GREMO POD OBJEM GORA

moža, ki je naučil Trentarje siriti. Podobne zgodbe
pripovedujejo ne le na Slovenskem, pač pa tudi v sosednjih
alpskih deželah.
Pogosti prebivalci gorskih votlin in jam so zmaji,
imenovani tudi lintverni ali pozoji. Zmaj naj bi po
ljudskem izročilu nastal iz kače, ko ta dopolni sto let
in ji zrastejo peruti, tace in rep. Najbolj razširjeno pa
je prepričanje, da se zmaj izvali iz jajca, ki ga znese
sedemletni petelin. Na Solčavskem so imeli kar nekaj
zmajev: prebivali naj bi v Logarski dolini, Matkovem
kotu, v Olševi … O zmaju v Boču pripovedujejo, da je
imel plavuti in peruti, saj je živel v vodnih globočinah
in tudi letal po zraku, pri čemer je povzročal strašne
viharje, dokler ga nekoč ni ubila strela. Zmaji lahko
pridejo iz gore, in ko se to zgodi, povzročijo velike
naravne spremembe in nesreče. Tako je nastala
Kamniška ali Slevška roža – to je mogočen kamnit
plaz na Kamniškem vrhu, ki se vidi daleč naokrog.
Seveda pa je med vsemi bajnimi bitji, ki jih srečujemo
v gorah, prav gotovo najznamenitejši zlatorog. Že
Karel Dežman je zapisal znano poznoromantično
povedko o Zlatorogu – navdihnila je pesnike Rudolfa
Baumbacha, Antona Funtka, Antona Aškerca, skladatelja
Avgusta Ipavca ter številne uglasbitve v operah
in baletih. Izročilo o mitični živali zlate ali bele
barve, z zlatimi parkeljci in rogovi oziroma z enim
samim rogom, kakor pri enorogu, je indoevropskega
izvora in je v Evropi poznano od Irske do Albanije.
Povezano je s predstavami o davnem lovcu, ki je
verjel, da so bele živali božanstva in da jih človek ne
more ustreliti brez kazni.
Tudi hudič ali zlodej je pogosto povezan prav s skalnatimi
predeli – bodisi alpskimi bodisi kraškimi. V
gorskih pripovedkah se kaže kot bitje, ki po nekem
nerodnem naključju podira hribe, ustvarja naravna
okna (na primer okno v Prestreljeniku, Otlico), proži
plazove in se sploh rad plazi po temačnih soteskah,
koritih in breznih. Hudič je na primer Čaven postavil
tja, kjer je še danes. Prerezal je tudi vreče s kamenjem,
ki so jih angelčki nesli na Triglav, tako da je nastal
kraški svet. Korita Mlinarice so nastala tako, da se je
zlodej sunkovito zaletel v skalo, ko so ga poškropili z
žegnano vodo. Poleg te šaljive, rahlo nerodne in vedno
simpatične podobe, ima hudič lahko tudi manj
prijazno vlogo bitja, ki zapeljuje ljudi v nevarnost.
Lahko se jim približa v različnih podobah, npr. kot
Zeleni lovec, in jih pregovori k nepremišljenim dejanjem,
tako kot v zgodbi o Zlatorogu.
Naše ljudsko izročilo pa pozna tudi nekaj junakov
in orjakov, ki so ljudem naklonjeni in jim pogosto
priskočijo na pomoč. Takšen je Blagodéj, ki pomaga
zapostavljenim. Prikazoval naj bi se v različnih podobah,
živel pa naj bi v hribih med Bohinjem, Soško
in Vipavsko dolino. Žal o njem ni ohranjenih veliko
pričevanj, poznamo pa zgodbo, v kateri Blagodéj
pomaga idrijskim drvarjem, opeharjenim od bogatega
skopuha.
Kralja Matjaža, ki spi v Peci, poznamo vsi. Ker je
bil pravičen kralj, se mu je odprla skala in ga skupaj z
Gorske pravljice lahko s pridom uporabimo kot
motivacijsko sredstvo.
Foto: Borut Žigon
njegovo vojsko skrila pred sovražniki. A le redko kdo
ve, da po ljudskih predstavah skupaj s svojo vojsko
spi v številnih gorah na Slovenskem: pod Čavnom,
Budinsko goro, Krimom, Homcem, Donačko goro,
Dobračem, Sveto goro, Triglavom in verjetno še kje.
V gorskih pripovedkah pogosti nastopajo tudi planinski
škrati, ki radi ponagajajo pastirjem, in pa
gorski škrati – berkmandeljci, ki gospodarijo z
rudnimi bogastvi v notranjosti gora. Po ljudskem
verovanju je škrat tudi gorski duh, ki ga vidijo rudarji,
drvarji, lovci in drugi ljudje, ki obiskujejo gore.
Na Rudnici, ali pa na Rudnem polju, naj bi prebival
perkmandeljc, ki je nagajal tistim, ki so kopali rudo.
V Škratovem gozdu med Storžičem in Grintovci pa
se v globokih prepadih menda še vedno nahajajo
studenci zlate rude, kjer se pretaka čisto zlato, ki ga
varujejo škrati.
S tem kratkim pregledom gorskih bajnih bitij seveda
nismo zaobjeli vseh pravljičnih prebivalcev gora;
upam pa, da smo vas spodbudili k nadaljnjemu
raziskovanju.
3