lovenskega etnološkega društva - Slovensko etnološko društvo

Razglabljanja Peter Fister
1935 1973 1993
Predpis za gradnje kmečkih hiš za celo Slovenijo: 1945.
ka, ki naj bi jih ohranjali kot kulturno dediščino in s tem njeno
identitetno vrednoto. Še več, v krogih ekonomistov se je uveljavilo
celo mnenje, da »... se danes neko delo ne ocenjuje več
na podlagi tvarnih značilnosti ali uvrstitve na estetski lestvici,
kar je bil kriterij v akademskih časih; tudi kriteriji, kot so obvladovanje
veščine, vložek, inovacija, tehnika, znanje, izvirnost in
avtentičnost pri ocenjevanju umetniškega dela niso bistvenega
pomena. Ti kriteriji pri cenitvah del sodobnih ustvarjalcev igrajo
zanemarljivo majhno vlogo« (Pataud 2008: 28).
Opisanega vrednotenja ne uveljavljajo le sodobni kritiki in ocenjevalci
»umetnosti«, ampak se uveljavlja tudi v razmerju do
ustvarjalnih dosežkov neakademskih ustvarjalcev, pa naj bodo to
pleskarji (»slikarji« ...), kamnoseki (»kiparji« ...), graditelji (»arhitekti«
...) ali drugi anonimni ustvarjalci – pomembna je cena,
ki jo njihov izdelek dosega na trgu, ne pa kakovost ali pomen.
Kot kaže, se tak način vrednotenja vse bolj uveljavlja tudi za
kulturno dediščino, še zlasti za njen anonimni del, za katerim ne
stojijo imena slavnih ustvarjalcev, ki bi lahko zviševali vrednost
(=ceno!) posameznemu spomeniku. Zaščiteni spomenik ali del
kulturne dediščine naj bi bil predvsem dobra finančna naložba za
lastnika, vse manj pa splošna vrednota za prihodnost, še manj pa
za celotno človeštvo.
Na številnih srečanjih stroke se med visoko strokovnimi pa tudi
bolj popularnimi razpravami v zadnjem času najpogosteje sprašujejo
o vrednosti pojma prepoznavnosti (identitete) kulturne
dediščine ali umetnine. Ali za to obstajajo neka merila ali vrednost
določajo le zgoraj omenjene oblike promocije posameznih
ustvarjalcev? Kljub številnim kongresom in posvetom pa se v
vsakodnevni praksi še vedno poglablja usmeritev v največkrat
edino pomembno oceno, koliko bo mogoče z ohranitvijo in s po-
Arhitekturne krajine kot identiteta: 2007 –
Slika 2: Vpliv politike na »strokovno« vrednotenje identitetnih značilnosti arhitekture v Sloveniji (tri različna obdobja). Pripravil Peter Fister.
sebno rabo neke dediščine zaslužiti!
V letih 2007/08 je bila na primer v Sloveniji sprejeta nova zakonodaja
o varstvu kulturne dediščine in načrtovanju prostora.
V našem prostoru naj bi uveljavila nekatere sodobne cilje in
zahteve, kakršne postavlja ne le Evropa, ampak tudi svetovna
organizacija Unesco; načelno so v novih predpisih te zahteve
vsaj formalno tudi povzete. Ohranjala naj bi se raznovrstnost
kulturnih krajin, katerih temeljne vrednote so zgoščene prav v
razpoznavnosti človekovih posegov vanjo, torej v identiteti arhitekturne
dediščine – kulturna dediščina naj bi postala eno od
meril za kakovosten razvoj prostora, itd. Obenem pa se je že na
začetku uveljavila tudi vrsta stranpoti, ki omogočajo vse preveč
svobodno in individualno odločanje o resničnih zahtevah po
ohranitvi tistih delov zlasti prostorsko pomembne arhitekturne
dediščine, ki so v resnici ustvarile tako razpoznavnost določenih
območij, da jih zaradi nje danes vrednotimo kot temelje kakovostnih
kulturnih krajin s posebno identitetno vrednostjo. Verjetno
k takemu razvoju prispevajo tudi številni neizobraženi naročniki,
ki zahtevajo le takojšnje in kratkoročne dobičkonosne rešitve v
razvoju prostora in ki se jim žal mnogi strokovnjaki preprosto
niti ne upirajo, temveč skušajo tako ravnanje celo upravičevati.
Tako se moramo vprašati, ali smemo pričakovati, da bo zaradi
navedenih sprememb kulturna dediščina v prihodnje – in v
njenem okviru še zlasti anonimna – pri nas še zagotavljala ohranitev
tiste identitetne raznovrstnosti, ki je naše kraje do neke mere
uvrščala (in jih še vedno uvršča) med dežele z bogato paleto
krajinske, arhitekturne in s tem tudi življenjske raznovrstnosti.
Ali pa se bomo morali v bližnji prihodnosti soočiti s skrajno
dolgočasnim in nehumanim bivalnim okoljem, ki je brez vsake
identitete povsod po svetu enako. Zagovorniki »nečesa novega«
69
Glasnik SED 49|3,4 2009