bF 6/2008

V letu 2008 se je prvikrat začelo dogajati,da je kdaj ni bilo, prihajala je redkeje, sedajpa ji sv. obhajilo prinašam na dom. ČlaniceFrančiškovega svetnega reda jo zelo pogrešajo.Enkrat pa sem si vzel čas in se odpravilna njen dom za daljši pogovor. Bila je zelodobre volje, ko sem jo prosil, naj mi kaj poveo svojem življenju.»Rojena sem bila leta 1924 v Jelovici, vnajvišji vasi na Blegošu. Bilo nas je enajstotrok. Samo trije še živimo. Šest let starasem šla v šolo, pa mi ni najbolje šlo, večinomaso bile trojke. Imela sem dobre sošolce,bila sem med samimi fanti. Doma smo imelinekaj zemlje in eno kravico.«»Kakšne spomine imate na svoje starše?«»Mami je bilo ime Frančiška, pisala se jeTavčar, doma iz Jelovice. Bila je gospodinja,kmetica, pridna, zelo verna. Zaposlena nibila. Oče je bil Rus, Ivan Pelipenko. Šole jeimel le 14 dni, potem so ga pa začele boletioči in ni hodil več v šolo. Slovensko pa se jenavadil, ko je sem prišel kot vojni ujetnik.Bil je pravoslavne vere, toda v ujetništvu, koje bil na smrt bolan, ga je obiskal duhovnikin ga sprejel v katoliško vero. Potem pa jeozdravel in redno hodil v cerkev. Poročilse je, prišli smo otroci, jaz sem bila tretjapo starosti. Bil je zelo dober človek. Samoenkrat me je nekaj natolkel, pa ne vem več,delavec. Otroci so prihajali, pa mu ni bilo prav,ker jih ne bi smelo biti toliko. Toda malo jebilo treba potrpeti, pa je šlo. Nikoli se nisemz nikomer kregala. On bi bil hotel imeti le dvaotroka. Ko pa so že prihajali, jih je sprejemalin jih je imel rad. Zaradi vere nisem mogladrugače, ne morem otrok moriti. Hotela semsamo po veri živeti. Ko sem povedala, da semnoseča, je začel malo špikati, ni pa bil toliko,da bi morala splav narediti. Pa smo preživelibrez hudih težav, čeprav ni bilo brez trpljenja.Bila sem pripravljena na vse. Če je bil kateriod otrok bolan, ga je bilo treba pestovati vsonoč. Večji revež je bil mož, ker ni mogel spati.Otroci so bili dobri, niso nagajali. Vsi so hodilik maši, k verouku, šli so k sv. obhajilu in kbirmi. Z vsemi smo se lepo razumeli, nikoli senismo skregali. Rodila sem 10 otrok, 8 jih je šeživih. Ena hčerkica je umrla še kot dojenček.Hči Rozika in njen sin Aleš pa sta umrla vprometni nesreči leta 1984.«»Moža nimate več?«»Mož je umrl leta 1966, ko je bil zadnjiotrok star 6 let. S kolesom se je peljal ponoči,zapeljal na pesek, padel po bregu inobležal. Potem sem sama z otroki živelanaprej, šivala sem in pokojnino dobivalapo možu. Potem pa so se otroci poročali inodhajali.«»Ste bili vedno tako verna in molila?«»Vam je bilo všeč pri FSR?«kaj je bilo narobe, z bratom sva imela nekaj.»Vedno sem bila verna, toliko pa nisem»Na vse imam lepe spomine. Lepo je26 Bil je oglar, kope je delal za oglje, da je nekajvedno molila kot sedaj. V Frančiškov svetnibilo, ko smo se v krogu pogovarjali. Bila27zaslužil. Ko je prišel domov, je bil ves črn.red sem vstopila leta 1968, zaobljube semsem tudi v Marijini družbi. Tudi tam smo(Glasno se je zasmejala.) Malo pa nas je šenaredila leta 1969, pri kapucinih v Škofjiimeli srečanja vsak mesec pri kapucinih. Govor ob pogrebunalašč prestrašil.«Loki. Počasi sem zbirala molitve, nastajalaŽelela sem živeti prav, toda pride kaj, kot Rajmunda Lebrehta FSRje molitvena skupina in molitve po maši. Zada nam je usojeno, da smo grešniki. Želelavsako reč so mene povabili, da sem naprejsem samo mirno živeti.«molila. Tako sem se navadila. Ko sem postalavdova, sem začela še bolj k maši hoditi,skromna sobica kot kapela, polno knjig inOzrl sem se po njeni podstrešni sobi,ker je bilo več časa, in začela tudi obiskovatisvetih podob, pa tudi šivalni stroj.oskrbovance v Domu v Stari Loki.«bratFrančišek 6 • 2008»Kako je bilo, ko ste odšli od doma?«»Od doma sem šla, ko sem se poročilaz Juretom Sovincem. Tudi pri njem je bilo11 otrok, tako kot pri nas. Poročil naju je g.Melhior Golob v Škofji Loki. Na poroki je biloskromno, nič posebnega nismo pripravili,ker nisva bila premožna. Zaposlena nisembila, šivala sem, nobene dote nisem imela.Po poroki sva stanovala v tej vasi, hiša je bilas slamo krita. V to hišo, kjer smo sedaj, svaprišla pozneje. On je bil zaposlen kot gozdni»Doma niso bili nič hudi, ker vas ni bilodoma?«»Ne, ker smo imeli skupno gospodinjstvoin me niso potrebovali. Vse je bilo doma vredu. Bog za vse poskrbi. Sin Andrej je ostaldoma, z ženo Zoro sta cerkveno poročena inimata 7 otrok. Vsi so še doma. Vnuki so vsikrščeni in birmani. Z vsemi se razumemo,vsi me imajo radi. Kadar grem k njim, melepo sprejmejo, se kaj igramo, Človek nejezi se, karte, ali rešujemo križanke. Lepose počutim med njimi. Imam široko srce zavse. Vsak dan molim za svojih deset otrok,za vse vnuke, in pri tem vključujem vseljudi. Molitev je vseobsežna. Hudo mi je, kerne morem k maši. V Božjo voljo se izročam,nočem nadlegovati.«»Imate radi, da jaz pridem?«»Oh, pa ja, tavženkrat Bog lonaj, da pridetein mi prinesete sv. obhajilo.«»Imate lep nasmeh, ste vedra, vesela in dobrevolje. To je poveličana starost.«»Res je. Nikoli ne opravljam, nič slabegane govorim, pa tudi dobrega ne o drugih,ker ne govorim. Tako lepo življenje semimela, jaz bi še kar živela tukaj naprej.«Pri teh besedah se je vzradovala in karvzkipela od veselja. Zaželela mi je velikoBožjega blagoslova pri nadaljnjem delu.Z lepimi vtisi sem odhajal in v spominuohranjal njen lepi obraz. Zares, sem simislil, vse naredi za druge, vsem vse daje,zase pa ne zahteva ničesar. Spodaj sem se šeustavil v lepo urejeni delavnici. Oče Andrejin sin Gregor skupaj delata v istem poklicukot mizarja. Mislil sem na vrednote takihdružin, ki so dragocen zaklad za življenjenaroda.Tudi druge članice FSR vedo o njej velikodobrega povedati:»Poleg svojih otrok je varovala še drugeiz vasi. Po smrti moža je kupila stroj zapletenje, imela je veliko dela, večinomaje pletla ponoči. Pozneje je vzela njivo vnajem in imela kravico, da je bilo mlekodoma. Preden je šla k sv. maši ob 6. uri, jepomolzla in nakrmila. Bila je zelo delavna,saj je do lanskega leta še vse butaricesama naredila za kurjavo. Veliko bi se šedalo povedati o njenem izredno težkemživljenju, tako da bi brez izredne Božjepomoči ne šlo.«Katarina pa še vsak dan veliko moli zavse svoje in jih nosi v svojem srcu. Blagoslovnjenih molitev se bo nenehno razširjal navse potomce in na ves slovenski narod. •br. Klemen Verdev OFMCapPredragi domači, spoštovani patri inškofijski duhovniki, spoštovani sorodnikiin ostali zbrani pogrebci! Kmalu bomozbrani na cvetoči trojiški farni božji njivi,kjer se poslavljamo od naših dragih pokojnih,tam, kjer polagamo v blagoslovljenozemljo zrela in tudi nedozorena semenaza rast večnega življenja. Tako bomo tudidanes položili dozorelo plodno seme globokovernega očeta, ki je na popotovanjubratFrančišek 6 • 2008