lovenskega etnološkega društva - Slovensko etnološko društvo

Razglabljanja Peter Fister*
IDENTITETA KOT VREDNOTA ARHITEKTURNE DEDIŠČINE Strokovni članek | 1.04
Izvleček: Avtor v članku ugotavlja, da je bila identiteta arhitekture
(stavbarstva) v različnih obdobjih ne le različno razumljena, temveč tudi
zlorabljana za nacionalistične ali politične cilje. To je mogoče ugotavljati
še danes, le da so ponekod nekdanja merila dopolnjena z vse preveč
ozkimi ekonomskimi merili. Širše ali »združevalne« sestavine stavbarske
ali arhitektonske identitete so lahko arhetipski vzorci arhitekture
ali njenih posebnih likovnih sestavin, ki koreninijo daleč v preteklosti
in določajo vrednote stavbne dediščine, vendar le, če so povezane s
kulturo bivanja v določenem prostoru. Kot vzorec so prikazane značilne
dileme v skupnem prostoru Slovenije in Avstrije, s tem pa se odpira
možnost, da identiteta ostane ena od temeljnih vrednot arhitekturne
dediščine in s tem prihodnosti našega bivalnega okolja.
Ključne besede: prostor, arhitektura, dediščina, kultura bivanja,
identiteta
Arhitektura, ki jo danes vrednotimo kot kulturno dediščino, je
prepoznavna v prostoru, času in kulturnem okolju ter povezana
s človekom, ki jo je gradil in uporabljal. Ker želimo danes
te značilnosti ohranjati za prihodnost, jih moramo prepoznati in
med seboj povezati ter hkrati njihove posebnosti ohranjati kot
dragoceno podlago za kakovost bivanja. Tako kot je bila v preteklosti,
je identiteta v arhitekturi še danes mnogokrat preozko
predstavljena ali celo izrabljana za posebne cilje, ki v ničemer
niso povezani z resnično arhitekturno dediščino. Pojem »identiteta«
ali »razpoznavnost« je bil v različnih obdobjih različno
razumljen in tudi zlorabljan. Danes naj bi bil skupaj s pojmom
humanost ena od vrednot, s katerimi človekovo brezosebno in
zaradi globalizacijskih trendov vse bolj nerazpoznavno bivalno
okolje oblikujemo v bivalno okolje po meri človeka. V določenih
preteklih obdobjih je bil pojem arhitekturne/stavbne dediščine
prevečkrat zlorabljen tudi za nacionalistične ali politične cilje –
kar je seveda mogoče ugotavljati tudi danes, le da se ponekod ta
merila dopolnjujejo z vse preveč ozkimi ekonomskimi merili.
O prihodnosti kulturne dediščine se danes v največji meri razmišlja
prav v zvezi s stavbarskimi značilnostmi določenega okolja.
Te značilnosti sestavljata tako arhitektura posebnih vrednosti
kot še bolj tista arhitektura (=stavbarstvo), ki jo označujemo kot
anonimna, ljudska, vernakularna, itd. Celotno človekovo oblikovanje
bivalnega okolja je bilo vedno znova usmerjeno v vzpostavitev
posebne identitete, ki je človeku zagotavljala uveljavitev
njegovih zahtev po njemu prilagojenem načinu življenja in odnosu
do prostora. »To, kar človek gradi v širšem pomenu, ni vezano
na estetiko, temveč na človeka ... prostor v antropološkem
pomenu ne more biti homogen, človeka je vedno pomembno izoblikovala
tudi arhitektura,« so temeljne misli Nolda Egenterja,
enega najpomembnejših raziskovalcev arhitekturne antropologije
(Egenter 1992: 77). Podobno razlago pojmov »stavbarstvo« in
»arhitektura«, ki pa ju medsebojno povezuje, je sredi preteklega
Abstract: In different periods, architectural identity had been understood
in different ways. Not only that, but it had been also misused
to correspond to certain nationalist and political means and goals. It
is possible to say that this approach is still being used, although in
certain places former standards have been supplemented with overly
narrow economic criteria. Some components of architectural heri tage
may represent archetypal samples of architecture and its specific
elements whose roots, originating in the distant past, determine the
value of architectural heritage – but only if they are connected with
the dwelling culture of a given area. Discussed are some common dilemmas
arising in the area shared by Slovenia and Austria and the
possibility that identity remain one of the most valuable components
of architectural heritage, and with it of the future of the environment in
which we live.
Key Words: space, architecture, dwelling culture, identity
stoletja prav zaradi ugotovitve o izgubljanju vrednosti identitete
v prostoru in času podal tudi umetnostni zgodovinar Bruno Zevi:
»... poglavitni značaj stavbarstva je v tem, da je to oblikovan prostor
z določeno vsebino, in ta vsebina je človek ...« (Zevi 1959:
27). Če torej iščemo eno od temeljnih vrednot stavbne dediščine
in s tem bivalnega okolja, je to lahko le dosežena stopnja identitete,
ki jo je človek ustvaril ali jo še ustvarja.
Ker tudi splošni pogled na kakovost življenja kot merila za kakovost
stavbarstva ali arhitekture ter značilnosti celotnega prostora
izhajajo iz vedno nanovo dogovorjenih, ne pa večnih vrednot,
bi bilo danes v različnih strokah in okoljih treba sprejeti nova
merila za izbor in vlogo omenjenih vrednot. Ugotoviti moramo,
ali res lahko izvzamemo le nekatere posebej izbrane sestavine, ki
naj nam bodo merilo za identiteto oblikovanega prostora in njegove
poglavitne sestavine – stavbarstva, ali pa naj bi bil to seštevek
različnih vrednot, ki šele v medsebojni hierarhični povezavi
oblikujejo njeno celostno podobo, kot ugotavljata tudi Bontron
in Luginbuhl v svoji študiji, ki je uveljavila novo metodologijo
vrednotenja prostora in kulturne krajine (Bontron 1991).
Izhodišča za iskanje odgovora na zastavljeno vprašanje so različna
in odvisna predvsem od območja, na katerem vrednotimo.
Prav to pa je hkrati že prvi dokaz o pomembni vlogi identitete ali
razpoznavnosti pri oblikovanju bivalnega okolja, saj so bile posebnosti
vedno povezane z določljivimi, relativno majhnimi okolji.
Za širša območja veljajo skupna merila, ki pa so največkat le
načelna. Ta obenem povezujejo manjša območja s posebnimi,
lastnimi merili. Seštevek obeh značilnosti seveda ne more biti
nikdar splošno veljaven, ampak omogoča predvsem vrednotenje
človekovih dosežkov v ožjem okolju ali celo kot individualne rešitve.
Kot dokaz je bilo že večkrat postavljeno vprašanje, ali lahko
kdo najde dve enaki kmečki stavbi, zgrajeni pred obdobjem v
preteklem stoletju, ko se je začelo prodajati tisočkrat ponovljene
tipske hiše ali danes povsod enake steklene fasade. Pa vendar je
* Dr. Peter Fister, dipl. inž. arh., doktor arhitekturnih znanosti; redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Cojzova cesta 12, E-naslov: peter.
fister@guest.arnes.si.
67
Glasnik SED 49|3,4 2009