SUPER KAZALO - Arnes

------------------------- Šolsko glasilo 2008/2009 --------------------------
Ostrovrharja več nisem tako pogosto mislila. Naj ima tisto sestro bašetovo. K nam
tudi včasih pride kakšen zapeljiv, mlad duhovnik. Tisti iz Bele krajine so še posebej
luštni. Pa tudi kakšen s Štajerske ni slab. Ni pa v samostanu tako grozno, kot sem si
mislila, da bo.
Tako, sedaj, ko pišem to zgodbico do konca na svoji majhni leseni, že od črvov
pregrizeni mizi, upam, da bo prišel kak princ na belem konju in me odpeljal s seboj.
Upam in opozarjam vas dekleta, ki iščete svojega snubca, ne narediti takšne napake,
kot sem jo jaz. Pa kaj potem, če je nekdo lepši od vas. Ne obremenjujte se s tem.
Vsaka je po svoje lepa. Pomembno je, da se sprejmete takšne, kot ste. Ne pozabite na
to!! Imejte to v svojih zasanjanih glavah vse življenje!!!
Ema Štefanič, 8. razred
Kako je Krjavelj odgnal ponočne tatove
(poustvarjalno besedilo po Josip Jurčič: Kako je Krjavelj s hudičem
opravil)
Krjavelj je zašel s poti in zato zavil v bližnji park. Kot vemo, je Krjavelj vaški
posebnež, ki se preživlja s previjanjem otrok in z beračenjem. Star je nekaj čez
osemdeset let. Pa preberimo, kaj se mu je nekega dne pripetilo:
Kot ponavadi je šel k sosedom previt otroka. Srečal je sosedo Ančko. Rekel ji je: »A ti
povem, kaj se mi je zgodilo?« Brez njenega odgovora je začel pripovedovati: »Bilo je
tistega petka, ko še nisem vedel abecede. V soboto ob pol devetih zvečer pa sem se
ustavil pri predsedniku vlade Vladu Boldeku. Povedal sem mu zgodbo, kako sem
svojo mačko naučil voziti kolo. Ko sem se vračal, sem na avtobusni postaji zasledil
dva mladeniča …« »Ste prepričani, da nista bili mladenki?« ga je Ančka namerno
prekinila. »No no, res je. Bila je tista … kako se že imenuje … Katarina Kresal! In njen
Kresalček Joži Nokof,« se je popravil Krjavelj. »A vidite!« ga je Ančka ponovno
prekinila. »Katarina ali Katrca, kot ji pravim jaz, je v moških oblačilih kadila pipo,
Joži pa v mini krilu in majčki srebal martini. Odpravil sem se domov,« je zamišljeno
nadaljeval Krjavelj. »Mislila sem, da nimate doma,« je nekoliko hudomušno dodala
Ančka. Krjavelj se je še globlje zamislil: »Ah, pa ga res nimam. Imam pa kočo … Ja,
kočo! V kočo sem šel in zopet videl Kresalovo in njenega Kresalčka. Pred mojo hišo!
Stikala sta okoli moje revne bajtice in jaz, pametnjakovič, sem splezal na bližnje
drevo. Premislil sem si, zato sem skočil z njega in se skril v pasjo utico. Tam sem z
roko udarjal po stenah, da je bilo slišati, kot da pes maha z repom. Prestrašil sem ju in
zbežala sta. Tam, kjer sta stikala, pa sem našel tono zlata. Zlato sem dal predsedniku
vlade Boldeku. Postal sem državni junak.« Ančka je bila začudena nad
pripovedovanjem. Vprašala ga je: »Ali ste dobili kakšno nagrado, mogoče nekaj
zlata?« Ni počakala na odgovor, ker Krjavlju ni verjela niti besedice. Odpravila se je v
hišo k otroku, Krjavelj pa v gostilno pripovedovat še druge svoje prigode.
Nina Helena Basarac, 6. razred
- 22 -