lovenskega etnološkega društva - Slovensko etnološko društvo

68
Glasnik SED 49|3,4 2009
Razglabljanja Peter Fister
Slika 1: Različnost v podobnosti je za arhitekturno dediščino največja identitetna vrednota! Vzorci: Koroška – osrednja Slovenija. Pripravil Peter Fister.
bila v tem obdobju tudi najpreprostejša arhitektura razpoznavna
kot pripadnica določene regionalne identitete – »koroške«,
»kraške«, »prekmurske« hiše, itd. To je vsakemu prebivalcu
omogočalo ustvariti resnično nekaj »svojega«, a obenem odlično
vključenega v prostor. Danes sta nekaj »svojega« zamenjala
pojem »nekaj drugačnega« ali celo edino merilo – avtor posamezne
arhitekture. To seveda nima prav nobene zveze s prostorom,
temveč lahko izraža le odklonilen odnos do skupnega bivalnega
okolja in s tem uveljavlja izključno lastnika ali graditelja, povsem
pa zanika prostor.
Širše ali »združevalne« sestavine stavbarske ali arhitekturne
identitete so lahko arhetipski vzorci arhitekture ali njenih posebnih
likovnih sestavin, ki koreninijo daleč v preteklosti. Oblike
naselij in posameznih stavb so lahko povezane s formalnimi zahtevami,
ki so bile proizvod bolj ali manj oddaljenih političnih
pripadnosti, prilagoditev posebnim geografskim ali klimatskim
posebnostim, itd. To pa niso tiste lastnosti, ki tudi v realni, fizični
obliki sestavljajo identiteto nekega prostora. So le združevalne
oblike ali formalni okvir, ki bolj razlagajo kot dejansko uokvirjajo
posamezne, znotraj sebe specifično oblikovane krajine ali
male regije. Včasih je to prekrito s pravno identiteto, ki je določena
vedno znova in v povsem določenem okviru – te splošne
zakonitosti pa so bile ali orodje politike ali pa morda le splošni
vzorci, iz katerih je človek šele gradil svoje lastno okolje, torej
resnično identiteto prostora in stavbarstva (Slika 1).
Če tako razumemo pomene in lastnosti identitete prostora in arhitekture,
lahko danes poiščemo odgovor na v začetku postavljeno
vprašanje »katere so te lastnosti?« le s poznavanjem njihovega
razvoja ali vrednot. Prav gotovo so identiteto nekega okolja
sestavljale tako posebnosti naravnega okolja kot spremembe, ki
jih je vanj vgrajeval človek, ko je kot kmetovalec, rudar, ribič,
meščan ali morda celo fevdalec skušal čim bolj smotro izrabljati
naravne danosti. Po drugi strani pa je bila identiteta vedno
ustvarjena iz vsega, kar je bilo – dobrega ali slabega – že zgrajeno
kot dopolnilo nekemu prostoru. Identiteto je človek oblikoval
tudi s posebnimi poudarki, ki so bili v vsakem obdobju drugačni,
vendar vselej prilagojeni posebnostim človekovih ciljev, meril in
izkušenj v danem okolju.
Posebnost današnjega razumevanja identitete je torej tista sestavina
arhitekture, ki je s prostorom povezana geografsko, kulturološko,
gospodarsko, materialno, celo nacionalno, ideološko, žal
včasih tudi politično. Zato se posamezni strokovnjaki lotevajo
težke naloge odkrivanja omenjenih značilnosti, dodatna težava
pa je, da razloge za tak pristop določa vsaka stroka posebej in
brez upoštevanja medsebojnih povezav, ki dejansko ustvarjajo
identiteto prostora ter njegove stavbne dediščine kot najpomembnejše
sestavine.
Najbrž ni naključje, da se v zadnjih letih vrstijo številni posveti,
okrogle mize in kongresi, ki obravnavajo vprašanja vrednotenja
umetnostnih »izdelkov«, kulturne dediščine človeka, narodov ali
celotnega človeštva, možnosti ali nujnosti varstva te dediščine
in sorodne teme, v teh okvirih pa razmerij med preteklostjo, sedanjostjo
in prihodnostjo. Žal pa je splošno veljavna sodobna
ugotovitev, da je »umetnost prostor za nalaganje hitro pridobljenega
bogastva – plačati je treba vstop v članstvo nekega kroga,
ki ljudi in s tem umetnostne dosežke pa tudi kulturno dediščino
presoja glede na plačilno zmožnost« (Pataud 2008: 28–29). Zato
se seveda postavlja vprašanje, kakšna so oziroma ali sploh še
obstajajo neka strokovna merila za vrednotenje tako najvišjih
umetnostnih dosežkov kot tistih stvaritev »preprostega« člove-