Naša sredina, številka 1, leto 1

strankasmc.si

Časopis Stranke modernega centra

Naša

sredina

www.strankasmc.si

Časopis Stranke modernega centra Številka 1, leto 1

Razvoj

za vse

Vsak bi to

naredil

Mariborčan

Andrej Špenga

Tako daleč

od doma

Ni prav, če se bančništvo ali

gospodarstvo spodbujata na

takšen način, da posamezniki

bogatijo na račun malega človeka.

Brez razmišljanja je stekel po

nabrežju in skočil v Ljubljanico, iz

potopljenega avta potegnil otroka,

in se na obali zgrudil.

Neznanka srednjih let me je pred

otroki objela in rekla: »Rada vas

imam, ker ste drugačni.« Pa razloži

otrokom, če moreš.

Strah, da bodo ostali zadaj,

jih žene naprej s tako silo,

da od njih padajo stvari,

časa za pobiranje pa ni.

STRAN 3

STRAN 10

STRAN 15

STRAN 16

NS_01.indd 1 06/11/15 08:23


Kazalo

Naša

sredina

3 Uvodnik

Dr. Miro Cerar

Vsi naši izzivi

4 Novice

6 Poslanci

7 Profil

Dr. Jasna Murgel

Poslanka, pravnica, sodnica,

žena in mati

8 Stališča

Enakopravnost zakonskih zvez

Drugi tir ni na stranskem,

ampak prvem tiru

9 Razmislek

Lilijana Kozlovič

O svobodi

10 Intervju

Horst Hafner: »Enostavno je prelomiti

eno vžigalico, težko jih je sto skupaj«

14 Novice iz naše sredine

16 Reportaža

Junaki našega časa

20 Sekretariat

Malo nas je, a smo naredili veliko

21 Mednarodna dejavnost

SMC v mednarodnem prostoru

22 Pogosta vprašanja

24 Premislek

Saša Tabaković

V politiko nisem šel lačen

7

21

16

9

10

24

Naročilnica na časopis

Naša sredina

Časopis Naša sredina je interno glasilo Stranke modernega

centra in je namenjeno predvsem našim članom, ki ga ti

prejmejo na domači naslov oziroma ga imajo na voljo tudi

v svojem lokalnem odboru SMC. Če želite biti informirani o

dejavnostih stranke SMC tudi kot nečlan, se lahko v Sloveniji

brezplačno naročite na časopis. Število izvodov je omejeno.

Vabimo vas, da izpolnite spodnji obrazec in nam ga pošljete

po pošti na naslov:

Stranka modernega centra,

Beethovnova 2,

1000 Ljubljana

ali pa skeniranega po e-pošti na:

pr@strankasmc.si

Ob tej priložnosti vas vabimo tudi, da se naročite na naše

tedenske e-novice (http://www.strankasmc.si/narocite-e-novice/),

če želite prejemati redna e-sporočila o aktualnem

političnem delovanju stranke.

Ime:

Datum rojstva:

Naslov dostave Ulica in hišna številka:

Priimek:

Poštna številka: Kraj: Občina:

Kontakt Telefon:

Elektronski naslov:

Mobilni telefon:

Želim prejemati e-sporočila in e-novice ter tako biti obveščen o dejavnostih stranke SMC.

Datum:

Podpis:

Brezplačna naročnina na časopis ne pomeni prijave v stranko SMC. V ta namen je treba izpolniti pristopno izjavo, ki

jo na najdete v časopisu na predzadnji strani pa tudi na naši spletni strani: http://www.strankasmc.si/postani-clan.

Z vašimi osebnimi podatki bomo ravnali skrbno in skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov.

NS_01.indd 2 06/11/15 08:23


Naša

sredina

Uvodnik 3

Spoštovani, pred vami je

prva številka časopisa

Naša sredina, časopisa

Stranke modernega

centra (SMC), ki je

pred dobrim letom z

veliko podporo državljank

in državljanov

na volitvah prevzela

odgovornost za našo

skupno sedanjost in prihodnost. Kot predsednik

SMC in predsednik vlade se zavedam, da smo

prevzeli nadvse zahtevno nalogo, ki od nas terja

veliko preudarnosti, odločnosti ter vsakodnevno

prizadevanje in trdo delo. Toda če bomo še

naprej imeli vašo podporo, podporo svobodomiselnih,

dobronamernih, domoljubnih in pogumnih

državljank in državljanov, nam bo resnično

uspelo preseči dosedanjo krizo ter našo državo

in družbo spremeniti na bolje. To smo dolžni

tako sami sebi kot še posebno našim otrokom in

vnukom.

Stranka modernega centra (SMC) je demokratična

socialno-liberalna stranka. Kot demokrati

si prizadevamo za čim tesnejši stik z ljudmi in

civilno družbo, da bi lahko prepoznali in zagotavljali

uresničevanje potreb čim večjega števila

posameznikov in družbenih skupin. Kot socialna

stranka si prizadevamo za dodatno moralno in

materialno pomoč vsem ljudem, ki jo zaradi

objektivnih razlogov posebej potrebujejo (bolni,

invalidni, nezaposleni, mlade družine itd.). Kot

liberalna stranka pa smo svobodomiselni, strpni

do drugače mislečih ter usmerjeni v inovativno

in odprto družbo, zato tudi spodbujamo odprto

in konkurenčno gospodarstvo, ki prinaša nova

delovna mesta, dodano vrednost in posledično

višji družbeni standard.

SMC je moderna stranka, kar pomeni predvsem

dvoje: prvič, da njeni člani sledimo pridobitvam

moderne demokratične družbe in se zato zavzemamo

za človekovo dostojanstvo, za temeljne

pravice in svoboščine posameznikov, za pravno

državo oziroma vladavino prava, za strpnost v

družbi ter ne nazadnje za spoštljiv odnos do ljudi

in do naravnega okolja; drugič, usmerjamo se

v izzive sedanjosti in prihodnosti ter ne želimo

na politikantski način odpirati tistih ideoloških

vprašanj, ki nas po nepotrebnem vračajo

v preteklost in nas razdvajajo. Vedno smo se

pripravljeni učiti iz preteklosti, toda soočati se

želimo predvsem s tistimi izzivi, ki so ključni za

našo prihodnost. Poleg vedno aktualnih ideoloških

tematik, kot so na npr. vprašanja lastnine,

sociale ali družbene (ne)enakosti, se pred nas kot

posebni izzivi postavljajo razvojna vprašanja izobraževanja,

staranja prebivalstva, varstva okolja,

iskanja in porabe energetskih virov, izkoriščanja

geostrateških in razvojnih prednosti Slovenije,

različnih modelov gospodarstva (npr. razvijanje

socialnega podjetništva) itd. K iskanju rešitev pa

nas izzovejo tudi različne krizne razmere v svetu,

pri čemer je ta hip najbolj aktualna migrantska

kriza, kjer dajemo Slovenci vse od sebe, da izkažemo

humanitarnost in solidarnost, hkrati pa zagotavljamo

varnost tako beguncem kot tudi nam

samim. Če se bo kriza zaostrovala, bomo seveda

ustrezno stopnjevali ukrepe za spoštovanje navedenih

načel, od humanitarnosti do varnosti vseh

in vsakogar. Želimo si ohraniti demokratično in

solidarno Evropsko unijo z odprtimi mejami in

prostim pretokom ljudi, blaga in storitev, toda

ob tem ne bomo dopustili poslabšanja življenja

slovenskih državljank in državljanov.

Ker smo stranka sredine (centra), smo usmerjeni

k zagotavljanju razvojne uravnoteženosti. Smo

Vsi naši

izzivi

Želimo si ohraniti demokratično in

solidarno Evropsko unijo z odprtimi

mejami in prostim pretokom ljudi,

blaga in storitev, toda ob tem ne

bomo dopustili poslabšanja življenja

slovenskih državljank in državljanov.

Foto: Aljoša Rebolj

spodbujevalci razvoja in ustvarjalnosti, vendar

na način, ki ne vodi v škodljive skrajnosti. Zato

SMC tudi v vladi in parlamentu venomer skrbi

za to, da državni ukrepi niso enostranski. Naše

temeljno vodilo je, da zagotavljamo celovit in

trajnostni razvoj. Tako, denimo, ni prav, če se

bančništvo ali gospodarstvo spodbujata na takšen

način, da ob tem nekateri posamezniki s slabimi

praksami neutemeljeno bogatijo na škodo t.

i. malega človeka. Prav tako pa tudi ni prav, če se

z neustreznimi socialnimi ukrepi hromi konkurenčnost

gospodarstva, kar posledično zmanjšuje

zaposlenost in družbeni standard. V SMC se trudimo

postopno odpravljati in presegati tovrstne

enostranske in škodljive prakse iz preteklosti ter

vzpostavljati učinkovitejši in pravičnejši družbeni

sistem. V ta namen zdaj že izvajamo nekatere

nujno potrebne spremembe. V javni upravi

uvajamo varčnost in ekonomičnost, v zdravstvu

se lotevamo sprememb, ki bodo pripeljale

predvsem do krajših čakalnih vrst in do boljšega

vodenja zdravstvenega sistema, v pravosodju

sprejemamo ukrepe za nadaljnje zmanjševanje

sodnih zaostankov in za učinkovitejšo pravno

državo, na infrastrukturnem področju iščemo

najustreznejši način za posodobitev železniškega

omrežja (vključno z gradnjo drugega tira) in za

gradnjo tretje (cestne) razvojne osi, prav tako

pa smo zelo dejavni tudi na drugih področjih.

Slovenija je v zadnjem letu napredovala na številnih

mednarodnih lestvicah uspešnosti (višje

bonitetne ocene, dvig na lestvici konkurenčnosti

gospodarstva, dvig na lestvici učinkovitosti javne

uprave, dvig na lestvici učinkovitosti črpanja

evropskih sredstev itd.). S pridobivanjem mednarodnega

ugleda pa seveda postajamo spet bolj

zanimivi za turiste, investitorje itd.

SMC sodeluje in bo tudi v prihodnje sodelovala

z drugimi političnimi strankami in s civilno

družbo. Pri tem se predvsem trudimo povezovati

s tistimi, ki jim je resnično mar za Slovenijo. Zavračamo

vsako mišljenje in delovanje, ki Slovence

razdvaja in siromaši. Pretekla leta so nazorno

pokazala, kam vodijo nepotrebne ideološke delitve

ter škodljive in neodgovorne prakse v politiki,

bankah, podjetjih in na mnogih drugih področjih.

SMC si prizadeva vse to preseči z odgovornimi

in družbenokoristnimi ravnanji, kar pa

seveda ne gre hitro, saj so se slabe navade močno

zalezle in utrdile v vseh družbenih podsistemih –

tako v politiki, gospodarstvu in sociali kot v zdravstvu,

medijih in celo v cerkvenih ustanovah.

Toda zdaj moramo vsi gledati naprej. V jutrišnji

dan. Slovenci zmoremo in moramo biti boljši.

Vse naše pomanjkljivosti so naši izzivi za prihodnost.

Vsaka družba ima svoje vzpone in padce.

Tako se mora tudi Slovenija ponovno vzdigniti.

V zadnjem letu dni počnemo prav to. Slovenijo

počasi, a zanesljivo vlečemo iz težav, v katere je

potonila. Jo dvigamo. In mnogi dobri učinki so

že tu. Slovensko gospodarstvo se odpira svetu

in raste, prav tako raste zaposlenost. Še posebno

slednje je izjemno pomembno, kajti v SMC

verjamemo, da je najboljša socialna politika tista,

ki ljudem omogoča, da z lastnim delom dosežejo

ustrezen življenjski standard zase in za svoje družine.

Seveda pa v SMC ob tem ne pozabljamo niti

na socialne ukrepe za vse tiste, ki jih potrebujejo.

SMC je nova, sveža, za Slovenijo nujno potrebna

energija. Naši izzivi so zahtevni, saj na skoraj

vsakem koraku trčimo ob stare, bodisi škodljive

bodisi preživete prakse. Toda SMC raste, se krepi

in bo vztrajala na svoji poti. Ta pot je moderna,

socialno-liberalna, predvsem pa domoljubna, saj

iskreno želimo vse dobro Sloveniji ter z njo vsem

nam in našim zanamcem.

NS_01.indd 3 06/11/15 08:23


4

Novice

Naša

sredina

Dr. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora

Republike Slovenije in podpredsednik Stranke

modernega centra

Poslušanje je le prvi

korak k slišanju

Ko so mi poslanci pred letom z veliko večino zaupali mandat

predsednika državnega zbora, si nisem mislil, kaj vse bo to potegnilo

za sabo, predvsem pa ne, da bo leto, ki sem ga preživel

na tem položaju, tako pestro in dinamično. Že od začetka se

trudim, da bi deloval povezovalno, saj menim, da je za dobro

državljanov nujno treba presegati delitve med pozicijo in opozicijo, torej

med strankami, ki so v vladi, in strankami, ki niso. Brez takšnega pristopa

ni prave demokracije, kot ni prave državnosti, če v težkih trenutkih ne

znamo stopiti skupaj – ne glede na našo svetovnonazorsko ali katero

drugo pripadnost. Ko gre za državo, si moramo biti edini.

In danes, ob največji migrantski, begunski, predvsem pa človeški krizi po

drugi svetovni vojni, je čas, ko gre za državo, zato v državnem zboru pri

reševanju te humanitarne katastrofe nenehno sodelujemo vse politične

stranke. Resda imamo različne poglede, a se zavedamo, da ne smemo

dopustiti, da bi zameglili tisto, kar je ključno za Slovenijo – zagotoviti

varnost in blaginjo vsem našim sodržavljankam in sodržavljanom pa

tudi človečnost do ljudi v migrantskem in begunskem toku. In na tem

delamo – skupaj s pristojnimi ministrstvi, predsednikom vlade, predsednikom

države in civilno družbo. Država smo ljudje in brez nas ni države.

Zato sem hvaležen vsem, ki v teh

Danes, ob največji

migrantski, begunski,

predvsem pa človeški

krizi po drugi

svetovni vojni, je čas,

ko gre za državo, zato

v državnem zboru

pri reševanju te humanitarne

katastrofe

nenehno sodelujemo

vse politične stranke.

trenutkih, najtežjih po slovenski

osamosvojitvi, pomagajo, bodisi

konkretno bodisi logistično:

policistom, vojakom, civilni

zaščiti, zdravstvenemu osebju,

gasilcem, civilnodružbenim

organizacijam. Še posebno pa

sem hvaležen vsem tistim, ki s

svojim vsakodnevnim delom in

pričevanjem skrbijo, da prehod

migrantov čez slovensko ozemlje

poteka mirno in učinkovito

ter humano. Vem, da so za

prebivalce v Rigoncah, Dobovi,

na Šentilju in v Gornji Radgoni to

izjemno stresni in težki trenutki,

a verjamem tudi to, da bomo s

skupnimi močmi uspešno prebrodili vse težave ob migrantski in begunski

krizi, ki ni nastala zaradi Slovenije, ampak zaradi geopolitičnih premikov

največjih svetovnih akterjev. Tako bomo znova pokazali svoje sočutje in

solidarnost, in to ne samo do migrantov, ki prečkajo slovensko ozemlje,

ampak tudi do ljudi, ki prebivajo na migracijsko najbolj obremenjenih

območjih, ter do vseh pripadnikov državnih organov, ki v tej krizi dajejo

od sebe največ, kar zmorejo.

Ko sem prevzemal mesto predsednika državnega zbora, ki je doslej

sprejel mnogo zakonov, ki se dotikajo našega vsakdanjika, četudi so

večinoma ostali v senci tistih, ki so bili javno najbolj izpostavljeni, sem

dejal: »Zavedam se, da je pred menoj precej večja odgovornost, čeprav to

odgovornost delimo vsi, saj to mesto simbolno predstavlja tisto najpomembnejšo

točko vladavine ljudstva. In to točko vladavine ljudstva je

treba izvajati na ustrezen način, s sodelovanjem in dialogom.« V to verjamem

še danes. Dialog, dialog in dialog je tisto, kar poudarjam vseskozi.

Ne glede na osebno prepričanje posameznika je včasih dovolj, če se stališča

v dostojnem in zmernem duhu vsaj soočijo, morda občasno krešejo,

predvsem pa se je treba pogovarjati, poslušati in slišati. Brez slišanja ni

sodelovanja. Poslušanje pa je le prvi korak k slišanju.

Končno bi se rad zahvalil vsem poslancem in poslankam, ki so odprti za

sodelovanje z menoj, predvsem pa poslankam in poslancem SMC z vodjo

poslanske skupine dr. Simono Kustec Lipicer na čelu, ki neutrudno delajo

za to, da bi na Slovenskem uvedli nove politične prakse, dvignili politično

kulturo, predvsem pa okrepili zaupanje ljudi v slovensko državo, slovenski

politični sistem in v to, da smo s skupnimi močmi sposobni narediti veliko.

Le stopiti moramo skupaj.

In zapomnimo si – za Slovenca besedna zveza »ne gre« ne obstaja oziroma,

kot je bolj poetično zapisal Simon Gregorčič, »dolžan ni samo, kar

veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«.

Zaščita delavcev

Kdor ne plačuje delavcev,

ne more delati z državo

Vlada je z vrsto ukrepov zavarovala

delavce z najnižjimi dohodki.

Po novem v skladu z Zakonom

o izvršbi in zavarovanju ni več

mogoča izvršba na neto minimalno

plačo, torej na znesek, ki je

nujen za zadovoljitev osnovnih

življenjskih potreb dolžnika, ta

znesek pa se še poveča, če posameznik

vzdržuje družinskega

člana. Kdor torej ne poplača vseh

svojih obveznosti in mu grozi

izvršba, ima zagotovljeno vsaj

minimalno plačo. Ta zakon tudi

prepoveduje bankam, da bi administrativne

stroške za izvrševanje

sklepov o izvršbi poplačale iz

varovanih prejemkov. Poslanska

skupina SMC je podprla tudi

predlog sprememb in dopolnitev

Zakona o minimalni plači, ker

je pravično, da se delavcem ob

minimalni plači ločeno izplača

tudi dodatek za nočno, nedeljsko

in praznično delo.

Na ministrstvu za javno upravo

so pod vodstvom ministra Borisa

Koprivnikarja pripravili tudi

nov Zakon o javnih naročilih,

ki uvaja socialno klavzuro. Na

novo se določa pogoj, da morajo

imeti izbrani ponudniki poravnane

obveznosti do delavcev.

Tako bo sedaj še manj prostora

za nespoštljivo ravnanje delodajalcev

do delavcev. Gre za zelo

pomemben zakon, saj država za

javna naročila nameni skoraj 10

Poslanke in poslanci

na terenu

Poslanke in poslanci SMC, lokalni

odbori, sekretariat, članice

in člani stranke iz vse Slovenije

se seznanjajo z razmerami na

območjih, kjer so namestitveni

in sprejemni centri za begunce

oziroma migrante. Številni

opravljajo prostovoljsko delo na

vhodnih in izstopnih točkah, v

Brežicah, Dobovi, na Šentilju, v

Gornji Radgoni. Tako lahko neposredno

ocenijo, kako delujejo

pristojne službe in s kakšnimi

konkretnimi težavami se srečuje

Slovenija pri reševanju največjega

begunskega in migrantskega

preseljevanja v Evropi po 2.

svetovni vojni. Zlasti poslanci in

članice ter člani naših lokalnih

odborov v obmejnih krajih, v

Brežicah, Krškem, Dobovi, na

Šentilju, v Gornji Radgoni …,

spremljajo prehajanje beguncev

iz Hrvaške prek Slovenije naprej

v Avstrijo vsak dan in lahko

dejansko pomagajo pri rešitvah

in so dragocena vez s prebivalstvom,

ki potrebuje verodostojne

in pravočasne informacije.

V SMC smo izjemno ponosni na

odzivnost vseh naših članic in

članov, poslanske skupine, posameznic

in posameznikov, ki svoj

prosti čas namenjajo prostovoljskemu

humanitarnemu delu.

odstotkov državnega proračuna

na leto, samo lani je bilo to 3,7

milijarde evrov.

Poslanci SMC so podprli tudi

spremembe Zakona o gospodarskih

družbah, s katerimi

omejujejo veriženje podjetij

tistim z nepoštenimi poslovnimi

praksami.

Odprtje pisarne

SMC Goriška

Lokalni odbor Goriška je oktobra

odprl lokalno in hkrati poslansko

pisarno poslanke mag. Tanje

Cink. Odprtja se je udeležil tudi

predsednik državnega zbora in

podpredsednik stranke dr. Milan

Brglez. Novi strankarski prostori

v središču Nove Gorice prinašajo

krepitev sodelovanja in komunikacije

v lokalnem okolju, nekaj

dni po odprtju pa jih je obiskal

tudi predsednik stranke SMC dr.

Miro Cerar in se srečal s člani SMC

Goriška. Tam je bil tudi poslanec

Marko Ferluga. Dr. Brglez je spomnil,

da je LO Goriška na lanskih

volitvah dosegel najboljši rezultat

po številu svetnikov v zahodni

Sloveniji, poslanka Tanja Cink pa

je izrazila željo, da bi bilo obiskov

v pisarni čim več, saj v stranki SMC

pozdravljamo pogovor in predloge

državljank in državljanov.

NS_01.indd 4 06/11/15 08:23


Naša

sredina

Novice

5

Najprej smo uredili finančno stanje

Odpis dolgov

zadolženim delavcem

Pred poletnimi počitnicami

je bil po nujnem postopku

sprejet predlog vlade

za odpis dolgov socialno

najšibkejšim, ki izvirajo

iz stroškov gospodinjstva

oziroma rednih življenjskih

stroškov. Poslanci SMC so

podprli tudi dvig cenzusa za

brezplačno kosilo v osnovni

šoli. Ukrep bo povečal

število otrok, upravičenih do

subvencioniranega šolskega

kosila. Šolsko kosilo bo od 1.

januarja 2016 v celoti subvencionirano

za otroke iz prvega

dohodkovnega razreda, za

tiste iz drugega bo subvencionirano

70-odstotno in za

tiste iz tretjega 40-odstotno.

Poslanka Erika Dekleva (na

fotografiji) je izpostavila,

da je nedopustno, da starši

nimajo dovolj denarja za

plačilo šolske prehrane.

Tistim, ki tega ne zmorejo,

bo pomagala država.

Državni zbor je v minulem

letu iz svežnja petih pravosodnih

ukrepov sprejel tudi

Zakon o brezplačni pravni

pomoči. Spremenjeni zakon

prinaša predvsem hitrejše

postopke dokazovanja

upravičenosti do brezplačne

pravne pomoči ter razširitev

obsega pravnega svetovanja

za socialno šibkejše državljane.

Vsi omenjeni ukrepi so

korak bližje zaščiti temeljnih

delavskih pravic in pravic

socialno najšibkejših v nizu

načrtovanih rešitev, ki si

jih je zadala vlada dr. Mira

Cerarja.

Vlada je prvo leto urejevala

slabo stanje državnih financ.

Država je že zadolžena,

hkrati pa dolg povečuje,

ker preveč troši za sprotno

delovanje. Vladi dr. Mira

Cerarja je uspelo doseči

široko dvotretjinsko politično

podporo za sprejem fiskalnega

pravila, ki pomeni prelom

z dosedanjo prakso. Fiskalni

zakon postavlja jasna pravila

ravnanja z državnim denarjem,

da srednjeročno in

dolgoročno porabimo toliko,

kolikor bomo zbrali. V izjemnih

okoliščinah dopušča

možnost izjem in odstopanja

od fiskalnega pravila v korist

varovanja socialnih transferjev,

pokojnin in delovanja

javnih ustanov. Za zakon je

glasovalo vseh 35 poslancev

Stranke modernega centra in

tako odločilno prispevalo k

sprejetju zakona.

Predsednik vlade dr. Cerar

je poudaril, da smo z glasom

za izkazali resen namen, da

želimo dobro in odgovorno

gospodariti z državnim

denarjem. »S sprejetjem

fiskalnega pravila so se poslanci

in poslanke odločili za

nadaljevanje poti do finančne

stabilnosti, kar je eden od

pomembnih mejnikov v delu

vlade,« je dejal.

Ena od naših najbolj izpostavljenih

poslank na

področju financ je bila

Urška Ban, ki je prevzela

vodenje Odbora za finance

in monetarno politiko. Pod

njenim predsedovanjem je

odbor kot matično delovno

telo prvi odločal o vladnih

predlogih za področje financ,

ki so najbolj zaznamovali

prvo leto mandata: »Gre za

izjemno zahtevno področje,

katerega odločitve vplivajo

na življenje vseh državljank

in državljanov Slovenije.« V

zadnjem letu je bil za urejeno

poslovanje z gotovino in za

zmanjševanje sive ekonomije

sprejet tudi Zakon o davčnih

blagajnah, sprejeli smo

Strategijo o upravljanju državnega

premoženja, Zakon

o bančništvu, dva rebalansa

proračuna. »Bilo je veliko

zahtevnih nalog, na področju

financ pa smo uresničili kar

nekaj pomembnih zavez iz

naše koalicijske pogodbe

že v prvem letu mandata,«

izpostavlja Banova.

Vlada je tudi že pripravila

predlog proračunov za leti

2016 in 2017, ki daje več možnosti

za oblikovanje in izvajanje

dobrih politik kot doslej.

Prioritete vlade so zdravstvena

reforma, pravosodje, infrastruktura,

varnost ljudi in

premoženja ter izobraževanje.

O proračunih za dve leti

bodo poslanke in poslanci

odločali na novembrski seji

državnega zbora. Slovenija

je znova prepoznavna na

zemljevidu Evrope in sveta

kot država, ki se razvija, ki

gre naprej in ki je uspešna.

To potrjujejo dobri kazalci:

stopnja brezposelnosti se

še naprej znižuje, tveganje

revščine se je stabiliziralo in

ne narašča več, gospodarska

rast se zvišuje, hkrati pa se

povečuje varčevanje v gospodinjstvih

in realno raste

zasebna potrošnja.

Poslanci nabirajo kilometrino

25. oktobra se je v Ljubljani odvijal že 20. Ljubljanski maraton,

ki so se ga udeležili tudi naše tekačice in tekači, med njimi

poslanec dr. Dragan Matić, ki je pretekel 21 kilometrov. Pred

startom smo se dobili na sedežu, za spodbudo pred enkratno

in posebno izkušnjo, kar ta velik športni dogodek zagotovo

je. V stranki SMC menimo, da je športna dejavnost dobra

priložnost tudi za poglabljanje odnosov in boljše medsebojno

sodelovanje. Udeležili smo se tudi kolesarjenja po novi stezi

od Rogaške Slatine do Podčetrtka in kolesarjenja po trasi tretje

razvojne osi od Holmca do Šentruperta. Konec avgusta pa

smo se preizkusili v vožnji z rafti na pikniku, ki ga je organiziral

LO Radovljica.

Dr. Simona Kustec Lipicer

Podpredsednica SMC, vodja

poslanske skupine SMC,

(so)avtorica številnih domačih

in tujih znanstvenih in strokovnih

besedil ter samodeklarirano

zagrizen knjižni molj

Cenjeni

in dragi

sopotnice in

sopotniki!

Dovolite mi, da kot popotnico prvi

številki našega časopisa z vami

podelim nekaj vrstic mojega pogleda

na zgodbe.

Kakšen dan se bere kot zgodba elaborata

oziroma poglavja v študijskem učbeniku.

Ti dnevi so mi osebno še vedno najbolj všeč, ob

njih mi zaigra srce. Ta zgodba mi je blizu, v njej

se zliva ves moj strokovni napoj, mi je poznana,

zato v večini primerov predvidljiva in njen

konec napovedljiv. Spet drugi dan me zgodba

spominja na klasičen, dolg ruski realistični literarni

roman. Ta zgodba mi je všeč, ker mi zbudi

spomine na skoraj že na smetišče postavljeno

mladostniško vnemo, da se skozi več sto strani

prebijem skozi pasti in izzive življenja drugih ter

se tako prek drugih učim, razumem in rastem.

Kakšen dan me zgodba spominja na Kafkovo ali

pa Kovačičevo prozo. Ta me je, tako kot tista od

Virginie Wolf, vedno srhljivo privlačila z nepojasnjeno

silo pa tudi trenutno jezo in nemočjo, ker

sem potrebovala tako zelo (pre)veliko časa, da

sem ji dorasla in jo začela razumeti. To je tisti tip

zgodb, h katerim se najraje vračam, ker jih lahko

ob različnih dnevih berem in razumem iz povsem

drugačnih zornih kotov in sporočil. Potem so tu

še znanstvenofantastične zgodbe, ki mi v osnovi

nikoli niso bile prav blizu, a se napor ukvarjanja

z njimi vsakič znova obrestuje z zmožnostjo

pogledati na ljudi in stvari skozi zelo drugačno

prizmo, te podobe sprejeti in z njimi obogatiti

svojo zelo drugačno podobo. Obožujem dneve,

ko zgodbo lahko berem kot na primer Garfieldov

strip, ker mi v sekundi napolni baterije s preprostim

pogledom na težke situacije, z optimizmom,

občutkom lahkega koraka in sreče, da preprosto

sem in da so vsi problemi bodisi rešljivi bodisi

povsem nepomembni. Obstaja še precej drugih

vrst zgodb, a jim zaradi uredniške omejitve zapisov

v tej časopisni zgodbi tokrat žal ne morem

nameniti pozornosti.

Vse to so naše, vaše zgodbe pa tudi moja

SMC-zgodba, polne vreče učenja, preizkušenj,

preizpraševanja, potrpežljivosti, izzivov,

predvsem pa rasti – za soljudi, za skupnost, za

državo in nekaj malega tudi zase. Pomembno je

zgodbe brati, še pomembneje pa pisati. To terja

veliko lastnega časa, pozornosti, potrpežljivosti

in odrekanja, v sebi ne nosi materialne logike

»stroškov in koristi«, ampak najpogosteje zgolj

lastno zadovoljstvo nad dobro opravljenim

delom. Ponosna sem, da z vsemi vami lahko

sodelujem pri pisanju svežih, natančno spisanih,

jasno berljivih, predvsem pa v lepšo prihodnost

usmerjenih novih zgodb.

Vse dobro in polno ustvarjalnega elana vam

želim!

NS_01.indd 5 06/11/15 08:23


6

Naša

sredina

Poslanci

Urška Ban

Univ. dipl. ekonomistka

VI Novo mesto II 3

Tilen Božič

Univ. dipl. ekonomist

II Izola 3

Milan Brglez

Doktor znanosti

IV Ljubljana – Bežigrad II 9

Tanja Cink

Magistra znanosti

III Ljubljana – Šiška II 9

Erika Dekleva

Dipl.org. in menedž. soc.

dej.

II Postojna 8

Marjan Dolinšek

Ekonomski tehnik

VI Zagorje 11

Marko Ferluga

Univ. dipl. ekonomist

II Koper I 4

Irena Grošelj Košnik

Univ. dipl. psihologinja

VI Trbovlje 10

Mitja Horvat

Doktor znanosti

III Ljubljana - Vič Rudnik

II 4

Aleksander Kavčič

Magister znanosti

VIII Ljutomer 3

Anita Koleša

Diplomirana ekonomistka

V Šentjur 1

Ksenija Korenjak

Kramar

Univ. dipl. pravnica

VII Maribor II 6

Irena Kotnik

Univ. dipl. pedagoginja

I Radovljica II 3

Lilijana Kozlovič

Magistra znanosti

II Koper II 5

Bojan Krajnc

Magister znanosti

VII Maribor III, Maribor

IV 7, 8

Simona Kustec

Lipicer

Doktorica znanosti

III Ljubljana – Šiška I 8

Franc Laj

Univ. dipl. ekonomist

VIII Lendava 1

Dragan Matić

Doktor znanosti

IV Ljubljana – Moste-Polje

II 6

Jasna Murgel

Doktorica znanosti

VII Maribor V 9

Andreja Potočnik

Diplomirana varstvoslovka

I Tržič 7

Ivan Prelog

Strojni tehnik

VII Maribor I 5

Dušan Radič

Komercialist

VIII Murska Sobota II 5

Branislav Rajić

Magister znanosti

VIII Murska Sobota II 5

Danilo Anton Ranc

Univ. dipl. inž. lesarstva

V Ravne na Koroškem 10

Kamal Izidor Shaker

Gimnazijski maturant

IV Domžale II 11

Janja Sluga

Diplomantka poslovne

administracije

V Celje II 3

Vojka Šergan

Upravno administrativna

tehnica

VI Hrastnik 9

Ivan Škodnik

Univ. dipl. inž. lesarstva

V Dravograd – Radlje 11

Maruša Škopac

Univ. dipl. ekonomistka

I Jesenice 1

Saša Tabaković

Univ. dipl. dramski igralec

V Velenje I 7

Dušan Verbič

Magister znanosti

III Ljubljana Šiška IV 11

Vesna Vervega

Univ. dipl. geografinja

VIII Pesnica 8

Simon Zajc

Diplomirani varstvoslovec

III Ljubljana – Šiška III 10

Igor Zorčič

Univ. dipl. pravnik

VI Brežice 5

Branko Zorman

Organizator poslovanja

I Kranj I 4

NS_01.indd 6 06/11/15 08:24


Naša

sredina

Profil

7

Pomembno je znati in

imeti izkušnje. Vse

to Jasna Murgel ima,

zato si upa in želi v

tej smeri nadaljevati

poklicno pot. Pred izvolitvijo je

seveda vedela, kakšna je naloga

parlamenta, a kljub temu ni

bila pripravljena na to, kar jo

je čakalo; pričakovanja so eno,

realnost pa je lahko povsem

drugačna, pove: »Moj začetni

trenutek šibkosti je minil, sedaj

pa lahko z veseljem rečem,

da v svojem poklicu uživam,

da izpolnjujem svoj življenjski

cilj.« Delati z veseljem pa,

vemo, pomeni delati bolje; z

več življenjske energije je mogoče

kakovostneje reševati in

rešiti problematiko. »Potencial,

ki ga ima funkcija poslanca,

je možno izkoristiti le tako,

da svojo funkcijo dojemam

kot poklic,« reče, s tem pa da

vedeti, da sta poklicanost in

poklic lahko najboljša kombinacija.

Med parlamentarci zato

zagotovo ne sedi le za to, da bi

vsake toliko časa pritisnila na

glasovalni gumb, morda se je

znašla tam, ker je človek, ki je

pripravljen tvegati, »saj bi mi

bilo sicer življenje dolgočasno«.

Pripravljenost tvegati in izobilje

življenjske energije hodita z

roko v roki, zato jo izzivi vedno

ženejo proti nečemu novemu,

da si kasneje ne bi očitala, da ni

imela poguma.

Poslanci so za svoja dejanja

odgovorni, se zaveda, zatorej

sta medsebojna komunikacija

in politična kultura prav tako

pokazatelj njihovega ravnanja.

Vodilo v stranki – vljudna

komunikacija in nagovarjanje

brez sovražnosti – je tudi njej

temelj dobrega dela. Brez izjem

se je treba izogibati problematičnim

razpravam, ki vsebujejo

sovražni govor, le-tega pa takoj

zatreti, je odločna. V pravniških

in političnih razpravah je

slišati vse mogoče: nekateri se

bolj kot na strokovnost oprejo

na svoja osebna prepričanja,

ki velikokrat mejijo celo na

žalitve, opozarja. »Čeprav sem

velikokrat izzvana, se razprav

na takšni ravni ne želim udeleževati.«

Že na prvem srečanju v parlamentu

je slišala očitke glede

svoje prejšnje funkcije sodnice,

češ da je okužena: »Prešel me

je občutek jeze in sem se na izrečene

žalitve želela tudi sama

odzvati enako, a sem pri sebi

premislila ter reagirala mirno

in strokovno. Na druge je zelo

težko vplivati, lahko pa nadzorujemo

svoja dejanja.« Pravilno

in strpno odzvati se na provokacije

je šola za vse življenje, še

doda poslanka z doktoratom s

področja človekovih pravic in

Dr.

Jasna

Murgel

Poslanka, pravnica,

sodnica, žena in mati.

Da lahko s svojimi

sposobnostmi in

znanjem pripomore k

družbenemu napredku,

je Jasna Murgel sklenila

še pred parlamentarnimi

volitvami. Kandidaturo

na listi SMC je videla kot

možnost, da aktivno

sodeluje pri spreminjanju

stvari na bolje. Funkcija

poslanke ji je postala

poslanstvo in hkrati, z

njenimi besedami, izlet v

politiko.

prizna, da je njen odziv ponavadi

bolj emocionalen, četudi

se ji zdi, da jo ljudje večinoma

presojajo zmotno: da je stroga

in nedostopna. Enako se ji je

dogajalo na sodiščih in se ji

dogaja v parlamentu.

Svoje otroštvo je preživljala v

Bosni, od očeta sodnika prejela

ljubezen do tega poklica ter

ga opazovala, ko je doma nato

delal kot odvetnik. Ta pravniški

milje je zanjo pomenil sredstvo

za pomoč drugim, »ne pa da je

pravo samo sebi namen, kar

sem imela priložnost spoznati v

službi na sodišču«.

Na pravno fakulteto se je vpisala

v Mariboru, kjer je živela njena

babica. Na začetku študija je

mislila, da se bo vrnila v Bosno,

a se je nato življenje odvilo v

drugačno smer. Na fakulteti je

našla prijatelje ter pela v akademskem

pevskem zboru, kjer

je spoznala svojega moža. Z

mešanimi občutki je spremljala

razpad Jugoslavije, še posebno

ob začetku vojne v Bosni, kar

je z doma v Slovenijo pregnalo

tudi njeno preostalo družino, ki

je ostala brez vsega. »Zelo me

je prizadelo, da nisem mogla

vzpostaviti kontakta z znanci

in prijatelji iz Bosne. Izkusila

sem, kaj pomeni vojna, in si

želim, da se ne bi nikoli več

ponovila. In vendar se še kar

dogajajo.« Starši so se v Bosno

vrnili, sama o tem po poroki ni

več razmišljala. Tja se vrača na

obisk. Zato da se lahko vedno

znova spomni, kako jo mešan

zakon plemeniti: bosanski temperament,

mešanica verskih in

kulturnih posebnosti te dežele

in po drugi strani Slovenija, ki

je postala njen dom.

Njena družina ni čisto navadna.

Pred trinajstimi leti sta

se ji z možem prezgodaj rodila

dvojčka – deklica je imela hujšo

možgansko okvaro, katere

posledica je najvišja stopnja

cerebralne paralize, deček pa

ima minimalno cerebralno disfunkcijo.

Vse te izkušnje, pravi,

ji prav tako pomagajo v parlamentu;

lažje povezuje področja

zdravstva, sociale in šolstva, ki

v sodelovanju skrbijo za ljudi s

posebnimi potrebami. Izdala je

tudi vodnik, ki dodatno ozavešča

javnost o ljudeh s posebnimi

potrebami. Ob rojstvu otrok se

je spopadala z občutki zanikanja,

to obdobje pa je prebrodila

nekako v treh letih, ko so lahko

postavili končno diagnozo pri

hčerki, kar je občutek zanikanja

razblinilo. Imela je dve

možnosti: ali iskati krivca in

ostati zagrenjena ali pa se s

problemom spopasti. To je tudi

izkoreninilo njen strah. »Lahko

iščemo krivca, sebe vidimo kot

žrtev, pomembno pa je le, da

prevzamemo odgovornost in

se sprijaznimo z življenjem. Po

tem sem otroke začela dojemati

drugače in se naučila, da jim je

treba dati predvsem sebe, oni

pa ti vrnejo ogromno ljubezni.«

Svoj prosti čas posveča kolesarjenju

s sinom ali branju

– predvsem knjig o osebni

rasti, »saj me zelo zanima

področje spoznavanja sebe in

svoje osebnosti«. Televizije ne

gleda veliko, če že, pa si recimo

izbere dokumentarec ali še najraje

fantastični film; nestrpno

pričakuje novi del Vojne zvezd.

Ko pobrska po spominu o

svojih mladostniških hobijih,

se spomni veselja do risanja,

občasno celo stripov. Morda nekoč,

ko bo več časa, se zamisli,

to spet prikliče v svoje življenje.

Nekoč je, tudi za razvedrilo in

hobi, pisala strokovne članke in

pripravljala predavanja.

Vse v življenju Jasne Murgel

ima svoj smisel in iz vseh svojih

življenjskih epizod vleče bodisi

vzporednice bodisi nadaljevanje.

Tako je tudi zaradi potreb

ljudi s posebnimi potrebami

prišla v parlament. Da jim

lahko pomaga tudi zaradi svojih

izkušenj. »Iz svojega življenja

poskusimo ustvariti najboljše!«

Foto: Uroš Hočevar

NS_01.indd 7 06/11/15 08:24


8

Stališča

Naša

sredina

Enakopravnost zakonskih zvez

Očitek tistih, ki pravijo,

da otrok potrebuje

mamo in očeta, je

nezadosten, saj je v

Sloveniji po nekaterih

ocenah skoraj 30 odstotkov

otrok, ki živijo

v netradicionalnih

družinah.

Dejstvo je, da

istospolni partnerji

imajo in bodo imeli

družine. Čas je, da

uredimo njihov

status in si ne zatiskamo več oči.

Novela Zakona o zakonski zvezi

in družinskih razmerjih ustrezno

ureja položaj skupnosti dveh

oseb istega spola ter jima tako

omogoča medsebojne pravice

in dolžnosti, nikakor pa jima ne

daje posebnih pravic, ki bi izhajale

iz spolne usmerjenosti.

Poslanska skupina SMC podpira

enakopravnost na področju

zakonskih zvez, zato je podprla

tudi novelo Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih,

s katero se izenačujejo pravne,

ekonomske in socialne pravice

za istospolne pare. Novela

ustrezno ureja položaj skupnosti

dveh oseb istega spola, ki to

skupnost konstituirata s sklenitvijo

zakonske zveze ali zunajzakonske

skupnosti, ter jima tako

omogoča medsebojne pravice

in dolžnosti, nikakor pa jima

ne daje posebnih pravic, ki bi

izhajale iz spolne usmerjenosti.

Tako ne daje niti pravice do posvojitve

otrok. Zakonci namreč

nimajo pravice do posvojitve,

ampak imajo samo možnost, da

zanjo kandidirajo. Za istospolne

zakonce in zunajzakonske

partnerje novela celo zaostruje

pogoje za posvojitev, saj po njej

morata otroka posvojiti oba

zakonca, medtem ko je prej to

lahko to storila vsaka polnoletna

oseba sama. Istospolni par bi,

če bi želel posvojiti otroka, sicer

imel možnost, da kandidira

in izpolni vrsto pogojev, ker je

eden od pogojev tudi primernost

okoliščin za otroka, pa bodo pristojni

centri za socialno delo od

primera do primera ocenjevali,

kakšna skupnost je v posameznem

primeru najprimernejša

za otroka in kakšna je v njegovo

največjo korist. V Sloveniji je

bilo sredi leta 2014 v vrsti za

kandidiranje za posvojitev otroka

572 parov, na leto pa se zgodi

okrog 40 posvojitev, zato je pot

do morebitne prve posvojitve

za istospolne pare v Sloveniji še

zelo dolga.

SMC sicer že od začetka zagovarja

spoštovanje človekovih

pravic, istospolna usmerjenost

pa je tudi ena od okoliščin iz 14.

člena Ustave RS, glede katerih

predvsem država ne sme dopuščati

diskriminacije, večkrat pa

pozabljamo tudi na to, da otroci

danes pri nas že živijo tudi v

istospolnih partnerskih skupnostih.

Prav nikakršnega razloga

ni, da ti otroci ne bi imeli enakih

pravic kot vsi drugi. Dejstvo je,

da istospolni partnerji imajo

in bodo imeli družine. Čas je,

da uredimo njihov status in si

ne zatiskamo več oči. Očitek

nasprotnikov zakona, da otrok

potrebuje mamo in očeta, pa

je nezadosten, saj je v Sloveniji

po nekaterih ocenah skoraj 30

odstotkov otrok, ki živijo v netradicionalnih

družinah. V poslanski

skupini SMC menimo, da

je ključno, da zakonodaja sledi

nenehnim družbenim spremembam,

istospolni pari in družine

pa so del našega vsakdanjika.

Ključno je, da se zakonsko uredi

njihove pravne, ekonomske in

socialne pravice ter tako razreši

vprašanje, ki že desetletja obremenjuje

slovenski politični in

družbeni prostor.

Napredne družbe so skozi civilizacijski

razvoj izhajale iz pojmovanja

človeka kot unikuma

skupnosti. Drugačnost bi zato

v prvinskem smislu morala biti

razumljena kot dar, kot temeljni,

sestavni del enakosti in ne kot

kal razdora družbe. Tako kot ne

zapovedujemo, kdo, kdaj, pod

kakšnimi pogoji sme imeti rad

kratkolase, dolgonoge, verne,

svetlo- ali manj svetlopolte, tako

v primeru soglasnega odnosa

nimamo pravice drugim zapovedovati,

omejevati ali prepovedovati,

koga naj ljubijo – ženske ali

moške. Takoj ko začnemo razmišljati

v tej smeri, stopamo na

pot temeljnega posega v osebno

svobodo drugega, obenem pa

je treba poudariti tudi to, da so

se bile že marsikatere skupine

v preteklosti prisiljene boriti

za svoje ob rojstvu podarjene

pravice do enakosti, čeprav je

danes skoraj nepojmljivo, da so

to sploh morale storiti, čas pa bo

brez dvoma pokazal, da enako

velja tudi za istospolno usmerjene

pare.

Drugi tir ni na stranskem, ampak prvem tiru

Drugi tir je prioriteta

vlade, investicija pa

zanjo pomeni resen

izziv. Poiskati mora

namreč rešitve, ki

bodo omogočile zaprtje finančne

konstrukcije, in to tako, da

bo to sprejemljivo za državo in

predvsem njene državljane. Prav

zato je ključno iskanje modelov

za financiranje drugega tira

drugje in drugače, z evropskimi

sredstvi in prek javno-zasebnega

partnerstva, gradnja pa se bo

začela, ko bodo zagotovljena vsa

potrebna sredstva.

Infrastruktura ostaja naša

prioriteta, vključno z drugim

tirom, ki je obsežna in zahtevna

investicija, katere vrednost po

sedanjih ocenah presega milijardo

evrov. Omenjena investicija

pomeni velik zalogaj za ministrstvo

za infrastrukturo oziroma

vlado, saj se srečuje z resnim izzivom

že pri vzdrževanju obstoječe

infrastrukture, zato je treba

poiskati takšne rešitve, ki bodo

omogočile realno zaprtje finančne

konstrukcije drugega tira, in

to tako, da bo to sprejemljivo za

državo in predvsem njene državljane.

Načrtovanje drugega tira

ne miruje, kar dokazujejo tudi

dosedanji rezultati. Za njegovo

gradnjo imamo pridobljenih 98

odstotkov zemljišč, pridobili

smo gradbeno dovoljenje in

evropska sredstva iz prvega razpisa

CEF za gradnjo izvlečnega

tira Dekani–Koper, ki je vredna

20,5 milijona evrov in je prvi

del projekta II. tir, najpozneje v

šestih mesecih pa bomo dobili

gradbeno dovoljenje za preostali

del trase, kar je velik korak naprej.

Vzporedno s tem pripravljamo

nabor oblik javno-zasebnega

partnerstva, saj bi tako najbolj

zmanjšali finančno obremenitev

davkoplačevalcev. Omenjeni postopek,

ki običajno predstavlja

1 do 2 odstotka investicije, kar

v primeru drugega tira znaša 12

do 25 milijonov evrov, potrebuje

dodatnih 3 do 5 let usklajevanj

s partnerji ter sodelovanje

različnih strokovno usposobljenih

svetovalcev s pravnega in

finančnega področja.

S študijo OECD/ITF so se

odprle konstruktivne in k cilju

Drugi tir ni cilj sam po

sebi, temveč je glavni

cilj razvoj Luke Koper,

njegova gradnja

pa ena od razvojnih

prioritet vlade.

usmerjene razprave o izvedbi

drugega tira, saj strokovnjaki

OECD/ITF ugotavljajo, da je

drugi tir zelo drag projekt, pričakovane

koristi pa ne morejo

pokriti vložka vanj, ne glede na

obliko njegove realizacije. Rezultati

študije so pokazali tudi,

da realizacija projekta ni možna

brez bistvenega vložka javnih

sredstev, hkrati pa, da so tveganja

z vidika bodočega povpraševanja

po kapacitetah novega tira

zelo velika. Koristi od zgrajenega

drugega tira so koristi za spodbujanje

gospodarske aktivnosti

celotne Centralne in Vzhodne

Evrope in glede na velikost trga

le v manjšem delu Republike

Slovenije, zato je z razvojnega

vidika ter z vidika gospodarnosti

javno-finančnih sredstev nujno

treba zagotoviti večji delež EUsofinanciranja,

kar pa je ob relativno

majhni nacionalni ovojnici

v aktualni finančni perspektivi

izrazito težko oziroma negotovo.

Zato menimo, da bi bilo najprimerneje,

če bi vlogo za sredstva

oddali na prvem razpisu, ko

bodo na voljo sredstva drugih

nacionalnih ovojnic, ta razpis pa

lahko pričakujemo konec leta

2016 ali v začetku leta 2017.

Drugi tir ni cilj sam po sebi,

temveč je glavni cilj razvoj

Luke Koper, njegova gradnja

pa, kot smo že poudarili, ena

od razvojnih prioritet vlade, pri

čemer bodo odločitve o projektu

izvedbe drugega tira povezane

z razvojnimi potenciali Luke

Koper oziroma neposredno tudi

z ustvarjenim dodatnim pretovorom.

Vse dosedanje dejavnosti in

naloge naše vlade dokazujejo, da

za drugi tir še nobena vlada ni

naredila toliko kot ta, čeprav so

vse imele boljše možnosti, da bi

ga financirale. Ker država nima

denarja za financiranje drugega

tira ne s proračunskimi sredstvi

ne z javnim zadolževanjem, je

tako najzahtevnejše prav iskanje

modelov za financiranje drugega

tira drugje in drugače, z evropskimi

sredstvi in prek javno-zasebnega

partnerstva, medtem ko

je pogoj za začetek gradnje prav

to, da so v celoti zagotovljena vsa

potrebna sredstva.

NS_01.indd 8 06/11/15 08:24


Naša

sredina

Razmislek

9

Lilijana

Kozlovič

O svobodi

Svobodo najlažje razumem v razmerju do

vojne, suženjstva, zapora. Več vprašanj se

mi postavlja, kadar mi je kot individuumu

dana, da jo imam in živim, da razmišljam

in brezmejno kreiram ideje. Imam svobodo

govora, ekonomsko, nazorsko, politično

svobodo in še veliko drugih svobod. Pa

sem res svobodna, se sprašujem, in do kod

svoboda seže? Kje je njena meja, če že po

definiciji ne trpi meja? Vsakdo od nas živi v

svoji predstavi o svobodi, o osebnih svoboščinah,

na katerih je Zahod skupaj s formalnim

pravom zgradil svojo kulturo. In tako

kot ni ene resnice, tako ni enotnega pojma

svobode. Gre za stanje duha posameznika,

znotraj katerega si ta sam postavlja meje.

V svobodi govora lahko spoštujem drugega

in ohranjam lastno dostojanstvo, lahko pa

brezkompromisno storim to, kar menim, da

je prav, in me posledice ne zanimajo. Tudi

ekonomsko svobodo lahko razumem in uživam

tako, da kujem dobiček. Ne zanima me

dolgoročna vizija, pomemben je le denar,

ker se sama le tako počutim pomembno

ali pa čutim, da sem svobodna, ker sem

proizvedla nov izdelek, inovacijo in je denar

le sredstvo za dosego cilja.

V razmišljanje mi je dodatno zmedo vnesla

globalizacija. Kako naj vanjo umestim

univerzalnost človekovih pravic in osebnih

svoboščin. Prisegamo na to, da jih zagotavljamo

vsakomur pod soncem. A kaj naj

storim z mojim nazorom do kulture, idej

drugih verstev, civilizacij, ki se dotikajo moje

svobode in trdijo, da so prav tako svobodne.

Morda se prav ob tej svobodi zavem, da

nisem povsem svobodna. Popolna svoboda

je nepredvidljivost dejanj, nagon, ki se

mu je človek odrekel. Vsak posameznik je

žrtvoval delček svoje svobode entiteti, ki

Svojo pravico in svojo

svobodo lahko uživam

samo do pravice drugega.

Ko pridem v njeno polje,

pride dolžnost. Dolžnost

spoštovati pravico drugega,

pravico države, ki sem ji

dala delček svoje svobode

za to, da me bo varovala

pred posegi drugih.

jo imenujemo država, v zameno za red in

občutek varnosti. Človek kulture nima več

absolutne svobode, ima pravico. Nasproti

tej pravici pa stoji dolžnost. Svojo pravico

in svojo svobodo lahko uživam samo do

pravice drugega. Ko pridem v njeno polje,

pride dolžnost. Dolžnost spoštovati pravico

drugega, pravico države, ki sem ji dala delček

svoje svobode za to, da me bo varovala

pred posegi drugih. Družba, v kateri živim,

je polna posameznikov, ki so pozabili, da

so delček svoje svobode oddali za skupno

dobro. Kaj je že to, skupno dobro? To se me

ne tiče, to mi pripada, zagotavljajo naj mi

drugi. Kar kaže na to, da je razkorak med

svetom življenja in svetom zakonitosti vse

večji ter v korist svetu življenja, ki priznava

samo načelo užitka.

Ostala mi je še ena svoboda – politična.

Vanjo sem vstopila skupaj z vami. Z zavedanjem,

da svet življenja (svobodnih želja)

niso tiste razmere, v katerih bodo tisti, ki

prihajajo za nami, lahko polno zaživeli

sredi nekega okolja in se v njem prepoznali,

namesto da bi se znašli v brezimenskosti

človeškega panja, v katerem bodo ne le

priseljenci, temveč tudi avtohtoni mestni

prebivalci s težavo našli svojo identiteto

in pripadnost (Umberto Galimberti: Miti

našega časa). Čeprav ne vem, ali je moje in

vaše početje utopično ali realistično, vem,

da smo sedaj voditelji, da smo odgovorni za

vsakega izmed nas in vsakega izmed njih.

Voditelj je proizvajalec kulture, kajti njegova

beseda in njegov okus podeljujeta nove

pomene, prinašata spremembe. Voditelj je

tisti, ki uravnava vrednote. In tu se konča

moj današnji razmislek o svobodi, predvsem

politični. Ali me žene želja po oblasti, kot

posledica moje želje po pozornosti in moči,

ali vizija o svetu, ki ga nesebično gradim in

privoščim drugim, sedaj vem, da je moja in

vaša svoboda v svobodi izbire. Dokler bomo

verjeli v slednje, pa bomo skupaj dosegali

napredek.

NS_01.indd 9 06/11/15 08:24


10

Intervju

Naša

sredina

NS_01.indd 10 06/11/15 08:24


Naša

sredina

11

Horst Hafner

»Enostavno

je prelomiti

eno vžigalico,

težko jih je sto

skupaj«

Tekst: Neža Kodrič

Foto: Uroš Hočevar

Horst Hafner je uglajen gospod, vodja, vajen stiskov rok, dvanajsturnega

delovnika v še vedno brezhibni obleki, srajci in kravati, kakršne

se nosijo zdaj. Gospod Horst je zraven od začetka in še prej. S tistimi,

ki so zgodbo postavili, je na ti, tudi če so mnogo mlajši. Kar je veliko

zaupanje in tovariški kompliment; ne mine dan, da ne bi opozoril na

spoštljivo komunikacijo, primerno statusu in odgovornosti, ki jo je

prinesla zmaga na volitvah. V najožjem krogu je prevladala ocena,

da se prav njemu poveri delo, pri katerem je spodletelo številnim

mladim strankam. Postaviti mora temelje nove politične sile: zdrave,

poštene in zanesljive lokalne odbore. In ko plete strankino mrežo po

Sloveniji, velikokrat presenetljivo reče: »Vi ste najboljši, boljših od

vas ni!« Gospod Hafner je naravni motivator, tako strastno predan cilju,

ki si ga postavi, da je zaradi tega v življenju tudi izgubljal. Morda

nas zato opozarja: ne pozabite, kdo vam bo stal ob strani, ko ne boste

več na vrhu. Uspešen direktor v preteklem obdobju, ki ga ne obžaluje,

ne skriva znancev in prijateljev iz tistega časa. Zakaj je po uspešni

karieri in dobro preskrbljen zagrizel v trpko politično zgodbo? Morda

iz istega razloga, kot ga je gnal, da se je pri 65 letih kot mimoidoči v

trenutku nesreče pognal v mrzlo Ljubljanico in iz avta rešil otroka,

nato pa brez zavesti obležal na nabrežju in okreval skoraj pol leta.

»Veš, v čem je moč?« vedno znova vpraša. »Enostavno je prelomiti

eno vžigalico.«

* * *

Je biti aktiven v politiki posebna strast? Domnevam namreč, da ste

pri svojih letih presneto premislili, kaj bi radi počeli v prihodnosti.

Ljudje me sprašujejo, zakaj sem pri teh letih še v politiki, tudi sam

sebe dostikrat vprašam enako. Prvič, do predsednika dr. Mira

Cerarja gojim izjemno spoštljiv odnos. Zaupam v njegovo iskrenost

NS_01.indd 11 06/11/15 08:24


12

Intervju Naša

sredina

»Na terenu srečujem drugačne ljudi kot v centru, člani

lokalnih odborov so dostikrat bolj iskreni, topli, prijazni,

dostikrat ne ’šparajo’ besed, povedo tisto, kar jih teži, in ko

dobijo občutek, da smo enaki med enakimi, potem je naš

dialog iskren in odprt.«

in verjamem, da se sam želi

vrniti k vrednotam, ki smo jih

v preteklosti zanemarjali. Je

človek, ki je namenjen človeku.

Sliši se zapleteno, vendar je

smisel življenja, da smo drug

ob drugem lahko to, za kar je

vredno živeti: partnerji, prijatelji

… Pustimo to, da je beseda

prijateljstvo velikokrat zlorabljena,

in vendar sem prepričan o

človekovi iskrenosti; ponudimo

ramo ali jo sprejmimo sami. V

življenju namreč ni bistveno

pridobivati materialnih dobrin,

s katerimi so mnogi zasvojeni.

A v materialnem bogastvu uživa

le zelo majhen del ljudi, mnogi

pa so pozabili na vse tisto, kar je

okoli njih.

In drugič, imam sina, vnukinje

in vnuke in mi ni vseeno, kaj bo

jutri. Zanje se čutim odgovornega,

ne smemo jih prepuščati

samim sebi, ne želim, da odhajajo

prek meja, četudi sprejemam

naš prostor kot del Evrope in

sveta. Pri svojih letih se pogosto

vprašam, kdo mi bo jutri natočil

kozarec mrzle vode. Moja

navzočnost v politiki ni stvar

zasebnih interesov niti ambicij

niti želje po funkciji.

Politika ni polje hitrih sprememb.

Stvari se odvijajo počasi.

Poleg tega očitno ni stičišče

posameznikov, ki bi svoje delo

zmogli dojeti kot poslanstvo za

človeka. Očitki državljanov, ki

letijo na politike, so upravičeni.

Na svoji življenjski poti sem

napravil nekaj dobrih in nekaj

slabih dejanj, sem samo človek.

Vedno pa sem poskušal biti

občutljiv za »malega človeka«,

ki pogosto ponižan in ponižno

stopi do blagajne na banki in

prosi za dvig svojega denarja.

To je lahko mati samohranilka,

ki jo bodo, ker ni zmogla plačati

elektrike, deložirali. Ob tem pa

zamižimo pred tistimi, ki so si

dovolili vzeti v zakup našo prelepo

domovino, minulo delo naših

staršev in tudi moje generacije.

Kdor je delal pošteno in odgovorno,

se danes vpraša, za koga.

Kajti delal je za boljšo blaginjo

vseh naših otrok. Pogosto se

znajdem v zagati ob ljudeh, ki

so morda čez noč pričakovali

preobrat. Hitrih sprememb ni,

a ne ker jih nekdo ne bi hotel,

še najmanj predsednik vlade

ali poslanska in ministrska

ekipa. Le kdo si ne želi blaginje,

vendar pa te ne moremo meriti s

premoženjem. Blaginja je odnos

med ljudmi, spoštovanje, ljubezen,

ampak ne v tistem erotičnem

smislu. Ljubezen je nekaj

več, lahko je odnos do narave

ali živali, njen smisel in vrhunec

pa odnos do drugega človeka.

Nekomu zreš v oči, ko mu potožiš

o svoji intimni težavi. Žal vse

prevečkrat hodimo drug mimo

drugega. Ježek je pel: »V hiši

številka 203 se godi sto stvari …«.

Ja, res se.

Naprej pa poje: »Zunaj je sonce,

zunaj je dež, ti pa mirno mimo

greš ...«

Morda je sosed v hudi stiski,

vendar je ta slovenska samozavest,

spoštovanje do samega

sebe, takšna, da je ne pokaže

niti svojemu otroku, kaj šele

sosedu. In ko bomo v stanju

drugemu ponuditi roko, mu

vrniti s kruhom, četudi nas je

on s kamnom, smo dosegli svoj

življenjski cilj. Zanj se splača

truditi. Sploh pa je najlažje

sedeti v naslonjaču, pri tem pa

kritizirati državo. Država, kaj je

že to? Ali ni država, kar sem tudi

jaz, in ali sem naredil tisto, kar

bi moral narediti zanjo, ne pa da

čakam, da bo to naredil nekdo

namesto mene. Čakamo rezultate,

računamo na izzive drugih,

sami pa smo apatični. Od ljudi

recimo poslušam očitke, potem

pa ugotovim, da se jim ni dalo

niti na volitve.

Bodimo kritični, ne pa kritizerski.

To celo prenašamo zunaj

naših meja, namesto da bi tam

govorili o naših uspehih. Vedno

več ljudi je apatičnih, vedno

manj jih bere časopise ali posluša

poročila. Pa ne ker ne bi imeli

dveh evrov, ampak ker bodo

brali o samih slabih stvareh. Pri

tem pa pozabimo, da imamo

dobrotnike, dobre gospodarstvenike,

zdravnike, športnike,

kulturne delavce, kmete, delavce

za strojem za nekaj sto evrov

na mesec. Pogrešam zapise o policistih,

gasilcih, ljudeh, ki vsak

dan rešujejo življenja, o medicinski

sestri, ki ji morda ves dan

ni uspelo zaužiti toplega obroka.

Ubrali smo neko drugo pot, razvrednotili

sami sebe, strukture

sodstva, šolstva, kulture.

Menite, da bi lahko ozdravili

ranjeno državo, če bi se osredotočili

na poštenega človeka, ki

vestno opravlja svoje delo in ne

potrebuje slave, skorumpiranega

pa enostavno prezrli?

Ne moremo enostavno posplošiti,

da so vsi gospodarstveniki tajkuni,

vsi sodniki podkupljivi, vsi

duhovniki pedofili. Večina ljudi

je pridnih, marljivih, dobrohotnih,

pozitivnih, mi pa se vseeno

osredotočamo na slabe posameznike,

s tem pa dovolimo, da

nam ti perejo možgane. Morda

bi si morali izmisliti časopis,

ki bi pisal samo dobre zgodbe,

verjemite mi, da bi bila naklada

visoka. Predsednik Cerar je

prepoznaven zaradi svojega nasmeha,

tople besede, občutljiv je

na krivice, a verjame, da bo jutri

bolje. Vendar mu moramo dati

čas. Naša stranka je bila pred nekaj

meseci stara eno leto, vlada

pa septembra. To je enoletni

otrok, ki se uči hoditi. Kljub

temu se nanjo zgrinjajo zbadljivke,

zmerljivke, poniževalni

izrazi, ki si jih ne bi zaslužil niti

sovražnik. Prepotoval sem velik

del sveta, in kamorkoli sem šel,

je bilo o nas, Slovencih, povedano

toliko lepega in dobrega.

Zaboli, da moraš po priznanje

čez mejo. V Singapurju so hvalili

naše vrhunske medicinske

strokovnjake, na Kitajskem so

mi povedali zgodbo o Sloveniji

oziroma Jugoslaviji, podobno je

NS_01.indd 12 06/11/15 08:24


Naša

sredina

Intervju

“Pogosto se znajdem v zagati ob ljudeh, ki so morda čez noč

pričakovali preobrat. Hitrih sprememb ni, a ne, ker jih nekdo

ne bi hotel, še najmanj predsednik vlade ali poslanska in

ministrska ekipa. Le kdo si ne želi blaginje, vendar pa te ne

moremo meriti s premoženjem.”

13

Horst Hafner, namestnik generalnega

sekretarja Erika Kopača,

si želi, da bi bili ljudje kritični, ne

pa kritizerski in da bi se otresli

apatije: »Od ljudi recimo poslušam

očitke, potem pa ugotovim,

da se jim ni dalo niti na volitve.«

bilo v Izraelu, na Kubi ali v številnih

deželah Afrike. Je mogoče,

da tujci prepoznajo to energijo,

ki jo imamo v sebi in v katero se

nam odtisnejo lepote naše dežele,

sami pa tega ne vidimo. Ne

želimo videti, čeprav nam drugi

dajo vedeti.

Kako vidite bazo stranke, katera

je njena nevralgična točka?

Kako je delati na terenu in z

lokalnimi odbori?

Po ustanovitvenem kongresu so

bile pred nami državnozborske

in lokalne volitve. V izvršilnem

odboru je bilo postavljeno

vprašanje, ali ne bi bilo bolje

sodelovati na naslednjih lokalnih

volitvah. Večina nas je menila,

da brez baze ne moremo roditi

zdravega otroka. Lokalna sfera

šele omogoči delovanje stranke,

je pa to tudi točka, na kateri

stranka lahko pade. Pred skoraj

letom sem začel mandat dela

na terenu; delam s 60 lokalnimi

odbori, ki so bili ustanovljeni v

zelo kratkem času, mislim, da v

treh tednih. Gledati nazaj je enostavno,

vendar se takrat nismo

poznali med sabo. V lokalnih

odborih smo izbrali ljudi, o katerih

nismo imeli vseh podatkov, a

sem bil prepričan, da imajo vsi

dobre namene. Pričakovali so

določene spremembe na lokalni

ravni in seveda tudi na državni

ter verjeli v Mira Cerarja. Ta

nitka se vleče na vsakem koraku,

kjerkoli se srečujemo. Ko sem

sprejel to nalogo, sem se je resno

lotil, čeprav sem pragmatik in

sem se takoj zavedal, da sem

stopil na zahtevno pot. Na terenu

se srečujem z drugačnimi ljudmi

kot znotraj sekretariata. Člani lokalnih

odborov so iskreni, topli,

prijazni, dostikrat ne »šparajo«

besed, povedo tisto, kar jih teži,

in ko dobijo občutek, da smo

enaki med enakimi, potem je

naš dialog iskren in odprt.

Spomnimo na izkupiček lokalnih

volitev: s 308 svetnicami in

svetniki v 119 občinah ste se

uvrstili na tretje mesto.

To je bil res dober rezultat, sploh

ker smo imeli veliko nasprotnikov,

po enem letu pa lahko

rečem, da lokalni odbori delajo

zelo dobro. Iz dneva v dan pridobivajo

vsebino in s tem veljavo,

seveda pa zato pogostokrat

stopijo na žulj, pa naj si bo to na

občinski ali kateri drugi ravni.

Vem tudi, da naše svetnice in

svetniki prihajajo na občinske

seje pripravljeni, da znajo opozarjati

na dobre in slabe strani,

kar nekaterim ni všeč. Vem tudi,

da v tej svoji vnemi po sooblikovanju

kraja lahko tudi zanemarjajo

lastno družino, prijatelje in

znance, a to se zgodi, če nekdo v

nekaj verjame. Tudi na tej ravni

ni mogoče čez noč pričakovati

velikih sprememb. To bi bilo

nerealno, a ni cinizem.

Včasih na teh srečanjih prelomite

vžigalico, kajne? Kot

simbol česa?

Zelo enostavno je prelomiti eno

vžigalico, težko jih je sto skupaj.

V kolikor bomo znali motivirati

vso to pozitivno energijo, ki

izhaja iz različnih vsebin in naslovov,

kot so vlada, poslanke in

poslanci, vodstva in članstvo na

lokalni ravni ter sekretariat, potem

nas ne sme skrbeti, da nam

ne bi uspelo. Vsak pri sebi se

mora tudi vprašati, na kaj vse je

pripravljen, kolikšna je bila njegova

dodana vrednosti. Vprašati

se mora tudi, ali se v tej zgodbi

nemara ni znašel le zaradi zasebnega

interesa. »Vi ste najboljši,

boljših od vas ni,« jim rečem v

lokalnih odborih. Nekaterim se

to zdi prazna fraza, a meni je

vseeno, ker govorim iz duše, to

je moja čustvena izpoved. Ob

izteku moje poklicne kariere

so lokalne zgodbe postale del

mojega življenja, to mi je izziv in

me osrečuje. Posamezniki bodo

odhajali, prihajali bodo novi, to

je nekaj normalnega in to je tudi

dobro. Veseli me, da je vedno več

podmladka in posameznikov, ki

ne obupajo čez noč.

Kaj bi rekli o svojih najožjih

sodelavcih?

Generacijske razlike so, vendar

so ljudje, ki so se namenili sodelovati,

pripravljeni odpuščati

drug drugemu. V tem majhnem

kolektivu se počutim dobro.

Morda sem prevečkrat kritičen,

včasih nekoliko preveč zahteven,

vse to pa zato, da bi našli boljše

rešitve in postali prepoznavni

po njih. Želimo si zaupanja ljudi,

da bi videli, da smo drugačni,

prijaznejši, občutljivi za krivice.

Želim si, da bi se prebudili vedri

in bi nas vedrina spremljala ves

dan. Takšen pristop se manifestira

v delovanju naših poslank

in poslancev ter vseh aktivnih

članov; zelo redko slišim žaljivke.

Drug drugemu postajamo

prijazni in razumni.

Delali ste v gospodarstvu in

imate četrtstoletne vodstvene

izkušnje. Dobra iztočnica in

popotnica za delo, ki ga zdaj

opravljate na terenu.

Sem dete druge svetovne vojne.

V življenju sem doživljal vzpone

in padce; vsak padec me je utrdil,

nisem se bal izzivov. Vedno

sem bil nekako prepričan, da

nisem najboljši, da imam možnosti

v spreminjanju sebe, ob

tem pa nisem težil k popolnosti,

vanjo ne verjamem. Ustvarjal

sem kariero, a ostajal spoštljiv do

človeka in v sočutju do tistih, ki

jim ni lahko postlano. O vodilnih

delavcih se vedno govori in

dobro in slabo, prav tako se je

tudi o meni. Poskušal sem biti

pravičen, včasih pa je treba reči

bobu bob. Naučil sem se, da je

veliko težje reči »vi, osel« kot

»ti, osel«. Namreč, na splošno

smo podrejeni nekim lastnim

interesom in do njih želimo priti

prek posameznikov, prek nekoga

zunaj vrste. Ne rečem, da sam

tega nisem počel, a bilo je le

izjemoma.

Kaj menite o begunski krizi?

Po vojni sta bila moje ime in priimek

moteča za marsikoga in tega

se ne da pozabiti, zato me krivice

do drugih bolijo. Moj odnos do

beguncev je zato morda nekoliko

drugačen; marsikaj sem doživljal,

ko sem potoval po črni celini

ali v obdobju balkanske vojne.

Vseeno je težko iskati vzporednice

z današnjimi časi. Zaznam

ponižanost teh ljudi. Pravijo, da

so nekateri pribežali neupravičeno,

a če bi uperili mitraljez

v vas, kako bi ravnali, kako bi

se znašli? Eno je gotovo: tako

Evropska unija kot širši svet nista

niti pravočasno niti korektno

odigrala svoje vloge, zato zdaj

rešujeta bistveno težje razmere.

Lahko je reči, to je stvar Bruslja.

Ne, ni res! To je stvar vseh nas!

Ali imam zagotovilo, da ne bom

jutri begunec jaz, zaradi tega

ali drugega razloga? Veste, kako

pogosto se človeku zgodi bodisi

krivica bodisi izguba nečesa, kar

je zanj največja vrednota v življenju,

in se znajde na razpotju.

In zopet izbere tisto pot, ki je ni,

in je žrtev samega sebe. To naše

kratko življenje želimo odigrati

na svoj način, kajti resnic je

toliko, kolikor je posameznikov,

vsak ima svojo zgodbo in vsak

verjame v nekega svojega boga.

NS_01.indd 13 06/11/15 08:24


14

Naša

sredina

Novice iz naše sredine

Staro

mestno

jedro

Škofje Loke

rešeno

prometa

»Vem, da ste dolgo čakali na to,

da bo po škofjeloški obvoznici

stekla reka vozil, ki se je leta in

leta vila po škofjeloških ulicah.

Danes je dan, ko bomo to

težko pričakovano cesto predali

svojemu namenu. Naj torej

to ne bo le obvoznica, ki si jo

bomo zapomnili zaradi pestre in

dolge zgodovine, ampak cesta,

za katero se bomo trudili, da

na njej ne bo evidentirana niti

najmanjša nezgoda,« je minister

za infrastrukturo Peter Gašperšič

dejal ob predaji škofjeloške

obvoznice v promet. Kar 3.932

metrov dolga obvoznica Škofje

Loke, ki jo je s 35 milijoni evrov

sofinancirala Evropska unija, je

nadomestila odsek regionalne

ceste, ki je potekal skozi staro

mestno jedro Škofje Loke, s tem

pa sta se za tamkajšnje prebivalstvo

bistveno izboljšali prometna

varnost in pretočnost. Ker je

bilo veliko govora o reševanju iz

predora, je minister še posebej

poudaril, da je ta varen, saj tako

po standardih gradnje kot z

opremo zagotavlja najvišjo stopnjo

varnosti, poleg tega pa bodo

v prometnem nadzornem centru

24 ur na dan spremljali vse, kar

se dogaja v njem. Je pa res, da

so, ko govorimo o varnosti na

cesti, vendarle najpomembnejši

vozniki, ki morajo med vožnjo

biti previdni, in to ne glede na

to, kako varna je cesta.

Komendčani končno

do novega asfalta

Menjale so se vlade in ministri,

politiki so bili ob obiskih Komende

polni obljub, problem pa

je ostajal: uničena cesta Moste–

Vodice. Nič koliko grdih besed

uporabnikov je že bilo izrečenih,

cesta je postala »vzorec« za

številne televizijske prispevke o

uničeni slovenski cestni infrastrukturi.

Pred občinskimi volitvami

smo se člani SMC zavezali,

da se bomo zavzemali za boljšo

infrastrukturo in pomagali po

svojih najboljših močeh, ter

obljubo ob veliki angažiranosti

ministra za infrastrukturo Petra

Gašperšiča tudi izpolnili. In sanacija

se je začela. Obnova ceste

od križišča pri Kralju do meje z

Vodicami je vredna 868.945,61

evra, prvi del obnove, od Most

do Poslovne cone, se je začel v

drugi polovici oktobra in mora

biti končan letos, medtem ko

mora biti drugi del, od Poslovne

cone do občinske meje z

Vodicami, obnovljen do konca

maja 2016. Morda bodo nekateri

obnovo vzeli kot nekaj samoumevnega,

vendar še zdaleč ni

tako, saj je uničenih cest v Sloveniji

veliko, prav tako pa občin,

ki si želijo državnega denarja, a

ga ni, zato smo toliko bolj veseli,

da smo pripomogli k razrešitvi

enega od večjih komendskih

problemov, ki je tudi problem

vseh uporabnikov te ceste.

Breda Kolar

Konec kritiziranja brez učinka,

izpostavila sem se z imenom in priimkom

Lokalni odbor SMC Velenje je bil

ustanovljen konec avgusta 2014

in pokriva občine Velenje, Šoštanj

in Šmartno ob Paki. »Letos smo

za leto dni starejši, zaradi vseh

preizkušenj, skozi katere smo šli,

pa tudi bolj izkušeni. Počasi rastemo,

se razvijamo in postajamo

prepoznavni,« razmišlja predsednica

lokalnega odbora Velenje

Breda Kolar, ki je zelo rada v stiku

z ljudmi, na terenu, saj le tako

zazna potrebe in probleme, za katere

morda na občini sicer sploh

ne bi vedeli.

Kakšno je sodelovanje lokalnega

odbora s poslanci?

Odkar imamo svojega poslanca

Sašo Tabakovića, smo z njim

v stalnem stiku in se je zelo

zavzeto vključil v delo na terenu.

Prenos informacij iz lokalnega

okolja v poslansko skupino je

zelo pomemben. In seveda nasprotno.

Začela je delovati tudi

poslanska pisarna, ki jo enkrat

na mesec gostimo v prostorih

lokalnega odbora Velenje na

V SMC sem se včlanila brez

kakršnihkoli pričakovanj.

Prof. dr. Miro Cerar je bil

tisto zagotovilo, da bo to

drugačna politika, da je še

upanje za poštenje, etiko,

moralo, pravno državo,

sočutje.

Titovem trgu 2, poslanska pisarna

pa deluje tudi na območju

Občine Šoštanj, prav tako enkrat

na mesec.

Sami delate tudi v vlogi podžupanje.

Kako poteka delo tam?

Delujem kot neprofesionalna

podžupanja, v rednem delovnem

razmerju pa sem še vedno

na Finančnem uradu Velenje,

tako da v šali dostikrat rečem,

da imam popoldansko in vikend

podžupanovanje. Vedno in zelo

rada se odzovem na vsa povabila

s terena, saj le tako zaznam

potrebe in probleme, za katere

morda na občini sploh ne bi

vedeli. Potem skupaj z vodstvom

občine in tudi stranke SMC iščemo

in tudi najdemo rešitve.

Kako po enem letu ocenjujete

stranko in delovanje lokalne

mreže?

Najpomembneje je, da stranka

počasi, umirjeno, a vztrajno

raste. Na vseh področjih. In prve

rezultate vidijo vsi, ne le mi, ki

delamo v stranki in za stranko.

Počasi se bo napredek poznal na

vseh ravneh življenja. In to na

boljše.

Kakšen je tipičen delovni dan

predsednice lokalnega odbora?

Običajno vstajam okrog 6. ure

zjutraj, velikokrat pa se zgodi, da

zjutraj pred službo postorim še

kaj za lokalni odbor. Delo pogosto

opravljam do štirih, pol petih

popoldne, kar običajni pa so

tudi dnevi, ko iz službe ne grem

domov, temveč na teren – bodisi

kot podžupanja ali predsednica

lokalnega odbora. Tako delo za

lokalni odbor lahko opravljam

šele v večernih urah. Včasih je

kdo začuden, ker pošiljam elektronska

sporočila, ko je polnoč že

davno mimo, vendar tako pač je.

Se je v minulem letu zgodilo

kaj, česar niste pričakovali?

V SMC sem se včlanila brez

kakršnihkoli pričakovanj. Prof.

dr. Miro Cerar je bil tisto zagotovilo,

da bo to drugačna politika,

da je še upanje za poštenje, etiko,

moralo, pravno državo, sočutje.

In če lahko kako podprem

to prizadevanje za dobro, sem

zraven. Konec kritiziranja brez

učinka, izpostavila sem se z imenom

in priimkom ter s svojim

delovanjem in prevzela odgovornost,

zato nisem pričakovala niti

imenovanja za predsednico LO

Velenje niti ponudbe za podžupanjo

MOV.

Kakšni so vaši cilji v prihodnjem

letu?

Načrtov je ogromno. Priprava

obiskov ministric in ministrov,

priprava razprav na okroglih

mizah za aktualna vprašanja,

ki se pojavljajo v našem okolju,

navzočnost občinskih svetnikov

v krajevnih skupnostih, povezovanje

s sosednjimi lokalnimi

odbori in iskanje skupnih točk

za še boljše delovanje in plodno

delo v občinskih svetih.

NS_01.indd 14 06/11/15 08:24


Naša

sredina

Novice iz naše sredine

15

Kolone kmalu preteklost:

avtocesta do meje s Hrvaško

»Naša vlada si bo nadvse prizadevala,

da se gradnja konča

v roku in da to ne bo zadnja

gradnja, s katero se ukvarjamo.

Nameravamo ne le obnavljati

ceste, ampak tako na področju

cest kot železnic in druge infrastrukture

narediti še mnogo, kajti

Slovenija mora iti naprej,« je

obljubil premier dr. Miro Cerar

med polaganjem kamna pred

začetkom gradnje sedem kilometrov

dolgega odseka avtoceste

Draženci–Gruškovje. Projekt,

ki naj bi bil končan do začetka

poletja 2018, bo omogočil večjo

prometno varnost in pretočnost

na cesti, ki največ preglavic

povzroča predvsem ob poletnih

koncih tedna, ko je cesta od

konca avtoceste do mejnega

prehoda s Hrvaško natrpana s

pretežno tujimi vozil. Dars bo

za avtocestni odsek, ki ga zaradi

sprostitve prometa navdušeno

pozdravlja zlasti lokalno prebivalstvo,

odštel 230 milijonov

evrov in del denarja črpal iz

kredita Evropske investicijske

banke, še vedno pa potekajo tudi

pogovori za okoli 60 milijonov

evropskega denarja.

582

Notranja ministrica Vesna

Györkös Žnidar je dobila podporo

vlade za 582 zaposlitev v

policiji: 152 policistov nadzornikov

meje, ki jih je policija izbrala

na letošnjem javnem razpisu, 100

kandidatov, ki se šolajo v sklopu

višješolskega programa policist,

in 330 policistov nadzornikov

državne meje, ki so zaposleni za

določen čas.

9%

Septembra je k nam prišlo 9

odstotkov več turistov kot septembra

lani, nočitev je bilo več za

7 odstotkov, v kampih pa kar za

18. V Ljubljano je prišlo za 14 odstotkov

več turistov kot lani, tujci

pa so ustvarili 71 odstotkov vseh

prenočitev. Največ turistov je iz

Nemčije (16 odstotkov), Avstrije

(13), Italije (11), Velike Britanije in

Izraela (po 5) ter iz ZDA (4).

+2,7

Urad RS za makroekonomske

analize in razvoj napoveduje

realno rast bruto domačega proizvoda

(BDP) za leto 2015 v višini

2,7 odstotka.

Korošci bodo živeli v

bolj zdravem okolju,

potem ko je pet občin skupaj

pridobilo sredstva za gradnjo

čistilne naprave Muta-Vuzenica.

Odprli so jo ob navzočnosti

ministrice za razvoj, strateške

projekte in kohezijo Alenke

Smerkolj.

LO SMC Dravograd,

KS in območno združenje RK so s

humanitarno akcijo zbrali sredstva

za avtomatski defibrilator, ki so

ga že predali v uporabo in bo v

ogrevani omarici AED v Športni

dvorani ŠPIC D v Dravogradu.

Centralno čistilno

napravo in pet kilometrov

prečiščevalnega sistema, ki sta bila

financirana pretežno iz evropskih

sredstev, so si z uspešnim

kandidiranjem za evropska

sredstva priborili tudi na Ravnah

na Koroškem.

LO Maribor je v sklopu

združenja Europa Donna

organiziral predavanje z dr. Mojco

Senčar in dr. Radko Tomšič-

Demšar o preventivi pri raku dojk,

ki je najpogostejši rak pri ženskah.

Andrej Špenga

Lokalno politiko želimo ustvarjati

med ljudmi, za ljudi

Lokalni odbor SMC Maribor je

nastal pred dobrim letom, krog

ljudi, ki so želeli premakniti stvari

na bolje, pa se je iz dneva v dan

hitro širil. »Mesto želimo reševati

v zavezništvu s svojimi občani,

brez vsakršnih ideologij in populizmov,«

poudarja predsednik

lokalnega odbora Maribor Andrej

Špenga, ki je sicer tudi državni

sekretar na ministrstvu za notranje

zadeve, mariborski mestni

svetnik in vodja svetniškega

kluba, zato je dan zanj velikokrat

prekratek.

Kateri so bili prvi projekti, ki

ste se jih lotili?

Volitve na lokalni ravni, kjer

smo želeli takoj pokazati, da

zastarele ideološke vzorce

želimo odstraniti iz svoje prakse.

Zato so bili prvi koraki še toliko

težji. Postali smo motnja v okolju,

ki je bilo rezervirano za stare

politične sile.

Iz vsake napake moramo

naprej modrejši za

eno bolečo izkušnjo, a

prepričani, da smo želeli

storiti najboljše za ljudi.

Verjamem, da se vsak dan

znova najde kje kdo, ki to

prepozna v SMC.

Kaj štejete za največji dosežek

vašega odbora v minulem letu?

V SMC nam je z našimi ministri

uspelo zagotoviti več novih

delovnih mest, pogovarjamo se

s tujim investitorjem za proizvodnjo

rudarskih tovornih vozil, v

pripravi pa je tudi projekt gradnje

dispečerskega centra nujne

medicinske pomoči v Mariboru.

Z našo ministrico za zdravje

želimo v Mariboru zagotoviti

60 novih delovnih mest. In to

so edini pravi koraki za boljšo

prihodnost našega mesta.

Kakšno je sodelovanja lokalnega

odbora s poslanci?

Naše sodelovanje je odlično.

Prepričan sem, da ni člana SMC

LO Maribor, ki ne bi poznal

naših petih poslancev – dr. Jasne

Murgel, Ksenije Korenjak Kramar,

Ivana Preloga, Branislava

Rajiča in mag. Bojana Krajnca.

Vsak ponedeljek so v pisarni

SMC v Mariboru, kjer opravljajo

razgovore in na lokalni ravni

delujejo na svojih strokovnih

področjih.

Kako po enem letu ocenjujete

stranko in delovanje lokalne

mreže?

Danes smo v bistveno boljši

kondiciji. Na to moramo biti

upravičeno ponosni, hkrati pa

moramo biti kritični do tega,

kaj vse smo v prvem letu storili

napak. Tudi tega je bilo nekaj. Iz

vsake napake pa moramo naprej

modrejši za eno bolečo izkušnjo,

a prepričani, da smo želeli storiti

najboljše za ljudi. Verjamem,

da se vsak dan znova najde kje

kdo, ki to prepozna v SMC.

Kakšen je tipični delovni dan

predsednika lokalnega odbora?

Od doma grem, ko je zunaj še

mrak, in se vrnem v poznih večernih

urah. Dosledno se držim

pregovora, kar lahko opraviš

danes, ne preloži na jutri, zato

je dan večkrat prekratek. Dokler

delo, ki je predvideno za določen

dan, ni končano, se zame

dan ne konča. Na koncu štejejo

le dejanja in rezultati.

Katera je vaša najzanimivejša

izkušnja?

Zanimivo je praktično vsak dan.

Morda ta, ko me je neznanka

srednjih let pred otroki objela in

rekla: »Rada vas imam, ker ste

drugačni.« Pa razloži otrokom,

če moreš.

Po katerih načelih delujete v

vašem lokalnem odboru?

Pravičnost, poštenost, solidarnost,

odprtost do vseh ljudi, z

roko v roki z ljudmi do skupnega

cilja. Mesto želimo reševati v

zavezništvu s svojimi občani,

transparentno in odgovorno,

brez vsakršnih ideologij in populizmov,

brez delitev, z zavedanjem,

da smo mesto vsi občani.

Lokalno politiko želimo ustvarjati

med ljudmi, za ljudi.

NS_01.indd 15 06/11/15 08:24


16

Naša

sredina

Reportaža

Junaki našega časa

Tekst: Vika Šubic

Foto: Uroš Hočevar

Ob polju v Rigoncah v temi

sedi mama z možem in

dvema deklicama. Izmenoma

pogleduje proti avtobusom,

ki so že odpeljali proti

zbirnemu centru v Dobovi, in proti koloni

novih beguncev, ki v spremstvu policistov

vijugajo med polji. V ozadju hrumi traktor,

ki orje zbito zemljo in v meglenem,

turobnem večeru na nas meče edino luč.

»Bebe, bebe ...« zastoka ženska in pokaže

proti meji s Hrvaško, v upanju, da bo v

skupini, ki se nam približuje, tudi njen

tretji otrok, tisti, ki je ostal zadaj. Hitenje,

skoraj tek beguncev, ki v organiziranih

kolonah korak za korakom hlastno stopajo

po poti proti severu, do katerega jih čaka

še veliko hitenja in čakanja, je razumljiv,

ko ga vidiš z lastnimi očmi. Strah, da bodo

ostali zadaj, jih žene naprej s tako silo,

da od njih padajo stvari, oblačila, obutev,

igrače, odeje, časa za pobiranje pa ni, ker

se bojijo, da bo tisti, ki se bo samo za hip

ustavil, da jih pobere, ostal zadaj, zapuščen

in izgubljen. Težko je reči, na kaj

spominja podoba polj v Rigoncah, vasici s

približno 180 prebivalci, ki se vsi poznajo

med seboj. Polja zapuščenih stvari,

bunda, ostanki hrane, plastika, robci,

deka, vrečke, otroški čevelj, ob katerem

se ne moreš otresti slike bosega malčka v

jesenskem mrazu, morda prav tistega, ki

je pred odhodom na avtobus pobožal policijskega

konja in rekel adijo policistu. Zato

da je izgubil čevelj, ni kriv ne on, ne prostovoljec,

policist, zdravnik, niti domačin,

niti mama, za to so krive okoliščine, ki

nam niso tako zelo tuje, mnoge med nami

je prignala vojna, zgolj srečo imamo, da

nismo med njimi. Z neverjetnimi napori

in v izjemnem humanitarnem duhu si

tukaj v Rigoncah vsi poskušajo pomagati,

reševati po svojih najboljših močeh. Dokler

jim, nam ne bo zmanjkalo moči.

Najtežji je pogled na lačne otroke

»Na začetku krize je bilo malo lažje. Zdaj

smo sicer že malo bolj vajeni dela in bolj

rutinirano počnemo neke stvari, se pa

pozna izčrpanost. Člani štaba Civilne

zaščite smo bolj ali manj vsi zaposleni in

to izvajamo vzporedno s svojimi rednimi

službami, zaradi tega kombiniranja pa je

vse skupaj toliko bolj naporno,« v zbirnem

centru pri Beti v Dobovi, v katerem

je takrat okoli 1300 beguncev, pove Stane

Tomše, predstavnik Civilne zaščite in vodja

omenjenega centra. V begunsko krizo je

vključen od 19. oktobra in kljub 12-urnim

izmenam neutrudno in poln volje po pomoči

z enako energijo kot prvi dan opravlja

svoje naloge: koordinira prostovoljce

in Rdeči križ, logistično pomaga policiji

in vojski, daje podporo prostovoljcem in

gasilcem ter pomaga beguncem. V tem

valu so, pojasnjuje, večinoma družine, ki

jih po opravljeni registraciji v skupinah

po sto pospremijo do vlaka proti meji na

Šentilju, pri tem pa vsak dan sodeluje po

15 prostovoljcev, 10 članov Rdečega križa

in medicinskega osebja, štirje gasilci in

trije predstavniki iz Civilne zaščite. Pa od

80 do 100 vojakov in policistov, ki bodo

z begunci vred po novem postopku, po

katerem registracijo opravijo že na vlaku

v Dobovi, zagotovo vsaj nekoliko razbremenjeni.

Čeprav zaradi zahtevnega dela

brez odmora vsem počasi zmanjkuje sape,

je še vedno najtežje od vsega obvladovati

čustva. »Na začetku je bilo težko in še

vedno je, ampak moraš odmisliti čustva

in delati po presoji. Najtežje se je upreti

temu in naša naloga je, da, kar se tiče čustev,

malenkost držimo nazaj tudi prostovoljne

ekipe. Jaz jim vedno dajem navodila,

naj si ne dovolijo, da jih premagajo

čustva, ker potem lahko hitro ostanemo

brez materialnih dobrin, ki jih razdeljujemo.

Prejšnji teden smo s srede na četrtek

skozi naš center ponoči odpremili na

vlak 4500 beguncev. Vedno znova prihajajo

novi in vsak prosi za oblačila, odeje,

hrano. Hrane je dovolj, a je v omejenih

količinah, naloga vodje centra pa je, da

je ne zmanjka za tiste, ki prihajajo, sploh

ker prihajajo s polj, premraženi. Če daš

preveč tem, ki odhajajo, nimaš za tiste, ki

pridejo lačni in premraženi, tako da je kar

težko. Čustva moramo dati čisto na stran,

sploh ko gledamo otroke in žene,« svoje

delo opisuje Stane Tomše, ki ni edini član

družine Tomše, v katerega se je begunska

kriza vtisnila od blizu. Na terenu kot

prostovoljec pomaga tudi njegov starejši

sin, študent zadnjega letnika medicine, ki

je prostovoljno ekipo organiziral skupaj

s sošolci s fakultete. Kot poudarja Tomše,

v zbirnem centru Beti, kot mu pravijo

domačini, ni bilo nikoli nobene nevarnosti

ali občutka neobvladljive situacije:

»Ko potem berem časopise in elektronske

medije, pa iz opisa novinarjev skoraj ne

prepoznam tega zbirnega centra in se mi

zdi, kot da berem neko drugo zgodbo,

veliko bolj dramatično, kot je v resnici.

Situacija je pri nas zelo mirna, moram pa

reči, da je, ko sprašujem kolege v zbirnem

centru v Brežicah, nekoliko bolj napeta.

Mi nismo imeli konfliktnih situacij. Pride

do kakšnih manjših sporov med begunci,

ko vlečejo za odejo in se, bom rekel po

domače, sklofajo, ampak nič hujšega. Se

pa pozna, da je v skupini, kjer je večina

Sircev, zadeva enostavno obvladljiva,

kjer je več Afganistancev, pa je malo več

napetosti.«

Jok in sreča ob združevanju

Kljub temu da večjih konfliktov ni, pa

vsakogar pretrese, ko mama nenadoma

ugotovi, da je izginil njen otrok, ko sredi

centra nenadoma začne jokati izgubljen

otrok ali ko se od družine odtrga kak drug

družinski član, kar je v zbirnih centrih

in na begunski poti nasploh velik problem:

»Največ časa sem posvetil iskanju

razdruženih družin, ko smo jih odpeljali

v različne namestitvene centre. Enomesečnega

otroka smo iskali štiri ure in smo

ga potem našli v drugem namestitvenem

NS_01.indd 16 06/11/15 08:24


Naša

sredina

17

Hitenje beguncev, ki se v

organiziranih kolonah korak

za korakom približujejo cilju,

do katerega jih čaka še veliko

hitenja in čakanja, je razumljiv,

saj se vsak od njih boji, da bo

ostal zadaj.

centru ter ga prinesli mamici. Nisem

ravno tak, da me lahko doseže vsaka stvar,

ampak vam povem, da sem imel tak cmok

v grlu, da bi lahko rekel, da sem bil že

čisto pred jokom,« se spominja Tomše,

koža pa se naježi tudi Simoni Potočar,

prostovoljki iz Adre, ki v centru Beti

koordinira prostovoljce in ki se zdaj že

lažje upira solzam, ko pomisli na dogodek

izpred nekaj dni. »Prejšnji teden me

Stane Tomše iz Civilne zaščite, ki je v begunsko

krizo vključen od 19. oktobra, kljub

12-urnim izmenam neutrudno opravlja

svoje naloge.

Za Aleksandra Zlatarja z Rdečega križa so

nekaj običajnega tudi 23-urni delavniki.

je zelo ganil gospod, ki sem mu iskala

družino. Ko smo končno našli mamo, sem

ga peljala v Brežice in mi je dal prstan ter

mi rekel, da mu ga je dala mama za srečo

na poti in zdaj čuti in želi, da ga v zahvalo

da meni. Poglej, še zdaj se stresem ob

tem spominu,« se nekje med veseljem in

žalostjo nasmehne Simona, ki z drugimi

prostovoljci skrbi za distribucijo hrane in

obleke. »Potem pa vskočimo v vse možne

situacije, kot so pomoč družinam, ki so

bile ločene, do bolnih na terenu, ki jih odpelješ

k zdravniku, čiščenja prostorov ...

Ko naredimo redno delo, pa poskušamo

čim bolj pomagati še mamicam, ki so na

terenu z nekajmesečnimi dojenčki, hodimo

po mleko zanje in tako dalje.« Opaža,

da begunci zelo različno ocenjujejo orga-

NS_01.indd 17 06/11/15 08:24


18

Reportaža Naša

sredina

nizacijo: »Dosti jih reče, da je v Sloveniji

za vse skupaj dobro poskrbljeno, potem

pa pridejo skupine, ki se tu ustavijo za 16,

20 ur, tiste so seveda že manj zadovoljne.

Problem pri regulaciji je, da gre za maso,

ena na ena pa z nobenim od beguncev ni

nobene težave. Vsi so prijazni, hvaležni,

z vsakim se da vse zmeniti. In vsi si želijo

naprej,« razume njihovo stisko kot prostovoljka,

ki je v nekem drugem življenju,

ki se je ustavilo, organizatorka prireditev

in menedžerka glasbenih skupin. Zdaj je

namreč predvsem humanitarka z veliko

neodgovorjenih telefonskih klicev in vprašanj.

»To je zdaj dvojna služba in nimam

še odgovora, kako naprej. Črpamo zaloge.

Danes sem prvo noč spala, odkar se je to

začelo, in sploh ne vem več, koliko časa

že traja. Načeloma sem na terenu 14 do

16 ur na dan. So kar hudi napori. Meni ni

težko delati, tudi čustveni vidik, čeprav te

v nekaterih trenutkih strese, nekako potisneš

v dnevno rutino, nespečnost pa je kar

težko prenašati,« še ne vidi luči na koncu

predora in se boji, da ne bi »vsi skupaj dol

popadali«.

Tudi po 23 ur dela na dan

Če bi kdo moral pasti dol, je to zagotovo

Aleksander Zlatar z Rdečega križa, ki

je po 23-urnem delavniku na terenu že

četrti dan. A čeprav o utrujenosti govorijo

njegove oči, saj skoraj ne spi, niti z besedo

ne omeni, da mu je težko. »Prihajam iz

poklica, kjer takšne stvari, kot jih delamo

tu, opravljamo vsak dan, vendar ne tako

masovno. V tem centru zagotavljamo

nujno medicinsko pomoč, sodelujemo z

reševalnimi službami, tu pa imamo svojo

ambulanto. S ponedeljka na torek smo v

nočni izmeni oskrbeli okrog 400 beguncev

ter imeli dve reanimaciji. Težave se povečujejo

zaradi mraza in se bodo še povečevale.

Ljudje so zelo slabo oblečeni, dolgo

so na poti, podhranjeni, tudi zaradi njihove

kulture in običajev. Dejansko niso vajeni

takšnega mraza. Ponoči so spraševali,

koliko stopinj je, in so bili zelo začudeni,

ko smo jim povedali, da nekje med pet in

osem. Oni si niso predstavljali takšnega

mraza. Kar se tiče hrane, je zanjo poskrbljeno,

tudi z drugimi stvarmi smo za zdaj

dobro založeni, ampak se to spreminja

iz ure v uro,« v prihajajočo zimo gleda

Zlatar. Najbolj ga razveseli, ko premraženemu

otroku da skodelico čaja in zagleda

veselje in upanje v njegovih očeh. Upanje

da bo bolje, kot upajo odrasli, ki bežijo na

sever zaradi vojne ali ekonomske stiske,

čeprav jih zelo malo ve, kam grejo, drugi

pa jim le sledijo. »Situacija ni normalna,

iti tako daleč od doma, mraz je, tako

veliko jih je,« se z Zlatarjem kak kilometer

stran od centra Beti strinja zdravnica Katalin

Debreceni iz madžarskega Karitasa.

Debrecenijeva pomaga v drugem zbirnem

centru v Dobovi, ki sprejme od 3000 pa

celo do 4000 ljudi, za katere poleg Rdečega

križa skrbi šest do sedem zdravnikov.

Samo v zadnjih 24 urah je z ekipo oskrbela

več kot 300 pacientov, večino zaradi vnetja

zgornjih dihalnih poti in diareje, skrbi pa

jo veliko število nosečih žensk, saj jih je

samo tisti dan skozi njihov center šlo več

kot 20.

Mali kraj, svetovna katastrofa

»Večina jih nima hujših bolezni,« poudarja

zdravnica, ki ima izkušnje s humanitarnimi

katastrofami z vsega sveta, od potresov

Prostovoljka iz Adre Simona Potočar, ki

koordinira prostovoljce, se ob žalostnih

trenutkih zdaj že lažje upira solzam.

do cunamijev v Kolumbiji, Indiji, Indoneziji.

Kar vidi tukaj, je še ena človeška katastrofa

več. Tega se zavedajo tudi prebivalci

Dobove, ki jih srečujemo na naši poti in se

ne pritožujejo, ampak poskušajo razumeti

stisko beguncev in živeti dalje. »Vas bom

razočarala, ampak življenje gre normalno

naprej,« pove Dobovčanka, ki tako rekoč z

dvorišča svojega doma vidi begunce v centru

Beti. Morda bodo z enakim razumevanjem

dogajanje videli tudi prebivalci Rigonc,

zdaj, ko begunci ne hodijo več skozi

vas in po novem niti ne več čez polja. »Kar

se tiče domačinov, moram reči, da okolica

ni nestrpna. Ljudje so pripravljeni pomagati,

tudi lokalno prebivalstvo, in pod črto

lahko potegnem, da smo Slovenci zelo

humanitaren narod,« prebivalce Dobove

pohvali Stane Tomše, ko se mimo pokopališča,

kjer ravno poteka pogreb, vrnemo

do Beti. Tomše pove, da se kriza pozna

na lokalnem gospodarstvu. Predsednik

krajevne skupnosti Dobova Mihael Boranič

pa pripoveduje: »Krajevna skupnost

s 3000 prebivalci, vasice, ki so direktno

vključene v to, Rigonce, Loče, Dobova,

Mihalovci, imajo približno 1000, 1100 prebivalcev.

Spraviti množico 15 tisoč ljudi

v takšno okolje v enem dnevu ali dnevu

in pol je nevzdržno in nemogoče. Pričakujemo,

da bo slovenska vlada okrepila

svoje delovanje, ker dobivamo občutek,

da smo na jugu države slepo črevo, kjer se

vse to zbira in se na nas pozablja. Večina

jih samo pričakuje, da bo čim prej konec,

da bo ta morija šla mimo, da bomo lahko

normalno zadihali življenje. Nismo zaprti

v hišah, zaklenjeni, življenje se odvija,

delo na polju se odvija, tudi delo doma, na

dvorišču. Ko ne moreš iti takoj v službo, se

včasih ustavi življenje, nato pa se nadaljuje.

In nadaljuje se tudi potem, ko pobira-

Tomislav Jurman

Begunci in jaz

V celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem,

ki poudarja razumevanje in skrb za migrante,

hkrati pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost

do ljudi in naše države.

Moj odnos do begunske krize je v marsičem pogojen s

sporočili, zapisanimi v mojo podzavest. Ko sem bil še

otrok, so nas učili, da moramo govoriti samo slovensko,

pa čeprav smo se v šoli učili tudi srbohrvaščino in

angleščino. V svojem okolju sem se srečeval pretežno

z ljudmi, ki so bili enake narodnosti kot jaz, imeli so

torej enako barvo kože, govorili so enak jezik in imeli

so precej podobne navade. Kasneje, ko sem odraščal,

sem doumel, da nekateri prebivalci iz mojega bližnjega

okolja pravzaprav prihajajo iz drugih republik in so si

tukaj ustvarili dom, družino in vse, kar gre zraven. Od

mene so se razlikovali le v malenkostih, morda je bilo

po naglasu zaznati, da slovenščina ni njihov materni

jezik, in to je bilo to.

Danes so pred mojimi vrati številni ljudje, ki govorijo

drugače kot jaz, mislijo drugače kot jaz, imajo drugačne

navade kot jaz, si pa najbrž želijo podobno kot jaz.

Živeti mirno, svoji družini zagotoviti varnost, otrokom

pa šolanje in srečno življenje. Usoda jih je prignala

pred moja vrata in jaz se sedaj ne znajdem najbolje.

Naj se jih bojim, naj jim pomagam ali naj se preprosto

obrnem proč, kot da to nima nič opraviti z menoj?

Sedaj je, vsaj po mojem mnenju, čas za razumno razmišljanje.

Čeprav me je strah, da se morda ne znajdem

najbolje, sem vendarle odrasel človek, ki mora

pomagati sočloveku, če je le mogoče. Zato je prav, da

pomagam po svojih močeh, in prav je tudi, da k temu

pritegnem druge ljudi, ki so morda še v dvomih, kako

naj ravnajo.

V lokalnem odboru SMC Brežice nismo imeli nobenih

dvomov. Ljudem v stiski bomo pomagali, kolikor

zmoremo, hkrati pa bomo v oporo tudi državi oziroma

njenim uslužbencem, ki delujejo v smeri vzdrževanja

reda in spoštovanja dogovorov na ravni Vlade RS, s tem

pa tudi dogovorov, sklenjenih na meddržavni ravni. V

celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem,

ki poudarja razumevanje in skrb za migrante, hkrati

pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost do

ljudi in naše države. Naše člane smo pozvali, naj pomagajo,

kolikor zmorejo, objavili smo številke humanitarnih

organizacij, ki v našem okolju zbirajo materialno

pomoč, prav tako pa pozivamo k strpnosti in razumevanju

osebnih stisk, v katerih so se znašli begunci.

Pri tem se ne oziramo na primernost izraza begunci;

predvsem so to ljudje v stiski. Tudi če jih vidimo kot

ljudi na poti iskanja boljšega življenja, so še vedno in

predvsem ljudje. Otroci, matere, mladi in starejši, z

eno besedo ljudje.

NS_01.indd 18 06/11/15 08:24


mo smeti in tisto, česar na tej

dolgi poti ne morejo nositi. Naši

ljudje, predvsem prostovoljci,

gasilci, dajejo dopuste za to, da

so na protipožarnem varovanju,

da delijo hrano, in se sprašujejo,

ali bo to povrnjeno, predvsem

obrtniki pa razmišljajo o marsičem,

tudi o črnem scenariju, da

bodo zaradi tega, kar se dogaja

v zadnjih desetih dneh, ukinili

kakšno delovno mesto. To je Dobova

26. 10. leta 2015.« O ljudeh

v kolonah, ki hitijo mimo njih,

pa vseeno doda: »V skupinah je

veliko ljudi, ki ti pomahajo, te

pozdravijo, vprašajo, kako je, po

angleško odgovorimo, kolikor

razumemo, znamo. Govorna bariera

je velika. Tisti, ki govorijo

angleško, nekaj povejo, drugi

ne povejo nič.« Predsedniku

krajevne skupnosti, ki je, ne da

bi hotela, v nekaj dneh postala

center novodobnega globalnega

eksodusa in zanimanja svetovnih

medijev in politike, se zdi, da

beguncem na obrazih piše, da

so nezadovoljni, da so zmanipulirani,

da gredo na silo tja, kjer

ni njihov življenjski prostor, in

se niso pripravljeni spuščati v

pogovore, ker ne vejo, kaj se

bo izoblikovalo iz teh njihovih

besed.

Policisti se bojijo,

da jih bomo pozabili

Prav tako kot begunci, ki jih

ovira jezik, se v pogovor neradi

spuščajo policisti, ki se spopadajo

z nehvaležnim zadrževanjem

mase ljudi, čeprav njihovo delo v

presežnikih opisujejo prav vsi, ki

delajo z begunci. »Moram pa na

tem mestu res pohvaliti policiste,

ki so 150-odstotni. Prav prijetno

sem presenečen nad njihovim

delom in moram reči, da so tudi

oni že malo na koncu s svojimi

močni, res pa strogo profesionalni

in zelo dobri,« jih denimo

pohvali Boranič, Tomše in drugi

pa njihove napore opisujejo kot

nadčloveške in profesionalne.

Kljub pohvalam policisti še vedno

raje molčijo ali pa redkobesedno

in utrujeno priznajo, da

ne štejejo več dni na terenu, da

ne vejo, kako dolga bo tisti dan

njihova izmena. Bolijo jih nekateri

komentarji, ki jih berejo na

družabnih obrežjih, bojijo se, da

se bo nanje, ko bo vsega konec,

navzlic hvalospevom pozabilo.

»Ogromno nalog je, ki jih je treba

opraviti, zato marsikdo od nas

niti ne pomisli, da je formalni

delavnik že zdavnaj končan. V

okoliščinah, ki se iz trenutka v

trenutek spreminjajo, moramo

s sodelavci vedno iskati nove in

nove rešitve. Policija, civilna zaščita,

prostovoljci in vojaki se moramo

ves čas usklajevati in hitro

sprejemati odločitve. Le tako

lahko zagotovimo varnost za vse

vpletene, migrante, delavce, lokalne

prebivalce, obenem pa poskrbimo

za ustrezno oskrbo teh

ljudi, ki imajo za seboj kilometre

in kilometre naporne poti,« v

njihovem imenu pojasnjuje Sandi

Hervol, komandir Policijske

postaje Brežice. Policija si želi

kar najhitreje pomagati tujcem,

da nadaljujejo svojo pot proti

Avstriji in Nemčiji, ter čim bolje

poskrbeti za najranljivejše skupine,

kot so otroci, ženske, ostareli

in onemogli. »Težko je prenesti

pogled na lačnega in prezeblega

otroka, starostnika. Težko je tudi

zaradi občanov, še posebno so

bili izpostavljeni krajani Rigonc

in Dobove, ki se jim je v teh dneh

zaradi velikega števila migrantov

vsakdanjik povsem spremenil,«

opaža Hervol. Vsak dan se mu

zgodi toliko stvari, da je še veliko

prezgodaj govoriti, po čem se

bo najbolj spominjal teh težkih

dni, a upa, da bodo med spomini

prevladovali tisti lepi, »od trenutkov,

ko smo našli otroke, ki so

se izgubili v množici, do tistih,

ko smo videli zadovoljne obraze

ljudi, potem ko smo jih oskrbeli

in so lahko nadaljevali pot«.

Ne vejo, kam grejo,

samo da na bolje

In kam vodi ta pot? Na sever,

v Nemčijo, na Dansko, Švedsko,

Norveško, kam točno, ni

važno, glavno, da grejo. Da se

premikajo ... naprej. »Morda

na Norveško, morda Švedsko, a

ne vem,« prizna Suel iz Sirije, ki

potuje z dve-, devet- in 11-letnim

otrokom, drugi, ki se nama

pridruži, omeni Švedsko, ker je

tam njegov brat, tretji, ki med

čakanjem na avtobus proti meji z

Avstrijo ponudi cigareto, čeprav

bi moralo biti ravno obrnjeno,

pa sprašuje, kakšna Švedska

sploh je. 18-letni Sirec Ragdan

se je na pot odpravil z dve leti

starejšo sestro in očetom, medtem

ko mama čaka v Siriji, da jo

bodo tja, kjer se bodo na koncu

ustavili, pripeljali z letalom. Ragdan

pravi, da gre nekam, kjer bi

bilo najbolje študirati medicino.

Torej v neznano. »Ne vem, kam

gremo. Vsi pravijo Nemčija, Nizozemska,

Danska. Hočem nadaljevati

študij medicine, prav tako

moja sestra. Delal bom zelo trdo

in tam študiral. Oče ima denar,

ampak nam ne pove, koliko ima,

da se ne bi ustrašili, ali bomo

prišli tja ali ne,« je negotov. Fant

bi v drugih okoliščinah zagotovo

uspel, zdaj pa na poti, ki ga je na

nogah, vlakih in avtobusih vodila

prek Bejruta, Turčije, Srbije in

Hrvaške, košček za koščkom

izgublja samozavest. »Pričakoval

sem, da bo težko, a v Siriji ne

moremo več nadaljevati študija.

Morali smo na pot ali pa bo naša

prihodnost uničena. Ko bo tam

spet mir, bom šel nazal,« še reče,

preden se z drugimi begunci v

koloni avtobusov odpravi naprej.

Za njimi pa na tleh ostajajo igrače

in kosi oblačil – za nekatere

smeti, zanje pa stvari, ki so jih

morali pustiti za sabo, tudi nekatere

dragocene.

POLICIJA

Policija koordinira celoten postopek

sprejemanja, registracije in oskrbe

beguncev.

SLOVENSKA VOJSKA

Slovenska vojska pomaga policiji pri

varovanju državne meje in logistiki

ter pripravi in dostavi hrane.

Konec oktobra je bilo na terenu 600

vojakov.

HUMANITARNE ORGANIZACIJE

Beguncem in migrantom izjemno

pomagajo Rdeči križ, Karitas, Adra

in Slovenska filantropija ter vrsta

drugih organizacij in številni prostovoljci.

USLUŽBENCI, BREZPOSELNI

V pomoč na terenu so vključeni tudi

uslužbenci Finančne uprave RS, javni

uslužbenci ter 260 brezposelnih

prek javnih del in 200 prek Slovenske

filantropije.

ZDRAVSTVO

V izvajanje nujne medicinske

pomoči migrantom so vključene

zdravstvene ustanove po vsej državi,

pri čemer je državljanom zagotovljena

enaka zdravstvena oskrba kot

doslej.

FINANČNA POMOČ EU

Slovenija ja Evropsko komisijo

zaprosila za 10 milijonov evrov

nujne finančne pomoči.

MEDNARODNO

Na minivrhu EU in Balkana, ki je

bil sklican na pobudo Slovenije,

so sprejeli 17 ukrepov, Sloveniji pa

zagotovili 400 tujih policistov.

LOKALNE SKUPNOSTI

Vlada redno obvešča lokalne skupnosti

o dejavnostih in ukrepih na

njihovem območju.

INFORMIRANJE

Ustanovljen je bil krizni komunikacijski

štab, ki ga vodi direktorica

Urada vlade za informiranje.

NS_01.indd 19 06/11/15 08:24


20

Naša

sredina

Sekretariat

Malo nas je, a smo naredili veliko

Samo deset nas je, a nas je mogoče

najti marsikje, od lokalne

mreže do mednarodnega sodelovanja.

V sekretariatu Stranke

modernega centra smo z majhno

ekipo predanih posameznikov v

dobrem letu naredili mnogo, pri

tem pa verjamemo, da se vedno

da narediti še več in še bolje.

»Kaj? Samo toliko vas je? Kje so

pa drugi?« pogosto vpraša obiskovalec,

ki prvič stopi v pisarne

Stranke modernega centra in

pričakuje, da bo v njih vrvelo od

množice ljudi. Dejanska slika je

kljub številnim nalogam, ki jih

moramo opravljati na sekretariatu,

precej drugačna. Kljub

številnim oddelkom in pododdelkom

sekretariata vsa področja,

od lokalne mreže do mednarodnega

sodelovanja, namreč

pokriva le kakih deset bolj ali

manj stalnih sodelavk in sodelavcev.

A vendar smo v sekretariatu

Stranke modernega centra z

majhno ekipo zelo motiviranih

in predanih posameznikov v

dobrem letu naredili mnogo, pri

tem pa verjamemo, da se vedno

da narediti še več in še bolje.

Vztrajno se trudimo, da delamo

dobre zgodbe in pozitivne projekte,

povezujemo in podpiramo

lokalno mrežo, poslansko skupino,

ministrice in ministre ter vse

druge posameznike, ki delajo za

skupno dobro. Veseli smo vsake

pohvale, razveseli pa nas tudi, ko

naše delo izpostavijo ljudje, ki so

s stranko vse od njenega začetka,

na primer gospod Horst Hafner,

ki nam reče: »Najboljši ste!«

In kaj pravzaprav počnemo?

Med naše funkcije in naloge

med prvim prav gotovo spadata

tehnična in vsebinska podpora

ter izvedba dogodkov, kot so

tedenske seje izvršnega odbora,

seje sveta, ki jih pripravljamo

vsake tri mesece, kongres, okrogle

mize Kluba SMC, sestanki

programskih odborov, konference,

javne tribune in izobraževanja.

Poleg tega skrbimo za

organizacijo in izvedbo volilnih

in referendumskih kampanj,

kjer izkušnje še pridobivamo,

saj smo doslej »zares« izvedli le

lokalne volitve, državnozborske

Dr. Erik Kopač

Naš potencial so naši ljudje

pa smo izpeljali v nekem drugem

»okolju«. Ne smemo pa pozabiti

niti na zelo pomembno podporo

lokalni mreži, pri kateri nam

Nastajanje nove politične stranke je podobno naseljevanju prostranstev, najprej posamezne

hiše, potem je poseljenost vedno gostejša, odnosi vedno bolj kompleksni,

soodvisnost vse večja. Z izjemno energijo in predanostjo sodelavcev smo v letu in

pol vzpostavili članske in lokalne temelje stranke; naše članice in člani delujejo v 60

lokalnih odborih, ki sodelujejo z več kot 300 svetnicami in svetniki SMC ter 13 podžupanjami

in podžupani. Več sto nas je, ki, lahko rečem, vsak dan živimo zgodbo

SMC, nekateri ves dan, številni v svojem prostem času. Ustvarjamo stranko, ki ima

v svojem začetku izjemen potencial, razgledane ljudi z bogatimi profesionalnimi

izkušnjami na svojih področjih in voljo do aktivnega državljanstva. Pa ne samo v

svojih vrstah, ampak tudi med vami, ki ste nas podprli, da v vašem imenu naredimo

nekaj dobrega za vse. In tega nismo pozabili, v zgodbo SMC smo šli za bolj pošteno

in pregledno politiko, ki stoji za svojimi obljubami in dela v dobro vseh.

zelo pomagajo regijski koordinatorji.

Skupaj z njimi skrbimo

za koordinacijo in povezovanje

lokalnih odborov, podporo lokalnim

odborom pri organizaciji

dogodkov, povezovanje z dejavnostmi

poslank in poslancev ter

ministric in ministrov na terenu

in za regijska srečanja članov in

predstavnikov lokalnih odborov

z vodstvom stranke, ministri in

poslanci.

Poleg povezovanja lokalnih

odborov s »centralo«, posredovanja

vsebinskih predlogov in

pobud, kot so tiste, ki prihajajo

iz lokalnega okolja, članstva in

strokovne javnosti, ter poleg

povezovanja vsebin s primernimi

sogovorniki skrbimo tudi za

finančno poslovanje stranke. Če

smo natančni, bdimo tako nad

prihodki (članarine, donacije,

izplačila občin na podlagi volilnega

rezultata, izplačila državnega

proračuna na podlagi volilnega

rezultata ...) kot odhodki (najemnine,

plače, vzdrževanje in

nakup tehnične in programske

opreme …), sem pa spadajo

tudi redno poslovanje in plačilo

obveznosti ter akumulacija

rezervnega sklada za naslednje

volitve. Na koncu naj dodamo,

da ob vsem tem urejamo tudi

zadeve, povezane s članstvom,

med katere na primer spadajo

sprejem in obravnava pristopnih

izjav, urejanje baze članov in

obveščanje članov. Slednje pa je

ažurno in temeljito tudi zaradi

naše službe za odnose z javnostmi,

zaradi katere so o našem

delu vsak dan sproti poučeni in

obveščeni tudi vsi naši volivci in

drugi državljani in državljanke

Slovenije, ki nas poleg tega lahko

spremljajo tudi prek naše spletne

strani in družabnih omrežij, kot

sta Twitter in Facebook. Samo

kliknite pa boste videli.

Iztok Štefanič

Iztok

Štefanič

vodja sekretariata

Stranke modernega

centra

Mojca

Kovač

poslovna sekretarka

JURE

Vozelj

strokovni sodelavec

Rok

Jemec

strokovni sodelavec

Rad se spominjam časa med volitvami leta

2014. Kdor je takrat obiskal sedež stranke v

pisarnici v podhodu Nebotičnika, pogosto ni

mogel verjeti, da na tistih nekaj kvadratnih

metrih med drugim potekajo koalicijska pogajanja,

ob večerih seje izvršnega odbora, čez

dan pa zbiranje in obdelava pristopnih izjav,

kandidatur, ustanavljanje odborov, priprava

vsebin spletne strani, e-novic in družabnih

omrežij ter seveda vse, kar spada v normalno

delovanje pisarne. Danes smo mnogo bolje

organizirani, a je delo še vedno visokointenzivno

in zelo zanimivo.

Dobro se razumemo, kar je pomembno, saj

skupaj preživimo veliko časa. O svojem delu

ne razmišljam kot o seznamu nalog, ki jih moram

storiti, ampak vsako nalogo vzamem kot

izziv in kot korak bližje k skupnemu cilju. Delo

in izzive sprejemamo s pozitivnim pristopom

– tako vsak dan še prehitro mine!

Delo na sekretariatu stranke SMC je pestro.

Veliko smo v stiku z ljudmi. Ti stiki so lahko

zelo prijetni, včasih pa stresni, še posebno ko

se srečuješ s stisko posameznikov. Razkorak

med pričakovanji ljudi in dejanskim dosegom

politične stranke je v nekaterih primerih velik.

Še vedno jo gradimo, iz dneva v dan, korak za

korakom. Veseli me, ko nekateri to prepoznajo

in pohvalijo naše delo in napredek, ki

smo ga dosegli v dobrem letu (so)delovanja.

V tem času se je v stranki izoblikovalo zdravo

in resnično dobronamerno jedro članstva, s

katerim mi je v veselje in čast sodelovati.

Sodelavke in sodelavci naredijo delo, ki se

včasih vleče v pozne večerne ure, prijetno.

Največja kakovost sekretariata je, da v njem

sodelujemo v prijateljskem duhu. Energija

mladih in izkušnje starejših so kombinacija,

s katero v težavah iščemo priložnosti. Pot do

ciljev, ki smo si jih zastavili med nastajanjem

stranke, ni lahka in hitra – je pa uresničljiva!

NS_01.indd 20 06/11/15 08:25


Naša

sredina

Mednarodna dejavnost

21

SMC v mednarodnem prostoru

S kanclerko Angelo Merkel

Foto: Daniel Novakovič/STA

SMC se razvija tudi v evropskem

in širšem mednarodnem prostoru,

ki je politično urejen podobno

kot politični prostor znotraj

posameznih držav. Podobno

misleče stranke iz posameznih

držav se povezujejo v močne

mednarodne zveze. Že nekaj mesecev

po volitvah je SMC postala

članica zveze evropskih liberalnih

strank Alde (Zavezništvo

liberalcev in demokratov za

Evropo). Alde je evropska sredinska

stranka, ki združuje široko

paleto precej raznolikih evropskih

liberalnih strank. »Zelo hitro

smo postali polnopravna članica

Aldeja, in to, da stranka, ki je na

sceni slabe pol leta, postane del

pomembne mednarodne zveze,

je velik uspeh,« je dejal predsednik

dr. Cerar ob pridružitvi

Aldeju. Poudaril je, da se SMC

opredeljuje kot socialno-liberalna

stranka: »Današnja vključitev

SMC v Alde je potrditev jasne in

enotne opredelitve članstva, da

SMC je in bo ostala socialno-liberalna

stranka. Stranka, ki gradi

vizijo razvoja Slovenije tako na

čvrstih ekonomskih temeljih kot

na odgovorni socialni in okoljsko

ozaveščeni vlogi države.«

Evropske stranke imajo izjemno

velik vpliv, podobno kot posamezna

stranka v nacionalnem

parlamentu. Zavezništvo Alde

je tretja največja zveza strank v

Evropskem parlamentu. Pred

zasedanji predsednikov vlad

Vodilni predstavniki evropskih

liberalnih strank

oziroma Evropskega sveta se

vodje evropskih liberalnih strank

v svojem krogu posvetujejo o

skupnem stališču do aktualnih

tem. Dr. Miro Cerar se redno

udeležuje teh srečanj, na katerih

sodeluje pet predsednikov vlad,

še nizozemski, belgijski, luksemburški

in estonski premier, ter

pet evropskih komisarjev iz kvote

Aldeja, s katerimi skupaj oblikujejo

stališča. Prav zaradi tega

povezovanja imajo pomemben

vpliv na odločanje na evropski

ravni oziroma na evropsko politiko,

to pa pomeni, da ima vpliv

nanjo prek Aldeja tudi Slovenija.

Foto: Arhiv Alde

Dr. Miro Cerar s predsednikom EK Jeanom-Claudom Junckerjem

SMC je oktobra postala tudi članica

opazovalka Liberalne internacionale,

globalne zveze liberalnih

strank. Za odločitev o pridruževanju

Liberalni internacionali so

SMC spodbudile vrednostno in

programsko sorodne stranke, ker

v SMC vidijo pomemben dejavnik

razvoja liberalno-demokratičnih

vrednot v Srednji Evropi

in na Zahodnem Balkanu. Kljub

velikim razlikam v razvitosti po

svetovnih regijah so nekatere

temeljne vrednote lastne vsem

članicam Liberalne internacionale:

človekove pravice, svobodne

in poštene volitve, večstrankarska

demokracija, socialna pravičnost,

toleranca, socialno-tržna

ekonomija, svobodna trgovina,

trajnostni razvoj in močan občutek

za mednarodno solidarnost.

Te vrednote so lastne tudi Stranki

modernega centra.

Foto: Arhiv Evropske komisije

Foto: Arhiv Evropske komisije

Violeta Bulc

Komisarka,

ki v službo prikolesari

Mag. Violeta Bulc je z dr. Kopačem in dr. Kešeljevićem in drugimi

strokovnjaki sooblikovala program SMC, s katerim je stranki

uspel zgodovinski uspeh na volitvah. S svojo izjemno pozitivno

naravnanostjo in energijo je močno zaznamovala tudi nastajanje

in oblikovanje vlade. Premier ji je zaupal vodenje resorja za razvoj

in podpredsedniško mesto v vladi, a je z izvrstnim nastopom

pred evropskim parlamentom prepričala, da se lahko dokaže

tudi kot vrhunska političarka evropskega formata. Kot komisarka

za promet je prepričana, da lahko Slovenija zaradi svoje lege igra

pomembno vlogo v evropskem prometnem sistemu. V teh mesecih

njen mandat, tako kot celotno Evropsko komisijo, zaznamuje

reševanje begunske krize, zato je komisarka skupaj s kolegom za

migracije Dimitrisom Avramopulosom obiskala Slovenijo. Komisija

poskuša po njenih besedah storiti vse, da bi Evropa delovala

enotno ter da bi zagotovila celovite in trajne rešitve. Komisarko

pa prepoznamo tudi po njenem zaščitnem znaku – kolesu, če ji le

delovne obveznosti to dopuščajo, se v službo pripelje z njim.

SMC-ambasadorji

DR. MITJA HORVAT

»Sem za enake možnosti in svobodno družbo,«

pravi poslanec in mednarodni sekretar stranke,

ki kandidira za podpredsednika evropskih

liberalcev (Alde).

KAMAL IZIDOR SHAKER

Kot predsednik Odbora za zadeve Evropske

unije je povabil evropsko komisarko za trgovino

Cecilio Malmström, da 10. novembra v DZ

odgovori na pomisleke poslancev o spornih

trgovinskih sporazumih o TTIP, CETA in TISA.

KSENIJA KORENJAK KRAMAR

V funkciji podpredsednice Parlamentarne

skupščine Sveta Evrope je na septembrskem

zasedanju vodila del plenarne seje o begunski

krizi v Evropi.

NS_01.indd 21 06/11/15 08:25


22

Naša

sredina

Pogosta vprašanja in odgovori

Vlada je napovedala,

da je ena od njenih

prioritet reforma

zdravstvenega sistema,

ki ni bil resneje

prenovljen že od leta

1992, kar ministrica

Milojka Kolar Celarc

vedno znova poudarja.

Je ministrstvo za zdravje

že pripravilo reformo

in kakšne spremembe

načrtuje?

Reforma oziroma prenova zdravstva

se je že začela. Prenova

temelji na javnem zdravstvu in

principih dostopnosti, solidarnosti

in zmanjševanja neenakosti

v zdravstvu. Javno zdravstvo je

temelj za vse reformne odločitve

in korake: spremembe pri

koncesijah, odpravo obveznega

dodatnega zavarovanja, nepapirnate

recepte in naročanje, novo

mrežo urgentnih centrov ter več

pristojnosti za vodstva zdravstvenih

ustanov in za ministrstva

pri izvajanju obveznega zavarovanja.

Koncesije zasebnim

zdravnikom dopolnjujejo javni

zdravstveni sistem in jih ti ne

bodo mogli več prodati oziroma

preprodati skupaj s podjetjem,

tako kot se je dogajalo doslej.

Po novem bo zdravnik dobil

koncesijo na svoje ime in ne bo

prenosljiva. Lažjo dostopnost

do zdravstvenih storitev smo

z elektronskimi recepti začeli

uvajati že oktobra. Pacient bo

za prevzem zdravila po novem

tako potreboval le še kartico

zdravstvenega zavarovanja ali

(za bele recepte) dokument,

zdravilo pa bo lahko prevzel v

katerikoli lekarni v Sloveniji. V

vmesnem obdobju so poleg elektronskih

receptov izdajali tudi

papirnate, novembra pa se po

vsej Sloveniji uveljavljajo samo

elektronski, kar je tudi varneje,

saj zdravnika, ko vpiše zdravilo,

sistem opozori, katera zdravila

bolnik že dobiva in ali je jemanje

novega, dodatnega zdravila

varno. Velika prenova se bo 1.

januarja 2016 zgodila tudi pri

napotnicah oziroma naročanju

na preglede: papirnato napotnico

bo zamenjala napotnica v

elektronski obliki, zato bodo čakalne

vrste krajše, naročanje pa

preglednejše. Mnogi so namreč

preskakovali vrste in se naročali

pri več specialistih hkrati, zdaj

pa bodo vzpostavljeni enotni

čakalni seznami po vsej državi.

To bo omogočilo enakopravnejšo

dostopnost do zdravstvenih

storitev, pacientom pa ne bo

več treba hoditi od zdravnika

do zdravnika z napotnicami.

Reforma zdravstva med drugim

prinaša tudi ukinitev dvojnega

obveznega zavarovanja, saj odpravlja

dopolnilno zdravstveno

zavarovanje, kar je sicer napovedovalo

že več ministrov za

zdravje, ministrica Milojka Kolar

Celarc pa se je tega dejansko

lotila.

V javnosti se pogosto

pojavljajo vprašanja

o stranki SMC, kar je

razumljivo, saj smo nova

in vodilna stranka v

slovenskem političnem

prostoru. Ponavljajo se

tudi številna vprašanja o

programu stranke, naših

stališčih do aktualnih tem

in konkretnih projektih,

ki jih želimo izpeljati. V

rubriki Pogosto zastavljena

vprašanja in odgovori bomo

v vsaki številki časopisa

odgovorili na nekaj

vprašanj, odgovori bodo

na voljo tudi v posebnem

arhivu na naši spletni

strani (www.strankasmc.

si). Vabimo vas, da nam

vaša morebitna vprašanja

pošljete elektronsko ali

fizično na naslov:

pr@strankasmc.si

ali

Stranka modernega centra,

Beethovnova 2,

1000 Ljubljana.

Kdaj in kje je bila ustanovljena stranka SMC in koliko glasov je dobila

na volitvah 2014?

Stranka modernega centra je bila ustanovljena 2. junija 2014 v

Ljubljani. Na parlamentarnih volitvah 13. julija 2014 je takrat še

Stranka Mira Cerarja prejela 301.563 glasov oziroma 34,49-odstotno

podporo vseh, ki so se udeležili volitev.

Koliko poslank in poslancev ima stranka?

V poslanski skupini SMC je 35 poslancev, ki jih vodi poslanka iz

Ljubljane dr. Simona Kustec Lipicer, kar se je zgodilo prvič, saj

poslanske skupine doslej ni vodila še nobena ženska. Naša poslanska

skupina je tudi največja v zgodovini državnega zbora, ima

največ poslank v vseh sklicih državnega zbora ter najbolj izobražene

poslanke in poslance doslej. Poslanca SMC dr. Milana Brgleza

so kolegice in kolegi poslanci izvolili za predsednika državnega

zbora.

Kako je sestavljena vlada premiera dr. Mira Cerarja?

Dr. Miro Cerar vodi koalicijsko vlado, v kateri sta ob njegovi Stranki

modernega centra (SMC) še dve stranki: Socialni demokrati (SD)

in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus). SMC ima

ob predsedniku vlade devet ministric in ministrov, Desus 4 in SD 3.

Kako se je SMC uvrstila na lokalnih volitvah?

SMC se je na lokalnih volitvah 19. oktobra uvrstila na tretje mesto

med strankami ter dobila dobrih 11 odstotkov glasov. Osvojila je

308 svetniških mest v občinskih svetih ter ima 13 podžupanj in

podžupanov, ki imajo v sklopu stranke svoj klub.

Kako je organizirana strankina lokalna mreža?

Stranka ima 60 lokalnih odborov po vsej Sloveniji, med temi so

tudi odbori v vseh enajstih mestnih občinah v državi. Za lokalno

mrežo je odgovoren namestnik generalnega sekretarja Horst Hafner.

V sklopu stranke deluje Klub podžupanov in podžupanj.

Kako je stranka organizirana programsko?

V sklopu Programske konference stranke deluje 17 programskih

odborov, ki pokrivajo vsa področja dela. Predsednik Programske

konference je dr. Aleksander Kešeljević, posamezne odbore pa

vodijo poslanke in poslanci oziroma ministrice in ministri oziroma

državne sekretarke in sekretarji, generalni sekretar stranke in

člani stranke, ki so strokovnjaki na področjih, ki jih vodijo.

Kako deluje Klub SMC?

V sklopu Kluba SMC stranka širši javnosti predstavlja teme in

omogoča široko razpravo o njih, pri tem pa se povezuje s civilnodružbenimi

skupinami in organizacijami. Doslej so potekale javne

razprave o enakopravnosti zakonskih zvez, enotni vstopni točki za

otroke s posebnimi potrebami in begunski krizi, v novembru pa bo

potekalo omizje o spolnih kvotah v upravah gospodarskih družb.

Izhodišče za omizje so nove zakonske pobude, ki urejajo predvsem

družbena vprašanja, povezana s človekovimi pravicami in novimi

socialnimi modeli sobivanja.

Zakaj je sprejem fiskalnega pravila dober za Slovenijo?

Fiskalno pravilo določa, da srednjeročno in dolgoročno porabimo

toliko, kolikor zberemo z javnimi dajatvami. V slabih časih lahko

porabimo nekoliko več, v dobrih pa več privarčujemo. Fiskalno

pravilo bo Sloveniji omogočilo, da v normalnih ekonomskih

razmerah za tekočo porabo ne ustvarja dodatnega javnega dolga,

hkrati pa dolgoročno uravnoteži državni proračun. Uravnotežen

proračun bomo dosegli postopoma.

Kaj prinašajo spremembe definicije minimalne plače?

Minimalna plača mora biti najnižji možni znesek, ki ga delavec

prejme za opravljeno delo in za polni delovni čas. Dodatki za nočno

in nedeljsko delo ter delo med prazniki naj bodo iz minimalne

plače zato izvzeti. Tako bodo pogoji enaki za vse delavce, medtem

ko je doslej delavec, ki je delal ponoči in ob praznikih, dobil enako

minimalno plačo kot tisti, ki je delal le ob običajnih urah med

tednom.

Kaj je vključeno v tako imenovani socialni sveženj pravosodnih

zakonov?

Sveženj vključuje novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki se

osredotoča na varovanje eksistenčnega položaja socialno ranljivih

dolžnikov v postopku izvršbe in pomeni korak k zagotavljanju

socialne države. Predlog namreč določa, da minimalni varovani

znesek, ki ob izvršbi ostane dolžniku, ne sme biti nižji od neto

minimalne plače. V izvršilnem postopku so nedotakljivi tudi veteranski

dodatek, enkratni prejemek ob namestitvi otroka v rejniško

družino ter denarna sredstva, ki jih posamezniki prejmejo iz

naslova aktivne politike zaposlovanja.

Kaj je projekt Stop birokraciji?

Stop birokraciji je projekt oziroma spletni portal ministrstva za

javno upravo, ki je namenjen komunikaciji z gospodarstvom in državljani,

predvsem pa zbiranju njihovih predlogov. Zbrane pobude

omogočajo oblikovanje ukrepov, ki se sproti dodajo v Enotni dokument

za zagotovitev boljšega zakonodajnega in poslovnega okolja

ter dvig konkurenčnosti. Minister Boris Koprivnikar je predstavil

projekt gradnje računalniškega oblaka z enotnim podatkovnim

modelom za celotno javno upravo, prenovljen portal e-uprava, namenjen

državljanom, spremembe v postopkih javnega naročanja,

s katerimi želijo racionalizirati stroške javnih naročil, in projekt

centralnega upravljanja državnega premoženja.

NS_01.indd 22 06/11/15 08:25


Naša

sredina

23

PRISTOPNA IZJAVA

Pristopno izjavo najdete tudi na naši spletni strani na naslovu www.strankasmc.si/postani-clan/,

kjer je prav tako objavljen Pravilnik o članstvu.

Naša

sredina

Časopis Stranke

modernega centra

Uredniški odbor:

Zdenka Jagarinec,

Gregor Plantarič, Ana Štruc

Oblikovanje:

Služba za odnose z javnostmi SMC

Fotografija naslovnice:

Uroš Hočevar

Naslov uredništva:

Stranka modernega centra,

Beethovnova 2, 1000 Ljubljana

Tel.: 01 2446 550

info@strankasmc.si

www.strankasmc.si

Facebook:

www.facebook.com/StrankaSMC

Twitter:

@StrankaSMC

Ime:

Priimek:

Datum rojstva: Moški Ženska

Stalni naslov Ulica in hišna številka:

Poštna številka: Kraj: Občina:

Začasni naslov Ulica in hišna številka:

Poštna številka: Kraj: Občina:

Drugo Izobrazba (stopnja):

Poklic:

Zaposlitev:

Kontakt Telefon:

Mobilni telefon:

Elektronski naslov:

Ne želim prejemati e-sporočil in e-novic ter tako biti obveščen o dejavnostih stranke SMC. Sem državljan/-ka Republike Slovenije.

S podpisom sprejemam program in statut stranke (oba sta objavljena tudi na naši spletni strani www.strankasmc.si).

Datum:

Podpis:

Izpolnjeno in podpisano pristopno izjavo lahko pošljete na naslov

SMC – Stranka modernega centra, Beethovnova 2, 1000 Ljubljana

oziroma skenirano na elektronski naslov clanstvo@strankasmc.si

ali pa jo izročite vašemu najbližjemu lokalnemu poverjeniku.

Z vašimi osebnimi podatki bomo ravnali skrbno in skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov.

NS_01.indd 23 06/11/15 08:25


24

Premislek

Naša

sredina

V politiko

nisem šel lačen

Saša

Tabaković

Velika večina verjame, da

živimo v času zagotovljene

optimalne sreče, saj ljudje

vsak dan poslušajo mantro,

da je osebni uspeh izključno

v domeni posameznika.

Vsak je svoje sreče kovač,

bi rekli. Ta miselnost je

še posebno uničujoča za

tiste mlade, ki pri svojih

tridesetih, po končanem

študiju, živijo pri starših in

se bojda nesposobni držijo

maminih kril.

Foto: Jure Eržen, Delo

»Zakaj vstopati v svet politike, če pa

človek na koncu vedno poišče zatočišče

v duhovnem udejstvovanju?« je bilo

vprašanje, ki je bilo večkrat kot puščica

izstreljeno vame. Res je, zakaj bi pravzaprav

človek, ki se karierno nikoli ni

počutil popolnoma zapostavljenega, ki

je bil eksistencialno preskrbljen, ki ni bil

lačen različnosti, sploh rinil v nori svet,

ki ga javnost tradicionalno ne odobrava

in ima zaradi slabih preteklih praks na

splošno zelo odklonilno mnenje? Razlog

je preprost – ravno zato. Svet politike ne bi

smel imeti omalovažujočega prizvoka, ker

je to tisto telo, ki predstavlja posameznega

državljana, njegova družbena videnja in

njegovo narodno-državotvorno identiteto.

Politično integriteto bi ljudstvo moralo

spoštovati. Predvsem pa bi jo morali

spoštovati tisti, ki jim je ljudstvo to poslanstvo

zaupalo na volitvah. Zato je bilo v

preteklosti razočaranje javnosti do politike

toliko večje. Priznam, tudi moje. Razlike

med pričakovanjem in sposobnostjo so

bile očitno prevelike glede na razplet po

petindvajsetih letih samostojne države.

Razpasel se je cinični nihilizem, misel

»tako pač je« pa se je zažrla v vsakodnevno

javno odzvanjanje ljudi kot uplahnjen

odgovor utrujenih, neverujočih v boljši

jutri. Predvsem zaradi prepričanja, da so

naša življenja samo del neobčutljivega sistema,

na katerega ne moremo vplivati. Ker

na svetu enostavno obstajajo predvsem

nespremenljivke, ki so, kot bi rekel Danilo

Kiš, v družbeni sistem in mentalni kod ljudi

»zasidrane z absolutno zanesljivostjo«.

In ko naletiš nanje kot kamen, kost ob zid,

si prisiljen zamahniti z roko in zavzdihniti:

»Tako pač je.«

Škoda. Popolnoma jasno bi moralo biti

dejstvo, da so nespremenljivke v resnici

spremenljive. Na svetu so stvari takšne,

kot so, z razlogom. In ne naključno. In

takšne, kot so, niso same po sebi. Za

takšne smo jih naredili. Ljudje. Družba.

Kompromisno. Vse, kar nam je všeč, kar

razumemo kot prav, kar občudujemo, je

takšno, ker smo to kot takšno prepoznali.

In vse, kar nas moti, kar nam je tuje, kar

razumemo kot nepravično, kar čutimo kot

laž, obstaja zato, ker smo kot družba privolili

v to, da obstaja. In to daleč od začrtane

poti. Ni enostavno redno ocenjevati samega

sebe in svojih dejanj. Lahko govorim

iz prve roke. Še težje pa to verjetno počne

družba kolektivno. A če smo se kot narod

odločili, da bomo uživali sadove civilizacije,

se bo treba še naprej truditi, da pravila

igre, ki smo si jih določili ob začetku

državne samostojnosti, nadgrajujemo in

razvijamo. Bistveno za dvig civilizacijske

ravni je, da se s svetom in težavami spopadamo

redno, brez premora. Recimo tako,

da se o svetu in svoji vlogi v njem preizprašujemo

v skupnem, javnem dialogu,

sploh političnem, s ciljem, da ta dialog

oblikujemo v družbeno vrednoto. Samo

s prevrednotenjem lahko spreminjamo

svet, ki nas obdaja. Če globoko verjamem,

da lahko z umetnostjo spreminjamo svet

tako, da ljudi, ki jo uživajo, senzibiliziramo

do te mere, da postanejo družbenokritični,

kaj ni naloga politike, da počne enako,

le z drugimi sredstvi? Končati moramo

s ponavljanjem misli »tako pač je« in se

usmeriti k drugačni politiki, politiki sprememb

in novih priložnosti. Politiki z imenom

in priimkom. A če nam v političnem

smislu uspe vzpostaviti in utiriti družbo

nazaj v prave tirnice, tako da bodo na vrhu

družbene lestvice končno kraljevale javno

prepoznane vrednote, ali bo takšen sistem

lahko že sam po sebi najoptimalnejši za

širok krog državljanov? Je možno družbeni

Končati moramo s

ponavljanjem misli »tako

pač je« in se usmeriti k

drugačni politiki, politiki

sprememb in novih

priložnosti. Politiki z

imenom in priimkom.

razvoj utiriti tako, da deluje sam od sebe?

Mislim, da ne. Napredek posameznika

in družbe je treba vedno vzpodbujati,

spremljati in ga proučevati. Gre namreč za

kontinuiran proces, v katerem cilje lahko

uresničujemo samo s sprotno analizo.

Mimogrede, zavedam se, da poudarjanje

družbenih vrednot, ki slikajo krasni novi

svet, sodi predvsem v tisti pol človeka, ki

svojo retoriko črpa iz besednjaka konservativizma.

Zato sta torej na mestu vprašanji,

ali želimo kot mlada stranka politično

stopiti korak dlje in kje je znotraj omenjenih

vrednot in utirjenega družbenega

sistema v političnem smislu sredina?

Mislim, da je sodobno politično sredinskost

treba iskati predvsem v primerno

občutljivem obravnavanju realnosti

državljanov, brez ideologij ali prepričanj.

To pomeni, da je pri obravnavanju raznorodnih

tem treba poskusiti vzpostaviti

distanco in se do njih čim bolj objektivno

opredeliti. Naredimo preskok in se vrnimo

na ponarodelo frazo »tako pač je«. Kot že

zapisano, se je ta razvila iz apatije ljudi,

ki jim karierno ali osebnostno ni uspelo,

saj imajo občutek, da se borijo s sistemskimi

mlini na veter. Postala je izgovor za

prelaganje odgovornosti, nereagiranje in

sprijaznjenje s stisko. Res je. A če pogledamo

statistiko klientelizma in sistemske

korupcije, ki je v Sloveniji še vedno visoka,

bi lahko rekli, da imajo prav. Vseeno pa so

ti ljudje v javnosti ponavadi razumljeni kot

razvajeni nergači, ki so si sami krivi za neuspeh.

Če bi se bolj potrudili, konkretneje

zavihali rokave, bi jim zagotovo uspelo.

Vsaj tako verjame velika večina. Ker velika

večina namreč verjame, da živimo v času

zagotovljene optimalne sreče, saj ljudje

vsak dan poslušajo mantro, da je osebni

uspeh izključno v domeni posameznika.

Vsak je svoje sreče kovač, bi rekli. Ta

miselnost je še posebno uničujoča za tiste

mlade, ki pri svojih tridesetih, po končanem

študiju, živijo pri starših in se bojda

nesposobni držijo maminih kril. Za svoj

neuspeh lahko krivijo predvsem same

sebe, ker, tako javnost, niso znali izkoristi

priložnosti, ki jim jih sistem ponuja pod

nos na vsakem koraku. Njihovo življenje

za družbo torej ne predstavlja nobene

dodane vrednosti. Nihče pa se noče zares

vprašati, kaj je v preteklosti naredila

politika, da bi prihodnost teh mladih

spremenila v prijazno perspektivo? Kaj

je naredila, da ti pri tridesetih ne bi cele

dneve depresivno ležali doma na kavču?

Ko pride do resne, žgoče razprave na temo

razvajenih, se javnost redko obregne ob

prave razvajence. Tiste razvajence, katerih

starši namesto na socialne in zaposlitvene

posvetovalnice po telefonu raje kličejo na

druge naslove ter zahtevajo nadstandardne

usluge in nezaslužene privilegije za

svoje potomstvo. O njih pa niti beseda? Pa

bi bila nujna, če želimo razumeti vse ravni

in ozadja opevanega osebnega uspeha!

Iz trenutnega ustroja sveta, ki govori o

tem, da je uspeh vedno odvisen od osebnega

vložka, se napajata tako desna kot

leva ideologija, obe z interesom politične

prevlade. Ena govori o vrednosti posamičnega

uspeha, druga o uspehu kolektiva,

posledica katerega je uravnilovka, saj

je osebni uspeh kolektivu do neke mere

vedno v breme. Nesporno dejstvo pa je, da

je osebni uspeh vedno sestavljen ne samo

iz lastne zavzetosti, temveč tudi iz srečnih

okoliščin! In uspeh kolektiva prav tako.

Bistvo sredinske politike je torej v tem, da

se ne spreneveda in da takšen življenjski

potek tudi prepozna. Tako lahko ustvarja

razmere, v katerih bo kariera posameznika

in kolektiva vrednota, razcvet obeh pa

čim manj podrejen srečnim okoliščinam.

Le tako se lahko udejanja objektivizem

sredinske politike. Šele ko nam bo kot

narodu uspelo ozavestiti (ne)smiselnost

osebnih okoliščin, bomo med seboj lahko

popolnoma enakopravni. Tako razumem

današnji izziv sodobne politike, kjer se

trud vnovičnega vrednotenja in razvoja

družbe šele začne.

NS_01.indd 24 06/11/15 08:25

More magazines by this user
Similar magazines