lovenskega etnološkega društva - Slovensko etnološko društvo

70
Glasnik SED 49|3,4 2009
Razglabljanja Peter Fister
namreč zahtevajo, da globalizacija poruši vse humane vrednote
v odnosu do okolja in drugih soprebivalcev in jih nadomesti z
edino veljavnim merilom vsakega naročnika posebej brez upoštevanja
soseda ali širšega prostora in tako izbriše vse identitetne
značilnosti.
Stavbna dediščina je postala tudi »kulturna dediščina« tedaj, ko
so jo razpoznali kot posebno vrednoto. To je bilo lahko povezano
z lastništvom, s politiko, z ideologijo, nacionalno pripadnostjo,
ekonomsko vrednostjo, itd., vse do njenih nemerljivih likovnih,
simbolnih, kulturoloških, semantičnih in drugih meril, vse prevečkrat
načrtno postavljenih, da bi s tem izbrani del dediščine
pridobil kar največ tisti trenutek iskanih vrednot. Vse prevečkrat
so bili cilji tako ozki, da so izločali trenutno nezaželene dele arhitekturne
in stavbne dediščine kot identitete nekega prostora in
časa, saj so s tem dokazovali določene vsiljene predpostavke o
vrednosti določenih delov prostora ali pripadnosti nekemu socialnemu,
nacionalnemu ali ideološkemu razredu.
Kako nenavadna je bila na primer razlaga identitetne pripadnosti
našega skupnega prostora v obdobju okoli prve in druge svetovne
vojne, lahko pokažejo nekatere tedaj najbolj uveljavljane študije
in iz njih izpeljane posledice. Določene »znanstvene« študije
so očitno po naročilu dokazovale zaželeno pripadnost in višjo
vrednost le izbrani nacionalni dediščini in njenim identitetnim
značilnostim. Tako sta na primer Rhamm in Graber v času priključitve
Avstrije k Nemčiji dokazovala, da je stavbna dediščina
na Koroškem z jasno mejo na Karavankah povsem germanskega
izvora ter s pečatom »nemškega kulturnega kroga« in da so zato
maloštevilne hiše Slovencev celo manjvredne. Med Hitlerjevo
Nemčijo pa so skupaj s Paschingerjem trdili, da iste arhitekturne
značilnosti dokazujejo, da je to enoten prostor. Kot odgovor na te
trditve so hkrati nastale študije slovenskih geografov in etnologov
(Melik; Ložar, itd.), ki so po drugi strani postavljale kot edino
merilo identitetne pripadnosti omejenemu prostoru le izbrane
primere kmečkih hiš (Slika 2).
Še eno zanimivost lahko uporabimo kot dokaz, kako nujno je ločevati
strokovne ali znanstvene ocene na tiste s pričakovanim ali
celo z naročenim rezultatom, in tiste, ki so res le strokovno umeščene
v čas in prostor. To so vedno znova navodila za gradnjo hiš
in drugih stavb, ki so uveljavljena kot zakonski predpisi. Eden
takih je bil na primer v Sloveniji leta 1945 izdan predpis o gra-
dnji hiš zunaj mest (Nasveti ... 1945), precej podoben pa je tudi
zadnji predpis Dežele Koroške iz leta 1981 o obvezni tipologiji
arhitekture podeželskih gradenj. V obeh primerih je seveda mogoče
ugotoviti le, da so bile tako izbrane tipološke (=identitetne)
posebnosti daleč od resničnih lokalnih ali regionalnih značilnosti.
Takšno formalno ali celo politično dokazovanje pripadnosti
s posebnim namenom izbranih identitetnih značilnosti seveda ne
more biti posebnost in merilo niti »slovenskega« niti sosednjega
avstrijskega, italijanskega, madžarskega ali drugega prostora, še
manj pa vrednota arhitekturne dediščine.
Seveda ne moremo vseh omenjenih težav opazovati in ocenjevati
le v podeželskem prostoru, kjer je najpomembnejše merilo
kulturna krajina. Povsem podobne zgodbe se dogajajo v mestih,
kjer le še redkokdo razume pojme »urbana krajina« ali »urbana
identiteta« – kar našim mestom in njihovi še mnogo dragocenejši
arhitekturni dediščini odvzema njihovo resnično vrednost
ter razpoznavnost. Zgodba o celotni predstavitvi vseh ciljev, ki
naj bi nam pomagala odgovoriti na zastavljeno vprašanje, bi bila
predolga. Z izbranimi predstavitvami težav, izkušenj in načinov
razmišljanja je zato kot vzorec prikazan del razmerij v skupnem
prostoru Slovenije in Avstrije ter na ta način odprta možnost, da
identiteta vendarle ostane ena od temeljnih vrednot arhitekturne
dediščine in s tem prihodnosti našega bivalnega okolja.
Viri in literatura
BONTRON, Jean Claude idr.: Méthodologie pour l'identification et la typologie
des paysages. Pariz: DAU, 1991.
EGENTER, Nold: Architectural Anthropology (Research series 1). Lausanne:
Structura Mundi, 1991.
GRABER, Georg: Volksleben in Kärnten. Gradec: Leykam, 1939.
KERROS, Aude de: Prikrita umetnost: disidenti v sodobni umetnosti. Pariz:
Eyrolles, 2007.
MOUREAU, Nathalie in Dominique Sagot-Duvaroux: Trgovanje s sodobnimi
umetninami. Pariz: La découverte, 2006.
Nasveti za gradnjo kmečkih domov. Ljubljana: Sindikalna podružnica ESZ-
DN pri Ministrstvu za kmetijstvo, 1945.
PASCHINGER, Viktor: Savekärnten ein Alpenland. Carinthia II., Celovec,
1942.
PATAUD CÉLERIER, Philippe: Sodobna umetnost. Le Monde Diplomatique
– Svet diplomacije 36, avgust 2008, 28–29.
Identity as a Valuable Component of Architectural Heritage
The concept of »identity« or »recognizability« had been understood differently in different periods. It had also been used, or even misused,
to further a number of aims. Today it is supposed to be, in addition to the concept of humanity, one of the most fundamental values that dictate
the creation of our living environment according to our own needs. Whether identity is perceived and applied correctly or not, however,
remains a question. In this sense it can be said that an element which is connected to a certain environment or area, be it culturologically,
geographically, economically, materially, nationally and ideologically, and at times even politically, represents an architectural »value«.
Architectural heritage per se is therefore not a worth yet, but becomes that only when it has been recognized as a special, valuable element
connecting a person with her or his dwelling culture. Illustrated by examples and practical experience, the article discusses problems as
well as desired aims and methods of evaluating identity, and suggests certain possibilities. As the basic component of architectural heritage
that needs to be protected for the future and used to form a solid foundation on which to create a quality living environment, identity can be
achieved only by applying professional approach and methods. Since we have ascertained that the identity of architectural as well as general
cultural heritage is one of the most important elements of the dwelling culture its identification, evaluation, and application are carried out
by disciplines that study the dwelling culture and its relation to people, for example ethnology, anthropology, architecture, etc. Discussed
are different patterns of changing and abusing the concept of architectural identity in the politically divided, but nationally relatively uniform
area shared by both Slovenia and Austria, and within the political ideologies present in 20 th – century Slovenia. Different professional
approaches serve as an illustration of this topic.