Št. 199, maj 2012 (pdf, 3258 kB) - Mladinska knjiga

modrinova stran
Modrinovanje po pasje
Franjo BRGLEZ
Ko se je zima umaknila pomladi in je prišlo aprilsko
deževje, smo se Modrinovi kekci, kot že več let
zapored, odpravili na 38 km dolgo pot po še neprehojenem
delu evropske pešpoti od Janč do Turjaka.
Jutro je bilo turobno. Na Jančah megla,
mraz in neprijazna gostiteljica v
planinskem domu. Kljub vsemu in
slabim obetom smo si rekli, korajža
velja, in pot pod noge. Spust v dolino
in navzgor skozi Volavlje do Prežganja
in Velikega Trebeljevega. V
Volavlju se nam pridruži še neregistriran
član Modrina, ki razmišlja seveda
po pasje, in sicer: Doma in tod
okoli že vse poznam. Grem v svet.
Slišim trumo mokrih pohodnikov,
ki se približujejo, pa se pogovarjajo,
da gredo nekam do Turjaka, ne
vem, ali k Rozamundi ali se gredo
kaj drugega. Se jim pridružim. Saj bi
šel med poslance, pa se mi tale druščina
zdi primernejša. Za poslanca je
potrebna diploma, pravzaprav sre-
Kotiček za rime
GODLJA
Kako sem se spravil
v to godljo?
Bil sem že na konju
in tudi kamen se mi je
že odvalil od srca.
Kaj naj storim?
Naj počakam še malo?
Abrahama praznujem.
Na glavo sem si poveznil klobuk.
Prižgal sem pipo.
In zdaj lupim kivije in pomaranče.
In zdaj sem popolnoma
skoncentriran.
In zdaj me nič več ne more vreči
iz tira.
Rade Krstić, Bojevnik,
MKZ, Nova slovenska knjiga 2012
dnja šola, pa nemščina, da mi izpit
opravi kakšna doga, med nepovezane
tudi ne grem, se bom kar pridružil
četici mokrih. Sprejeli me bodo, ker
sem čistokrvni pes Xavi. Slišim tudi,
da je pristop treba plačati. Evrov nimam,
bom prosil gospodarja, da mi
prispevek plača z viljamovko. Tako,
pa je urejeno in gremo. Lep, črno-beli
pes manjše rasti, kasneje izvemo,
da je čistokrvni borderski ovčar, se
nam je pridružil in nas spremljal vse
od zaselka Volavlje do Grosupljega.
To je približno 18 km poti. Med potjo
smo ugotovili (z ovratnice), da
mu je ime Xavi. Na ovratnici je imel
tudi telefonsko številko gospodarja,
ki smo ga v bližini Grosuplja poklicali,
naj pride iskat Xavija. Vso pot
nam je nenehno nastavljal palice, da
bi mu jih metali in se z njim igrali.
Tega pa nismo hoteli, ker smo se
bali, da se bo preveč navezal na nas
NaGLaS MAJ 2012
24
in obratno. Kar pa se je žal uresničilo.
Tudi na prijazno prigovarjanje,
naj se vrne, tega ni hotel storiti. Vseskozi
je bil malo pred nami ali ob
naši strani, varnostna razdalja, seveda.
V bližini Grosupljega ga Marija
s prijaznim prigovarjanjem da na
vrvico in ga vodi do kraja srečanja,
kjer ga je prevzel gospodar. Srečanje
ni bilo nič kaj prijetno za Xavija, saj
je gospodar odredil »hišni pripor«
za nedoločen čas. Bil nam je hvaležen
za obvestilo, poravnal pa je tudi
simbolično članarino v obliki litra
nadvse dobre in pristne viljamovke,
ki pa smo jo do Turjaka izpraznili.
Tako se je končala avantura Xavija,
naša pa se je nadaljevala po mokri
pokrajini skozi Spodnjo Slivnico, Cerovo
in prek Tabora (taborsko obzidje
okoli cerkve sv. Nikolaja je bilo
zgrajeno v prvi polovici 16. stoletja,
sicer ne sodi med največje pri nas,
je pa najbolj ohranjeno in obnovljeno)
do Županove jame. Od tod se
povzpnemo do vasi Veliko Lipljene,
zaobidemo Goro, znano kot Ahac, in
se spustimo do Turjaka. Že v mraku
nas tu pričaka avtobus in odpravimo
se domov. V jeseni pa naprej do gradu
Snežnik.
Xavi nas je spremljal na 18 km dolgi poti − vse od zaselka Volavlje do Grosupljega.