MAX SEECK: Lov na čarovnice

LOV NA ČAROVNICE

Naslov izvirnika: Uskollinen lukija

LOV NA ČAROVNICE
MAX SEECK
Prevedla Maja Lihtenvalner

1
Veter se je okrepil in neutolažljivo zavija okoli vogalov ogromne
hiše iz stekla in brušenega betona. Škrebljanje po strehi je čedalje
glasnejše; lahni poki v misli kličejo prasketanje ognja. Neverjetna
hitrost, s katero izginjajo nagrmadene bele sipine na terasi, priča
o moči sunkov. Maria Koponen si tesno ovije jopico okoli pasu
in se skozi okna, ki segajo od stropa do tal, zagleda v temo. Zre v
zaledenelo morje – ki v tem času leta prav nenavadno spominja
na prostrano, ravno polje – in potem v očiščeno potko do pomola,
osvetljeno s pol metra visokimi vrtnimi svetilkami.
Maria upogne nožne prste in jih zarije v plišasto preprogo, ki
sega skoraj od roba do roba prostornega pritličja. V hiši je toplo
kot v zapredku. Kljub temu čuti nemir, nocoj jo tudi najneznatnejše
nadloge neznosno motijo. Kot te preklete drage dvoriščne luči, ki
še vedno ne delajo, kot bi morale.
Maria se zbudi iz sanjarjenja, ko ugotovi, da je glasba utihnila.
Mimo kamina stopi do velikanske knjižne police, kjer v petih vrstah
stoji skoraj štiristo plošč zbirke njenega moža. Maria se je z leti
privadila, da se v tem gospodinjstvu glasbe ne predvaja z zaslona
pametnega telefona. Vinil preprosto zveni hudičevo bolje. Tako ji je
rekel Roger pred leti, ko je prvič obstala pred zbirko. Takrat je štela
več kot tristo albumov, sto manj kot sedaj. Manj kot sto. Dejstvo,
da število plošč narašča počasi, vsaj primerjalno gledano, odkar
živita skupaj, Mario napelje na misel, koliko življenja je Roger
preživel pred njo. Brez nje. Maria je bila pred Rogerjem samo z
enim moškim: srednješolska romanca je pripeljala do tega, da
se je mlada poročila in na koncu spoznala slavnega pisatelja. V
nasprotju z Rogerjem Maria ni nikoli okusila samskega življenja.
7

Včasih si želi, da bi doživela tudi neodgovorno zapravljanje časa,
iskanje same sebe, zmenke za eno noč. Svobodo.
Marie niti malo ne moti, da je Roger šestnajst let starejši od
nje. Toda zadnje čase jo mori misel, da se bo nekega dne zbudila
z nemirom v sebi, tiste vrste nemirom, ki ne zamre, dokler se dovoljkrat
ne potopiš v neznano. In Roger je to izkoristil v svojem
prejšnjem življenju. Zdaj, tega viharnega februarskega večera, ko
Maria hodi gor in dol po njunem ogromnem domu ob morju, v
tem prvič vidi grožnjo. Neravnovesje, ki bi lahko nevarno nagnilo
ladjo njunega odnosa, če bi kdaj zaplula v oko resničnega viharja.
Maria dvigne iglo z gramofona, s konicami prstov sname
ploščo in jo previdno vtakne v kartonski ovitek, na katerem mlad
pevec v jakni iz rjavega semiša in s črno-belim karirastim šalom
gleda naravnost v fotoaparat, samozavesten in čemeren. Blonde
on Blonde, Bob Dylan. Maria vrne ploščo na njeno mesto in na
slepo izbere drugo s konca abecedno urejene zbirke. Čez hip, po
kratkem prasketanju, iz zvočnikov zadoni meden, sočuten glas
Stevieja Wonderja.
In takrat Maria znova nekaj vidi. Tokrat s kotičkom očesa. Dvoriščna
svetilka najbližje obali za sekundo ugasne. In se znova prižge.
Ugasne le za drobec sekunde, tako kot pred nekaj trenutki. Maria
ve, da so bile sijalke, ki gorijo v svetilkah, zamenjane pred božičem.
Tega se dobro spominja, ker je ona plačala električarjev nespodobno
zasoljen račun. In zato jo ta neznatna napaka pretirano pogreje.
Maria pograbi telefon in natipka sporočilo Rogerju. Ne ve
natančno, zakaj čuti potrebo, da moža nadleguje s tako malenkostjo,
še zlasti ker ve, da je v tem trenutku na odru, sredi pogovora
s svojimi bralci. Nemara je razlog trenuten naval osamljenosti,
pomešan s ščepcem negotovosti in neutemeljenim ljubosumjem.
Maria gleda poslano sporočilo, čaka, da bosta majhni puščici na
spodnjem robu pomodreli, a se to ne zgodi; Roger trenutno ni
pozoren na telefon.
8

V tistem hipu se plošča zatakne: What I’m about to. What
I’m about to. What I’m ... Wonderjev glas zveni negotovo zaradi
drobca, izvzetega iz čudovite balade. Nekaj Rogerjevih plošč je v
tako slabem stanju, da se jih ne splača več obdržati. Ali sploh kaj
v tej prekleti hiši deluje tako, kot je treba?
In potem Maria začuti, kako jo ovije val hladu. Preden utegne
logično povezati, kar je pravkar začutila, pogleda skozi drsna vrata
in vidi nekaj, kar ne spada tja. Oblika se za hip združi z obrisom
njenega odseva. Potem se postava premakne in se preobrazi v jasno
razpoznavno samostojno bitje.
9

2
Roger Koponen sede v oblazinjen naslanjač, oblečen v hrapavo
blago, ki povzroča potenje, in zamežika. Reflektorji, ki visijo s stropa
osrednje dvorane konferenčnega centra, tistim na odru svetijo
naravnost v oči. Za hip vidi le slepečo svetlobo; pozabi, da pred
njim in še dvema njegovima pisateljskima kolegoma sedi štiristo
radovednih bralcev, ki so se nagnetli v dvorano, da bi poslušali
svoje najljubše pijance govoriti o njihovih najnovejših delih.
Roger razume, da je prireditev pomembna za promocijo njegove
knjige. Razume, zakaj se je splačalo prevoziti štiristo kilometrov v
snežnem metežu, kljub temu da ve, da bo noč preživel v kakšnem
za silo sprejemljivem penzionu na glavnem trgu v Savonlinni s
povprečno restavracijo s hitro hrano v pritličju, ki skuša s prti in
strežbo pri mizah ustvariti vtis, da je boljša, kot je v resnici. Ne
razume pa, kaj je poštene ljudi Savonlinne gnalo, da so prišli sem v
takem vremenu. Čeprav se njegove knjige prodajajo v milijonskih
nakladah po vsem svetu, nikoli ne bo idol, ki ga oblegajo vreščeči
oboževalci. Redkokdo pomisli, da glasbeniki in pisatelji opravljajo
zelo podobno delo – isto sranje, drug ovitek – toda le prvim uspe
razvneti ženske srednjih let, da na oder mečejo svoje spodnjice.
A ljudje vseeno pridejo. Večina jih je starejših, glave nagibajo zdaj
v levo, zdaj v desno. Se ne naveličajo klišejev in površnih analiz v
slogu športnih komentatorjev, ki jih avtorji bljuvajo o svojih knjigah?
Očitno ne, saj je dvorana videti polna: vsi sedeži so zasedeni.
Rogerjev zadnji psihološki triler, ki je izšel prejšnjo pomlad, je
tretja in zadnja knjiga njegove neverjetno priljubljene trilogije Lov
na čarovnice. Njegove knjige so se vedno razmeroma dobro prodajale,
serija Lov na čarovnice pa je šla za med. Nihče ni predvideval
10

tega neznanskega uspeha, še najmanj njegov agent, ki je imel sprva
precej zadržkov glede projekta, ali njegov bivši založnik, s katerim
se je Roger zaradi pomanjkanja zaupanja v njegove možnosti za
uspeh razšel tik pred izidom prvega dela. Toda v nekaj letih so
pravice za prevod trilogije prodali v skoraj trideset držav, v pripravi
je še nekaj pogodb. Njemu in Marii je že prej čisto dobro šlo, zdaj
pa si lahko kupita, kar se jima zahoče. Na lepem so vsa zamisljiva
razkošja in užitki na dosegu roke.
Večer se odvija predvidljivo; Roger je na promocijskih turnejah
že stokrat slišal vsa ta vprašanja in nanje odgovoril v štirih jezikih,
pri čemer je občasno prilagodil ritem, intonacijo in manjše
podrobnosti izključno zato, da ne bi zaspal v megli bleščečih luči
in prisiljenega smeha.
»Vaše knjige so precej nasilne,« reče neki glas, toda Roger ne
dvigne pogleda z vrča, iz katerega si že tretjič ali četrtič nataka
vodo. Tudi to pogosto sliši in seveda ne more zanikati: Roger Koponen
v svojih delih nazorno opisuje brutalne umore, sadistično
mučenje, spolno nasilje nad ženskami in ponuja moraste uvide v
izprijenost sprevržencev.
»Spominja me na Breta Eastona Ellisa, ki pravi, da s podrobnim
opisovanjem nasilja predeluje svojo tesnobo,« nadaljuje glas. Zdaj
Roger obrne pogled proti moškemu, ki sedi nekje sredi dvorane
z mikrofonom v roki. Roger dvigne kozarec k ustom in čaka, da
bo moški postavil vprašanje. Namesto tega nastane mučno dolga
tišina, med katero človek zbira misli.
»Se bojite? Ali pišete o tem?« končno vpraša moški z brezizraznim
piskajočim glasom. Roger odloži kozarec in se pozorneje
zazre v napol plešasto strašilo med občinstvom. Presenetljivo in
zanimivo. Skoraj izzivalno. Tega ga še nikoli niso vprašali.
Roger se nagne naprej, se z usti približa upogljivemu mikrofonu
na mizi. Iz neznanega razloga prav v tem trenutku začuti lakoto.
»Ali se bojim?«
11

»Ste v knjigah opisali svoje lastne strahove?« vpraša moški, nato
pa povesi mikrofon. Tip je prav zoprno ošaben. Ne pokaže niti
trohe tistega drhtečega spoštovanja in občudovanja, ki ju prinese
slava in na kateri se je Roger navadil.
»Hm,« reče Roger in se zamišljeno nasmehne. Za hip pozabi
na osebo, ki sprašuje, in pusti, da mu pogled odtava po morju
obrazov. »Mislim, da del avtorja vedno najde način, da se vrine v
delo. Ne moreš si pomagati, da ne bi pisal o stvareh, ki jih poznaš
oziroma misliš, da jih poznaš. Strahovi, upi, travme, neuresničeni
načrti in seveda tudi vse, kar si storil in si preveč zlahka oprostil ...«
»Niste mi odgovorili na vprašanje.« Mršavi moški je znova
dvignil mikrofon k ustnicam. Roger je najprej presenečen, potem
začuti razdraženost. Kaj je to, klinčevo zaslišanje? Tega sranja mi
ni treba poslušati, ne glede na okoliščine.
»Ste lahko bolj konkretni?« se vmeša Pave Koskinen, neuničljivi
literarni kritik, ki je organiziral dogodek in je na odru tudi
kot moderator. Nedvomno meni, da svojo vlogo opravlja sijajno
in predano, in se zdaj boji, da se bo njegov zvezdniški gost, vroči
avtor trilerjev, ki je napisal tri mednarodne uspešnice, užalil. Ampak
Roger spravljivo dvigne dlan in se samozavestno nasmehne:
»Opravičujem se. Mogoče nisem razumel vprašanja. Ali pišem o
tem, česar se najbolj bojim?«
»Ne. Obratno,« reče moški z nenavadno hladnim glasom.
Nekdo v prvi vrsti živce parajoče kašlja.
Roger prikrije zbeganost z bedastim nasmeškom. »Obratno?«
»Ja, gospod Roger Koponen,« mehanično nadaljuje moški, in
način, na katerega izgovori Rogerjevo ime ni samo sarkastičen,
ampak tudi rahlo srhljiv: »Ali se bojite tega, o čemer pišete?«
»Zakaj bi se bal svojih knjig?«
»Ker je resničnost srhljivejša od fikcije,« odvrne moški z upadlim
obrazom, nato pa sede. Na prostor pade mučna tišina.
12

Deset minut zatem Roger sede za dolgo mizo, pogrnjeno z belim
prtom, v preddverju, kjer brni od pogovorov. Prvi oboževalec v
vrsti tistih, ki upajo na avtogram, je Pave Koskinen, kdo pa drug.
»Hvala, Roger. Hvala. Žal mi je za tistega tepca. Imenitno si
opravil z njim. Na žalost niso vsi obdarjeni s socialnimi veščinami …«
Roger se nasmehne. »Ne skrbi, Pave. V vsakem občinstvu je
eden. Edino, za kar smo vsi na tem svetu odgovorni, je lastno vedenje.«
Opazi, da je Pave na mizo položil vse tri knjige trilogije, da
bi mu jih podpisal. Medtem ko na prvo stran knjig načečka nekaj
dozdevno osebnega in se podpisuje, ošine zavito vrsto pred seboj
in z zadovoljstvom ugotovi, da mršavega tepca ni videti nikjer. Še
sreča. Ni nujno, da bi izzivanje iz oči v oči prenesel tako diplomatsko.
»Hvala, Roger. Hvala ti. Za ob devetih imamo rezervirano
mizo v hotelski restavraciji. Pregrešno dobre jagnječje zarebrnice
znajo speči.« Pave se nasmehne in obstoji pred Rogerjem stiskaje
si knjige na prsi kot zagnana šolarka. Roger počasi prikima in
povesi pogled k mizi kot obtoženec, ki so mu izrekli kazen. Pave
bi moral vedeti, da bi se Roger raje umaknil v sobo. Začel je
prezirati banalno brbljanje in prisiljeno lokanje vina, ki, kolikor
je njemu znano, nimata nikakršnega vpliva na prodajo njegovih
knjig. Zlahka bi odklonil vabilo in si privoščil, da ga označijo za
asocialnega kretena.
»Zveni super,« utrujeno reče Roger in spači obraz v skoraj resničen
nasmeh. Pave Koskinen zadovoljno prikima in razkrije zobe,
ki so po zaslugi novih prevlek bolj ali manj beli. Videti je negotov.
Potem stopi vstran in naredi prostor zaviti stonogi bralcev s
knjigami v roki.
13

3
Narednica Jessica Niemi si do ramen dolge črne lase spne v čop in
si navleče usnjene rokavice. Ko odpre vrata na sopotnikovi strani,
se razleže predirljivo piskanje; motor še teče.
»Hvala za prevoz.«
Moški za volanom zazeha. »Verjetno je najbolje, če nihče ne
ve, kdo te je odložil.«
Za hip se spogledata, kot bi pričakovala poljub. A ne eden ne
drugi ne bo dal pobude.
»Tole res ni bilo prav.«
Jessica izstopi in pripre oči, ko ji leden veter ošvrkne obraz.
Močno je snežilo in plugi, ki hrumijo okoli šole, še niso prišli
do brega. Jessica zapre avtomobilska vrata in pred seboj zagleda
veliko sodobno hišo: ozko prednje dvorišče, živo mejo iz kleka,
porezano v višini oči, ograjo iz kovanega železa. Spredaj na ulici
sta parkirana dva policijska kombija in sodeč po zavijanju siren v
daljavi jih je še več na poti.
»Pozdravljeni.« Moški, oblečen v debel moder policijski kombinezon,
stopi izza enega od kombijev in proti Jessici. »Policist
Koivuaho.«
»Jessica Niemi.« Pokaže značko, ampak njeni kolegi v uniformi
so jo že prepoznali. Mimogrede ujame nekaj vzdevkov. Narednica
Dobra ritka. Lara Croft. PILF.
»Kaj se je zgodilo?« vpraša Jessica.
»Prekleto ...« Koivuaho si sname mornarsko kapo in se podrgne
po plešasti glavi. Jessica potrpežljivo čaka, da se bo policist zbral.
Pogleda proti hiši in vidi, da so vhodna vrata priprta.
14

»Klic smo prejeli ob 22:15. S Taskinenom sva bila v bližini,
zato sva prispela prva.« Koivuaho pomigne Jessici, naj mu sledi
skozi vrata v ograji. Stopi za njim in pokima policistom, ki čakajo
ob kombiju.
»Kaj so sporočili iz centrale?«
»Rečeno nama je bilo, da se je na tem naslovu zgodil samomor,«
reče Koivuaho, ko stopita na verando. Na tlakovcih pred vhodom se
je nabrala luža stopljenega snega. Veter za hip zamre in Koviuaho
nadaljuje: »Vrata so bila odprta, zato sva vstopila.«
Šele zdaj, v jarki svetlobi luči na verandi, Jessica vidi globok
strah v očeh postavnega moškega. Pokrči in iztegne boleče prste
in pusti umu, da si ustvari podobo na podlagi peščice podatkov,
ki jih je pred nekaj trenutki izvedela po telefonu.
»Torej v hiši ni nikogar drugega?« vpraša, čeprav že ve, da bo
odgovor nikalen. Koivuaho resnobno odkima, si natakne volneno
kapo in si jo potegne do ušes.
»Preverili smo obe nadstropji. Moram reči, da mi srce še nikoli
ni tako razbijalo. Pa še tista prekleta glasba iz zvočnikov.«
»Glasba?«
»Bilo je, kaj pa vem, neprimerno okoliščinam … Prenežno.«
Koivuaho Jessici poda osnovno zaščitno opremo: rokavice, obrazno
masko, par prevlek za čevlje za enkratno uporabo. Jessica se skloni
in si natakne modre plastične copatke čez črne športne copate.
Njen tok za pištolo skoraj neopazno zdrsne proti tlom.
»Kje je truplo?«
»Trudila sva se, da ne bi ničesar kontaminirala,« reče Koivuaho
in zakašlja v pest. Jessica si odmakne pramen vlažnih las s čela in
zakoraka proti panoramskemu oknu, ki gleda na morje. Gre mimo
stranišča in kuhinje ter stopi v dnevno sobo, kjer so vse stene
steklene. Zaradi modrih luči, ki se bleščijo skozi ogromna okna,
pohištvo modro utripa v taktu z njenim srcem. Soba je vse preveč
15

podobna akvariju, da bi bila udobna, a ko Jessica zagleda postavo,
sedečo na čelu mize, v hipu preneha ocenjevati notranjo opremo.
Jessica zastane in skuša ugotoviti, zakaj je ženska, ki skoraj
popolnoma vzravnano sedi na stolu, videti tako neverjetno nenaravna.
Ko se približa, jo stisne v želodcu.
»Ste že kdaj videli kaj tako srhljivega?« vpraša Koivuaho nekje
izza Jessice, toda ona ga ne sliši. Obraz mrtve ženske je spačen v
histerično režanje. Še celo njene oči se smejijo. Izraz je v skrajnem
nasprotju z dejstvom, da je ženska umrla pred nekaj trenutki. Na
sebi ima črno koktajl obleko, katere najopaznejša značilnost je
globok izrez, prekrižane dlani počivajo na mizi. Miza je prazna.
Nobenega telefona, nobenega orožja. Ničesar.
»Potipal sem ji utrip. Ničesar drugega se nisem dotaknil,« reče
Koivuaho in zdaj se Jessica obrne in ga pogleda. Potem oprezno
stopi k ženski in se skloni, da bi preučila obraz, spačen v nenaravno
grimaso.
»Kaj, hudiča …« zamrmra tako po tihem, da bi jo lahko slišala
samo ženska, če bi bila še živa. Jessica pogleda dol in hitro opazi
bosa stopala, prekrižana pod stolom, in par črnih čevljev z visoko
peto Jimmy Choo, ki lično poravnani stojijo ob stolu. Nohte na
rokah in nogah ima črno nalakirane.
»Koivuaho?« reče in se znova zazre v prisiljeno evforičen izraz
na ženskinem obrazu.
»Ja?«
»Ko si poklical, si rekel, da gre za umor. Čeprav tole ni ravno
tipičen samomor, pa ...«
»Sranje.« Koivuaho požre slino in naredi nekaj korakov proti
mizi. Pot mu curlja po grčastih sencih in izginja med vratom in
kombinezonom. Zdi se, kot da ne bi hotel pogledati mrtve ženske
v oči, ko oklevajoče nadaljuje: »Vam niso povedali? Klic na
številko v sili ...«
Jessica izgublja potrpljenje. »Ja?«
16

»Ni klicala ona.« Koivuaho pomolči za nekaj sekund, da si
oblizne razpokane ustnice. Jessica ve, kaj bo rekel, a kljub temu
vzdrhti, ko sliši besede.
»Klicatelj je bil moški.«
17

4
Roger Koponen zvrne preostanek calvadosa, ga živahno požvrklja
po ustih, a ne zazna niti trohe okusa po jabolku ali hruški. Cenena
brozga. Kljub temu je bila večerja pozitivno presenečenje, seveda
ne po zaslugi organizatorjev, ampak zahvaljujoč Alisi, tridesetletni
poslovodkinji lokalne knjigarne. Seksi stvarca, ki je lep obraz in
zveneč smeh nadgradila z brezhibno postavo. Crossfit. Omenila ga
je malo prej, ko je razlagala, kako je njen bivši fant pozabil ključe
njunega stanovanja v tretjem nadstropju in sta morala splezati
noter po vrtnih mizah in stolih, ki sta jih zložila na kup … bla bla
bla. Koga briga? Roger je opazoval, kako njene ustnice, namazane
z diskretnim bleščilom, oblikujejo besede, namesto da bi poslušal
podrobnosti zgodbe. Bistvo vsega skupaj je bilo, da si je fant
iz zgodbe pred nekaj meseci po svoji, njeni ali skupni odločitvi
prislužil oznako bivši.
Alisa Rogerja gleda tako, kot gledajo samske ženske v tridesetih
– ki omahujejo med večno mladostjo in brstečo potrebo
po razmnoževanju – v najboljšem primeru. Roger se naslaja nad
pozornostjo. V mladosti ni bil priljubljen pri nasprotnem spolu.
Pravzaprav je bilo ravno nasprotno. Njegovi stiki z nasprotnim
spolom so se začeli v zgodnji adolescenci, in to prav bedno; trajalo
je skoraj dvajset let, da je dobil zadoščenje za začetna razočaranja.
Kot mladenič je bil preveč čudaški in drugačen za ženske
svoje starosti in šele v štiridesetih je začel zaupati v svoj videz in
očarljivost – tako da je zdaj dejansko lahko sprejel, da ženska, ki
sedi nasproti njega, utripa s trepalnicami zaradi njega in ne zaradi
dvojnika Shia LaBeoufa, ki je stal za njim in mu dotakal vino brez
okusa.
18

Leta so Rogerju prinesla uspeh, denar, samozavest, predvsem
pa karizmatičnost, ki je samo zagorelost, mišice, ki napenjajo srajco,
in polna glava gostih las nikakor ne morejo ustvariti. Ženske
si ga želijo. Kot številni zakrknjeni trosilci semena je našel svoj
segment, tip žensk, ki se mu nikoli ne morejo upreti. Maria se je
sčasoma pridružila klubu srečnic. In tudi poslovodkinja Alisa bo
šla po njenih stopinjah.
»Sem edina, ki še ni prebrala knjig iz sage Lov na čarovnice?«
smeje vpraša Alisa. Priliznjenci za omizjem zablejajo v ironičnem
neodobravanju in se pridružijo smehu. Alisa srkne požirek vina in
igrivo pogleduje Rogerja izza kozarca, nato pa spravljivo skomigne,
kot bi mu pravkar zalučala snežno kepo v zatilje.
Spogleduje se tako, da ga izziva. In Rogerju se to zdi neverjetno
seksi. Čuti nabrekajočo erekcijo in pomisli, da bi lahko vstal od
mize in si privoščil obisk stranišča. Alisa bi nedvomno prišla za
njim. Malo prodajalko knjig bi lahko podrl, ne da bi mu jo bilo
treba pozneje gledati ob sebi v hotelski postelji. Ne da bi mu bilo
treba iz rokava privleči osebno in globoko temo za pogovor, potem
ko bi zmanjkalo že vseh tem.
»V manjšini ste, Alisa,« reče Pave Koskinen ob njej, z žličko
postrga stopljeni sladoled s krožnika za sladico in nadaljuje: »Občutek
je tak, kot da so jih že vsi prebrali. Celo ljudje, ki sploh ne
berejo kriminalk.«
Roger odloži kozarec na mizo in se nasmehne Paveju. Prepričan
je, da mu z zlaganim nasmehom ni uspelo prikriti odpora.
Stari prdec je izgubil še zadnjo troho dostojanstva, ker se ne neha
prilizovati in skuša rešiti zvezdniškega pisatelja pred zbadanjem,
v katerem zaradi svojega obžalovanja vrednega pomanjkanja
družabnih veščin ne prepozna paritvenega plesa.
»Nos si grem napudrat.« Alisa si s prtičkom popivna kotičke
ust, kot bi to narekovala etiketa, nato pa vstane. Stopi predenj.
Rogerjeve oči ji sledijo, ko v visokih petah hodi okoli mize; ko gre
19

mimo njega, se mu diskretno podrgne ob hrbet. Poteza je odveč;
njuna igra je očitna. Roger si vzame trenutek, da si ogleda dinozavre
okoli mize, in vidi, da je samo Pave dvignil svoj negotovi pogled,
da bi pospremil Aliso. Torej imaš tudi ti utrip, Pave. Roger bobna
po peclju svojega kozarca za calvados in razmišlja, tehta naslednjo
potezo. Od zadnjega incidenta je že več kot šest mesecev. Odtlej
si je neštetokrat obljubil, da nikoli več ne bo varal Marie – vsaj ne
v okoliščinah, kjer nevarnost, da ga zalotijo, presega skušnjavo.
To je mejen primer. Poželenje, ki ji žari iz oči, mlado žensko dela
še privlačnejšo, in med večerjo je postalo jasno, da nima smisla
pričakovati kakega poglobljenega stika. Noter, ven, hvala in še
kdaj. Nekaj minut je vse, kar potrebuje.
Roger odrine stol, izpusti skoraj neslišen vzdihljaj vznemirjenja
in vstane. Ošine uro na telefonu in opazi tri klice z neznane številke
in Mariino sporočilo na WhatsAppu. Izpred dveh ur. Luči na
dvorišču še vedno ne delajo! Spodaj pa objokan čustvenček – in
jezen oranžen obraz.
Rogerja zvije v trebuhu. Samo zato, ker ga peče vest zaradi tega,
kar počne, v svojih očeh ni nič manjši prasec. Roger na lepem
razume, da ni bilo prav, da se je zavezal Marii le zato, ker noče, da
bi se kdo drug dotaknil njegovega plena. Ve, da bi sleherni moški
srednjih let žrtvoval eno ledvico za to, da bi se lahko postaral ob
ženski, kot je Maria. In kljub temu bo zdaj odhitel za dekletom
iz knjigarne.
Ne sekiraj se. Jutri bom uredil. Roger še malo počaka, da bi
videl, ali bo Maria prebrala sporočilo, a ko ga ne, vrne telefon v žep.
»Oprostite mi, prosim,« reče, in ne da bi postregel s kakršnim
koli izgovorom, zapusti omizje. Šele po nekaj korakih iz zasebne
obedovalnice sliši, da so muhe zbrale pogum in znova zabrenčale.
Ponavljajo, kako lep večer je in kako so prepričani, da tudi Roger
misli, da je prireditev uspela. Restavracija je sicer prazna in Roger
čez opustelo jedilnico krene proti toaletam. Stopi mimo recepcije,
20

pokima uslužbenki, ki se je ravno javila na telefon, in opazi vrata
ženskega stranišča. Priprta so. Srce mu močneje bije in v mislih
že vidi, kako bo čez nekaj trenutkov dvignil črno-belo obleko do
pasu, potegnil hlačke na stran in se zaril v mlado žensko, ji položil
dlan čez usta, da ne bi vzbudila pozornosti drugih gostov.
A ravno ko seže po kljuki, zasliši glas za seboj in otrpne, kot
najstnik, ki se hoče izmuzniti od doma na zabavo in ga preseneti
jezni mamin glas. Toda ton glas ni grajajoč, nekako opravičujoč
je. Pripada uslužbenki za pultom na recepciji.
»Oprostite. Saj ste vi Roger Koponen, kajne?« reče z varne
razdalje.
»Ja,« odvrne Roger, sprašujoč se, ali lahko – z vsaj malo kredibilnosti
– trdi, da ni dobro videl figure pastirice na vratih.
»Telefon za vas.«
Roger opazi, da je receptorka videti zaskrbljena. Telefonski klic?
Težko bi prišel v bolj neprimernem trenutku, jebenti. In še preden
lahko vpraša, receptorka reče: »Policija je.«
»Kaj?« Vprašanje grobo zleti iz Rogerjevih ust; obenem je presenečen
in razočaran. Iz ženskega stranišča prinese zvok šklepetanja
visokih pet po ploščicah.
»S policije vas kličejo. Rekli so, da so nekoga poslali sem.«
»K–«
»Vaša žena. Za vašo ženo gre.«
21

5
Jessica Niemi je črne usnjene rokavice zamenjala za one iz lateksa.
Medtem ko jih razteguje, da bi zgladila gube, v glavi zasliši
besede svojega nadrejenega, Erneja: Rokavice ščitijo dokaze pred
preiskovalcem, pa tudi preiskovalca pred dokazom. V tem trenutku
ne bi mogle biti bolj na mestu. Vzroka ženskine smrti ni mogoče
ugotoviti z vidnim pregledom telesa. Nobenih zunanjih ran, znakov
davljenja ali drugih sledi ni. Miza – najverjetneje pa cel prostor – je
morda kontaminirana s strupom, nevidnim očesu.
»Forenziki so prišli.« Glas pripada Yusufu Pepplu, enemu od
višjih detektivov preiskovalne ekipe. Jessica se obrne in vidi, kako
Yusuf pokima proti odprtim vhodnim vratom. Jessica ne vidi na
ulico, vendar sliši motor v prostem teku in odpiranje bočnih vrat
kombija. Yusuf je kakšni dve leti mlajši od Jessice, športne postave
in ima velike temne oči, očitno je, da ima korenine v Etiopiji. Pa
ne, da bi Yusuf kdaj videl to državo: rodil in odraščal je v Söderkulli,
idiličnem delu helsinškega spalnega naselja Sipoo. Vede se
kot – skoraj preveč – prijazen podeželski fant.
»So moža že obvestili?« vpraša Jessica in zapre oči. Velika hiša
ječi v vetru; zveni, kot da bi skušala povedati svojo različico zgodbe
o tem, kar se je zgodilo.
»Policija v Savonlinni je stopila v stik z njim. Nekdo je na poti
v hotel, kjer biva …«
Yusufa prekine zvonjenje mobilnega telefona. Jessica odpre oči
in začne preučevati sobo.
»Kje je?« zamrmra in opazuje Yusufa, ki se približa kavču na
drugi strani prostora.
»Tukaj je, zraven daljinca; zdrsnil je med blazine ...«
22

»Čakaj!« reče Jessica in nehote revskne na Yusufa. Odkoraka k
njemu. Iphone na kavču igra nekam znano melodijo, na zaslonu
se prikaže fotografija moškega. Rouzer

klic. Veter pripravno neha zavijati in z Yusufom nekaj trenutkov
razločno slišita pogovor preiskovalcev pred hišo.
»Si rekel, da je mož v Savonlinni?« vpraša Jessica, ne da bi
pogledala gor. Telefonski zaslon počrni. Jessica ga skuša znova
prižgati, toda načrte ji prekriža zahtevek za vnos PIN-kode. Naprava
se hipoma spremeni v nekoristen kos črne kovine.
»Tako so mi povedali.«
»Prekleto,« znova zamomlja Jessica, ob čemer njen sodelavec
zastriže z ušesi. Kakšen primer. Žena trenutno najuspešnejšega
finskega izvoznega artikla, pisca trilerjev Rogerja Koponena, je
umrla v okoliščinah, ki so v najboljšem primeru sumljive. Mož
je prav prikladno na drugem koncu države, kar izloči statistično
najverjetnejši scenarij. In tukaj, pred njunima nosovoma, je telefon,
s katerega je človek, ki je umoril Mario Koponen, po vsej
verjetnosti poklical na številko za pomoč v sili, in to pred nekaj
trenutki, preden je mrknil v mrzlo, vetrovno noč. Storilec ne more
biti daleč. Toda potem se Jessica zave, da prenaglo sklepa.
»Je klic v Center za obveščanje prišel s te številke?« vpraša, pri
čemer čuti neustavljivo željo, da bi se ozrla čez kavč proti mizi,
kjer se Maria Koponen histerično smeji. Tako bi bilo vsaj videti
na fotografiji, izbruh pretirane prešernosti. A to ni fotografija.
Vse drugo v sobi v tem trenutku živi. Modre luči, veter, Yusuf in
drevesa brez listov, ki se zibajo zunaj. Maria Koponen pa je mrtva
kot kamen.
»Ne vem,« reče Yusuf in si odpne zadrgo na plašču. Skozi odprta
vrata priteka mrzel, leden zrak, toda v sobi je kljub temu vroče.
»Bi lahko poklical in poizvedel? Zdaj.«
Medtem ko Jessica govori, v dnevno sobo počasi prihlačajo
tri postave v belih kombinezonih, kot da princese pri mizi ne bi
hotele zbuditi iz večnega sna. Jessica opazuje, kako se forenzični
tehniki sistematično lotijo dela, tako rutinirano, kot bi šlo za
povsem vsakdanje opravilo, kot je praznjenje pomivalnega stroja.
24

Ti človeški sendviči v zaščitnih oblekah so po vseh merilih videli
že marsikaj; le stežka jih kaj vrže iz tira. Kljub temu Jessica opazi,
kako se vsak od njih ustavi in zastrmi v truplo in poteze obraza,
ki še najbolj spominja na Jacka Nicholsona v vlogi Jokerja.
»To je to, kar se tiče prve,« eden od tehnikov zamrmra izpod
kapuce in maske. Sodeč po odmevih korakov iz veže je pravkar
prišel iz drugega nadstropja in zdaj stoji pred Jessico in se razgleduje
po prostoru, kot da ne bi imel boljšega dela. Drugi trije tehniki se
ukvarjajo s truplom, globoko osredotočeni. Jessica pogleda tehnika
in pripre oči, da bi nakazala, da ne razume, kaj je hotel povedati.
Stoodstotno zaupa v strokovnost teh ljudi; odkar je pri policiji,
se ji še nikoli ni bilo treba vtakniti v postopke na kraju zločina.
»Kaj?« reče, a tehnik se že obrača stran od nje; vidi, kako izgine
v vežo.
Jessica stopi mimo mize proti knjižnim policam, obteženim s
ploščami. Gre mimo dolge vrste plošč, njeni v gumo oblečeni prsti
poplesujejo po tankih hrbtih ovitkov. Na desetine albumov je tu;
zakonca sta bila očitno velika ljubitelja glasbe v analogni obliki.
Pisateljeva knjižna polica, polna glasbe. Jessica se ustavi pred gramofonom
in opazi, da je popolnoma nov in verjetno povezan z
brezžičnim ozvočenjem v hiši. Igla je dvignjena in plastična plošča
negibno počiva na prevelikem krožniku. 45-ka je. Singel. Ovitek je
na leseni mizici poleg gramofona: na njem je črno-bela slika Johna
Lennona, ki gleda v kamero, skrivajoč oči za okroglimi sončnimi
očali. Imagine. Prvi singel, izdan v Veliki Britaniji. Jessica prime
ovitek in ga obrne. Dve strani. Dve pesmi; ena na vsaki strani. Imagine.
Jessico ledeno spreleti, ko se spomni, kaj ji je rekel Koivuaho,
ko je prišla. Prekleta muzika. Če je skladba še igrala, ko je patrulja
prispela, potem je moral nekdo spustiti iglo na ploščo, tik preden
je policija stopila v hišo. Jessica pusti, da ovitek pade na mizico
in potisne dlan pod rob plašča, preden dojame resničen pomen
svojega uvida. Dlan ovije okoli ročaja glocka iz umetne mase, se
25

zasuka in pogleda k belim angelom, ki se ukvarjajo s truplom.
Trije so. Ves čas so bili trije in nihče od njih v nobenem trenutku
ni odšel v zgornje nadstropje.
26

6
Jessica urno odkoraka po kratki veži do vhodnih vrat. Odpne tok
za pištolo in sprosti zaklepni mehanizem, da se pištola malce nagne
proti njenemu telesu. V sencih čuti utripanje; ritmično, čedalje
močnejše bitje srca ji daje občutek neverjetne živosti, telo deluje
samodejno. Ko pride do vrat, zagleda tri policiste v uniformah,
dva policijska kombija, kombi forenzične ekipe in mrliški voz, ki
ravno parkira. Reševalno vozilo, ki so ga poklicali po nepotrebnem,
odhaja. V barvni lestvici nočne idile prevladujejo utripajoči
odtenki rdeče in modre vozil na nujni vožnji; poteze vlečejo po
sosednjih zemljiščih in stavbah, v katerih se prižiga čedalje več
radovednih luči. Policisti opazijo Jessicin preplah, preden sploh
odpre usta.
»Je vse ...«
»Kam je šel?« zalaja Jessica.
»Kdo?«
»Tisti forenzik!«
»Aja, on ...« reče eden od policistov in s palcem pokaže na ulico,
ki vodi po hribu navzdol. »Pravkar je odšel ...«
»Je tekel?«
»Hodil.«
»Eden od vas naj gre z mano, zdaj!« ukaže Jessica in pri tem
naredi nekaj korakov zadenjsko po cesti, ki jo razsvetljujejo v vetru
pozibavajoče se cestne svetilke.
»Ali je ...«
»Ti pa pokliči centralo in jim povej, da je morilec pred nekaj
trenutki peš zbežal s prizorišča zločina. Okrepitve potrebujemo,
in to hitro!« Jessica govori poudarjeno razločno in izvleče pištolo
27

iz toka. Bradati policist se zdrzne ob njeni dramatični kretnji, kot
bi ga ravno to prepričalo, da Jessica misli smrtno resno.
Poženeta se navzdol po zasneženi ulici, kjer globoke sledi gum
dajejo videz, kot da je tu peljal tramvaj. Na pločniku je razločno
vidna črta stopinj z majhnimi razmiki. Moški v belem kombinezonu
je res odšel peš: če bi tekel, bi bile stopinje bolj razmaknjene.
Dohitela ga bosta, če ne pričakuje, da mu bodo tako kmalu sledili.
Kljub temu se Jessicin um v nekaj sekundah, kolikor traja, da se
pripodita do vogala, kamor vodijo stopinje, popolnoma zmede.
Morilec ve, da ga bodo lovili. Očitno je to tudi hotel: pred nekaj
trenutki je pristopil k Jessici in nekaj rekel, čeprav bi lahko preprosto
odkorakal iz hiše, ne da bi to kdo opazil. Ko bi se ji med srečanjem
vsaj posvetilo, da ni forenzik … Jessica začuti kurjo polt. Videla je
prasca, ki je umoril Mario Koponen, pogledala ga je v oči. In zdaj
je nekje tukaj, svoboden je in slavi zmago.
»Ni mogel daleč priti,« reče policist. Kljub čokatosti zlahka
drži korak z njo in čisto nič zadihan ni. Ko se približata križišču,
Jessica z obema rokama prime pištolo; pogled na prečno ulico ji
zakriva visoka zasnežena živa meja iz smrek. Upočasni, ošine policista
ob sebi, čigar gibi so zrcalna podoba njenih. Jessica poškili
okoli žive meje in zagleda prazno ulico s kupom avtomobilov, ki
so parkirani ob obeh straneh.
»Pizdun,« zamrmra Jessica, medtem ko z očmi išče stopinje. Ni
jih. Cesta je bila splužena in begunec je hodeč po sredini cestišča
nadaljeval pot, ne da bi pustil kakršne koli sledi. Jessica zasliši sirene
bližajočih se patruljnih vozil. Iz daljave prihajata nerazločno
žvenketanje in hrumenje snežnega pluga.
»Lahko, da se skriva za avtomobili. Ali pod njimi,« samozavestno
šepne policist, nato pa mirno stopi proti najbližjim parkiranim
avtomobilom.
Jessica odgovori z normalnim glasom: »To bi storil le, če bi se
moral skriti v naglici.«
28