Skripta - Fotografija in snemanje

V tem obdobju številnih tehničnih inovacij, ustoličenju
studijskega sistema v Združenih državah in rastočega zanimanja
gospodarstva za novo vejo industrije – industrijo zabave, se
je film začel razgledovati po barvah. Odsotnost barv je mučila
filmske ustvarjalce že v najzgodnejšem obdobju. Pomagali so
si, podobno kot pred njimi fotografi, z ročnim koloriranjem
filmskih sličic. Dolžina takratnih filmskih zapisov (ki ni
presegala min.,t.j. cca.700 sličic )in omejena količina kopij
je omogočala tak »obrtniški« pristop. Vse daljši filmi in
potreba po večjem številu kopij je kljub delni mehanizaciji
postopka (Pathecolor - barvanje s šablonami)izločila zamuden
in neekonomičen proces. Pojavila sta se dva preprostejša
načina dodajanja barve monokromatski sliki: viražiranje –
obarvanje prozornega nitroceluloznega nosilca z organskimi
barvili in toniranje – kemična sprememba črnega metalnega
srebra, ki tvori črno/belo sliko v srebrove soli, rjave,
sepia, zelene in modre barve. Cela slika je bila obarvana v
enotnem, vsebini ali vzdušju, primernem barvnem tonu.
Rezultati so bili, kljub svoji atraktivnosti,seveda zelo daleč
od naravnih barv. Kljub temu je bil ta način v zlati dobi
nemega filma zelo priljubljen in je bila večina filmov ( do
80%) distribuirana v taki obliki. »Obarvani« filmi so izginili
s filmskih platen šele s pojavom zvoka, predvsem zato, ker je
bila reprodukcija tona z obarvanih nosilcev slike
nekvalitetna.
Sir Clerk Maxwell, škotski fizik, je že leta 1861 v
Londonu predstavil fotografski način reproduciranja naravnih
barv s pomočjo aditivne analize in sinteze. Motiv je posnel na
tri črno/bele diapozitive, vsakega skozi svoj primarni filter
(Rdečega , modrega in zelenega). Potem ko je dobljene
diapozitive projiciral skozi iste filtre in njihove
projekcijske snope združil v enega se je na platnu pojavila
slika v barvah. Na podlagi teh izkušenj so v naslednjih letih