SVET in ljudje, december 2020 - del

Dežela gromečega zmaja 

Mehika: V karnevalskem vzdušju 

Bistriški jarek: 

Skrivnostna dolina v občini Muta 

GALERIJA: Zima v Sloveniji 

IDEJA ZA IZLET: Kolesarjenje po slovenski obali 

December 2020 | št. 266/XXIII | cena 5,49 € | www.svetinljudje.si | Prva slovenska popotniška revija

Imate kak kos foto opreme odveč, ga ne uporabljate, vam 

ne ustreza, ali bi ga zamenjali za kaj drugega? 

ODKUP IN PRODAJA 

RABLJENE FOTOGRAFSKE OPREME 

PRODAJATE? 

Izpolnite obrazec na: 

www.besenicar.si/rabljeno 

KUPUJETE? 

Ponudba v spletni trgovini: 

trgovina.besenicar.si/400-rabljeno 

IZBOR IZ TRENUTNE PONUDBE (NA ZALOGI VEČ KOT 70 KOSOV OPREME) 

Nikon D3x (3/5) - 749€ Canon EOS 7D II (5/5) - 799€ Panasonic GH5 (5/5) - 999€ Nikon D800 (4/5) - 649€ 

Tamron 24-70/2,8 VC USD za 

Nikon (5/5)- 549€ 

Nikon AF-S 50mm F/1,4 G 

(5/5) - 299€ 

Canon EF 100-400mm F/4,5- 

5,6 IS II USM (5/5) - 1749€ 

Nikon AF-S 105mm F/2,8 ED 

VR micro (4/5)- 549€ 

POZOR: RABLJENA OPREMA = 12 MESECEV GARANCIJE 

Foto Beseničar d.o.o., Dunajska cesta 57, 1000 Ljubljana 

01 2800 802 l trgovina@besenicar.si l trgovina.besenicar.si 

Odprto od pon. do petka od 10. do 18. ure, sobota od 9. do 13. ure

Drage bralke in bralci, 

ali ste vedeli, da se v Sloveniji lahko kopamo zunaj tudi pozimi v naravnem 

vrelcu? Ja, tudi pri nas imamo košček Islandije, in sicer so to Klevevške toplice 

na Dolenjskem, koder se je potepal Janez Mihovec. Poleg kopanja tisti 

konec ponuja še sotesko reke Radulje in ruševine gradu Klevevž. Romana 

Mlinarič pa v tokratni številki piše o kolesarskem potepanju po slovenski 

Istri, ideje pa lahko izkoristite tudi za izlete z avtomobilom ali peš. Tretji članek, 

ki opisuje košček Slovenije, pa je nastal pod peresom Mateje Mazgan, 

in sicer o manj znanem delu naše Koroške, tj. Bistriškem jarku. Omenjena 

dolina že sama ponuja kar nekaj dejavnosti, je pa tudi izvrstno izhodišče za 

izlete peš, z avtomobilom ali kolesom do višje ležečih naselij in vrhov, od 

koder se odpira lep pogled na Koroško. Pri Sloveniji moram nujno omeniti 

še tokratno galerijo Luka Esenka z motivi zimske Slovenije. 

Seveda pa se pri člankih nismo omejili le na našo državo. Ajda Šter 

opisuje Butan, o katerem pred tem člankom, razen tega, da Butanci sodijo 

med najbolj srečne ljudi na svetu, nisem vedela skoraj ničesar. Zagotovo 

se mi zdi občudovanja vredno dejstvo, da se skušajo izogniti masovnemu 

turizmu in se zavzemajo za odgovorni turizem. To je nekaj, k čemur bi 

morale stremeti vse države po svetu, saj masovni turizem uničuje življenjske 

habitate številnih živali in navsezadnje tudi našega. Osebno sem mnenja, 

da se bo obseg masovnega turizma v naslednjih letih zmanjšal zaradi 

epidemije covid-19, preprosto le zato, ker se bodo letalske karte, zaradi 

izpada dohodka, podražile, prav tako pa bo ljudi zagotovo nekaj časa strah 

potovati. No, razen če bodo cepiva vse rešila. 

V kaj pa se množični turizem neredko sprevrača, si lahko preberete že v 

tej številki, in sicer v članku Manj je več?, v katerem avtor, ki se ni želel izpostavljati, 

razkriva, kaj se zgodi, če ne beremo majhnega teksta pri ponudbah 

in pogodbah. Čeprav članek na prvi pogled morda bolj sodi v pisma bralcev, 

pa je tudi zapis vtisa o nekem potovanju. Prepričana sem, da ima vsak od nas 

malho negativnih popotniških izkušenj, ampak človekova psiha je naravnana 

tako, da bolj ko se dogodek oddaljuje, bolj ga vidimo v pozitivni luči. 

Odgovorni turizem pa je lahko tudi prostovoljstvo in Nataša Vrhovec 

Damjanovič je preživela nekaj dni v zavetišču za želve na Šrilanki. V prvem 

delu prispevka si lahko preberete, kako je potekal njen vsakdan in 

kaj vse si je še ogledala na poti. Igor Fabjan se je po mehiškem Jukatanu 

potikal ravno v času karnevalov, potem pa je tu še članek Ota Skaleta o 

Iranu, o katerem smo sicer res da že pisali, a ta fascinantna dežela pusti na 

vsakomer močan vtis in škoda bi bilo ne pisati o njem. 

Nekatera potovanja ostanejo v nas živa še dolgo po tem, ko smo se vrnili 

domov, in o takem piše Davorin Preisinger - Davo, ki je daljnega leta 

1995 potoval po Venezueli, si ogledal področje največjega slapa na svetu 

ter odkrival, kako tamkajšnji prebivalci iščejo zlato. 

Dragi bralci in bralke, želim vam, da bi preživeli lepe praznike in da bi 

se vam v novem letu izpolnila vsaj ena želja. Za vse nas pa si želim, da bi 

se življenje, kot smo ga poznali, čimprej vrnilo. 

Srečno v letu 2021! 

Katja Škapin, urednica 

Uvodnik 

www.svetinljudje.si 3

December 

4 GALERIJA: Zima v Sloveniji 

14 BUTAN: Dežela gromečega zmaja 

24 MEHIKA: V karnevalskem vzdušju 

34 IRAN: Potovanje v Iran, v deželo 

gostoljubnih ljudi 

4 

14 

44 BISTRIŠKI JAREK: Skrivnostna dolina in 

razgledni hribi v občini Muta 

54 Venezuela 

24 

34 

66 Raziskovanje Šrilanke − 1. del 

74 IDEJA ZA IZLET: Kolesarjenje po slovenski 

obali 

80 TURČIJA: Manj je več? 

88 KLEVEVŠKE TOPLICE: Namakanje v dolenjskih 

naravnih toplicah 

96 Nagradna križanka 

4 december 2020

44 

54 

Prva slovenska popotniška revija 

Naslov uredništva: 

Didakta d.o.o. 

Železniška cesta 5, 4248 Lesce 

e-naslov: info@svetinljudje.si 

Naročanje revije: 

Tel.: 04 53 20 200 

e-naslov: narocnine@svetinljudje.si 

Oglasno trženje: 

Tel.: 04 5320 205 

e-naslov: marketing@svetinljudje.si 

Cena izvoda: 5,49 € 

Revija izhaja vsak drugi ponedeljek 

v mesecu. Dvojni številki sta januarja 

in julija. 

Nenaročenih rokopisov in fotografij 

ne vračamo. 

Letna naročnina na revijo je 49,00 €. 

Letna naročnina za tujino je 86,00 €. 

Fotografija na naslovnici: 

Cerkvica v Mojstrani, Luka Esenko 

Založnik in izdajatelj: 

Didakta d.o.o. Radovljica 

Za založbo: Rudi Zaman 

Urejanje: Katja Škapin 

Lektura: Katja Škapin 

Oblikovanje: Dija d. o. o. 

Uredniški odbor: Nina Kogej, 

Tadej Lukan, Mateja Mazgan, 

Tatjana Jamnik Pocajt in Ksenija Tratnik 

Urednica fotografije: 

Andreja Gjerkeš Čučnik 

Svet revije: Vinko Korent, 

Denis Bajželj, Janez Zaman, Jože Balas 

Tisk: Grafika Soča, d. o. o. 

Naklada: 8.000 izvodov 

ISSN 1408-7952 

Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali 

posameznih delov je dovoljen le s pisnim 

privoljenjem izdajatelja. 

Nenaročenega materiala ne vračamo. 

Pridržujemo si pravico do spremembe ali 

krajšanja besedila. 

66 



Zima v Sloveniji 

Fotografije: Luka Esenko 

Struška planina nad Jesenicami 


Galerija 

1 

2 

1 Praznična Ljubljana 

2 Igra senc in svetlobe na Bohinjskem jezeru 

3 Prvi obiskovalci Blejskega otoka 

4 Jutranje meglice okoli Praprotnega Brda 


Galerija 

3 

4 


Galerija 

5 

6 

7 

8 

9 

5 Srebrni macesni v Julijcih. 6 Labodje jezero – Cerknica pozimi. 7 Večerni žar nad Kamniško–Savinjskimi Alpami. 

8 Triglav, kot ga vidimo s Cerkniškega jezera. 9 Pravljični Martuljški slap. 10 Sveti Tomaž v zimski preobleki. 

11 Pastirska koča pod Vršičem. 


Galerija 

10 

11 


Galerija 

12 

12 Ledena dvorana za Peričnikom. 13 Pravljična hišica na Pokljuki. 14 Vrhovi Karavank, kot jih vidimo s Soriške planine. 


Galerija 

13 

14 


Galerija 

15 

16 

15 Sveti Andrej v Polhograjskem hribovju. 16 Mrzlo bohinjsko jutro. 17 Slap Peričnik, dolina Vrata 

18 Zimsko jutro pri Kranju. 19 Sveti Tomaž in vrhovi Kamniških Alp. 


Galerija 

17 

18 

19 


16 december 2020 

Samostan oz. Dzong Trongsa in vasica. Dzongi so prave utrdbe, v katerih je 

poleg samostana prostora še za mnoge za različne dejavnosti.

Butan 

Dežela gromečega zmaja 

Besedilo in fotografije: Ajda Šter 


Butan 

Verjetno najbolj avtentična in unikatna dežela v Aziji, Butan, navduši prav vsakogar, 

ki jo obišče. To je dežela, ki ne pozna množičnega turizma, in dežela, kjer 

je sreča prebivalstva vredna več kot premoženje. Butan namreč pozna in beleži 

indeks osebne sreče vseh svojih prebivalcev. V lokalnem jeziku se Butan imenuje 

Druk Yul, kar pomeni »Dežela gromečega zmaja«. Druk oz. »gromeči zmaj« je tudi 

narodni simbol Butana in krasi zastavo države. 

Kje sploh je Butan in kdo tam 

živi? 

Butan meji na Kitajsko in Indijo. 

Na jugu se v bližini nahaja Bangladeš, 

na zahodu Nepal in na vzhodu 

Mjanmar. Butan je celinska država, 

saj nima dostopa do morja, velik je 

za skoraj dve Sloveniji in ima malo 

manj kot 800 000 prebivalcev. Prebivalci 

Butana so etnično večinoma 

pripadniki skupin Ngalop in 

Sharchop (ki skupaj predstavljajo 

približno 50 % Butancev), ki sta 

najdlje živeči skupini na tem območju, 

njuna kultura pa je povezana s 

tibetansko. Približno 35 % Butancev 

pripada skupini Lhotshampa in so 

nepalskega porekla. Večinoma živijo 

v Butanu že zelo dolgo, nekateri 

pa so potomci priseljencev iz 18. in 

19. stoletja. Tretja etnična skupina 

v Butanu je pravzaprav skupina več 

manjših etničnih skupin, tako staroselskih 

kot priseljenskih. Povprečna 

starost prebivalcev Butana je 29 let, a 

kar je še pomembneje, več kot 90 % 

Butancev se izreka za srečne. Srečo 

sicer delijo v tri kategorije (globoko 

srečen, precej srečen, srečen), »nesreča« 

pa ima le eno – »nesrečen«. 

Treba je zaploskati državi, da jih 

skrbi tudi za srečo svojih prebivalcev. 

Turizem v Butanu ali zakaj je 

najnižja dnevna tarifa več kot 

200 USD? 

Butan se je kot država odločil, da 

bo spodbujal le odgovorni in selektivni 

turizem. Vse v želji, da 

ohranijo svojo kulturo, avtentičnost, 

edinstvenost. Zato so uvedli 

enotno turistično takso, ki znaša 

minimalno 250 USD/osebo/dan v 

visoki sezoni in lahko pade na 200 

USD/osebo/dan v nizki sezoni. Ta 

18 december 2020 

vsota mora biti plačana vnaprej in 

vključuje praktično vse, kar obiskovalec 

potrebuje. Prevoze, nočitve, tri 

obroke na dan, oglede in vodenje. 

Glede na želeni standard namestitev 

je seveda možno plačati tudi 

več za boljše namestitve. Ker vsota 

ni majhna, odvrne mnogo popotnikov, 

ki imajo omejen budžet. A 

Butan je z uvedbo teh tarif dosegel 

tisto, kar je želel. Za obisk se odločijo 

le tisti, ki si to zares želijo in 

vedo, zakaj so pripotovali. Butan se 

nikakor ne želi podati na pot masovnega 

turizma, kot so to storile 

prenekatere druge azijske države. 

A ko se za potovanje odločimo, naredimo 

rezervacijo in plačamo, nas 

čaka izkušnja, ki je vredna več kot 

vsi ti zneski. Butan je zares edinstven 

in delno prav zaradi zgoraj 

naštetih razlogov. 

Način potovanja po Butanu in 

koliko dni je dovolj 

Ker je po Butanu možno potovati 

le na organiziran način, je potovanje 

zelo enostavno. Prenočišča so 

urejena in preverjeno dobra. Naokrog 

se vozite v zasebnem vozilu, 

velikost je odvisna od števila ljudi, 

ki potujejo skupaj. Vnaprej so 

organizirani tudi obroki v skrbno 

izbranih restavracijah, na voljo je 

vedno tudi lokalna hrana. Pazite, 

Butanci imajo zelo radi pekočo 

hrano! Četudi ste je navajeni, vas 

Butan lahko preseneti. Zaupati je 

treba vodniku in se držati itinerarja, 

a vedno so tudi možnosti za 

dodatke v smislu obiska še kakšne 

vasice, templja. A že osnovni program 

je skrbno načrtovan v želji, 

da vsak, ki obišče državo, svoj čas 

dobro izkoristi. Koliko dni preži- 

Butan si želi odgovornega 

turizma in se nikakor 

ne želi podati na pot 

masovnega, kot so to storile 

prenekatere druge azijske 

države. 

1 Samostan Tigrovo gnezdo. 

Do njega je možno priti le peš.

Butan 

1 


Butan 

2 

3 

2 Falusi na fasadi ene od tradicionalnih hiš. Tradicija slikanja izvira iz 15. stoletja. 

3 V državi je mnogo mostov in prav vsi so polni molilnih zastavic, ki jih budisti zavezujejo za srečo, izpolnitev želja. 


veti tu, je vedno stvar debate. Če 

smo finančno omejeni, bo tudi pet 

dni zadostovalo, da dobimo vtis o 

deželi, vidimo njene največje znamenitosti 

in še kaj zraven. Seveda 

je za sladokusce lahko tudi deset 

dni premalo. Butan je namreč 

zelo razgiban, ceste so izven pomembnejših 

krajev zelo preproste 

in potovanja počasna. Če želimo 

še bolj v naravo, v še bolj odmaknjene 

vasice, je več dni bolje kot 

manj. Seveda je Butan tudi izjemna 

lokacija za vse, ki radi hodijo. 

Država namreč ponuja kar nekaj 

možnosti za fantastične trekinge. 

Naj bo to na visokih nadmorskih 

višinah ali po nižjih hribih, med 

vasicami. Oboje je privlačno. 

V Butanu sta televizija in internet 

dovoljena šele od leta 1999 

Prav zares! Butan je bil med zadnjimi 

državami na svetu, ki so sprejele 

televizijo. Kralj je bil namreč mnenja, 

da bi televizija lahko pokvarila 

stoletne tradicije in kulturo. Danes 

ima v Butanu večina domov to 

napravo, skoraj vsak prebivalec že 

mobilni telefon, približno polovica 

prebivalcev pa uporablja internet. 

Tudi med potovanjem nam je v 

večini hotelov na voljo wi-fi. Navadno 

je počasen, a deluje! Kljub 

sprejetju televizije in interneta pa 

Butan še vedno živi svojo tradicijo 

in spoštuje svojo kulturo. Sicer 

je v državi odstotek pismenosti še 

vedno manjši od 70 %, a to je tudi 

zaradi zelo odmaknjenih naselij, 

kamor si tradicija pošiljanja otrok v 

šolo še utira pot. 

Vse posebnosti v Butanu, od prepovedi 

prodaje tobaka do pravil 

oblačenja 

Leta 2010 je Butan kot prva država 

na svetu prepovedal proizvodnjo in 

prodajo tobaka in tobačnih izdelkov. 

Kajenje je na vseh javnih krajih, 

tako zunaj kot notri, prepovedano. 

A kajenje v zasebnih prostorih je 

seveda dovoljeno. Prav tako uvoz 

tobačnih izdelkov še ni prepovedan. 

Zanimivo je tudi to, da ima Butan 

v veljavi tudi samosvoja pravila 

oblačenja. Moški nosijo nekakšen 

kimono do kolen, ki se imenuje gho, 

pod katerim nosijo še hlače. Ženske 

nosijo kiro, ki je do gležnjev dolgo, 

okrog telesa ovito krilo. Zgoraj nosijo 

wonju, nekakšno bluzo, in preko 

bluze še toego, kratko jakno. Tujcem 

se ni potrebno oblačiti tradicionalno, 

potrebno pa je imeti pokrita ramena 

in kolena, še posebej pri vstopu 

v svetišča. V Butanu se znotraj 

družin deduje večinoma po ženski 

liniji. Tudi moški se po poroki preseli 

k ženi in ne obratno. Nacionalni 

šport Butana je lokostrelstvo, ki mu 

po priljubljenosti sledita košarka 

in kriket. V Butanu je z zakonom 

določeno, da mora biti vsaj 60 % države 

vedno pogozdene, ne glede na 

vse. Trenutno 85,5 % površja države 

sestavlja gozd. Prestolnica Timpu 

nima niti enega samega semaforja. 

V mestu so križišča, v katerih stoje 

policaji v majhnih hiškah in usmerjajo 

promet. 

Le zakaj je v Butanu toliko falusov? 

Ena stvar, ki nam takoj pade v oči 

med potovanjem po Butanu, ko zapustimo 

večja mesta in se znajdemo 

v vaseh, so falusi. Na premnogih fasadah 

hiš, tako zasebnih kot javnih, 

so falusi vseh mogočih velikosti, 

oblik in okraskov. V globoko budistični 

deželi, ki je zelo tradicionalna, 

je to kar nenavadno! Zgodba 

o falusih sega v 15. stoletje, ko je v 

samostan blizu Punakhe iz Tibeta 

pripotoval lama Drukpa Kunley. 

V Tibetu naj bi ustrelil s puščico, 

ji sledil in jo našel blizu Punakhe, 

kjer se je zapičila v bližino tega samostana. 

Tam je srečal dekle, ki je z 

njim v eni noči zanosila in še danes 

na tem mestu stoji tempelj plodnosti, 

ki hrani stari lok in puščico. 

Drukpa Kunley je nato potoval po 

Butan 

Leta 2010 je Butan kot 

prva država na svetu 

prepovedal proizvodnjo in 

prodajo tobaka in tobačnih 

izdelkov. 

Butanu in želel ljudi razbremeniti 

strogih pravil budizma. Imenovali 

so ga tudi »božanski norec«. S svojo 

»strelo modrosti« (falusom) je 

odgnal tudi demonko Loro Duem 

in od takrat naprej so začeli ljudje 

na fasadah svojih hiš upodabljati 

faluse, ki naj bi odganjali demone 

ter pripomogli k plodnosti. Okrog 

norega Kunleya je še mnogo zgodb, 

a te prihranimo za potovanje po 

Butanu. 

Zakaj obiščemo toliko svetišč in 

samostanov ali pomen budizma 

v Butanu 

Življenje v Butanu je prepleteno 

z budizmom. Oziroma lahko rečemo 

tudi, da je budizem način 

življenja v Butanu. Sicer niso prav 

vsi prebivalci budisti, ampak dobrih 

75 % jih je! Butanski budisti 

sledijo vajrayana budizmu, ki se je 

razvil iz osnovnega, mahayana budizma. 

Ljudje, ki so živeli na ozemlju, 

ki se danes imenuje Butan, 

so sprejeli budizem 746. leta. Vero 

je ljudem predstavil Guru Rinpoche, 

»veliki učitelj«, ki je pripotoval 

v Bumthang iz Indije. Še danes 

je kip Guruja Rinpocheja možno 

videti v skoraj vseh butanskih 

svetiščih. Imel naj bi nadnaravne 

moči in moč, da je odgnal vse 

demone in zle namene. Iz Butana 

je pot nadaljeval skozi mnogo 

manifestacij tudi v Tibet in Nepal. 

Ljudje v Butanu so po njegovem 

obisku sprejeli budizem kot svoj 

način življenja. Budizem je kompleksna 

religija in pravzaprav 

samosvoja filozofija, ki narekuje 

prav vsak korak v vsakodnevnem 

življenju Butanca. Ljudje žive za 


Butan 

obiske svetišč in samostanov, kot 

skupnost podpirajo vse budistične 

menihe in nune. Prvih je skoraj 

8000, drugih pa dobrih 1000. Nekoč 

so bile številke še višje. Zakaj 

obiskati čim več svetišč in samostanov? 

Ker tam srečamo domačine, 

ki mantrajo, meditirajo ali zgolj 

uživajo v spokojnosti okolja. Tam 

se naučimo o zgodovini Butana in 

budizma, kajti to dvoje gre z roko 

v roki. Samostani in svetišča so 

tudi kraji umetnosti in so izjemno 

lepo vzdrževani, urejeni. So prava 

paša za oči. Niti dva nista enaka in 

vsak je nekaj posebnega. 

Najlepši med vsemi, svetovno 

znani samostan Tigrovo gnezdo 

Ko pomislimo na Butan, zagotovo 

vidimo pred sabo podobo samostana 

Tigrovo gnezdo, vpetega v 

strmo steno. Slikovit prizor, ki je v 

resnici še lepši, ko se mu približamo. 

V lokalnem jeziku se imenuje 

Paro Taktsang, njegova zgodovina 

pa sega v 17. stoletje. V bližini samostana 

je tudi jama, kjer je v 8. 

stoletju meditiral sam Guru Rinpoche, 

začetnik budizma v Butanu. 

Del samostana je tudi svetišče, posvečeno 

slavnemu guruju. Legenda 

pravi, da naj bi Guru Rinpoche 

priletel na lokacijo, kjer je danes samostan, 

na hrbtu tigrice. Zato ime, 

Tigrovo gnezdo! V 17. stoletju naj 

bi se Guru Rinpoche reinkarniral 

(ponovno rodil) v Tenzina Rabgyeja, 

tedanjega druka (tako so se v 

tistem času imenovali vodje takratnega 

Butana), ki je dal zgraditi 

samostan na spektakularni lokaciji. 

Da pridemo peš do njega, moramo 

hoditi eno uro in pol do dve uri od 

izhodišča. Trud je že poplačan, ko 

samostan zagledamo od daleč. 

Butan je sam zase ena znamenitost 

Dolg seznam znamenitosti je v 

Butanu. Gotovo je na prvem mestu 

Paro Taktsang ali samostan 

Tigrovo gnezdo, zatem prestolnica 

Timpu kot celota, sledijo pa 

veličastni samostani, kot sta Tašičho 

Dzong ali samostan Gangteng. 

Tukaj so številne vasice in 

slikovite doline, fenomenalna 

arhitektura, ki sledi tradiciji (nič 

modernih visokih stavb), zanimive 

delavnice lokalnih obrti in 

obisk enega od simbolov Butana, 

živali takin (nekaj med antilopo 

in kozo). Predvsem je Butan zanimiv 

kot celota. Zaradi načina življenja, 

močne tradicije in spoštovanja 

le-te, budizma kot rdeče niti 

v življenju domačinov. To je prav 

takšna Azija, kot je bila tudi po 

preostalih državah kakšno stoletje 

nazaj. Upajmo, da tak tudi ostane. 

Ljudje žive za obiske svetišč 

in samostanov, kot skupnost 

podpirajo vse budistične 

menihe in nune. 

4 

5 


Butan 

6 

7 

4 Tipična vasica z značilno arhitekturo Butana, ki je povsod poenotena. 5 Riževe terase na podeželju so spretno umeščene 

v strma pobočja. 6 Tradicionalno oblečena dekleta v Butanu nosijo kiro (krilo), wonju (bluzo) ter toego (jakno). 

7 Skupina menihov uživa v igri pikada, ki je eden bolj priljubljenih športov v Butanu. 


Butan 

8 


Butan 

9 

10 

8 Pogled na samostan Tigrovo gnezdo, ki je bil ustanovljen v 17. stoletju. 

9 Takin, nacionalna žival Butana. Spominja delno na kozo in delno na antilopo. 

10 Letališče v Paru je edino mednarodno letališče v Butanu, kjer deluje le butanska letalska družba Druk Air. 



V karnevalskem 

vzdušju 

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan 

Pisane podobe z različnih karnevalskih povork 


Mehika 

1 

2 


Mehika 

13 

14

SVET in ljudje, december 2020 - del

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?