ma J/J uniJ - Taja Kramberger

MAJ/JUNIJ/2012Primorski študentski univerzitetni časopis89letnik 8Intervju: Taja Kramberger in Drago B. RotarAkcija: Ta ne ravno veseli dan ali študent na Obali išče stanovanjeKako daleč si pripravljen iti za popolno telo?Igralec Rok Matek • Ustanovitev spletne trgovine • Kako je nastal spletni meme • Rabljena oblačila, ampak kot nova • Potopis: Camino – molitev na dveh kolesih

INTERVJU35MARKO GAVRILOSKI, FOTO • Denis ZupanDR. DRAGO BRACO ROTAR,DR. TAJA KRAMBERGERIZRINJENA INTELEKTUALCA

36Če bi želeli opisati dr. Rotarja in dr.Kramberger v nekaj stavkih, bi bilo toskrajno krivično do obeh, saj bi moralimarsikaj izpustiti. Bogat opus, ki sta gaustvarila v nekaj desetletjih, priča onenehnem raziskovanju in ustvarjanjuintelektualnega para, ki jima izključenostin pozaba v slovenskem okolju nista tuji.Morda ravno zato svojih odgovorov nezavijata v celofan politične korektnosti,v svojih analizah in znanstvenihkritikah pa sta temeljita, saj ne maratapavšalnosti, kar znanost vsekakor ne bismela biti, a vedno bolj je. Zaradi nenehneangažiranosti, raziskovanja, ustvarjanjain participacije na različnih družbenihpoljih jima pričakovano zmanjkuje časa,zato sta privolila v intervju »po pošti«.Na teh straneh tako objavljamo le slabopetino celotnega intervjuja, ostalo pa silahko preberete na www.soup.si/kazin/extras/rotarkramberger.Na UP ste bili šest let, ogromno ste vložili v enoizmed njenih članic (Fakulteto za humanističneštudije), nato pa so vas s t. i. kadrovsko čistkopostavili pred vrata. O tem ste že marsikajpovedali, a vendar še ne vsega. Na tem mestu mebolj zanima vaš sedanji pogled na univerzo. Sevam oblikuje z večjo mero distance kot prej?Kramberger: Najprej: čistka je bila kar realna ne glede namodrovanja odvetnikov in »pravnih svetovalcev« o tem,kako se čistki pravno reče, ki so le primerna dekoracija gnilihrazmer. Ti strokovnjaki so skupaj z vodstvom šele zdaj opazili,da obstaja tudi Zakon o visokem šolstvu, prej pa, ko se jeBraco nanj skliceval, o njem niso hoteli niti slišati. Npr. sociološko,antropološko, historiografsko itn. se pojavi namreč neimenujejo enako kakor v pravnem registru. Vsaka disciplinaima svojo terminologijo.Moj sedanji pogled na univerzo je v bistvenem enak kakortedaj. Zame sta akademska kolegialnost in etika polegznanja in spoznavnih orodij temelj univerzitetnih razmerij,sta tenki zaščitni plasti intelektualnega življenja, svobodein vrednot. Določata otipljivo mejo in nista brezmejni, konformističniali poljubni kategoriji, kakor meni srenja s FHŠ.Besede, ki so za mlade ljudi navdih in so idejno močne terodprte za elaboracijo, vselej izvirajo iz življenja, spodbujajoživljenje, pomenijo življenje in ne navsezadnje oblikujejoživljenje. To vednost sem skušala s svojim delom na fakultetivzdrževati – in dobro nam je šlo, dokler se vodilnim ni zazdelo,da so njihove pozicije že dovolj močne, da se lahko tegaživljenja in intelektualnega brbotanja znebijo, ga nadomestijoz merili, ki ne merijo ničesar, so pa prikladna za vladanjez manipuliranjem. Repriza filozofije palanke (Konstantinovićje aktualen bolj kakor kdajkoli!), ki smo jo nekateri v letu2010 doživeli in preživeli, je izjemna izkušnja. Materiala zaanalize, eseje, prozo imam za vse življenje. Toliko spak naenem mestu ne bi srečala, če bi jih iskala z lučjo pri belemdnevu. Vidim, da nekatere zdaj, ko so zadeve na tem, dadobijo pravni okvir in ne bo več mogoče ribariti v kalnem, žebežijo drugam kakor podgane s krova.Vi ste še zmeraj zaposleni na univerzi. Če nahitro pogledava njene vrednote, ki so zapisanena uradni spletni strani (http://www.upr.si/univerza/predstavitev-in-vizija/poslanstvovrednote-cilji/),lahko rečeva, da ja UPavtonomna, svobodna in odprta univerza?Rotar: Nehujem biti zaposlen na UP, na univerzi v neki drugideželi pa bom še kakšno leto ali dve. »Vrednote«, ki so napisanev prezentacijskih papirjih UP, so mišljene kot PR, ne pakot nekaj, kar bi vodstva in sodelujoče zavezovalo. Rektor Bohinc,ki je sodeloval pri nastanku tega »avtonomističnega«blebetanja, si je v resnici v maniri jugoslovanske birokracijeprizadeval za njegovo špekulantsko in lukrativno nasprotje.Bohinc, ki je bil po Zakonu o visokem šolstvu varuh zakonitosti,je npr. podprl nezakonito čistko na FHŠ leta 2010 in jopomagal izpeljati. V glavah Bohinčevega vodstva je bila UPodprta kot konzerva, svobodna pa kot podeželska podružnicanotranje in mednarodne neoliberalne klike.Med cilji UP je med drugim naveden tudi ta,da »se bomo do leta 2013 uvrstili med 1000najboljših univerz po šanghajski lestvici«. Kolikose vam ta cilj zdi realen glede na trenutnostanje UP v visokošolskem in širšem družbenemprostoru? Ali je sploh pomembno, da se univerzauvrsti na to ali kakšno drugo lestvico?Rotar: Temu cilju, ki so ga kot papige ponavljala sedanjain prejšnja vodstva slovenskih univerz, se po svetu reži vseod krav naprej, le birokrati EU so to lestvico opustili in seoprijeli neke druge, enako bedaste in nesmiselne. Lestvicein »merila« namreč dajejo podlago osebam, ki o znanosti popolnomanič ne vedo, da o njej odločajo in tako »vladajo«. Čebo neoliberalna tolpa »sestopljena« z oblasti (najbrž ne takomirno kakor »komunistične« oblasti v vzhodnem bloku in nedo leta 2013), UP, če bo obdržala ta topoumni cilj kot edinomerilo, ne bo imela hude konkurence za najvišja mesta. Akaj ko kaže, da novo vodstvo UP bolj zanima dobra univerzakakor mesta na kateri izmed dementnih lestvic, ki jih je karnekaj na voljo, saj izdelovalcem prinašajo denar.Sicer pa sva s Tajo leta 2009 napisala članek o tej – zaznanost, znanstveno raziskovanje, znanstvenike in njihovedružbene respondente skrajno nepomembni, za birokrate infinančne špekulante v vladah in »think tanks« pa navdušujoči– lestvici kot »objektivnem«, malone »znanstvenem«kriteriju znanosti, ki z nevalidno »objektivno« in »univerzalno«mero (denimo metrom ali litrom) meri nekaj, kar jo vvseh smereh presega.

Bi lahko rekla, da sta obupala nad to univerzoin državo oziroma bi vajino energijo rajekonstruktivno usmerjala drugam? Kam?Rotar: Obupala nisva, sva pa v času najinega dela tu, v Kopru,marsikaj ugotovila. UP je obtičala v rokah popolnoma napačnihljudi, ki so v odločilnih trenutkih imeli izvedbeno moč,medtem ko ta moč kompetentnim ljudi v deželah, kakršnaje Slovenija, kronično manjka. Ti »napačni« ljudje, t. i. ustanovitelji(ki seveda niti od daleč niso edini, ki so sodelovali prinastanku UP), zvečine stremuhi, špekulanti in nastopači, soza javnost igrali predstavo o altruizmu in zavzetosti za stvar,v resnici pa so hoteli pridobiti nedotakljiv fevd, ki pa ga brezpodpore, tj. zlorabe nekaj dejanskih znanstvenikov in zaslepljenegalokalnega okolja niso mogli dobiti. Resni znanstvenikiso tako zanje kmalu postali moteči, zlasti v disciplinah,v katerih bi znanstvena dejavnost obsegala tudi refleksijodistribucije družbene moči in njenih okoliščin, to so humanističnein družboslovne discipline. Seveda so naravoslovnediscipline manj izpostavljene takim manipulacijam inzlorabam, a kljub temu so. So pa manj razkrojene in so zatomorebiti edino upanje za UP. Kandidatura in ukrepi DraganaMarušiča kažejo, da se je kot idejni pobudnik, soustanoviteljUP in kot znanstvenik pripravljen angažirati za prihodnostvseh znanosti na UP. Marušiča in prodekana Drevenškapodpiram/podpirava v teh prizadevanjih, toda neposrednone moreva sodelovati s kolektivom, ki je podpisoval inpodpiral gonjo, širil difamacije o nama in drugih šikaniranihznanstvenikih. Misliva tudi, da je mogoče z zaposlenimi naUP FHŠ kaj koristnega storiti le, če bi prej opravili konsekventnoin izčrpno samokritiko, ki bi pokazala, da so zmožniavtorefleksije. Namesto da se prosternirajo pred resničnimiuničevalci humanistike in družboslovja, bi lahko vzeli stvariv svoje roke in ne čakali, da bo to nekdo opravil namesto njih,oni pa bodo nergali in igrali modrece.Da lahko razumemo sedanjost, je potrebnorazumevanje preteklosti, pri čemer ne mislimsamo na pavšalno poznavanje zgodovine,temveč na zgodovinsko antropologijo, ki se vsvojem bistvu ukvarja z globinskimi procesirazumevanja različnih družbenih realnosti vrazličnih zgodovinskih obdobjih. Kaj nam lahkorecimo 19. stoletje pove o današnji situaciji vSloveniji?Rotar: Seveda je potrebno, in to ne kakršnokoli, ampakkritično. Kritično kajpada ne pomeni, da povemo, da nam jeta in ta oblastnik ali dogodek iz preteklosti všeč ali ne, pačpa se moramo najprej posvetiti vprašanju, ali je zgodovinskopertinenten. Zgodovinsko pertinentno v zgodovini pa jetisto, kar je zgodovinsko dejstvo (pozor: ni vse, kar se razglašaza zgodovinsko dejstvo, tudi res že to; da neko dejstvo postanezgodovinsko dejstvo mora prestati številne objektivacijeiz različnih perspektiv), se pravi tisto, brez česar ne bi moglirekonstruirati pretekle realnosti. Kritičnost pomeni pravzapravto selekcijo, ki omogoča konstrukcijo zgodovinskegakorpusa, ki je sam podoba preteklosti, ne pa preteklost sama.Tu se vključijo analitični postopki, ki vodijo v različne smeri,eden od njih je zgodovinska antropologija, ki se ukvarja spreteklimi družbenimi razmerji in procesi, ki so potekali vnjih. 19. stoletje je navidezna enota: nič zgodovinskega sene začne 1.1. 1801 ob 00h 01 min in nič zgodovinskega sene konča 31.12.1899 ob 24h 00 min. Z analizo 19. stoletjapridemo do konstrukcije nacionalne identitete in kulture, kinas obremenjuje še danes in ki je generirala praktično vsemoderne totalitarizme od klerikalizma do neoliberalizma.Zakaj je zdravorazumska razlaga privlačnejša odznanstvene, teoretične, argumentirane? Zakaj37

38dobimo včasih občutek, da se morajo določeniposamezniki braniti zaradi svoje učenosti?Kramberger: To je obenem učinek in simptom antiintelektualizma;če je ta prevladujoča ali normativna sestavina kulturnegaokolja – in v Sloveniji je tako – je jasno, da se morajointelektualci-heretiki, ki ne pristajajo na vsakršno trivialnostekonomske in politične elite in drugih agensov-uzurpatorjev(kulturno-umetniška elita) nacionalnega polja, braniti predto strukturno dominacijo. Mislim pa, da v zdravorazumarstvuni prav veliko privlačnosti, več je lagodnosti in inercije. Kjer jeantiintelektualizem hegemon, je tudi vzpon v družbi spontanozvezan z njegovimi mehanizmi in strategijami. In takozagotavlja uspeh svojim nosilcem na lagoden način – to je tasterilna »privlačnost«, ki jo izkoriščajo lumpen »intelektualci«– in v neoliberalizmu so prav ti protežirani.Tudi zato slovenski elitniki niso zmožni javnih soočanj,polemik, celo blage kritike ne prenesejo, takoj spustijo svojedresirane in renčeče pse nadnjo. Poglejte njihove opuse inintervjuje: nič drugega niso kot katalogi domnevnih uspehov,preteklih in prihodnih gostovanj in na koncu večna mantrao velepomembnosti za Slovenijo. Vse skupaj pa je vsebinskop(o)razno. Sindrom »Koseski« ali »začarana puška«: prekritiodsotnost vsebine in elaboracije spoznanj z vsiljivo samoreprezentacijoin s kvantifikacijo, ki se potem brez konca valjatapo medijih in ustih drugih mimetičnih odjemalcev.Marsikdo vama je ob vajinem delovanju očitalsamovšečnost, samopromocijo, visok ego itn., avendar gre za popolnoma drugo pozicijo, ki sesidra v znanosti, ki bi morala biti, in ne v tej, kiobstaja in do katere sta kritična. Pred kratkimsta tudi omenila, da pogrešata sogovornike zargumenti. Zakaj visokošolski in raziskovalnislovenski prostor ni zmožen produkcije kritičnihintelektualcev, ki bi se na strokovnem področjuargumentirano sporekli, a se nikakor nebi obdali s plaščem osebne zamerljivosti,nevoščljivosti in načrtnega izbrisa?Kramberger: Nihče nama ni ničesar očital, nobene argumentiranekritike z avtorjem/avtorico ni bilo, je pa marsikdomarsikaj razpredal v najini odsotnosti. Pred nekaj dnevije za srčno kapjo umrl eden najinih redkih prijateljev inimenitnih sogovornikov v Sloveniji, sociolog Janez Kolenc, karnaju je izredno potrlo. Še dan prej naju je zjutraj poklical, dabere najino zadnjo knjigo (Nevidne evidence) in da ima obnjej toliko idej, da je nastavil že tri znanstvene članke, bil jeintelektualno ves razbeljen in poln raziskovalno-ustvarjalnesvobode … veselila sva se bližnje diskusije, ki jo je napovedal.Ko sva izvedela za tragični dogodek, sva se ves dan plazilapo stanovanju, vrtu in koprskih pomolih. Smrt vsakogar, kije najprej velik človek in vrh tega še luciden intelektualec indelavec, je za vsakega svobodomiselnega človeka sredi povampirjenegaStarega režima v novi preobleki (neoliberalizacijavseh življenjskih področij), kakor da bi ugasnil svetilnik vtemni noči ali Sonce v ozvezdju.Ne delava za hipne ali egoistične koristi; če bi, bi verjetno jazše imela službo na univerzi – odpustili so me namreč v trenutku,ko sem ponudila del svoje plače tedanjima asistentomana antropologiji, ki sta se s strani predstojnika (L. Škofa)in njegovih mentalnih lastnikov nenadoma znašla na surovemodstrelu. Če bi Braco delal le zase (pionirsko je zasnovalzbirko Studia humanitatis, nato še prvo zasebno podiplomskošolo ISH; bil član Odbora za človekove pravice in sodelovalpri organizaciji mednarodnega pritiska na Jugoslavijo, da biprenehala s politično represijo in opustila vojaška sodišča vmiru; v resnici je on predlagal plebiscit, da nova država ne bizabredla v nelegitimnost in da bi bila zavezana osebam, kiso se plebiscita udeležile [kar se ni zgodilo]; napisal je vrstoinovativnih znanstvenih besedil, začel s semiotiko v Sloveniji,itn., – povsod so ga izrinili iz igre in memorije, saj ni maralsamopromocije in poveličevalnih laži prilastiteljev), bi javnoin legitimno veljal za enega vodilnih intelektualcev v deželi,

kar de facto je, bil bi član akademije, kar so zelo premišljenostorili številni izmed njegovih nekdanjih kolegov, ki se imajoza »genije«, pa nimajo posebno zanimivih in močnih opusov.Dejansko pa je – najbrž tudi zato, ker živi z menoj v tejpredsodkarski in bigotni deželi, kjer intelektualke in pesnicev javnosti še vedno povzročajo nepojmljivo nelagodje – okradensvojih dosežkov, tako da si vsaka »vodilna« prismoda naFHŠ domišlja, da se lahko obenj obregne v maniri, značilni zapolpismene polintelektualce. Kaj naj si človek misli o deželi,ki tako ravnanje z nestandardnimi osebami ne le dopušča,ampak zapoveduje?Česa Univerza na Primorskem ne bi smela nikolipozabiti?Rotar: Da je univerza, ne pa veleblagovnica in priložnost zadružbeni vzpon, bogatenje in oblast nekakšnih harambaš.Kramberger: Svojih lastnih neumnosti. Morala bi (si) jihpriznati, jih objaviti, javno reflektirati in odgovorne zanjesoočiti z dejstvi, sprožiti pravne sankcije. Brez elementarneintelektualne in obče poštenosti ni niti dobre skupnosti, kajšele solidne znanosti, raziskovanja, pedagoškega dela aliuniverze, ki so v svojem najodličnejšem segmentu (edinemvrednem naprezanj) spoznavna nadgradnja kolegialnih inkorektnih medčloveških razmerij.Ena pesniška zbirka (Z roba klifa) je za vami, z dr.Rotarjem sta pred kratkim izdala knjigo Nevidneevidence: misliti idola tribus, kot edina slovenskapesnica ste bili izbrani v spremljevalnemkulturnem programu olimpijskih iger vLondonu. Lahko najprej poveste kaj več o tem?Kramberger: Z Bracom sva aktivni in trdni osebi, negativnereprezentacije (obrekovanja), ki jih najini zoprniki in zoprnicelansirajo zoper naju, nama le zelo redko sežejo pod kožo;pravzaprav se s tem bolj malo ali sploh nič ne ukvarjava.Kadar je kritika kakega najinega dela videti racionalna inkvalificirana, jo prebereva, razmisliva o trditvah v njej. Kdajpa kdaj srečava tudi avtorja. Če v kritiki ni niti minimamoralia, za ugotovitev tega je ni treba prebrati v celoti, se jevečinoma (kdaj pa kdaj je le treba analizirati kako tako kritikokot zgled mehanizmov, ki jih uporablja) z njo ukvarjatiodveč, še bolj odveč je razmišljati o obsedencih z nama in onjihovih spletkah. Te nekomu nekaj pomenijo le znotraj dežele,zunaj nje je ta provincialni personal iz slamnatih psovali eksotičnih primerkov norosti le bizarna in nepomembnafolklora. Včasih to ni takoj opazno, z leti pa se kar lepo vidi.Če presodiva, da je potrebno, na kritike odgovoriva. Prevečzadev imava v načrtu, premalo časa smo na svetu in prevečrada imava življenje in poštene ljudi, da bi se ukvarjala zvsako napihnjeno podalpsko ničlo, ki se zadene ob naju inzaradi kdo ve kakšnega lastnega kompleksa misli, da je po tejrobustnosti lahko z nama indiskretna.Pravzaprav je to, da me je angleško-mednarodna komisijaizbrala med 205 pesnicami in pesniki z vsega sveta za nastopna prireditvah Poetry Parnassus, ki jih v okviru Olimpijskihiger organizira ena največjih kulturnih institucij v Londonu(Southbank Centre), nenavaden poraz kriterijev slovenskegaliterarnega polja. O tej temeljni dezorientaciji literarnihkraljev na Tomšičevi in Aškerčevi, ki razen klientelizma inljubljanskih čvekov nima domala nobene druge opore, semže veliko pisala. Človek se počuti odlično, ko se njegovi izdelkiizmuznejo rešetom slovenskega primeža in omertà (zarotemolka). Moja zadnja knjiga, Z roba klifa (2011), pa je celo vSloveniji segla nepričakovano daleč – do običajnih ljudi, kime kličejo ali mi pišejo in se mi zahvaljujejo, da sem jo napisala.Niso vedeli, da je poezija lahko tako močna in jasna.Verjamem, da to ni pogodu literarni in kritiški falangi, kime skuša izbrisati, a tudi to je zgolj preprosto dejstvo: če sočasi hudi, znajo ljudje sami dovolj dobro presoditi, kaj je kajvredno in kaj ni, ne potrebujejo posredniških mešetarjev –na to knjigo je treba v nekaterih slovenskih knjižnicah čakatipo več tednov. Sicer pa nenehno gostujem po svetu, vabilona spremljevalno pesniško prireditev Olimpijskih iger ni neprvo in ne zadnje v dolgem nizu, je pa nekoliko posebno.Kakšne načrte želita uresničiti v prihodnjihmesecih?Rotar: Načrtov, pravzaprav obveznosti je veliko, časa pa malo.Vsaj do premiere bova sodelovala v gledališki predstavi, ki jopredvsem Taja dela skupaj s skupino prijateljic in prijateljev,ki so nekoč študirali pri nama ali zgolj hodili poslušat najinapredavanja. Dokončala bova še nekaj knjig, najbrž najprejobsežno in večidel že napisano monografijo o univerzi kotdružbeni instituciji, ki bi morala iziti leta 2010, pa se zaradiokoliščin to ni zgodilo.Verjetno je to vprašanje bolj za začetek, atokrat ga postavljam na konec intervjuja: kakose počutita? So bili v vseh vrtincih zadnjih letredki trenutki, ko so vaju to vprašali? Verjetno sivčasih zaželita tudi malo miru in oddiha …Rotar: Pomen tega vprašanja je seveda popolnoma odvisenod spraševalca in okolja. Drastično rečeno: če je okolje koncentracijskotaborišče, spraševalec pa dr. Mengele, je pomenmočno specifičen, če pa spraševalec Marko Gavriloski, pa jepovsem drugačen. Ker je tokrat spraševalec drugi, lahko odgovorim:ne tako slabo, kakor bi si marsikdo v tej deželi želel,in ne tako dobro, kakor si želiva sama. Spraševali po počutjunaju lokalni Mengeleji niso prav veliko, bolj so prežali, da binaju kje odrezali; kar imava prijateljev, so za to počutje vedeliin se trudili, da se ne bi izpridilo.Kramberger: Jaz sem od nenehnih bojev za legitimnost delovanjav zadnjih dveh desetletjih nekoliko utrujena, četudi,tako mi pravijo, tega sploh ni opaziti. Izkušnje in mir, ki ga človekuvračajo angažmaji za bonum communis, očitno nekolikoblažijo utrujenost, vračajo voljo in veselje do dela. V resnici sev zadnjih nekaj letih kljub vsem mogočim naskokom na mojopozitivno reprezentacijo doma in po svetu počutim zelo dobro,vsaj tako dobro kakor eden od likov v mojem scenariju zaomenjeni performans, ki z besedami gvatemalskega pesnikaOtta Renéja Castilla reče: In sijajno / je vedeti, da si zmagovalec,/ ko je vse okrog tebe / še tako mrzlo / in temno.39