Naša sredina, številka 1, leto 1

More documents

Recommendations

Info

18 Reportaža <strong>Naša</strong> <strong>sredina</strong> nizacijo: »Dosti jih reče, da je v Sloveniji za vse skupaj dobro poskrbljeno, potem pa pridejo skupine, ki se tu ustavijo za 16, 20 ur, tiste so seveda že manj zadovoljne. Problem pri regulaciji je, da gre za maso, ena na ena pa z nobenim od beguncev ni nobene težave. Vsi so prijazni, hvaležni, z vsakim se da vse zmeniti. In vsi si želijo naprej,« razume njihovo stisko kot prostovoljka, ki je v nekem drugem življenju, ki se je ustavilo, organizatorka prireditev in menedžerka glasbenih skupin. Zdaj je namreč predvsem humanitarka z veliko neodgovorjenih telefonskih klicev in vprašanj. »To je zdaj dvojna služba in nimam še odgovora, kako naprej. Črpamo zaloge. Danes sem prvo noč spala, odkar se je to začelo, in sploh ne vem več, koliko časa že traja. Načeloma sem na terenu 14 do 16 ur na dan. So kar hudi napori. Meni ni težko delati, tudi čustveni vidik, čeprav te v nekaterih trenutkih strese, nekako potisneš v dnevno rutino, nespečnost pa je kar težko prenašati,« še ne vidi luči na koncu predora in se boji, da ne bi »vsi skupaj dol popadali«. Tudi po 23 ur dela na dan Če bi kdo moral pasti dol, je to zagotovo Aleksander Zlatar z Rdečega križa, ki je po 23-urnem delavniku na terenu že četrti dan. A čeprav o utrujenosti govorijo njegove oči, saj skoraj ne spi, niti z besedo ne omeni, da mu je težko. »Prihajam iz poklica, kjer takšne stvari, kot jih delamo tu, opravljamo vsak dan, vendar ne tako masovno. V tem centru zagotavljamo nujno medicinsko pomoč, sodelujemo z reševalnimi službami, tu pa imamo svojo ambulanto. S ponedeljka na torek smo v nočni izmeni oskrbeli okrog 400 beguncev ter imeli dve reanimaciji. Težave se povečujejo zaradi mraza in se bodo še povečevale. Ljudje so zelo slabo oblečeni, dolgo so na poti, podhranjeni, tudi zaradi njihove kulture in običajev. Dejansko niso vajeni takšnega mraza. Ponoči so spraševali, koliko stopinj je, in so bili zelo začudeni, ko smo jim povedali, da nekje med pet in osem. Oni si niso predstavljali takšnega mraza. Kar se tiče hrane, je zanjo poskrbljeno, tudi z drugimi stvarmi smo za zdaj dobro založeni, ampak se to spreminja iz ure v uro,« v prihajajočo zimo gleda Zlatar. Najbolj ga razveseli, ko premraženemu otroku da skodelico čaja in zagleda veselje in upanje v njegovih očeh. Upanje da bo bolje, kot upajo odrasli, ki bežijo na sever zaradi vojne ali ekonomske stiske, čeprav jih zelo malo ve, kam grejo, drugi pa jim le sledijo. »Situacija ni normalna, iti tako daleč od doma, mraz je, tako veliko jih je,« se z Zlatarjem kak kilometer stran od centra Beti strinja zdravnica Katalin Debreceni iz madžarskega Karitasa. Debrecenijeva pomaga v drugem zbirnem centru v Dobovi, ki sprejme od 3000 pa celo do 4000 ljudi, za katere poleg Rdečega križa skrbi šest do sedem zdravnikov. Samo v zadnjih 24 urah je z ekipo oskrbela več kot 300 pacientov, večino zaradi vnetja zgornjih dihalnih poti in diareje, skrbi pa jo veliko število nosečih žensk, saj jih je samo tisti dan skozi njihov center šlo več kot 20. Mali kraj, svetovna katastrofa »Večina jih nima hujših bolezni,« poudarja zdravnica, ki ima izkušnje s humanitarnimi katastrofami z vsega sveta, od potresov Prostovoljka iz Adre Simona Potočar, ki koordinira prostovoljce, se ob žalostnih trenutkih zdaj že lažje upira solzam. do cunamijev v Kolumbiji, Indiji, Indoneziji. Kar vidi tukaj, je še ena človeška katastrofa več. Tega se zavedajo tudi prebivalci Dobove, ki jih srečujemo na naši poti in se ne pritožujejo, ampak poskušajo razumeti stisko beguncev in živeti dalje. »Vas bom razočarala, ampak življenje gre normalno naprej,« pove Dobovčanka, ki tako rekoč z dvorišča svojega doma vidi begunce v centru Beti. Morda bodo z enakim razumevanjem dogajanje videli tudi prebivalci Rigonc, zdaj, ko begunci ne hodijo več skozi vas in po novem niti ne več čez polja. »Kar se tiče domačinov, moram reči, da okolica ni nestrpna. Ljudje so pripravljeni pomagati, tudi lokalno prebivalstvo, in pod črto lahko potegnem, da smo Slovenci zelo humanitaren narod,« prebivalce Dobove pohvali Stane Tomše, ko se mimo pokopališča, kjer ravno poteka pogreb, vrnemo do Beti. Tomše pove, da se kriza pozna na lokalnem gospodarstvu. Predsednik krajevne skupnosti Dobova Mihael Boranič pa pripoveduje: »Krajevna skupnost s 3000 prebivalci, vasice, ki so direktno vključene v to, Rigonce, Loče, Dobova, Mihalovci, imajo približno 1000, 1100 prebivalcev. Spraviti množico 15 tisoč ljudi v takšno okolje v enem dnevu ali dnevu in pol je nevzdržno in nemogoče. Pričakujemo, da bo slovenska vlada okrepila svoje delovanje, ker dobivamo občutek, da smo na jugu države slepo črevo, kjer se vse to zbira in se na nas pozablja. Večina jih samo pričakuje, da bo čim prej konec, da bo ta morija šla mimo, da bomo lahko normalno zadihali življenje. Nismo zaprti v hišah, zaklenjeni, življenje se odvija, delo na polju se odvija, tudi delo doma, na dvorišču. Ko ne moreš iti takoj v službo, se včasih ustavi življenje, nato pa se nadaljuje. In nadaljuje se tudi potem, ko pobira- Tomislav Jurman Begunci in jaz V celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem, ki poudarja razumevanje in skrb za migrante, hkrati pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost do ljudi in naše države. Moj odnos do begunske krize je v marsičem pogojen s sporočili, zapisanimi v mojo podzavest. Ko sem bil še otrok, so nas učili, da moramo govoriti samo slovensko, pa čeprav smo se v šoli učili tudi srbohrvaščino in angleščino. V svojem okolju sem se srečeval pretežno z ljudmi, ki so bili enake narodnosti kot jaz, imeli so torej enako barvo kože, govorili so enak jezik in imeli so precej podobne navade. Kasneje, ko sem odraščal, sem doumel, da nekateri prebivalci iz mojega bližnjega okolja pravzaprav prihajajo iz drugih republik in so si tukaj ustvarili dom, družino in vse, kar gre zraven. Od mene so se razlikovali le v malenkostih, morda je bilo po naglasu zaznati, da slovenščina ni njihov materni jezik, in to je bilo to. Danes so pred mojimi vrati številni ljudje, ki govorijo drugače kot jaz, mislijo drugače kot jaz, imajo drugačne navade kot jaz, si pa najbrž želijo podobno kot jaz. Živeti mirno, svoji družini zagotoviti varnost, otrokom pa šolanje in srečno življenje. Usoda jih je prignala pred moja vrata in jaz se sedaj ne znajdem najbolje. Naj se jih bojim, naj jim pomagam ali naj se preprosto obrnem proč, kot da to nima nič opraviti z menoj? Sedaj je, vsaj po mojem mnenju, čas za razumno razmišljanje. Čeprav me je strah, da se morda ne znajdem najbolje, sem vendarle odrasel človek, ki mora pomagati sočloveku, če je le mogoče. Zato je prav, da pomagam po svojih močeh, in prav je tudi, da k temu pritegnem druge ljudi, ki so morda še v dvomih, kako naj ravnajo. V lokalnem odboru SMC Brežice nismo imeli nobenih dvomov. Ljudem v stiski bomo pomagali, kolikor zmoremo, hkrati pa bomo v oporo tudi državi oziroma njenim uslužbencem, ki delujejo v smeri vzdrževanja reda in spoštovanja dogovorov na ravni Vlade RS, s tem pa tudi dogovorov, sklenjenih na meddržavni ravni. V celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem, ki poudarja razumevanje in skrb za migrante, hkrati pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost do ljudi in naše države. Naše člane smo pozvali, naj pomagajo, kolikor zmorejo, objavili smo številke humanitarnih organizacij, ki v našem okolju zbirajo materialno pomoč, prav tako pa pozivamo k strpnosti in razumevanju osebnih stisk, v katerih so se znašli begunci. Pri tem se ne oziramo na primernost izraza begunci; predvsem so to ljudje v stiski. Tudi če jih vidimo kot ljudi na poti iskanja boljšega življenja, so še vedno in predvsem ljudje. Otroci, matere, mladi in starejši, z eno besedo ljudje. NS_01.indd 18 06/11/15 08:24
mo smeti in tisto, česar na tej dolgi poti ne morejo nositi. Naši ljudje, predvsem prostovoljci, gasilci, dajejo dopuste za to, da so na protipožarnem varovanju, da delijo hrano, in se sprašujejo, ali bo to povrnjeno, predvsem obrtniki pa razmišljajo o marsičem, tudi o črnem scenariju, da bodo zaradi tega, kar se dogaja v zadnjih desetih dneh, ukinili kakšno delovno mesto. To je Dobova 26. 10. leta 2015.« O ljudeh v kolonah, ki hitijo mimo njih, pa vseeno doda: »V skupinah je veliko ljudi, ki ti pomahajo, te pozdravijo, vprašajo, kako je, po angleško odgovorimo, kolikor razumemo, znamo. Govorna bariera je velika. Tisti, ki govorijo angleško, nekaj povejo, drugi ne povejo nič.« Predsedniku krajevne skupnosti, ki je, ne da bi hotela, v nekaj dneh postala center novodobnega globalnega eksodusa in zanimanja svetovnih medijev in politike, se zdi, da beguncem na obrazih piše, da so nezadovoljni, da so zmanipulirani, da gredo na silo tja, kjer ni njihov življenjski prostor, in se niso pripravljeni spuščati v pogovore, ker ne vejo, kaj se bo izoblikovalo iz teh njihovih besed. Policisti se bojijo, da jih bomo pozabili Prav tako kot begunci, ki jih ovira jezik, se v pogovor neradi spuščajo policisti, ki se spopadajo z nehvaležnim zadrževanjem mase ljudi, čeprav njihovo delo v presežnikih opisujejo prav vsi, ki delajo z begunci. »Moram pa na tem mestu res pohvaliti policiste, ki so 150-odstotni. Prav prijetno sem presenečen nad njihovim delom in moram reči, da so tudi oni že malo na koncu s svojimi močni, res pa strogo profesionalni in zelo dobri,« jih denimo pohvali Boranič, Tomše in drugi pa njihove napore opisujejo kot nadčloveške in profesionalne. Kljub pohvalam policisti še vedno raje molčijo ali pa redkobesedno in utrujeno priznajo, da ne štejejo več dni na terenu, da ne vejo, kako dolga bo tisti dan njihova izmena. Bolijo jih nekateri komentarji, ki jih berejo na družabnih obrežjih, bojijo se, da se bo nanje, ko bo vsega konec, navzlic hvalospevom pozabilo. »Ogromno nalog je, ki jih je treba opraviti, zato marsikdo od nas niti ne pomisli, da je formalni delavnik že zdavnaj končan. V okoliščinah, ki se iz trenutka v trenutek spreminjajo, moramo s sodelavci vedno iskati nove in nove rešitve. Policija, civilna zaščita, prostovoljci in vojaki se moramo ves čas usklajevati in hitro sprejemati odločitve. Le tako lahko zagotovimo varnost za vse vpletene, migrante, delavce, lokalne prebivalce, obenem pa poskrbimo za ustrezno oskrbo teh ljudi, ki imajo za seboj kilometre in kilometre naporne poti,« v njihovem imenu pojasnjuje Sandi Hervol, komandir Policijske postaje Brežice. Policija si želi kar najhitreje pomagati tujcem, da nadaljujejo svojo pot proti Avstriji in Nemčiji, ter čim bolje poskrbeti za najranljivejše skupine, kot so otroci, ženske, ostareli in onemogli. »Težko je prenesti pogled na lačnega in prezeblega otroka, starostnika. Težko je tudi zaradi občanov, še posebno so bili izpostavljeni krajani Rigonc in Dobove, ki se jim je v teh dneh zaradi velikega števila migrantov vsakdanjik povsem spremenil,« opaža Hervol. Vsak dan se mu zgodi toliko stvari, da je še veliko prezgodaj govoriti, po čem se bo najbolj spominjal teh težkih dni, a upa, da bodo med spomini prevladovali tisti lepi, »od trenutkov, ko smo našli otroke, ki so se izgubili v množici, do tistih, ko smo videli zadovoljne obraze ljudi, potem ko smo jih oskrbeli in so lahko nadaljevali pot«. Ne vejo, kam grejo, samo da na bolje In kam vodi ta pot? Na sever, v Nemčijo, na Dansko, Švedsko, Norveško, kam točno, ni važno, glavno, da grejo. Da se premikajo ... naprej. »Morda na Norveško, morda Švedsko, a ne vem,« prizna Suel iz Sirije, ki potuje z dve-, devet- in 11-letnim otrokom, drugi, ki se nama pridruži, omeni Švedsko, ker je tam njegov brat, tretji, ki med čakanjem na avtobus proti meji z Avstrijo ponudi cigareto, čeprav bi moralo biti ravno obrnjeno, pa sprašuje, kakšna Švedska sploh je. 18-letni Sirec Ragdan se je na pot odpravil z dve leti starejšo sestro in očetom, medtem ko mama čaka v Siriji, da jo bodo tja, kjer se bodo na koncu ustavili, pripeljali z letalom. Ragdan pravi, da gre nekam, kjer bi bilo najbolje študirati medicino. Torej v neznano. »Ne vem, kam gremo. Vsi pravijo Nemčija, Nizozemska, Danska. Hočem nadaljevati študij medicine, prav tako moja sestra. Delal bom zelo trdo in tam študiral. Oče ima denar, ampak nam ne pove, koliko ima, da se ne bi ustrašili, ali bomo prišli tja ali ne,« je negotov. Fant bi v drugih okoliščinah zagotovo uspel, zdaj pa na poti, ki ga je na nogah, vlakih in avtobusih vodila prek Bejruta, Turčije, Srbije in Hrvaške, košček za koščkom izgublja samozavest. »Pričakoval sem, da bo težko, a v Siriji ne moremo več nadaljevati študija. Morali smo na pot ali pa bo naša prihodnost uničena. Ko bo tam spet mir, bom šel nazal,« še reče, preden se z drugimi begunci v koloni avtobusov odpravi naprej. Za njimi pa na tleh ostajajo igrače in kosi oblačil – za nekatere smeti, zanje pa stvari, ki so jih morali pustiti za sabo, tudi nekatere dragocene. POLICIJA Policija koordinira celoten postopek sprejemanja, registracije in oskrbe beguncev. SLOVENSKA VOJSKA Slovenska vojska pomaga policiji pri varovanju državne meje in logistiki ter pripravi in dostavi hrane. Konec oktobra je bilo na terenu 600 vojakov. HUMANITARNE ORGANIZACIJE Beguncem in migrantom izjemno pomagajo Rdeči križ, Karitas, Adra in Slovenska filantropija ter vrsta drugih organizacij in številni prostovoljci. USLUŽBENCI, BREZPOSELNI V pomoč na terenu so vključeni tudi uslužbenci Finančne uprave RS, javni uslužbenci ter 260 brezposelnih prek javnih del in 200 prek Slovenske filantropije. ZDRAVSTVO V izvajanje nujne medicinske pomoči migrantom so vključene zdravstvene ustanove po vsej državi, pri čemer je državljanom zagotovljena enaka zdravstvena oskrba kot doslej. FINANČNA POMOČ EU Slovenija ja Evropsko komisijo zaprosila za 10 milijonov evrov nujne finančne pomoči. MEDNARODNO Na minivrhu EU in Balkana, ki je bil sklican na pobudo Slovenije, so sprejeli 17 ukrepov, Sloveniji pa zagotovili 400 tujih policistov. LOKALNE SKUPNOSTI Vlada redno obvešča lokalne skupnosti o dejavnostih in ukrepih na njihovem območju. INFORMIRANJE Ustanovljen je bil krizni komunikacijski štab, ki ga vodi direktorica Urada vlade za informiranje. NS_01.indd 19 06/11/15 08:24
Page 1 and 2: Naša sredina www.strankasmc.si Ča
Page 3 and 4: Naša sredina Uvodnik 3 Spoštovani
Page 5 and 6: Naša sredina Novice 5 Najprej smo
Page 7 and 8: Naša sredina Profil 7 Pomembno je
Page 9 and 10: Naša sredina Razmislek 9 Lilijana
Page 11 and 12: Naša sredina 11 Horst Hafner »Eno
Page 13 and 14: Naša sredina Intervju “Pogosto s
Page 15 and 16: Naša sredina Novice iz naše sredi
Page 17: Naša sredina 17 Hitenje beguncev,
Page 21 and 22: Naša sredina Mednarodna dejavnost
Page 23 and 24: Naša sredina 23 PRISTOPNA IZJAVA P

Naša sredina, številka 1, leto 1

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?