16 <strong>Naša</strong> <strong>sredina</strong> Reportaža Junaki našega časa Tekst: Vika Šubic Foto: Uroš Hočevar Ob polju v Rigoncah v temi sedi mama z možem in dvema deklicama. Izmenoma pogleduje proti avtobusom, ki so že odpeljali proti zbirnemu centru v Dobovi, in proti koloni novih beguncev, ki v spremstvu policistov vijugajo med polji. V ozadju hrumi traktor, ki orje zbito zemljo in v meglenem, turobnem večeru na nas meče edino luč. »Bebe, bebe ...« zastoka ženska in pokaže proti meji s Hrvaško, v upanju, da bo v skupini, ki se nam približuje, tudi njen tretji otrok, tisti, ki je ostal zadaj. Hitenje, skoraj tek beguncev, ki v organiziranih kolonah korak za korakom hlastno stopajo po poti proti severu, do katerega jih čaka še veliko hitenja in čakanja, je razumljiv, ko ga vidiš z lastnimi očmi. Strah, da bodo ostali zadaj, jih žene naprej s tako silo, da od njih padajo stvari, oblačila, obutev, igrače, odeje, časa za pobiranje pa ni, ker se bojijo, da bo tisti, ki se bo samo za hip ustavil, da jih pobere, ostal zadaj, zapuščen in izgubljen. Težko je reči, na kaj spominja podoba polj v Rigoncah, vasici s približno 180 prebivalci, ki se vsi poznajo med seboj. Polja zapuščenih stvari, bunda, ostanki hrane, plastika, robci, deka, vrečke, otroški čevelj, ob katerem se ne moreš otresti slike bosega malčka v jesenskem mrazu, morda prav tistega, ki je pred odhodom na avtobus pobožal policijskega konja in rekel adijo policistu. Zato da je izgubil čevelj, ni kriv ne on, ne prostovoljec, policist, zdravnik, niti domačin, niti mama, za to so krive okoliščine, ki nam niso tako zelo tuje, mnoge med nami je prignala vojna, zgolj srečo imamo, da nismo med njimi. Z neverjetnimi napori in v izjemnem humanitarnem duhu si tukaj v Rigoncah vsi poskušajo pomagati, reševati po svojih najboljših močeh. Dokler jim, nam ne bo zmanjkalo moči. Najtežji je pogled na lačne otroke »Na začetku krize je bilo malo lažje. Zdaj smo sicer že malo bolj vajeni dela in bolj rutinirano počnemo neke stvari, se pa pozna izčrpanost. Člani štaba Civilne zaščite smo bolj ali manj vsi zaposleni in to izvajamo vzporedno s svojimi rednimi službami, zaradi tega kombiniranja pa je vse skupaj toliko bolj naporno,« v zbirnem centru pri Beti v Dobovi, v katerem je takrat okoli 1300 beguncev, pove Stane Tomše, predstavnik Civilne zaščite in vodja omenjenega centra. V begunsko krizo je vključen od 19. oktobra in kljub 12-urnim izmenam neutrudno in poln volje po pomoči z enako energijo kot prvi dan opravlja svoje naloge: koordinira prostovoljce in Rdeči križ, logistično pomaga policiji in vojski, daje podporo prostovoljcem in gasilcem ter pomaga beguncem. V tem valu so, pojasnjuje, večinoma družine, ki jih po opravljeni registraciji v skupinah po sto pospremijo do vlaka proti meji na Šentilju, pri tem pa vsak dan sodeluje po 15 prostovoljcev, 10 članov Rdečega križa in medicinskega osebja, štirje gasilci in trije predstavniki iz Civilne zaščite. Pa od 80 do 100 vojakov in policistov, ki bodo z begunci vred po novem postopku, po katerem registracijo opravijo že na vlaku v Dobovi, zagotovo vsaj nekoliko razbremenjeni. Čeprav zaradi zahtevnega dela brez odmora vsem počasi zmanjkuje sape, je še vedno najtežje od vsega obvladovati čustva. »Na začetku je bilo težko in še vedno je, ampak moraš odmisliti čustva in delati po presoji. Najtežje se je upreti temu in naša naloga je, da, kar se tiče čustev, malenkost držimo nazaj tudi prostovoljne ekipe. Jaz jim vedno dajem navodila, naj si ne dovolijo, da jih premagajo čustva, ker potem lahko hitro ostanemo brez materialnih dobrin, ki jih razdeljujemo. Prejšnji teden smo s srede na četrtek skozi naš center ponoči odpremili na vlak 4500 beguncev. Vedno znova prihajajo novi in vsak prosi za oblačila, odeje, hrano. Hrane je dovolj, a je v omejenih količinah, naloga vodje centra pa je, da je ne zmanjka za tiste, ki prihajajo, sploh ker prihajajo s polj, premraženi. Če daš preveč tem, ki odhajajo, nimaš za tiste, ki pridejo lačni in premraženi, tako da je kar težko. Čustva moramo dati čisto na stran, sploh ko gledamo otroke in žene,« svoje delo opisuje Stane Tomše, ki ni edini član družine Tomše, v katerega se je begunska kriza vtisnila od blizu. Na terenu kot prostovoljec pomaga tudi njegov starejši sin, študent zadnjega letnika medicine, ki je prostovoljno ekipo organiziral skupaj s sošolci s fakultete. Kot poudarja Tomše, v zbirnem centru Beti, kot mu pravijo domačini, ni bilo nikoli nobene nevarnosti ali občutka neobvladljive situacije: »Ko potem berem časopise in elektronske medije, pa iz opisa novinarjev skoraj ne prepoznam tega zbirnega centra in se mi zdi, kot da berem neko drugo zgodbo, veliko bolj dramatično, kot je v resnici. Situacija je pri nas zelo mirna, moram pa reči, da je, ko sprašujem kolege v zbirnem centru v Brežicah, nekoliko bolj napeta. Mi nismo imeli konfliktnih situacij. Pride do kakšnih manjših sporov med begunci, ko vlečejo za odejo in se, bom rekel po domače, sklofajo, ampak nič hujšega. Se pa pozna, da je v skupini, kjer je večina Sircev, zadeva enostavno obvladljiva, kjer je več Afganistancev, pa je malo več napetosti.« Jok in sreča ob združevanju Kljub temu da večjih konfliktov ni, pa vsakogar pretrese, ko mama nenadoma ugotovi, da je izginil njen otrok, ko sredi centra nenadoma začne jokati izgubljen otrok ali ko se od družine odtrga kak drug družinski član, kar je v zbirnih centrih in na begunski poti nasploh velik problem: »Največ časa sem posvetil iskanju razdruženih družin, ko smo jih odpeljali v različne namestitvene centre. Enomesečnega otroka smo iskali štiri ure in smo ga potem našli v drugem namestitvenem NS_01.indd 16 06/11/15 08:24
<strong>Naša</strong> <strong>sredina</strong> 17 Hitenje beguncev, ki se v organiziranih kolonah korak za korakom približujejo cilju, do katerega jih čaka še veliko hitenja in čakanja, je razumljiv, saj se vsak od njih boji, da bo ostal zadaj. centru ter ga prinesli mamici. Nisem ravno tak, da me lahko doseže vsaka stvar, ampak vam povem, da sem imel tak cmok v grlu, da bi lahko rekel, da sem bil že čisto pred jokom,« se spominja Tomše, koža pa se naježi tudi Simoni Potočar, prostovoljki iz Adre, ki v centru Beti koordinira prostovoljce in ki se zdaj že lažje upira solzam, ko pomisli na dogodek izpred nekaj dni. »Prejšnji teden me Stane Tomše iz Civilne zaščite, ki je v begunsko krizo vključen od 19. oktobra, kljub 12-urnim izmenam neutrudno opravlja svoje naloge. Za Aleksandra Zlatarja z Rdečega križa so nekaj običajnega tudi 23-urni delavniki. je zelo ganil gospod, ki sem mu iskala družino. Ko smo končno našli mamo, sem ga peljala v Brežice in mi je dal prstan ter mi rekel, da mu ga je dala mama za srečo na poti in zdaj čuti in želi, da ga v zahvalo da meni. Poglej, še zdaj se stresem ob tem spominu,« se nekje med veseljem in žalostjo nasmehne Simona, ki z drugimi prostovoljci skrbi za distribucijo hrane in obleke. »Potem pa vskočimo v vse možne situacije, kot so pomoč družinam, ki so bile ločene, do bolnih na terenu, ki jih odpelješ k zdravniku, čiščenja prostorov ... Ko naredimo redno delo, pa poskušamo čim bolj pomagati še mamicam, ki so na terenu z nekajmesečnimi dojenčki, hodimo po mleko zanje in tako dalje.« Opaža, da begunci zelo različno ocenjujejo orga- NS_01.indd 17 06/11/15 08:24
Change language