subjekt družbenega dogajanja in gospodar svoje usode - Dolenjski list
subjekt družbenega dogajanja in gospodar svoje usode - Dolenjski list
subjekt družbenega dogajanja in gospodar svoje usode - Dolenjski list
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Novomeščani Z VSEGA SVETA<br />
V Novem mestu ne žive samo Novomeščani In ne samo Slovenci.<br />
Precej je takih, ki so se priselili iz drugih krajev naše ožje domov<strong>in</strong>e,<br />
mnogo pa tudi Srbov, Makedoncev, Bosancev <strong>in</strong> drugih Jugoslovanov,<br />
ki sta jim podnebje <strong>in</strong> življenje v Novem mestu tako všeč, da so pustili<br />
domače kraje <strong>in</strong> se preselili k nam. Nekateri to še kažejo z navadami<br />
<strong>in</strong> drugim jezikom, nekateri pa so se dobesedno naturalizirali <strong>in</strong><br />
postali pravi Novomeščani. Dosti težje kot njim pa se je vživeti v novo<br />
domov<strong>in</strong>o ljudem, ki so prišli iz tujih dežel. V novem mestu žive Poljaki,<br />
Nemci, Italijani, Romuni, Američani, črnci <strong>in</strong> drugi; nekatere od teh, »ki<br />
so prišli z vsega sveta«, smo obiskali tokrat In jih povprašali, katere stezice<br />
so jih privedle prav v naše mesto. Poslušajmo:<br />
Pan Malasek, po rodu<br />
Čeh z velike kmetije pri<br />
Brnu na Moravskem, je ležal,<br />
ko sem ga "biskal.<br />
»Ko sem šel po karte za<br />
k<strong>in</strong>o, mi je na ož<strong>in</strong>i pri Industriji<br />
obutve, prav ko je<br />
zapadel tisti novi snežne,<br />
tako spodrsnelo, da sem<br />
padel kakor sem dolg <strong>in</strong><br />
širok ... Jokal . <strong>in</strong> stokal<br />
sem po tleh, dva mlada<br />
fanta, ki sta šla za menoj,<br />
sta se hihitala <strong>in</strong> smejala,<br />
nobeden pa mi ni pomagal,<br />
da bi vstal. Ko sem se spravil<br />
pokonci, me še ni toliko<br />
bolelo <strong>in</strong> sem šel potem<br />
vseeno gledat tiste gangster<br />
je v k<strong>in</strong>o — med predstavo<br />
pa se je noga tako<br />
razbolela, da so me komaj<br />
spravili domov ...«<br />
František Malasek bo 14.<br />
marca star osemdeset let.<br />
Po srednji šoli v Chrudimu<br />
<strong>in</strong> kmetijski strokovni šoli<br />
v Pragi je služboval 8 let<br />
na veliki grašč<strong>in</strong>i na češkem.<br />
Lastnik je imel<br />
ogromna lovišča, polna divjač<strong>in</strong>e,<br />
kjer je vsako leto<br />
priredil 4 velike love na<br />
angleški nač<strong>in</strong>. Za vodstvo<br />
posestva je imel Malasek<br />
plačo od čistega dobička;<br />
ker pa so fazani, zajci <strong>in</strong><br />
jerebice vse posevke sproti<br />
požrli, nista z <strong>gospodar</strong>jem<br />
nikoli prišla na čisto. František<br />
se je razjezil, mu vrnil<br />
ključe rekoč: »Jaky pan<br />
— takovv kram!« (kakršen<br />
<strong>gospodar</strong>, taka kramarija!)<br />
<strong>in</strong> odrajžal s prihranki po<br />
svetu, »na lumparijo«, kot<br />
sam pravi.<br />
»Ko je začelo zmanjkovati<br />
denarja, sem pričel<br />
iskati službo po dunajskem<br />
časopisu <strong>in</strong> dobil ponudbo<br />
za oskrbnika na Vrhniki..<br />
Oberlaibach. Odpeljal sem<br />
se na jug čez Dunaj — ko<br />
je vlak puhal skoz Kranjsko,<br />
mi je srce kar poskakovalo<br />
od veselja: tako lepi<br />
kraji, sadovnjaki, hiše...!<br />
Dve leti sem ostal na Vrhniki<br />
<strong>in</strong> se tam zaljubil v<br />
gostilničar j evo hčer Francko,<br />
takoj ko mi je prišla<br />
pred oči, čeprav sem bil na<br />
Češkem že zaročen z bogato<br />
punco.<br />
Ko je Kmetijska šola na<br />
Grmu pri Novem mestu<br />
razpisala mesto predavatelje,<br />
so mi prijatelji rekli:<br />
,Kar pojdite v deželno službo,<br />
tam boste gospod ...?'<br />
V Ljubljani so me še opozorili,<br />
naj jim v Novem me<br />
stu ne kvarim njihove klerikalne<br />
politike, ker so vedeli,<br />
da sem Sokol še s Češkega<br />
<strong>in</strong> tako sem se znašel<br />
na Dolenjskem. Po svetovni<br />
vojni sem <strong>gospodar</strong>il<br />
v Srebrničah <strong>in</strong> 1932. leta<br />
mi je bila priznana visokošolska<br />
izobrazba. Bil sem<br />
spet profesor na grmski<br />
šoli, pa kmetijski referent<br />
okraja <strong>in</strong> višji kmetijski<br />
svetnik. Po zadnji vojni<br />
sem bil pri okrožnem odboru<br />
referent za kmetijstvo<br />
<strong>in</strong> končno spet profesor<br />
na šoli...«<br />
»Kako ste pa kaj z Novim<br />
mestom zadovoljni?«<br />
»V Novem mestu sem zelo<br />
srečen. Ker sem bolj vesele<br />
narave, imam dosti<br />
prijateljev. Vsi Dolenjci<br />
me dobro poznajo, saj sem<br />
imel več tisoč predavanj<br />
tod okoli...«<br />
»In domov<strong>in</strong>a? Vam je<br />
dolgčas po njej?«<br />
»Po češkem mi ni dolgčas,<br />
čeprav grem rad gor.<br />
Leta 1962 sem bil z vso<br />
druž<strong>in</strong>o tam — za vedno<br />
pa ne bi šel tudi za zlate<br />
češke krone ne! Dofnači so<br />
mi rekli: Frantiku, pridi<br />
gor, pa boš spet naš ...<br />
Imaš peneze, lepo boš živel!'<br />
Pa ne grem: tam bi<br />
se mučil kot konj, tukaj<br />
pa sem sam svoj!«<br />
Ruriko Cepudet<br />
»V Novo mesto sem prišla<br />
1. junija 1963 iz Beograda,<br />
kjer sem živela pri<br />
očetu, ki je tam v službi.<br />
Sicer pa sem doma iz Tokia.<br />
Z možem sem se spoznala<br />
v Beogradu, ko je služil<br />
vojaški rok ...«<br />
Stanujeta v naselju Nad<br />
ml<strong>in</strong>i. Seveda že prvi pogled<br />
pove, da slike po stenah<br />
<strong>in</strong> predmeti po policah<br />
niso samo spom<strong>in</strong>čki z izleta<br />
na Daljni vzhod, ampak<br />
da celo stanovanje izžareva<br />
dobršno mero karakterističnega<br />
japonskega<br />
okusa. Folklorne figurice,<br />
obeski v kotu pri oknu<br />
dnevne sobe <strong>in</strong> vzorec na<br />
pregr<strong>in</strong>jalu opozarjajo, da<br />
gospod<strong>in</strong>ja ni iz naših krajev.<br />
»Novo mesto mi je še<br />
kar všeč, navadila sem se<br />
na ljudi <strong>in</strong> na okolico. Je<br />
zik razumem kar dobro, govorim<br />
pa tudi, če ni preveč<br />
zvanično,« se je nasmehnila.<br />
»Mož je zdravnik na kirurškem<br />
oddleku, jaz pa<br />
srbsko m japonsko kuh<strong>in</strong>jo<br />
<strong>in</strong> upam, da je mož zadovoljen?«<br />
Mož je pokimal<br />
— jugoslovansko-japonska<br />
kuh<strong>in</strong>ja je torej izpit dobro<br />
prestala.<br />
»Na Japonskem jedo več<br />
rib,« je nadaljevala Ruriko,<br />
»riž, alge <strong>in</strong> školjke.<br />
Tudi zelenjave pojedo več<br />
— tudi poznajo jo več vrst<br />
kot v Jugoslaviji.«<br />
»Ali nameravate kdaj obiskati<br />
domov<strong>in</strong>o?«<br />
»Letos še ne!« sta oba<br />
hkrati povzela. »Pozneje/pa<br />
prav gotovo. Zdaj imam<br />
stike s svojimi v Beogradu<br />
<strong>in</strong> sorodniki na Japonskem,«<br />
je povedala naša<br />
mednarodna Novomeščanka.<br />
Zdaj živi v Jugoslaviji<br />
blizu 300 Japoncev, nekaj v<br />
Ruriko Cepuder v <strong>svoje</strong>m novomeškem domu<br />
delam biokemične preiskave<br />
v bolniškem laboratoriju<br />
na <strong>in</strong>ternem oddelku.<br />
Farmacevtka sem že od doma.«<br />
»Kako pa ste zadovoljni<br />
z družabnim življenjem v<br />
Novem mestu?«<br />
»Včasih mi je kar dolgčas<br />
— Novo mesto je le zelo<br />
miren kraj. Vseeno pa<br />
hudega domotožja po domov<strong>in</strong>i<br />
še nimam, saj je<br />
moderno življenje podobno<br />
tukaj <strong>in</strong> tam. Nekaterih<br />
običajev sicer tukaj nimate,<br />
za Novo leto ali na primer<br />
za pusta pa se podobno<br />
zabavamo. Oblečemo<br />
posebne obleke <strong>in</strong> tudi narodne<br />
noše so ob vseh takih<br />
svečanostih zelo priljubljene.<br />
Japonskih radijskih<br />
postaj čez dan ne slišimo,<br />
ob treh zjutraj, ko<br />
jih je mogoče ujeti, pa tudi<br />
ne vstanemo ...«<br />
»In kako sestavite jedilnik?«<br />
»Včasih kuham tipično<br />
japonske jedi, največkrat<br />
pa pomešam slovensko,<br />
Franjo Malasek je bral v postelji, ko smo ga doma obiskali<br />
diplomatski službi, pa tudi<br />
kot predstavniki japonskih<br />
<strong>in</strong>dustrijskih podjetij. Ruriko<br />
Cepuder pa vežejo na<br />
našo domov<strong>in</strong>o bolj trdne<br />
vezi...<br />
Adeh Bock<br />
Adela Bock živi sama v<br />
podstrešni sobi v Vrhovče-<br />
Sofija Jakopec bi brez ruskega samovarja verjetno<br />
imela še večkrat domotožje po svoji domov<strong>in</strong>i...<br />
nil, je šel tudi on v partizane.<br />
1943. leta je padel pri<br />
Šentjerneju...«<br />
Pred leti ji je umrl še<br />
mož <strong>in</strong> zdaj je — sama:<br />
»Sorodnikov nimam <strong>in</strong><br />
večkrat mi je težko. Štirikrat<br />
sem bila že operirana<br />
na očeh, pa še vedno zelo<br />
slabo vidim. Nc, če ne bi<br />
imela toliko prijateljev,<br />
sploh ne vem, kako bi živela.<br />
Sem največ v postelji,<br />
ker me bole noge, pa tudi<br />
jezika ne znam. Pomaga<br />
mi sosedova punčka, ki gro<br />
z mano v trgov<strong>in</strong>o, kadar<br />
greva kaj kupit.«<br />
»Kaj pa Novo mesto?«<br />
»Novo mesto pa mi j 3 -zelo<br />
všeč <strong>in</strong> tudi ljudje so dobri.<br />
Saj bi šla lahko tudi<br />
v Maribor, tam pa so bolj<br />
žleht ljudje. Rada bi šla v<br />
dom za stare <strong>in</strong> onemogle,<br />
če bi bil v Novem mestu<br />
kakšen. Drugam pa ne<br />
grem. Tukaj imari grobove<br />
<strong>in</strong> Novo mesto je tako<br />
lep kraj ...«<br />
Na mizi pred seboj je<br />
imela zloženih nekaj stotakov,<br />
tisočak <strong>in</strong> pest drobiža.<br />
Nekaj je računala po<br />
koščku papirja, ko smo jo<br />
obiskali.<br />
»Ali lahko živite s pokojn<strong>in</strong>o?«<br />
»Dobivam 18.000 d<strong>in</strong>arjev.<br />
Saj ni veliko — vendar<br />
se bo že nekako preživelo,<br />
ker ne kupujem oblek<br />
<strong>in</strong> drugih stvari, ki jih<br />
imam že od prej.«<br />
Ob slovesu je poprosila:<br />
»A, <strong>Dolenjski</strong> <strong>list</strong>? Schreiben<br />
sie: Lepo pozdravila<br />
vsi prijatelji iz Novo mesto<br />
...« Solze med nasme-<br />
Adela Bock pozdravlja vse Novomeščane, tudi tiste,<br />
s katerimi se le malokdaj sreča, pa jih pozna kot<br />
dobre ljudi<br />
vi ulici. V Novo mesto je<br />
prišla z možem <strong>in</strong> s<strong>in</strong>om<br />
leta 1941.<br />
V Slovenijo smo prišli<br />
leta 1932 z Dunaja, ko še<br />
ni bilo vojske. Ker sva bila<br />
oba z možem 2ida, nisva<br />
mogla pričakovati mirnega<br />
življenja v takratni<br />
Avstriji. Da sva imela prav,<br />
se je izkazalo leta 1941, ko<br />
je moža takoj po okupaciji<br />
pričel preganjati gestapo.<br />
Umaknili smo se v Novo<br />
mesto, mož je šel v partizane,<br />
s<strong>in</strong>a pa so <strong>in</strong>ternirali<br />
v Gonars. Ko se je vr-<br />
hom <strong>in</strong> sončni žarek na suhih<br />
rožicah v lončku, pa<br />
spet sv<strong>in</strong>čnik v roke ...<br />
Sofija Jakopec<br />
še preden sem se sploh<br />
lahko izprsil z rušč<strong>in</strong>o, mi<br />
je ljubezniva tovarišica Sofija<br />
prestregla besedo z<br />
mehko slovenšč<strong>in</strong>o:<br />
»Lahko postrežem z ruskim<br />
čajem?«<br />
»čaj mora biti močan,<br />
kot kava,« me je poučila<br />
trenutek za tem <strong>in</strong> že postavila<br />
na mizo vroč samovar,<br />
zraven pa rusko domače<br />
pecivo — medenjake <strong>in</strong><br />
skodelico s »sladkim« —<br />
posebnim češpljevim džemom,<br />
brez katerega pri<br />
njih ni sprejema. »Vi Slovenci<br />
pa pijete nekakšno<br />
vodo,« se je nasmejala, ko<br />
sem se čudil aromi <strong>in</strong> okusu<br />
njenega čaja ter nadaljevala:<br />
»Pri nas ga spijemo po<br />
pet ali šest velikih kozarcev<br />
drugega za drugim <strong>in</strong><br />
brisačo imamo čez ramo,<br />
da se lahko obrišemo, ko<br />
nam stopijo potne kapljice<br />
na čelo. Kuhamo ga celo<br />
poleti pod jablano <strong>in</strong> dve<br />
ženski, ki prideta takole na<br />
klepet skupaj, ga spijeta<br />
tudi po 8 litrov!«<br />
»Katere pa so še druge<br />
tipične ruske jedi, ki jih<br />
pripravljate svoji druž<strong>in</strong>i?«<br />
»Najbolj znani sta juhi<br />
šči -<strong>in</strong> boršč. Radi pa imamo<br />
tudi polpete <strong>in</strong> prazen<br />
krompir ali pa bolj debele<br />
palač<strong>in</strong>ke iz kvašenega testa.«<br />
Sofija Jakopec je doma<br />
iz Penze (1.2 milijona prebivalcev)<br />
v Centralni republiki.<br />
Študirala je geografijo<br />
v Moskvi m v Rigi, kjer<br />
je tudi spoznala moža, ki<br />
je tam študiral vojaško<br />
akademijo. Zdaj je skoraj<br />
že šest let v službi v Dijaškem<br />
domu v šmihelu. Tukaj<br />
je njena diploma priznana<br />
<strong>in</strong> Sofija je zadovoljna,<br />
ker dela z mlad<strong>in</strong>o.<br />
»In'tudi, ker lahko po <strong>svoje</strong><br />
pomagam graditi socializem,«<br />
pravi. »Veseli me<br />
tudi, ko vidim, koliko je bilo<br />
v tem času v Novem mestu<br />
zgrajenega. Novo mesto<br />
je sicer majhno, vendar<br />
so ljudje zelo vljudni — tako<br />
sem se privadila, da si<br />
želim priti čimprej nazaj,<br />
kadar grem poleti kam na<br />
dopust.«<br />
»Domotožje?«<br />
»Domotožje se me poloti,<br />
če poslušam ruske pesmi.<br />
Saj je bilo z možem ravno<br />
tako, ko sva bila še v Rigi.<br />
Ponoči je vstajal <strong>in</strong> kar<br />
skakal okrog radioaparata,<br />
če je ujel Ljubljano. Tudi<br />
slike <strong>in</strong> knjige me spom<strong>in</strong>jajo<br />
na domov<strong>in</strong>o. Zdaj<br />
že štiri leta nisem bila tam.<br />
Po šolskem letu bova šle<br />
s hčerko na obisk k stari<br />
mami v Penzo. Jezi me samo,<br />
ko mala ne zna rušč<strong>in</strong>o<br />
tako kot bi jaz rada. Saj<br />
veste ... Drugače je pridna<br />
<strong>in</strong> odlično izdeluje v šoli.«<br />
»Kako pa vam ugaja Slovenija?«<br />
»Najbolj všeč mi je vaša<br />
folklora. Pa tudi kamor<br />
pridem, so ljudje zelo prijazni<br />
<strong>in</strong> odkriti. Ugaja mi<br />
klima, laže pa prenašam<br />
mraz kot toploto. Rada jem<br />
kostanj <strong>in</strong> krvavice, še posebej<br />
pa so mi všeč vaše<br />
maškare.«<br />
Za danes dovolj, prav gotovo<br />
pa je med nami še več<br />
prebivalcev našega mesta,<br />
ki so »uradno« še vedno<br />
tujci, po srcu, življenju, navadah<br />
<strong>in</strong> <strong>svoje</strong>m delu pa že<br />
več ah manj — skoraj Novomeščani<br />
...<br />
M. M.