ma J/J uniJ - Taja Kramberger

38dobimo včasih občutek, da se morajo določeniposamezniki braniti zaradi svoje učenosti?Kramberger: To je obenem učinek in simptom antiintelektualizma;če je ta prevladujoča ali normativna sestavina kulturnegaokolja – in v Sloveniji je tako – je jasno, da se morajointelektualci-heretiki, ki ne pristajajo na vsakršno trivialnostekonomske in politične elite in drugih agensov-uzurpatorjev(kulturno-umetniška elita) nacionalnega polja, braniti predto strukturno dominacijo. Mislim pa, da v zdravorazumarstvuni prav veliko privlačnosti, več je lagodnosti in inercije. Kjer jeantiintelektualizem hegemon, je tudi vzpon v družbi spontanozvezan z njegovimi mehanizmi in strategijami. In takozagotavlja uspeh svojim nosilcem na lagoden način – to je tasterilna »privlačnost«, ki jo izkoriščajo lumpen »intelektualci«– in v neoliberalizmu so prav ti protežirani.Tudi zato slovenski elitniki niso zmožni javnih soočanj,polemik, celo blage kritike ne prenesejo, takoj spustijo svojedresirane in renčeče pse nadnjo. Poglejte njihove opuse inintervjuje: nič drugega niso kot katalogi domnevnih uspehov,preteklih in prihodnih gostovanj in na koncu večna mantrao velepomembnosti za Slovenijo. Vse skupaj pa je vsebinskop(o)razno. Sindrom »Koseski« ali »začarana puška«: prekritiodsotnost vsebine in elaboracije spoznanj z vsiljivo samoreprezentacijoin s kvantifikacijo, ki se potem brez konca valjatapo medijih in ustih drugih mimetičnih odjemalcev.Marsikdo vama je ob vajinem delovanju očitalsamovšečnost, samopromocijo, visok ego itn., avendar gre za popolnoma drugo pozicijo, ki sesidra v znanosti, ki bi morala biti, in ne v tej, kiobstaja in do katere sta kritična. Pred kratkimsta tudi omenila, da pogrešata sogovornike zargumenti. Zakaj visokošolski in raziskovalnislovenski prostor ni zmožen produkcije kritičnihintelektualcev, ki bi se na strokovnem področjuargumentirano sporekli, a se nikakor nebi obdali s plaščem osebne zamerljivosti,nevoščljivosti in načrtnega izbrisa?Kramberger: Nihče nama ni ničesar očital, nobene argumentiranekritike z avtorjem/avtorico ni bilo, je pa marsikdomarsikaj razpredal v najini odsotnosti. Pred nekaj dnevije za srčno kapjo umrl eden najinih redkih prijateljev inimenitnih sogovornikov v Sloveniji, sociolog Janez Kolenc, karnaju je izredno potrlo. Še dan prej naju je zjutraj poklical, dabere najino zadnjo knjigo (Nevidne evidence) in da ima obnjej toliko idej, da je nastavil že tri znanstvene članke, bil jeintelektualno ves razbeljen in poln raziskovalno-ustvarjalnesvobode … veselila sva se bližnje diskusije, ki jo je napovedal.Ko sva izvedela za tragični dogodek, sva se ves dan plazilapo stanovanju, vrtu in koprskih pomolih. Smrt vsakogar, kije najprej velik človek in vrh tega še luciden intelektualec indelavec, je za vsakega svobodomiselnega človeka sredi povampirjenegaStarega režima v novi preobleki (neoliberalizacijavseh življenjskih področij), kakor da bi ugasnil svetilnik vtemni noči ali Sonce v ozvezdju.Ne delava za hipne ali egoistične koristi; če bi, bi verjetno jazše imela službo na univerzi – odpustili so me namreč v trenutku,ko sem ponudila del svoje plače tedanjima asistentomana antropologiji, ki sta se s strani predstojnika (L. Škofa)in njegovih mentalnih lastnikov nenadoma znašla na surovemodstrelu. Če bi Braco delal le zase (pionirsko je zasnovalzbirko Studia humanitatis, nato še prvo zasebno podiplomskošolo ISH; bil član Odbora za človekove pravice in sodelovalpri organizaciji mednarodnega pritiska na Jugoslavijo, da biprenehala s politično represijo in opustila vojaška sodišča vmiru; v resnici je on predlagal plebiscit, da nova država ne bizabredla v nelegitimnost in da bi bila zavezana osebam, kiso se plebiscita udeležile [kar se ni zgodilo]; napisal je vrstoinovativnih znanstvenih besedil, začel s semiotiko v Sloveniji,itn., – povsod so ga izrinili iz igre in memorije, saj ni maralsamopromocije in poveličevalnih laži prilastiteljev), bi javnoin legitimno veljal za enega vodilnih intelektualcev v deželi,