vnxsf6

med ljubitelji zabave in umetnosti. V Plesniin Koncertni dvorani so nekoč prirejalirazkošne plese in koncerte. Vodič pove, daje v letih 1929 in 1930, ko so ti kraji pripadaliItaliji, tu z opernim zborom iz milanskeScale gostoval sloviti skladatelj in dirigentPietro Mascagni, skladatelj opere CavalleriaRusticana. In ko je govora o glasbi, je narazstavi mogoče slišati tudi zelo drugačnoglasbo, kot so opere in simfonije.»Tole so neandertalci,« pokaže vodič nagručo skuštranih, v živalske kože oblečenihljudi nekoliko strašljivega videza, ki sozbrani okrog ognja v skalni votlini. Ta delujeenako prepričljivo kot njeni prebivalci.»No, ne čisto pravi,« se nato namuzne, kona obrazih obiskovalcev vidi malce osupleizraze. In doda: »Takšna pa je bila verjetnonjihova muzika,« namigujoč na zvok piščali,ki ga je slišati iz ozadja votline. Razstava senamreč ne osredotoča samo na Postojnskojamo in njene posebnosti, pač pa vključuješirše kraško območje in njegove različnevidike. Eden od njih so praprebivalci tehkrajev, neandertalci. Preprosti, a prijetnizvoki piščali prinašajo v prostor z modernozasnovano razstavo sporočilo iz davnepreteklosti – da je ljudem glasba velikopomenila že vsaj kakšnih 55.000 let nazaj.Toliko je namreč stara piščal, izdelanaiz stegnenice jamskega medveda, ki so joleta 1995 našli v najdišču Divje babe naCerkljanskem. Če verjamete ali ne: na replikotake piščali je glasbenik Ljuben Dimkaroski,ki igra preprosto skladbo, prihajajočo izneandertalčeve votline, odigral celo Bacha!Pa še malo o glasbi, čeprav zelo drugačni:tudi ansamblu Lojzeta Slaka, ki je leta1979 med kapniki v Postojnski jami posnelistoimensko skladbo, lahko prisluhnete natej vsestranski razstavi. Zaradi česar se mikar malce milo stori, saj me za trenutekodnese v čas, ko sem jo hočeš nočeš moralposlušati med nedeljsko govejo juho in‘tenstanim’ krompirjem v radijski oddajiNaši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ...Takih in drugačnih zanimivosti je ševeliko. Denimo dejstvo, ki ga navede vodič:da je bil v daljni zemeljski zgodovini kraj,kjer stojimo, del kopnega na ekvatorju, natopa je »odpotoval« proti severu. In prav taekvatorialna lega je omogočila nastanekPostojnske in njej podobnih kraških jam. Izostankov številnih morskih organizmov, kiso se sesedali na morskem dnu, so nastaledebele plasti apnenca, le-tega pa je vodaraztapljala in ustvarila podzemni svet znajrazličnejšimi kapniškimi tvorbami.Napotimo se v prostor, kjer je temperaturatakšna kot vse leto v podzemlju – okoli 10stopinj Celzija. Nato pa še v popolno temo,da bi sploh dojeli, kakšna pravzaprav je. A jona srečo tu in tam vsaj malce osvetlijo obrisičloveške ribice, ki se medlo zasvetijo s steneprostora …V podzemnem svetu, urejenem zaturistične obiske, si obiskovalec odprtihust napase oči in prisluhne pojasnilomdobro podkovanih jamskih vodičev. Ampaks človeškimi čuti je tako, da se včasih medseboj dopolnjujejo, včasih pa izključujejo –če se nečemu na pogled izjemnemu čudite,se zlahka zgodi, da zanimive stvari, ki vamjih medtem povedo, odplavajo mimo ušes.Vsaj zase lahko to z gotovostjo rečem. Karje najbrž povezano z dejstvom, da semmoški; kako je z našo zmožnostjo spremljativeč stvari naenkrat, pa je znano. Prav zatoje na novo odprta razstava zelo dobrodošlastvar. No, tudi lepši in bistrejši spol bo nanjej prišel na svoj račun. Ali je razstava, kiponekod dobro ponazori jamsko vzdušje,primerna tudi za ljudi s klavstrofobijo,zaradi katere se sami raje izognejo jami, panisem prav prepričan. Tako je mimogredenavrgel vodič. A ker se mi je v teh dveh urah,ki sta minili neobičajno hitro, razkrilo, da ješaljivec, ne vem, ali je mislil resno ali ne.Postojnska jama | 57