnikove pravice 

po koncu kariere. 

Častnik Vučko je z razdalje opazoval zavzetost športnikov: 

»Moram jih pohvaliti, saj so pridni in ubogajo. Zavedajo 

se, da je to nekaj, kar morajo opraviti.« Ob prikazu preživetja 

v naravi so največ časa posvetili pravilom igre, kako se 

obnašati v uniformi in kakšni so postopki pri protokolih. 

»Nihče ne okleva preveč, ko jih ob slovesnostih povabimo 

v svoje vrste,« je ob tem poudaril nadporočnik in po uri 

preživetja obenem odrešil Romanovo: »Kosilo za športnike 

bomo pripeljali iz vojašnice!« 

Andrej Bedek 

Jure Zauneker


30 

Katmandujska dolina 

kraljevskih mest 

Katmandujska dolina je prava zakladnica svetovne kulturne dediščine – Od leta 1979 

so vsi kulturnozgodovinski spomeniki v Katmanduju in vsej dolini pod zaščito Unesca 

OLGA PAUŠIČ iz Lendave neutrudno potuje po našem planetu. 

Nedavno je bralce Pena popeljala v Butan, tokrat pa nas s 

svojimi doživetji in odličnimi fotografijami sina Andreja vabi 

v Nepal. V prihodnjih dneh boste njen popotniški svet lahko 

podoživeli še v njeni knjigi Z nahrbtnikom, s kamero in peresom 

po svetu. 

Posebno zanimiva so kraljevska mesta: Katmandu, Patan in 

Bhaktapur s svojimi srednjeveškimi mestnimi jedri – durbarji. 

Nepal je bil namreč razdeljen na mestne kraljevine in prav tekmovanje 

med monarhi je prispevalo k temu, da so nastali številni 

čudoviti spomeniki. 

Samostan z »živo boginjo« 

Katmandujski durbar smo si zapomnili predvsem po krasni 

stari kraljevski palači Hanuman Dhoka, ki jo pred duhovi in 

boleznimi varuje opičji bog Hanuman. Seveda danes kraljeva 

družina ne biva več v durbarju, ampak v sodobni palači nedaleč 

od Tamela. Mogočni kip opičjega boga stoji prav sredi durbarja, 

ves okrašen s cvetjem, dišavami, gorečimi svečami. 

Silno zanimiv je tudi samostan Kumari Bahal, v katerem biva 

»živa boginja«. Je poseben magnet za turiste. Ko se v dvoriščnem 

delu samostana zbere dovolj turistov, se začno priprave na 

srečanje z boginjo. Tudi mi smo bili nadvse radovedni, kako to 

gre. Mladenič, najbrž turistični delavec, nas je najprej opozoril, 

da ne smemo fotografirati. Nato nas je poučil, da moramo boginjo 

pričakati s sklenjenimi rokami, in ko se nam bo prikazala, 

jo moramo v zboru pozdraviti z namaste. Zelo resno smo vzeli, 

kar nam je bilo povedano, čakali, čakali in … dočakali. Na lepo 

izrezljanem oknu pod streho svetišča se je prikazalo prekrasno 

dekle v sijočih zlatih oblačilih, zelo lepo naličeno, in nas molče 

opazovalo kakšne tri minute. Prizor, ki te kar prevzame. Če bi bili 

verni, bi morda res verjeli, da gre za božanstvo. V resnici gre za 

zelo mlada dekleta, ki jih odberejo iz množice kandidatk, ki morajo 

biti lepe in pogumne, torej morajo imeti nekaj »božanskega«. 

Do svoje spolne zrelosti so zaprte v Kumari Bahalu in se občasno 

milostno prikazujejo, sodelujejo v verskih obredih, nato pa jih z 

državno pokojnino odpustijo. Vendar usoda teh lepih deklet ni 

rožnata. Težko se poročijo, saj moški ne želijo imeti za partnerko 

bivše žive boginje. 

Poleg imenitnih stavb, v katerih je nekoč bivalo plemstvo, je 

v durbarju vse polno krasnih lesenih, z rezbarijami okrašenih 

pagod. Le-te so se razvile verjetno iz stup. Polkrogla – telo stupe 

– je postala štirioglata, nad jedrom objekta pa so dežniku podobni 

nastavki, nekakšna streha, lahko tudi več nadstropij strehe. Sprva 

so bile pagode izrecno lesene, ker so pa v notranjosti hranili dragocene 

relikvije, so jih kasneje gradili iz kamna. V nasprotju s stupo 

ima pagoda tudi prostor, v katerega lahko vernik vstopi, odloži 

darove božanstvu, kateremu je pagoda posvečena, in moli. 

Durbar v Patanu je mnogo imenitnejši kot katmandujski. Prevladujejo 

budistična znamenja, saj je bil ustanovitelj mesta budistični 

cesar Ashoka. Tu so samostani, stupe, krasne lesene in kamnite pagode, 

vmes seveda tudi hindujski templji. Tipične nepalske stavbe 

so grajene na kvadratnih podstavkih iz opeke in umetelno izrezljanih 

lesenih gornjih konstrukcij, ki dosežejo tudi pet nadstropij. 

Strehe so iz glinenih strešnikov ali pozlačene bakrene pločevine. 

Pogosto je težko ločiti, ali je objekt hindujski ali budistični, kajti v 

Nepalu se bogovi, legende in verovanje tesno prepletajo. 

Najlepše ohranjeno srednjeveško kraljevsko mesto je Bhaktapur, 

kjer si je mogoče poleg številnih sakralnih objektov in kraljeve 

palače ogledati tudi nekoč stanovanjske objekte prebivalcev. 

Stanovanjska hiša je bila praviloma dvonadstropna: v pritličju so 

bili obrtna delavnica, prodajalna ali skladišče, v prvem nadstropju 

SVAYAMBUNATH, velika stupa, simbol budizma 

CHANGU NARAYAN – znamenit hindujski tempelj nedaleč iz 

Katmanduja. Tu so našli na kamnite stebre zapisana najstarejša 

nepalska besedila iz 464. leta n. št. 

PASHUPATINATH, romarski center hindujcev (kot Varanasi v Indiji) ob sveti reki Bagmat 

Saduji, sveti možje Pred hindujskim svetiščem, prižiganje oljenk v čast bogu Šivi Kip Bude (Siddharte Gautame iz Lumbinija)

31 p en 


Nepalec s tipičnim pokrivalom roza barve 

Spominki vseh vrst – v ospredju kukuri, noži vojščakov gurkha 

Ulica obrtnikov – lončarjev v starem delu Katmanduja 

Slavne pagode v nepalskem slogu, katmandujski durbar 

Pashupatinath, pogled na sežigalne ploščadi, kjer upepeljujejo mrliče (hindujce), kakor veleva 

vera, ostanke pa vržejo v sveto reko Bagmati. 

bivališče družine, na podstrešju pa kuhinja in 

shramba. Hiše so bogato okrašene (rezljan ali 

barvan les). Posebno privlačen je bhaktapurski 

petnadstropni tempelj Nyatapola, posvečen 

bogu Ganešu. S svojimi 30 metri višine izstopa 

od okoliških objektov. 

Bhaktapur je tudi najdražji turistični center v 

Katmandujski dolini. Že vstopnina v durbar te 

kar preseneti: 600 rupij, kar je okoli deset USD. 

Drugod so vstopnine po 100 do 200 rupij na osebo. 

A se splača, kajti če ne doživiš Bhaktapurja, 

boš veliko zamudil. 

Z vseh strani nas opazujejo Budove oči 

V Katmandujski dolini, štiri kilometre severno 

od Bhaktapurja, stoji znamenit hindujski 

tempelj CHANGU NARAYAN. Leži na griču, s 

katerega se odpira prelep pogled na vso dolino. 

Znan je po zapisih na kamnitih stebrih pri vhodu 

v tempelj, in sicer gre za najstarejše besedilo v 

nepalščini, izvirajoče iz leta 464 našega štetja. 

Vsebina je nadvse zanimiva: pripoveduje o sinu 

kralja Mandeve, ki mu uspe po očetovi smrti prepričati 

mater, da se ne pusti kot žalujoča vdova 

sežgati na grmadi. Tempelj je tudi lep primer 

nepalske sakralne arhitekture. 

Katmandujska dolina se ponaša z znamenitima 

megastupama, ki ju ves dan oblega 

množica domačih in tujih obiskovalcev. To sta 

Svayambunath v zahodnem delu Katmanduja in 

Bodnath, do katerega se je treba peljati kakšen 

kilometer severovzhodno od prestolnice. Stupa 

je budistično versko znamenje (na Tibetu čörten), 

nekakšen simbol pomembnih dogodkov, 

povezanih z vero. Poloblo telo stupe je simbol 

popolnosti, v svoji notranjosti pa lahko hrani 

pomembne relikvije. Sredi stupe je palica (jedro, 

stolp), ki pomeni povezavo z univerzumom, ki 

kopiči energijo in vpliva na vse živo na svetu. 

Lahko zaznamuje grobove umrlih. 

Obe nepalski velikanki, Svayambunath in 

Bodnath, sta res občudovanja vredni. Že od 

daleč te opazujejo Budove oči, narisane na vseh 

straneh stolpa, ki se dviguje v nebo nad mogočno 

poloblo, veselo vihrajo pisane molilne zastavice 

in ljudje prižigajo oljenke v templjih ob stupah. 

Torej živita budizem in hinduizem tudi tukaj 

složno z roko v roki. Reka vernikov in turistov 

nikoli ne presahne. Od Svayambunatha na obrobju 

Katmanduja se odpira očem obiskovalca vsa 

razkošna lepota Katmandujske doline. Ponoči 

je stupa čudovito osvetljena, tako da jo lahko 

občuduješ iz vsakega »kotička« prestolnice. 

Posebno zanimiv je PASHUPATINATH – mesto 

mrtvih ob sveti reki Bagmati. Tako kot Varanasi 

v Indiji je Pashupatinath romarsko, kultno središče 

hindujcev, ne le Nepalcev, ampak prihajajo 

sem tudi Indijci, Malezijci in še kdo. Zlati tempelj 

Pashupathi je sveti kraj, kamor nehindujci 

nimajo vstopa. Turisti smo si ga lahko ogledali z 

druge strani reke Bagmati, kjer je urejen park s 

številnimi lingami (simboli spolnosti) boga Šive. 

Pravijo, da prihajajo sem ženske, ki ne morejo 

zanositi, in darujejo pri lingamih. 

Verski obredi potekajo v Pashupatinathu od 

jutra do večera vse dni v letu. Sliši se petje, diši 

po kadilu, romarji pa obredno prižigajo oljenke, 

se kopajo v sveti reki Bagmati, splavljajo cvetlične 

ladjice … in tukaj na obrežju reke Bagmati 

obredno kremirajo mrtve, kakor predpisuje 

hinduizem. Brez nadaljnjega smo lahko prisostvovali 

sežigu trupel, fotografirali, spraševali 

in opazovali dogajanje. Lokalni vodnik nam je 

pojasnil, da imajo ločene sežigalne ploščadi za 

navadne ljudi in tiste, ki so pomembnejši (VIP). 

Za sežig trupla je treba zagotoviti 250 do 300 

kilogramov lesa. Obred se začne tako, da truplo 

zavijejo v belo platno (barva bolečine, žalosti), 

nato še v oranžno (barva žrtvovanja). Položijo ga 

na stopnišče nad reko, kjer se družina od preminulega 

poslovi tako, da vsak prinese v dlaneh 

vodo iz reke in jo zlije na truplo. Nato položijo 

telo na pripravljeno grmado. Če umre oče, zaneti 

v mrtvečevih ustih ogenj najstarejši sin, če umre 

mati, pa najmlajši. Truplo gori dve do tri ure, kar 

ostane, pa stresejo v Bagmati. Prastar običaj, ki 

izvira iz prepričanja, da je smrt nekaj umazanega 

in je zato treba truplo sežgati. Tudi v Nepalu 

velja, da ne sežigajo sadujev, nosečnic, ljudi, ki 

so umrli zaradi kačjega pika, in samomorilcev. 

Pokopljejo jih ali vržejo v reko. 

Ogledali smo si bivališča sadujev nekoliko 

zunaj mesta na skalni pečini. Izvedeli smo, da 

je pravih sadujev – svetih mož, puščavnikov, 

ki hodijo goli, namazani s pepelom, se pred 

civilizacijo umaknejo v jame, pečine in tam 

neprestano meditirajo – res že malo, kajti tudi 

oni se prilagajajo turističnemu vrvežu, si služijo 

denar s fotografiranjem itd. Srečevali smo jih na 

vsakem koraku in res so bili zelo prijazni, radi 

so sprejeli ponujene darove ali se za nekaj rupij 

fotografirali z nami. 

Srečanje z zanimivo deželico smo sklenili z 

mislijo, da je Nepal resnično cilj, za katerega se 

splača potruditi. Najbolje čim prej, kajti čez nekaj 

let bo gotovo spet vrvelo turistov in bo težje 

najti prijetne kotičke miru in tišine. 

Znamenita stupa v Bodnathu, poleg stupe Svayambunath drugo najsvetejše znamenje budistov 

v Katmandujski dolini. V višino meri 40 metrov, premer ogromne kupole je prav tako 40 metrov. 

Na stolpu nad kupolo narisane Budove oči te budno spremljajo z vseh strani neba tako kot v 

Svayambunathu.


32 

Miroslav Topič, predsednik NK Mura 05 

Mateja Šavel Kos: 

jih je odprl 

Verjetno se je pisalo leto 1971, ko so z bratom 

Dušanom in sestrično Sidonijo v Krogu preživljali 

brezskrbno otroštvo. Kot zanimivost dodajmo, 

da sta se prav tukaj spoznala in skupaj tudi 

igrala s kraljem nogometnih strelcev Štefanom 

Škaperjem, ki je bil takrat Mirov velik vzornik. 

Leta 1980 je bila Crvena zvezda izredno 

priljubljena. Izbira barve trenirke in nabijanje 

žoge sta bili zgolj logična posledica. 

Kdo pa je ta, je bilo najbolj 

pogosto vprašanje 

ob nastopu njegovega 

predsedovanja največjemu, 

takrat dobesedno razpadajočemu 

športnemu kolektivu 

v pokrajini. Da je 

njegov priimek nogometno 

zveneč, nosi krivdo legendarni 

Nedeljko, ki je zabil 

odločilni zadetek za edino 

črno-belo veliko lovoriko, 

a z Mirom nista v sorodu. 

Ju pa vsekakor povezuje 

»brsanje labde«. Miroslav 

Topič je tudi prvi mož petrovske 

tovarnice Rene Lazard 

Slovenija, nekdanjega 

obrata tekstilne Mure, kjer 

prav tako uspešno kljubujejo 

zobovju kriznega časa. 

Škodoželjneži vidijo v njem 

naivneža, tisti, ki ga poznajo 

bolje, pa skromnega in 

marljivega človeka, dobrega 

prijatelja in zaupanja vredno 

osebo. 

Ženska, ki s pozitivnim odnosom 

do sebe in drugih uspešno obvlada 

sodoben način življenja 

Mateja Šavel Kos je 35-letna Prekmurka, ki z delom in pozitivno 

naravnanostjo dosega uspehe tako v poslovnem 

kot tudi zasebnem življenju. Poslovne priložnosti so jo vodile 

v Ljubljano, kjer je pred leti uresničila svojo dolgoletno željo 

in odprla lokal, ki pa ni zgolj kavarna, ampak ga dopolnjujeta 

trgovina s konceptom in razstavni prostor. Estetika, s katero je 

dala lokalu poseben pečat, ji je na neki način prirojena, zato do 

nje goji posebno spoštljiv odnos. Z istim občutkom pa se posveča 

tudi družinskemu življenju, ki ga deli z možem Rafaelom in 

skoraj petletno hčerko Ano. Zadovoljstvo v družinskem življenju 

je motivacija za osebni razvoj in napredek, ki se kažeta v njeni 

življenjski energiji, uspešnem delu in sreči v družinskem krogu. 

Zase pravi, da »rada živi, ustvarja in dela«, zato išče vedno nove 

izzive. Poseben izziv ji je tudi delo z mladimi, ki ga bo uresničevala 

z vodenjem Mladinskega in informativnega kluba. 

Po uspešno končanem študiju na Ekonomsko-poslovni 

fakulteti v Mariboru se je zaposlila v borzno-posredniški hiši 

Brod na Muri, kjer si je pridobivala izkušnje že kot študentka. 

Pri svojem delu je spoznala poslovanje celotnega podjetja, 

najbolj izrazito pa marketinško področje, vendar je želja po 

novem znanju kljub uspešni službi ni pustila ravnodušne, zato 

je nadaljevala izobraževanje na podiplomskem študiju, ki ga 

je končala leta 2005 in postala magistra znanosti na področju 

državnih in evropskih študij. Začela se je ukvarjati z oddajanjem 

Spomin na zadnje trenutke obiskovanja Osnovne šole III v 

Murski Soboti, na 8. č-razred in razrednika Stanka Cestnika. 

Na njegovi desni stoji aktualni predsednik NK Rakičan Marjan 

Šernek. Sta vedela že takrat? Sicer pa Miro pravi, da se z 

nekaterimi sošolci še danes aktivno druži. 

Krst brucev v Mariboru, kjer je v začetku devetdesetih začel 

študirati tekstilno inženirstvo in ga v zadanih štirih letih, »na 

rok«, kot pravi, tudi končal. Spomin na mariborska leta prikliče 

občutke po neizmerni svobodi in sposobnosti biti samostojen 

in odgovoren. Miroslav meni, da je bil uspešen. 

Ena izmed Matejinih strasti je vožnja z motorjem. Užitek na 

motorju … neskončne ceste, svoboda in veter v laseh. 

Brez spomina na služenje rajnki domovini nikakor ne gre. 

Kot oboževalec Djorda Balaševića fotografijo komentira: »Za 

zakletvu Titu ja spevao sam stih!« Na prisegi, leta 1989, sta ga 

v srbskem Pirotu obiskala oče Mirko in mama Marjeta. »JLA je 

izkušnja, ki ti je dala vedeti, iz kakšnega testa si,« še doda. 

Če bi pozabil na svoj 

vrli kolektiv iz Gornjih 

Petrovec, bi si težko 

odpustil oziroma, kot je 

napol v šali, napol zares 

dejal Miroslav: »V fabriki 

me bujejo, če jih pozabin.« 

Po končanem študiju in 

desetletje trajajočem 'izletu' 

v nekdanjem gigantu Mura: 

»Takrat so me 'prevzeli' 

Nemci. Fotografija je nastala 

leta 2005, ko smo prvič 

obiskali matično podjetje 

René Lezard v Nemčiji.« 

Za 40. rojstni dan je v dar prejel skok s padalom. Na fotografiji 

pred skokom sta ob njem padalski mojster Jože Veldin, 

življenjska sopotnica Simona in sin Anej. »Nisem imel težav s 

strahom. To je bilo v obdobju, ko sem prevzel nogometno Muro. 

Ko sem spoznal, kakšno je resnično stanje v klubu, sem si dejal, 

da je najbolje, da se vržem iz letala,« pojasni v šali. 

turističnih sob v Moravskih Toplicah, pogodbeno je sodelovala 

s podjetjem za revidiranje, poslovne priložnosti pa je hkrati 

iskala tudi v Ljubljani, kamor se je takrat tudi preselila in nazadnje 

odprla trgovino s konceptom, ki jo zaokrožata majhna 

kavarna in razstavni prostor BANG & OLUFSEN. »Moram 

povedati, da se je ta poslovna priložnost pokrila z dolgoletno 

željo še iz časov 'podiplomca', predvsem zaradi vnosa lastne 

estetike in pozitivne energije,« pojasnjuje Mateja nastanek 

večnamenskega lokala. Lokal je poimenovala Of Moment, kar 

izvira iz prekmurskega stavka »Of moment mi daj, če nej, iden« 

in kaže na Matejino izvirnost in inovativnost, ki ju v življenju 

vseskozi uporablja. 

»Lokal v Ljubljani je odsev moje osebnosti« 

Mateja pravi, da je lokal zasnovala tako, da se v njem čuti 

pozitivna energija. Prostor pa ni namenjen le potešitvi lakote 

in žeje, ampak tudi prikazu idej mladih oblikovalcev, razstavam 

in predstavitvam novih malih gramofonskih plošč tako 

že uveljavljenih kot neuveljavljenih glasbenih skupin,« opisuje 

dogajanje v svojem lokalu, ki mu poseben pečat poleg vsega 

naštetega dodajajo še tematski večeri z naravnimi koktajli, 

sodobnim keteringom in dobro glasbo. Lokal tako odseva 

njeno osebnost in njo samo. Ker pa Mateja vidi vse več prihodnosti 

v rodnem Prekmurju, je dala omenjeni lokal v najem, 

sama pa še vedno skrbi za dogodke in njegovo prvotno vizijo. 

Zase meni, da je skrivnost njenega uspeha v vztrajnosti in 

trdem delu: »Tudi kadar ne delam v fizičnem smislu, o svojem 

delu razmišljam. Kadar kakšne stvari ali izziva ne začutim, 

se s tem niti ne začnem ukvarjati.« Delovne navade so ji bile 

privzgojene in jih je ohranila vse do danes, za kar je izjemno 

hvaležna svojima staršema in starejši sestri, ki so jo po svoje 

oblikovali, saj je prepričana, da veliko navad odrasel človek 

ohrani iz otroštva. 

V Prekmurju vidi priložnosti, 

domačnost in pripadnost 

Mateja čuti v sebi, čeprav je uspela v Ljubljani, prekmursko 

dušo in ta občutek jo zavezuje k temu, da s svojim znanjem, 

delom in vizijo prispeva k boljšim možnostim v Prekmurju, saj 

meni: »Znanje in razvoj sta osnovni vodili prihodnosti. Zato 

znanje in izkušnje, ki so usmerjeni v domačo regijo, lahko

33 p en 


»Zavedam se, da je 

dandanes dobrodošlo, 

če je človek vsestranski« 

Z družino v naravi. Sprehod po parku do živalskega vrta. 

prispevajo k hitrejšemu gospodarskemu razvoju 

in blaginji Pomurja.« Ker pa ne ostaja samo 

pri besedah in želi s svojo pozitivno energijo in 

idejami prispevati k spremembam v Pomurju, se 

je odločila, da del svojega znanja in sebe vrne v 

domače okolje. To ji je uspelo z imenovanjem na 

direktorsko mesto Mladinskega in informativnega 

kluba v Murski Soboti, katerega vodenje bo 

prevzela v bližnji prihodnosti. Svojo odločitev o 

kandidaturi pojasnjuje: »Upam, da bom s svojim 

delom in vizijo pripomogla mladim v Pomurju 

zagotoviti boljše možnosti za uresničevanje zastavljenih 

ciljev. Z velikim veseljem in izkušnjami 

se podajam novim izzivom naproti.« Prekmurje 

vidi kot svoj pravi dom, saj ima tu vse, kar ji 

največ pomeni: dom, družino in prijatelje. Njen 

pogled na domačo regijo pa ni idealističen, saj se 

zaveda tudi problemov, ki jih ustvarja periferija, 

in razmišlja o njih: »Največji problem Prekmurja, 

ki ga občutim, kamorkoli grem, je prevelika brezposelnost, 

ki je posledično pripeljala do težkega 

Ekipa Matejinega lokala OF MOMENT v Ljubljani. Mateja je druga z desne. 

socialnega položaja. Vsakodnevne slabe novice, 

ki smo jim priča v medijih, ta socialni položaj še 

dodatno izostrujejo.« 

Kakovost in lahkotnost prednjačita 

na lestvici njenih prioritet 

Protiutež vsemu, s čimer se Mateja ukvarja, 

je njeno osebno življenje, iz katerega črpa moč 

za sodoben način življenja, ki je določen predvsem 

s hitrostjo. To, da živi ustvarjalno in uživa 

v življenju, je posledica njenega pozitivnega 

odnosa do sebe in drugih, veliko te pozitivnosti 

pa ji dajeta tudi mož in hčerka. »Delam stvari, ki 

jih imam rada, in na srečo me ob tem podpirajo 

moji najbližji, še posebno hčerka Ana s svojo 

simpatično igrivostjo in mož Rafael, ki mi pomaga 

predvsem z nasveti iz lastnih življenjskih 

in poslovnih izkušenj.« 

Ob delu in posvečanju družini pa Mateja 

najde čas tudi za svoje telo in duha, to pa je v 

skladu z njenim življenjskim motom, da mora 

človek poskrbeti za kakovostno prehranjevanje, 

kakovostno življenje in lahkoten korak. 

Njen dan se začne s športom, vsak dan teče, 

aktivno pa tudi jaha. Vse pogosteje vključuje 

v športne aktivnosti tudi hčerko, s katero se 

večkrat takoj, ko jo vzame iz vrtca, odpravi v 

naravo. Poleg športnih aktivnosti je Mateja tudi 

strastna motoristka in velika ljubiteljica glasbe. 

Trenutno obiskuje obnovitvene ure klavirja, 

igra pa še harmoniko. Pravi, da ji ob vsem delu 

in hobijih ostane zelo malo časa za kuhanje, 

vendar kljub temu vsakič najde trenutek in 

razlog, da naredi nekaj novega, s kuhanjem 

pa se še posebno potrudi ob božiča in drugih 

velikih praznikih. »Rada imam raznolikost 

in velikokrat tradicionalnemu dodam nekaj 

sodobnega,« pojasnjuje Mateja, ki prisega na 

prekmursko hrano. Ko Mateja naredi refleksijo 

svojega dosedanjega življenja, pove: »Vse, kar 

sem do danes doživela, me je naredilo takšno, 

kakršna sem. Imam fantastične starše, ki so mi 

omogočili, da sem se izšolala, in starejšo sestro 

Alenko, s katero sva si hkrati tudi zvesti in tesni 

prijateljici. Spoznala sem partnerja, s katerim 

sva se super ujela ne le na osebnem, ampak tudi 

na poslovnem področju. Postala sva tim, ki se 

izredno dobro dopolnjuje na vseh pomembnih 

področjih najinega življenja. Najin najlepši plod 

18-letne zveze je najina čudovita Ana. Zaradi 

nje se vsako jutro zbujam z nasmeškom in vsak 

večer zaspim z nasmeškom.« 

Mihaela Kalamar 

družinski arhiv 

Krokarjeva 

temna 

senca 

Nemčev krokar Mirko z zlatim 

jabolkom. Korvinov pa ima v 

kljunu zlat prstan. To lahko 

vidite na spomeniku Matiji 

Korvinu pred budimpeškim 

mestnim muzejem. 

Pisalo se je leto 1990, ko je bilo Ptičkovo 

gostüvanje v Lipi. Kot deček sem pozorno 

poslušal hudomušno zgodbo o krokarju, ki jo 

je v dolgem črnem plašču pripovedoval Jože 

Rituper - Dodo. Tisti njegov nastop bi danes 

ocenil z najboljšo oceno po lestvici retoričnega 

nastopanja. Endre Gönter pa je med tem, 

ko je Dodo pripovedoval, na liste na stenah 

ilustrativno uprizarjal zgodbo. Več let kasneje 

sem ju kot Penova sodelavca spraševal o tisti 

»kovranovi zgodbi«. Menda sta z njo, zrežirala 

sta jo uro pred nastopom, poplačala dve kafki, 

ki sta ju dobila od organizatorjev dogodka. Ena 

je šla k Dodoju, druga k Endreju. Oba čutita 

simpatijo do vran, predvsem do krokarjev. Ti 

so po velikosti največji predstavniki iz družine 

vranov. Sem poleg krokarja spadajo nam bolj 

znane ptice pevke: šoja, sraka, krekovt, kavka 

in vrana. Dodo ima kovrana celo v svojem monogramu. 

Povedal mi je: »Imel sem doma dve 

vrani in kavko. Kdor ni imel ptiča, si ne more 

predstavljati, do kakšnega prijateljstva lahko 

pride med njim in človekom. Ptič ga vzame za 

enega izmed svoje jate. Zato tudi posnemajo 

svojega tovariša. Ko sem šel k sosedu, je žival 

stopicala za mano.« Endrek te ptice uprizarja 

v svojih likovnih delih. Le poglejte si njegove 

slike. Vincent van Gogh pa je narisal Žitno polje 

s krokarji in potem naredil samomor. 

Matija Korvin, znan kot kralj Matjaž, je bil 

madžarski kralj in v lasti je imel tudi Koroško. 

Vzdevek Korvin je povzel po družinskem grbu s 

podobo krokarja (latinsko: corvus). Po Šlezijskih 

analih naj bi mu krokar odnesel prstan. Ptico 

je ujel in ubil, v spomin na dogodek pa prevzel 

njegovo ime. Drugi pravijo, da grb izhaja iz družinskega 

posestva Krokarjeva skala v Romuniji, 

tretji pa, da mu je mama, ko je bil zaprt v Pragi, 

s krokarjem poslala pismo. 

Podobno kakor sove postanejo črni vrani 

spremljevalci čarovnic in čarovnikov, služijo kot 

njihovi sli in vohuni. Na srečo pa le ni vse tako 

črno. Krokarji, vrani in vrane so v zadnjih desetletjih 

doživeli temeljito preobrazbo simbolnih 

pomenov – nagajivi, sarkastični, komični in 

očarljivo groteskni ptiči s prevelikim kljunom 

in bistrimi očmi krakajo na vseh koncih in 

krajih. Pravljičarji so poskrbeli za to, da mlajše 

generacije poznajo krokarja predvsem kot 

simbol duhovite nabritosti, zvitosti in jezičnosti, 

ki jih spremljata uporniški duh in smešna 

zagledanost v svoj prav. 

Kovran – predhodnik Pena 

V Prekmurju pa so že v tridesetih letih poznali 

pozitivno stran tega ptiča in verjeli, da ta 

žival prinaša srečo. Namreč Kovran je bil časopis 

džezovskega orkestra sokolskega društva v 

Murski Soboti. Ta časopis imamo za nekakšnega 

predhodnika Pena. Na pustno nedeljo pred dobrimi 

75 leti so v njem satirično zapisali: 

»Kovran je ptič. Spredaj ima glavo, zadaj pa 

rep. Kadar se obrne v nasprotno smer, ima glavo 

zadaj, rep pa spredaj. Če je dobre volje, z repom 

miga. Če je z repom migal, je samec, če je z repom 

migala, pa je samica. Isto velja za kljun, ki je 

Ema z grozdjem krmi krokarja. A roke mu ne 

upa dovolj približati. Pošteno bi jo kljunil. 

pritrjen na sprednjem koncu glave. Kljun tvori 

podaljšek lobanje v smeri naprej. Kadar išče v 

perju mrčes, je kljun obrnjen nazaj. Ako pri tem 

opravilu ne miži, more videti tudi svoj rep. Dobro 

rejen kovran tega ne more. Tudi slepemu se to ne 

posreči. Kovran hodi po dveh nogah. Včasih tudi 

skače. Ako si poškoduje eno nogo, potem šepa. Če 

mu obe odpoveta, pa zleti. Po zraku leta z obema 

perotma, zato prištevamo kovrana med ptiče. 

Kovran se preživlja s trdo in mehko hrano ter je od 

sile požrešen. Zato mnogo žere. Kadar je žejen, pije. 

Pri tem dvigne kljun, nagne glavo nazaj, zameži 

in hlastno požre pijačo. Nato postavi kljun nazaj 

na prejšnje mesto. Če je dobre volje, ob takih prilikah 

rad zapoje. Kovran ljubi družbo. To si poišče 

kjerkoli in pri tem ne izbira med mladino in starino. 

Vsi kovrani so ptiči. Kovrana imenujejo tudi 

Mirko Grča s Krokijem. Krokarji tako kot 

drugi iz družine vranov so vsejedi. Jedo 

mrhovino, jajca drugih ptičev, žuželke, črve, 

polže, pobirajo pa tudi različne plodove in 

semena. Pogosto stikajo po smetiščih v bližini 

naselij. Večje kose hrane držijo z nogami in jih 

razkosavajo z razmeroma močnim kljunom. 

krokarja. Vrsta kovranov, ki ima perje, se latinsko 

imenuje: corvus corax. Tak kovran je ptič. So pa 

krokarji ali kovrani, ki nimajo perja. V splošnem so 

ti krokarji podobni kovranom. Po navadi hodijo po 

dveh nogah. Večkrat tudi po štirih. Ako mu odpove 

ena noga, šepa, ako obe, sfrči pod mizo ali v kanal, 

če je odprt. Krokarji so zelo koristni, ker preganjajo 

vinsko krizo. Zaradi njihove neutolažljive žeje so 

jim gostilničarji jako naklonjeni. Krokarji imajo 

več sovražnikov in ne manj sovražnic. Med sovražnike 

spadajo trije dnevi, ob volitvah, policaji in 

prazen žep. Med sovražnice pa: Sveta vojska, policijska 

ura, peronospora, redukcija plač in boljša 

polovica. Krokarja je konec, ko umre, izjemoma 

pa tudi, kadar vstopi v zakon ali kadar položi 

obljubo večne abstinence in se je drži. Kouvran je 

ftič, krokar je tič, oba pa sta tiča.« 

Krokarji kot pomurski hišni ljubljenci 

Obiskali smo dve družini, kjer imajo krokarja 

za svoja prijatelja. Ujetništva se krokarji brž 

privadijo in se tudi naučijo mnogih stvari, celo 

»govoriti«. 

Krokarja imajo doma pri družini Nemec v Šalincih. 

Prav vsi pri hiši, oče Viktor, mama Ema, 

ter otroka Mihec in Maja, obožujejo njihovega 

krokarja Mirka. A le Viktor se mu lahko približa 

v veliki kletki, ki je ob hiši. Druge bi napadel. 

Mirko zna govoriti tudi nekaj besed. Ema je 

povedala: »Če bi se s krokarjem več ukvarjali, bi 

znal še več govoriti, ker ima dobro sposobnost, 

da si zapomni besede in ljudi. Pri hrani ni izbirčen, 

a pred vsem daje prednost mesu.« 

Mirko Grča iz Trimlinov ima krokarja z imenom 

Kroki. Star je tri leta in ga je dobil pred 

enim letom iz Podčetrtka. Tam ga je kot poškodovanega 

mladiča pobral njegov prvi lastnik. 

Mirku so krokarji kot vse druge ptice iz družin 

vran zelo zanimivi ptiči. Njegov je zelo igriv 

in poleti v vodi rad čofota. Hrani ga s pasjimi 

briketi, mehko koruzo in z mrhovino. 

Bojan Zadravec


34 

To je on 

Jožef Rituper - Dodo, 

Zgodba z naslovnice 

upokojen bančni uslužbenec, Murska Sobota 

Živel 1. Pén! 

Da, to sem jaz. Neverjetno! Jaz na prvi strani Péna. Avtomatično 

se človek vpraša: »Je to pravično?« Mar ni v pokrajini 

koga drugega, ki bi si to bolj zaslužil? Ki je naredil v kulturi 

to in to ali se je v znanosti, ali v športu, ali bog ve kje zapisal s 

pomembnim dosežkom in si tako zaslužil, da javnost to zve in 

se morda celo z njim skupaj poveseli. 

No, zdaj je pač tako, kot sta odločila Jernej in Irma, preostala 

člana uredniškega odbora. »Ta mesec izide dvestota 

številka Péna in ti si edini, ki v njem že od začetka sodeluješ 

kot urednik,« mi je Jernej sporočil odločitev o fotografiji na 

naslovnici. 

Pén torej izhaja že dvesto mesecev. Ne da se mi računati, kdaj 

je to bilo, katerega datuma, ampak zdaj vidim, da je v Muri od 

izida prve številke preteklo veliko vode. 

Kakšna dva meseca prej, v tistih časih, spomnim se, da je bilo 

po novem letu, me je poklicala Irma in mi enostavno povedala, 

da pri Vestniku razmišljajo o prilogi, ki bi bila zanimiva za bralce. 

No, nekaj v tem smislu, in da naj bi mi, skupaj s Štefanom 

Smejem in Bojanom Pečkom, vsebinsko zasnovali prilogo. Kdo 

ne bi sprejel takšne zanimive ponudbe?! 

Sodelovanje s Štefanom, razumnikom najširšega kova, in 

uspešnim novinarjem Bojanom je že v naprej zagotavljalo, 

da bo delo zanimivo, vsekakor ne brezplodno. Skoraj bi lahko 

rekel, da mi to sodelovanje ni pomenilo nekega dela ali zadolžitve, 

prej sem to vzel kot častno funkcijo. »Le kako je prišla 

do mene?« sem takrat razmišljal. Dobro, ravno v tistem času je 

izšla moja knjiga, ki so jo ljudje kar radi brali, znan sem bil po 

javnih nastopih, tudi na televiziji sem se za tiste razmere kar 

pogosto pojavljal, toda vseeno se mi to ni zdelo dovolj za kaj 

takega. A o tem nisem spraševal, da si ne bi premislila. 

No, moram povedati, da v tem pogledu nisem bil ravno brez 

izkušenj. Samo tega Irma ni mogla vedeti. To je zdaj že prava 

zgodovina. Pri Vestniku sem se zaposlil leta 1968, ko so tam 

ustanovili propagandno službo, in sem imel srečo, da so vzeli 

ravno mene. Pozneje sem zvedel, da so o meni spraševali na 

ekonomski šoli in da me je takrat ravnatelj Bojan Lebar toplo 

priporočil. Za to mu bom hvaležen do konca življenja. Delo je 

bilo sestavljeno iz zbiranja oglasov po terenu, sodelovanja s 

stalnimi strankami, priprave propagandnih radijskih reportaž 

in pisanja reklamnih besedil. Od šefa Slavka Klinarja sem se 

veliko naučil. Vsega vraga. 

Tako je nekega dne prišlo do sestanka s predstavniki Radia 

Ptuj in Varaždinskih novic. Dogovor je tekel okrog organiziranja 

festivala narodnozabavne glasbe in izdaje revije na to temo. Z 

Varaždinci je prišel tudi predstavnik zagrebške televizije. Kot 

mlademu klincu mi je godilo, da sem bil poleg v tako zanimivi 

družbi, čeprav sem na sestankih, ki jih je bilo kar nekaj, v glavnem 

le poslušal. Sklep pogovorov je bil, da bo prvo leto festival 

organiziral Ptuj mi – Vestnik in Radio Murska Sobota –, pa 

bomo založnik revije z imenom Festival. Revijo bomo prodajali 

po vsej Sloveniji. Tudi jaz sem bil vključen v uredniški odbor. 

No, konec te zgodbe, kateri pa tukaj še veliko manjka, je, da 

ptujski festival obstaja še danes, mi pa smo izdali tri številke 

revije. Nekako za podjetniške pristope še ni bil pravi čas niti 

volje pri nekaterih ljudeh. Je pa revija vzbudila precejšnjo 

pozornost, pa tudi ugodni odmevi iz vse Slovenije so pričali, 

da ideja ni bila slaba. 

S Štefanom in Bojanom smo veliko razpravljali o vsebini 

priloge. Na neformalnih sestankih smo se pogovarjali, tudi 

šalili, malo kregali, tudi zapili smo se, predvsem pa zagovarjali 

svoja videnja. O tem, da bi v njej obravnavali svetovno tematiko, 

pa vse do zamisli, da bi bila priloga nekakšen rumeni tisk 

pokrajine, torej da bi pisali trače o znanih ljudeh. Na koncu 

je prevladalo mnenje, da ostanemo doma, pri svojih ljudeh, 

in predvsem, da se ne bomo ukvarjali z gospodarstvom, kriminalom 

in problemi, ki tarejo družbo. Naj se pohvalim, da 

sta kolega sprejela moj predlog imena priloge. Pén – narečna 

beseda, ki ima enak pomen na obeh straneh Mure, sicer z drugačnim 

pomenom pa jo poznajo tudi drugod po svetu. Endre 

je izdelal logotip in dal prilogi tehnično podobo. Upam, da bo 

takšen, morda nekoliko boljši, dočakal 400. številko! Takrat 

se spet slišimo. 

Zgodbe, ki jih piše življenje 

Tomaž Flegar 

Si upate verjeti v čarovništvo? 

Vse njive, ulice so se spremenile, ko je tekel mimo njih, vse je postalo čisto – 

Čutil je nekaj drugega, nerazložljivega, nekaj je bilo drugače 

Spremenjene ulice in narava – povedal je, da je to njegova »magic« 

(čarovnija, op. p.), to počne njegova »magic« – čisti čustva. Tudi 

»magic« bi človek želel spraviti v neko formo, definicijo, v bistvu pa je 

to nekaj, pravi Tomaž Flegar, kar lahko počnemo vsi, če si le dovolimo. 

Vsak izmed nas si menda lahko dvigne zavedanje, zavest. Vse, prav 

vse, pa smo le mi sami, vse sem le »jaz«. Ne bo presenetilo, da me je 

takšno razmišljanje napeljalo do slutnje o egocentričnosti, samovšečnosti. 

Vendar mi je jezični sogovornik hitro spodnesel tla pod nogami 

s svojimi argumenti. Čeprav sem bila v sebi sprva prepričana, da se 

moti sogovornik, sem vendarle ugotovila, da ima še kako prav. Čisto 

vse izvira iz nas samih. Recimo, nekaj noči pred najinim srečanjem 

mi je luna kratila spanec. Potem pa preprosto nisem več verjela, 

da je kradljivka sanj ravno luna. Namreč, spanec sem si kradla 

sama. Ko sem to dojela, sem bila že skoraj pripravljena na 

resnico. Bila je postrežena ob mojem čaju in kavi, ki 

jo je naročil on. Sicer je kazalo, da sediva tam 

izključno in izrecno zaradi članka, a mi 

je hitro postajalo jasno, kako se 

spreminjam v njegov »projekt«, 

da pač ne more ali 

ne sme mimo tega, kar 

čuti in kar je začutil ob 

meni. Tako sem torej 

vedno bolj postajala 

sredstvo lastnega pisanja, nosilka človeškega strahu in upanja. In 

navsezadnje, začelo me je že preveč zanimati, ali je res eno izmed 

mojih prejšnjih življenj – nisem si še čisto na jasnem, ali naj vanj 

verjamem ali ne – tako močno prisotno, da so mi že dvakrat povedali 

isto orumenelo zgodbo? 

Intuitivni sunek do Brazilije 

Z njegovo pripovedjo začenjam nekje na sredini. Čeprav ni gostilniška, 

je dogajanje postavljeno ravno tja in nekaj let v preteklost. Prijatelj, 

ki se je pravkar vrnil iz Brazilije, Tomažu pripoveduje o svojem potovanju. 

V Tomaževi glavi se izpišeta datum 22. april 2007 in Brazilija. 

Zazna ali začuti, da mora tja. Takrat ima dve podjetji, vzame vse svoje 

prihranke, kupi vozovnico za let v Brazilijo in 22. aprila 2007 odpotuje 

in tam ostane – tega takrat še ne ve – sedem tednov. 

Kaj za vraga je hotel od Brazilije, mi je bilo v mislih. Bila je le gola 

intuicija in vendarle se včasih intuitivna ravnanja pokažejo za še kako 

»Do 33. leta sploh nisem verjel, da 

čustva obstajajo. Zdaj sem mojster 

čustev.« 

smiselna. Morda imajo neko notranjo logiko ali pa je logika ob vsem 

tem brez zveze, nepomembna, kakor koli že. 

V Braziliji, pod mističnim slapom – fantastično izkušnjo z njim Tomaž 

primerja z vožnjo iz Prekmurja v Ljubljano, ne se truditi razumeti, 

to primerjavo boste iz besedila razbrali šele kasneje – odkrije neki zdravilski 

center in nenavadnega gospoda s posebnim darom zdravljenja, ki 

s skalpelom iz telesa ljudem izreže katero koli bolezen. Znanost nima 

odgovora, zakaj gospodova »čarovnija« uspeva. Sliši se tako nemogoče, 

pa vendar smo ljudje sestavljeni iz iste snovi, kot so zvezde, v nas ni 

druge snovi, kot je v vesolju – morda je to ta skrivnost. 

V tistem času je Tomaž menda ogromno meditiral in zgodilo se 

mu je nekaj, za kar ni nikoli mislil, da ga bo doletelo. V sebi je 

začutil bitje, ki je prej še teklo proti njemu v beli halji, zdaj 

pa se je to bitje ustavilo v njem. Tukaj prekinem njegovo 

pripovedovanje, tukaj namreč odpove moj um, tega 

si več ne znam razložiti. Kako je videl to bitje, 

kako je mogoče videti takšne stvari? Realno? 

Eterično? V odgovor dobim tole 

pojasnilo: »Poglej, čutenje 

je videnje. To je naš 

čutilni mehanizem. 

Pravzaprav zaznavamo 

vibracije, ki 

jih naši možgani 

nato zložijo v sliko. Mi v bistvu najprej čutimo, gledamo šele z možgani. 

Vsak od nas pa vidi stvari malo drugače.« 

Očiščena čustva 

Ne vem, tega nisva dorekla, ali je bilo takrat ali pa je šele kasneje 

spoznal, da je zdravilec. In da bitje, ki se je ustavilo v njem, nosi suknjo 

tistega, ki ima moč zdraviti druge. 

Verjamem mu, da je bil kot otrok izjemno inteligenten. V šoli je uspel 

poleg svoje rešiti kontrolno nalogo tudi petim, šestim sošolcem. Kot 

najstniku so mu starši kupili moped. Divjal je in zgodila se je nesreča. 

Šele zdaj, pove, se mu je posvetilo, zakaj se je to moralo zgoditi. Nesreča 

ga je spremenila, postal je samotar. In, verjemite ali ne, do 33. leta sploh 

ni verjel, da čustva obstajajo. Zdaj, pravi, je mojster čustev, ki je sprva 

pač moral iti v temo, da bi lahko ugledal samega sebe. 

Trenutno se ukvarja s področjem, ki sliši na zveneče ime čustveni 

inženiring. Moja reakcija je bila zopet odkrito nevedna. »Čustveni inže-

35 p en 

»Bodonska 

literanska 

keglanca« 

šarmantnim Simonom Severjem, duhovnikom 

S Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, 

sva v bodonskem župnišču pregledovala arhiv, 

ki ga ureja. Gre za bogato zbirko fotografij in 

predmetov, ki so jih uporabljali njegovi verski 

predhodniki. Kazal mi je skice in listine za gradnjo 

prve lesene bodonske cerkve in pripovedoval 

o Tolerančnem patentu iz leta 1781. Ta je evangeličanom 

v Avstro-Ogrski omogočil, da so si z 

omejitvami lahko zidali svoja svetišča. Duhovnik 

Simon, mož in oče, ima dober nos za zgodovinske 

vire in občasno preseneti s podatki, ki jih prinese 

iz kake zaprašene omare. Tako je lansko leto 

odkril zapisniško knjigo iz leta 1792. V njej so 

zapisani dragoceni podatki, ki potrjujejo pomen 

evangeličanov v prostoru med Muro in Rabo, v 

tem konglomeratu narodov in verstev. Simon se 

zaveda svojega duhovniškega poslanstva in je 

zvest besedam, ki jih je obljubil 1400 ljudem, ki 

so ga z javnimi volitvami izvolili in poklicali za 

dušnega pastirja bodonske »gmajne«. Taki skupnosti 

je dolžan biti dober duhovni vodja. 

Pred mano razvršča stare fotografije in o vsaki 

ve nekaj povedati. Tudi o fotografiji, ki jo je posnel 

soboški fotograf Jožef Prahič. Po besedah 

izjemnega poznavalca fotografije Marka Krenna 

iz Murske Sobote je ta fotografija ena najbolj 

znanih, ki jih je posnel ta čakovski fotograf v času, 

ko je v Murski Soboti odprl obrt. Prahič je bil tudi 

potujoč fotograf, zato ni čudno, da je s svojim 

zapravljivčkom in fotografsko napravo prispel v 

Bodonce, ki pa niso tako blizu prekmurski prestolnici. 

»Še bo treba raziskovati, da se bo kaj več 

izvedelo o tem fotografu, ki je umrl leta 1922,« je 

končal Krenn. 

To zanimivo fotografijo pa sta Simonu posodila 

Sobočana Nada in Vlado Sagadin. Vidimo, da dekleta 

v sprednji vrsti v rokah držijo kegle, fantek 

v zadnji vrsti pa kegljaško kroglo. Ta fant je bil 

takrat 12-leten židovski deček Henrik – Hinko 

Hahn (1897–1991), kasnejši bodonski trgovec. 

Drugi z desne v tretji vrsti je bodonski učitelj 

Kalman Vukan, ki je bil učitelj v Bodoncih med 

letoma 1906 in 1945. Obenem je opravljal službo 

kantorja v cerkveni občini. Služba kantorja pri 

evangeličanih združuje delo organista in vodje 

pevskega zbora. Ljudje se ga spominjajo kot zelo 

dobrega človeka. V stari šoli je imel harmonij na 

pedale in iz njegovega stanovanja je prihajala 

njegova glasba. Vukan je bil dober prijatelj Ludvika 

Vrečiča (1900–1945), prvega prekmurskega 

akademsko izobraženega slikarja. 

V tretji vrsti na sredini je vitek mož z očali, 

urejeno brado in prekrižanimi rokami. To je 

po vrsti šesti bodonski duhovnik Karol Šiftar 

(1867–1959). Gimnazijo je obiskoval v Šopronu, 

študiral pa v Halleju v vzhodni Nemčiji. Dušni 

pastir v Bodoncih je bil od leta 1895 in vse do svoje 

smrti. V njegovem času so leta 1899 zgradili zdajšnjo 

bodonsko cerkev. Ta markantni mož, rojen v 

Strukovcih staršema Juriju in Katarini Gomboc, je 

bil izreden mislec in teolog. Ohranjenih je precej 

njegovih rokopisov. V knjižni obliki je izdal „Krátki 

návuk vere evangeličanske“ (konfirmacijski 

učbenik). Pisal je tudi krajše prigode iz življenja 

cerkvene skupnosti. Te je vernikom pogosto 

prebiral s prižnice. Znan je bil še kot dober sadjar, 

že na začetku avgusta je jedel zgodnje grozdje iz 

svojega vrta. Ravno tako je bil znan kot žlahtnitelj 

vrtnic. Že leta 1927 je pod bodonsko cerkvijo v 

sadovnjaku gojil jabolka jonatan. Po nasvete so 

k njemu prihajali od blizu in daleč. Karol Šiftar 

se je srečeval z zelo širokim krogom prijateljev iz 

vrst prekmurskih in bližnjeavstrijskih intelektualnih 

vrst. Prav kegljišče v Bodoncih, bilo je poleg 

cerkve, je bilo točka, kjer so se zbliževale številne 

duhovniške družine in elitneži iz Šiftarjevega 

kroga. Svoj šport so povezali s kosilom, ki so ga 

»Bodonska keglanca« 

pripravljale dekle. Šiftarjeva žena Ida, rojena Sinic 

(1874–1951), sedi v drugi vrsti prva od leve, je bila 

ob nastanku fotografije noseča s tretjim otrokom. 

To je bil Andrej, ki je postal doktor farmacije. Študiral 

je v Zagrebu, služboval pa v Budimpešti. V 

prvi vrsti skrajno levo je Šiftarjeva hči Ida, rojena 

1901. Tudi ona je študirala v Zagrebu, zaposlila 

pa se je v Mariborskih lekarnah. V Bodonce je 

prihajala pogosto, predvsem je tam preživljala 

dopuste in gostila svojega brata in sestro Kamilo. 

Ta je na fotografiji, prav tako s kegljem, v prvi vrsti 

skrajno desno. Obe sestrici sta oblečeni v enaki 

obleki. Kamila Šiftar, rojena 1904, je študirala v 

Budimpešti in je postala doktorica stomatologije. 

V madžarski prestolnici je tudi ostala. Nobeden 

od Šiftarjevih otrok se ni poročil, med seboj so 

se dobro razumeli in se obiskovali. Čeprav sta 

bila Andrej in Kamila oba doktorja znanosti, je 

bilo njuno budimpeško življenje zelo skromno. 

Živela sta vsak v svojem stanovanju. Andreju so 

dodelili majhno stanovanje, ki je bilo namenjeno 


hišnikom, to pa zato, ker je bil samski, in takemu 

je bilo to dovolj. Šiftarjeva starša in vsi trije otroci 

počivajo na bodonskem pokopališču. Za starši je 

prva umrla Kamila leta 1989, čez dve leti pa še Andrej. 

Najdlje je živela Ida, ki je dočakala 101. leto. 

Mnogi se je še spominjate kot fine in zgovorne 

gospe. Kot mlada je zelo rada hodila v opere in še 

na jesen življenja je spregovorila o Aidi iz Karmen 

in še o kateri. Duhovniško družino Jošar je rada 

povabila na »puding ob petih«. Po sedmih letih 

življenja v rakičanskem domu za starejše občane 

je leta 2002 odšla k večnemu počitku. Vsi Šiftarjevi 

so ostali v spominu vseh, ki so jih kdaj srečali, ker 

so bili posebni, razgledani in družabni. 

Simon Sever, naslednik Ludvika Jošarja, ta 

pa naslednik Šiftarja, je na čast Karolu Šiftarju, 

ljubitelju vrtnic, posadil deset josefinskih vrtnic. 

Tudi mi se jih spomnimo ob dnevu reformacije ali 

se za 1. november ustavimo ob Šiftarjevem grobu 

na bodonskem »brütofu«. 

Bojan Zadravec 

niring je zelo dragocena zadeva, je tehnologija novega tisočletja. 

Začenjam sodelovati z medijskimi hišami. Ustvarjal bom reklamne 

panoje, iz katerih bosta sevala le radost in ljubezen. Ljudje 

bodo ob tem lahko začutili sami sebe, zdaj nihče ničesar ne čuti. 

Zgodila se mi je prelomnica, katere se nisem takoj zavedal. Imel 

sem delavnice zdravljenja in sem ugotovil, da lahko v kateri koli 

stvari, človeku, očistim prisotna čustva, lahko jih spremenim. To 

v bistvu lahko vsi delamo, bolj si vibracijsko dovzeten do tega, 

bolj se to lahko zgodi. 

Ljudje tako kruto ravnamo z naravo, obremenjena je s toliko 

odpadki, tako dejanskimi kot čustvenimi. Ko delamo slabo 

materi Zemlji, naravi, delamo slabo samim sebi – kajti mi smo 

narava. Da vanjo mečemo svoje odpadke, v bistvu pomeni, da 

smetimo sami sebe. S tem da pomagamo Zemlji, bomo pomagali 

sami sebi in telo nam bo vrnilo – hvala, ker skrbiš zame. V bistvu 

gre ves čas samo za nas. 

Vsa čustva v okolje prinašajo tisti, ki tam živijo. Prekmurje, 

vsaka regija ima svoje breme preteklosti. Če greš čez mejo ali v 

Ljubljano, čutiš, da je čisto drugače, ker čutiš, da so tam drugačna 

čustva. Hkrati pa smo mi del tega, del Prekmurja, ker smo se ves 

ta čas oplajali s čustvi, ki so tukaj. Zato ravno doma lahko najlažje 

začutimo tisto, kar je v nas. Čeprav se ljudje odselijo, mnogokrat 

potrebujejo kar nekaj časa, da pustijo ta čustva, če sploh kdaj.« 

Zdaj lahko razumete, kaj je sogovornik mislil z izkušnjo 

potovanja iz Prekmurja do Ljubljane – konec koncev gre za 

potovanje s serijo različnih čustev. Ker je ravno tedaj premaknil 

kozarec z vodo, ki ga je dobil ob kavi, je spregovoril o njej: »Si 

predstavljaš, koliko čustev je v tej vodi? Teče skozi vse domove, 

tu so čustva vseh teh ljudi, potem je tukaj še onesnaženje. Jaz 

jo lahko očistim, ji dam drugo frekvenco.« Kar je povedal, je 

bilo celo testirano in ugotovljeno, da je v petih minutah zares 

spremenil pH-vrednost vode. Seveda me zanima, kako je nekaj 

takega sploh mogoče. »Voda je idealen medij za komunikacijo 

med višjo in nižjo zavestjo, hrani informacije. Danes je vodilna 

religija znanost, ki za vse potrebuje dokaze. Vendar ne vem, od 

kod prihaja moje védenje.« Na koncu se ustavim še ob »magic«, 

čaranju ali kakor komu drago. Hočem vedeti, ali se mu kaj svita, 

kdaj bodo ljudje začeli to sprejemati, kdaj bodo začeli drugače 

gledati na tovrstno početje in ne več kot na neko eksotiko. »Ko 

bodo pripravljeni,« je njegov odgovor. Dodaja še: »Kaj se dogaja? 

Vedno več ljudi začne čutiti, da se vibracije dvigujejo. In kaj delajo 

vsi ti ljudje? Kaj delamo vsi ljudje? Učimo z zgledom. Bistvo je 

samo to, da se ti odprejo oči.« 

Presodite sami, kaj je res in kaj bledica resnice, v kaj verjamete 

ali pač nikakor, nikoli, pod nobenimi pogoji ne. Želim 

vam mirno počastitev čarovništva. Vendar pazite, vsi imamo 

kakšno svojo čudno, neracionalno zgodbo, nezmožno razumske 

razlage, ob kateri nas spreletijo mravljinci. Mislim, da se je prav 

zdaj spominjate. 

Andreja Časar 

A. Krumpak 

Oktober je za nami. Vlada je spadnola. 

Predsednik so razpisali predčasne 

volitve. Pahor pravi, ka je njegova vlada 

delala dobro. Se ka so si zmislili so njin minejrali. 

Zadovoljstvo med lidami, z delon, zdaj 

te že bivše vlade je bilou skoro enako nuli. No te pa 

zaj mamo predčasne volitve. Do konca razpadla levica 

je vö z rokava potegnola Zokija Jankoviča. Za par dnij se 

je pa pojavo »neodvisen« Gregec Virantov. Kakšo farbanje. 

Takše slike sta Picasso pa Dali ne znala napraviti. Lipou vas 

prosin. Kakši levičar je lejko Jankovič Od kda so pa te levičari 

bogataške? Pa kakši neodvisen je lejko Gregor? Neodvisen od 

koj? Gospod Janša so hitro gor prišli, ka ga f ton momenti 

bremeni preveč negativne reklame. Ka od razprav no sodišči 

niti nemo gučali. Pa ga je najšo svojega bivšega najljubšega 

ministra Gregeca. Telko o ton, kak se je scena politična premeknola 

f Sloveniji. Kak sigdar vličejo prave poteze lidje iz 

ozadja. Najbole smešno se mi pa vijdi, kak skoro se stranke 

v en glas f predvolilnon cirkusi kričijo, ka de trbelo fčasi po 

volitvaj zmenšati število zaposleni pa plače tüj v javnoj upravi. 

Nikše nevoule nega. Samo, kak friško lidje pozabijo. Kelko se 

ges spomnin je glij Gregec bil najbole zatou, da je še bil minister 

v Janšovoj vladi, ka se javnoj upravi »uredijo« plače. Pa 

so njin uredili plače. No pa te glij on zaj najbole glasno zejvle, 

ka de trbelo plače uskladiti, pa zamrznoti, pa odpistiti lidij. Ja, 

dragi moji politiki, tüdi če bi ščeli bi van težko vörvali f tou ka 

gučite. Pojavilo se tudi gibanje za trajnostni razvoj Slovenije. 

Dokeč sta na sceno nej prišla jokera levice pa desnice, so še 

meli kakše šanse ka bi se prebili f parlament. Zaj je pa tomi 

še zdaleč nej tak. Samo 

je še fejst daleč od 

volitev. Lidje do še 

fejst premišlavali 

komi do 

dali svoj glas. 

Ati je pravo, 

ka sta se tevi 

dvej nouvivi listi 

Zokijova pa 

Gregecova pojavili 

samo zavolo 

nikda končane 

bojne med Milanon 

pa Janezon. Mo vidli. 

Vrabli pa čifkajo, ka 

so na deli stare 

komunistične sile 

na enon kraji, pa 

cilou skrivnostni Opus dei, na drüjgon Virantovon kraji. 

Brezvladje v Sloveniji pa nikoga ne gene. Van kaj falij, zaj da 

vlade nega? Sploj što gor prišo , ka več ne poslušamo pa gledamo 

prenosof s parlamenta. Se filozofsko spitavlete zakoj nan sploj 

trbej politiko? Če nikomi nika ne falij se lejko pijtamo: »Što pa 

sploj nüca politiko pa politike?« 

Mislim, ka bi se glij tak bilou, kak je zaj, pa če do odili ta 

sedit lejvi pa desni, pa plavi, žuti, čarni, bejli ali pa rdeči. Tisto 

ka je nej za nüc ponavadi ta ličimo. 

Čista naraji brez velkoga pompa je mijnolo 20 lejt od kda so 

zadnji soldaki JLA odišli iz Slovenije. Boukše povedano odpluli. 

Svoboda Slovenije se je začala. Ka se smo doživeli f tej dvajsti 

lejtaj. Najprle so nas priznali kak državo. Te smo se naraji 

poškalili v se te svetovne pa evrospke integracije. Ponosna članica 

NATO pakta, ka lejko naši soldaki idejo v Afganistan. Od 

NATO-ja smo doubili tüdi navodila , kakše orožje trbej küjpiti. 

Boug ne daj, ka bi ga doma nücali. Se te Patrije ka smo je pa, 

tüdi ove ka je nikdar ne dobimo, so bile za »mirovne« misije 

Amerikancof seposedi tan ge je nafta. Kak članica NATO-ja 

Slovenija vestno izpolnjuje se kan njoj povejo. Z enoga kraja 

nas NATO riba, na drüjgon pa EU. Se ka so ščeli so doubili s slovenskin 

vstopon v EU. Nega baute, z evropske unije, ka je ne bi 

bilou f Sloveniji. Njin se pa, hahaha, ide za enakomeren razvoj 

Slovenije. Sami ste vidli, kak uravnoteženo so se pejnezi talali za 

razvoj Pomurja. Tou mi tak 

ali tak nikdar nede 

jasno, kak eden Giovanni pa 

tan v Bruxellesi 

Hans, pa Pierre 

bole znajo, ge trbej 

vodovod na 

Goričkon napraviti, 

kak 

mij sami. 

J…t ga, tak 

je s touf našof 

Slovenijof. Vij te pa 

sami najbole znani, komi 

te glas dali. Se fküper je eden 

velki šmarn. Si samo dosta čakajte, 

ka de, če te toga ali ovoga volili kaj 

nači. Eno kusto figo de. Da je pa že 

šteri politik gledo na svoje volilce. 

Takšega so še nej napravili, pa ga še 

dugo nedo. 

P.S. pozabo san: Slovenijo so nej zvolili 

v VS. Azerbejdžan nas 

je premago. Mislin pa ka 

do nas pomali zvolili coj k 

Grčiji.

16 oktober 2011 36 

Nagradna križanka 

p en 

Mesečni horoskop za november 2011 

Nagrade za izžrebane reševalce 

Pravilno rešitev -- označena polja - napišite in pošljite na dopisnicah 

na ured ništvo Vest nika, Ulica ar hitekta Novaka 13, 

9000 Murska Sobota, do petka, 4. 6. novembra 2011. 2009. 

Rešitev: _ _____________________________________________________________________ 

_____________________________________________________________________________ 

_____________________________________________________________________________ 

_____________________________________________________________________________ 

Ime in priimek: _ _______________________________________________________________ 

Naslov: _______________________________________________________________________ 

Rešitve iz 41. številke: 

Špela Fujs, Dejan 

Preindl, tekači 

1. nagrada kuharska knjiga: Lidija 

Šavel, Vučja gomila 1, 9208 Fokovci. 

2.–8. nagrada majica: Olga Konkolič, 

Mačkovci 52 b, 9202 Mačkovci; Zlatko 

Vertič, Grad 172 f, 9264 Grad; Milica 

Talaber, Mačkovci 52 b, 9202 Mačkovci; 

Franc Puhar, Hrastje Mota 88 a, 9252 

Radenci; Emil Belak, Partizanska ulica 

6, 9250 Gornja Radgona; Janez Kovačič, 

Grlava 24 a, 9242 Križevci; Sašo Nemec, 

Boračeva 46, 9252 Radenci. 

Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca 

v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta 

Novaka 13 v Murski Soboti. 

OVEN 

(21. III.–20. IV.) 

Vse bolj se boste zavedali, da v vašem partnerskem 

odnosu nekaj ni dobro. S partnerjem 

nujno potrebujeta več pogovorov, 

saj bosta le tako lahko spoznala, kakšne so 

vajine želje in potrebe, predvsem pa, kako 

jih uresničiti. Na splošno pa je pred vami 

prijeten mesec, v katerem vas čaka nekaj 

sprememb. 

BIK 

(21. IV.–21. V.) 

Nikar ne začnite vojne, s katero nameravate 

doseči svoj prav. Verjemite, da si boste na 

predrzen ali celo grob način le nakopali več 

sovražnikov, ne boste pa dosegli nobenih 

pozitivnih sprememb. Bolje bi bilo, da bi 

uporabili miren pristop ter pokazali več 

potrpežljivosti do drugih. 

DVOJČKA 

(22. V.–21. VI.) 

V tem mesecu vas čaka ogromno sprememb 

in novosti, kar nekaj pa se jih bo zgodilo na 

čustvenem oziroma partnerskem področju. 

V službi vas bodo seznanili z neko osebo, s 

katero si v prihodnje lahko obetate odlično 

sodelovanje. Ob koncu meseca boste veliko 

misli namenili denarju. 

RAK 

(22. VI.–22. VII.) 

Na splošno je pred vami precej umirjen 

mesec, v katerem se bo stanje na 

čustvenem področju počasi umirjalo. 

Življenje je vaše, zato lahko le vi odločilno 

vplivate nanj. V službi se vam ne obetajo 

nobene prelomnice in to vas bo na neki 

način pomirilo, saj uživate v rutini. 

LEV 

(23. VII.–22. VIII.) 

Mogoče boste nekomu ponudili oporo 

ali pomoč. Le težko pa se boste družili z 

osebami, ki se znajo podrejati drugim in 

ne razmišljajo po svoje. Vedno bolj boste 

pogumni, čeprav vas bo priganjalo delo 

ali finančne skrbi. Morda si boste vzeli še 

kakšen dan dopusta. 

DEVICA 

(23. VIII.–22. IX.) 

V začetku meseca nikakor ne boste 

vzdržali v zaprtih prostorih, saj se boste 

zelo radi pogovarjali in se družili s prijatelji. 

Iz trenutka v trenutek boste spreminjali 

razpoloženje, vendar se boste odlično 

počutili. V drugi polovici boste zelo ustvarjalni 

in samozavestni. 

Horoskop napisala Jolanda 

TEHTNICA 

(23. IX.–22. X.) 

Morda se morate dokončno posloviti od 

neke osebe ali položaja. V drugi polovici 

meseca se boste nekaj dogovorili, kar bo 

dobro tudi za vas osebno. Dokazali boste, da 

lahko uspete s svojo zrelostjo in izkušnjami. 

Vse se bo spreminjalo z bliskovito naglico v 

pravo smer. 

ŠKORPIJON 

(23. X.–21. XI.) 

V začetku meseca boste čutili veliko poguma 

za neke nove začetke ali uresničitev 

vaših potreb. Če boste nekoga prosili za 

finančno ali strokovno pomoč, boste zelo 

razočarani. Kljub vsemu se bodo vaše 

razmere uredile in našli boste vir novih 

prihodkov. 

STRELEC 

(22. XI.–21. XII.) 

Mogoče boste sklenili neki dogovor, vendar 

bo bolj rezultat okoliščin kot vašega osebnega 

prepričanja. Sredi meseca vam bo šlo 

delo zelo dobro od rok in vse, česar se boste 

lotili, boste lahko tudi opravili. Uspeh bo, a 

morda ne tako velik, kot bi si želeli. Naredite 

tudi nekaj zase. 

KOZOROG 

(22. XII.–20. I.) 

Kar čuti srce, bo v ravnovesju tudi z vašimi 

zavestnimi občutki. Proti sredini meseca se 

bo pojavilo še nekaj iz preteklosti, vendar 

boste težavo uspešno rešili. Prevzeli boste 

popoln nadzor nad svojimi dejanji, delom 

in financami. Ne zapletajte, pač pa delajte 

samo tiste korake, ki jih čutite kot prave. 

VODNAR 

(21. I.–19. II.) 

Čutili boste res obilo energije na vseh 

področjih. V prvem tednu boste doživeli 

čudovit preboj energije, le otresite se 

bremena predsodkov ali nasvetov osebe, 

ki velikokrat vpliva na vaše mišljenje. Vaš 

najboljši vodnik bo notranji glas, ki vas bo 

nezmotljivo vodil v zadnjih dneh meseca. 

RIBI 

(20. II.–20. III.) 

Če ste prej dvomili vase in so vas mogoče 

drugi podcenjevali, se prav gotovo to ne bo 

več dogajalo. Čas je za spremembe. V veliko 

pomoč vam bo, da boste zaznali namige, 

kako morate ravnati, in mogoče boste 

ugotovili tudi neke nove duhovne resnice. 

Tudi na ljubezenskem področju bodite bolj 

optimistični. 

www.vedezevanjedolly.com 

Za osebni obisk 031 457 557 ali 090 44 66 | 1,29 eur/min. 

Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim 

mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval 

kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za 

tabloid spodobi. 

Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorna urednica matičnega časopisa je Majda Horvat, 

uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov 

in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za 

Pen ni posebne naročnine!

37 p en 

Študenti arhitekture z idejami za ureditev petih lokacij 

Delali so pozno v noč 

Ustvarjalnost bodočih arhitektov navdušila župana Občine Križevci Branka Belca 

Mladi so polni nenavadnih idej,« pravi profesor za arhitekturno 

oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani 

Tomaž Krušec. Besede se nanašajo predvsem na njegovih 27 

študentov, ki so minuli teden bivali v Križevcih pri Ljutomeru 

in v okviru arhitekturno-urbanističnih delavnic iskali rešitve za 

ureditev petih različnih lokacij v Občini Križevci. 

Tovrstne delavnice prireja Krušec že vrsto let – vsako leto 

drugje ali na drugih lokacijah v kraju, kjer so že bili. Občina, 

ki v okviru delavnic nastopa kot naročnik, plača delo mladih 

arhitektov s pokrivanjem njihovih stroškov, končne naloge pa 

služijo kot možne ideje za dejansko ureditev prostora. 

Čeprav projekti niso nujno realni, je po mnenju Krušca prednost 

delavnic v tem, da se študenti spoprimejo s prostorom in z 

željami naročnika, to pa jih na neki način prisili k reševanju realnih 

problemov v določenem okolju, s katerimi se bodo nekega 

dne kot arhitekti najverjetneje spopadali. To pa je pozitivno tudi 

za občino, saj jim kreativnost študentov, ki niso obremenjeni s 

prostorom, daje številne možne rešitve za določen problem. 

Dejanska izvedba projektov je torej odvisna od naročnika, 

torej občine. A reakcija župana Občine Križevci Branka Belca 

po predstavitvi osnutkov nalog daje slutiti, da se bodo nekaterih 

projektov lotili kmalu. Najverjetneje se bodo lotili urejanja 

šotorišča ob jezeru v Gajševcih, zanimive pa se mu zdijo tudi 

nekatere rešitve za ureditev prostora ob občinski zgradbi v Kri- 

posamezne lokacije glede na njihovo predznanje. Prav zato so 

se z izdelovanjem možnih rešitev urejanja prostora pri občinski 

zgradbi ukvarjali predvsem starejši in bolj izkušeni študenti, 

medtem ko so enodružinske hiše »gradili« najmlajši, saj so sami 

risali načrte. »To pa zato,« pojasnjuje Krušec, »ker skupinsko 

delo zahteva nekaj več truda zaradi iskanja skupne poti med različnimi 

idejami.« In dodaja, da je prav pri najmlajših študentih 

mogoče opaziti najbolj revolucionarne in kreativne rešitve. Kot 

so na primer ravne strehe, ki pa kljub njihovi modernosti niso 

tipične in najprimernejše za urejanje stavb v tem okolju. Tako 

je Krušec svojo nalogo mentorja videl ne samo v spodbujanju 

študentov, temveč tudi v brzdanju njihovih idej in opozarjanju 

na identiteto prostora. 

Kljub vsemu je bil presenečen, da je večina zelo hitro začutila 

utrip prostora in so risali hiše z dvokapnimi strehami, ki 

so značilne za hiše v pokrajini ob Muri. »Če želijo biti projekti 

uspešni, morajo študenti nekaj časa živeti v tistem okolju. Le 

tako lahko začutijo utrip prostora,« še pravi profesor za arhitekturno 

oblikovanje. Naloga študentov namreč ni bila, da s 

kreacijami izstopajo – kot se rado zgodi pri izmišljenih projektih 

–, temveč da nadaljujejo kontinuiteto, ki obstaja v tem prostoru 

že stoletja. Prav zato bodo po končanem projektu – če ne prej – 

morali argumentirati, kako so se navezovali na kulturno izročilo 

kraja. Svojo ustvarjalnost in poznavanje kulturnega izročila so 


Prvi samostojen avtorski 

projekt Dominika Bagole 

Album Club Deuce 

projekta Balladero 

je nastal v Ameriki 

Najprej koncertni nastopi, 

šele potem izid plošče 

Najverjetneje konec novembra bo izšel prvi samostojen 

avtorski projekt Dominika Bagole s Cankove, nekdanjega 

bobnarja slovenske kultne skupine Psycho-Path. Njegov projekt 

se imenuje Balladero, plošči pa je naslov Club Deuce. Dominik 

je avtor skoraj vseh skladb, igra predvsem klavir in poje, čeprav 

se je preizkusil še na številnih drugih instrumentih, med drugim 

tudi na bendžu, ki pa na žalost ni uspel priti na ploščo. Album 

je bil posnet v Miamiju in Los Angelesu, sodelovala pa je cela 

mednarodna paleta glasbenikov. Tukaj je premalo prostora, da 

bi našteli prav vse. Omenimo le producenta Bobbyja McIntyreja, 

pevki Jadranko Juras in Meli Fabčič (slednja je napisala besedilo 

tudi za skladbo Monsters), kitarista Iztoka Rodeža in Saša Benka, 

bobnarja Mateja Šavla, violinista Sama Budno in Dominikovega 

brata Aljošo, ki je igral klaviature, itn. Vsem se Dominik iskreno 

zahvaljuje. 

Prvi promocijski koncert projekta Balladero je bil že minuli četrtek 

na dvorcu Jeruzalem, kmalu pa bodo sledili tudi drugi koncerti 

Študenti so po besedah 

njihovega mentorja 

v hostlu v Križevcih 

delali cele noči. Ta 

trditev je (z razlogom) 

požela nekaj smeha 

ali vsaj navihanega 

muzanja. Kdor je že bil 

na kakšnih večdnevnih 

delavnicah, ve, da 

večina »dela«, ki traja 

pozno v noč, prej spada 

v družabno področje 

kot med delo. Da ne bo 

nesporazuma – nikakor 

ne zanikam pomena 

nočnega bedenja. Če 

ne drugega, druženje 

pogosto daje dodatno 

motivacijo za delo in 

hkrati omogoči, da so 

ideje še bolj ustvarjalne 

kot sicer. 

ževcih pri Ljutomeru. Sicer pa so se skupine študentov ukvarjale 

še z ureditvijo križevskega hipodroma, z gradnjo enodružinskih 

hiš pri križevski opekarni ter z gradnjo ene avtobusne postaje 

(namesto obstoječih treh) pri krožišču in trgovini v Križevcih. 

Ker so nekatere lokacije težje za urejanje kot druge, je profesor 

arhitekturnega oblikovanja določil skupinam urejanje 

»V arhitekturi je vedno tako, da prostor narekuje, kakšna bo stavba na koncu,« pravi Nejc Jelovšek (levo). 

Rok Štaudaher (desno), ki je z njim sodeloval pri iskanju rešitev za urejanje prostora ob krožišču in trgovini 

v Križevcih pri Ljutomeru, pa je dodal, da ga vsi ti elementi, ki so v nekem prostoru, hkrati dopolnjujejo in 

krotijo. Njuna naloga je bila postaviti avtobusno postajo, ki bi nadomestila tri postaje v bližini, ter večjo 

trgovino s parkiriščem in lokale. Nejc še pravi, da na tem mestu nista naredila samo avtobusne postaje 

in trgovine, temveč moderen urban center srečevanja ljudi. 

Knjigober 

Fabio Volo – Mjesto u svijetu (Biblioteka Hit, 2010) 

Svoj (zasebni) prostor si moraš najti sam 

ob koncu delavnic predstavili županu Križevec in vsem drugim 

zainteresiranim. Čas, da svoje ideje izpilijo, bodo imeli do konca 

marca. Takrat bo tudi jasno, kaj se bo dalo uresničiti in katere 

lokacije bodo po njihovih predlogih tudi uredili. 

Jerneja Domajnko 

Zgodba tega romana bo pritegnila predvsem 

generacije na razpotju. Federico in Michele 

sta tridesetletnika, ki živita značilni italijanski 

urbani slog življenja: nočni pohodi, pijančevanja, 

alkohol, glasba, dekleta itd. itd. Vse dotlej, dokler 

se Federico ne naveliča praznine svojega vsakdana. 

Odloči se, da bo popolnoma spremenil svoje 

življenje, zato pusti službo in prijatelje in se odpravi 

v – neznano … Štiridesetletni pisatelj Fabio 

Volo (s pravim imenom Fabio Bonetti) v svojem 

življenju in romanih zagovarja stališče, ki je rdeča 

nit tudi v pričujočem delu: namreč da človek ne 

sme pustiti institucijam, da odrejajo njegovo življenje, 

ampak si mora prostor v svetu najti sam. 

Tako je tudi Volo že s štirinajstimi leti pustil šolo, 

čeprav ni bil slab učenec, in odtlej delal kot natakar 

in pek, nakar se je posvetil pevski karieri in 

celo izdal nekaj singlov, ki so postali hiti. Preden 

je postal pisatelj, se je preizkusil tudi kot didžej, 

voditelj televizijskih oddaj in igralec. Prvo knjižno 

uspešnico Življenje, ki te čaka, je izdal leta 2000. 

Roman Mjesto u svijetu zaenkrat še ni preveden 

v slovenščino, glede na avtorjev status in vse širši 

krog bralcev Fabia Vola pa se bo to moralo zgoditi 

prej ali slej. 

T. K. 

Dominik 

Bagola je 

avtor projekta 

Balladero, v 

katerega je 

vključenih 

dvajset 

glasbenikov. 

po Sloveniji. »Čeprav moram reči, da je danes težje dobiti 'špile' 

kot nekoč. Za koncert v Pristavi pri Novem mestu smo morali 

prestaviti nastop zaradi morebitne prevelike glasnosti, čeprav 

Balladero sploh ni projekt glasne glasbe. Ampak dandanes je v 

naši državi že tako, da ti kdo pošlje policijo na koncert, tudi če 

igraš klavir,« je nekoliko sarkastičen Dominik. 24. novembra pa bo 

Balladero predskupina bendu Starfucker v Kinu Šiška v Ljubljani. 

»Značilnost projekta Balladero je, da je nastal brez obstoja nekega 

postavljenega benda, ki bi že imel določene člane. To je bil pač 

projekt, ki je nastal v moji glavi, in smo ga potem realizirali z 

vključitvijo dvajsetih različnih ljudi z dveh celin in šestih držav,« 

poudarja Dominik. Jasno je, da vsi ne morejo biti na koncertih, 

a se je vmes že izkristaliziral bend, ki bo obredel slovenske in 

verjetno tudi druge odre. 

Dominik je leto 2009 preživel v Londonu, kamor je odšel, da bi 

študiral bobne, vendar se je tam preusmeril na klavir. Na pobudo 

Jadranke Juras pa je začel tudi peti. In tako je na albumu Club 

Deuce dvanajst avtorskih skladb, od epskih balad do svingerskorokerskih 

komadov. Ime Club Deuce si je Dominik za svoj prvenec 

izbral po baru z istim imenom v Miamiju in po monografiji o 

tem baru, ki jo je pri sebi doma hranil njegov producent Bobby 

McIntyre. Nasploh je Dominik v največjem mestu Floride zelo 

užival: »Oh, ta obisk bi priporočal vsakomur. Vse, kar je potrebno, 

je samo letalska vozovnica do Miamija. Bobby pa je tako odprt 

človek, da bo vesel vsakega Pomurca oziroma Slovenca. Ko sem 

bil tam, je bilo včasih že prav filmsko vzdušje. Ljudje so bili 

zelo prijazni, božič pa smo praznovali ob posebnem božičnem 

drevescu in z imitatorjema Iggyja Popa (mimogrede, tudi pravi 

Iggy Pop živi v Miamiju, op. p.) in Keitha Richardsa.« 

Čeprav ima Dominik posneto ploščo že doma v predalu, se je 

odločil za obratno pot njene promocije, kot je v navadi. Najprej bi 

rad počasi pritegnil pozornost javnosti s koncertnimi nastopi in 

šele potem izdal album, čeprav natančen datum njegovega izida 

še ni določen. »To pa zato, ker se še odločam o trgih, na katerih 

bi ploščo izdal. Sem v pogovoru z založbami in različnimi zvezami. 

Predviden izid je konec novembra, če pa se bodo dogovori 

zavlekli, pa se bo to zgodilo najkasneje konec januarja. Čeprav 

si sam želim, da bi se to uresničilo že letos.« 

Tomo Köleš


38 

Na lekarniški tehtnici 

Polonca Fiala, 

mag. farm. 

Besede mode 

Tatjana Kalamar 

Morales 

Rožnati mesec 

Lahkih nog naokrog 

Oktober je mesec boja proti raku na dojki, ki je 

najpogostejše maligno obolenje žensk v razvitem svetu 

Najverjetneje se marsikdo sprašuje o pomeni 

naslova današnjega prispevka. Naj 

pojasnim: rožnati mesec ali rožnati oktober 

je mesec boja proti raku na dojki, ki je najpogostejše 

maligno obolenje žensk v razvitem 

svetu. 

Za tiste, ki se morajo spoprijeti z boleznijo, 

dnevi, meseci ali celo leta boja z boleznijo 

zagotovo niso rožnati. A v znak ozaveščanja 

in opozoril o bolezni v temino bojazni posveti 

rožnata pentljica, ki si jo predvsem v znak podpore 

vsem tistim, ki se z boleznijo spoprijemajo 

in z njo borijo, pripnemo mnogi. Kot dokaz, 

da tema ne more biti neskončna in da še tako 

drobna iskrica upanja zmore presvetliti temo 

in v sivini najti rožnato svetlobo. 

Tudi v Sloveniji je, tako kot v večini razvitih 

državah, rak dojk najpogostejši rak pri ženskah, 

saj predstavlja kar petino vseh rakov. V Sloveniji 

zboli za rakom dojk vsako leto več kot 1100 

žensk in kar 400 jih 

zaradi te bolezni 

umre. Pojavnost 

raka 

dojk v 

svetu 

narašča 

in 

v povprečju 

b o v 

Evropi 

vsaka 

deseta 

ženska 

do svojega 

75. leta starosti 

zbolela 

za rakom dojk. 

V Evropski uniji 

umre vsako leto za 

rakom dojk približno 

87000 žensk. Podatek je 

strah vzbujajoč tudi zato, 

ker je rak dojk visoko 

ozdravljiv, če ga odkrijemo 

dovolj 

zgodaj. Zato je 

ozaveščanje o 

zgodnjem odkrivanju 

bolezni, 

diagnosticiranju 

in zdravljenju 

zelo pomembno 

in tudi temu je 

namenjen rožnati 

mesec – mesec oktober 

z rožnato pentljico. 

Kaj povzroča raka 

Nastanek raka dojk je tako kot druge vrste 

raka zapleten in dolgotrajen proces. Gre za 

kopičenje napak (okvar, mutacij) na genih in 

tako se celica spremeni v rakasto (maligno). 

Za normalne celice je značilno, da ostajajo na 

mestu, kjer so zrasle, da nekaj časa živijo, nato 

pa propadejo in jih nadomestijo nove. Rakave 

celice pa se obnašajo popolnoma drugače. Tej 

kontroli uidejo in postanejo nesmrtne. To pomeni, 

da se nebrzdano in hitro razmnožujejo 

in kopičijo, zato nastane tumor (zatrdlina) ter 

se vrašča v sosednja tkiva. Čez čas maligne 

celice preidejo tudi v žile in mezgovnice ter 

se po limfnem in krvnem obtoku prenesejo 

v različne organe, kjer nastajajo novi tumorji 

(metastaze ali zasevki). 

Vzroki raka dojk 

Natančen vzrok ni znan, obstaja pa precej 

dejavnikov tveganja. To so: 

- rak dojk v družini (genska preddispozicija), 

- zgodnja menstruacija, 

- pozna menopavza. 

Tveganje za nastanek pa zvečajo neprimerna 

prehrana, telesna neaktivnost, debelost, 

kajenje, alkohol, rojstvo prvega otroka po 30. 

letu starosti, hormonsko nadomestno zdravljenje 

in oralna kontracepcija. 

Kako prepoznati raka dojk 

Raziskave so pokazale, da je preživetje 

predvsem odvisno od velikosti tumorja ob 

odkritju. To pomeni, da je zelo pomembno 

zgodnje odkrivanje in ukrepanje. 

Bolezen je nekaj časa netipna. Ko pa ženska 

zatipa zatrdlino, je alarmantni znak, da obišče 

zdravnika. In tudi zato je pomembno redno 

samopregledovanje dojk, o katerem morajo 

biti poučene že mladostnice. Tako ima 

ženska ključno vlogo pri odkrivanju, če 

si redno od 20. leta naprej enkrat mesečno 

pretipa dojke. Samopregled naj 

se opravlja od sedmega do desetega 

dneva po začetku menstruacije, v 

menopavzi pa na izbran dan v 

mesecu. Če se opazi zatrdlina 

ali več teh, izcedek iz bradavice, 

ugreznjenje bradavice 

ter oteklina in rdečina dojke, 

je nujen obisk pri zdravniku, 

ki bo lahko tudi s pomočjo 

mamografije opredelil spremembo. 

Vsaka sprememba ni rak! 

Bolezenske spremembe 

dojk so 

raznolike in vsaka 

sprememba 

še zdaleč ne 

pomeni raka! 

Dojke se namreč 

spreminjajo 

med vsakim 

menstruacijskim 

ciklusom, 

m e d 

nosečnostjo in dojenjem ter v menopavzi. 

Pri številnih ženskah, predvsem v zrelem 

obdobju, se lahko pojavi drobna vozličavost 

dojk, ki je posledica sprememb v žleznih delih 

dojke. Zato vsaka sprememba ni znak bolezni, 

je pa priporočljivo, da o nevarnosti sprememb 

presodi zdravnik. 

Ženske, ki se spoprijemajo z boleznijo, 

zagotovo navdajajo strah, obup, žalost in razočaranje, 

kajti rak dojke prizadene vse ravni 

življenja posameznice pa tudi bližnje. Burni so 

čustveni odzivi, od potiskanja resnice nekam 

globoko v podzavest do apatičnega vdajanja 

v usodo. Poraja se mnogo vprašanj in odgovora 

ponavadi ni mogoče najti. Vso energijo, 

vnemo in moč je treba usmeriti v boj proti 

raku. A ženska sama s seboj tako zahtevni 

nalogi ponavadi ne more biti kos. In je tudi 

same ne smemo pustiti v boj! Bodimo opora, 

spodbuda in moč. Bodimo rožnata pentljica 

in z njo razodevajmo, da bo uspelo. 

Mogoče ni nemogoče, in četudi ostaja zgolj 

en odstotek možnosti, se v tem odstotku skriva 

100-odstotni delež upanja. In to upanje je 

tisto, zaradi katerega si pripenjamo rožnato 

pentljico. 

rhnja oblačila postajajo vse težja, 

Včeprav še ni prave potrebe po 

»dekastih« oblačilih. Kakovostna 

oblačila so lahko lažja, ponujajo pa 

vse več. Nakup je morda malo bolj 

zapleten, saj gre za naložbo in je 

treba previdno izbrati, a rezultat je 

lahko zelo prijazen do nas, narave, 

našega časa, da o prijetnem počutju 

in solidnem videzu še mnogo potem 

ne govorimo. 

Lahek volnen plašč zanjo 

Korak v novo jesen je lahko povsem 

prijeten in lahkoten. Bombaž se lahko 

sveti z malo acetata, podlogo lahko 

zamenja tanka svila v močni kontrastni 

barvi. Plašč, nosljiv na 

obeh straneh, je lahko 

dobra naložba, 

saj z dobro izbiro 

pokrijemo večji 

del kombinacij z 

vsemi oblačili iz 

naše garderobne 

omare. Barvna 

različnost je tista, 

ki najlažje pokaže 

naše razpoloženje, 

ki ga lahko obogatimo 

še z drugimi 

modnimi dodatki. 

Usnjeni pasovi so 

še zmeraj zelo lepa kombinacija, čeprav se 

pojavljajo stroge oblike brez šivov in pasov. 

Tako rekoč moški volnen plašč zanjo, ki bi 

si ga lahko sposodila od partnerja. Tanka 

volnena tkanina zna biti zelo mehka in lahka. 

Če gre za kašmir, se lahko različno sveti. 

Način, kako se sveti, kako je mehek in kako 

pada, določa, ali je primeren zanjo ali zanj. 

Ostrih mej ni, saj je naš okus povsem različen. 

Ponavadi ženske lažje izberejo kašmir, ki 

se močneje sveti. Kot tak je odličen izbor za 

plašč, ki je v bistvu podaljšan moški suknjič, 

ki ima fazono, prsni žep oz. letvico, dva skrita 

žepa pod poklopcema in razporek zadaj. 

Lahek volnen plašč zanj 

Moški začnejo ceniti kašmir šele, ko ga 

oblečejo. Je že tako, da si ženska rezervira 

zimski plašč v mesecu avgustu, medtem ko 

ga moški enostavno kupi sredi decembra, 

če ni prej zapadel sneg (vedno obstajajo 

izjeme). Način, kako nosimo in kdaj nosimo 

plašč, je tako različen, kot smo ženske 

različne od moških. Če smo včasih nosili 

oblačila, da se zaščitimo pred mrazom, 

danes ugotavljamo, da tudi moški raje 

posegajo po funkcionalnih, a tudi lepih 

plaščih. Lažji plašč, ki enako greje kot debel, 

bo vedno zmagal v ponudbi. Oblike so tako 

po telesu kot tudi nekoliko ohlapno okrog 

njega. Tisti, ki znajo nositi plašč s ponosom, 

si ga bodo dali narediti po meri. Dragocen 

čas, ki ga uporabijo za pomerjanje, je del 

zgodbe, ki jo bodo nosili s sabo vsakič, 

ko si bodo oblekli plašč. 

Barve čarobne jeseni zanjo 

Poleg pravih jesenskih barv so 

nenavadne kombinacije tiste, ki 

dajejo piko na i modni jeseni. 

Turkizna barva je ponavadi 

barva poletja, a tokrat se prav 

lepo poda k vinsko rdeči in 

rumeni. Zdi se, da se moda 

v teh kriznih časih ne da. 

Prevzela je vlogo vodje, ki 

nosi optimistično idejo. 

Barve zanj 

Barva konjaka se 

lepo kombinira z 

oranžno, ki se vra- 

ča. Čokoladno rjava je v oblačilnih elementih 

od hlač do puloverja. Črna, siva in 

modra ostajajo kot klasična trojka, ki se ne 

namerava umakniti. 

Moški elementi zanjo 

Sheryl Stone si obleče navadno belo 

moško srajco na kakšno podelitev in ne 

moremo si kaj, da ne bi opazili, da je kljub 

vsemu zelo privlačna. Moda nam je dala 

celo »moško zgodbo«, v kateri se znajdemo 

le, če postavimo svoja pravila. 

Ženske tkanine zanj 

Moški so opazili, da imajo ženske velikokrat 

prijetnejša oblačila. Za to so povečini 

krive kakovostne tkanine, ki imajo višjo 

ceno. Jesen nas razveseljuje z barvami, kjer 

je svetloba bistvenega pomena. Izberimo 

kakovostne lahkotne plašče, da bomo hodili 

naokrog prav lahkih nog.

39 p en 


Z našega štedilnika 

Boštjan Režonja 

Domači vrt 

Olga Varga 

Natalija Juhnov 

Jelenji steaki po lovsko 

700 g jelenjega stegna (BK) 

50 cl rdečega vina 

200 g korenaste zelenjave 

15 cl rastlinskega olja 

črni poper v zrnju, lovor, timijan, rožmarin, 

brinove jagode, 1 paradižnik, 80 g brusnične 

marmelade, 150 g suhih sliv, 1 JŽ moke, sol, 

poper, jušna osnova za zalivanje 

Meso na hitro operemo, osušimo v čisti 

kuhinjski krpi ter očistimo žilic in mrene. 

Nato ga na hladnem mariniramo vsaj dva 

dni pred pripravo. Za marinado dobro operemo 

korenasto zelenjavo in očistimo ter 

narežemo na kolobarje. V stekleno skledo 

položimo pripravljen kos mesa, dodamo 

narezano zelenjavo, začimbe, rdeče vino 

in olje. 

Ko je meso marinirano, odcejeno zelenjavo 

iz marinade prepražimo na olju. Dodamo 

olupljen in na kocke narezan paradižnik 

ter zelenjavo pomokamo. Prepražimo in 

zalijemo z jušno osnovo. Počasi kuhamo na 

zmernem ognju, da se zelenjava zmehča. 

Nato omako pretlačimo ali s paličnim mešalnikom 

zmeljemo. Pripravljeno omako po 

potrebi še začinimo ter dodamo brusnično 

marmelado in izkoščičene, na manjše kose 

narezane suhe slive. Na hitro še prevremo. 

Ko je omaka gotova, pripravimo še jelenje 

steake. Meso narežemo na primerne steake, 

ki jih narahlo potolčemo in začinimo. Spečemo 

jih na vroči maščobi, na vsaki strani 

nekaj minut. Pečene steake ponudimo s 

poljubno prilogo in podlite s pripravljeno 

omako. 

Žemeljni cmoki po prekmursko 

4 žemlje 

60 g čebule 

60 g prekajene slanine 

4 cl rastlinskega olja, 2 jajci, 10 cl mleka, 1 JŽ 

kisle smetane, sol, poper, muškatni orešek, 1 

ČŽ sesekljanega peteršiljevega zelenja, 2 JŽ 

moke (pšenična in koruzna), bele drobtine po 

potrebi, 100 g bučnih semen 

Žemlje narežemo na drobne kocke in jih 

v pečici malo popečemo. Očiščeno čebulo 

drobno sesekljamo, prav tako na drobne 

kocke narežemo prekajeno slanino in oboje 

na olju prepražimo. Mleko segrejemo in z 

njim prelijemo popečene žemeljne kocke. 

Dodamo prepraženo čebulo in slanino, 

začimbe, kislo smetano in raztepena jajca. 

Maso povežemo z moko, po potrebi dodamo 

toliko drobtin, da lahko oblikujemo cmoke. 

Pripravljene cmoke v slanem kropu kuhamo 

dobrih deset minut. Kuhane odcedimo 

in jih povaljamo v prepraženih in grobo 

sesekljanih bučnih semenih. 

Zelkova domačija 

Zanimiva obnovljena hiša, ki bo drugo 

leto praznovala stoletnico, in travnato 

dvorišče, ki obsega okrog 64 arov, je za 

vzdrževanje in ustvarjanje namenjeno štiriinsedemdesetletni 

Veroniki Zelko in enainosemdesetletni 

Rozaliji. Pri prvih korakih, ko 

sva z Natašo stopili na dvorišče, sva začutili 

pozitivno energijo in veselje, ki sta ju izžarevali 

Veronika in Rozalija. 

Veronika se živo spominja in pripoveduje 

o stricu dr. Ivanu Zelku, znanem zgodovinarju, 

ki je raziskoval prekmursko zgodovino, za 

njim je ostala vrsta člankov in spominov v 

raznih albumih in knjigah. Prav spoštovanja 

vredno se mi je zdelo, kako se sestri dopolnjujeta, 

podoživljata določena obdobja življenja. 

Pri košnji in pri velikih opravilih jima 

veliko pomaga brat, ki je na domačiji. Tudi 

drugi bratje in sestre se z veseljem vračajo 

na domačijo, saj jih je bilo devet. 

Veronika je bila trideset let pri stricu v 

Špitaliču pri Slovenskih Konjicah– Žička kartuzija. 

Bila je tam kot pomočnica. Po smrti 

strica Zelka je prišla domov v Črenšovce. 

Pri vprašanju, od kod veselje do urejevanja 

okolice hiše, rož, zelenjave, pove, da je imela 

že njihova mama veliko veselja do rož na 

vrtu, oknih. Nadaljuje, da je škoda, da nisva 

prišli na obisk že prej. Ravnokar je pospravila 

ostanke cinij, poletnih aster, smrdljivk. Na 

dvorišču pa še cvetijo dalije, jesenske astre, 

gomfrene, sončnice, ščir. Na polkrožni gredici 

je zasajenih veliko rastlin: šmarnice, orlice, 

zelnate potonike, kane, boreč, tudi mačehe , 

ki jih Veronika seje sama, so že posajene. 

Poleg okrasnih rastlin, enoletnic in trajnic, 

je na dvorišču še zelenjavni vrt in veliko 

posodovk: gorčica, klivija, bilbergija, ki je 

imela letos zelo veliko roza cvetov. Bila je 

tudi veliko fotografirana. Na hodniku se svetlika 

tudi vaza z okrasno rastlino srebrenko 

(»judeževi pejnezi«). 

Glavno vodilo na Zelkovi domačiji je gojiti 

rastline, ki so jih gojili naši starši, rastline, ki 

so od nekdaj rasle tu. Veronika in Rozalija 

znata prisluhniti naravi, opazovati, skrbno 

obdelovati ter uživati ob najpreprostejših 

barvah in vonjavah, zato sta si ohranili in 

ustvarili čudovito okolje, ki očara marsikaterega 

mimoidočega obiskovalca. Kot pove 

Veronika, imata veliko obiskov. Ponosni sta 

na koledar leta 2006, ko je Kmetijsko-gozdarska 

zbornica uporabila v koledarju prav 

posnetek njihove hiše. 

Fotografija 

hiše, ki je bila 

objavljena 

v koledarju 

leta 2006 – 

arhitektura 

slovenskega 

podeželja, ki je 

lastnicama v 

posebno čast, 

da so hišo 

opazili tudi 

drugi. 

Cvetje – ščir 

in sončnice v 

odcvitanju 

Dve leti, 

ena cena 

V mesecu varčevanja 

prihranite z nami tudi vi!* 

Ponudba za OBSTOJEČE POSLOVNE KUPCE 

Vsem poslovnim kupcem, ki nam boste podpisane pogodbe oziroma 

anekse vrnili najkasneje do 10.11.2011 (velja datum poštnega žiga), 

bomo v letu 2012 in 2013 električno energijo dobavljali po ponudbeni 

ceni. 

Ponudba za NOVE POSLOVNE KUPCE 

V primeru, da še niste naš kupec, nam posredujte podatke o podjetju: 

naziv, sedež, davčna in telefonska številka, številke merilnih mest ter 

predvidena letna poraba (VT, MT ali ET) in z veseljem bomo pripravili 

ponudbo tudi za vas! 

Več na www.elektro-maribor.si, 080 21 15, info@elektro-maribor.si ali 

na prodajnih mestih. 

* Ponudba velja za vse obstoječe kupce z letno porabo do 500.000 kWh, ki imate 

pri Elektro Maribor d.d. podpisane pogodbe za nedoločen čas oziroma jim 

pogodba poteče konec leta 2011 in za vse nove poslovne kupce. 

Gorčično 

drobno 

seme (ki ima 

svetopisemsko 

izročilo) je 

podaril gospod 

župnik Ivan 

Kranjc, ki ga 

je prinesel iz 

Svete dežele, 

in zrasla 

je rastlina 

gorčica z 

rumenimi 

cvetovi – 

posodovka, 

ki jo čez 

zimo spravijo 

v notranji 

prostor. Sestri 

Veronika 

in Rozalija 

rastlino zelo 

čuvata. 

Strokovni nasvet 

Šopek za grob z domačega vrta 

Ponudbe raznovrstnega okrasja je veliko na tržišču. 

Naša skrb za ureditev grobov in misel na preminule 

naj bosta zaznamovani s cvetjem in zelenjem z domačega 

vrta. Zelenje, kot so bodika, drevesasti bršljan, 

bor, je pravšnja podlaga za dekoriranje z modrimi 

preobjedami, ki bodo ostale tudi do konca meseca, ter 

plodovi rumene pirakante. Šopek popestrimo še z roza 

hortenzijami.

20 okrober 2011 pen 

40 

Po košček kruha, po zrno soli, 

po prgišče besed … 

Še dobro, da se na poti v negovski konec sveta 

z nami ni peljal Cole Moretti. Res je bil deževen 

dan, a že naše nakladanje je dalo slutiti, da 

ta nikakor ne bo tih. Le kako bi bil, saj smo se 

odpravili po avtocesti, čez Prlekijo do obronkov 

vzhodne Štajerske, tistega dela Pomurja, kjer so pred desetletjem in pol, po zaslugi 

popularnega Krambergerja, zasloveli kot zgovorni ljudje. Dvomim, da si domišljam. 

Točno tako je bilo. 

k družini Lončarič 

v Lokavce 

Pisalo se je leto 1960 in Marija je prav ta poznojanuarski dan 

praznovala dvajseti rojstni dan. 

Lončaričev klan 

In če si je slavni rojak Slavka 

Lončariča omislil majhno graščino 

v bližini tamkajšnjega jezera, 

si je kakšen kilometer ali dva nižje 

od Negovskega gradu naš sogovornik, 

nekoč Krambergerjev 

sošolec, s svojo družino omislil 

pravo malo obrtno-industrijsko 

cono z dvema domačijama in 

prelepo okolico vred. Lokavci 

41, če boste kdaj iskali njihove 

storitve, pa pred skorajda štirimi 

desetletji niso imeli tovrstne podobe. 

Tisti svet je premogel zgolj 

razpadajočo domačijo, ki sta jo 

še sveže poročena Slavko in Marija 

kupila ter začela prenavljati. 

Sproti sta širila tudi družino in 

pridružili sta se jima dve hčerki, 

Irena in Tatjana, ter sin Srečko. 

To pa seveda ni bila edina širitev, 

ki bi temeljila na sposobnostih, 

znanju, veščinah in vrlinah najstarejših 

dveh Lončaričev. Vzporedno 

je začela cveteti obrt, ki je 

v vseh teh letih prebrodila lepe 

in težke trenutke, a je pot od 

kolesa do tovornih vozil, kot kaže 

podoba današnjega posestva, 

dala veliko več kot vzela. Slavko, 

uradno Vekoslav, in Marija 

sta vse do izteka prve polovice 

šestdesetih minulega stoletja 

delala v lenarškem Klemosu in 

se nato, kot že zapisano, podala 

na svojo pot. »Najprej so bili to 

strelovodi, nato hidroizolacije 

in nato postopno nadaljevanje 

vsega, čemur danes pravimo 

zaključna dela v gradbeništvu,« 

z razlogom ponosno razlaga go- 

Velika soba dvestoletne hiše. Nekoč polna takšnih in drugačnih »družinskih zadev«. Danes 

osrednji prostor muzeja priložnostnih etnografov Marije in Slavka. 

spod, ki se je upokojil in predal 

podjetje hčerki Tatjani in zetu 

Miranu Lapiju, a kot se je kaj 

kmalu izkazalo in kasneje tudi 

potrjevalo, zgolj navidezno. Pa 

če to prizna on, njegova žena ali 

njegovi potomci ali ne. To se vidi 

iz letala. Navsezadnje se je naša 

domneva potrdila že v zgodnjih 

minutah obiska, ki ga je prekinil 

telefonski klic. Že sam nastop in 

nekaj obveznega prisluškovanja 

sta nam dala vedeti, da Lončarič 

starejši še vedno vleče niti 

domačega podjetja. O tem, kaj 

Čeprav so specialisti za strelovode, je maja letos Lončaričeve 

pred strelo ubranila lipa. 

pravi o svojih naslednikih, pa še 

najbolj priča stavek o zetu Miranu: 

»Če kaj pozabim jaz, potem 

se mora spomniti zet. Če gre 

kaj narobe, je kriv zet,« seveda 

v povsem šaljivem tonu pojasni 

naš gostitelj. 

Priložnostna muzealca 

in kustosa 

Ostanimo še nekaj trenutkov 

pri omenjeni dvesto let stari hiši. 

Nekoč so v njej živeli, danes je 

muzej, ki bi jim ga zavidalo vsako 

turistično društvo. Uredila sta ga 

Marija in Slavko kar sama. Poleg 

tega zbirko predmetov, ki tako 

zelo opisujejo zgodbe minule 

zgodovine življenja na tamkajšnjem 

podeželju, redno dopolnjujeta. 

Pristna cimprača je, ne 

tako davno, doživela že tretjo 

prenovo in nanjo sta priložnostna 

kustosa še kako ponosna. 

Pravzaprav se Slavko v njej obnaša 

kot pravi vodnik. Ne samo, 

da razlaga, kaj je čemu služilo, 

temveč tudi pripoveduje zgodbe, 

šege in navade, ki so zvenele kar 

zanimivo. Naj povem še to, da vrt 

cimprače krasita dve lipi. Eno je 

letošnjo pomlad preizkusila tudi 

strela, a ji več kot vidne brazgotine 

ni prizadejala. 

Hobi na hobi je strast 

Za omenjeno hišo, najstarejšo 

na 'gruntu' Lončaričevih (tam 

stojijo še tri, poleg delavnic, op. 

p.), pa nas je presenetil lep pogled 

na skrbno urejen vinograd. 

»Pa ne samo ta. Enega še imam 

na Janževem Vrhu. Tisti je napisan 

samo name,« nam zaupa 

Marija in pojasni, da imajo 3200 

trsov. Kdaj vse to, poleg obrti, obdelujejo, 

mi ni jasno. No, morda 

je zdaj, ko sta v uradnem pokoju, 

časa več, a trsi niso zrasli čez noč. 

Poleg tega imata, da Slavka ne 

omenjam, gostitelja še tisoč in en 

hobi ali strast. Nepremičnine na 

'svoji zemlji' so vsekakor najbolj 

vidna posledica strasti. A nobena 

stavba ni brez pomena, čeprav 

nekatere bolj kot ne samevajo. 

Kakor koli, najbolj navduši 

pravi majhen kompleks vinskih 

kleti, ki jih je, vsako ob svoji 

priložnosti, skrbno načrtoval 

gospodar sam. To je dal zgraditi 

zaradi tega, ono zaradi drugega. 

Najatraktivnejši, čeprav ima za 

seboj neprijetno zgodbo, 'naslov' 

je tisti, ko nam Slavko pove, da 

je pred leti huje zbolel in da se 

občasno še spopada z nadlogo 

ter da se je tudi zato odločil, da 

nekaj še postori in pusti za seboj. 

Nekako v skladu z njegovo 

mislijo: »Če znaš delati, se ne 

boj prihodnosti.« Njegov goreč 

pristop k vsemu, česar se loti, 

pa ga je v vseh teh letih pripeljal 

do naslova častni občan Gornje 

Radgone, je tudi častni član 

tamkajšnje obrtno-podjetniške 

zbornice, pobudnik ustanovitve 

in prvi predsednik radgonskega 

združenja obrtnikov, sedemnajst 

let bil predsednik Lovske družine 

Negova, se trideset let in pol 

boril za obnovo domačega gradu, 

aktivno sodeloval pri prenovi in 

še bi lahko naštevali. 

Storil bi enako 

Vendar je treba, da bi se izognili 

pomoti, poudariti, da 

Slavko in žena Marija (lani sta po 

pol stoletja obnovila zakonsko 

zvezo, op. p.) nista edina aktivna 

člana družine. Navsezadnje smo 

ob obisku naleteli na hčerko Tatjano, 

ki je, kot smo že zapisali, 

prevzela družinsko podjetje. 

»Morala sem se vključiti, kaj pa 

hočem. Sicer pa mi ni težko, saj 

sem se od očeta veliko naučila. 

Pa še posel je takšen, da se vedno 

znova učiš in je zanimivo.« 

Ko jo pobaramo, kaj na njeno 

poslovanje pravi oče, pa prizna, 

Slavko je najbolj žarel v posebni sobi lastne vinske kleti. Kletne 

sobane so nastale po njegovih načrtih. 

Tri generacije: vnuk Mitja in hči Tatjana ter mojster Lončarič. 

Predstavljate si, da gledate fotografijo z angleškega dvora s 

to razliko, da vam pozirajo delovni ljudje. 

da ji še zmeraj gleda pod prste. 

Poleg Tatjane pa smo srečali 

tudi vnuka Mitjo, ki pa ni edini 

»prestolonaslednik«, saj so tukaj 

še Manuel, Rok in Matej. A je bil 

omenjeni pri delu z njihovim 

mojstrom Brankom, ki šteje že 

31 let delovne dobe pri Lončaričevih, 

in smo nekako dobili 

občutek, da se nanj vseeno resno 

računa. Med tem pa drugih, 

vsega skupaj jih je zaposlenih 

sedemnajst, ni bilo blizu. Delo 

jih je poklicalo k sebi na teren, 

in to »kumravemu« vremenu 

navkljub. Najdaljša pot, ki so jo 

opravljali v zadnjem obdobju, jih 

je peljala v Drežnico pri Kobaridu 

na tamkajšnji zvonik. Že 39. po 

vrsti. Tudi za to so specializirani. 

Toda v vseh teh letih jim ni 

bilo postlano z rožicami. Danes 

jih resda dela slaba dvajsetina, 

a jih je nekoč tudi trikrat in še 

več. Najhujša kriza je udarila z 

razpadom Jugoslavije, ko so bili 

kot podizvajalec sarajevskega 

Energoinvesta oškodovani za 

več kot milijon nemških mark. 

»Dolgo, dolgo smo se pobirali. 

Ni bilo enostavno, a smo dali 

tudi to skoz. Kot sem dejal, 

če znaš delati, te nima kaj biti 

strah.« Saj ga res nima kaj biti. 

Podjetniška žilica je več kot prisotna, 

ni vrag, da je nekdo tudi 

ni podedoval. Če ne drugega, bi 

Slavko lahko začel prodajati vino 

(kar navsezadnje tudi počne) ali 

pa jabolčnik. Že leta 1964 ga je 

po naključju pridelal in ga po 

še večjem naključju prodal ter 

dobil naročilo zanj. Tako kot vse 

drugo. Česar se loti, se spremeni 

v končni izdelek, ki ga je mogoče 

prodati tako in drugače. In kar je 

še najpomembnejše priča stavek, 

ko Slavko pove, da »če bi imel še 

enkrat priložnost, bi storil isto!« 

Saj ni kaj dodati. 

Navadni, a sposobni 

delavci 

Kot mnoge obrtnike tudi 

Lončaričeve marsikdo najbrž 

obrekuje z »bogatuni« ali pa v 

nekakšnem slabšalnem smislu s 

premožnimi. V resnici pa niso nič 

drugega kot delavci, vendar ne 

taki za osem ur, temveč taki, ki 

jim je dan prekratek. To, čemur 

smo bili priča, ni moglo zrasti iz 

nič. Niti skrbno urejeni vrtovi, 

hiša, hiše, delavnica, vinograd. 

»Vnuk me včasih krega, da pretiravam,« 

pove Marija in se ob tem 

zgolj nasmeje. Pa beseda nanese 

na delavske vrednote, na vrednotenje 

delavcev, politiko in tja, 

kamor te pač tovrstno nakladanje 

pripelje. Nakar Slavko pove, 

da ga iskreno moti predvsem 

ravnovesje prejemkov. »Moti me, 

iskreno me moti, da ima tisti, ki 

več govori, večjo plačo od tistega, 

ki dejansko nekaj ustvarja. To 

me moti, a me žene naprej.« In 

prav ta glasno izrečena misel je 

še kako prisotna v duhu družine 

Lončarič. Naj dodam še to, da se 

z njim, kot verjetno večina vas, 

tudi samokritičnih, s tem strinja. 

Ne vem pa, ali je primerno 

reči, da upam, da ga bo še dolgo 

motilo, ker bi to pomenilo tudi, 

da bi Slavka Lončariča gnalo še 

dolgo 'naprej'. 

Jernej Šavel 

Natalija Juhnov

JoÅ¾e Rituper - Dodo, - Pomurje.si

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?